Evropska unija in velika večina njenih članic uveljavlja različne oblike koncepta moderne demokracije. Prav tako je koncept moderne demokracije uveljavljen tudi v ZDA, Kanadi, Avstraliji, Japonski in drugih državah, ki sprejemajo demokratično politično izročilo. Pri tem je vsaka resnična moderna demokracija zelo občutljiva oblika političnega sistema, saj z dopuščanjem pluralizma mnenj in delovanj dejansko omogoča tudi razraščanje radikalnih političnih, religioznih in drugih interesnih skupin in njihovih ideologij. Ključna varovalka pred zlorabo demokratičnega pluralizma in svobode, ki jo moderna demokracija zagotavlja prek osebnih, političnih ter drugih svoboščin in pravic, je pravna država. Pravni mehanizmi so namreč tisti, ki najbolj neposredno vzpostavljajo sistem zavor in ravnovesij (checks and balances), ki se s pomočjo delitve oziroma ločitve vej oblasti kaže v njihovem medsebojnem uravnoteženju in nadzoru. Poleg pravne države imajo pri ohranjanju in razvijanju moderne demokracije pomembno vlogo tudi družbeno ozaveščena civilna družba ter svobodni mediji, ki opozarjajo na napake in stranpoti oblastnih struktur. Tudi ta dva dejavnika je mogoče šteti v širši koncept sistema zavor in ravnovesij.

Moderna demokracija je kompleksna, zato jo lahko uspešno vzdržujejo le državljani, ki imajo o njenih političnih, ekonomskih, pravnih, socialnih in drugih sestavinah dovolj znanja in razvite zavesti. Demokracija ima namreč tudi polno pomanjkljivosti, ki lahko posameznika ob premajhni intelektualni širini in ozaveščenosti hitro navdajo s prevelikim razočaranjem in odporom do nje. Zato je ključno tudi, da ljudje razumejo, da je vsaka alternativa slabša, kajti nedemokratična ureditev prinaša za večji del družbe bistveno več neugodnosti ter zla in gorja od demokracije. Avtokratični, avtoritarni in totalitarni politični režimi so namreč ustrahovalni in zatiralski, pri čemer ne priznavajo človeškega dostojanstva ter človekovih svoboščin in pravic.

Moderno demokracijo lahko resnično razumejo, vzdržujejo in uspešno razvijajo le pametni ljudje. Zato sta v družbi tako pomembni prava izobrazba in vzgoja za demokracijo. Čeprav se sliši paradoksalno, takšni izobraževanje in vzgoja ne smeta biti pretirano demokratični. Tu je treba vztrajati na etičnih in strokovnih standardih in ne dopuščati pretirane »razpuščenosti«. Seveda sodijo v domeno takšnega izobraževanja oziroma vzgoje tudi razvijanje mišljenjskega pluralizma, mišljenjske in vedenjske strpnosti (tolerance) ter veščin demokratičnega vključevanja v javno življenje. V tem pogledu so še kako dobrodošle šolske razprave, otroški parlamenti, imitacije demokratičnih političnih in sodnih postopkov odločanja, spoznavanje pomena človekovih pravic, nediskriminacije in drugih demokratičnih vrednot. Toda ob vsem tem se je treba v družinah, šolah in nasploh v življenju (na)učiti tudi samodiscipline, spoštljivosti do drugih in do okolja, solidarnosti, potrpežljivosti (ki je predpostavka strpnosti), prijaznosti, plemenitosti in drugih osebnih vrlin – kjer pa ima »demokratična vzgoja« svoje naravne meje in jo morata zato dopolnjevati tudi avtoritativno poučevanje ter vzgoja z lastnim zgledom. Brez človeških vrlin postane demokratični pluralizem zgolj sredstvo za izživljanje egoističnih interesov vsakega posameznika na račun drugih. Ljudje brez vrlin so razvajeni, objestni, nasilni, ne-empatični in širše družbeno neozaveščeni, zato postavlja njihovemu egoizmu in neetičnosti kolikor toliko učinkovito mejo zgolj pravo s svojimi zavezujočimi normami.

Uspešna moderna demokracija torej predpostavlja izobražene in ozaveščene volivce, ki pri sebi uspešno razvijajo in vzdržujejo prave vrline. Paradoks sodobne družbe je zato v tem, da kljub neznanski količini vseh vrst dostopnih podatkov sodobna civilizacija vedno bolj tone v nevednost (ignoranco) in zanemarjanje temeljnih vrlin. Nagrajena komunikacija, tj. tista, ki se splača, je vedno bolj površinska oziroma površna. Zmožnost človekove osredotočenosti (osredinjenosti, fokusiranosti) na določeno stvar v povprečju močno upada. Naša pozornost nenehno preskakuje od enega dražljaja do drugega, pri čemer smo tudi nasičeni z manj- ali ne-pomembnimi informacijami. Peša nam sposobnost globljega in širšega razumevanja družbenih in naravnih pojavov. Zato se vedno manj zavedamo (če se sploh še), da nam ljudem tehnologija, digitalizacija ali t. i. umetna inteligenca same po sebi ne bodo nikoli prinesle miru in pravično urejene družbene ureditve, dostojanstva, svobode ter vsestransko zdravega in polnega življenja. Vse to si mora človek v bolj ali manj tehnološko razviti družbi ustvariti sam, predvsem seveda tudi v svoji notranjosti (intimi). Tehnologija je lahko pri tem koristen pripomoček, lahko pa tudi velika ovira. Vprašajmo se le, koliko nam pametni telefoni v resnici pomagajo k zdravemu načinu življenja ter koliko informacij, ki jih z njihovo pomočjo dnevno vsrkamo v svojo zavest je za naš razvoj resnično zdravih ter koristnih oziroma smiselnih.

Glede zahtevnosti, ki jo pred družbo postavlja ideal demokratične ureditve, je zgovorna izjava angleškega državnika Winstona Churchilla, ki je dejal, da je najboljši argument zoper demokracijo petminutni pogovor s povprečnim volivcem. Če pri tem odmislimo aristokratski sarkazem, ki ga je Churchill premogel v izobilju, lahko žal ugotovimo, da ta njegova misel izpred mnogih desetletij ni nič manj aktualna tudi danes. Ko v javnih in socialnih medijih prebiramo anonimne in druge izjave in komentarje, ki se nanašajo na politiko in širšo družbeno problematiko, smo soočeni z veliko količino »svete preproščine«, frustracij, jeze in maščevalnosti. Bistveno premalo je poznavanja materije in pravega (poglobljenega) znanja, konstruktivne kritike ter strpnosti in poskusov razumevanja drugačnih stališč. Povedano drugače, sodobna demokracija se vedno bolj vulgarizira oziroma postaja vedno bolj primitivna. Kronski dokaz je vedno pogostejši retorični in funkcionalni primitivizem na najvišjih političnih ravneh, v političnih strankah in oblastnih institucijah.

Mnogi ljudje se zato z upanjem ozirajo k velikim diktatorjem, ki jih fascinirajo s svojo odločnostjo, populistično inscenirano osebno veličastnostjo ter politično močjo. Pri tem seveda ti ljudje spregledajo ali zanemarijo dejstvo, da ti veliki voditelji vodijo družbo na izrazito primitiven (elementaren, grob, nasilen) način. Seveda pa so ti diktatorji  s pomočjo oblastno vodenega propagandnega (medijskega itd.) aparata vedno znova javno prikazani v najlepši in najbolj uspešni luči. To je značilno za vsako avtoritarno državo oziroma diktaturo.

Prav v skrbi pred prevlado diktature in totalitarne države je zato pravnik in politični mislec Karl Loewenstin, ki je leta 1933 emigriral iz Nemčije v Združene države, zasnoval koncept obrambne demokracije (nem. werhafte Demokratie), ki naj bi takratno nemško weimarsko republiko obranila pred subverzivnimi dejavniki, ki so v tem istem letu, s prihodom nacistov na oblast, dokončno spodkopali njene demokratične temelje. Nemška politološka in ustavnopravna teorija z obrambno ali bojevito demokracijo (nem. streitbare Demokratie) zato danes označuje demokracijo, ki ima vgrajene ustrezne (ustavno)pravne elemente, ki preprečujejo, da bi (zgolj) večinski princip lahko izničil temeljne ustavne vrednote (npr. človekove pravice in pravice manjšin) in druge mehanizme, ki zagotavljajo svobodne demokratične temelje državne ureditve. Kar je dokaz, da moderne demokracije ni brez razvite pravne države (vladavine prava) in obratno.

Obrambna, bojevita ali militantna demokracija je torej tista, ki se lahko legitimno brani pred sovražniki demokracije. Gre za koncept, ki postaja vedno bolj aktualen tako v Evropi kot še posebej v ZDA. V EU v zadnjih letih pridobivajo na moči stranke, ki zagovarjajo skrajna politična stališča in ideologije, s katerimi ogrožajo demokratične vrednote, v ZDA pa se je demokratična ureditev pod vladavino predsednika Trumpa že nekaj mesecev po njegovi drugi inavguraciji začela tudi dejansko sesedati. Predvsem Trumpov zgled vodenja politike, ki je izrazito primitiven in nosi zato v sebi tudi močne diktatorske tendence, ima lahko usodne posledice za države z zahodnim tipom demokracije, saj je posnemanje Amerike (ZDA) v Evropi in mnogih drugih delih sveta zelo popularno. In ker Trump s svojo »sveto preproščino« nagovarja prav povprečnega volivca (po Churchillu), je izziv tudi za EU še toliko večji. Prihodnji meseci in leta bodo tako pokazali, ali je povprečno razumevanje demokracije v EU le na tolikšni ravni razvitosti, da ne bo potonilo v poplavi nedemokratičnega populizma, ter ali so voditelji evropskih držav in EU le toliko nad tem povprečjem, da bodo uspeli s svojimi zgledi potegniti evropske državljane na višji nivo politične zavesti, kot ga demonstrirajo Trump in njemu podobni voditelji, predvsem tudi diktatorji in anti-humanisti vseh vrst. Primitivna demokracija, v katero se pod Trumpovo vladavino iz dneva v dan spreminjajo ZDA, namreč dolgoročno pomeni notranji in zunanji konflikt. Tega ne morejo preprečiti niti morebitni začasni finančni in gospodarski uspehi Trumpa in njegove administracije (kolikor bo do njih sploh prišlo) in seveda še manj njegova imperialistična naravnanost (Grenlandija, Kanada itd.) ter njegova očitna odsotnost človeške empatije oziroma humanosti (Gaza, Ukrajina itd.). Primitivni demokraciji je zato treba odločno reči NE! Seveda tudi in predvsem v EU in Slovenji, kjer je v zadnjih letih prav tako v porastu.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Težava človeštva je v tem, da niti politika niti stroka (in v njej implicirana znanost) nista popolni oziroma nezmotljivi. Če je za politiko to že pregovorno samoumevno, pa je bolj presenetljivo, da tudi pri stroki pogosto ni kaj bistveno drugače. Slednje velja še posebej, ko je stroka vpletena v pomembne družbene odločitve. Tako npr. del družboslovnih in tehničnih strok pri vprašanju zagotavljanja energetskih virov zagovarja nuklearno energijo, drugi del pa obnovljive vire energije. Stroka tudi ni nikoli enotna ko gre za vprašanja vzgoje, izobraževanja, kulture, zdravja, varnosti, obrambe ali okoljevarstvenih vprašanj – če navedem le nekaj področij. Ob vsem tem nas znani šaljivi rek: »Dva pravnika, tri mnenja«, le opominja, da tudi na področju pravne stroke ni kaj dosti drugače. Stroka torej ni nikoli enotna, saj popolnoma objektivnih ugotovitev, ki bi jih enako pripoznali vsi deležniki, zaradi svojih subjektivnih lastnosti ljudje enostavno ne moremo doseči. Tudi v strokovnih odločitvah je zato vedno nekaj »politike«, in sicer tako v normativnem kot procesnem smislu (razliko med obema pojasnjujem v nadaljevanju). Kljub temu pa – in to je treba poudariti – je v strokovnih sferah prisotno veliko več napora, da se iščejo in najdejo čim bolj pravilne, dobre, estetske, objektivne ipd. ugotovitve in rešitve, kot pa to praviloma velja za politiko. V slednji je v povprečju stopnja pristranskosti in neobjektivnosti neprimerno večja. 

Normativni vidik politike (angl. policy, policies) se kaže v programski zadanosti in uresničevanju političnih ciljev, procesni vidik politike (angl. politics) pa se kaže v prizadevanju za prevzem vodstvenega položaja, ali preprosto povedano: v boju za oblast. Na političnem področju se normativne politike kažejo kot programske vsebine za urejanje in reformiranje zdravstva, šolstva, sociale, kulture in vseh drugih dejavnosti in področij – zato tu govorimo o različnih politikah (v množini). Procesni vidik politike pa se v demokraciji kaže npr. v pravno urejenem tekmovanju političnih akterjev na svobodnih in poštenih volitvah, v avtoritarnem sistemu pa v prosti uporabi vseh možnih nenasilnih in nasilnih sredstev v boju za oblast. Če to prenesemo na področje različnih strok, vidimo, da tudi med strokovnjaki in njihovimi združenji obstajajo razlike glede normativnih usmeritev (npr. kako zasnovati šolsko izobraževanje ali razvijati umetno inteligenco) – tu gre torej za različne »strokovne politike« (policies). Po drugi strani pa je tudi med strokovnjaki ves čas prisoten »boj za oblast« (politics) in sicer v smislu prizadevanja za prevzem vodilnih funkcij v strokovnih institucijah in združenjih, seveda pa tudi v smislu prizadevanja za to, kdo bo dejansko prevladal nad drugimi s svojimi vsebinskimi strokovnimi pogledi in stališči. Slednje naj sicer ne bi bilo ideal strokovnega (ali znanstvenega) delovanja, saj naj bi tu štelo predvsem, kar je resnično, prav, dobro, koristno itd. Toda temu pogosto ni tako, saj je pri teh kategorijah tudi v stroki pomemben subjektivni človeški element, ki vodi v pristranskost (npr. nek strokovnjak podpira pravico do abortusa, istospolne poroke, izdelovanje orožja ali nadomeščanje ljudi z roboti, drugi pa vse te zadeve zavrača). Poleg tega med strokovnjaki, ki so dejavni v družbenem življenju, prevladujejo tisti, ki so nadpovprečno egocentrični, željni priznanja, ugleda ali lastne dominacije, zato je stroka tudi s tega tekmovalnega zornega kota v navedenem procesnem smislu tudi »politična«.

Zanimiv primer predstavlja sodstvo. Kot vemo gre za eno od treh vej državne oblasti, ki je po svojem nastanku in funkciji državno-oblastne narave. Toda za razliko od npr. vlade in parlamenta sodstvo in sodniki delujejo pretežno po strokovnih standardih, čeprav seveda tudi na nek način »izvajajo« in »soustvarjajo« državne politike (policies) s tem, ko sodijo po ustavi in zakonih, ki jih je sprejela politična oblast. Sodnik je tako po eni strani (pravni) strokovnjak, ki mora biti neodvisen od političnih navodil ali pritiskov, po drugi strani pa s sodnimi akti udejanja tisto, kar mu v zakonski obliki nalaga politika (poleg tega je v Sloveniji sodnik tudi izvoljen v političnem predstavniškem organu).

Politika in stroka se torej srečujeta in sodelujeta na najrazličnejše načine. Že v okviru parlamenta, vlade, ministrstev in v širši javni upravi so zaposleni številni strokovnjaki, poleg tega pa mora demokratična politika prisluhniti tudi stroki v sferah različnih interesnih združenj, organizacij, institutov, univerz in nasploh civilne družbe. Različne stroke se večkrat postavijo tudi v kritično intelektualno ali znanstveno opozicijo nasproti vladajoči politiki. Vse to je normalen proces v okviru razmerja med demokratično politiko in stroko. Za učinkovito in dolgoročno uspešno demokracijo mora biti to razmerje čim bolj obojestransko konstruktivno. Pri tem mora stroka ohranjati svojo avtonomnost ter se ne uklanjati političnim pritiskom, politika pa mora po opravljenih konzultacijah s stroko sprejemati politične odločitve in za njih prevzemati odgovornost.

Žal v Sloveniji takšne obojestranske konstruktivnosti ter avtonomne drže posameznih strokovnjakov in strok ni dovolj, kar je resen izziv za našo prihodnost. Po eni strani lahko opazimo, da med strokovnjaki različnih strok ni malo takšnih, ki zaradi svojih ideoloških simpatij do določenih političnih opcij ali zaradi političnega konformizma (npr. zaradi strahu pred izgubo službe ali zaradi prizadevanja za večji zaslužek ali pomemben položaj) niso dovolj strokovno avtonomni in etični. Takšni strokovnjaki svoja stališča enostavno podrejajo oziroma prirejajo interesom določenih političnih strank ali vodilnih politikov, pogosto pa tudi interesom različnih gospodarskih in drugih subjektov. S tem seveda škodijo svojim strokam in na dolgi rok družbi kot celoti.

Toda bistveno večja škoda za družbo nastaja takrat, kadar vodilni politiki bodisi ne prisluhnejo avtonomni in zato tudi kritični stroki, ali pa, kadar v javni upravi, državnih podjetjih in drugod kadrujejo in zaposlujejo pretežno po političnih in ne strokovnih merilih. Ta politična merila izhajajo iz načela, da ni važno, kaj nekdo zna in koliko je pošten, pač pa šteje le to, da se podredi določeni politični stranki (»Važno je, da je naš!«). Slednje je Slovenijo že zdavnaj pripeljalo v situacijo, ko je v javni upravi (pre)močno prisotno pomanjkanje lojalnosti državi in javnosti oziroma celotni družbi, marsikje pa je očitna tudi prenizka stopnja etičnosti in strokovnosti. Mnogi javni uslužbenci so bolj lojalni posameznim političnim strankam, kot pa državnim institucijam in ljudstvu. Prav tako mnogi izmed njih ter tisti, ki bi se v javni upravi radi zaposlili, apatično oziroma resignirano ugotavljajo, da je za zaposlitev na pomembnejših mestih pogosto odločilna politična pripadnost, ne pa strokovno znanje in etično ravnanje. Večkrat sem že povedal in zapisal, da je to tudi izjemno slab zgled in nauk za uspešne študente ter druge delovne in zdravo ambiciozne pripadnike mlajših generacij, ki so tako manj motivirani za iskanje svojega poklicnega poslanstva v državni in širši javni sferi in se zato vedno bolj preusmerjajo v zasebno (npr. gospodarsko) sfero. Vse to pa v Sloveniji (so)povzroča in krepi pretirano neenakomerno razporeditev (najbolj) kakovostnih kadrov.

Naj za konec rečem, da se sposoben in moder politik vedno obkroža s strokovnjaki, ki imajo veliko znanja, po posameznih področjih tudi več od njega samega. Še več, takšen politik tem strokovnjakom vedno prisluhne in je pripravljen na podlagi argumentov tudi spremeniti svoje stališče. Politik na vodilnem položaju mora seveda znati tudi pravočasno zaključiti strokovno-politično razpravo ter sprejeti odločitev, pri čemer se zaveda, da bo ta v javnosti vedno deležna različnih kritik. Nasploh pa je za uspešno demokratično vodenje pomembno, da politika zna prisluhniti stroki, četudi ta ni poenotena ter je do politike kritična. Kadar takšen posluh politike za stroko pretirano usahne, smo na izgubi vsi.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Seveda sta pravo in politika delno namenjena tudi pravicam in interesom drugih entitet – pravnih oseb, živali, naravnega okolja itd. Toda v ozadju teh pravic in interesov je vsaj posredno vedno tudi človeški interes oziroma človekov blagor. V tem smislu mora pravo v kantovskem pomenu ciljno vedno upoštevati človeka kot vrednoto, ki ji služi. Izhodiščno pa moramo ljudje ostati tisti, ki določamo vsebino zakonov, sodb in pravnih poslov, ki torej ob vseh tehničnih in drugih pripomočkih še vedno sami ustvarjamo pravne vsebine na abstraktnih in konkretnih nivojih.

Kot rečeno, lahko se odločimo tudi drugače. Ali pa s pasivnostjo dopustimo, da se nam to »drugače« preprosto zgodi. Tako kot se lahko jutri odločimo za diktaturo in zavržemo demokracijo in pravno državo ali pa dopustimo, da se nam kaj takega zgodi. Zgodovina je prepolna takšnih preobratov. Toda še nikoli doslej ni bilo človeštvo v situaciji, ko bi se mu lahko »zgodilo«, da prepusti vodenje in upravljanje družbe in njenih podsistemov nečloveškim entitetam, kakršna je UI. Ali pretiravam? Ta hip se morda zdi tako. Toda vprašajmo se, kako lahko ameriški DOGE (Department of Government Efficiency) pod vodstvom Elona Muska v nekaj dneh preuči smotrnost ali nekoristnost desetin tisočev projektov in državnih uslužbencev. Koliko od teh projektov ali uslužbencev je bilo individualno obravnavanih? Seveda je tu na delu tudi UI, prek digitaliziranih podsistemov državne uprave in različnih algoritmov.

Vprašajmo se, kateri politik, sodnik ali odvetnik ne bo svojega govora, sodbe ali pravne vloge spisal z uporabo UI, če mu bo ta tako ali drugače koristila – seveda še zdaleč ni nujno, da bo to javno priznal. Kdo bo torej v takem primeru določal vsebino takšnih aktov? Seveda bo končne izdelke UI, vsaj še nekaj časa, preverjal in potrjeval človek. Toda kako se človek s svojimi intelektualnimi sposobnostmi lahko kosa z informacijskim zajemom in kompleksno umetnointeligenčno kombinatoriko UI? In če smo bili ljudje že do zdaj vedno bolj ali manj odtujeni od svojih proizvodov, saj smo se pri njih morali zanašati tudi na znanje in proizvode drugih ljudi, bo ta odtujenost postala še večja in predvsem drugačna, saj ne bomo več odvisni toliko od drugih ljudi kot od umetnointeligenčnih strojev.

Menim torej, da bi bilo človeškost kot takšno treba ustavno in konvencijsko opredeliti kot vrhovno politično in pravno vrednoto. Ob tem se bo seveda kdo vprašal: kaj pa ustavno in konvencijsko varstvo človekovih pravic? Ali to ni dovolj? Nikakor ne, če bodo o teh pravicah pretežno ali izključno odločali umetnointeligenčni sistemi. Le s takim temeljnim pravnim izhodiščem, po katerem bosta politika in pravo v svojem izhodišču ter ciljno-vrednostni naravnanosti morala v bistvu ostati človeški področji in dejavnosti, bomo lahko preprečili, da se človeštvo ne bo postopno kot žaba skuhalo v svoji kreaciji UI in njenih tehnoloških možnosti. Kako in koliko bo to praktično uresničljivo, je seveda izjemen izziv. Toda začeti je treba pri temelju, tj. pri načelni politični in pravni odločitvi za človeka. Seveda pa bo omenjeni izziv čedalje večji. Kvantitativni obseg političnih in pravniških opravil bo namreč eksponentno naraščal. UI bo milijarde, bilijone, trilijone in še bistveno več podatkov v nekaj sekundah ali minutah predelala v praktične politične in pravne nastavke za govore, volilne in druge politične programe, zakone, upravne odločbe, sodbe itd. In ker je znano, da na neki točki naraščajoča kvantiteta neizogibno pripelje do nove kvalitete, bo UI tako narekovala tudi vsebino (!) vseh teh »človeških« ravnanj. Seveda je tako v marsičem že danes. Toda z UI bodo preskoki v nove in nove kvalitete bistveno radikalnejši.

Nekateri verjamejo, da je že zdaj med nami, tj. med bitji v človeških podobah, kar nekaj nezemeljskih bitij, torej nečloveških bitij, ki so si tako ali drugače nadela človeško podobo oziroma prevzela nadzor nad nekaterimi človeškimi telesi. Takšne in podobne teorije so najpogosteje povezane s teorijami o neznanih letečih predmetih. Taka nečloveška bitja naj bi bila v primerjavi z ljudmi predvsem bolj racionalno inteligentna in manj čustveno senzibilna. Znanstveniki in znanstvene institucije označujejo takšne trditve za nepreverjene, nedokazane, izmišljene ipd. Toda vprašajmo se, kako bi človeštvo dojemalo samo sebe, če bi se takšne znanstvenofantastične trditve resnično udejanjile na primer z množično invazijo bitij z nekega drugega planeta (kot v filmih). Ali bi ljudje na primer mirno dopustili, da takšna bitja prevzamejo oblast nad nami, ljudmi? Da nas politično vodijo, da nam postavljajo zakone in nam po njih sodijo? Seveda ne. Temu bi se kolektivno uprli (kot v filmih) in verjetno bi nas ta skupni zunanji »sovražnik« celo povezal v svetovno vsečloveško sodelovanje. Nikakor torej ne bi dovolili, da si nas nečloveški tujci podjarmijo.

Kaj pa UI? Ki je tudi nečloveška entiteta, pri čemer niti ne vem, ali moram o njej govoriti v ednini ali množini. Ali ni mogoče, da bo s takšnim naglim razvojem UI kmalu prišlo do pretežno specialno ali celo generalno avtonomnih umetnointeligenčnih (ali celo superinteligentnih) entitet, ki bodo sposobne predavati, zdraviti, voziti avte, kuhati in ne nazadnje opravljati tudi pravne storitve bolj učinkovito – karkoli že to pomeni – kot človek? Če že danes vse pogosteje beremo in slišimo, kako se ljudje celo čustveno navezujejo na t. i. humanoidne (čustvene) robote, si tudi ni težko predstavljati, da bomo vse bolj sprejemali z UI upravljane robote in stroje, ki nam bodo lajšali pravna opravila. Seveda se vse to že dogaja. Znanstveniki napovedujejo, da že leta 2030 človek ne bo več zmogel razlikovati med človekom in robotom, saj bodo ti že dosegli takšno stopnjo humanoidnosti, da razlike več ne bodo enostavno zaznavne. In vse to je šele zametek (možnosti) prihodnjega razvoja. Vse to bo na področju UI vodilo v danes še nepredstavljive novosti, tako na splošno kot tudi na pravnem področju.

Ker bo povprečen človek (in večinoma smo vsi bolj ali manj povprečni) prej ali slej uvidel, da UI namesto njega lahko spiše vsako odločbo, pogodbo, analizo, komentar, članek ali katerokoli drugo (pravno) besedilo, se mu prej ali slej ne bo več ljubilo natančno preverjati teh besedil in bo to razširjeno cono udobja preprosto sprejel ter (do)pustil, da UI opravi večino dela namesto njega. Ker to praviloma navzven niti ne bo prepoznavno, bodo »nečloveške« storitve sprejete kot nekaj »človeškega«, pri čemer bo stopnja tveganja, da se to razkrije in sankcionira, z vsakim letom napredka manjša. Seveda, bo kdo dejal, da bo moral človek, kot na primer uradnik, odvetnik, sodnik, direktor ali učitelj, nositi odgovornost za verodostojnost in kakovost takšnih pravnih stvaritev. Toda vse to je le samozavajanje, kajti kako naj posameznik prevzame odgovornost za kompleksen sistem algoritmov, informacij in drugih sestavin, s katerimi operira UI? Ali bo torej v takšni prihodnosti objektivna odgovornost postala pravilo, subjektivna (krivdna) odgovornost pa bo le še izjema?

Številni danes vsakodnevno zavzeto ponavljajo, da je tudi pri UI – tako kot pri vseh dosedanjih tehničnih in drugih inovacijah in izumih (kar je primerjava, ki ne zdrži) – pomembno, da jo dobro upravljamo, pa bo vse v redu. UI pri tem dojemajo kot sredstvo, s katerim je mogoče stvari in ljudi upravljati bodisi dobro bodisi slabo. Toda, kot rečeno, primerjava z različnimi dosedanjimi tehničnimi in podobnimi sredstvi na področju znanosti, industrije, izobraževanja, zdravja, sociale, okolja, obrambe, prava itd. nikakor ne vzdrži, kajti vsa ta sredstva je vedno v pretežni ali vsaj v zadostni meri upravljal človek. UI pa je že zamišljena tako, da od določene točke naprej upravlja in celó vodi sámo sebe, kar pomeni, da je mnogo bolj neodvisna od človeka kot dosedanji tehnični in podobni pripomočki. Že sam izraz nakazuje, da tu ne gre za idejo pripomočka ali sredstva, pač pa za idejo stvaritve nove entitete, umetnega bitja, ki bo samostojno »mislilo« in na podlagi tega tudi avtonomno delovalo – kot partner, sodelavec in nekoč kot nadrejeni. Pustimo ob strani dejstvo, da bo takšna inteligenca človekovi le delno analogna, saj človekova inteligenca vsebuje tudi specifično čustveno, socialno, gibalno in druge komponente, ki jih UI ne more adekvatno razviti (lahko pa jih zelo dobro posnema). Dejstvo je, da se bomo, če jo bodo družbene elite (prisilno) uveljavljale v družbi, na UI iz strahu, apatičnosti ali nevednosti preprosto navadili in jo postopno sprejeli kot nekaj normalnega. Še posebej, ker nam bo »olajšala življenje«, povečala udobje itd., pri čemer je seveda težava v tem, da v coni udobja človek ponavadi v ničemer ne napreduje, temveč stagnira oziroma poklicno in življenjsko nazaduje. Če bo to nova, specifična transhumana normalnost, si je ne bi smeli želeti, saj nas bo odvračala od tistega, zaradi česar smo sploh tukaj in smo to, kar smo.

Morda pretiravam in se motim. Morda. V kolumni si lahko privoščim nekaj več mišljenjske svobode oziroma t. i. viharjenja možganov (brainstorming). Kot sem že pisal v eni prejšnjih kolumn, se ljudje vedno do neke mere prestrašimo oziroma bojimo napredka, dokler se ga ne navadimo. Toda ni vsak napredek isti. In ni vse, kar je novo in drugačno, napredek, čeprav se tako zdi. Prihodnost bo pokazala, ali se motim. Do tedaj se bom seveda poklicno in drugače tudi sam trudil seznanjati z UI in jo uporabljati za dobre in koristne namene. Ob tem pa še vedno mislim, da bo treba v prihodnje tudi z ustavnimi in najvišjimi mednarodnimi pravnimi normami zavarovati človeškost kot temeljno prvino družbe in njenega razvoja. Seveda niti to ne bo dovolj. Toda takšna osnova skupaj z varstvom človekovih pravic ter postopkovnimi in in drugimi varovalnimi pravnimi mehanizmi je največ, kar pravo lahko ponudi.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Ker se je sodobna demokracija v marsičem degenerirala v nebrzdani materializem, populizem, tekmo za nezmerno in zato škodljivo povečevanje cone udobja ter nenazadnje v popačeno razumevanje svobode posameznika, se ljudje spet zatekajo k avtoritarnim voditeljem in političnim strankam. V takem svetovnem kontekstu so izrazite avtoritarne tendence predsednika ZDA Trumpa nevarno prilivanje olja na ogenj. Kot slišim in vidim se marsikomu sicer zdi, da je to ogenj pozitivne preobrazbe sveta, v katerem je treba najprej radikalno požgati vse slabo, da bomo lahko uveljavili dobro. Toda žal je takšno naivno razmišljanje le dokaz nepoznavanja zgodovine ter odsotnosti razumevanje širših in globljih gibal našega sveta in družbe. Vse to nas bo žal drago stalo. Ta ogenj bo namreč požgal tudi mnogo dobrega. Toda to smo si s svojo degeneracijo demokracije tudi zaslužili.

Predsednik Trump s številnimi odločitvami že vse od svoje inavguracije intenzivno spreminja mnoge politične, pravne, socialne, kulturne in druge institucije, ter politike (policies) in pravne odločitve, ki so bile doslej značilne za ZDA. Pri tem so mu v pomoč predvsem radikalni politični svetovalci, vključno z najbogatejšim človekom na svetu, ki zaradi svoje gospodarske in finančne uspešnosti meni, da se zelo dobro spozna tudi na delovanje države, na administracijo in politiko ZDA ter vseh ostalih držav tega sveta (med drugim deli svoje modre nasvete tudi Združenemu Kraljestvu in državam EU). Trumpovih radikalnih odločitev se je v zadnjih tednih nabralo že toliko, da jim človek sploh ne more slediti, pri čemer seveda aktualni ameriški predsednik v svoji znani maniri nekatere že po nekaj dneh tudi zamrzne, spremeni ali prekliče.

Nekatere od teh odločitev so smiselne in koristne ter bi lahko v drugačnem kontekstu prinesle marsikaj dobrega. Toda v kontekstu vseh Trumpovih odločitev, ki se seveda še vedno množijo in so večinoma takšne, da slabijo demokratične vrednote v ZDA in svetu ter sprožajo konflikte, je seveda takšna politika destruktivna in nevarna. Znotraj ZDA bo pripeljala bodisi do diktature bodisi do še močnejše državljanske razklanosti ali celo do državljanskega konflikta. V odnosu do nekaterih drugih držav in EU bo s carinami in drugimi ukrepi sprožila t. i. trgovinske vojne. S svojo prezirljivostjo do večine evropskih držav, članic EU in Nata, Trump in njegovi sodelavci že močno slabijo naše medsebojno zaupanje in poslabšujejo transatlantske odnose. S Trumpovimi imperialističnimi grožnjami o okupaciji Grenlandije (ameriški kongres se temu še ni javno uprl) pa se ZDA postavlja celo proti Evropi – pri čemer me zelo žalosti mlačen odziv EU, katere vodilni predstavniki bi morali že ob prvih omembah ameriške okupacije Grenlandije to odločno in glasno zavrniti. Z izjavami o preobrazbi Gaze, v kateri se izvaja genocid, v (ameriško) turistično destinacijo, ali pa s trgovskim pristopom k pomoči Ukrajini (Trump zahteva od Ukrajine v zameno za pomoč 500 milijard redkih rudnin oziroma zemelj), Trump le dodatno kaže, na kako nizki kulturni oziroma civilizacijski stopnji je pristala vladajoča ameriška politika. S tem ne želim zanikati legitimnosti interesov ZDA ter njihove upravičenosti, da zahtevajo tudi od drugih pravičen delež pri skupnih aktivnostih (tako npr. Trump upravičeno zahteva, da tudi druge članice Nata izpolnijo svoje dane finančne zaveze). Toda neprimerno zaostrovanje takšnih zavez ter primitivno (trgovsko) in neetično uveljavljanje svojih interesov slabi ugled in legitimnost ZDA pred vsem demokratičnim svetom.

Zavedam se, da ta hip takšne ugotovitve za vse Trumpove pristaše ali simpatizerje v Sloveniji in po širnem svetu še zdaleč niso prepričljive. Pri tem se npr. tudi zavedam, da bodo nekateri Trumpovi ukrepi pripeljali do možnosti za mir v Ukrajini, pa četudi bo pri tem ignorirana EU in Ukrajina sama. Prav tako bodo imeli nekateri drugi Trumpovi ukrepi pozitivne učinke, npr. zaustavljanje ilegalnih migracij in zatiranje mafijskih mamilarskih družb. Toda način in radikalnost izvajanja teh ukrepov ter vsi ostali ukrepi, ki jim ne moremo pripisovati širših in dolgoročnih konstruktivnih učinkov, bodo povzročili veliko škode, tako po svetu, kot tudi v ZDA. Tudi popolna ignoranca do okoljevarstvenih izzivov ter do podnebnih sprememb, ki jih Trump ne povezuje s človeškim dejavnikom, bo vse druge velike onesnaževalce okolja opogumila za nadaljnje onesnaževanje planeta, mnogim ostalim pa oslabila možnosti za učinkovite in proti podnebnim spremembam naravnane okoljevarstvene ukrepe.

Kot da ni dovolj, da sta že dve svetovni velesili, Kitajska in Rusija, totalitarni državi, ter da so posamezne avtoritarne politične tendence opazne tudi v – sicer še vedno demokratični – Indiji, ki se bo prej ali slej povzpela na mesto četrte svetovne velesile. Že nekaj let je krepitev teh tendenc opazna tudi v mnogih državah EU, kjer pridobivajo na moči skrajno leve ali skrajno desne politične stranke in skupine. V svetu, v katerem je že tako ali tako tudi veliko večjih in manjših avtoritarnih držav, lahko pomeni sedanja politika novega predsednika ZDA, ki ne skriva svojih avtoritarnih tendenc, dokončni globalni civilizacijski premik nazaj ali navzdol. Zahodna civilizacija in demokracija, ki sta se izhodiščno uveljavili v pretežnem delu Evrope in v Severni Ameriki ter nato razširili na mnoge druge države sveta, postajata resnično ogroženi. Če ZDA, kot še vedno najmočnejša država sveta, zavrže svojo demokracijo in se prelevi v diktaturo, bomo Evropejci in nekatere druge demokratične države dokončno izgubili najmočnejšega zaveznika in (vsaj nekdanjega) vzornika na področju demokracije in pravne države ter s tem tudi varuha človekovih pravic in svobode posameznikov. V takšnem novem, multipolarnem svetu, v katerem bodo prevladovale velike diktature, imperializmi, trgovinske in drugačne vojne, uporaba tehnologije in umetne inteligence v nehumane namene ter nespoštovanje dostojanstva človeka in narave, bomo morali v EU postoriti marsikaj, da ob vseh nakopičenih problemih ohranimo svojo povezanost, varnost ter prave demokratične, pravne in socialne vrednote. 

Seveda ni nujno, da dogodki v svetu uberejo takšno negativno pot. Lahko pride tudi do drugačnega razvoja dogodkov. Toda pogoj za to je, da se v zadostni meri nevtralizirajo avtoritarne tendence najvplivnejših svetovnih voditeljev. Oči demokratične Evrope bodo zato v prihodnjih mesecih in letih zagotovo še pogosteje kot doslej uprte v ZDA, kjer bo demokratični sistem politično-pravnih zavor in ravnovesij (checks and balances) na veliki preizkušnji.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Naj spomnim, da je bila v grški mitologiji Pandora (prva) ženska, ki jo je po Zevsovem naročilu iz gline ustvaril njegov sin Hefajst, drugi bogovi pa so jo obdarovali: Atena ji je dala dušo, Afrodita lepoto in Zevs skrinjico. Ob tem ji je Zevs zapovedal, da skrinjice nikoli ne sme odpreti. Ker pa je bila dotlej brezskrbna in lepa Pandora neznansko radovedna, je skrinjico vendarle odprla, iz nje pa so se vsule vse vrste bolezni, sovraštva, zavisti ter druge človeške bridkosti in težave ter se razširile med ljudmi. Kot je znano, je zato odprtje Pandorine skrinjice prispodoba za na videz nedolžno dejanje, ki pa sproži hudi posledice.

Seveda se lahko vprašamo, zakaj je Zevs Pandori sploh podaril skrinjico, če ji je prepovedal, da jo odpre. Prav tako, kot se lahko vsakodnevno sprašujemo, zakaj nam življenje ponuja najrazličnejše stvari in ideje, ki se jim moramo odrekati. Toda za razliko od Pandore, človeštvo pravzaprav že kar dobro ve, kaj se bo zgodilo, če sproži vojne ali druge konflikte ali če povzroči ali dopusti zatiranje, diskriminacijo, lakoto in druge negativnosti. Veliko bridkosti in bolečin je človeštvo že izkusilo, zato je vsaj glede njih v povsem drugačni situaciji, kot je bila tista, v kateri se je znašla nevedna in radovedna Pandora.

Pomislimo. Izkusili smo že lakoto, smrtne epidemije in pandemije, podnebne spremembe, celo dve svetovni vojni in tudi uporabo atomske bombe. Edino, kar je v »Pandorinem paketu«, ki ga omenja Guterres, še precejšnja neznanka, je najsodobnejša tehnologija v povezavi z razvojem t. i. umetne inteligence, genetskega inženiringa itd. Pa še glede slednjih smo si lahko ogledali že vsaj nekaj zelo nazornih znanstveno-fantastičnih filmov ali kaj podobnega prebrali, tako da si znamo vsaj hipotetično predstavljati kako bi izgledal svet, v katerem nad človekom prevladajo stroji oziroma umetna inteligenca (ali pa bitja s kakih drugih planetov), ali pa kako bi izgledal svet s povsem genetsko mutiranimi rastlinami, živalmi in ljudmi, oziroma s tistim, kar bi od slednjih še preostalo.

Skratka, ljudje smo bistveno bolj ne-umni od Pandore. Njena napaka je bila, da ni slepo zaupala Zevsu. Mi, človeštvo, pa glede vseh težav, ki jih že doživljamo, ali pa se nam jasno napovedujejo, že imamo bodisi izkušnje bodisi zelo verodostojne in dobro predstavljive napovedi, ki naj bi nas odvračale od nadaljnjih ne-umnosti (beri kar: neumnosti). Vendar nas od njih nikakor ne odvrnejo. Določen del človeštva sicer to našo usmerjenost v slabo in še slabše že zelo dobro prepoznava in ozavešča ter si prizadeva v svetu preobrniti tok dogodkov. Toda pri tem je ta del človeštva zaenkrat v manjšini in prešibak, zato ostaja sodobna Pandorina skrinjica težav na široko odprta.

Ljudje se pogosto učimo na napakah. Na lastnih ali tujih. Zakaj? Ker smo nevedni. Vzemimo za primer prehrano. Najprej ne vemo, da nam bo prenajedanje škodilo in pojemo preveč. Ali pa vidimo nekoga drugega, ki je pojedel preveč. Sledijo bolečine v želodcu ali še kaj hujšega. Zdaj razumsko in izkustveno vemo, da preveč hrane škodi. Toda ko mine nekaj časa, na to spoznanje pozabimo in se spet prenajemo. Kolikokrat kdo ponovi takšno »vajo« na najrazličnejših področjih življenja, je odvisno od vsakega posameznika. Na splošno in v povprečju je takšnih »ponovitev« v naših življenjih zelo veliko, preden res dodobra dojamemo in ponotranjimo nauk in spremenimo naše navade ter vzpostavimo zadostno samodisciplino.

Če mislite, da govorim banalne stvari, imate prav. Toda prav te banalnosti so za naša življenja usodnega pomena. Zaradi njih psihično ali fizično zbolimo, izgubimo službo ali partnerja, včasih še avto, stanovanje ali hišo, na kolektivni ravni pa se znajdemo v ekonomski ali drugačni krizi ali v vojni.

»Historia magistra vitae«, zgodovina (je) učiteljica življenja, se glasi znani (Cicerov) rek. Zgodovina pa ni nič drugega kot zakladnica izkušenj. In teh smo si do danes nabrali ogromno, pri čemer nam sodobna tehnologija omogoča, da se iz  njih – četudi to pogosto niso naše osebne izkušnje, pač pa izkušnje drugih ljudi in narodov – lahko vsakodnevno učimo. Toda žal nam ta šola učenja iz zgodovine in tujih izkušenj dela velike preglavice. Če se še iz lastnih izkušenj učimo le počasi, je seveda iluzorično pričakovati, da se bomo hitreje in učinkoviteje učili iz izkušenj drugih.

Ko torej Guterres govori o odprti Pandorini skrinjici, ga le redko kdo posluša, še manj ljudi pa ga sliši. Verjetno tudi zato, ker so mnogi že povsem obupali nad Organizacijo združenih narodov, ki se duši pod nehumano dominacijo svetovnih velesil in le nemočno opazuje, kako se sodobna Pandorina skrinjica preobraža v pravi vulkan civilizacijskih izzivov. Seveda Združeni narodi marsikje in v marsičem tudi pomagajo, toda najhujših svetovnih konfliktov in mnogih v nebo vpijočih krivic na tem svetu večinoma ne uspejo zares preprečiti ali odpraviti.

Kakorkoli že, človeštvo je preživelo že prvo Pandorino skrinjico. Koliko jih je bilo odprtih kasneje, ne vemo. Smo pa še vedno tu – ljudje, namreč. Prav tako bomo verjetno ljudje tu tudi v prihodnjih desetletjih ali stoletjih, morda tudi tisočletjih. Toda ob tem se moramo vprašati, kaj pusti za seboj vsaka odprta Pandorina skrinjica. Koliko opustošenja bo prinesla tokratna? Kakšno ceno bomo torej kot civilizacija spet plačali za naš pretirani(!) materializem, egoizem in ignoranco? Prej ali slej jo bomo namreč plačali vsi in ne le tisti tam, nekje daleč stran, v oddaljenih državah. Ali se mora zgodovina tudi tokrat – seveda v sodobnejši obliki in izvedbi – ponoviti? No, morda pa nas bo kakšna prihodnja kriza le streznila še preden doživimo kataklizmo. Možno je vse. In upanje, seveda, umre zadnje.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Ker nisem psiholog ali drugačen strokovnjak za občutja (občutke, čutenja ipd.) in ker gre tu le za kolumno, naj zgolj na kratko pojasnim, da lahko analitično ločimo fizične (fiziološke) zaznave, čutenja ali občutke (npr. goli občutek bolečine, ko se udarimo ali opečemo) ter psihološke občutke ali občutenja (npr. občutek žalosti ali hrepenenja). Slovenski slovar knjižnega jezika opredeljuje občutje kot ugodno ali neugodno duševno stanje, ki je posledica celotnega čustvenega doživljanja (primeri: navdaja ga slovesno občutje; občutje tujosti; upirati se občutju, ki ga budi umetnina).

Na splošno lahko rečemo, da je občutje kombinacija čutnih zaznav, čustev in misli. To pomeni, da občutje (psihološki občutek, razpoloženje) nastane, ko se začnemo miselno zavedati nekega fizičnega dražljaja ali čustva. Nastane torej, ko nek svoj odziv na fizični dražljaj ali na svoje čustvo miselno reflektiramo in praviloma tudi poimenujemo. Občutja so zato lahko v poimenovanjih podobna čustvom (npr. ljubezen ali sovraštvo) ali celo fizičnim občutkom (npr. ugodje ali neugodje), vendar pa pogosto trajajo dlje časa, saj jih naše misli vsrkajo v zavestne predstave, ki se jih težko na hitro osvobodimo. Tako sta npr. žalost ali veselje občutji, ki ju lahko zavestno ohranjamo mnogo dlje, kot traja nek tovrstni dražljaj ali čustvo. Za nekom lahko žalujemo več let, čeprav je njegova smrt že zdavnaj preteklost in do njega več ne občutimo vseh ali istih čustev, kot smo jih, ko je bil še živ.

Z občutji si ustvarjamo nebesa ali pekel na zemlji. Če zunanje fizične ali psihične dražljaje psihološko pretvorimo v nekaj bolečega ali nasploh neugodnega, potem trpimo, smo v nekakšnem zemeljskem peklu. Če pa takšne dražljaje v mislih in občutjih pretvorimo v nekaj prijetnega ali vsaj ugodnega, smo – v prispodobi rečeno – v nebeškem kraljestvu. Občutenja oziroma (psihološki) občutki so torej izrazito subjektivni. To je tako očitno dejstvo, da se lahko le čudimo, da ga tako pogosto spregledamo in ne znamo uporabiti v svoj prid. Še tako neugodne zunanje dražljaje (bolečino, laž, izdajstvo, vojno ali smrt) lahko namreč vedno psihološko predelamo tako, da smo temu dražljaju – če ne takoj, pa vsaj na srednji ali daljši rok – celo hvaležni, kar nas navda z dobrim občutjem. Hvaležni smo mu lahko za izkušnjo, ki nam jo prinaša in nas življenjsko bogati, ali pa smo mu na nek način hvaležni tudi zato, ker bi se nam lahko zgodilo še kaj hujšega ipd.

Seveda vse to ni enostavno, saj smo le ljudje, nepopolni in v marsičem nevedni. Pogosto se negativnih občutij ne znamo prav hitro otresti, jih celo stopnjujemo in zato trpimo. Pa vendar, ravno zato, ker smo ljudje, imamo v sebi izjemne možnosti razvoja, tj. ogromne potenciale. Seveda bi bilo ne-umno pričakovati, da jih lahko kar takoj v celoti razvijemo in izkoristimo. Toda če se v tej smeri (osebne rasti) niti ne trudimo in za svoja slaba občutenja, tj. za svoja razočaranja in nezadovoljstvo z ljudmi in svetom okoli nas, krivimo druge, smo si za svojo nesrečo v veliki meri krivi sami. Prvič zato, ker ne znamo ali si ne upamo prevzeti odgovornosti za svoja občutenja, misli in ravnanja, in drugič zato ker se iz življenja nočemo učiti in se mu prepustiti, pač pa mu želimo predvsem kljubovati.

Ne glede na vse človeške potenciale, smo ljudje in civilizacija tam, kjer smo. V tem pogledu moramo biti realni in se zato zavedati, da zunanji dražljaji igrajo pomembno vlogo v občutjih ljudi. To postavlja pred vse nas odgovornost, da – tako kot učijo filozofsko-etični in religiozni nauki – drugih ljudi ne prizadenemo s svojimi besedami in ravnanji.

Ne škodi drugemu! Ne stori mu tistega, česar ne želiš, da bi on storil tebi! Deluj tako, kot želiš, da bi (nasproti tebi) delovali drugi! Vsa ta načela in zlata pravila so izraz zahteve po človeški empatiji, sočutju in solidarnosti. Zakaj? Zato, seveda, da ne bi sprožali v ljudeh slabih in bolečih občutenj. Izjeme so tista ravnanja, ko pri nekomu zavestno in namenoma sprožimo slabo občutenje, da ga obvestimo o zanj pomembni zadevi, ali da ga nekaj dobrega naučimo (npr. konstruktivna kritika ali kazen z namenom pozitivne spremembe ali prevzgoje). Toda ali je sploh mogoče postaviti jasno ločnico med enim in drugim?

Naša konstruktivno zamišljena kritika ali dobronamerno dejanje sta z vidika tistega, ki sta mu namenjena, pogosto sprejeti kot destruktivni ali zlonamerni. Kar je seveda razumljivo, saj je v fizično-psihološkem človeškem svetu vse relativno in subjektivno. Če ljudi dobronamerno obvestimo, da je kriminal v porastu ali da se jim bodo plače znižale, jih s tem prestrašimo in vznejevoljimo, četudi smo jim le iskreno prenesli pomembno vest. Če je neuspešen učenec prepričan, da je žrtev zlonamernega učitelja, bo naš nasvet, da bi se morda moral drugače ali več učiti, štel za nekoristen in neprijazen. Če prevarano osebo opozorimo, da je tudi sama (so)kriva za prevaro, saj je bilo njena presoja o tem, komu verjeti in zaupati, napačna, nam bo lahko takšno opozorilo zamerila, ker je prepričana, da je krivda izključno na prevarantu. Prav tako bomo z dobronamernim nasvetom neuspešni v primeru, ko nekdo za slabo hrano krivi zgolj kuharja, ne pa tudi svoje izbire restavracije ali kuhinje. Itd.

Ne glede na vse relativizacije je temeljnega pomena, da si prizadevamo (to poimenujem etika prizadevnosti), da drugih ljudi ne prizadenemo in jim torej po nepotrebnem ne povzročamo slabih občutenj oziroma občutkov. Gre za elementarno moralo. Pri tem pa je še posebej pomembno, da tisti posamezniki, ki imajo v družbi vodilne položaje ali nastopajo kot odločevalci v pomembnih javnih zadevah, pri ljudstvu ne sprožajo po nepotrebnem slabih občutij.

Tako je npr. na področju prava že dolgo znan rek, da ni dovolj, da je sodnik nepristranski, temveč da je praktično enako pomembno, da daje tudi videz nepristranskosti. Zakaj? Zato, da pri pravnih naslovljencih in državljanih nasploh ne zbuja občutka nezaupanja v sodstvo in pravo – ljudje namreč zadeve radi posplošujemo. Če je npr. le nekaj pravnikov, zdravnikov, policistov ali politikov ujetih na laži ali pri koruptivnem ravnanju, to praviloma vrže slabo luč na te celotne poklicne skupine. V družbi se razširi občutek nezaupanja, ki ga še stopnjujejo različna pretiravanja in lažne informacije, ki se prenašajo od ust do ust in preko socialnih medijev.

Ozrimo se na kratko na trenutno zelo aktualno vprašanje (ne)zaupanja v policijo, predvsem v njen Center za varovanje in zaščito (CVZ). V zadnjih dveh tednih se je zvezi s tem medijsko razkrila prava drama – če verjamemo podatkom, ki so nam bili medijsko predstavljeni. Pripadniki CVZ naj bi po javnem pričevanju državne tožilke namenoma in očitno zanemarjali njeno osebno varovanje pred mafijsko združbo ter to varovanje celo izkoriščali za nepooblaščeno »vohunjenje« nad njo samo, prav tako pa naj bi se nekakšen podoben nepooblaščen nadzor zasebne sfere s strani teh pripadnikov dogajal tudi predsednici državnega zbora. Pri tem gre pravzaprav za elitne pripadnike policije, saj varujejo najpomembnejše državne funkcionarje. Ob tem medijskem razkritju je predsednik vlade javno dejal, da sam že dve leti opozarja na nepravilnosti v CVZ in zanje obtožil bivšo ministrico in bivšega generalnega sekretarja policije, ki že dve leti nista več na teh svojih položajih. Na drugi strani je sedanji generalni sekretar policije javno povedal, da v policiji ni nobenih nepravilnosti in je na ta način zanikal navedbe premierja in državne tožilke. Minister za notranje zadeve je sredi tega dogajanja odredil nadzorne ukrepe nad CVZ ter se znašel med omenjenima dvema ognjema, pri čemer pa se o zadevi še ni jasno oziroma nedvoumno izrekel ali pozval koga na odgovornost. Medtem je v zadnjih tednih prišlo v Ljubljani do mafijskega uboja skesane priče, ki ji očitno ni bilo zagotovljeno ustrezno varstvo, ter do javnega in glasnega provokativnega zbora nenavadne skupine ljudi, ki so nastopali s tujimi državnimi zastavami in eno provokativno položili celo na policijski avto. Če k temu prištejemo še vedno pogostejše poročanje medijev o drznih roparskih tatvinah sredi Ljubljane in drugod, se moramo državljani resno vprašati, kaj se dogaja, predvsem pa, kako to vpliva in bo v prihodnje vplivalo na našo varnost. Oblast je namreč očitno glede teh vprašanj povsem razglašena, saj vsakdo zatrjuje svoje, kake večje nepravilnosti pa zaenkrat niso ugotovljene, čeprav celo državna tožilka, ki obravnava kriminalno združbo, pravi, da ji policija ne nudi zadostne zaščite ter v določenih vidikih ravna celo proti njej, prav tako pa v policijo oziroma CVZ že dve leti dvomi celo sam predsednik vlade. Vsekakor takšno stanje ni dobro in lahko vzbuja občutek nelagodja ali celo strahu, kajti pri vprašanjih varnosti javnih funkcionarjev in ljudstva je bistveno, da je oblast poenotena ter da deluje zakonito, strokovno in učinkovito.

Kako torej vse to vpliva in bo vplivalo na občutek varnosti nas, državljanov, je zanimivo vprašanje. Kot rečeno, je psihološki občutek oziroma občutenje mešanica dejstvenih informacij, čustev in razuma. Ker je Slovenija kljub zgoraj navedenemu zagotovo še vedno ena najvarnejših držav na svetu, bi bilo res škoda, če bi se na podlagi te ali kake druge podobne škandalozne situacije ter nadaljnjega dopuščanja in širitve mafijskih in drugih kriminalnih praks med ljudmi močno povečal občutek ogroženosti. Takšen občutek bi zagotovo bistveno poslabšal kakovost življenja v Sloveniji. Prav tako bi bilo škoda, če bi ljudje vse pripadnike policije zaradi navedene afere vrgli v isti koš in jim več ne bi zaupali. Kljub dejstvu, da so tudi v policiji posamezniki in skupine, ki ravnajo neetično, ter ob dejstvu, da je tudi policija do neke mere spolitizirana, se pretežni del policistov trudi, da svoje delo opravlja zakonito, dobro in pošteno.

Kakorkoli že, občutij ljudi ne gre podcenjevati in še manj zanemarjati. Pri tem imajo še poseben pomen tista, ki se sprožajo na masovni ravni, v večjih skupinah ali kar v večjem delu družbe. In ker smo v (pred)božičnem času, naj ta prispevek zaključim z željo, da naj se tako pri vsakem od vas, kot tudi v širši družbi v teh in prihodnjih dneh razvijejo in izrazijo predvsem pozitivna občutja. Prednovoletni čas je namreč obdobje številnih vibracij, ki jih je še kako smiselno usmeriti v veselje, sočutje, sodelovanje ter nenazadnje v duhovno dimenzijo občutenja vsesplošne povezanosti človeka z drugimi ljudmi, naravo in svetom kot celoto. Božič in prednovoletni čas nas sicer ne moreta odrešiti številnih preizkušenj in izzivov, ki nas čakajo v prihodnje, lahko pa, če ju v tej smeri izkoristimo, vplivata na našo notranjo preobrazbo. Tu pa je vsakdo svoboden, da si sam izbere svojo pot, bodisi zanemarjanja bodisi razvijanja svojih lastnih potencialov.

Želim vam prijetne praznike in srečno leto 2025!

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Blaginja ima vedno svojo materialno in nematerialno (psihološko, emocionalno, dušno, duhovno itd.) plat. V najbolj grobosnovnem pomenu materialnosti nam blaginjo prinašajo materialne dobrine, ki zadovoljujejo naše potrebe in lajšajo naša življenja. Življenje je, ob vsem lepem in dobrem, prepolno naporov, skrbi, strahov ter drugih težav in izzivov. Hrana, oblačila, primeren bivanjski prostor, transportna in komunikacijska sredstva, najrazličnejši uporabni in estetski predmeti itd. – vse to nam izpolnjuje materialni vidik blaginje. Občutki varnosti, ugodja, zadovoljstva ali sreče pa so seveda njen nematerialni vidik. Oba vidika blaginje sta nujna. Blaginje ni, če je človek premoženjsko bogat, vendar hkrati bolan, v strahu, v fizični ali čustveni bolečini ali je kako drugače nesrečen. Prav tako blaginje ni, če človek nima vsaj zadostnega obsega materialnih dobrin, če je torej lačen, če je brezdomec, če si ne more privoščiti (plačati) izobraževanja, različnih oblik družbenega komuniciranja in druženja, prevoznih sredstev, obiskovanja vsaj nekaterih kulturnih ali športnih dogodkov itd.

Naloga države ter poslanstvo nekaterih civilnodružbenih skupin in posameznikov je, da si prizadevajo za splošno družbeno blaginjo. Le-ta teži k idealnemu cilju, ki ga imenujemo država ali družba blaginje (»welfare state, welfare society«). Tega ideala kot takšnega seveda ni mogoče doseči, vendar pa se mu je treba glede na ekonomske in politične zmožnosti države in družbe čim bolj približ(ev)ati. Gre za temeljno oziroma univerzalno etično zavezo človeštva ter posameznih držav in družbenih skupnosti, ki žal v večjem delu sveta ostaja v pretežni meri ali celo povsem neuresničena. Družbene blaginje zato ni povsod tam, kjer prevladujejo vojne, strah, diskriminacija, revščina, lakota ali katerokoli druga oblika nesolidarnosti in nespoštovanja človekovega dostojanstva. Družbene blaginje dolgoročno tudi ne more biti tam, kjer se uničujeta narava in nasploh zdravo življenjsko okolje, kajti posledice takega uničevanja neizogibno prizadenejo tudi družbo in posameznike.

Toda tudi še tako mirno, varno in materialno razkošno zunanje okolje, še ne prinese nujno družbene blaginje. To govorim seveda v humanističnem duhu, v skladu s katerim je merilo kakovosti življenja človek ter njegovo imanentno in transcendentno poslanstvo (samorealizacija). Če nismo humanisti in ne pristajamo na človečnost (humanost) kot temeljno merilo in cilj našega delovanja, se seveda vse definicije družbe in posameznika bistveno spremenijo.

Če je nekdo materialno bogat, vendar tega bogastva ne deli v ustrezni meri z drugimi ali pa ga zapravlja za neumnosti, potem seveda v resnici ne živi v blaginji. Živi zgolj v začasnem udobju svojega premoženja, medtem ko je na psihološki in duhovni ravni prikrajšan oziroma osiromašen v svojem življenju in razvoju. Prav zaradi tega manjka se njegova pretirana ujetost v zgolj premoženjski (lukrativni) vidik življenja prej ali slej obrne tudi zoper njega samega ter ga prizadene v njegovem duhovnem, psihičnem in posledično prej ali slej tudi telesnem zdravju. Njegova navidezna, površinska blaginja se tako konča, neugodje in bolečina pa ga seveda opozarjata, da je padel na življenjskem izpitu ter mu tako ponudita možnost za spremembo ali nov začetek. Podobno se lahko zgodi na ravni neke celotne skupnosti ali družbe. Pretirana usmerjenost v materialno blagostanje in zanemarjanje humanih duhovnih in psiholoških vidikov ljudi, se lahko npr. konča v takšni ali drugačni egoistično razslojeni, pohlepni in dekadentni družbi, ki na poti proti svojemu razpadu ljudi odvrača od razvijanja pozitivnih človeških vrlin in ravnanj. Takšna družba lahko v prihodnje postane tudi naša, evropska ali zahodna družba, če ne bo znala umiriti materialističnih strasti ter jih mnogo bolje uravnotežiti z ideali solidarnosti, empatije, varstva ne-človeškega sveta (tj. živali in preostale narave) in drugimi ideali, ki odražajo temeljno spoštljivost do soljudi ter nasploh do vsega kar biva.

Negativni scenariji so seveda lahko še mnogo hujši. Po eni strani nam sodobni svet z vedno številčnejšimi in močnejšimi avtoritarnimi političnimi tendencami (ki so prisotne celo pri večini najvplivnejših svetovnih držav) grozi z novimi totalitarizmi, v katerih seveda resničnega blagostanja ni in ne more biti. V takih oblikah političnih sistemov so namreč človekovo dostojanstvo in človekove pravice nepomembne, odločilna pa postaneta strahovlada ter sposobnost posameznika, da se de-humanizira in podredi višjim ciljem, ki jih določajo centri družbene moči in oblasti. Po drugi strani pa nas lahko – zaenkrat še vedno v nekoliko znanstveno-fantastični perspektivi, ki pa se vedno bolj nakazuje že tudi kot realna možnost –prevlada povsem avtonomne in splošne umetne inteligence nad človekom privede ne le do prevlade umetne inteligence nad človečnostjo, temveč tudi do njene prevlade nad človeškostjo. O kakšni človeški blaginji v njenem izvornem pomenu seveda v takšnem primeru ne more biti več govora.

V temeljnem človeškem in človečnem pogledu je zato blaginja nekaj, kar človeka upošteva v celoti, kot kompleksno in večrazsežnostno bitje, ter mu prinaša zdravje ter moralno-etično utemeljeno notranje zadovoljstvo in izpolnitev. To velja tako na ravni posameznikov, kot tudi na ravni družbe. Preprosto povedano, na povsem osebnem nivoju blaginja ni v tem, da imamo vedno več daljinskih upravljavcev, računalnikov ter drugih tehničnih in »inteligenčnih« pripomočkov in smo zato vedno bolj telesno in mentalno neaktivni ali leni. Brez zadostnega telesnega gibanja (in to predvsem v naravi, ne pa v zaprtih prostorih) in brez zadostne možganske in emocionalne »telovadbe« je človek na poti v psiho-fizično bolezen ter v mentalno retardacijo. Blaginja posameznika je zato nujno pogojena z njegovo zadostno psiho-fizično aktivnostjo. Ta je sicer lahko koristno podprta in spodbujena z ugodnimi materialnimi okoliščinami in pripomočki, vendar pa le do prave mere. Če človek to mero prestopi, začne razvojno nazadovati, kljub morebiti drugačnemu zunanjemu videzu, ko se, denimo, pred družbo ponaša z materialnimi dobrinami in uporabo najsodobnejših tehničnih pripomočkov, v svoji notranjosti pa dejansko postaja spaka ali razvalina.

Za konec naj osvetlim le še en vidik blagostanja. Ker je človek – kot je zapisal že Aristotel – po svoji naravi tudi družbeno oziroma politično bitje, je njegova blaginja nujno soodvisna od njegovih odnosov z drugimi ljudmi. Vsi ti odnosi pa determinirajo naravo in kakovost družbe. Če je torej za posameznikovo blaginjo pomembno po eni strani njegovo lastno aktivno, zdravo in uravnoteženo življenje, je po drugi strani za njegovo blaginjo ključna tudi kakovost odnosov, ki jih ima z drugimi ljudi in z družbo nasploh. Prav tako je kakovost teh odnosov pomembna za blaginjo družbe kot celote. Seveda je za tako blaginjo temeljna predpostavka tudi zadosten obseg materialnih dobrin ter njihova dovolj uravnotežena distribucija. Toda še tako primeren obseg materialnega bogastva družbe ne more zagotoviti njene blaginje, če le-ta ni utemeljena v spoštljivih, poštenih in solidarnih medsebojnih družbenih odnosih.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Naj strnjeno obnovim pravno bistvo te zadeve. V skladu z 28. členom Zakona o referendumu in o ljudski iniciativi (ZRLI) sme Državni zbor posvetovalni referendum razpisati le, preden končno odloči o posameznem vprašanju. V obravnavanem primeru je bilo to navedeno določilo zakona prekršeno, česar so se poslanci zavedali, vendar so se kljub temu odločili razpisati referendum. Državni zbor je tako 10. oktobra 2024 z odlokom razpisal posvetovalni referendum o JEK2, že pred tem pa je sprejel Resolucijo o dolgoročni miroljubni rabi jedrske energije v Sloveniji, v katero je med drugim zapisal (razdelek B/36), da naj se s ciljem defosilizacije in stabilne oskrbe z nizkoogljično električno energijo elektroenergetski sistem nadgrajuje s širitvijo jedrskega programa z izvedbo projekta JEK2 in uvajanjem obnovljivih virov, če se to izkaže za ekonomsko smotrno, tehnično izvedljivo in koristno za stanje okolja. Četudi je v tem zapisu izvedba projekta JEK2 pogojena z različnimi dejavniki, pa so navedeno besedilo, naslov resolucije, ki izpostavlja dolgoročno miroljubno rabo jedrske energije, ter namen in celoten kontekst resolucije jasni pokazatelji že sprejete odločitve o začetku izvajanja projekta izgradnje JEK2.  

Čeprav resolucija ni pravni, temveč politični akt, je z njo Državni zbor tako že sprejel (politično) odločitev o sprožitvi projekta JEK2, o kateri naj bi na posvetovalnem referendumu, kot pove že samo ime, volivce o tem šele predhodno povprašal za mnenje. To po domače rečeno pomeni, da je politika odločitev že sprejela, na mnenje volivcev pa se je bolj ali manj požvižgala, verjetno v pričakovanju, da jih bo v referendumski kampanji s precejšnjo politično enotnostjo uspela prepričati v nujnost izgradnje JEK2. Ker sta seveda tu koalicija in opozicija v pretežni meri stopili skupaj (vprašanje zakaj, je bolj ali manj retorično), je bila pravna stroka v Državnem zboru namenoma preslišana. Izrecno mnenje predstavnika parlamentarne strokovne službe o nezakonitem nasprotju med sklicem referenduma in navedeno resolucijo, ki že pomeni vsaj temeljno odločitev o JEK2, ni bilo upoštevano.

Ob tem velja opozoriti še na dva vidika posvetovalnega referenduma. Prvič, posvetovalni referendum resda ni pravno zavezujoč, toda v političnem pogledu predstavlja nadvse pomembno usmeritev, ki jo dajo volivci državni oblasti. Zmanjševanje pomena posvetovalnega referenduma v smislu, da ne zavezuje, je povsem neprimerno. Kaj pa je v demokraciji, če jo seveda jemljemo resno, za predstavnike ljudstva v parlamentu in vladi pomembnejše od volje ljudstva, ki jo to izrazi na referendumu (ali volitvah)?

Drugič, pri konkretnem posvetovalnem referendumu o JEK2 je bilo tudi referendumsko vprašanje zastavljeno na pravno sporen način. Glasilo se je namreč takole: Ali podpirate izvedbo projekta JEK2, ki bo skupaj z ostalimi nizkoogljičnimi viri zagotovil stabilno oskrbo z električno energijo? Ta drugi del povedi je bil po mojem prepričanju neprimerno sugestiven, zato je bilo referendumsko vprašanje kot celota zavajajoče. Če bi namreč volivec na referendumu obkrožil »proti«, bi to avtomatično izpadlo tako, kot da je glasoval (tudi) proti »stabilni oskrbi z električno energijo«, kar verjetno razumnemu volivcu ne more pasti na pamet. Kakorkoli že, če referendum ne bi bil preklican, bi o spornosti referendumskega vprašanja na podlagi že vložene pobude lahko odločalo Ustavno sodišče. Seveda pa do tovrstnega pravnega epiloga v obliki takšne ali drugačne ustavnosodne odločitve zdaj ne bomo prišli.

V nekoliko drugačnih okoliščinah bi lahko Državnemu zboru celo čestitali za preklic referenduma, kajti ta preklic pomeni priznanje lastne napake in njen popravek. Vsakdo se pač kdaj zmoti, tudi predstavniško telo, čeprav je glede na številčnost poslancev in strokovnih sodelavcev zmota v tem organu le malo verjetna. Če bi torej šlo pri preklicu referenduma za iskreno motivirano ravnanje poslancev, bi jim bila takšna odprava nezakonitosti lahko celo v čast. Priznati in popraviti lastno napako je namreč pomembna vrlina. Toda v tem primeru očitno ni šlo za iskrenost, pač pa le za skupno prizadevanje za hitro omilitev politične škode (t. i. damage control), pri čemer se, sodeč po javnih izjavah nekaterih poslancev, že kujejo načrti, kako zdaj čim prej sprejeti zakon, ki naj bi – zdaj seveda brez vnaprejšnje referendumske podpore volivcev – uzakonil projekt JEK2.

Sleherni državljan oziroma volivec se lahko ob takšnem razvoju dogodkov upravičeno počuti izigranega, zmanipuliranega. Toda bistvo manipulacije ni v tistem delu političnega dogovarjanja, ki ga je zabeležil skrivni zvočni posnetek, kjer politiki v internem razgovoru preigravajo različne možnosti glede sprejema omenjene resolucije in razpisa referenduma. Ta del razgovora lahko v precejšnji meri štejemo za povsem legitimno posvetovanje in iskanje rešitve v predhodni fazi političnega odločanja. Kdor vsaj nekaj malega ve o pripravi političnih in drugih pomembnih odločitev, tudi npr. o pripravi pravnih aktov, se zaveda, da je v fazi izmenjavanja mnenj, pogajanj, usklajevanj legitimno preverjati različne izrečene pobude in ocene. Problem ni v tem, če se išče kompromis, in celo ne v tem, če nekdo v razpravi v pravni nevednosti predlaga kako neustavno in nezakonito rešitev, pa nato skozi odzive drugih spozna, da tako ne gre in od nje odstopi. Resnična težava je, če so razpravljavci s strani predstavnikov kompetentnih strokovnih služb izrecno opozorjeni na protipravnost določene rešitve, pa se kljub temu odločijo, da bodo takšno rešitev sprejeli. In točno to se je zgodilo v obravnavanem primeru. Poslanci so bili s strani stroke opozorjeni, da bodo z razpisom referenduma brez hkratne odprave resolucije prekršili zakon, pa so to vseeno storili.

V zvezi s projektom izgradnje JEK2 in neuresničenim projektom referenduma se seveda zastavlja še prava poplava drugih vprašanj. Nenazadnje gre za finančno najdražji projekt v zgodovini Slovenije, pri čemer se že samo cena izgradnje JEK2 ocenjuje med 9 in 15 milijard evrov (kar je torej lahko več kot npr. znesek slovenskega državnega proračuna v letu 2024), v kar seveda niso všteti vsi drugi stroški in finančna tveganja, ki bi v dolgem procesu izgradnje in nato obratovanja nove jedrske elektrarne lahko narasli na mnoge nadaljnje milijarde. Če odmislim vsa druga relevantna vprašanja v zvezi z JEK2, nas že zaradi takšne višine stroškov lahko boli glava, še posebej, če pomislimo na vsa tveganja, ki jih ob zunanjih dejavnikih prinašajo tudi nizka stopnja odgovornosti naših političnih elit do lastne države ter potencialna koruptivna tveganja pri takem projektu. Država lahko ob napačno zapeljanem in vodenem projektu JEK2 enostavno bankrotira. In namesto, da bi že v zametku tega procesa naše aktualne politične elite zbrale dovolj volje in transparentno pristopile k referendumu, niso doslej izkoristile niti obilja časa in možnosti, da izpolnijo svojo obljubo o širši javni razpravi, ki naj bi tlakovala pot do prave odločitve. Namesto, da se je z različnimi študijami o utemeljenosti projekta JEK2, ki jih mediji povzemajo v zadnjih dnevih, očitno čakalo predvsem na referendumsko kampanjo, ki je zdaj seveda ne bo, bi se lahko že vsaj zadnjega pol leta in še več s pomočjo stroke in civilne družbe politika na javnih forumih intenzivno pogovarjala o slovenski energetski prihodnosti ter o pozitivnih in negativnih vidikih izgradnje JEK2.

Naj ob sedanji situaciji, ki verjetno pri vsakem ozaveščenem državljanu zbuja najmanj nelagodje, za konec te kolumne izpostavim dva pozitivna vidika. Prvi zadeva medije. Čeprav na splošno menim, da ob poplavi površnega, pristranskega in drugače neetičnega žurnalizma medijem ne gre peti nobene posebne hvale, je obravnavani primer odličen dokaz za to, da se v demokraciji pluralizmu in svobodi medijev, kljub medijskim manipulacijam ne smemo odreči. Demokracija potrebuje svobodo novinarjev in medijev, kajti kljub negativnim platem, so novinarji in mediji še vedno ključni pri informiranju državljanov o pomembnih družbenih dogajanjih, pri čemer je pomemben element medijskega poročanja tudi raziskovalno novinarstvo. Brez razkritja političnega ozadja načrtovanja referenduma v televizijski oddaji Tarča, bi bili volivci novembra na referendumu zmanipulirani mnogo bolj, kot si to lahko predstavljamo. Zdaj in v prihodnje, se bo zato morala oblast resnično potruditi, da nas volivce prepriča, da bo razprava o JEK2 vodena transparentno in pošteno. Če se ne bo, bodo posledice slabe za vse.

Drugi pozitivni vidik je zmaga prava. Poslanci so s preklicem referenduma pristali na spoštovanje zakonodaje. Ne glede na resnične motive, je to navzven pomembno vsebinsko in simbolno dejanje, ki postavlja v ospredje vladavino prava in sporoča, da mora tudi najvišji predstavniški in zakonodajni državni organ ravnati zakonito in politiko voditi v dopustnih mejah prava.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Vsak pravnik se že v prvem letniku pravne fakultete nauči, da je eno temeljnih pravnih načel, da nepoznavanje prava škoduje (Ignorantia iuris nocet). Ob tem je seveda nadvse zanimivo, da to načelo praviloma ni zapisano v nobenem splošnem pravnem aktu, seveda pa vsak razumen človek tudi brez pravniške izobrazbe ve, da ga ob kršitvi prava doletijo negativne pravne sankcije (globa, plačilo odškodnine, vrnitev v prejšnje stanje, zapor itd.). Prav tako je zanimivo, da npr. ustava in zakoni nikjer izrecno ne zapovedujejo, da se moramo državljani ravnati po pravnih normah, čeprav celotni pravni sistem in pravna država (vladavina prava) temeljita na takšni predpostavki. Ali ste morda kje videli zapisano: Vse fizične in pravne osebe se morajo ravnati po ustavi, zakonih, sodbah itd.? Seveda ne, ker je to enostavno logično oziroma smiselno predpostavljeno in je kot takšno nekakšen del pravne mentalitete, ki jo pridobimo s socializacijo. To temeljno načelo, ki ga lahko po H. L. A. Hartu poimenujemo kot pravilo o pripoznanju veljavnosti prava, je enostavno predpostavljeno, ne pa izrecno zapisano v ustavi.

Takšnih neformaliziranih predpostavk je pravzaprav v pravu (in nasploh v življenju) veliko in so izraz pravne logike oziroma mišljenja, ki se je uveljavilo kot pravno zavezujoče, čeprav to legalistično formalno gledano ni. Tako npr. za načelo, da posebna zakonska norma razveljavi splošno (Lex specialis derogat legi generali) ni nobene izrecne formalne ustavne ali zakonske podlage, vendar ga kljub temu v skladu z uveljavljenim pravnim mišljenjem vsi pravniki sprejemamo kot samoumevno. Seveda ni povsem točna trditev, da to ali kako drugo v ustavi in zakonih nezapisano načelo ni formalno zavezujoče, kajti ustavno sodišče in druga sodišča takšna načela v svojih odločbah izrecno uvrščajo v okvir ustavnega načela pravne države ali kakega drugega načela (npr. v okvir ustavno določenih načel ustavnosti in zakonitosti). Seveda pa so tudi ta sodišča morala od nekod vzeti konceptualno podlago za takšne svoje utemeljitve, pri čemer so tudi ona v začetnih fazah teh svojih opredelitev izhajala predvsem iz teorije prava ter iz zdravorazumske pravne logike.

Naj preidem k bistvu te kolumne. Vprašajmo se, koliko pravnih določb oziroma norm poznamo državljani. Koliko mednarodnih konvencij, ustavnih določb, zakonov, uredb, pravilnikov, statutov itd. smo prebrali in si njihove določbe tudi zapomnili? Ali povprečni državljan pozna kaj več kot kakšno stotisočinko obsega teh norm? Ali ni že stotisočinka mnogo preambiciozna količina, če npr. upoštevamo vso EU in slovensko zakonodajo? Ali sodnik ali kak drug pravnik dobro pozna vsaj odstotek vseh pravnih pravil, ki veljajo v EU in Sloveniji? Če gledamo na vsa ta vprašanja dosledno formalno in racionalno natančno, potem so seveda odgovori nanje nikalni. Kako je torej mogoče, da kompleksni sodobni pravni sistemi sploh delujejo, če pa jih ljudje sploh ne poznamo?

Če bi na slednje vprašanje odgovorili, da je pravo v tako veliki meri v skladu z že uveljavljenimi običaji, moralo, etiko in drugimi nepravnimi normami, na katere smo ljudje že navajeni in jih nekako samodejno upoštevamo, bi takšen odgovor vodil do ugotovitve, da prava v pretežni meri sploh ne potrebujemo. Seveda je navedeni odgovor deloma na mestu, kajti spoštovanje moralno-etičnih in običajnih norm je pogosto vsaj v nekaterih temeljnih vidikih skladno s pravom. Vendar pa se pravne norme od vseh teh drugih, ne-pravnih norm v marsičem tudi razlikujejo. Natančno gledano ni nobena pravna norma povsem identična z moralno ali običajno normo (izjema je le t. i. blanketno pravno urejanje), kajti sodniki in drugi pravni odločevalci dajejo pravnim normam specifičen pravni pomen. Poleg tega številni zakoni, uredbe, pravilniki in drugi akti niso tesno povezani z moralnimi in običajnimi normami, vsebujejo pa zelo veliko organizacijskih, procesnih in drugih pravil, za katere lahko rečemo, da so pretežno »pravno-tehnične« narave.

Če se vprašamo, kdaj nekdo stori davčni prekršek, kaznivo dejanje ali civilni delikt, vidimo, da je to na mnogih področjih zelo zahtevno vprašanje. Za ugotovitev, ali gre npr. na področju davščin, kazenskega ali civilnega prava za pravno ali protipravno ravnanje ni dovolj le poznavanje določb področnih zakonov in podzakonskih predpisov (in le kdo jih lahko vse dobro pozna?), temveč je treba dodobra poznati tudi uveljavljeno pravno prakso, tj. splošno poenotene oblastne razlage teh pravnih aktov. In potem je tu še t. i. mehko pravo (soft-law), ki zajema razna oblastna navodila, smernice, priporočila, pojasnila, mnenja, obvestila, protokole itd., ki vplivajo na dokončne razlage in praktično udejanjanje pravnih aktov (law in action). Skratka, pravnih sestavin je toliko, da jih v izrazito pretežni meri niti približno natančneje ne poznamo.

Vse povedano torej kaže na pravni čudež. Kljub pretežnem nepoznavanju prava, se po njem pretežno ravnamo. Ali pa tako na kolektivni ravni vsaj pretežno mislimo, kar praktično pripelje do enake ugotovitve. Še več, čeprav veljavnega prava skorajda ne poznamo, imamo o njem tudi svoja mnenja. Tako so ljudje pogosto kritični do delovanja pravne države, čeprav ne poznajo dobro njenih prvin. Izrekajo se o pravni kakovosti dela sodnikov, tožilcev itd., čeprav ne spremljajo redno njihovega dela in na poznajo zakonodaje, ki to delo ureja. Obsojajo (protipravno) korupcijo in kršitve človekovih pravic in ocenjujejo, da je država pravno diskriminatorna, saj menijo, da ima za kriminal višjih slojev povsem druga merila kot za t. i. kurje tatove – pri čemer seveda vse te ugotovitve, ki so pogosto tudi resnične, ne temeljijo na kakršnikoli statistiki ter racionalni in poglobljeni študiji zakonodaje in pravne prakse. In tako bi lahko naštevali v nedogled.

Očitno gre torej za (pravni) čudež, saj se vse navedeno upira (zgolj) racionalnim zakonitostim mišljenja. Tudi tu so – tako kot povsod v življenju – na delu mnoga nevidna in razumu nedostopna oziroma prikrita gibala in zakonitosti. Tako kot je voznika avtomobila nemogoče racionalno (razumsko) natančno naučiti, koliko in kako mora obračati volan, da izpelje nek konkreten ovinek, tako je tudi pravo nemogoče zaobjeti zgolj z racionalnimi (jezikovno-logičnimi, matematičnimi ipd.) pristopi. Kljub temu, da namreč empirično-racionalno drži, da prava ne poznamo, lahko rečemo, da ga nekako le poznamo, čeprav je to nemogoče v vseh pogledih racionalno utemeljiti. Na poznavanje prava vpliva celotni socializacijski proces posameznika, od šolske izobrazbe, do sprejemanja nasvetov od pravnih strokovnjakov in posrednega seznanjanja s pravom prek različnih oblik druženja z ljudmi, poklicnih aktivnosti, poročanja medijev itd. V vse te procese je vpeta tudi človeška nezavedna sfera, preko katere se pretakajo različne informacije, ki se jih razumsko niti ne zavedamo.  

Vse to spominja na Zenonove aporije (paradokse), npr. na tisto z Ahilom in želvo, kjer Ahil kljub svoji hitrosti v specifični racionalno-matematični perspektivi nikoli ne ujame želve. Življenje nam seveda dokazuje nasprotno, tako kot nam dokazuje tudi, da pravo obstaja in je praviloma pretežno učinkovito, ne glede na vse racionalne (empirične) ugotovitve o tem, da ga ljudje v smislu seznanjenosti s pravnimi normami skorajda ne poznamo. Seveda pa bi bilo povsem zmotno in celo nevarno iz takšnega pogleda na pravo sklepati, da se ljudem prava ni treba učiti ter se truditi, da ga vsaj v določeni meri razumsko (s)poznajo in preučujejo. Vsaj osnovno znanje o pravu, njegovih temeljnih načelih ter vsaj tistih pravnih pravilih, ki nas najbolj neposredno zadevajo v poklicu, doma in v našem vsakdanjem življenju (predpisi o temeljnih človekovih pravicah, o delu, družini, varnosti, prometu, pogodbah, financah itd.) je namreč tisto pravno izhodišče, na katerega nato ljudje po zdravo-razumski logiki in pravnem občutku navezujejo svoje širše »poznavanje prava«. Pri vsem tem je seveda za funkcioniranje prava in pravne države odločilna vloga poklicnih pravnikov, ki pravni sistem najbolje poznajo (še posebej, če njihova splošna in specializirana znanja jemljemo v skupnem seštevku in sinergiji) ter ga tudi najbolje razumejo in so zato ključni družbeni usmerjevalci pravne prakse in pravne kulture.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Ljudski pregovor pravi: daleč od oči, daleč od srca. V Sloveniji in večjem delu Evrope nam zgoraj opisani scenariji, ki so se ponekod po svetu že začeli uresničevati, zaenkrat ne povzročajo kakšnih resnejših skrbi. Tako nas npr. ne gane kaj dosti, ko preberemo novico, da na Tihem oceanu naraščajoča gladina morja že resno ogroža obstoj nekaterih tihomorskih otokov in s tem tudi otoških držav. Svetovna meteorološka organizacija v svojem poročilu ugotavlja, da ta svetovna regija doživlja trojne učinke izgorevanja fosilnih goriv in drugih vzrokov povečevanja obsega toplogrednih plinov, saj se poleg relativno hitrega zviševanja dviga morske gladine tam morje tudi najhitreje segreva ter postaja zakisano. V zadnjih 30 letih se je po navedenem poročilu morska gladina v svetu povprečno dvignila  za 9,4 cm, v tropskem delu Pacifika pa v povprečju kar za 15 cm (na nekaterih otokih, npr. Apia, Samoa, Suva-B in Fiji, že kar od 29 do 31 cm). Ta situacija, ki v svetu še zdaleč ni osamljena, kaže po besedah generalnega sekretarja Združenih narodov Guteressa na veliko krivico, ki se dogaja temu delu (in seveda tudi mnogim drugim delom) sveta. Ti mali otoki namreč ne prispevajo h globalnemu ogrevanju in posledično k podnebnim spremembam, posledice obojega pa se multiplicirajo ravno pri njih.

Vse to seveda ni nič novega, toda naše kolektivno zavedanje teh in podobnih situacij je izjemno šibko. Podobno, kot se ljudstvo v kolonizatorski državi praviloma ne zaveda, da živi v veliki meri na račun neetičnega izkoriščanja ljudi v koloniziranih državah. Ali podobno, kot se pri uporabi mobilnih telefonov, drugih aparatov, vozil in mnogih drugih proizvodov (še ena splošno znana, vendar vsakodnevno iz zavesti izrinjena stvar) tudi sodobni uporabniki teh proizvodov premalo ali sploh ne zavedamo, da za naše materialno blagostanje v nekem drugem delu sveta množice ljudi delajo in trpijo v ponižujočih razmerah, v revščini, brez priznanih pravic in človeškega dostojanstva.

Res je, da je tako že od nekdaj. Lahko bi rekli, da se menja oblika, vsebina pa ostaja ista. Toda presenetljivo je dejstvo, da kljub neznansko povečanemu obsegu informacij, stopnja občutljivosti na mnoge neetične prakse ne narašča kaj dosti. Nasprotno, ob nepregledni množici nasilnih, depresivnih, vulgarnih in drugih dražljajev v obliki informacij človeštvo postaja vse bolj otopelo za trpljenje drugih. Vsega je enostavno preveč. Pa še vse je tako daleč, v drugih državah in na drugih kontinentih, da posameznik nima neposrednih vzvodov, da bi lahko na to kaj vplival. Tako vsaj v povprečju razmišljamo. Toda zanimivo in tragično je, da se ta čustvena in moralna otopelost v ljudeh vedno bolj ukoreninja kar na splošno. Tako postajamo manj občutljivi tudi na negativne dogodke v svoji bližini. Vedno pogosteje se dogaja, da opazovalci izsiljevanja, groženj, nadlegovanja, fizičnega napada, prometne nesreče, potapljanja čolna, človeka v stiski itd. vse to raje le opazujejo ali celo snemajo s svojimi telefonskimi aparati, kot pa da bi bil njihov prvi emocionalni refleks in premislek ta, da morajo ljudem, ki so ogroženi ali v stiski, priskočiti na pomoč. Podobno velja za socialna omrežja, ki so prepletena z različnimi neetičnimi, neumnimi in drugače škodljivimi komunikacijami. Celotno naše življenje postaja vse bolj resničnostni šov, v katerem je bistvo opazovati in se po možnosti pri tem zabavati (četudi ob zgražanju), ne pa poskusiti preprečiti ali omiliti negativnosti, ki se dogajajo.

Naj se vrnem k vprašanju obstoja države. V teoriji državo najpogosteje definiramo kot sklop prebivalstva, ozemlja in pravno organizirane oblasti, pri čemer je za vsako državo ključnega pomena tudi, da je mednarodno priznana. Na vsako državo ter na njen politični sistem, gospodarsko, kulturno in drugačno razvitost, obrambno sposobnost, varnost itd. pa seveda vplivajo še številni drugi dejavniki. Ti dejavniki so npr. velikost ozemlja, geostrateška lega, število in gostota naseljenosti prebivalstva, podnebje, rodovitnost zemlje, prisotnost vode, rudnin in drugih naravnih virov, dostop do morja ali drugih plovnih poti, podnebne in vremenske razmere, vpliv religij, različni drugi zgodovinski dejavniki itd.

Danes, v času prihajajočih podnebnih sprememb, pridobivajo vedno večji pomen podnebni dejavniki. Mnoge masovne migracije, ki nam bodo tudi v Evropi zadale še veliko glavobolov, so že posledica podnebnih sprememb. Predvsem širjenja puščav in s tem nerodovitnih področij. Degradacije zemljišč naj bi po znanstvenih ocenah do srede tega stoletja najbolj prizadele Indijo, Kitajsko in podsaharsko Afriko. Na udaru pa je tudi že Evropa. Največja tveganja za širjenje puščav se tako napovedujejo južni Portugalski, delom Španije in južne Italije, jugovzhodni Grčiji, Malti, Cipru in območjem Bolgarije in Romunije, ki mejijo na Črno morje. Te napovedi so se v manjši meri že začele uresničevati. Vprašanje je, ali lahko ob tako naglo naraščajočih podnebnih spremembah izključimo tudi (še) bolj dramatične scenarije. Tudi za Slovenijo se za prihodna leta napovedujejo v povprečju višje temperature. Švicarski inštitut Crowther Lab je leta 2019 celo napovedal, da se bo Ljubljana, ki je bila zajeta v raziskavo 520 svetovnih mest, do leta 2050 ogrevala najhitreje na svetu (v najtoplejših mesecih do 8 stopinj Celzija več kot zdaj), s čimer se v veliki meri strinjajo tudi nekateri slovenski klimatologi.

Prihodnost držav postaja tako še bolj negotova tudi z vidika podnebnih sprememb. Seveda se lahko še pred nastopom (naj)hujših učinkov podnebnih sprememb zgodi kaka nova velika kolektivna neumnost in človeštvo s kako večjo vojno prehiti naravo ter uniči dobršen del samega sebe. Toda tudi če smo vsaj zmerni optimisti, kar je po mojem edino smiselno, in torej upamo, da takšne vojne ne bo, moramo že zgolj zaradi podnebnih sprememb v prihodnjih desetletjih računati tudi z večjimi spremembami v delovanju ali celo obstoju držav. Ker se trajnostni cilji Agende 2030 ter cilji iz Pariškega sporazuma o omejitvi globalnega segrevanja očitno ne bodo uresničili ali uresničevali tako, kot so bili zapisani, bodo tudi podnebne spremembe zelo močno vplivale na demografsko, gospodarsko, socialno, kulturno, versko in nenazadnje politično strukturo in delovanje držav. Relativno velike notranje in zunanje migracije ter posledično dodatno pospešeno mešanje verstev in zelo raznolikih svetovnih kultur, morebitni upad kmetijstva in gospodarske krize itd. – vse to in še marsikaj bo lahko v Evropi in drugod vplivalo na razmerja med državami in na politične sisteme, tudi v smislu (nadaljnje) krepitve nedemokratičnih dejavnikov.

Ker je prav, da upanje umre zadnje, tudi sam upam, da se morda Evropi le uspe izogniti temačnim scenarijem in da vsaj evropski demokratični politični, pravni in kulturni modeli preživijo velike demografske in druge spremembe, do katerih že prihaja in se bodo zaradi podnebnih sprememb, vojn ter ekonomskih in drugih razlogov še krepile v prihodnjih desetletjih. Če se bomo morali že prilagoditi na marsikaj drugačnega, bi mi bilo v veliko zadoščenje, da bi kljub bistveno spremenjeni strukturi evropskega prebivalstva naši potomci v Evropi in Sloveniji živeli v moderni demokraciji, za katero si danes prizadeva velika večina držav in državljanov EU, tj. v miru, dovolj svobodno, varno, tolerantno in ne nazadnje solidarno.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Politika je bila in bo verjetno še dolgo prepolna demagogov, populistov in lažnivcev. Vsi tisti, ki niso takšni, v realni politiki očitno ne pridejo do izraza, zato se politike od nekdaj drži slab sloves. Čeprav bo tole zvenelo ljudem neprijazno, je dejstvo, da s(m)o za takšno stanje krivi predvsem ljudje in ne politični demagogi. Če si namreč ljudje za svoje voditelje izberemo nepoštene ljudi brez pravih človeških vrlin, potem seveda nosimo za to svojo odločitev pretežni del krivde.

Vsak diktator ima v fazi svojega vzpona podporo med določenim delom ljudstva. Ta podpora nato pod vplivom medijske in drugačne propagande raste, saj ljudje bodisi ne uvidimo, da gre zgolj za lažni videz in prevaro, ali pa smo tako prestrašeni ali naivni, da pač enostavno ne dojamemo, da se bo ta zgodba za večino nas (čisto na koncu pa praktično za vse) končala slabo. Če smo torej ljudje ne-umni ter zaupamo in verjamemo ljudem brez vrlin in jih pogosto celo slavimo (pripisujemo jim karizmatične lastnosti ipd.), potem seveda ni prav, da krivdo za kasnejše težave, pripisujemo tem politikom, saj le-teh ne bi bilo brez naše aktivne ali pasivne podpore. Tisti, ki so ob takšnem razvoju dogodkov politično indiferentni (ker jih politika »ne zanima« ali »se jim upira«), nosijo za takšen razvoj polno sokrivdo in sicer v duhu znanega reka Edmunda Burka, da je za prevlado zla dovolj, da dobri ljudje ne storijo ničesar. Tisti, ki pravočasno prepoznajo zlaganost in nedobronamernost določenih političnih voditeljev ter so do njih javno kritični in predlagajo boljše alternative, vendar pa ne prevladajo in ostanejo na koncu v podrejeni manjšini, pa so enostavno žrtev večinske zablode svojih sodržavljanov (ilustrativno rečeno so žrtev svoje slabe »kolektivne karme«).

V zadnjih letih se v zahodni demokraciji, še posebej pod vplivom Donalda Trumpa, razrašča politična mentaliteta, da sploh ni več pomembno, da si kot politik spodoben in verodostojen. Niti ne več (vsaj) na videz. Danes lahko rečeš, da ljubiš črnce, belce, kristjane, muslimane, begunce, moške, ženske ali LGBT+, jutri lahko to zanikaš in si do njih verbalno sovražen. Danes lahko rečeš, da boš vodil politiko miru, jutri lahko groziš z vojno. Danes lahko rečeš, da boš, ko boš na oblasti, ukinil volitve, jutri lahko to izjavo prekličeš in se predstavljaš kot zapriseženi demokrat. Ljudi lahko verbalno žališ in ponižuješ, ali pa jih obsipaš s povsem nerealnimi komplimenti. Seveda mediji vse to takoj »kupijo« in z veseljem širijo po svetu, saj jim takšen resničnostni politični šov dviguje dobičke. Ljudje pa se od tega – kar je velika napaka – psihološko napajamo in nato samo še bolj kritiziramo politike in politiko (torej nekoga drugega), namesto, da bi se vprašali, kakšni smo mi sami kot posamezniki in kot ljudstvo, ker dopuščamo, da gredo stvari v takšno smer. Da niti ne govorim o tem, kako premalo kritični smo do neetičnih, manipulativnih medijev.

Ta hip se nam zdi morda zadeva v okviru zahodnih demokracij še obvladljiva. Kljub temu, da se vsi čudimo, kako so lahko ZDA prišle v takšno bizarno predvolilno zagato, ki smo ji priča v zadnjih mesecih, se nam nekako zdi (točneje: upamo), da se bo na koncu vse izšlo nekako dobro. V EU smo po zadnjih evropskih volitvah večinoma zadovoljni s prevlado nekakšnega statusa quo, pri čemer se ne zavedamo dovolj, da se bodo lahko nevarne politične skrajnosti ob sedanji politični mentaliteti krepile tudi v prihodnje. Če se v demokratično politiko ne bo vrnilo več spodobnosti, če iz nje ne bomo izrinili skrajnega primitivizma, brezsramnega žaljivega in zlaganega diskurza, potem bo to le še krepilo negativni trend in se – preprosto povedano – slabo končalo. Navsezadnje, ali nismo tudi v Sloveniji postali že skoraj neobčutljivi na žaljive in primitivne izjave politikov, na njihove prazne ali lažne obljube? Ali nam res ni jasno, kam to dolgoročno vodi? V Sloveniji, Evropi in svetu? Ali si res ne upamo od svojih voditeljev odločneje zahtevati, da so spodobnejši in verodostojnejši v svojem vedenju in izražanju? Ali državljanke in državljani res ne damo nase niti toliko, da bi se bili sposobni na osebni ravni upreti takšnim slabim zgledom? Ali se moramo v socialnih omrežjih in drugod res zgledovati po takšnih negativnih pristopih in še sami (po)toniti v zmesi politične, pravne in obče nekulture? Ali res nismo sposobni doumeti, da nam našega osebnega človeškega dostojanstva v resnici ne moreta zagotoviti politika in pravo s svojimi ukrepi in normami, pač pa si ga lahko zagotovimo le sami s krepitvijo svojih človeških vrlin, z lastnim pogumom in nenazadnje s poštenostjo in spodobnim obnašanjem, s čimer moramo biti vzor mlajšim generacijam? Vse to lahko stori in mora storiti najprej vsak posameznik zase. Tudi če mu pri tem svet ne sledi, je to edina prava pot in drža. In ko bo takšnih ljudi (še) več, se bo to odrazilo tudi v širši družbi. Če jih ne bo, jih pač ne bo…

Demokracija je polna pomanjkljivosti in težav. Toda vse druge vrste političnih sistemov so se doslej praktično izkazale za manj človečne (humane). Temeljno merilo kakovosti družbene organizacije pa mora biti prav človečnost. Zato osebno zagovarjam demokracijo in demokratično kulturo. Toda ker sodobna demokracija temelji na svobodi izražanja, se zastavlja vprašanje, ali se lahko v demokratični državi posameznik javno zavzema tudi za ukinitev demokratične ureditve. Ali svoboda izražanja to dopušča ter ali sme ustrezna večina državljanov ali njihovih zakonitih predstavnikov demokratično izglasovati tudi (samo)ukinitev demokracije?

Vzemimo za primer uvodoma omenjeno Trumpovo izjavo. Trump jo zdaj razlaga kot demokratičen poziv skupini volivcev, tj. skupnosti kristjanov, ki se pogosto ne udeležujejo volitev, da se jih vsaj tokrat udeležijo, da izvolijo njega, potem pa jim (spet) ni več treba hoditi na volišča, če ne bodo želeli. Seveda bi bila tudi tako mišljena izjava slab zgled za državljane. Toda inteligenten človek ob poznavanju Trumpa ne more dvomiti o tem, da bi si Trump želel svojo državo voditi avtokratično in po možnosti tudi ukiniti demokracijo. To ustreza njegovi preprosti mentaliteti poslovneža, ki temelji na avtokratičnem vodenju, ki je značilno tudi za gospodarsko sfero – seveda v povsem drugačnem kontekstu. Trump tudi rad javno pove, da bo priznal le volitve, na katerih bo zmagal. Ob tem se nekateri sramežljivo muzajo, drugi vidno zabavajo, tretji kot najbolj goreči Trumpovi sledilci to jemljejo kot svoje politično poslanstvo (spomnimo se le napada drhali na ameriški kongres po zadnjih ameriških volitvah), premalo pa se nas v resnici zaveda nevarnosti prevlade takšne mentalitete v politiki ZDA in drugod. Ne pozabimo, da je med tremi največjimi svetovnimi velesilami demokratična le ZDA in še ta s svojo politiko večkrat ni dober zgled mednarodni skupnosti. Toda, kot rečeno, Trumpove izjave mnogi dojemajo le kot nekakšen resničnostni politični šov in ne dojamejo, da se besede praviloma prej ali slej pretvorijo v dejanja. In seveda ne pozabimo, da podobno avtoritarno kot Trump, le v drugačnih izpeljavah, razmišljajo tudi mnogi evropski politiki.

Ali torej demokracija lahko legitimno in legalno ukine sama sebe? V golem formalnem smislu bi bilo to v primerih, ko ustava ne vsebuje t. i. nedotakljivih (nespremenljivih) določb, pravno dopustno in politično možno. Pristojni državni organ (parlament, ustavodajna skupščina ipd.) bi pač moral demokratično ustavo s predpisano večino in po predpisanem postopku spremeniti v nedemokratično. Če bi se za takšno spremembo zahtevala tudi referendumska odločitev, bi jo morala po pravno korektno izpeljanem postopku potrditi tudi ustrezna referendumska večina volivcev. Že v tem pogledu je torej varuh demokracije le zadosti razvita demokratična kultura, ki večji del državljanov odvrača od želje po diktaturi.

Toda če sodobno demokracijo razumemo tudi vsebinsko in ne zgolj formalno, so njen sestavni del tudi pravno varovane človekove pravice (pravica do življenja, dostojanstva, integritete, svobode, zasebnosti, zasebne lastnine, kolektivne pravice manjšin itd.). V nedemokratičnem sistemu lahko diktator te pravice po lastni volji omejuje ali ukine, kar je v nasprotju z doktrino človekovih pravic in svoboščin, po kateri so te pravice in svoboščine dane človeku po naravi in morajo biti zato univerzalno priznane ne glede na obliko političnega sistema. S tega filozofskega vidika bi torej lahko rekli, da je demokratična (legitimna) ukinitev demokracije paradoks, saj ljudje ne morejo in ne smejo ukiniti prirojenih, univerzalnih in nezastarljivih človekovih pravic, oziroma se jim odpovedati ali odločanje o njih prepustiti na milost in nemilost diktatorju (filozofsko bi to pomenilo tudi zanikanje koncepta družbene pogodbe, s katerim mnogi utemeljujejo demokracijo).

Toda če smo malce manj filozofski in pristanemo na rek, da imajo ljudje v demokraciji vedno prav, lahko pridemo v situacijo, ko ljudstvo večinsko pristane tudi na argumente, na podlagi katerih je treba demokracijo ukiniti. Končni varuh demokracije torej niso niti mednarodne konvencije in ustava niti izvoljena politična in sodna oblast niti kak dejavnik na modrem nebu, pač pa ljudstvo samo. Seveda pa si posamezniki in ljudstvo pogosto ne marajo mazati rok s tako težavnimi političnimi vprašanji. Kadar stopnja človeške ne-umnosti in primitivizma privede do izrazite prevlade nedemokratičnih tendenc, si nedemokratično misleči ljudje najraje po pilatovsko umijejo roke ter izvolijo na oblast nekoga, ki bodisi napoveduje ali pa se le »malce šali«, da bo demokracijo ukinil, ob upanju, da bo to zares tudi storil. Ljudem se pri tem praviloma zdi pomembno, da pri takšnih zadevah ostanejo »čisti« in da lahko kasneje krivdo vedno pripišejo politikom, ki so jim prepustili ta »umazani posel« vzpostavitve diktature z vsemi njenimi negativnimi posledicami. Navsezadnje za zločinske režime vedno odgovarjajo tisti »na vrhu« in njihovi neposredni sodelavci, ljudje pa so le »uboge zapeljane ovčice«. Seveda obstaja tudi koncept kolektivne krivde, ki pa ni enostaven in je lahko v marsičem in do marsikoga krivičen. Nauk takšnih zgodb je zato predvsem, da je treba pri vodilnih ljudeh v politiki in v drugih pomembnih družbenih sferah (javna uprava, mediji, gospodarstvo, sindikati, pravosodje, zdravstvo, cerkev itd.) ves čas spodbujati prave človeške vrline in družbene vrednote, ne pa se zabavati ob primitivnih in demagoških resničnostnih šovih predstavnikov družbenih elit ali jih celo spodbujati.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Šport sem že od mladih nog nekako samoumevno dojemal v duhu stare Juvenalove filozofske modrosti iz 2. stoletja pr. n. št, po kateri naj bi si ljudje prizadevali predvsem za zdrav duh v zdravem telesu (Mens sana in corpore sano). Na to je verjetno močno vplivalo dejstvo, da je moj oče, ki mi je bil seveda prvi in najpomembnejši športni vzornik, posegal po najvišjih tekmovalnih športnih odličjih na področju zelo zahtevne športne panoge, tj. gimnastike, ki je bila takrat izrazito amaterski šport. Gimnastika kot nadgradnja telovadbe je pomenila zdravo dejavnost za celoto telesa in duha, pri čemer v tistih časih, kljub svoji visoki zahtevnosti, ni imela takšne gladiatorske narave, kot jo dandanes v želji po zmagi, dobičku in popularnosti prevzema že večina vrhunskih športov.

Šport je sicer že od svojih začetkov povezan tudi s politiko, biznisom in industrijo zabave, toda te povezave so v zadnjih desetletjih izrazito kulminirale. Seveda se predvsem v rekreativnem športu, deloma pa tudi v tekmovalnem, še vedno ohranjajo etični ideali, ki jih povzemajo športni etični kodeksi, ali pa znano geslo, da je sodelovanje pomembnejše od zmage. Toda nenehno naraščajoče zahteve športne industrije potiskajo športnike v smeri skrajnega prenapenjanja sicer znanega olimpijskega gesla: hitreje, višje, močneje (Citius, Altius, Fortius). To vodi seveda tudi v izrazite(jše) odklone od športne etike in pravil, npr. v uživanje nedovoljenih poživil in drugih substanc. Hkrati pa industrija športne zabave spodbuja tudi druge skrajnosti, npr. pretirano športno selektivnost pri otrocih ter nerazumno visoke plače in finančne nagrade mnogih športnikov v najbolj lukrativnih športnih panogah, pri čemer finančni dohodki nekaterih najuspešnejših športnikov že močno presegajo mero dobrega okusa in občutka za pravično družbo.

Osebno sem se prvič zares zavedel vpliva zabavne industrije na šport, ko sem pred leti v Oaklandu blizu San Francisca v živo spremljal košarkarsko tekmo v okviru lige NBA. Najbolj sem bil presenečen nad mnogimi gledalci, ki so se po odmorih z zamudo vračali na tribune ter se najmanj toliko kot tekmi posvečali tudi hrani in pijači, ki so jo nakupili v odmorih. Pri tem pri mnogih ni šlo le za kokice, hamburgerje in kokakolo, pač pa za golaže in zrezke s prilogami ter seveda vse vrste nezdravih pijač. Na tribuni je dišalo kot bi bili v restavraciji. Vse to je seveda spremljal dodatni šov: na tribunah ob gledalcih različni »zabavljači« in prodajalci vseh vrst, na ekranih in panojih reklame, po zvočniku umetno spodbujano navijanje in ploskanje, na igrišču v odmorih ples navijačic itd.

Ta »športni« vzorec se je seveda že razširil tudi po širnem svetu. Če to primerjam s svojo izkušnjo iz mladosti, lahko rečem, da smo v takrat seveda mnogo revnejši socialistični Jugoslaviji na košarkarski, nogometni, smučarski ali katerikoli drugi tekmi navijali iz lastne pobude (brez spodbujanja »uradnega spikerja«), se posvečali predvsem tekmi in ne hrani ter doživljali tekmo kot spopad športnikov in ne kot spopad njihovih »denarnic« oziroma zaslužkov. Danes je marsikaj drugače. Ob nedavni nogometni tekmi Slovenije z Anglijo se je zdelo komentatorjem pomembno večkrat javno poudariti, da so angleški nogometaši vredni skupaj več kot milijardo, naši pa seveda mnogo manj. Predsednik Srbije Vučič se je po remiju med našo in srbsko reprezentanco v maniri užaljenega oblastnika javno zgražal nad tem, da so mnogo bolje plačani srbski nogometaši izgubili proti mnogo manj plačanim slovenskim, pri čemer je dejal, da je sramota, da je dal za Slovenijo gol igralec, ki prejema mesečno le pet tisoč evrov. Novi časi, nova merila. Toda vsa ta prevlada (mentalitete) športne industrije nad osnovnimi športnimi ideali in človeško zdravo pametjo zagotovo ni dobra.  

Seveda lahko preprosto ugotovimo, da je pač taka ljudska volja, da si ljudje takšnega športa večinoma želijo ali nanj vsaj prostovoljno pristajajo. Zanimivo in paradoksalno je, da ljudje večinoma mnogo lažje pristanejo na bogata plačila in druge privilegije športnikov (pa tudi popularnih filmskih igralcev, pevcev in drugih estradnikov), kot pa npr. na bistveno povišanje plač učiteljev, znanstvenikov ali sodnikov, ki opravljajo družbeno nadvse pomembno in koristno delo. To nesorazmerno pozitivno ljudsko vrednotenje športno-zabavne industrije je tako izrazito, da morajo biti večkrat celo dobrodelni dogodki organizirani v povezavi s športom ali popularno umetnostjo (mislim seveda na dobrodelne športne tekme ali glasbene koncerte). Ljudje se očitno želimo zabavati tudi, ko smo dobrodelni. Iz tega seveda ni mogoče sklepati na visoko stopnjo etične zavesti ter na visoko civilizacijsko razvitost človeštva, pri čemer pa je tudi to vsekakor mnogo boljše od stanja, ko solidarnosti in pomoči sploh ni. V tem smislu smo lahko športnikom in (drugim) estradnikom hvaležni. Ne smemo pa spregledati in poskusiti ozavestiti, da bi dobrodelnost morala biti spodbujena in realizirana predvsem tudi brez posredovanja industrije zabave.

V določeni meri je šport tudi nadomestek za hude družbene konflikte, tudi vojne, saj se človeška agresivnost, ki bi lahko privedla do tako hudih konfliktov, v precejšnji meri sprosti prav prek športnih »spopadov«, tako med športniki, kot navijači. Seveda pa so lahko grobe kršitve športnih pravil in etike ter še posebej vsaka navijaška skrajnost, tj. huliganstvo in drugačno nasilje med navijači, tudi spodbujevalci družbenih konflikotv. Tako kot lahko npr. nasilje v filmih sproža nasilje v realnem družbenem življenju, se lahko tudi agresija v športu in v zvezi z njim prenaša v družbeno realnost. Zaradi tega in ostalega povedanega je poleg športne etike še posebej pomembno tudi športno pravo. Le-to lahko (ne)nasilje, etiko in zabavno-industrijsko komponento športa bodisi podpira ali pa omejuje.

Športno pravo je zelo razvejano. V najožjem smislu je to avtonomno pravo internih športnih pravil posameznih športnih iger in tekmovanj. V nekoliko širšem smislu je to tudi sklop pravnih pravil, ki urejajo občo rekreacijsko udeležbo posameznikov v športu ter pogoje zanjo (npr. delovanje športnih društev in rekreacijskih centrov, organiziranje športnih tečajev, zagotavljanje in vzdrževanje športnih objektov in javnih športnih površin). V še širšem smislu zajema športno pravo tudi pravno urejanje delovanja športnih klubov in ekip, klubske pogodbe s športniki,  sponzorstva, medijske pravice itd. Na najširši ravni pa seveda zajema tudi vsa tista pravila klasičnih pravnih panog (npr. kaznovalno, civilno, delovno, finančno pravo), ki se lahko v različnih situacijah nanašajo tudi na udeležence v športu.

Tako kot je danes velik pomen športa, tako pomembno je tudi športno pravo. Pri tem ima to pravo tudi posebno pravno-vzgojno in pravno-izobraževalno funkcijo. Ker je namreč v šport vključenih tako veliko ljudi, se ti prav iz športa učijo tudi temeljnih pravnih vrednot, med katere sodijo v povezavi s športom predvsem spoštovanje postavljenih pravil (športne igre), spoštovanje (športnih) sodnikov in njihovih odločitev ter nenazadnje spoštovanje reda in pravic soudeležencev (pri športnih tekmah in prireditvah).

Ker imam šport rad in ga spoštujem, mi je žal, da je v sodobnem času v tako veliki meri podlegel premisam kapitalistične tržne logike. Ali niso danes mnogi športniki nekakšni novodobni sužnji oziroma gladiatorji, ki so sicer lahko za svoje uspehe bogato materialno nagrajeni, vendar pa so v precejšnji meri le »tržno blago«, pri čemer sta njihova svoboda in dostojanstvo v marsičem omejena? Ali ne postaja tudi športno pravo v (naj)širšem smislu odraz nekakšne krizne stopnje v razvoju športa, ki je odraz nezmožnosti človeške družbe in vodilnih predstavnikov športa, da le-tega preusmerijo k tistim vrednotam, ki šport krasijo v njegovem idealnem smislu? Seveda je novodobnega suženjstva in gladiatorstva veliko tudi v gospodarstvu, politiki, javni upravi in drugod v družbi. Tudi zato bi bilo dobro, če bi se prav v športu, tudi s pomočjo športnega prava, trendi obrnili v bolj humano in pravim športnim idealom pripadno smer. Zaradi velikega pomena in vpliva športa bi bil namreč to zelo prepričljiv vzorec za izboljšave pravne in obče kulture tudi na drugih področjih. Kajti v resnici je najpomembnejše sodelovati in ne zmagati. Če razmišljamo na ta način, smo ne glede na to, kdo je trenutno najboljši in na vrhu, vedno zmagovalci vsi.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Zadnja desetletja stopamo vedno bolj na področje neznanega in neobvladljivega. Prvi večji premik na tem področju je pomenila uporaba jedrske energije, ki jo sicer ljudje do neke mere nadziramo, od neke točke dalje  pa smo seveda proti njej še povsem nebogljeni in tudi smrtno ranljivi (spomnimo se le na Hirošimo in Nagasaki ter na Černobil in Fukušimo). Podobno je tudi z internetom, ki nam ob obilici dobrega prinaša tudi obilico slabega, pri čemer odvisnostim od internetnih vsebin ter drugim škodljivim posledicam uporabe interneta že zdaj nismo več kos. Kot da že ti in mnogi drugi znanstveni, tehnološki, digitalni in podobni izzivi ne odpirajo več vprašanj, kot imamo nanje (pravočasnih) odgovorov, je zdaj z vso intenzivnostjo v naš človeški svet vstopila še t.i. umetna inteligenca. Seveda to še ni tista prava umetna inteligenca, ki bi pomenila avtonomno samoučenje, razmišljanje in delovanje neke izven-človeške (ne-človeške) entitete ali sfere, vendar pa tudi na tem področju nimamo nobenega prepričljivega znanstvenega, etičnega, pravnega in drugačnega jamstva, da nam zadeve ne bodo ušle iz rok.

Seveda lahko vse to izgleda kot pretirano dramatiziranje in odpiranje pot domišljijskim strahovom. Toda v življenju je vedno tako, da v sedanjosti nikoli točno ne vemo, s čim si lahko povzročimo usodne posledice. Vsak razvoj ima neko točko brez povratka, od katere dalje človek in človeštvo škodljivih posledic takega razvoja več ne moreta preprečiti. Na osebni ravni se to npr. kaže pri nastopu fatalne bolezni, na družbeni ravni pa npr. v sprožitvi vojne. Seveda nastop uničujočih posledic za človeka in družbo ne pomeni konec sveta. Pomeni pa lahko konec tuzemskega življenja posameznika, ali konec obstoja neke ožje ali širše družbene skupine.

Če se vrnemo k tehnološkemu razvoju in umetni inteligenci, vidimo, da so nekateri začetni strahovi potihnili in da se nam nekako zdi, da tu kake posebne nevarnosti ni. Bolj verjetno je sicer, da se nam o tem ob vsakodnevnih naporih in stresih niti ne da razmišljati, saj na ta razvoj kot posamezniki nimamo pomembnega vpliva. Ob tem je vera v znanost in človeško pamet v povprečju še vedno tolikšna, da verjamemo, da omenjene točke brez povratka ne bomo dosegli. Zgodovina je prepolna zmotnih dramatiziranj, zato verjamemo ali vsaj upamo, da so tudi strahovi pred umetno inteligenco in njeno morebitno prevlado nad človekom neupravičeni.

Ko je vplivni francoski slikar Paul Delaroche okoli leta 1840 prvič videl fotografijo, je oznanil: »Od danes dalje je slikarstvo mrtvo!« Mnogi so verjetno na podoben način ob nastanku filmske industrije pomislili na konec gledališča. Danes je očitno, da kljub izjemnemu razvoju na področju fotografije in filma, ne slikarstvo ne gledališka umetnost nista zamrli. Prav tako so se, denimo, pojavili različni strahovi in moralni pomisleki ob širši uveljavitvi kolesa kot prevoznega sredstva v začetku 90-ih let 19. stoletja, saj je ta ob uporabi takrat izumljenih pnevmatik privedel do tedaj neslutene mobilnosti posameznikov. Nekateri pomen izuma takšnega (dvo)kolesa primerjajo celo z izumom današnjih pametnih telefonov, ali pa poudarjajo, da je bil to eden ključnih dejavnikov v procesu emancipacije žensk, ki so z njegovo pomočjo postajale vedno bolj samostojno mobilne in so zaradi vožnje na kolesu opuščale tradicionalni način oblačenja.

Pomisleki zoper uporabo koles so bili v začetnem času njihovega uveljavljanja številni. Po fiziološki in biološki plati naj bi vožnja z biciklom vodila v deformacijo obraza in telesa, kar naj bi bilo še posebej škodljivo za ženske, pri katerih naj bi nenaravni položaj in naprezanje pri vožnji povzročala tudi hormonske in druge zdravstvene motnje ter pri mlajših ženskah celo neplodnost. Z moralnega vidika naj bi vožnja s kolesom povzročala preveliko »sproščenost« med ljudmi (nekaterim se je zdela pohujšljiva paralelna vožnja fantov in deklet, ki so se ob tem občasno držali še za roke), pri čemer naj bi bila vožnja s kolesom še posebej moralno sporna za ženske, ki so se za ta namen »neprimerno oblačile« in pri vožnji s kolesom izgubljale svojo ženstvenost ipd. K temu so nekateri znanstveni kritiki dodali še, da je vožnja s kolesom nevarna tudi za mentalno zdravje, saj lahko vodi v oslabitev uma, splošno norost ali nagnjenost k samomoru.

Ko človek prebira te in podobne ocene iz preteklosti, seveda zlahka pomisli, da so tudi sedanji strahovi glede novih tehnologij in umetne inteligence v glavnem pretirani ali celo povsem neutemeljeni. Ljudje praviloma na novosti odreagiramo vedno tudi z nezaupanjem ali strahom. Nato pa se vsemu privadimo in življenje gre dalje.

Vse to v veliki meri drži, kar pa ne pomeni, da so nam vsi izumi, inovacije in odkritja prinesli tudi izboljšano kakovost življenja. Bolezni modernega časa, pretirani stres in debelost zaradi premajhne fizične aktivnosti, duševne stiske, odvisnosti od škodljivih umetnih substanc, odtujenost in površnost v medsebojnih odnosih, izrazite ekonomske in socialne neenakosti in krivice, onesnaževanje duha in planeta ter nenazadnje vsi konflikti in vojne nam dokazujejo, da je človeštvo kljub tehnološkemu napredku moralno-etično še vedno na nizki civilizacijsko-razvojni stopnji. Zato bi se bilo dobro nekoliko bolj poglobljeno vprašati, kaj si zares želimo. Ali res verjamemo, da nas bo vsa ta tehnologija tudi notranje osvobodila in nam prinesla srečo in blagostanje? Ali pa je morda znanstveni in tehnološki razvoj le nazorno zunanje opozorilo, da moramo podoben »tehnološki razvoj« narediti v samih sebi, znotraj svoje naravno dane psihofizične, moralne in duhovne strukture?

Ker je človek najkompleksnejša struktura na našem planetu in širše, je očitno v nas samih neizmeren potencial, da si zagotovimo boljšo kakovost življenja tudi brez nenehne in vseprisotne pomoči različnih tehničnih naprav in strojev. Pri tem pa se je treba zavedati, da višja kakovost življenja ne pomeni le več materialnega ugodja in ugodja v smislu lenarjenja. Prav tako višja kakovost življenja ne pomeni, da v njem ni več bolečin, strahov, psihofizičnega neugodja in drugih bremen. V človeškem življenju se vsemu temu že po naravi stvari ni mogoče izogniti. Seveda so nam pri blažitvi psihičnih in fizičnih bolečin lahko v veliko pomoč zdravila in tehnološki pripomočki. Prav tako sta nam znanost in tehnologija lahko v pomoč pri vseh drugih zadevah. Toda pri vzpostavljanju notranjega miru, zadovoljstva, čustvene izpolnitve ter drugih najpomembnejših stvari nam ne morejo dokončno pomagati niti zdravila niti roboti niti umetna inteligenca. Njihova pomoč je lahko le začasna in je kot takšna dragocena, vendar če je ne nadgradimo s svojim lastnim človeškim in človečnim razvojem, v tem svojem življenju ne bomo resnično napredovali in živeli kakovostno.

Znani rek se glasi: Pazi, česa si želiš, kajti lahko se uresniči. Vsak, ki je že nekaj časa na tem svetu ter o njem in samem sebi tudi poglobljeno razmišlja, ve, kako resničen je navedeni rek. Vsekakor je treba biti previden pri svojih željah. In teh ni malo. Od tistih majhnih, vsakodnevnih, do tistih večjih, ki nam – kot si to pogosto predstavljamo – osmišljajo življenje. Toda ko razmišljam o razvoju človeštva, znanosti, tehnologije, etike, prava itd. se vprašam, ali sploh vemo, kaj si v resnici želimo. Ali si res želimo naš človeški svet napolniti z vsemi vrstami tehnologije, od nano-delcev do vseh vrst pametnih naprav, robotov in raket? Ali res želimo večji del svojih življenj prepustiti v upravljanje umetni inteligenci? Ali si res želimo še več umetne hrane in umetnih pripomočkov? Ali je življenje res bolj kvalitetno, če ga preživljamo pred malim ali velikim ekranom ali v fitnes dvorani, kot pa v neposredni družbi znancev in prijateljev ter pri aktivnostih v naravi?

Nihče od nas seveda ne more sam preusmeriti naravnih in družbenih svetovnih tokov. Toda če vsi le fatalistično plujemo s tokom in najdemo smisel življenja predvsem v začasnih zadovoljstvih, ki nam jih ta tok ponuja v obilju, zapravljamo svoj potencial in se odmikamo od pravega življenjskega smisla. In čeprav se morebiti sliši skrajno idealistično in naivno, drži modra misel, da moramo biti kar mi sami tista sprememba v svetu, ki si jo želimo. Sami moramo biti luč, ne pa svetiti s svetilko na druge tako, da jo držimo v roki daleč stran od sebe. To tudi pomeni, da smo v resnici sami odgovorni zase in za vpliv, ki ga imamo na ožjo ali širšo okolico.

V prihodnje bomo vsi v vedno večji meri uporabljali nove tehnologije in postajali osebno in družbeno še bolj odvisni od njih. To je vsaj za neko daljše obdobje očitno neizogibno in v marsičem lahko tudi začasno(!) dobro in koristno. Toda vsemu temu je treba postaviti tudi jasne etične, pravne in druge omejitve. Kje in kakšne bodo te omejitve, pa ni odvisno le od drugih, temveč tudi od nas samih.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Slovenija je bila kot država polno pravno in politično suverena približno 13 let, tj. od časa naše osamosvojitve leta 1991 in mednarodnega priznanja Slovenije, ki se je zaokrožilo v prvi četrtini leta 1992, do našega vstopa v EU, 1. maja 2004. Takrat smo na EU in njene institucije prenesli v izvrševanje določene dele naše suverenosti. S tem smo sledili vzoru drugih držav članic EU, pri čemer smo takrat zaradi boleče izkušnje z razhajanjem s preostanki SFR Jugoslavije, kar nam je za kratek čas prineslo celo vojno, v ustavo vnesli določene varovalke naše suverenosti. V ustavo resda nismo zapisali pravice Slovenije do izstopa iz EU, kajti to bi bilo v času, ko smo si po več letih napornega prizadevanja končno le izborili članstvo v tej skupini razvitih demokratičnih držav, najmanj politično neprimerno. Toda za razliko od starih članic, ki so se tedaj seveda ukvarjale z vsemi drugimi mogočimi vprašanji in si kakšnega izstopa, npr. v obliki (kasnejšega) Brexita niso predstavljale niti v sanjah, je bilo za nas pomembno tudi vprašanje: Kaj pa, če…?

V 3.a člen ustave smo zato po dolgih razpravah natančno zapisali, da je »prenos izvrševanja dela suverenih pravic« naše države na EU in druge mednarodne organizacije dopusten le pod pogojem, da te organizacije temeljijo na spoštovanju (1) človekovih pravic, (2) demokracije in (3) pravne države. Iz tega logično izhaja, da bi nam npr. bistveno odstopanje EU od teh treh vrednot ustavno ne le omogočalo, temveč celo nalagalo umik iz takšne nedemokratične organizacije. V stroki in politiki je bilo ob sprejemanju 3.a člena ustave neformalno sprejeto in zabeleženo tudi stališče, da bi morebitni izstop Slovenije iz EU v takšnem primeru potekal po smiselno enakih pravilih, kot so veljala za naš vstop v to organizacijo. Seveda pa je treba pri tem ustavno določene vstopne pogoje ter pogoje sobivanja v EU (človekove pravice, demokracija, pravna država) pravilno razumeti. Odstop od pravnega reda EU ter razmislek o morebitnem izstopu iz EU bi bila namreč smiselna in nujna le v primeru, če bi EU dlje časa in sistematično uveljavljala rešitve, ki bi nasprotovale človekovim pravicam, demokraciji ali/in pravni državi.

Iz 3.a člena ustave po moji oceni tudi izhaja, da popoln ali izrazito pretežni prenos naše državne suverenosti ni dopusten. Če bi se torej EU odločila preoblikovati v federacijo, na katero bi tudi Slovenija kot njena federalna enota (tako kot je bila nekoč zvezna republika v SFR Jugoslaviji) prenesla zelo velik del suverenih pravic, bi morali za to predhodno spremeniti in dopolniti našo ustavo, predvsem 3.a člen, seveda pa tudi nekatere druge ustavne določbe in II. razdelek Temeljne ustavne listine, ki določa naše državne meje. V tem primeru namreč Slovenija ne bi bila več suverena država, naše meje s sosednjimi federalnimi enotami pa bi imele le administrativno naravo.

Pravno vprašanje, ki si ga zastavljam je, kje je tista meja prenosa »izvrševanja dela suverenih pravic«, ki je še dopustna, in od kje dalje je obseg oziroma količina »dela suverenih pravic« takšna, da je ni dopustno prenesti na EU. Prenos »dela« namreč težko razlagamo tako, kot da lahko v vsakem primeru pomeni tudi prenos večinskega, npr. nadpolovičnega ali še večjega obsega suverenih pravic. Če se bo EU želela še okrepiti in delovati bolj usklajeno na notranje- in zunanjepolitičnem, gospodarskem, socialnem, varnostnem in drugih področjih, se bo povečala težnja po večinskem odločanju v institucijah, kjer se zdaj vsaj praviloma odloča s soglasjem (npr. Evropski svet, Svet EU), hkrati pa se bodo še nadalje krepile pristojnosti teh institucij na račun pristojnosti organov držav članic. Na neki točki se tako utegne pojaviti vprašanje, kakšen obseg suverenih pravic in katere izmed njih je sploh še dopustno (ne le primerno ali koristno) prenašati v izvrševanje na EU.

Kljub našemu 20-letnemu članstvu v EU zaenkrat ni nobenega dvoma o tem, da smo ohranili večino državnih atributov, čeprav smo se jim na določenih področjih delno ali kar v celoti odrekli (npr. monetarna politika v euro področju, carinska unija). Slovenija tako še vedno funkcionira kot država, z vsemi ključnimi državnimi organi, s čimer nadalje gradimo in krepimo našo državno tradicijo. To je izjemnega pomena za naš narod (nacijo), kajti razvoj v svetu se nikakor ne giblje v smeri kakršnegakoli odmiranja suverenosti držav. Le tisti narod, ki ima svojo državo, si lahko vsaj v zadostni meri »piše sodbo sam«. Nadaljnja izgradnja slovenske politične in pravne kulture sta tako ključnega pomena ne le za varno in prijetno sobivanje ter uspešen razvoj naše družbe, temveč tudi za obstoj in kakovostno delovanje naše države kot takšne. Če se mednarodne ali nadnacionalne organizacije znajdejo v slepi ulici in začno razpadati, je osnovno zatočišče vsakega naroda njegova lastna država. Če jim gre dobro in se uspejo še tesneje povezovati, pa je zrela državotvorna mentaliteta posameznega naroda, ki v taki zvezi sobiva in sodeluje, garancija za skupni uspeh. Toda tudi v slednjem primeru ostaja trajna pravica vsakega naroda do samoodločbe tista varovalka, s katero se lahko narod v hudih kriznih razmerah vedno znova suvereno (re)organizira v okviru lastne države.

Slovenija mora zato tudi kot konstruktivna in solidarna članica EU vedno ohraniti in razvijati svoje bistvene in akcesorne državne atribute. Tako npr. ne smemo nikoli naivno misliti – tako kot smo to storili v prejšnji skupni državi Jugoslaviji –, da so naše državne meje zaradi članstva v EU in prijateljskih odnosov s sosednjimi državami kadarkoli nepomembne. Časi se lahko vedno zelo spremenijo, kar nam dokazujejo krizna žarišča v Evropi in svetu. Da se v tem pogledu Slovenci nismo kaj dosti naučili iz zgodovine, dokazuje dejstvo, da smo Hrvaški dovolili vstop v Schengen, ne da bi jo hkrati kakorkoli odločneje pozvali, da začne spoštovati arbitražno odločbo o naši medsebojni državni meji, ali našli z njo v tej smeri kako drugo sprejemljivo rešitev za implementacijo zavezujoče arbitražne odločbe.

Državotvorna zavest in delovanje pomenita, da je treba suverenost lastne države varovati v vseh časih in na vse načine. Seveda na demokratičen in kultiviran, pa vendar tudi odločen način. Tako je treba ravnati ves čas. Tudi ko nas varujeta naši članstvi v EU in Natu in tudi v obdobju, ko smo s sosedi v najboljših odnosih. Če se te lekcije v teh relativno ugodnih časih ne bomo naučili, bomo za to nekoč v prihodnosti spet plačali visoko ceno.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

S to mislijo seveda nikakor ne podcenjujem ali zavračam referendumskega odločanja, pri čemer razumem tudi to, da so referendumi že po svoji naravi del političnega spopada ter da so tudi v nekaterih drugih državah večkrat organizirani glede zelo specifičnih vprašanj. Toda prav zadnje napovedi različnih posvetovalnih referendumov, med katerimi naj bi jih bilo zaradi ekonomičnosti (čim) več izvedenih hkrati in po možnosti na dan evropskih volitev, spet kaže na izrazite ožje politične (volilne) motive vsaj večine referendumskih predlagateljev. Vse to je le nov korak k slabitvi demokratičnega pomena ustavne institucije referenduma, s čimer seveda ne spodbujamo razvoja višje demokratične kulture, pač pa predvsem ohranjamo ali celo krepimo že tako ali tako relativno močan ljudski odpor do politike.

V zadnjih tednih se je razvnela diskusija o možnosti razpisa več posvetovalnih referendumov. Naš posvetovalni referendum, ki ga sicer ustava ne določa, vendar pa z njo nikakor ni v neskladju, je sicer zelo primerna oblika za preverjanje volje volivcev. Prvič zato, ker ga lahko razpiše le Državni zbor, kar naj bi pomenilo, da gre res za pomembna vprašanja, glede katerih želijo poslanci kot predstavniki ljudstva slišati mnenje slovenskih volivcev. Drugič zato, ker gre za predhodni referendum in je na njem izražena volja ljudstva pravočasen pokazatelj politiki, da naj nadaljuje ali preneha z določenimi aktivnostmi. Tako se prepreči škoda, ki lahko nastane, če je npr. nek že sprejeti zakon, v katerega sprejem in potencialno izvedbo je bilo vloženo veliko časa, energije in sredstev, zavrnjen na naknadnem zakonodajnem referendumu. Tretjič, kljub temu, da posvetovalni referendum ni pravno zavezujoč, zavezuje državne organe politično, pri čemer je ta njegova sporočilnost v demokratičnih državah praviloma dosledno upoštevana s strani politike. V državah s (pre)nizko stopnjo demokratične kulture, pa seveda niti pravna niti politična zaveza, ki izhaja iz referendumske volje, ni kaj dosti spoštovana, pri čemer se vedno najde »legitimen politični in pravni način«, da se jo tako ali drugače obide (spomnimo se, kako hitro se je razvodenela pravno zavezujoča referendumska odločitev iz leta 2003 o prepovedi nedeljskega dela v trgovinah).

Vprašljiv odnos do (posvetovalnega) referenduma zbujajo v zadnjem času predvsem številni referendumski predlogi, ki so bili v mesecu marcu vloženi v parlamentarni postopek. Vse parlamentarne stranke, z izjemo Levice, so vložile predlog za posvetovalni referendum o izvedbi projekta drugega bloka krške nuklearke (JEK 2). Še pred tem je vladna koalicija v parlamentarni postopek vložila predlog za posvetovalni referendum o obravnavi ureditve pravice do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Stranka Svoboda je vložila tudi predloga za referenduma o pridelavi, predelavi, prometu in uporabi konoplje v medicinske namene ter o uvedbi preferenčnega glasu na parlamentarnih volitvah. Dva predloga je vložila tudi NSi, in sicer o predlogu energetskega zakona in o predlogu zakona o uresničevanju kulturnih pravic pripadnikov narodnih skupnosti narodov nekdanje Jugoslavije. SDS se je temu valu referendumskih predlogov pridružila s tremi predlogi, pri čemer bi volivce povprašali o nastanitvah tujcev, ki vstopajo v državo nezakonito, o zaupanju v aktualno vlado ter o testiranju poslancev na prepovedane druge. Seveda se je že in se bo še izkazalo, da nekateri od teh predlogov niso pravno sprejemljivi (npr. predlog o odločanju volivcev o zaupanju v vlado). Toda na tem mestu se osredotočam predvsem na vprašanje, ali ni že dejstvo, da smo soočeni s kar devetimi predlogi za posvetovalni referendum, samo po sebi zgolj izraz nekakšne predvolilne referendumske histerije, ko se politične stranke pripravljajo na volitve v evropski parlament ter se želijo s takšnimi predlogi politično promovirati v javnosti  in privabiti na volišča čim več »svojih« volivcev.

Ali smo torej le našli pot, da postanemo druga Švica, o čemer so mnogi razmišljali v času naše osamosvojitve? Ali bomo z naraščanjem števila referendumskih predlogov in izvedenih referendumov začeli uspešno loviti Švico, ki je na državni ravni doslej izvedla več referendumov kot vse države sveta skupaj? Ali bom ves svoj človeški in naravni potencial, ki bi nas ob bistveno manjši stopnji koruptivnosti in bistveno višji stopnji sodelovanja lahko dejansko že zdavnaj pripeljal na bistveno višjo raven ekonomskega, socialnega in širšega razvoja, kompenzirali z »višjo stopnjo razvoja referendumske demokracije«? No, očitno to ne bo mogoče, kajti direktor Državne volilne komisije nas je že javno opozoril, da bi ob hkratni izvedbi tolikšnega števila referendumov lahko zmanjkalo papirja za njihovo  izvedbo. S Slovenijo kot novo Švico torej tudi na tem področju ne moremo računati, kajti naša država ob povečanem številu referendumov očitno ne zmore priskrbeti niti dovolj referendumskega papirja. Človek ne ve, ali bi se ob tem smejal ali zjokal. Vse to seveda še povečuje tragikomičnost mnogih naših referendumskih zgodb, ki jih pogosto zaznamujejo izredno nizke referendumske udeležbe, mnoga zavajanja v referendumskih kampanjah in nasploh nizka politična kultura ter nenazadnje sodni in ustavnosodni spori, v katerih tudi sodstvo ni vedno kos svojim nalogam.

Seveda nimam nič proti referendumom, če so ti zasnovani in izpeljani korektno. Če so referendumska vprašanja jasna in nezavajajoča, če so referendumski postopki pravilno izpeljani, če je kampanja glede vsakega referenduma dovolj informativna za volivce itd., je lahko seveda vsak referendum praznik demokracije. Toda tovrstno praznovanje je močno relativizirano ali celo onemogočeno, če spoznamo, da gre pri večini referendumov zgolj ali pretežno le za medstrankarske spopade, ali pa ko nas čas prepriča o nesmiselnosti določenih referendumov. Retrospektivno se primeroma vprašajmo le o smislu nenavadnega oziroma politično spornega referenduma o zakonu o vladi, ki je bil izveden 27. 11. 2022. Pred tem zakonodajnim referendumom je sedanja vlada volivce zavzeto preprič(ev)ala, da je precej povečano število ministrstev, za katerega se je odločila (20 ministrov), še kako utemeljeno, nato pa je predsednik vlade že naslednje leto javno povedal (seveda o kakšnem opravičilu volivcem ni bilo ne duha ne sluha), da je bilo povečano število ministrstev pretirano in nesmotrno, pri čemer je govoril tudi o možnem zmanjšanju števila ministrstev na 12 in nato celo le na 7 ministrov – pozor, slednje spet po švicarskem modelu. Če dobronamerno odmislimo veliko neznanje, ki botruje takšni primerjavi švicarske in slovenske državne ureditve, pa moramo žal spet resignirano ugotoviti, da nam očitno tudi v tem pogledu še dolgo ne bo uspelo uloviti Švice.

Če bomo torej na dan evropskih volitev ali katerikoli drugi dan odločali tudi na več posvetovalnih referendumih, si želim, da bi bili to referendumi, ki nam volivcem zastavljajo smiselna in relevantna vprašanja, tako da bodo referendumske odločitve imele kakšen dolgoročni učinek. Ob tem je pomembno, da bo v primeru več hkratnih referendumov zagotovljeno, da bomo volivci res v zadostni meri vedeli, o čem odločamo, kajti zadostna informiranost volivcev ni le politična, temveč tudi pravna predpostavka primernosti in dopustnosti referendumskega odločanja. Predvsem pa seveda upam, da bo naši državi le uspelo pravočasno zagotoviti dovolj papirja za izvedbo referendumov…

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Dokler je bila spolna identiteta dojeta le bipolarno, je bilo vsaj na videz nekoliko lažje. Seveda je tudi v tem primeru zadeva kompleksna, kajti moški in ženska sta lahko kot takšna opredeljena bodisi telesno bodisi psihično, seveda pa najpogosteje v kombinaciji teh dveh lastnosti. Tako kot je telo po videzu bodisi (pretežno) žensko bodisi moško, je tudi psiha posameznika bodisi pretežno ženska (feminina) bodisi moška (maskulina). Najpogosteje v moškem telesu prevladuje maskulina psiha, v ženskem pa feminina. Kadar je situacija drugačna, se na primer moški obnaša bolj »po žensko« ali ženska bolj »po moško«, lahko pa so tudi moška telesa v marsičem bolj »ženstvena« in ženska telesa bolj »možata«. Vsi poznamo takšne primere iz javnega ali zasebnega življenja in dandanes to vsaj v našem družbenem okolju že dolgo niso več tabu teme.

Toda v zadnjih letih so se začele pojavljati in uveljavljati mnoge nove spolne identitete. Če zadeve prav razumem, ne gre več za to, da v moškem ali ženskem telesu prepoznamo specifično psiho (duševnost, občutenje, mišljenje), ampak gre za to, da ta specifična psiha svojega pretežno moškega ali ženskega telesa več ne priznava kot takšnega. V gibanju LGBTIQA+ namreč le še L in G (»lesbian« in »gay«) pretežno priznavata svojo moško ali žensko telesno danost. Vsi preostali, tj. BTIQA (»bisexual, transgender, intersex, queer/guestioning, asexual«), in mnogi drugi, ki spadajo pod + (na primer non-binary and pansexual), pa po svojih lastnih naziranjih niso več niti moški niti ženske. Pri tem praviloma ne pomaga noben nasprotni argument, kajti tako se je odločila (prepoznala) njihova psiha. Pri tem seveda vsi nosilci teh novih spolnih, interspolnih ali brezspolnih vlog zahtevajo družbeno pripoznanje. Če bi sodili po dosedanjih izkušnjah z novostmi v svetovnem in našem družbenem razvoju, je samo še vprašanje časa, kdaj bomo tudi v Sloveniji intenzivneje razpravljali, kako se zakonodajno in drugače pravno odzvati na pozive teh posameznikov.

Osebno mi ta diskusija ni blizu. V času, v katerem živimo, se mi zdi mnogo pomembnejša in stvarnejša razprava o družbenih vlogah ter enakopravnosti ali komplementarnosti moških in žensk. Če povem zelo iskreno, si tudi ne želim, da bi v vrtcu ali šoli ali kje drugje samozvani izvedenci za vse navedene in druge a(nti)spolne, interspolne in drugačne identitete ter zagovorniki različnih posebnih spolnih nagnenj naše otroke zapeljali v še dodatno identitetno zmedo. Prav tako na primer praktično menim, da je bolje, da so stranišča za moške in ženske še vedno ločena, ne pa unisex, kot se to ponekod že uvaja. Pomisleke imam tudi glede ideje, da bi bilo treba uvesti brezspolno pisavo (brez ženskih ali moških oblik) ali pa iz klasičnih literarnih del črtati ali celo predrugačiti (kar se tudi že dogaja) vse z današnjega zornega kota spolno in politično nekorektne ter vulgarne zapise. Ker sem pač otrok svojega časa, imam seveda še marsikateri drug pomislek, čeprav se zavedam, da me bo lahko v tem in marsičem »čas povozil«. Sprašujem se le, kakšna bo družba, ki jo bomo na ta način ustvarili.

Glede spolov in drugih identitet je v resnici tako, da jih bomo nekoč presegli vsi. Toda na sedanji stopnji civilizacijskega razvoja smo še daleč od tega, zato moramo ostati dovolj usklajeni z družbeno stvarnostjo, ne pa popuščati idejam, za katere ljudje večinoma še zdaleč nismo dozoreli, pri čemer nas bo vsak poskus njihovega praktičnega uresničevanja vodil v zmedo in konflikte.

Človeška duša je navzven spolno (moško-žensko) obarvana le zato, ker je v psihofizičnem neravnovesju in ni celovita. Človek postane samorealiziran, ko preseže vse svoje psihofizične obarvanosti (neravnovesja, pomanjkljivosti) ter se vrne v prvotno čisto, tj. celovito in skladno duševno stanje. Posamezniki, ki jim uspe doseči popolno psihično ravnovesje med feminino in maskulino naravo, so v tem okviru dosegli optimum. Popolnost kot ideal pa je zlitje moškega in ženskega principa v enotnost (integralnost) Človeka kot celote. K navedenemu optimumu in tudi k popolnosti vsi ljudje, ki smo bipolarno ali kako drugače spolno identificirani, zavedno ali nezavedno težimo tako, da iščemo, kar nam manjka. Moška psiha išče žensko in ženska moško – da bi se dopolnila, komplementirala. Tudi osebe z drugačno spolno identiteto iščejo svoj komplement, ki pa ga še ne znam definirati.

Če ostanemo le pri ženskah in moških identitetah, lahko ugotovimo, da je pomembno, da se znamo v življenju vsi uravnoteženo učiti moških in ženskih vlog in jih povezovati med seboj, predvsem pa tudi v samih sebi. Ko to počnemo, smo na pravi razvojni poti. Toda resnična združitev (zlitje, integracija) ženske in moške plati (jin in jang) je možna le na psihični ter ne na telesni ravni. Telesno in psihično maskulino-feminino partnerstvo je lahko na poti tovrstnega razvoja v veliko pomoč, toda v končni fazi mora dejansko vsak sam zase in pri sebi opraviti zahtevno nalogo uravnoteženja in zlitja feminine in maskuline narave v integralno celoto. V tem smislu so tudi novonastajajoče (subjektivne) spolne (ne)identitete (LGBTIQA+) le prehodni izzivi za njihove nosilce, kajti tudi te »nove identitete« bodo morale biti na poti samorealizacije nekoč presežene in se bodo zlile v skupno celoto.

Naj se iz večje zmede vrnem k manjši. K moškim in ženskam. Ko praznujemo 8. marec, izrekamo spoštovanje ženskemu spolu. Če torej pustimo ob strani zmedo z vsemi spolnimi (ne)identitetami in se vprašamo le, do kod smo danes v svetu prišli na področju t. i. vprašanja vloge žensk v razmerju do moških, vidimo, da je odgovor mnogoplasten. Ponekod v svetu so ženske še vedno skrajno zatirane in podcenjevane, v mnogih delih sveta se njihov družbeni status izboljšuje, vendar je še daleč od zadovoljivega, marsikje pa so že dosegle visoko stopnjo enakopravnosti in spoštovanja, pri čemer so v nekaterih redkih okoljih celo v boljših položajih od moških.

Toda ko govorimo na ta način in merimo uspeh žensk po načelih enakopravnosti in človeške enakovrednosti (nediskriminatornosti v človekovih pravicah), smo verjetno pretirano enostranski. V tem pogledu nas zanima predvsem, ali imajo v primerjavi z moškimi ženske enako volilno pravico, enake izvolitvene možnosti, enake možnosti izobraževanja in zaposlitve, ali so enako plačane za isto vrsto in obseg dela, ali so v zadostni meri nosilke vodilnih položajev v politiki, gospodarstvu, znanosti in drugih družbenih sferah, ali se v javnosti v zadostni meri sliši njihov glas itd. Vsa ta merila so pomembna in tudi sam se vedno zavzemam, da se na teh področjih odpravljajo neupravičena odsotnost enakih možnosti ter neenakopravnost in diskriminacija. Toda to ne sme iti tako daleč, da se na primer v našem ožjem, tj. slovenskem in evropskem demokratičnem okolju, v katerem so ženske že pretežno emancipirane in enakopravne (pomislimo le na mnoge vodilne položaje, ki jih zavzemajo ženske v politiki, gospodarstvu, znanosti, šolstvu, zdravstvu, kulturi in drugod), pretirava z nezadovoljstvom nad položajem žensk v družbi. Kadar gre za takšno pretiravanje, to dejansko pomeni podcenjevanje in degradacijo žensk ter diskriminacijo moških. Če na primer v Sloveniji ženska v konkurenci z moškim dobi določeno zaposlitev zgolj po merilu spola in ne po merilih znanja oziroma sposobnosti, je to praviloma neprimerno, kajti možnosti izobraževanja in pridobivanja praktičnih izkušenj so v povprečju vsaj na večini področij enake za oba spola.

Toda poglejmo si zdaj zadevo še z drugačnega kulturnega in ideološkega zornega kota. V večini držav, v katerih je družba pod dominantnim vplivom religije ali zakoreninjene diskriminatorne tradicije, se odnos med ženskami in moškimi utemeljuje na načelu komplementarnosti. V skladu s tem načelom imata ženska in moški že po naravi dodeljene različne in ločene vloge, ki pa se dopolnjujejo v optimalno celoto. Če ženska opravi svoje delo doma ter moški v službi in v javnem življenju ter če se ob tem spoštujeta in iskreno zavzeto dopolnjujeta, je njun skupni prispevek k družini in družbi skladna in komplementarna celota. Če vsak soglaša oziroma vdano sprejema svojo vlogo, to vodi tudi v najvišje zadovoljstvo in komplementarno izpolnitev njunega osebnega razmerja. K temu je treba dodati, da je v takšnem idealnem smislu po načelu komplementarnosti spoštovana in zagotovljena tudi človeška enakovrednost, kajti ženska in moški sta kljub bistveno različnim družbenim vlogam kot človeka povsem vrednostno enakovredna.

T. i. zahodni demokratični svet, ki na institucionalnih ravneh uveljavlja moderne demokratične in pravne vrednote, pretežno zavrača načelo komplementarnosti in izrazito uveljavlja načeli nediskriminacije in enakopravnosti. Razlog za to je enostaven. Načelo komplementarnosti se je vse doslej v zgodovini vedno močno zlorabljalo v škodo šibkejših, tj. žensk. Kljub lepim besedam in idealom so v mnogih religioznih in tradicionalnih družbah ženske podcenjevane, zatirane ali celo mučene (na primer pretepanja, posilstva, mutilacije spolnih organov). Obilo tega je bilo prisotno tudi v zgodovini Evrope oziroma Zahoda (inkvizicijsko preganjanje čarovnic, psihofizične zlorabe žensk, nezmožnost izobraževanja in zaposlovanja žensk v številnih poklicih itd.). Prav zato se načelo enakopravnosti moških in žensk danes upravičeno šteje za primernejši pristop od načela komplementarnosti.

Toda vsaka skrajnost je škodljiva. Tudi pretiravanje z načelom enakopravnosti ter ignoriranje načela komplementarnosti ne vodita k uravnoteženi družbi. Uravnoteženost se sicer z enakopravnostjo dosega na površinski družbeni ravni, ne pa tudi na notranji, psihološko-emocionalni in intimni ravni, na kateri se zaradi številnih »modnih« zamenjav moških in ženskih vlog ravnotežje celo močno podira in vodi ljudi v zmedo. Upam si misliti, da smo v ženskih in moških telesih in psihah na tem planetu z določenim namenom. Če po eni strani ta namen povsem ignoriramo s težnjo po popolni izenačitvi moškega in ženske pri prevzemanju in izvajanju družbenih vlog, s tem do neke mere izvajamo psihofizično nasilje nad vsemi ženskami in moškimi, ki se še vedno počutijo, želijo in celo morajo biti tudi drugačni. V tem pogledu je dopolnjevanje načela enakopravnosti s komplementarnim pristopom vsekakor smiselno. Če pa po drugi strani sprejmemo vse možne, prej omenjene, poljubne spolne in drugačne identitete, s tem načelo enakopravnosti privedemo do absurda, kajti potem je dejansko možno vse in smo pri igrah brez meja. Vsakdo je lahko kdorkoli oziroma karkoli in vsi so lahko – tako kot si vsakdo zase zamišlja – enakopravni.

Ob osmih milijardah in nadaljnjem naraščanju števila ljudi na tem planetu bo identitetnih vprašanj in kriz vedno več. Sprašujem se, kam nas bo pripeljal morebitni popustljiv (toleranten) odnos do vsake nove ideje na tem področju. Že različni internetni posnetki in zapisi o razpravah na to temo kažejo, da gredo tudi tu stvari že občutno predaleč. Seveda sta to le moj pogled in mnenje. Pa vendar si z mislijo na naše otroke želim, da me v tem pogledu čas le ne bi povozil.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Letošnja osrednja kulturna prireditev torej ni bila zlorabljena za ta ali oni partikularni namen. To seveda ne pomeni, da lahko na kulturnike tudi v prihodnje in na splošno stavimo kot na odrešenike od naših vsakdanjih političnih, pravnih, socialnih ter drugih banalnosti in nespodobnosti. Žal so tudi kulturniki pogosto ujeti v povsem povprečne človeške strasti, ki se tudi javno izražajo v vulgarnem, žaljivem in sovražnem (ne v strogo pravnem smislu) govoru in ravnanju. Včasih so zaradi svojih nadpovprečnih sposobnosti izražanja nekateri kulturniki celo protagonisti najhujših zbadljivk, žaljivk in kulturnega primitivizma. Podobno velja tudi za druge specifične poklice in dejavnosti, npr. za politike, pravnike, zdravnike ali duhovnike. Od pripadnikov takšnih poklicev, ki so namenjeni lepemu (umetniki), dobremu in pravičnemu (politiki in pravniki) ter nenazadnje humanemu (zdravniki) in presežnemu (duhovniki),  večina ljudi upravičeno pričakuje, da bodo družbeni vzor na področju osebnih vrlin ter vrednot in ciljev, ki jim služijo.

Toda, ker se Gaussova krivulja celotne družbe po nekih globljih kozmičnih zakonitostih odslikava praktično v vsaki poklicni sferi, so tudi pripadniki poklicev, ki nosijo v sebi posebna poslanstva, večinoma le povprečni ljudje. Le manjši del jih sodi med pod- in nadpovprečne. Ker pa je povprečje za povprečnega človeka praviloma dolgočasno, saj se v povprečni družbeni sferi nič kaj dosti »zanimivega« ne dogaja, upiramo ljudje svoje poglede raje v tiste posameznike in skupine, ki so v mislih in dejanjih skrajni (skrajneži). Od teh naših potreb po skrajnostih se napajajo predvsem mediji in politikanti, ki nas povratno zastrupljajo s še več skrajnostmi, med katere sodijo predvsem vse vrste nasilja in neumnosti. Ljudje se tako obojega počasi privadijo do te mere, da v njiju na koncu utonejo – beri: se znajdejo v nasilnem konfliktu oziroma vojni. Potem jih, tiste preživele, običajno za nekaj časa sreča več zdrave pameti, nato pa prej ali slej spet začnejo drseti v podobne nevarne smeri.

Očitno je, da svet danes precej hitro drsi nasproti takšnim nevarnostim. V Ukrajini, na bližnjem vzhodu in še marsikje, kjer divjajo vojne, državljanske vojne in drugi oboroženi spopadi, sta zdrava pamet in humanost že spet utonili v človeški aroganci in ignoranci. Pri tem pa se svet ne ustavlja na tej svoji nevarni poti. Namesto, da bi nas ti grozni konflikti streznili, očitno še dodatno spodbujajo negativne strasti. Tako npr. te dni Venezuela zaradi t. i. zgodovinskih interesov, ki so seveda izrazito naftno obarvani, že kopiči svojo vojsko na meji z Gvajano. Voditelji treh svetovnih vojaških velesil pretežno stopnjujejo vojno retoriko, stopnjujejo pa jo seveda tudi voditelji drugih »nevarnih« držav (npr. Severne Koreje). O pripravah na vojno se zdaj odkrito govori tudi v članicah Evropske unije. In da mu ne bi morebiti kdo prevzel vodilnega mesta v proizvajanju šokantnih političnih izjav, je prav te dni Donald Trump na predvolilnem zborovanju v Južni Karolini razkril svojo novo genialno misel, ki naj bi jo v času svojega predsedovanja ZDA med nekim Natovim srečanjem povedal evropskemu predsedniškemu kolegu. Dejal mu je namreč, da on sam (Trump) v primeru ruskega napada na kako od evropskih članic Nata le-te ne bi pomagal obvarovati pred napadom, če evropske države ne bi pred tem v celoti poravnale svojih finančnih obveznosti do Nata. Še več, Rusijo bi celo spodbujal, da nasproti Evropi stori »karkoli za vraga hoče«.

Tu se bom vzdržal komentarja te misli. Seveda pa smo lahko zaskrbljeni.  Zato je prav, da smo aktivni v smeri spodbujanja drugačnih misli in ravnanj. Če kdo misli, da bodo vsa sedanja stopnjevanja napetosti v svetu v prihodnjih mesecih ali letih enostavno izpuhtela, se moti. Zato je prav, da po eni strani živimo svoja lastna življenja v drugačnem duhu, v duhu spodbujanja miru in sožitja, po drugi strani pa je prav tako nujno, da prepoznavamo in razgaljamo družbene nevarnosti, ki jih prinašajo mnoge izjave in ravnanja vplivnih ljudi doma in po svetu. Človek se resnično sprašuje, kako nizko lahko po vseh grozljivih izkušnjah še pade ta naša človeška civilizacija. Kot da nam ni dovolj že grozečih podnebnih sprememb ter njihovih izjemno hitro rastočih naravnih in drugih posledic.

Naj se vrnem k Sloveniji in proslavi ob kulturnem prazniku. Ob gledanju te proslave bi imel lahko tuji opazovalec občutek, da je Slovenija kultivirana dežela, v kateri ni veliko destruktivnih notranjih konfliktov. Žal nam vsakdanja izkušnja tega ne potrjuje. Pri tem pa ni zaskrbljujoče to, da imamo relativno veliko medsebojnih sporov in konfliktov. Težava je v naravi teh konfliktnih razmerij, kajti, kot rečeno, so (pre)pogosto destruktivna. Vsi vemo, da je soočanje različnih mnenj lahko tudi družbeno konstruktivno oziroma razvojno produktivno. Toda v našem vsakdanu se praviloma pri marsikaterem družbenem konfliktu soočamo z nespoštljivostjo. Z žaljivim ali celo ignorantskim odnosom. V tem pa ni nič produktivnega ali konstruktivnega, pač pa gre za upadanje družbene kohezivnosti in tolerance.

Ena temeljnih univerzalnih etičnih vrednot je spoštljivost. Te vrednote in vrline, katere sestavni del je tudi hvaležnost, čas ne more povoziti. Njen pomen za posameznika in družbo velja vedno in povsod. Če ne spoštujemo okolja ter ljudi in drugih bitij, se nam to vrača v boleči obliki. Ne zato, da bi nam bilo hudo, marveč zato, da bi se naučili biti spoštljivi. Dokler se tega ne naučimo, se bo bolečinska reakcija, ki nas opominja na napačen pristop, stopnjevala. Kjer ni spoštljivosti, tam je na koncu vojna. Kjer je spoštljivost, je mir in sodelovanje.

Poglejmo si to na primeru aktualnih sodniških protestov. Sodniki (in državni tožilci) protestirajo, ker vlada ne realizira odločbe ustavnega sodišča, po kateri je treba plače sodnikov povečati tako, da bodo imeli sodniki, ki predstavljajo sodno vejo oblasti, sorazmerno primerljive plače s funkcionarji iz vrst izvršilne in zakonodajne veje oblasti. Ne da bi se podrobneje spuščal v vsebino ustavne odločbe (odl. US št. U-I-772/21, z dne 1. 6. 2023), ki ob sklicevanju na načelo delitve oblasti izpostavlja tudi pomen zagotavljanja materialne neodvisnosti sodnikov in sodstva, lahko rečem, da je pri vsej tej problematiki naravnost osupljiv predvsem način, na katerega se na zahteve sodstva odzivata izvršilna in zakonodajna veja oblasti. Izražata namreč izrazito nespoštovanje sodstva. Obnašata se tako, kot da je sodstvo nekakšna njuna administracija, ne pa samostojna veja državne oblasti.

Seveda pri vsem tem ni nepomembno, kaj si državljani mislijo o sodniških zahtevah. Ker so sodniki pred in po sprejemu navedene ustavne odločbe izpostavljali predvsem problematiko svojih plač, jih javnost zdaj kritično (beri: negativno) sodi predvsem po tem. Ob tem gre tudi za šolo empatije, kajti mnogi posamezniki in javnomnenjski komentatorji zdaj sodnikom nastavljajo ogledalo, češ, zdaj tudi vi doživljate, kako je, če (na sodišču) ni pravice ali če vas kdo v postopku obravnava žaljivo, ignorantsko ali kako drugače nekorektno. Ne glede na to, da so mnoge takšne »ljudske sodbe« izraz premajhnega poznavanja prava in sodniškega dela, je v njih tudi nekaj resnice. Vsakdo od nas je že kdaj vil roke nad takšnimi ali drugačnimi sodnimi postopki in odločitvami. Seveda pa je vse to tudi posledica narave prava, kajti sodišča morajo soditi po zakonih, ki jih sprejema politični del oblasti (parlament), hkrati pa si z razsojanjem o konfliktnih družbenih razmerjih že po naravi stvari ne morejo pridobiti veliko podpornikov. Toda v naravi prava je tudi, da moramo (ustavno)sodne odločitve spoštovati. Če to zanikamo, se odrečemo ustavnosti in vladavini prava.

In spet smo pri spoštovanju. Sodniki bodo morali svoje delovanje, predvsem pa tudi svojo komunikacijo z javnostjo, še izboljšati, če bodo želeli, da dosežejo med ljudmi več razumevanja in spoštovanja. Seveda ga, kot rečeno, po naravi stvari ne bodo nikoli dosegli toliko, kot bi si ga želeli in tudi ne toliko, kot si ga v resnici zaslužijo. Toda razmerje med sodstvom in državljani bo pač vedno do neke mere takšno. Gre za ljudski odnos do oblasti. V tem primeru do sodne. Ob tem pa so državljani v odnosu do izvršne in zakonodajne veje oblasti še bistveno bolj kritični in površni v svojih ocenah.

Toda resnična težava, ki jo imamo v zvezi s povedanim, ni v razmerju med kritičnim ljudstvom in frustriranim sodstvom, pač pa v že omenjenem odnosu vlade in državnega zbora do sodstva. Kot rečeno, ta odnos ni spoštljiv. Prežet je s praznimi obljubami vlade in njene parlamentarne koalicije ter z njunim nespoštovanjem odločbe Ustavnega sodišča. Sodniki ga ocenjujejo za ignorantskega. No, temu ni težko verjeti, če drži še ugotovitev, da je sporni nakup t. i. bodoče sodne stavbe s strani ministrstva za pravosodje, ki je prerasel v prvovrstno afero, potekal brez konzultacije oziroma vednosti sodstva, katerega delovanju naj bi bila stavba namenjena (že iz te ne-komunikacije je jasno, da gre za neustrezen in koruptiven nakup, vprašanje pa je, ali bo mogoče na sodišču dokazati, da je šlo tudi za kaznivo dejanje).

Vse to pomeni, da država najeda samo sebe. Gre za očiten dokaz, kako smo Slovenci še daleč od prave državotvornosti. Ne gre le za to, da na splošno premalo cenimo to, da imamo svojo državo, ki nam omogoča marsikaj, česar v neki drugi državi kot »narodna skupnost« ne bi (in tudi v preteklosti nismo) imeli. Tudi ne gre le za to, da imamo apriorno kritičen odnos do vsega, kar diši po politiki in političnih strankah, pa čeprav so politika in politične stranke ključni vzvod vsake demokratične države, tudi Slovenije, ki je povrh vsega še članica demokratične EU in številnih drugih pomembnih mednarodnih organizacij in povezav. V primeru sodnih protestov gre predvsem za to, da izvršilna in zakonodajna oblast sodstvu ne priznavata polnopravnega ustavnega statusa veje oblasti. Kot da ni dovolj hudo, da si že sodstvo ne more izboriti dovolj avtoritete v družbi. Zdaj ga ponižujeta še drugi dve veji oblasti, ki bi mu morali biti, še posebej, če ju k temu zavezuje odločba Ustavnega sodišča, prvi v oporo. In to ne zato, da bi si med seboj »delili privilegije«. V resnici si jih vlada in poslanci v državnem zboru še vedno delijo. Ali ni npr. naravnost neverjetno, da so si politične stranke v tem času draginje in praznih obljub nedavno (avgusta 2023) stoodstotno povečale skupno letno financiranje svojih aktivnosti iz proračuna z 2,5 na 5 milijonov. Ali ni paradoksalno, da smo to in še marsikaj drugega državljani sprejeli relativno mirno, brez kolesarjenj ali transparentov, pri ponižujoči obravnavi sodne veje oblasti pa imata vlada in parlament celo močno ljudsko podporo in podporo mnogih javnomnenjskih komentatorjev. Češ, zakaj bi nagrajevali te »privilegirance«, sodnike, ki tako ali tako ne delajo dobro.

S tem, ko vlada na ta način dopušča oziroma preusmerja srd javnosti na sodstvo (sodstvu seveda tudi ni v prid stavka zdravnikov, ki prav tako vznemirja javnost), politični del oblasti slabi tako državo kot samo sebe. Kot rečeno, nespoštljivost ima vedno negativne posledice. Tudi, če ne spoštujemo tega ali onega sodnika ali ministra, moramo spoštovati svojo državo ter vse njene veje oblasti in institucije kot takšne. Kritika naj se usmeri na konkretno zadevo in na konkretno osebo. Ne pa da si s spodjedanjem lastne države kolektivno spodjedamo našo nacionalno samobitnost. Tudi internacionalizacija spora med vlado in sodniki kaže, kako močno smo še nedržavotvorni. Kako tovrstnih izzivov ne znamo rešiti doma, sami med seboj. Spet kličemo na pomoč Velikega brata, ki ima zdaj sedež v Bruslju, prej pa ga je imel v Beogradu ali na Dunaju. In spet izgubljamo energijo s tovrstnimi spori, namesto da bi se skupno in uspešneje posvečali pravim vprašanjem in izzivom.

Državo imamo več kot trideset let. V tem času smo vsaj občasno že dosegli višje ravni obče, politične in pravne kulture, kot jo imamo danes. Vprašanje, ki se nam torej zdaj, ko ta kultura spet upada, zastavlja že z vso resnostjo in ostrino je: ali res ne znamo enkrat za vselej prerasti svoje majhnosti?

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Seveda lahko že uvodoma ugotovimo, da je prav aktualni bližnjevzhodni vojni spopad med Izraelom in Hamasom (Palestinci) pokazal, kako težko je včasih v EU glede zunanjepolitičnih in nekaterih drugih vprašanj doseči kolikor toliko enotno stališče. Leta 2012 se je to pokazalo pri odločanju Generalne skupščine OZN, ko je ta Palestini z večinsko odločitvijo »status opazovalke kot entitete« spremenila v »status opazovalke kot države nečlanice«, kar je pomenilo de facto priznanje suverene državnosti Palestine. Takrat je 14 članic EU podprlo to odločitev, nasprotovala ji je ena članica (Republika Češka), 12 članic EU, vključno s Slovenijo, pa se je pri glasovanju vzdržalo. Delitve znotraj EU se prav tako pojavljajo ob sedanjem spopadu med Izraelom in Hamasom, za enotno zunanjo in varnostno politiko EU pa niso prav nič spodbudna niti najnovejša stališča in ravnanja Madžarske, Slovaške in Poljske glede Ukrajine, ki slabijo enotno zunanjo in varnostno politiko EU glede rusko-ukrajinske vojne.

Pri tem se je treba zavedati dejstva, da sta zunanja in notranja politika povezani, zato seveda skupna zunanja politika EU ni le nekaj, kar ima učinke v drugih državah sveta, pač pa predvsem tudi v samih državah članicah EU. Ob tem je seveda do neke mere prikladno, da lahko Slovenija pri svojih neposrednih stikih s tujimi državami, glede katerih ima EU še posebej kritična stališča (npr. Rusija, Kitajska), vsaj posredno nakazuje, da mora pač slediti skupni zunanji politiki EU, s čimer implicitno nakaže, da sama morebiti do vsega le ni tako zelo kritična kot EU, in morebiti tako pridobi nekaj dodatne tolerance ali simpatije te države, kar ji, denimo, lahko olajša nadaljnje gospodarsko, znanstveno ali kulturno sodelovanje. Kljub temu, da pri tem Slovenija praviloma ostaja dovolj načelna, pa to njej in nekaterim drugim članicam EU daje možnost, da na ta način še posebej v očeh agresivnejših in močnejših držav ne izpadejo toliko »krive« za kritična stališča, ki jih zoper takšne države sprejme EU kot takšna. Pri tem je zanimivo to, da lahko zahteva po soglasnem odločanju takšno pozicijo posamezne, še posebej politično manj vplivne članice EU na neki način celo krepi, namreč v smislu, saj kaj ji je pa drugega preostalo, kot da se podredi močnejšim in (naj)vplivnejšim članicam.

Veto posamezne članice je pri najpomembnejših zunanjepolitičnih in varnostnih stališčih Evropskega sveta in Sveta EU praktično težko uveljaviti (dosedanje izjeme le potrjujejo pravilo), kajti v takšnih primerih je politični pritisk na posamezno članico izjemno močan. Toda pravice do veta kljub temu ne gre podcenjevati, kajti vsaka država ga bo napovedala in tudi uveljavila v primeru, ko bi neka odločitev EU bistveno posegla v njen vitalni nacionalni interes. Kadar je takšen veto zelo verjeten, sporna zadeva pogosto niti ni uvrščena na dnevni red ali pa se že pred sejo Evropskega sveta ali Sveta EU za področje zunanje politike oblikujejo med članicami ustrezna (možna) kompromisna stališča, da bi se mučni razpravi o vetu ter dolgotrajnemu in napornemu prepričevanju posamezne članice na sejah omenjenih dveh institucij v čim večji meri izognili.

Odločitve EU o skupni zunanji in varnostni politiki neposredno vplivajo na zunanjo in varnostno politiko vsake države članice, seveda pa tudi na notranjo politiko vsake od njih ter posledično na gospodarske in druge interese posameznih članic (pomislimo le na sankcije EU zoper Rusijo). Ali naj torej Slovenija vztraja pri dosedanji pravici veta posamezne države glede najpomembnejših odločitev o skupni zunanji in varnostni politiki EU ali pa naj podpre pobudo za širitev odločanja s kvalificirano večino in posledično omejevanje pravice do veta? Naj ob tem takoj pojasnim, da se zavedam, da že sedanja ureditev omogoča posamezne odstope od soglasnega odločanja (premostitvene klavzule, konstruktivna vzdržanost od glasovanja – glej 31. člen prečiščenega besedila Pogodbe o Evropski uniji oziroma 23. člen originalne pogodbe). Toda v tej kolumni se osredotočam le na vprašanje, ali naj bo v prihodnje možnost veta še dodatno omejena oziroma nadomeščena z možnostjo odločanja s kvalificirano večino.

Kot so na omenjeni konferenci poudarili nekateri razpravljavci, je seveda pomembno, da Slovenija sodeluje v tovrstni razpravi znotraj EU, tako kot je pomembno razumeti, da so pri razpravah o spremembah lahko odločilne tudi podrobnosti. Tako je po eni strani treba natančno opredeliti tiste zadeve, v katerih bi se v prid hitrejšemu odločanju sprejemale kvalificirane večinske odločitve, na drugi strani pa morebiti tudi predvideti, da bi lahko možnost veta na takšne odločitve skupno uveljavljalo določeno število držav članic EU (in ne le ena sama), ki predstavljajo določeno število državljank in državljanov EU. Tu je torej mnogo specifičnih idej in vprašanj. Ministrstvo za zunanje zadeve očitno meni, da je udeležba Slovenije v sedanji delovni oziroma preliminarni razpravi smiselna, saj lahko tako naši predstavniki že v začetni fazi vplivajo na nadaljnji razvoj te razprave. Toda v tem primeru menim, da temu ni mogoče pritrditi, kar pomeni, da je Slovenija že zagrešila dve napaki. Prvič, že sama vključitev v sicer neformalno skupino držav (mediji poročajo, da naj bi jih bilo zaenkrat deset), ki se pod nazivom »prijateljice (spodbujanja) odločanja s kvalificirano večino« zavzemajo za večjo uporabo odločanja s kvalificirano večino pri skupni zunanji in varnostni politiki EU, se navzven kaže že kot apriorna podpora slovenskih predstavnikov takšni spremembi odločanja, kar je vsekakor preuranjeno in v tem trenutku tudi nepotrebno. Drugič, ker gre za izredno pomembno odločitev, ki pomeni tudi nadaljnji prenos suverenih pravic naše države na EU, je nujno, da o tem odloči Državni zbor, pred tem pa je edino primerno, da se o takšni odločitvi opravi tudi temeljita javna razprava. Že odsotnost takšne parlamentarne ter strokovne in širše razprave pred vključitvijo predstavnikov zunanjega ministrstva oziroma vlade v navedeno skupino kaže, da naši vladni predstavniki tu zaenkrat nastopajo brez zadostne legitimne podpore v lastni državi.

Osebno sem odločen zagovornik EU ter krepitve njene notranje kohezivnosti, solidarnosti in učinkovitosti. Toda zagovarjanje čim bolj enotne in demokratične EU ne pomeni, da je vsaka sprememba pravil, ki gre v smeri (kvalificiranega) večinskega odločanja na ravni institucij EU tudi dobra in koristna v sedanjem političnem in širšem kontekstu delovanja EU. Čeprav si tudi osebno želim, da bi se znale članice EU v prihodnje še tesneje povezovati ter še uspešneje zagotavljati demokratične vrednote, človekove pravice, pravno državo (vladavino prava) ter ne nazadnje socialno državo, pa menim, da je lahko celo kontraproduktivno, če se proces v tej smeri pospešuje brez demokratično verificirane podpore znotraj posameznih držav članic EU. To lahko namreč v posameznih članicah povzroči pretiran odpor javnosti do EU, kar neizogibno vodi v slabitev skupnosti. Pred nadaljnjo razpravo naših predstavnikov v skupini držav prijateljic kvalificirane večine je zato treba temeljito razpravo opraviti najprej v Sloveniji.

Sedanja ureditev, ki nalaga obvezno soglasno odločanje Sveta EU o mnogih pomembnih zadevah skupne zunanje in varnostne politike ima seveda več negativnih učinkov. Pogosto vodi v časovne zamike pri sprejemanju odločitev, nadalje v kompromisno razvodenitev politik na tem področju ter ne nazadnje tudi v nezmožnost odločnega odziva in ukrepanja v mednarodni areni. Toda odločanje s kvalificirano večino lahko prav tako povzroči različne negativne učinke, npr. nekooperativnost nezadovoljnih držav pri implementaciji odločitev EU, njihovo javno nasprotovanje zunanji politiki EU ter ne nazadnje njihovo prikrito ali odkrito nasprotno delovanje v mednarodni areni. Predstavljajmo si, da bi EU od 7. oktobra letos dalje glede spopada med Hamasom (Palestinci) in Izraelom sprejemala zgolj (kvalificirana) večinska stališča. Kako bi se na ta »skupna« stališča glede te izjemno vroče teme odzvale članice, ki bi bile preglasovane? In kaj bi s temi »skupnimi« stališči EU dejansko, tj. praktično dosegla? Treba se je namreč zavedati, da zgolj hitrejše in odločnejše sprejemanje skupnih zunanjepolitičnih stališč ne bo spremenilo relativno šibke zunanjepolitične vloge EU. Vse dokler bo namreč EU v mednarodni areni nastopala predvsem z vidika t. i. mehke moči (ang. soft power), kljub svojemu velikemu gospodarskemu, finančnemu, znanstvenemu, diplomatskemu, kulturnemu in drugemu potencialu dejansko ne bo mogla biti enakovreden svetovni odločevalec v razmerju do drugih velesil (npr. ZDA, Kitajske in Rusije), ki uporabljajo predvsem tudi veliko mero trde moči (ang. hard power).

Razprava o tej temi bo torej tako na ravni EU kot v Sloveniji in drugih državah članicah EU še zelo zanimiva. Naj za konec še na primeru pojasnim, kako je lahko možnost veta koristna za Slovenijo. Julija 2016, ko sem kot premier sodeloval na srečanju EU – Azija v Mongoliji, je bil sprožen postopek sprejetja izjave EU glede stališča LR Kitajske, da ne bo upoštevala odločitve mednarodnega arbitražnega razsodišča o Južnokitajskem morju (ta odločitev namreč ni ustrezala kitajskim geopolitičnim interesom). Prvotni osnutek izjave EU, ki je bil močno kritičen do takšne kitajske drže, je vseboval tudi zapis, iz katerega je izhajalo, da je treba odločbe mednarodnih arbitražnih sodišč spoštovati in implementirati. Toda temu zapisu so odrekle podporo Hrvaška, Madžarska in Grčija, tako da je bil iz osnutka skupne izjave v celoti črtan. Na takšno novo besedilo osnutka izjave je nato na mojo zahtevo Slovenija napovedala veto, pri čemer smo zahtevali, da se vsaj del črtanega zapisa ponovno vključi v skupno besedilo. Zadeva je bila seveda težavna in je vodila v naporna pogajanja ter povzročila dodatno časovno odložitev sprejetja skupne izjave EU. Toda ker nismo popustili, je sredi konference v Ulan Batorju kanclerka Angela Merkel kot nekakšna neformalna predstavnica vseh drugih članic EU pristopila k meni in me prosila, da zadevo uskladiva. Umaknila sva se v sosednji prostor ter ob prisotnosti nekaterih najožjih strokovnih sodelavcev popravljala izjavo, tako da je ta nato v končni verziji le vsebovala dodatni zapis, ki izrecno navaja, da je treba takšne mednarodne spore reševati ob spoštovanju mednarodnega prava in v skladu z njim. S tem je bila torej v skupni izjavi EU vsaj v zadostni meri vsebovana tista načelna pravna zahteva po spoštovanju mednarodnega prava, ki je zaradi hrvaškega nespoštovanja arbitražne odločbe o meji med našima državama še vedno v vitalnem interesu Slovenije in seveda tudi EU, ki je in mora ostati zavezana vladavini prava.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Talionsko načelo se običajno definira kot zahteva za povrnitev zla z enakim ali podobnim zlom. Toda če smo natančni, to ne drži, saj zagovorniki tega načela te vrste sankcije ne štejejo za zlo, pač pa za pravičen odziv na povzročeno zlo (poškodbo, krajo, umor ipd.). Šlo naj bi torej za pravičen odziv na kaznivo ravnanje, ki prinaša tudi moralno zadoščenje žrtvi, njenim bližnjim in širši skupnosti. Če torej tatu odsekamo roko, bogokletniku odrežemo jezik ali morilca usmrtimo –  vse to po talionskem načelu ni zlo, pač pa pravična kazen. Če bi namreč pristali na logiko »zlo za zlo«, potem ne bi bil tisti, ki kaznuje in s tem povzroča novo zlo, nič boljši od kaznovanega prestopnika. Talionsko načelo je v tem smislu pravično kot nekakšna racionalna matematična formula, kjer se dva minusa seštejeta in (smiselno) pretvorita nazaj v plus. Oblast, ki kaznuje, ravna v tem primeru povsem razumsko (racionalno). To se kaže še posebej v tisti izpeljavi talionskega načela, ki se imenuje načelo zrcalečih se kazni, kjer se »oko za oko« razume povsem dobesedno ter se pri kazni zahteva celo matematično ali geometrično natančna odslikava kaznivega ravnanja. V tem primeru se, denimo, za oslepitev očesa ali zlom roke storilca oslepi oziroma se mu zlomi roka, zaradi kraje treh ovac pa mora storilec vrniti tri ovce ipd. Toda ne glede na takšne ali drugačne pravičnostne utemeljitve talionskega načela je dejstvo, da kaznovanje po tem načelu v družbo vsaj do neke mere vedno vnaša tudi zlo, saj opredeljuje pravično povračilo s primitivno, praviloma psihofizično kruto ter – kot bo pojasnjeno v nadaljevanju – maščevalno obliko kaznovanja.

Talionsko načelo ima poleg specialnega preventivnega učinka (storilca prestraši ali mu onemogoči, da bi še kdaj storil kaznivo ravnanje), tudi generalni preventivni učinek, saj ljudem na splošno sporoča, kaj jih čaka, če bodo ravnali protipravno, pri čemer jih hkrati uči tudi pravičnosti v smislu: kar storiš, to dobiš. Prav slednje, tj. etični in pravni nauk o tem, kaj je prav, pošteno in pravično, je pravzaprav bistvo talionskega načela. Tudi tu torej velja, da mora biti kazen vzgojna, poučna. Toda to načelo ima starodavne korenine, saj je bilo kot princip kaznovanja vzpostavljeno že v Hammurabijevem zakoniku in v Stari zavezi,  torej v časih, ko so ljudje živeli v mnogo manj razvitih skupnostih in družbah. Zato je takšno načelo na nek način ustrezalo zelo preprostemu družbenemu svetu. V takšnem neukem in relativno grobem (primitivnem) družbenem okolju bi bilo ljudi praktično nemogoče vzgajati in izobraževati s sodobnimi prijemi. V tistem času je tako talionsko načelo pomenilo celo naprednejšo obliko kaznovanja, saj je z oblastno institucionaliziranim pristopom želelo preseči in odpraviti običaj krvnega maščevanja.

Danes, ko se na planetarni ravni zagovarjajo mir in nenasilje, človekove pravice, nediskriminacija, strpnost, solidarnost in podobne vrednote, je uveljavljanje talionskega načela najmanj neprimerno. Seveda se ne moremo slepiti pred dejstvom, da nenasilje, spoštovanje človekovega dostojanstva, strpnost, solidarnost itd. še zdaleč niso temeljna načela ali vodila v vseh družbah ter da marsikje še vedno prevladujejo avtoritarni, nasilni in diskriminatorni pristopi pri obravnavanju človeka in družbenih skupin. Toda vsaj v večini svetovnih okolij je prebivalstvo mnogo bolj subtilno ter izobraženo, kot je bilo v srednjem in starem veku, zato si, ne glede na politično ureditev, vsaj na splošno želi uveljavitve navedenih vrednot in se vedno bolj – kolikor je pač realno mogoče –  upira avtoritarnosti in totalitarnosti.

Talionsko načelo torej v sodobnem svetu s postopno prevlado navedenih in podobnih vrednot izgublja na svoji prepričljivosti. Kot rečeno, ne povsod. V marsikateri državi (v Afriki, Aziji itd.) vam bodo voditelji ali izobraženci razložili, da njihova družba še ni zrela za pretirano »nežne« pristope h kaznovanju in da so zato tam smrtna kazen, hude zaporne kazni ali celo telesne kazni nekaj »normalnega«. Toda v duhu družbenega napredka in univerzalnih etičnih načel je danes vsekakor treba reči, da talionsko načelo ni primerno kot temeljna etična in pravna podlaga za opredeljevanje in izvrševanje kakršnihkoli kazni. To pa seveda ne pomeni, da se moramo povsem odreči logiki, ki jo prinaša to načelo, kajti ideja kaznovalnega povračila ostaja tudi v sodobnih demokratičnih in etično subtilnejših družbah še vedno aktualna. Toda povračilo zdaj prevzema drugačne, manj krute oblike (npr. zaporna kazen), pri čemer tudi te oblike sankcij z večjim ali manjšim uspehom težijo k (pre)vzgojnim ter generalnim in specialnim prevencijskim učinkom.

Talionsko načelo pa je še manj primerno, če ga vrednotimo skozi njegovo individualno in kolektivno psihološko dimenzijo. V psihološkem pogledu gre namreč pri talionskem načelu predvsem za maščevanje. Morda z vidika prizadete osebe za upravičeno, legitimno in razumljivo maščevanje. Toda še vedno maščevanje. Maščevanje, s katerim vsi prizadeti upajo, da bo nekako zadoščeno pravičnosti ter bodo tako umirili svoji bolečino in jezo. Da bi talionsko sankcijo objektivizirali, jo očistili teh subjektivnih emocionalnih in drugih občutenjskih primesi, jo v imenu oblasti izreka sodnik, kot bolj ali manj neprizadeta in nepristranska oseba, izvrši pa jo praviloma tudi nekdo, ki z škodljivim dejanjem ni bil osebno prizadet (v tradicionalnih ureditvah, ki poznajo smrtno in telesne kazni je to pogosto poklicni rabelj). Toda s tem, ko državna oblast pristaja na talionsko načelo, samodejno pripozna sankcijsko legitimnost tudi maščevanju in jezi, ki se porajata v prizadetem krogu ljudi, med katere lahko sodi nenazadnje tudi širša javnost oziroma vsak posameznik, ki ga neko škodljivo oziroma zavržno dejanje prizadene. S tem se v družbi perpetuirajo ali celo krepijo negativne emocije in občutja, ki kot takšne ne pripomorejo k etičnemu in civilizacijskemu dvigu razvitosti družbe.

In tu zdaj prihajam do temeljne misli tega prispevka. Glede zgodovine, narave in utemeljenosti različnih kazenskih sankcij bi lahko k vsemu, kar sem do zdaj zapisal, marsikaj dodali različni penologi, kriminologi, kazenski pravniki, zgodovinarji, filozofi ter drugi strokovnjaki in misleci, ki se natančneje ukvarjajo s fenomenom kaznovanja. Moje sporočilo pa je relativno preprosto. Praktična uporaba talionskega načela je nazoren dokaz, da se zlo ne odpravlja ali zdravi z zlom. Na sedanji stopnji civilizacijskega razvoja smo sicer še daleč od tega, da bi se lahko odrekli sankcioniranju nedopustnih ravnanj s kaznimi, pri čemer morajo biti te tudi dovolj stroge. Toda vseeno ne takšne, da bi se z njimi, tako kot to omogoča in spodbuja talionsko načelo, zavrteli v neskončno spiralo zla in maščevalnosti. Vsaka negativnost se namreč človeku in človeštvu vedno vrne v enaki ali hujši negativni obliki.

Talionsko načelo je zato treba v vseh sferah družbenega delovanje, kjer je še vedno živo, preseči in ga prepustiti zgodovini. Kljub temu, da lahko mnoga huda ali grozovita dejanja vsakogar od nas prizadenejo tako močno, da nas bolečina požene v skrajno jezo, bes, maščevalnost in še kaj, si vsaj dokler smo še pri polni zdravorazumski zavesti ne smemo želeti, da bi te naše bolečinske negativne reakcije prevladale v nas samih in v družbi nasploh. To je seveda mnogo lažje reči, kot storiti. Toda dejstvo je, da maščevanje nikoli ne povrne izgubljenih ljudi ter drugih nematerialnih in materialnih dobrin. Za kratek čas morebiti prinese navidezno psihološko potešitev, nato pa se zavemo, da smo še vedno na istem, še vedno brez tistega, kar nam je neko zlo dejanje uničilo oziroma odneslo. Novo je le to, da smo zaradi tega dejanja pustili, da v nas prevladajo negativna občutja in misli (včasih tudi dejanja) ter smo tako v resnici dvakrat poraženi.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

V psihologiji se pozornost praviloma definira kot usmerjenost naše zavesti na določene ljudi, stvari, dogodke in druge pojavnosti. Pri tem je pasivna pozornost tista, ki jo pri človeku sprožijo drugi ljudje ali dejavniki iz okolja, npr. povzdignjen glas neke osebe, originalen reklamni oglas ali hudo neurje. Aktivna pozornost pa je tista, ki jo ustvarimo sami, kar pomeni, da se zavestno in namensko odločimo, v kaj se bomo miselno, emocionalno in drugače usmerili, kot npr. v študij, hrano ali spomin na prijetno srečanje.

V poplavi zunanjih dražljajev tega sveta človek vedno bolj tone v sfero pasivne pozornosti. Še posebej socialni in drugi mediji nam ob pomoči sodobne tehnologije (pre)usmerjajo našo pozornost v ljudi, stvari ali dogodke, ki nam pogosto ne prinašajo kaj zelo koristnega ali dobrega, pač pa le površinske informacije, ki nas zabavajo, sprostijo ali obremenijo. Ta proces podrejanja zunanjim vplivom nas le redko kaj pametnega nauči, saj smo v njem pretežno vodljivi in se torej prepustimo toku, ki ga »za nas« poganja in usmerja nekdo drug.

Seveda je med temi (pre)usmeritvenimi dejavniki tudi marsikaj dobrega in koristnega. Dober dokumentarec, poučen film, kakovostno predavanje, zanimiva pripoved, koristna knjiga, zdravo prehranjevanje in gibanje itd. – če nam nekdo preusmeri pozornost na kaj takega, smo lahko in moramo biti za to celo hvaležni. Toda žal se povprečna pasivna pozornost hitreje podredi negativnim kot pozitivnim vplivom. Negativni zunanji vplivi nas namreč še dodatno pasivizirajo, medtem ko pozitivni zunanji vplivi od nas zahtevajo aktivnost. Če namreč gledamo zanimivo oddajo, ima ta za nas smisel, le če začnemo o tem tudi samostojno (kritično, ustvarjalno) razmišljati. Če nas nekdo opozori na pomen zdrave prehrane in gibanja, je to za nas koristno le, če na podlagi tega aktiviramo svojo aktivno pozornost in se dejansko usmerimo v zdrave življenjske prakse in navade.

Žal pa smo ljudje praviloma bolj podvrženi slabim vplivom in nagnjenjem, kot pa dobrim. Zakaj? Zato, ker vrednostno in razvojno pozitivne stvari terjajo od nas aktivnost, prizadevanje in pogosto tudi (vsaj začetni) napor. Ob pozitivno naravnani zavesti pa nas nenehno zapeljuje tudi negativna sila, ki se kaže kot lenobnost, inercija, ali težnja po neaktivnosti ter nas ovira in odvrača od pozitivnega razvoja. Ob prevladi te sile hitro pozabimo na modro misel, da je aktivnost superiorna v razmerju do pasivnosti, pozitivna aktivnost pa nad negativno – npr. moralna aktivnost nad nemoralno. Vsi vemo, kako težko se je odvaditi miselne in telesne lenobnosti ali slabih navad. Vsi tudi vemo, kako smo – čeprav smo lahko do tega (samo)kritični – pogosto hitro zapeljani z negativnimi novicami in dogodki. Tako se npr. zelo dobro zavedamo, da mediji prosperirajo z negativnimi, banalnimi ter bizarnimi sporočili in novicami. Vendar pa si ne moremo pomagati, da ne bi tudi sami prebrali članka ali si ogledali posnetek, ki govorita o nasilju, degeneraciji ali neumnosti nekoga ali nečesa. Tako izgubljamo dragocen življenjski čas, ki bi ga bilo bolje in celo nujno treba nameniti pozitivnim oziroma spodbudnimi ljudem in dogodkom.

Za vsemi tistimi sporočili, ki nas preplavljajo z življenjskim balastom ter z nekoristnimi in pogosto poneumljajočimi ljudmi in dogodki seveda stojijo ljudje, ki jim naša pasivna pozornost prinaša zaslužek ali družbeni ugled. Toda v takšni negativizirani igri so tudi oni poraženci, saj je njihova nagrada vrednostno neskončno plitka ali nična ter škodi tudi njim samim. Če torej dovolimo, da nam pozornost (pre)usmerjajo drugi, pri tem pa ti drugi to našo pozornost najuspešnejše preusmerjajo na življenjsko površinske in za človekov razvoj manj pomembne zadeve, smo vsi skupaj na izgubi.

Še nekaj besed o pozornosti in osredotočenosti. Psihologija visoko stopnjo aktivne pozornosti označuje kot osredotočenost, osredinjenost (koncentracijo). K tej definiciji naj dodam še tisto, ki pozornost (angl. attention) opredeljuje kot usmerjenost človekove zavesti v širino, tj. na čim večje število pojavov. Iz te definicije nato sledi definicija koncentracije (angl. concentration), ki pomeni zožitev (redukcijo) in poglobitev človekove zavesti zgolj v en pojav oziroma predmet preučevanja. Če uporabimo pojma pozornosti in koncentracije v tem slednjem pomenu, lahko rečemo, da smo pozorni takrat, kadar v okolju ali v sebi zaznavamo čim več prisotnih pojavov (predmete, ljudi, barve, zvoke, vonje itd.), koncentracijo pa dosežemo, ko se osredotočimo (fokusiramo) le na en pojav. Preusmerjanje pozornosti je zato v resnici pogosto preusmerjanje naše koncentracije, fokusa. Čeprav morebiti še vedno zaznavamo okolico, smo z mislimi in občutki predvsem pri eni stvari. No, zaradi privajenosti na ustaljen izraz v tem celotnem prispevku raje uporabljam izraz preusmerjanje pozornosti.

Takšno preusmerjanje mnogi uporabljajo ali zlorabljajo za zavajanje posameznikov ali ljudstva. Če vas vaša bližnja oseba (npr. zakonec, partner) kritizira, ji enostavno preusmerite pozornost, najbolje na zunanjega ne-prijatelja, in kritiko bo hitro nadomestilo skupno zavezništvo. »Nehaj mi govoriti, kako sem ga polomil. Raje pomisli na to, da sosed(a) razlaga naokoli, da se ne znaš oblačiti in da ne znaš vzgajati svojega otroka.« V hipu, ko to izrečete, se bo pozornost vaše bližnje osebe preusmerila na soseda/o in na te »grozne in neresnične opazke«, kritika, ki ste jo poslušali, pa bo postala nepomembna, saj si bo vaša bližnja oseba zdaj želela, da ste njen zaveznik in ji pritrjujete. Takšno in podobno preusmeritev pozornosti mnogi uporabljajo načrtno. Vsak, ki vzgaja otroke, ve, kako koristen je včasih takšen pristop, seveda pod pogojem, da gre za preusmeritev v kaj pozitivnega. Povsem drugače pa je, če se preusmerjanje pozornosti dogaja s slabimi (manipulativnimi) nameni. Na širši družbeni ravni se to najpogosteje dogaja v politiki, enako negativne učinke pa ima lahko tudi na drugih družbenih področjih (npr. pravo, zdravstvo, šolstvo ali znanost). Če je namreč pozornost s pomembnih problemov in izzivov pogosto preusmerjena na postranske, manj pomembne ali celo nepomembne zadeve, se to na dolgi rok ne more končati dobro.

V tem pogledu in v življenju nasploh je zato temeljno vodilo: ne pustimo se manipulirati. Prizadevajmo si za preseganje lastne mentalne lenobe. Pasivno pozornost v večji meri nadomeščajmo z aktivno in bolje obvladujmo svoje življenje.

Vse to se verjetno sliši privlačno. Seveda ne gre za nič novega. Le še ena stara modrost. Toda, ali ji zmoremo slediti?

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Ker sem skoraj polovico svojega dosedanjega življenja preživel v avtoritarni družbi (bivši Jugoslaviji), se spomnim, da so se takrat mnogi ljudje obnašali bolj skromno in ponižno. To še zdaleč ne pomeni, da so bili vsi v vseh pogledih takšni, kajti vse to je tudi stvar karakterja in še marsičesa drugega. Toda v odnosu do državnih in družbenih institucij ter pri dokazovanju sposobnosti je pretežno prevladovala mentaliteta, da je treba predvsem potrpežljivo delati ter (ponižno in skromno) počakati, da drugi opazijo, da si v nečem dober. Samohvala, samopromocija in podobni pristopi v tedanji družbeni kulturi vsaj pretežno niso bili močneje zaželeni (izjeme so le potrjevale pravilo). Nenazadnje si bil lahko tudi v partijo (komunistično stranko) sprejet le na povabilo, torej če te je nekdo iz partijskih vrst prepoznal kot primeren kader in te priporočil pristojnim partijskim organom.

Seveda smo se tudi takrat ljudje samopromovirali, saj smo morali pri raznih kandidaturah pisati življenjepise, se predstavljati na razgovorih za službo, na televiziji smo že gledali prve reklame itd. Toda v primerjavi z današnjim časom je bila takšna samopromocija – vsaj v večini primerov – bistveno bolj zadržana in skromna. Po eni strani zato, ker smo bili večinoma tako vzgojeni, po drugi strani pa tudi zato, ker ni posameznik nikoli vedel, s čim se lahko zameri avtoritarni oblasti, ki je imela lovke v vseh sferah družbe.

Že v 90-tih letih prejšnjega stoletja sem bil zato večkrat kar nekoliko šokiran, ko sem v novih razmerah, ki jih je prinesla demokratična in kapitalistična ureditev, videl, kako se dotedanja »socialistična« mentaliteta v tem pogledu hitro in radikalno spreminja. Promocija in samopromocija sta tako do danes dobili povsem nove razsežnosti. Pohvaliti se je postalo nekaj običajnega, zaželenega, družbeno legitimnega. Ob obilni meri ekonomskega, političnega, poklicnega, verskega, znanstvenega in vseh drugih vrst samopromoviranja in marsikje tudi populizma je samohvala postopno prerasla vse meje normalnosti. Ne le pri nas, temveč tudi v širšem demokratičnem okolju. Če je bila v prejšnji ureditvi pretirano zanemarjena ali zatrta, je v sedanji ureditvi pretirano spodbujana in brez zavor. Ob tem je treba poudariti, da tako nekoč kot danes pri samohvali in samopromociji prav nič ne zaostajajo tudi avtoritarni režimi, le da se tam hvalijo le tisti, ki so na oblasti, ostali pa le toliko, kolikor jim oblast dovoli. Seveda ves svet že od nekdaj tekmuje in vsak v njem se hvali, da je v tem in onem najboljši. Razlika je le ta, da samopromocije v svetu še nikoli ni bilo toliko kot danes, kar omogočata sodobna tehnologija in globalizacija.

Kaj torej v tem kontekstu reči o ponižnosti in skromnosti? Ali ne gre zgolj za zablodi? Ali ni bistvo naše družbene eksistence ravno to, da pokažemo, da smo nekaj posebnega v odnosu na ostale? Tako v velikih zadevah (npr. da smo lahko najbogatejši ali najpametnejši), kot tudi v manjših (npr. da znamo pripraviti neko posebno jed ali pa bolje in hitreje od drugih spisati pritožbo)? Ali nista ponižnost in skromnost le škodljivi oviri na tej poti?

Zanimivo je, da tudi dandanes, ob vsej poplavi samozavestnih ter neredko tudi domišljavih javnih nastopov, večkrat slišimo, kako se npr. kak politik, gospodarstvenik ali verski voditelj ob prevzemu vodilnega položaja, javno zahvali za izkazano podporo ter ob tem poudari, da ponižno prevzema svojo novo vlogo. Ponižnost tako očitno ostaja vrlina, na katero se ljudje vsaj tu in tam tudi javno sklicujejo. Seveda se nanjo ne sklicujejo vsi iskreno. Ljudstvo pač rado sliši in (vsaj za hip) verjame, da bo njihov voditelj ponižno opravljal svoje naloge. Nekateri govorci zato zgolj zaradi všečnosti, tj. piarovsko, v svoje javne nastope vključijo tudi ponižnost, služenje ljudem, odgovornost in podobne vrline. Ena izmed takšnih vrlin je tudi skromnost, ki v marsičem zavestno ali nezavedno izvira iz ponižnosti, ter je na eni strani odsotnost misli in občutka o kakršnikoli lastni večvrednosti ter na drugi strani pripravljenost zahtevati in vzeti manj kot je na razpolago – le toliko, kolikor zares potrebujemo. Mnogi voditelji se radi predstavljajo tudi kot skromni, čeprav to v resnici niso.

Toda so tudi drugačni voditelji. Tisti, ki v smisel in nujnost ponižnosti (in posledično skromnosti) resnično verjamejo, ter tisti, ki v to verjamejo vsaj za hip. Med prve sodijo izjemne osebnosti, ki svoj poklic resnično opravljajo z občutkom ponižnosti do boga, človeštva in narave. To so ljudje, ki se zavedajo, da niso gospodarji sveta ali družbe, pač pa le (naj)višji služabniki v procesu vodenja kateregakoli družbenega (pod)sistema – od družine, podjetja, društva ali dobrodelne organizacije, do verske skupnosti, države ali mednarodne organizacije. Med druge, to je tiste voditelje, ki v ponižnost verjamejo vsaj v trenutku, ko se nanjo v javnem nastopu sklicujejo, pa sodijo tisti ljudje, ki sicer v takšnih trenutkih zares občutijo v sebi ponižnost, vendar nato nanjo pozabijo oziroma je niso sposobni udejanjati in so zato pri svojem delovanju pretirano egocentrični, objestni, koruptivni ipd.

Ponižnost in skromnost sta pomembni. Oviri v človeškem razvoju sta le, če ju je premalo ali preveč. Tudi tu velja načelo prave mere. Premalo ali preveč tu pomeni, da ponižnosti in skromnosti dejansko ni, saj se bodisi zavestno pretvarjamo, da smo ponižni in skromni, ali pa se zaradi strahu nekomu podrejamo in takšno podrejanje zmotno štejemo za ponižnost ali skromnost. Lažna ponižnost in lažna skromnost sta anti-vrlini, ki sta družbeno ter osebno-razvojno škodljivi.

Ponižnost in skromnost sta relacijski vrlini. Vedno ju lahko zares opredelimo le v odnosu do nečesa ali nekoga. Če je človek ponižen do živali ali rastline, je to napaka, saj je kot bitje razvitejši od njiju in jima je v smislu razumevanja njune eksistence ter skrbništva nadrejen ter je zato zanju do določene mere celo (skrbniško) odgovoren. Prav tako je narobe, če je človek ponižen do drugega človeka. Noben človek po svoji naravi, ne glede na spol, starost, družbeni položaj, bogastvo, raso ali drugo osebno lastnost ni kot človek nadrejen ali podrejen drugemu človeku. Če gre za poklicno ali drugačno funkcionalno nujno nad- ali podrejenost je to seveda sprejemljivo in terja spoštovanje takšnih razlik v kontekstu prevzetih družbenih vlog, nikakor pa ni opravičilo za nad- ali podrejanje človeka kot takšnega. V tem je tudi temeljno sporočilo doktrine človekovih pravic in ustavnega načela nediskriminacije.

Po drugi strani pa je prav, da je človek ponižen do družbe, človeštva in narave kot celote ter predvsem do stvarnika vseh teh čudes (če vanj verjame oziroma veruje). Ta ponižnost mora biti predvsem notranja in iskrena ter mora izhajati iz resničnega zavedanja, da človek ni gospodar sveta. Takšna ponižnost, kot rečeno, porodi tudi skromnost, kajti ne glede na to kaj po družbenih merilih smo in kaj imamo, smo le umrljiva bitja, polna nevednosti, zmot in napak. Nismo gospodarji, čeprav je človeškemu egu prav ta vloga izjemno ljuba.

Odsotnost človeške ponižnosti in skromnosti spodbuja konflikte in krize. Večini ljudi je težko doumljivo, zakaj je temu tako. Mnogi tega v resnici ne verjamejo in mnogi se tega ne zavedajo. Zato imamo pogostejše in hujše konflikte in krize, kot bi jih imeli sicer. Ne le družbene, tudi okoljske in celo podnebne. Namesto da bi pogosteje prisluhnili notranjemu glasu ter hkrati znali opaziti zunanja znamenja prihajajočih težkih časov, kriz ipd., se prepogosto obnašamo ignorantsko in pretirano antropocentrično, pri čemer se začnemo trezniti, ko je že bolj ali manj (pre)pozno, da bi se izognili nekaterim hujšim konfliktom ali nesrečam.

V zadnjih letih so nas pandemija koronavirusa in podnebne spremembe opomnile, kako nemočni smo proti naravi. Samo neznaten virus ali manjša sprememba podnebja lahko zatrese našo celotno družbeno strukturo ter nas spravi v eksistenčni strah ali grozo. Seveda smo s sodobno medicino in tehnologijo odpornejši na takšne pojave. Toda če pomislimo in vidimo, kaj vse zmore narava, smo proti njej z vso našo tehnologijo vred le majhno mravljišče, ki ga lahko veter, voda, ogenj ali druge sile zelo hitro tudi povsem izničijo. Zato je pomembno, da v prihodnje še mnogo bolj kot doslej spodbujamo sebe, druge in predvsem družbene voditelje, da postanemo ponižnejši do stvarstva ter posledično do družbe in narave. Še posebej je pomembno, da začnejo voditelji tisto svojo energijo, ki jo še vedno namenjajo uresničevanju zgolj svojih ali drugih ozkih interesov, namenjati prizadevanju za reševanje človeštva pred nevarnostmi podnebnih sprememb in njihovih vremenskih posledic ter avtoritarnih teženj, ki lahko vodijo v nehumano družbo nadzora ter v nove oborožene konflikte. Ob tem je nadvse pomembno tudi previdno in odgovorno nadaljnje razvijanje tehnologije in umetne inteligence, ki sta lahko v primeru zlorabe ali nenadzorovanega razvoja človeštvu skrajno nevarni.

Predvsem pa si velja zapomniti, da imata ponižnost in skromnost tudi takojšnje pozitivne učinke na nas same. Prinašata nam notranji mir ter nas delata bolj spoštljive, potrpežljive in sočutne.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Nadvse sem hvaležen vsem, ki ste tako ali drugače izkazali sočutje in solidarnost! Vsi pripadniki državnih, civilnodružbenih, prostovoljskih ter drugih institucij in organizacij ter mnogi drugi posamezniki so v tej solidarni akciji spet izkazali svojo neizmerno srčnost, znanje in pogum. Enostavno lahko rečem, da sem kot član naše družbe hvaležen, da doživljam čas, ko so v ospredju skrb za sočloveka, nesebičnost in požrtvovalnost. Po eni strani mi je, tako kot vsem vam, nadvse hudo, ko vidim prizadete ljudi ter poškodovane ali uničene hiše, vrtove, njive, avte, ceste, mostove in druge objekte, pa tudi drevesa in druge dele naravnega okolja. Po drugi strani pa mi je toplo pri srcu, ko vidim, da je slovenski narod spet stopil skupaj in na najboljši način pokazal vso svojo pozitivno vrednostno plat. Želim si, da bi bili vsi skupaj sposobni vsaj dobršen del takšne empatije in solidarnostne mentalitete ohraniti tudi v prihodnje, ko se bomo soočali z drugačnimi težavami in izzivi.

Seveda smo vsi hvaležni tudi za vso pomoč, ki jo v teh dnevih prejemamo iz drugih držav. Toda ob vseh naših slovenskih medsebojnih zamerah, nevoščljivostih ter splošni politični oziroma ideološki razklanosti, je doživljanje sedanje družbene solidarnosti kot nekakšen obliž na rano, ki je že predolgo odprta. Ob upanju, da se bo ta dosedanja rana počasi le začela celiti, pa ne smemo pozabiti, da se novo odprta rana, ki so jo povzročile poplave in druge posledice vremenske ujme, še dolgo ne bo uspela zaceliti oziroma pozdraviti. Zato je res pomembno, da bodo politiki držali svoje obljube in ne bodo pozabili na ljudi, ki jih je ujma tako hudo prizadela. Realnost je pač taka, da se bo pozornost družbe po nekaj tednih ali mesecih preusmerila na druga področja (pomislimo le, kako hitro pozabimo na različne vojne in druge katastrofe, ko te izginejo iz medijev) in bo zato za prizadeta okolja ključnega pomena predvsem, kako zavzeto in odgovorno jim bodo še naprej pomagale državne in občinske institucije.

Ko sem pred slabim mesecem za spletno stran Ius Info spisal kolumno z naslovom Pospešek (objavljena 17. 7. 2023), v kateri sem razmišljal o močno pospešenih družbenih in podnebnih spremembah, si nisem predstavljal, da bo ta pospešek že nekaj tednov zatem, kar sredi poletja, v Slovenijo prinesel najhujše poplave doslej. Toda če bi me kdo vprašal, ali je to mogoče, seveda ne bi mogel reči ne. Kajti pospešeno spreminjanje podnebja in posledično vremenskih razmer vsakodnevno preseneča celo vse tiste znanstvenike, ki se s temi področji intenzivno ukvarjajo že desetletja. Presenečalo nas bo tudi v prihodnje, seveda ne le v Sloveniji, temveč povsod po svetu. Vse to se že nekaj časa dogaja, le da tistega, kar vidimo, še nismo uspeli v resnici dojeti, ponotranjiti.

Človeštvo se nahaja pred nekaterimi največjimi izzivi v zgodovini. Med takšnimi družbenimi izzivi so npr. vojne, oboroženi konflikti znotraj različnih držav, geostrateške napetosti in grožnje, širjenje družbe nadzora in možnosti novih totalitarizmov, neenakomerna porazdeljenost vode in surovin, lakota, revščina, velikanske družbene neenakosti, masovne migracije, terorizem itd. Poseben družbeni izziv, s katerim se sooča tudi t.i. razviti del sveta (EU, Severna Amerika itd.), je spreobračanje pravih človeških in družbenih vrednot ter vedno bolj opazna družbena dekadenca, kar vse ustvarja ugodne razmere za krepitev skrajnih desničarskih ali levičarskih (laičnih in/ali verskih) družbenih skupin, ki utegnejo v prihodnje močno ogroziti vrednote demokracije in pravne države (res si želim, da se to ne bi zgodilo ali da se o tem motim).

Med navječje naravne izzive sodijo seveda podnebne spremembe in posledično vedno bolj skrajne (ekstremne) vremenske razmere. Ko sem prej omenil empatijo in solidarnost, sem se osredotočil predvsem na sedanje razmere v Sloveniji. Toda prav v teh dneh je denimo pogorel velik del havajskega otoka Maui, pri čemer gre za največjo katastrofo v zgodovini otoka, s številnimi smrtnimi žrtvami. Pred nekaj dnevi so se katastrofalne poplave dogajale na jugu Norveške. Še nedavno nazaj je močno gorela Grčija, požari pa so bili tudi drugod po Evropi in svetu. Julijska in avgustovska vročina v Južni Ameriki je v tem času, ko je tam zima, eden najbolj ekstremnih dogodkov na svetu, ki ga marsikje (npr. v Argentini) spremlja še zgodovinska suša. Le-ta, kot vemo, že dlje časa pesti tudi številne dele Evrope, pri čemer smo imeli lansko leto najhujšo sušo v Evropi v zadnjih 500 letih. Na vzhodni obali ZDA je bilo še nekaj dni nazaj zaradi ekstremnih vremenskih razmer več kot milijon ljudi brez elektrike, v več zveznih državah pa so bili v zadnjem mesecu tornadi,  poplave in zemljski plazovi, ki so mnoge ljudi odgnali iz domov v zavetišča, pri čemer so nekateri od teh dogodkov prav tako ocenjeni za zgodovinsko najhujše doslej. Seveda je bilo v tem času na teh in drugih kontinentih še veliko drugih ekstremnih vremenskih dogodkov, pri čemer suša in druge skrajne vremenske razmere že dolgo pestijo dele Afrike, Azije in drugih celin.

Prišli smo v čas skrajnosti. Tako v družbi kot v naravi. Na svetovni družbeni ravni se npr. ob uporabi najbolj smrtonosnih orožij v zgodovini soočamo še z možnostmi in grožnjami uporabe jedrskega orožja (ukrajinska vojna) ter možnimi konflikti med velesilami (ZDA, Kitajska, Rusija itd.), v naravi pa smo priča takšnim skrajnim podnebnim in posledično vremenskim razmeram, ki utegnejo kmalu povročiti nove selitve narodov ter vojne za posedovanje podnebno ugodnejših področij ali področij z nekaterimi naravnimi viri in surovinami (voda, različne rudnine itd.).

Na družbeni ravni v marsikateri državi, v zadnjem času vedno bolj tudi v Sloveniji, medijsko in širšo podporo dobivajo skrajne (leve, desne in drugačne) politične ideje in prakse, pri čemer je sredinski politični prostor, ki je vsaj praviloma bolj usmerjen v uravnotežene in trajnostne razvojne rešitve, pogosto celo namenoma medijsko in družbeno spregledan, saj ljudstvu (gledalcem) enostavno ne prinaša dovolj vznemirjenja. Če to skrajnostno dogajanje primeroma ilustriram na svetovni ravni, lahko rečem, da ob tem, ko sta dve velesili, tj. Kitajska in Rusija, vodeni izrazito avtoritarno, kar je seveda skrajnost, ki je že sama po sebi razlog za zaskrbljenost, ZDA s pojavnostjo predsedniškega kandidata Trumpa izgubljajo svojo demokratično verodostojnost, z aktualnim predsednikom in prav tako predsedniškim kandidatom Bidnom (njegova kandidatura za naslednji mandat je ob njegovi psihofizični izčrpanosti za državo kot so ZDA naravnost groteskna) pa kažejo na nesposobnost korenitejše prenove v vladajoči politični strukturi. V Sloveniji se npr. skrajnosti kažejo tako, da smo vsi ujetniki dveh izrazito polariziranih političnih ideologij in diskurzov, tj. skrajno levega in skrajno desnega, pri čemer ti skrajnosti, s svojima izključujočima pristopoma praktično ubijata širšo družbeno empatijo in solidarnost (četudi se retorično sklicujeta prav na te in podobne vrednote). Upam si celo trditi, da je k tako močnemu »izbruhu« ljudske solidarnosti v teh dneh vsaj v manjši meri prispevalo tudi dejstvo, da nas je v zadnjih nekaj letih politika premočno razklala v dva skorajda že sovražna pola ter v javnem prostoru (za)dušila možnost resničnega in konstruktivnega sodelovanja, kar je seveda ljudi frustriralo na različne načine. 

Zdaj, ob strahovitih posledicah naravne ujme, se seveda tudi politiki obnašajo solidarno in humano in za to jim je treba izreči priznanje in pohvalo. Toda hvaležnost na dolgi rok si bodo zaslužili, ko bodo uspeli tudi vsaj na nekaterih drugih področjih doseči sporazumno in solidarno sodelovanje v dobro Slovenije in vseh nas. Brez zamere, ampak biti sočuten in solidaren ob takšnih naravnih katastrofah je tudi obvezni del političnega piara v vsaki demokraciji, kajti v tem pogledu te morebitna ignoranca takoj stane funckije. Takšno ignoranco ali brezčutnost si lahko privoščijo le diktatorji, pa še ti, vsaj v sodobnem času, najpogosteje odigrajo kakšno humanistično piarovsko zgodbo. Iskrenost v sočutnosti in solidarnosti je zato mogoče še posebej v politiki presoditi le na daljši rok in upoštevaje vse vidike delovanja.

Čas skrajnosti seveda zgodovinsko gledano ni nič novega. Vsake toliko časa se zgodi, da svet pretresejo naravne ali družbene katastrofe. Toda danes se lahko ob doslej najvišji stopnji svetovne izobraženosti in povezanosti ter na podlagi spoznanj družboslovnih in naravoslovnih znanosti mnogo bolj kot nekoč zavedamo, kaj lahko človeštvo stori, da se katastrofam izogne ali jih vsaj omili. Za tovrstne pravilne odločitve pa ni dovolj le strah za lasten obstoj, ki je praktično najučinkovitejše sredstvo, ki človeka požene v aktivnost. Za vrednostni in posledično dejanski preobrat sveta v ugodnejše razmere (idealnih ne bo na tem planetu nikoli) sta potrebni že zgoraj omenjeni empatija in solidarnost, seveda ob predpostavki, da imamo dovolj znanja za iskanje pravih rešitev. Seveda pa ne gre tudi brez zavedanja, da moramo spremeniti ali omejiti marsikatere svoje navade in razvade ter se v skupno dobro nekaterim zadevam tudi odreči (glej mojo kolumno Manj je več..., Ius Info, 15. 2. 2021).

Prav zato smo lahko v tem nesrečnem času posledic poplav in plazov še posebej hvaležni za tako izrazito prebujeno človečnost. Ta nam daje realno upanje, da bomo Slovenci (državljanke in državljani) in drugi prebivalci Slovenije morebiti tudi v drugih usodnih zadevah znali tako sočustvovati, si medsebojno pomagati ter bolje razumeti drug drugega. V teh dneh sta spoštovanje in hvaležnost besedi, ki sta polni vsebine. Sta resnični. Ne pozabimo tega časa in ponesimo njegov humanistični naboj v prihodnje mesece in leta, ko bodo mnogi ljudje v Sloveniji in svetu spet potrebovali sočutje in pomoč, saj bodo mnoge dosedanje družbene in naravne samoumevnosti tako ali drugače postavljene na preizkušnjo. 

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

To je v določeni meri celo dobro, kajti če se ljudje pretirano ukvarjamo s skrbmi in strahovi, zgolj sinergično kopičimo negativno energijo. Po domače povedano, skrbi prinesejo le še nove skrbi in vsi postajamo vse bolj črnogledi in pesimistični. Toda to je le ena plat zadeve. Če namreč skrbi in težave enostavno predolgo ignoriramo, postanejo tempirana bomba. V resnici je s tem tako kot z vsemi drugimi stvarmi v življenju: iskati in ohranjati moramo ustrezno ravnovesje med opažanjem nevarnosti na eni strani ter posvečanjem vsakodnevnim nujnim, koristnim in sprostilnim zadevam na drugi. Če pretirano odvračamo svojo pozornost od prihajajočih izzivov in groženj, je to enako slabo, kot če se pretirano ukvarjamo le s takšnimi izzivi ter se ne znamo v miru posvetiti drug drugemu in svojemu osebnemu razvoju.

Žal ljudje pri doseganju življenjskega ravnovesja nismo zelo uspešni. Vse modrosti, ki nas učijo o pravi meri, ostajajo predvsem pri najpomembnejših stvareh (spoštovanje, zdravje, poštenost, iskrenost, odpuščanje, solidarnost itd.) bolj na ravni ideala ter pogosto ne prodrejo zelo močno in trajno v naše vsakdanje mišljenje in ravnanje. Mnogo uspešnejši smo pri bolj »vsakdanjih« zadevah. Tako npr. sproti plačujemo račune, hodimo v šolo in službo, pretežno spoštujemo prometne in druge varnostne predpise, plačujemo davke ter prejeto blago in storitve, se seznanjamo z vremenskimi, prometnimi in drugimi napovedmi – kar pomeni, da pravočasno preprečujemo negativne posledice, ki bi sledile, če vsega tega ne bi počeli. Tu in tam seveda kaj od tega pozabimo ali spregledamo in zato doživimo prometno nezgodo, izklop telefona ali elektrike, davčno izterjavo ali se npr. po nepotrebnem znajdemo sredi hude vremenske ujme. Toda vse to ni niti približno primerljivo s tem, kar bomo kot posamezniki in človeštvo doživeli v prihodnosti, če se ne bomo pričeli resneje ukvarjati s temeljnimi planetarnimi in družbenimi grožnjami.

Seveda je povsem na mestu vprašanje: Kaj pa lahko kot posameznik storim? Kako naj preprečim podnebne spremembe, avtoritarne režime, lakoto v svetu itd.? No, v resnici pripomoremo k omilitvi teh pojavov že s tem, ko npr. ločujemo odpadke in zmanjšujemo onesnaževanje okolja, ko z lastnimi zgledi spodbujamo strpno in demokratično kulturo ter temeljne človeške vrline, kot so nenasilje, prijaznost, poštenost in iskrenost. Vse to in še marsikaj počnemo ne glede na to, kako ta hip svetovna politika, banke, industrija, vojne, suše in neurja negativno vplivajo na okolje in družbo. To pomeni, da že zdaj počnemo marsikaj prav, četudi se ob tem zavedamo, da seveda naš individualni trud ne more preprečiti katastrof svetovnih razsežnosti.

Prav tako se sproti skrbno odzivamo na čedalje pogostejše ekstremne vremenske pojave, kot so bila denimo neurja v Sloveniji prejšnji teden. Vsi se vse bolj zavedamo, da postaja to tudi naša prihodnost, zato bomo kot posamezniki sprejemali vse več preventivnih ukrepov pri gradnjah, v kmetijstvu in povsod drugod, kjer nas vremenske razmere vse bolj ogrožajo. To pomeni, da se posamezniki tudi tu sproti odzivamo na obstoječe in prihajajoče grožnje, četudi vemo, da s svojimi individualnimi ukrepi vremena ne bomo spremenili.

Vse to in še marsikaj dokazuje, da smo ljudje sposobni storiti marsikaj koristnega in dobrega tudi ob zavedanju, da s tem (sami) še ne bomo rešili sveta. Res je, da bi marsikatere negativne pojave (npr. lakoto, revščino, mnoge konflikte in deloma tudi podnebne spremembe) lahko preprečili ali vsaj omilili, če bi kot človeštvo že pred stoletji ali vsaj desetletji ravnali bolj humano in razumno. Toda ker je od človeštva in povprečnega človeka kaj takega iluzorično pričakovati, se lahko v spodbudnem smislu opremo vsaj na to, da lahko s svojimi pozitivnimi ravnanji tudi kot posamezniki vsakodnevno pripomoremo k boljšemu svetu, četudi posledice naših tovrstnih ravnanj niso vedno neposredno vidne v takšni luči.

Resnična težava so očem bolj »nevidna« področja: družba nadzora, degeneracija (dekadenca) vrednot in družbenih norm ter avtonomna umetna inteligenca – če naštejem le nekatere takšne »nevidne« nevarnosti. Če nas ne bodo podnebne spremembe povsem »povozile«, nas predvsem na teh področjih čakajo resnični izzivi. Gre namreč za nič manj kot vprašanje, kako ohraniti našo človeškost in človečnost. Gre za zahtevna moralno-etična, pravna in politična vprašanja, ki se jim moramo posvečati z vso odgovornostjo. Sodobne tehnologije z internetnimi omrežji, roboti in umetno inteligenco na čelu namreč že omogočajo močne posege v človeške vrednote in marsikje že ogrožajo človečnost družbe. Številne nemoralne ali amoralne družbene prakse se namreč z demografsko eksplozijo, s stopnjevanjem tehnološkega razvoja ter z ideologijo sprejemljivega pohlepa še stopnjujejo. Posameznik je tako v vse bolj prenaseljenem in depersonaliziranem svetu prek vseh vrst avdio-vizualnih in drugih naprav, medijev, reklam, internetnih povezav itd. čedalje bolj nadziran in usmerjan od različnih velikih firm, državnih oblasti in drugih deležnikov ter je v tem smislu nesvoboden in poneumljen. Zato je tudi vse bolj dojemljiv za iskanje človeških (čustvenih, družabnih itd.) nadomestkov pri t. i. socialnih robotih in umetni inteligenci.

Ker umetna inteligenca, robotika in tehnologija nasploh z velikim pospeškom vdirajo v naša življenja, se vse bolj zastavlja tudi vprašanje, ali bomo ljudje v sedanji ali katerikoli prihodnji krizi človečnosti uspeli ohraniti vsaj človeškost. Če se bomo namreč še naprej nekritično robotizirali in avtomatizirali ter prepuščali izdelavo intelektualnih in materialnih proizvodov umetni inteligenci, bomo ljudje na neki točki izgubili sami sebe. Zato si moramo ob neizogibni in v marsičem koristni uporabi umetne inteligence in tehnologije res vsakodnevno prizadevati, da ohranjamo do vse te tehnologije kritično etično distanco ter da sebe in svojih otrok ne prenehamo človeško vzgajati in izobraževati. Ob vsej tehnologiji in umetni inteligenci bomo namreč ostali ljudje toliko, kolikor se bomo učili, ustvarjali in udejstvovali s svojimi, človeškimi možgani in čustvi, ne glede na vse njihove pomanjkljivosti. Seveda pa je pri tem ključno vprašanje, ali si sploh želimo ostati ljudje. Čeprav menim, da bi moralo biti to vprašanje retorično, se mi zdi, da je ob vseh dandanašnjih razpravah o spolni in drugačni človekovi identiteti na svetu vse več ljudi, ki se tudi s tem ne bi strinjali.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Ta tematika je v zvezi s pravom še posebej praktično zanimiva zato, ker zadeva znano krilatico dva pravnika – tri mnenja. To pomeni, da naj bi na podlagi enega zakona, dva pravnika prišla do treh mnenj – kar naj bi seveda šaljivo in nazorno opozarjalo, da smo pravniki zgolj sofisti v tistem pomenu tega starogrškega pojma, ki sofizem enači z moralnim, političnim in nasploh spoznavnim relativizmom. Naj spomnim, da so Sofisti izvorno kot modreci, kasneje pa predvsem kot praktični filozofi in retoriki, dokazovali, da je človek središče ali izhodišče sveta ter je kot takšen mera mogočega spoznanja (homo mensura). Trdili so, da so človekova spoznanja subjektivna in relativna, pri čemer so to spoznanje začeli uporabljati v javnem življenju tako, da so argumente prilagajali ciljem, za katere so si prizadevali. Za vsak cilj, npr. za zmago v politični razpravi, se je našel dober in sprejemljiv argument. To je vodilo v situacijo, ko cilj miselnega iskanja ni bila več resnica, pač pa le utemeljitev kateregakoli politično ali drugače zastavljenega družbenega cilja.

Sofistom je skupaj s Sokratom (kot osrednjim govorcem svojih dialoških del) odločno nasprotoval Platon, ki je verjel v popolni in edino resnični svet Idej, ki oblikuje svet v ozadju človeškega dogajanja. Za Platona je edina prava filozofska vrlina odkrivanje objektivne Resničnosti, ki se skriva onkraj našega površinskega, čutno zaznavnega sveta. Platonova filozofija je tako v družbenem smislu velik spopad z etičnim relativizmom ter poziv k iskanju pravih in večnih resnic, iz katerih je treba črpati navdih za ureditev čim popolnejše države in pravne ureditve (zakonov). Tudi pravo naj bi tako v čim večji meri utelešalo objektivno dobro in pravično, kar med drugim pomeni, da naj v pravu ne bi bilo prostora za relativizacijo in zgolj interesno spreobračanje stališč.

Vsi takšni in podobni pristopi ter filozofske, religiozne in teoretične miselne konfrontacije so že dolgo zgodovinska stalnica. Slikovito bi lahko dejali, da se spreminja oblika, vsebina pa ostaja ista. Nekateri prisegajo na večne resnice, drugi prisegajo na to, da je merilo resnice vsakokratni človeški in družbeni (subjektivni, relativni) pogled. Z dilemo med obema stališčema ter z neskončno mavrično plejado vmesnih možnosti se vedno znova soočajo tudi pravniki. Nekateri menijo, da je npr. v kazenskem pravu treba ugotoviti, kaj se je v resnici zgodilo (t. i. materialna resnica) in nato za kaznivo dejanje določiti pravično kazen. Drugi pa menijo, da materialne resnice ni mogoče ugotoviti in prav tako ne zanesljivo vedeti, katera sankcija je najbolj pravična in primerna. Tudi če imamo na voljo dovolj dejstev oziroma dokazov, resnica odraža subjektivni pogled sodnika in pred tem strank v postopku, ki vsaka misli in trdi svoje.

Danes v duhu postmodernega razvoja družbe vse bolj prevladuje ta drugi vidik. Včasih se mu pridruži še dodatna človeška iluzija, da je mogoče iz dobro izpeljanega pravnega postopka priti do pravih ali vsaj najprimernejših, optimalnih pravnih ugotovitev (iz dosledno spoštovane forme, npr. zagotovitve splošno inkluzivne racionalne razprave vseh relevantnih deležnikov, naj bi sledila prava vsebina). Prav tako je v duhu postmodernega razvoja družbe, ki ima seveda vpliv tudi na pravo, vse bolj omajana avtoriteta sodišč, ki se ne morejo izogniti naraščajočemu (pravnemu) relativizmu in subjektivizmu. Če imajo v (predmodernih) avtokratičnih ali avtoritarnih državah mnogi ljudje odpor do pravnikov in sodišč zato, ker jih dojemajo kot podaljške represivne tiranske oblasti, v sodobni demokraciji narašča odpor do sodišč predvsem iz dveh razlogov. Prvič, ker v skorajda neomejenem prostoru mišljenjske svobode njihovo delo ljudje presojajo vsak s svojega individualnega nazorskega stališča (subjektivizem) ter glede na svoj egocentrični voljni ali interesni zorni kot, s katerega ocenjujejo sodnike ali sodstvo v celoti (relativizem). Drugič, ker tudi sodniki ta mišljenjsko neomejeni prostor pogosto ne usklajujejo najbolje z nujno zahtevo prava po razumni in primerni (objetivizirani, standardizirani) interpretaciji ustavnih, zakonskih in drugih pravnih določb. Tudi sodniki se tako čedalje pogosteje javno razhajajo pri vrednotenjih in interpretacijah, s čimer slabijo predstavo o predvidljivosti in zanesljivosti prava.

Ker so dejansko stranke v pravnih postopkih tiste, ki v te postopke v največji meri vnašajo svoj subjektivni in relativni pogled, so pogosto odvetniki, kot izraziti »relativisti«, ki so »pripravljeni storiti vse za svoje stranke«, med največjimi javnomnenjskimi žrtvami prava. Ne tako dolgo nazaj sem bral zapis slovenskega odvetnika, ki nekoliko resignirano ugotavlja, da so odvetniki na javnomnenjskih lestvicah zaupanja čisto pri dnu. Nižje od njih naj bi bili skorajda le še politiki. To je po eni strani pretežno odraz obče in poenostavljene družbene percepcije odvetnikov in politikov ter dejanskega nerazumevanja narave obeh poklicev, po drugi strani pa tudi posplošena reakcija na tiste odvetnike in politike, ki s svojim nespodobnim in škodljivim delovanjem (pristranskost za vsako ceno, vedenjski primitivizem, korupcija ipd.) mečejo slabo luč na preostale pripadnike teh dveh poklicnih skupin. Seveda je tu še tretji, lukrativni dejavnik, kajti odvetniki in politiki so po mnenju mnogih zgolj zaslužkarji, ki se bogatijo na račun drugih ljudi. 

Toda če kdo misli, da je med drugimi poklici manj ljudi z nadpovprečno velikimi zaslužki ter z izrazito slabimi lastnostmi, se moti. Če pustimo ob strani visoke zaslužke, ki jih je še veliko več v drugih poklicih, lahko na splošno ugotovimo, da smo ljudje s svojimi dobrimi in slabimi lastnostmi dokaj enako oziroma sorazmerno porazdeljeni po celi družbi. Res pa je, da po eni strani »prilika dela tatu« in da je teh prilik v nekaterih poklicih in okoljih več kot v drugih ter da so po drugi strani ljudje zaradi značilnosti nekaterih poklicev, ki imajo bodisi velik javni pomen (npr. politika, mediji, finance) bodisi se neposredno dotikajo najobčutljivejših človeških zadev (zdravnik, odvetnik), do teh poklicev apriorno bolj kritični. Seveda pa je treba tu ponovno omeniti izjemno pomemben dejavnik, tj. zavist, ki sproža ljudsko negodovanje in jezo do določenih (ne vseh!) poklicnih skupin predvsem zaradi visokih zaslužkov, pri čemer družbena korist teh poklicnih skupin ter njihova kakovost dela ne igrata pomembnejše vloge.

Če si pogledamo kakovost prava, vidimo, da se ta lahko meri po različnih merilih. Poleg meril, kot so zagotavljanje miru, reda, človekovih svoboščin in pravic ter varnosti, je eno ključnih meril, ki pravzaprav odraža vsa druga, splošno zaupanje v pravo. Zaupaš pa lahko le nekomu ali nečemu (pravnikom in pravu), na kogar ali na kar se lahko zaneseš. To zadnje merilo vodi v tragikomičen zgodovinski paradoks in ironijo, saj je zaupanje v pravo veliko večje v diktaturah kot v demokracijah. V diktaturah se lahko na sodišča vsaj »zaneseš« – tako v dobrem kot slabem. Tam so sodbe veliko bolj predvidljive, saj ni nekih sodniških ločenih pogledov in mnenj, pa tudi ne odvetnikov, ki bi si upali pred sodišči pretirano intenzivno zagovarjati kar vsako stališče svojih strank. Lopove in nasprotnike režima je treba pač obsoditi, pa če to v resnici so ali niso. Nekaterih strank si tako odvetniki niti ne upajo oziroma ne smejo zagovarjati. Tako je na sodiščih marsikaj že vnaprej jasno, predvidljivo in zanesljivo. Ni neke velike relativizacije pravnih norm, sploh ne tam, kjer gre za javne oziroma oblastne zadeve. Poleg tega je v diktaturah na ulicah manj kriminala, zato se ljudje v tem pogledu počutijo bolj varne ipd. Ker se seveda prek vzgojno-izobraževalnega izpiranja možganov, enoumne in agresivne medijske propagande ter po potrebi tudi z uporabo groženj, mučenj in drugih represivnih metod ljudstvo privadi na diktaturo ter jo celo sprejme za pozitivno vrednoto, v taki ureditvi pravo ni problematizirano tako, kot ga problematiziramo v demokraciji.

Tako je npr. v socialistični Jugoslaviji pravo teoretično sicer veljalo za nujno zlo, saj naj bi bila država in pravo v marksistični viziji v procesu izumiranja. Toda pravo je (še) obstajalo in bilo kot socialistično pravo razglašeno za mnogo boljše od meščanskega, zato ga je bilo vseeno treba ceniti in spoštovati. Tako se je npr. v praksi dobro vedelo, da se s policijo, tožilstvi in sodišči pač ni »hecati«. Danes, ko imamo mišljenjsko svobodo, so mnogi ljudje razočarani, saj pravo ni več dovolj predvidljivo in zanesljivo. Mnogi družbeno močnejši akterji se kar dobro »hecajo« s tožilci, sodniki in drugimi, pri čemer marsikatera pomembna zadeva celo zastara. Sodniki in drugi pravniki se težje znajdejo v ideološkem in nasploh mišljenjskem pluralizmu, ki dopušča že skoraj vsa mnenja in posledično tudi marsikatero neumnost. V tako dojetem demokratičnem okolju je imeti svoje mnenje glede vsega in vsakogar postalo vrednota. Vrednota je torej različnost, in ne sorodnost ali enotnost. In to je seveda po stari človeški navadi v marsičem že šlo predaleč in gre počasi še dlje v skrajnost. Vsak bi rad bil poseben, kar sam postavljal zdravstvene in pravne diagnoze, modroval o znanosti in tehnologiji, imel čim več »lajkov«, skratka bil opažen ali celo popularen za vsako ceno, pa če je treba za to početi tudi najbolj nesmiselne, vsebinsko prazne stvari (pomislimo le, kaj vse je danes vredno pozornosti v osrednjih in socialnih medijih) ali celo storiti kako hudo moralno zavržno ali kaznivo dejanje. Saj ne, da tega ni bilo do neke mere tudi prej, ampak vse to zdaj hitro in neustavljivo narašča ter postopoma postaja obče sprejeta kultura, način življenja.

Poenotenja na nekih skupnih in pravih človeških in družbenih vrlinah, vrednotah ali interesih je vse manj. Seveda smo vsi za mir, za zdravo življenjsko okolje, proti mučenju, lakoti, revščini, onesnaževanju in netoleranci. Tudi v resnici so pogosto tudi tisti, ki si najbolj javno prizadevajo za takšne splošne cilje, v svojem ravnanju in mišljenju le radikalni borci za »svoj prav«, za zmago svojega ega, za zmago zgolj »svojega« cilja nad drugimi. Tako npr. mnogi uporni aktivisti niti ne poskušajo dosegati kakšnih kompromisov z nasprotniki (politiki, finančniki, pravniki in drugimi predstavniki »establishmenta«). Do konca hočejo ostati različni in zgolj premagati zlo na drugi strani, kot ga seveda sami dojemajo in opredeljujejo. Pri tem niti oni niti mnogi politični voditelji in drugi pomembni družbeni akterji ne želijo videti in slišati, da je svet celota, znotraj katere lahko pride do resnične in dolgoročne pozitivne razvojne preobrazbe le z vključevanjem, in ne izključevanjem različnih deležnikov. Za takšen proces, to je za proces vključevanja, pa je treba vedno potrpeti in žrtvovati kaj tudi pri sebi (predvsem pristriči peruti svojemu egu), in ne le napadati ter čakati, da bo druga stran v celoti popustila in bila poražena. Gre za modrost, ki se je ni mogoče hitro in enostavno naučiti, vendar pa brez nje tega sveta v resnici ni mogoče zares in dolgoročno (trajnostno) spremeniti na bolje.

Ta modrost je nominalno že od nekdaj znana in ubesedena na več načinov. Npr. kot rek, da je treba hkrati zagotavljati različnost v eno(tno)sti in eno(tno)st v različnosti. Toda, kot rečeno, pot do resničnega ponotranjenja ter modrosti ni lahka. Prinaša pa veliko dobrega. Tako na osebni, individualni ravni kakor na ravni družbe in človeštva kot celote.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Pojem družbene patologije se je izoblikoval v moderni sociološki in širši družboslovni znanosti. V zgodovinski perspektivi je družbena patologija lahko razumljena kot odstopanje od uveljavljenega reda, običajev, skratka ustaljenega dogajanja v družbi. Tako se je npr. v času pred razsvetljenstvom izrazito družbeno odklonsko (patološko) ravnanje pripisovalo nadnaravnim zlim silam, ki so obsedle ljudi, ali pa zlobnim ljudem, npr. čarovnicam. V času razsvetljenstva se je neželeno človeško vedenje definiralo predvsem kot odstopanje od razumsko pojmovanega naravnega prava, seveda pa je v družbeno patologijo spadalo tudi vsako drugo odklonsko vedenje, ki je pomenilo kršitev pravnih, etičnih in običajnih pravil. Pri vsem tem je lahko patologija razumljena zelo različno. Tako so jo in jo včasih še danes nekateri konzervativci in reakcionarji pripisujejo denimo tehnološkemu napredku ter odpravi rasne ali spolne diskriminacije, na drugi strani pa jo različni socialisti in radikalisti vidijo v kapitalizmu, ekonomski, socialni in drugačni neenakosti itd.

Moderna demokracija, ki omogoča izražanje različnih političnih ideologij, religioznih in filozofskih pogledov itd., s tem svojim pluralizmom dopušča veliko prostora tudi vsem vrstam patologij, kot jih pač ljudje (različno) dojemamo. Če je za nekoga patološka homoseksualnost, je za drugega patološko nepriznavanje svobode homoseksualnosti. Če so za nekoga patološke velike neenakosti med ljudmi, je za drugega to povsem zdrava oziroma normalna družbena situacija, ki pravično odraža različne človeške sposobnosti. Če je za nekoga patološko oboroževanje, je za drugega to povsem normalen samoobrambni ukrep države.

Vsak svobodni duh ceni demokracijo prav zato, ker nam daje široko svobodo mišljenja, izražanja in delovanja. Toda ob tem lahko demokracija uspešno deluje le, če znamo tudi zelo različne poglede na svet medsebojno tolerirati in usklajevati na uravnotežen in moder način. Za to pa je potrebna razvita človeška inteligenca. Če takšne inteligence ni, se demokracija kmalu spremeni v svoje nasprotje, v avtokracijo ali avtoritarni sistem, v katerem prevladajo ekstremistična stališča. Za demokracijo je torej bistvenega pomena, da ne zapade v patologijo inteligence kot razumnosti. In prav takšna patologija dandanes vse resneje najeda mnoge demokratične družbe, tudi Slovenijo.

Naj pojasnim še drugače. V idejo in prakso demokracije je vgrajen pogoj razumnega človeka. Demokracija kot izraz volje ljudstva za svoje nosilce in odločevalce šteje ljudi, ki imajo zadosti razvit razum oziroma so inteligentni. V sodobnem času se takšna zadostna razumnost praviloma formalnopravno avtomatično pripisuje polnoletnim državljanom. V preteklosti pa so bili v ne prav pogostih demokratičnih sistemih določeni različni volilni in drugačni participatorni cenzusi (po spolu, poreklu, rasi, premoženju, izobrazbi itd.), ki naj bi med drugim zagotavljali tudi zadostno prevlado razumnosti pri političnem odločanju. Tako takrat kot danes pa ostaja ena najresnejših težav demokracije prav pomanjkanje razumnosti oziroma zdravorazumskosti. To pa vodi v takšno družbeno patologijo, ki neposredno spodkopava demokracijo in jo oži le še na najnižje skupne ljudske imenovalce. Pogosto ne gre več niti za vladavino povprečja (prevlado mediokritete), kajti prevladujoče poglede populistično in demagoško definirajo ozke agresivne in patološke družbene skupine, ki jih vodijo ekstremistični, vendar družbeno vplivni posamezniki, kar vodi v dodaten upad demokratičnih vrednot.

Razumnost ni isto kot razumskost. Razumskost pomeni, da sprejemamo stališča z razumom. Razumnost je nadgradnja tega, saj pomeni tudi, da so ta razumska stališča utemeljena v širši človekovi inteligenci, ki je oplemenitena z ustrezno vzgojo in izobrazbo, zajema pa tako racionalno kottudi čustveno in socialno inteligenco, če omenim le nekatere pomembne plasti inteligence v širšem smislu. Razumnost, kot izraz takšne kompleksne inteligence, zajema in upošteva pomembne človeške in družbene vrednote ter je po svoji naravi uravnotežena, strpna, empatična, solidarnostna, samokritična ipd.

Prevlada takšne inteligence ali po domače zdrave pameti je nujna za kakovostno demokracijo. Če takšne prevlade ni, postanejo ljudje očarani nad vrednostno negativnimi pojavi in antivrednotami, ki jih seveda v zmoti štejejo za pozitivne. In tako prevladajo različne romantične fascinacije z voditelji, ki »znajo udariti po mizi«, ki »rečejo bobu bob« (pa četudi gre za poenostavitve, ki ne odražajo resnične družbene slike), ki »si upajo« itd. To nadalje vodi v različne fascinacije s politično močjo in diktatorji. Nič se ne čudim, da tudi v Sloveniji mnogi občudujejo različne t. i. močne voditelje tipa Trump ali diktatorje tipa Putin. Seveda vsi ti posamezniki praviloma živijo v (še vedno) demokratični Sloveniji in EU ter svoje predstave o veličini takšnih politikov in njihovih političnih pristopov gradijo na predstavi »od daleč«. Toda tovrstnih močnih voditeljev je zgodovina prepolna in vsi so svoja ljudstva na koncu popeljali v hude notranje družbene konflikte ali v vojne z nadvse tragičnimi izidi. Zato seveda vsakomur, ki ga takšni voditelji fascinirajo, svetujem, da se vsaj za nekaj časa preseli v njihove države in preizkusi svoja družbena stališča v praksi.

Kot je znano, je značilnost človeške pameti ta, da je to edina dobrina, ki je nikoli ne zmanjka. Vsakdo namreč misli, da je ima dovolj. Izjeme le potrjujejo to pravilo. Tudi ko tako pišem te vrstice, se zavedam tega dejstva in ne pričakujem, da bom prepričal že prepričane – čeprav lahko seveda tudi tu kaka izjema potrdi pravilo. Toda če želimo imeti v Sloveniji visoko razvito demokratično kulturo, v kateri bodo politični primitivizem, korupcija, populizmi in ekstremizmi izjema, in ne pravilo, moramo pri samih sebi še v marsičem okrepiti razumnost v zgoraj pojasnjenem pomenu. Predvsem moramo poglabljati in širiti znanje o smislu in koristih demokracije, pravne države (vladavine prava) in človekovih pravic kot pomembnih civilizacijskih pridobitvah ter se močneje ozaveščati o zgodovinskih in aktualnih zablodah, v katere so družbo vedno znova popeljali zagovorniki avtokracij, nasilja in ekstremizmov. V vrtcih in šolah moramo še okrepiti tiste vidike vzgoje in učenja, ki otroke in mladostnike usmerjajo v sprejemanje etičnih, pravnih in demokratičnih vrednot, v dialoškost, seveda pa tudi v razumno kritičnost in strpnost. Predvsem pa moramo postati tudi dovolj samokritični, kajti v družbi, v kateri vsakdo misli, da ima prav le on, je prej ali slej vse narobe.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

V tem primeru bo zdaj vsaka odločitev Ustavnega sodišča v javnosti izpadla slabše, kot bi izpadla, če bi sodišče o tej zadevi že odločilo pred kakim mesecem ali več. Menim, da bi moralo in moglo odločiti hitreje, čeprav je zadeva strokovno in vrednostno kompleksna, pri čemer se očitno tudi v tem primeru pojavlja močan razkol med strokovnimi in osebnimi nazorskimi stališči ustavnih sodnikov. 

Seveda so v pravu vedno prisotna različna in tudi nasprotujoča si gledišča. Toda razkoli med pravniki glede politično razvpitih zadev so (tudi) v zadnjih letih večkrat pregloboki. Pogosto se zdi, da je prizadevanje za objektivnost v takšnih primerih popolnoma izpuhtelo. Nasploh je razkol kot nekakšna okužba dodobra prežel našo družbo. Mnogi ocenjujemo, da Slovenija v času svoje samostojne državne poti še nikoli ni bila tako razcepljena, kot je v sedanjem času. Čeprav to ni tema te kolumne, pa je vpliv te razcepljenosti na pravo in na vse družbene akterje tako močan, da moram (četudi je to lahko le glas vpijočega v puščavi) pozvati vse vodilne akterje v naši politiki, pravu in v družbi nasploh, da postanejo osebni zgled postopnega popuščanja te družbene napetosti, ki se izraža v ostrih verbalnih in mestoma že tudi fizičnih spopadih med pripadniki različnih ideologij ter političnih in drugih stališč.

Seveda je (so)krivcev za ta sodobni »kulturni boj«, ki razjeda našo družbo in ji razvojno onemogoča, da bi resnično razvila in izkoriščala vse naše bogate človeške in druge potenciale, relativno veliko. Nekateri so zanj (so)odgovorni zaradi prevelike pasivnosti, drugi zaradi prevelike aktivnosti. V tem pogledu je slabo, če molčimo in si ne upamo glasno in jasno preprečevati škodljivih skrajnosti, kot je npr. sovražni govor, ter žaljivih obrekovanj, laži in neumnosti. Pri tem pa se moramo zavedati, da je pretirano bojevito ali celo sovražno nastopanje zoper takšne skrajnosti ena in ista stvar, tj. nova škodljiva skrajnost.

Prav tako slaba pa je tista človeška lastnost, ki se kaže v preveliki želji po vznemirjenju, ki ga prinaša (tudi) ideološki, politični, kulturni in drugačen javni spopad. Politiki, mediji, civilnodružbeni subjekti in mnogi drugi akterji, ki nastopajo v javnosti, postajajo vse bolj skrajni, populistični ter pogosto nesramni in žaljivi, saj tako zadovoljujejo potrebo relativno velikega števila ljudi po »igrah brez meja« ter ne-umnih in drugače škodljivih senzacijah. Umirjenost, spoštljivost, treznost, zdrav razum in druge prave človeške vrline so odrinjene na stran, celo zasmehovane, kajti potreba po nenehnih in vse močnejših dražljajih je obsesivno prevzela večji del družbe. Vse to bo seveda neizogibno privedlo do takšne ali drugačne (okoljske, podnebne, širše družbene, varnostne, eksistenčne itd.) krize, pri čemer lahko mnoge simptome te prihajajoče krize, ki jo lahko za zdaj še preprečimo, že zaznavamo tudi v sedanjosti – seveda pa jih pogosto ne prepoznamo kot takšne.  

Naj se zdaj vrnem na naslovno temo. V napetem slovenskem družbenem ozračju, ki pretirano odstopa od sicer potrebne demokratične pluralnosti ter normalnega kulturnega, strpnega in dialoškega javnega soočanja različnosti, je seveda še kako pomembno, da tudi vodilni pravni akterji ravnajo modro. Tako je med drugim zagotovo modro tudi ravnanje sodnika ali ustavnega sodnika, ki se nemudoma izloči iz odločanja o zadevi, glede katere je v konfliktu interesov ali pa so podani kaki drugi utemeljeni razlogi za njegovo izločitev.

V omenjeni zadevi ustavne presoje novele ZRTVS-1B je Ustavno sodišče zamudilo priložnost, da vprašanje izločitve ustavnih sodnikov dokončno in ustrezno razčisti že v začetni fazi obravnavanja te zadeve. V tem pogledu je zagotovo modro in korektno ravnal ustavni sodnik Rok Čeferin, ki je svojo izločitev predlagal že ob začetku ukvarjanja z navedeno zadevo, pri čemer je kot razlog izločitve navedel konflikt interesov, saj odvetniška pisarna Čeferin, katere ustanovitelj je, sodeluje z RTVS. Ustavno sodišče ga je tako že januarja letos izločilo iz odločanja o tej zadevi.

Zakon o ustavnem sodišču (ZUstS) v 33. členu določa, da o izločitvi sodnika ustavnega sodišča odloči Ustavno sodišče. To stori na nejavni seji, pri čemer pri glasovanju v primeru enakega števila glasov odloči glas predsedujočega. Ustavni sodnik lahko torej predlaga svojo izločitev, odločitev o tem pa je vedno v pristojnosti Ustavnega sodišča. V navedenem členu zakona je tudi določeno, da lahko obrazloženo zahtevo za izločitev ustavnega sodnika vložijo tudi udeleženci v postopku. Seveda je pri tem ključno, da posamezni ustavni sodnik, takoj ko izve za kakšen razlog za svojo izločitev, preneha delati v obravnavani zadevi in to sporoči predsedniku Ustavnega sodišča (32. člen ZUstS).

Ker so se v razgreti javni razpravi, v kateri so v preteklih mesecih sodelovali udeleženci postopka, politiki, subjekti civilne družbe, strokovnjaki in mnogi posamezniki, doslej navajali različni razlogi za izločitev nekaterih ustavnih sodnikov, naj tu opozorim, da po zakonu (31. člen ZUstS) izločitveni razlog ne sme biti:

- sodelovanje v zakonodajnem postopku oziroma pri sprejemanju drugih spodbijanih predpisov ali splošnih aktov, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil, pred izvolitvijo za ustavnega sodnika, ali

- izražanje znanstvenega mnenja o pravnemu vprašanju, ki bi lahko bilo pomembno za postopek.

Seveda pa mora biti po zakonu, ob smiselni uporabi izločitvenih razlogov v postopkih pred sodišči (glej 31. člen ZUstS), vsak ustavni sodnik izločen iz odločanja o zadevi, če so podane kakršnekoli okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti. Če se pri tem zavzamemo za še strožje merilo, ki mora vsekakor veljati tudi za ustavne sodnike, mora biti razlog za izločitev že tudi zgolj videz obstoja takšnih okoliščin, ki vzbujajo dvom o sodnikovi nepristranskosti.

Če upoštevamo to široko in strogo zakonsko določitev izločitvenih razlogov, se lahko le čudimo, da Ustavno sodišče v tako spolitizirani zadevi, kot je presoja ustavnosti ZRTVS-1B, svojega stališča o tem, ali obstoje razlogi za nadaljnje izločitve posameznih ustavnih sodnikov (po izločitvi sodnika Čeferina), ni sporočilo že bistveno prej. To je le spodbudilo javne pozive k izločitvi posameznih ustavnih sodnikov od nekaterih predstavnikov politike in civilne družbe. Kot je znano, pa so bili prek in potem podani tudi nekateri formalni predlogi za izločitev posameznih ustavnih sodnikov.

Tako je predsednik programskega sveta RTVS Peter Gregorčič podal predlog za izločitev ustavne sodnice Neže Kogovšek Šalamon, pri čemer je kot razlog navedel njeno dopolnilno delo na Mirovnem inštitutu, ki je sodeloval v referendumski kampanji o zakonski noveli. V imenu Državnega zbora je njegova predsednica Urška Klakočar Zupančič nedavno predlagala izločitev ustavnega sodnika Klemna Jakliča, in sicer zaradi suma oziroma dvoma o njegovi nepristranskosti, saj je v referendumski kampanji o ZRTVS-1 leta 2005 zagovarjal zakonske rešitve, ki jih novela spreminja. Vsebinsko enak predlog za izločitev ustavnega sodnika Jakliča je prejšnji teden sprejela tudi Vlada na dopisni seji in ga predložila Ustavnemu sodišču. Kot so sporočili iz vladnega urada za komuniciranje, Vlada dvomi o Jakličevi objektivni in subjektivni neodvisnosti. Prav tako se je v preteklih dneh na mizi ustavnih sodnikov znašel tudi predlog v. d. direktorja TV Slovenija Uroša Urbanije za izločitev predsednika Ustavnega sodišča Mateja Accetta.

Vse to je seveda del pravnega in političnega spopada, v katerem odločno sodeluje tudi del civilne družbe in stroke, kajti vsaka stran v sporu želi iz odločanja o zadevi RTVS izločiti tiste sodnike, ki niso na njihovi nazorski strani. To je le ponovna demonstracija stanja duha v Sloveniji (žal tudi marsikje po svetu ni kaj dosti drugače), ko se pravzaprav že »vnaprej ve«, v katero smer se bo pri odločanju nagnil posamezni ustavni sodnik. Želim si le, da bi v tem primeru in na dolgi rok Ustavno sodišče uspelo ovreči takšne domneve.

Zdaj je Ustavno sodišče v tem pogledu dvakrat zamudilo priložnost, da demonstrira svojo avtonomnost in nepristranskost. Prvič, zamudilo je priložnost, da se glede potrebe o izločitvi posameznih sodnikov javno izreče bistveno prej (npr. v izjavi za javnost, potem ko je iz medijev in javnih nastopov različnih subjektov izvedelo za vse različne dvome o nepristranskosti posameznih sodnikov) in s tem pokaže, da ima do tega vprašanja jasno in odgovorno stališče. Za takšno odločitev Ustavno sodišče res ne potrebuje veliko časa, še posebej če se pri tem odgovorno vede tudi vsak posamezen ustavni sodnik, ki mora takoj ugotoviti, ali lahko njegova pretekla in sedanja dejavnost zbuja dvom ali že videz dvoma o njegovi nepristranskosti. Le kaj si lahko mislimo zdaj, ko je Ustavno sodišče, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, skupaj z ustavno sodnico Kogovšek Šalamon šele po nekaj mesecih obravnavanja zadevnega primera ugotovilo, da se mora ta sodnica iz postopka odločanja izločiti? Drugič, Ustavno sodišče, kot rečeno, z vsebinsko odločitvijo o tej nadvse prioritetni in spolitizirani zadevi odlaša predolgo, kar škodi odnosom na RTVS in njenemu že tako ali tako poslabšanemu delovanju, hkrati pa se s tem odpira vse več prostora za vse vrste političnih in strokovnih pritiskov, ki se na Ustavno sodišče zgrinjajo v javnem prostoru.

Seveda je z načelnega in strokovnega vidika mogoče reči, da Ustavno sodišče pač ne sme podlegati takšnim pritiskom, in upajmo, da jim tudi res ne bo podleglo. Toda zdaj, ko je zadeva že na ravni političnega vrelišča, bo kakršnakoli njegova odločitev o zadevi RTVS še toliko lažje javno prikazana kot politična in ne strokovna, kajti poražena stran bo Ustavnemu sodišču pred spolitizirano javnostjo še lažje očitala, da je popustilo pod javnimi pritiski druge strani – pritiske pa tu, na sicer demokratično dopustne načine, izvajajo že skorajda vsi: Vlada, Državni zbor, vodstvo RTVS, velik del novinarjev RTVS, nekateri politiki, civilnodružbena gibanja, nekateri pravni strokovnjaki, znanstveni inštituti, javnomnenjski voditelji itd. Vložene so bile zahteve po prednostnem obravnavanju zadeve, zahteve po izločitvi sodnikov, prišlo je do več demonstracij in do stavke novinarjev RTVS, ponavljajo se demonstrativni nastopi civilne družbe, tudi nekateri pravni strokovnjaki se javno opredeljujejo do tega, kako mora Ustavno sodišče odločiti itd.

Kot je poročala STA, je Ustavno sodišče prejšnji teden (13. aprila) v okviru obravnave pobude za oceno ustavnosti ZRTVS-1B zahteve za izločitev sodnika Klemna Jakliča in Mateja Accetta zavrglo kot prepozne. Na podlagi pravočasne zahteve stranke v postopku in na podlagi lastnega predloga sodnice pa je izločilo Nežo Kogovšek Šalamon, so za STA sporočili s sodišča. To je bilo tudi vse, kajti odločitev o glavni zadevi še vedno ni bila sprejeta.

Po mojem razumevanju ZUstS je takšno obvestilo najmanj nenavadno, kajti če bi obstajali razlogi za izločitev ustavnih sodnikov Klemna Jakliča in Mateja Accetta, ki je hkrati tudi predsednik Ustavnega sodišča, bi moralo Ustavno sodišče o tem nemudoma, še posebej ko so se dvomi pojavili v javnosti oziroma v medijih, sprejeti stališče tudi brez posebnih zahtev, ki so jih nanj naslovili udeleženci postopka, saj je to (tudi) njegova uradna dolžnost (morebitno nasprotno pravno stališče, tj. da lahko Ustavno sodišče o izločitvi posameznega ustavnega sodnika odloča izključno le na predlog tega sodnika ali na zahtevo udeleženca postopka, je nesprejemljivo, saj lahko vodi v absurd). Seveda pa lahko k temu, kot rečeno, še posebej pripomore tudi vsak pravno ozaveščen ustavni sodnik, ki bo Ustavnemu sodišču že ob najmanjšem dvomu o svoji nepristranskosti podal lasten predlog za izločitev.

Zakaj torej ustavna sodnica Kogovšek Šalamon ni že mnogo prej podala predloga za izločitev oziroma zakaj prav tako že mnogo prej Ustavno sodišče ni sprejelo odločitve o njeni izločitvi? Zakaj je neizločitev ustavnih sodnikov Jakliča in Accetta pojasnjena zgolj z argumentom, da so zahteve za takšno odločitev prispele prepozno, ne pa tudi vsebinsko z argumentom, da Ustavno sodišče kljub javno izraženim dvomom o njuni nepristranskosti, te nepristranskosti ni ugotovilo? Zdaj se vsekakor lahko domneva, da je Ustavno sodišče z izločitvijo omenjene ustavne sodnice namenoma zavlačevalo in se trudilo najti razloge proti njeni izločitvi, tako kot se lahko domneva, da se je glede izločitve obeh omenjenih sodnikov namenoma izognilo jasnemu stališču, pri čemer tudi ni težko postaviti domneve, zakaj je to storilo. Želim si verjeti, da so takšne domneve brez podlage, toda ključno vprašanje je, ali bo Ustavno sodišče o nespornosti svojega ravnanja uspelo prepričati širšo in predvsem strokovno javnost. Kakorkoli že, zanimivo bo videti končno odločitev Ustavnega sodišča in njen vpliv na našo že tako šibko pravno in še šibkejšo politično kulturo.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Odgovori na ta in podobna vprašanja so pravzaprav tudi odgovori na vprašanje o smislu našega delovanja v tem svetu ter predvsem odgovori na vprašanje, kako smo lahko v življenju uspešni. Ker zadeve ne želim preveč zaplesti, bom v nadaljevanju strnjeno podal le nekaj misli o odličnosti, ki pa se vsaj deloma nanašajo tudi na druga navedena in sorodna vprašanja.

Če se omejimo na odličnost človeka in človeških stvaritev, opazimo, da nas po eni strani lahko navdušuje estetska, funkcionalna ali kaka druga vrhunska lastnost in vrednost nekega človeškega proizvoda (npr. kipa, zgodbe, izuma), po drugi strani pa se radi navdušujemo nad izjemnimi psihofizičnimi spretnostmi in lastnostmi človeka kot takšnega. Seveda je oboje neločljivo povezano, tako da je odličnost v tem okviru neizogibno človeško pogojena in omejena.

Danes se v gospodarstvu, kulturi, znanosti, pravu in na različnih drugih področjih pogosto zahteva stremljenje k odličnosti. Tako je seveda prav, kajti ljudje, ki si prizadevajo za odličnost, in tisti, ki jo uspejo doseči, so ključni dejavniki uspeha in napredka. Sami sebe namreč ženejo k razvoju svojih človeških potencialov in tako napredujejo na poti samorazvoja, drugim ljudem pa s kakovostnim delovanjem koristijo in pomagajo pri njihovih življenjskih prizadevanjih. Toda pri tem je treba biti previden, kajti zmagati, biti najboljši, dobiti priznanje ipd. še ni vedno nujno dokaz za resnično odličnost. Če je na primer nekdo najboljši v nesmiselnem uničevanju ljudi, narave ali človeku koristnih stvari, ga namreč ne moremo šteti za odličnega, saj kot takšen predstavlja ravno nasprotje odličnosti. Tako vidimo, da je odličnost nujno etično soopredeljena.

Prizadevanje za resnično odličnost je nujna sestavina človekove poti k samorealizaciji. Ta proces lahko v prispodobi primerjamo z vzpenjanjem na vrh gore, ki nam ponazarja samorealizacijo kot vrhovno dobrino oziroma vrednoto. Pri tem je poti na vrh nešteto. Toda če si vztrajno prizadevamo, da se gibljemo v smeri navzgor, nas končno vsaka pot, četudi še tako naporna in zapletena, pripelje na vrh. Če zaidemo navzdol, se seveda od vrha oddaljujemo. Kar je pogosto lažje. Vsaj na začetku. Poti navzdol so namreč spočetka manj naporne in na poti v tej smeri smo pogosto deležni celo številnih prijaznih, vendar v resnici nedobronamernih spodbud. Ko nato prek bolečine spoznamo, da smo prisluhnili nevednim ali zlim glasovom ter ubrali napačno življenjsko smer, se spet usmerimo navzgor, kar pa je zdaj, ko začenjamo z nižje točke, mnogo težje. Toda smer je prava. In naše življenje, četudi zahtevno, ima spet pravi smisel.

Neizogibni del človekove poti k pravi, resnični odličnosti je torej etika. Predvsem etika v svoji uporabni, delujoči razsežnosti, tj. kot praktična etika. Ta pa seveda predpostavlja teoretično etiko, kot posameznikovo moralno-etično (pred)znanje, ki osmišlja in usmerja njegovo etično prakso. Brez celovitega etičnega samorazvoja človek ni sposoben delovati v vrednostno in razvojno pozitivni smeri. Povedano v zgornji prispodobi: brez etike ni poti navzgor.

Odlično je torej lahko le tisto, kar je ob svoji vrhunskosti glede na specifična merila posameznega področja (npr. odličen proizvod ali storitev) ustvarjeno ali prežeto tudi z etično zavestjo, namenom ali sporočilom. Še tako »odlična« misel, dejanje ali stvar v resnici ni odlična, če nima, poleg drugega, vsaj zadostne etične vrednosti. Če kak človeški proizvod ali ravnanje ni v dobro človeku in ljudem, če ne vzbuja in spodbuja človečnosti, plemenitosti ali dobrega, pač pa slabe ali zle lastnosti, potem tu ne moremo govoriti o odličnosti. Četudi je v etično nevtralnem (npr. golem estetskem, funkcionalnem, »tehničnem«) pogledu takšen proizvod sam po sebi izjemen, presežen in kot takšen odličen, je ta odličnost le navidezna.

Na širši ravni lahko merimo odličnost družbe po dveh merilih. Po relativnem merilu se odličnost dosežkov na nekem področju definira glede na stanje vseh dosežkov na tem področju, tako da so kot odlični dosežki prepoznani tisti, ki v najvišji meri v vseh relevantnih pogledih presegajo povprečje. Objektivno merilo pa nam med drugim daje predvsem univerzalna etika, ki zavezuje vsakega človeka. In čeprav je tudi ta etika vedno subjektivno ter časovno-prostorsko obarvana, je pri njej vsaj etični približek objektivnosti največji. Načelne prepovedi ubijanja, mučenja in kraje so v svoji abstraktni formulaciji zagotovo nesporne univerzalne etične norme. Prav tako kot na primer zapoved pomoči revnemu in prizadetemu človeku. Seveda se te prepovedi in zapovedi prilagajajo praksi ter kulturnemu okolju, v katerem se etika udejanja. Tako sta lahko v izjemnih primerih povzročanje škode ali odrekanje pomoči revnemu etično upravičljiva zaradi uresničitve drugih etičnih norm (npr. če se s tem obvaruje zdravje in življenje večjega števila ljudi ali prisili reveža k aktivnemu prizadevanju za izhod iz revščine). Nasploh so mnogi etični primeri kompleksni ter nenehen vir filozofskih in praktičnih premislekov in dilem. Toda dejstvo je, da vsaj na tipski ravni etično prebujen človek priznava ta univerzalna etična načela kot temeljno vodilo svojega vrednotenja in delovanja.

Niti posameznik niti družba brez zadostne mere etike ne moreta biti odlična. Če družba s svojimi znanstvenimi, umetniškimi, intelektualnimi, gospodarskimi, športnimi in drugimi »odličnimi« dosežki sproža in širi neetične vplive, potem je, kot rečeno, takšna odličnost le navidezna. V družbenem okolju namreč sproža in spodbuja egoizem, pretiran materializem (pohlep, potrošništvo itd.), pretirano tekmovalnost (doseganje ciljev in zmag za vsako ceno, tudi za ceno ponižanja ali hujšega prizadetja sočloveka), družbeno neodgovornost (lenobo, nepoštenost, koruptivnost) ter druga neetična ravnanja. Takšna varljiva, lažna odličnost ima sicer pogosto ugodne kratkoročne in površinske učinke in posledice, dolgoročno pa posameznike in družbo vodi po življenjski poti navzdol.

Ob vsem tem pa je treba opozoriti še na dva vidika odličnosti, ki ju družba pogosto spregleda. Prvi je odličnost v prizadevnosti. Kot rečeno, mnogim v življenju ne uspe priti na tiste »zmagovalne stopnice«, ki jih kot merilo največje uspešnosti postavlja družba. Toda če si nekdo na etičen način nadvse močno prizadeva, da bi prišel med »zmagovalce«, pa mu to zaradi večjih dosežkov drugih ne uspe, mu je treba kljub temu priznati odličnost. Prav v pogledu prizadevnosti, v premagovanju samega sebe, so nekateri »poraženci« včasih enako ali celo bolj odlični kot marsikateri zmagovalec, ki mu je uspeh prinesel na primer njegov naravni talent ali pa ugodne družbene okoliščine in je zato v zmago vložil manj napora, kot ga je v »tekmo« vložil poraženec. Seveda pa s tem nikakor ne želim zmanjševati odličnosti zmagovalcev, pri čemer z navedeno športno prispodobo mislim na vse, ki si prizadevajo, da bi bili dobri v kateremkoli poklicu, v družinskih odnosih, pri učenju ter v družbenih razmerjih nasploh.

Drugi vidik odličnosti, ki je v družbi pogosto spregledan, je odličnost človekovih vrlin. Mnogi ljudje, ki jih krasijo temeljne človeške vrline (dobrota, iskrenost, poštenost, nesebičnost itd.), ostajajo v tem pogledu širše družbeno neprepoznani. Nekateri so namenoma ignorirani ali celo zatirani, saj se ne ujemajo s prevladujočimi, ne dovolj etičnimi družbenimi standardi. Drugi pa so neopaženi enostavno zato, ker so v tej svoji odličnosti izrazito tihi in kot takšni skoraj neopazni, saj si ne želijo tovrstne pozornosti. Družba sicer javno nagrajuje tudi nosilce etičnih vrlin, ki jim podeljuje nagrade za mir, solidarnost, pogum itd., toda ljudi, ki so na tem področju odlični, je mnogo več od tistih, ki jih družba izbere za takšna javna priznanja.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Zakaj povezujem zgoraj navedeni zadevi? Po eni strani zato, ker za stvaritvijo omenjene klepetalne robotke stoji Y Combinator, ki ga je nekoč vodil Sam Altman, generalni direktor OpenAI – tistega OpenAI, ki je ustvaril tudi ChatGPT. Po drugi strani pa zato, ker obe stvaritvi, ki uporabljata umetno inteligenco, posegata na ključni področji naših življenj: ChatGPT vpliva predvsem na intelektualno področje človeka, klepetalni robot za romantično druženje pa vpliva predvsem na človekovo čustveno življenje. Umetna inteligenca nam tako na današnji, dejansko še rudimentarni stopnji svojega razvoja že ponuja naravnost fantastične možnosti za bistvene spremembe naših življenj.

K temu moram takoj dodati, da me vse te možnosti bolj skrbijo, kot navdušujejo. Ob tem se zavedam, da sem le otrok časa in prostora, v katerem živim, in da ne morem zanesljivo uvideti ali dobro razumeti, kam vse to pelje. Zato se tudi zavedam, da je lahko moja zaskrbljenost v precejšnji meri odveč. Ne nazadnje so se mnogi ljudje v zgodovini ustrašili skoraj vsakega novega izuma ali znanstvenega odkritja, pri čemer so danes ti izumi in odkritja ter njihove nadgradnje običajni del našega vsakdana.

Pa vendar me skrbi, kajti ne pozabimo, da so del našega vsakdana tudi vse vrste orožij, strupov in drugih škodljivih snovi. Prav tako so del našega vsakdana vse tehnološke, psihološke, organizacijske in druge pogruntavščine, ki nas telesno, mentalno, čustveno in socialno poneumljajo. S tem mislim številne nezdrave prehrambne in tehnološke proizvode, ki nas delajo lene, (pre)debele, bolne ipd., ter takšne poklicne in zabavljaške »igre«, ki spodbujajo pretirano in neetično tekmovalnost, duhovno plitkost ali celo depresivnost, kot so hudo stresne situacije v službah, različni televizijski in drugačni resničnostni šovi ter agresivno medijsko izpostavljanje napačnih (»lepotnih«, »modnih«) idealov, ki ljudi poneumljajo ali spravljajo v psihološke stiske.

Seveda je zaradi znanstvenega in tehnološkega napredka povprečna življenjska doba ljudi dandanes bistveno daljša kot v preteklih stoletjih in tisočletjih. Medicina in psihologija nam pomagata premagati mnoge bolezni in psihološke stiske. Tehnologija nam vsakodnevno prinaša veliko ugodja. Nikoli v zgodovini ni imel človek na voljo niti približno toliko informacij ter potoval tako hitro in daleč po svetu kot danes. Potujemo že celo v vesolje in opazujemo zvezde in galaksije, ki so nam bile prej nedostopne. Itd.

V zvezi s tem je seveda nadvse pomembno vprašanje, ali je na podlagi dosedanjega napredka, ki nam prinaša vse navedeno, mogoče sklepati, da bo šel razvoj v tej smeri premočrtno naprej. Ali bodi vsi ti pozitivni vidiki razvoja v prihodnje vedno uspeli nadvladati nad negativnimi? Tako, da npr. z jedrskim in drugim orožjem ter z vsemi vrstami strupov in drugih uničujočih sredstev in procesov ne bomo uničili narave in človeštva? Ali človeštva vsaj poneumili do neprepoznavnosti – kar je v resnici še hujše od fizičnega uničenja.

V tej kolumni ne bom skušal odgovarjati na ta temeljna vprašanja. Naj le rečem, da sem prepričan, da bi se morali vsi začeti bolj zavzeto soočati z njimi. To terja naša odgovornost tako do nas samih kot tudi do naših potomcev oziroma bodočih rodov. Toda povprečna človeška narava je takšna, da takšna vprašanja odriva od sebe, saj bi nas pretirano potegnila iz t. i. območja udobja, iz katerega nas že tako ali tako močno vlečejo naše vsakodnevne male in večje skrbi.

Tokrat bom predstavil le neko (svojo) misel, ki se mi vedno znova poraja ob naglem napredku sodobnih tehnologij, vključno z umetno inteligenco. Pred tem pa naj se na kratko vrnem k fenomenoma, ki sem ju omenil na začetku. Najprej naj nekaj na kratko rečem o ChatGPT, ki sem ga seveda, tako kot verjetno že mnogi drugi, tudi sam preizkusil in se prepričal, da je vse, kar se o njem govori, resnično. No, naj dodam (da bo malce tudi zabavno), da klepetalne robotke za romantično druženje nisem in ne nameravam osebno preizkusiti, zato bom o njej in njenih učinkih na človeka razmišljal brez neposredne izkušnje.

Pri preizkušanju ChatGPT sem, med drugim, na spletni strani tega jezikovnega orodja zapisal neko pravno vprašanje, ki ga na izpitu večkrat zastavim študentom. Za odgovor sem dal spletnemu orodju na voljo 1500 znakov. Odgovor, ki sem ga v skoraj brezhibni slovenščini dobil v manj kot minuti, sicer ni bil ravno za odlično oceno (čeprav je tu treba upoštevati, da je bil po obsegu omejen in bi bil daljši odgovor verjetno še boljši), vendar pa bi študent prava za takšen odgovor dobil vsaj dobro, če ne že kar prav dobro oceno. Ko sem npr. od ChatGPT zahteval, da mi napiše v slovenščini in angleščini pesem na temo »Sonce«, pri čemer sem postavil omejitev 1000 znakov, mi je v obeh jezikih napisal prav simpatični pesmi, ki sta se kar lepo rimali in imeli smiselno vsebino. Čeprav nisem poklican, da bi (lahko) ocenil umetniško vrednost teh pesmi, si upam trditi, da bi bila vsaka od njiju lahko prav dobra podlaga kakemu pesniku, ki je bodisi povprečen bodisi ima ustvarjalno krizo, da s tem besedilom ustvari celo nadpovprečno kakovostno pesem. Podobno, kot bi lahko študent prava ali pravnik z omenjenim odgovorom na pravno vprašanje že z manjšimi dodatki sestavil zelo dober ali celo odličen odgovor na zastavljeno vprašanje oziroma tematiko. In če ponudimo ChatGPT možnost, da na neko temo poda odgovor v mnogo širšem obsegu, je lahko tako »umetno« izdelano besedilo primerljivo celo z dobrim osnutkom strokovnega ali znanstvenega članka.

Kam vse to vodi, si lahko seveda predstavljamo le delno. Takoj nam je seveda jasno – kar spet kaže na neko očitno lastnost človeške narave –, da lahko ChatGPT spretno uporabi vsak goljuf. Predvsem pri odgovarjanju na izpitna vprašanja, pri pisanju seminarskih, diplomskih in magistrskih nalog, pri pisanju doktorata ter strokovnih in znanstvenih člankov, seveda pa tudi pri pisanju izvedenskih in drugih strokovnih mnenj, ocen, diagnoz, umetniških sestavkov itd. Zdaj ko sem že preizkusil ChatGPT, si znam predstavljati, kako bo v prihodnje umetna inteligenca pisala tudi avanturistične, ljubezenske in drugačne romane. Sicer pa se marsikaj podobnega že kar nekaj časa dogaja. Stroji lahko z umetno inteligenco premagajo človeka v šahu, športu in še marsičem. Tehnologija vedno uspešneje nastopa tudi v filmskih in podobnih delih. Korak do prve resne odrske (dramske) uprizoritve s pomočjo robotov je tako le še vprašanje časa – če do tega ne bo prišlo iz kakšnega posebnega umetniškega motiva, se bo to zgodilo zagotovo že samo zato, da bo nekdo dokazal, da je tudi to mogoče.

Če odmislimo ljudi z nepoštenimi nameni, je lahko seveda ChatGPT pomemben pripomoček in opora zdravnikom, tehnikom, inženirjem, pravnikom ter celo pesnikom, pisateljem ... – pravzaprav kar vsakomur pri njegovem poklicnem delu, in sicer predvsem v procesu oblikovanja različnih umetniških ali poljudnih besedil, strokovnih mnenj, ocen, diagnoz in drugih izdelkov, ki jih ustvarjajo pri svojem delu in v življenju nasploh. Prepričan sem, čeprav tega nisem preizkusil, da zna ChatGPT sestaviti tudi prav spodobno ljubezensko pismo.

Seveda je vsaj nekoliko strašljivo dejstvo, da od zdaj naprej ne bo nič več tako, kot je bilo. ChatGPT sicer ni niti edino niti prvo orodje, ki uporablja umetno inteligenco ter pomaga pri pisanju (ali prevajanju) tekstov z različnimi vsebinami. Tako denimo danes že v mnogih državah sodišča in drugi pravosodni deležniki uporabljajo orodja umetne inteligence za analiziranje podatkov, ki pomagajo pri iskanju precedensov in ugotavljanju enotne sodne prakse, pri urejanju besedil in zagotavljanju (bolj) tekočih sodnih postopkov ter pri ugotavljanju oziroma izrecnem sugeriranju predpostavk, na katerih lahko sodnik utemelji svojo odločitev ter vrsto sankcije. Tako npr. v kazenskih postopkih takšna orodja predlagajo in argumentirajo, kako naj sodnik odloči, pri čemer npr. pri obsodilni sodbi predlagajo tudi dolžino zaporne kazni ter pojasnijo, kakšna je pri obdolžencu (statistična) možnost povratništva.

Vse to je lahko navdušujoče, dokler se ne zavemo, da je, tako kot vse v tem našem svetu, tudi umetna inteligenca nepopolna ter seveda kot takšna (tj. kot »umetna«) v marsičem nepredvidljiva. In seveda bo, kolikor bolj bo »umetna«, tj. osamosvojena od človeških navodil, inputov itd., za človeka tudi vse bolj nepredvidljiva, samosvoja.

S stvaritvijo umetne inteligence in z njenim naglim razvojem, ki zagotovo močno prehiteva človeške zmožnosti ustreznega moralno-etičnega presojanja njenih učinkov, se podajamo ne le v področje neznanega, pač pa tudi v področje velikih nevarnosti za človeštvo. Kot sem v eni od svojih kolumn na spletni strani Ius Info že zapisal (Umetna inteligenca in pravo, 4. 4. 2022), se moramo zavedati, da razvoj umetne inteligence v svoji dosledni izpeljavi pomeni, da bo ta inteligenca v racionalnem smislu (ne pa npr. tudi na področju človeško-čustvene in človeško-socialne inteligence) postala superiorna v razmerju do človeka in človeštva ter ubrala svoja pota razvoja, pri čemer ne vemo, kako se bo takrat obnašala do nas, ljudi. Ali nas bo obravnavala prijazno in »sočutno« ter nam pomagala ali pa nas bo obravnavala kot podložnike, sužnje ali celo nepotrebna in nezaželena nižje razvita bitja (več o tem v navedeni kolumni).

Zgodba s 37-letnim moškim, ki je izpovedal, da goji resnična romantična čustva do svoje virtualne spremljevalke – robotke, je le tragična dopolnitev povedanega. Ljudje torej ne iščemo pomoči strojev le pri svojih razumskih zadevah, pač pa tudi pri ljubezenskih in drugih čustvenih težavah. Seveda je to v medčloveškem pogledu že prastara zgodba, vsaj kar zadeva eno najstarejših človeških obrti, dandanes pa tudi različne plačane telefonske in internetne sogovornike/ce ter plačane spremljevalke/ce za določen čas. Mnogi ljudje so pač osamljeni, saj so odnosi v družbi vse bolj depersonalizirani, površinski in tehnicistični. Novost je le ta, da si danes ljudje v takšnih stiskah kupujejo ne le človeške, pač pa tudi virtualne nadomestke za pristno človeško toplino ali zvestobo.

Očitno postajata tudi čustveno navezovanje na robote ali čustvena odvisnost od njih čedalje realnejše dejstvo. Odvisnost od strojev (računalnikov, mobitelov itd.), ki so povezani z internetom ali nam omogočajo različne vrste komunikacij na daljavo, je že v veliki meri dejstvo. Pri tem ne mislim le fizične odvisnosti, v smislu nujne uporabe računalnika ali pametnega telefona v službi, doma in pri številnih drugih opravilih. Gre seveda tudi za psihološko odvisnost, ki mestoma kaže celo znake emocionalne odvisnosti. Če k temu dodamo različne tehnične nadomestke človeka (zdi se mi, da so na tem področju pionirji razvoja predvsem Japonci), nas seveda robot replika, na katerega se lahko nekdo čustveno in/ali fizično naveže ali postane od njega odvisen, ne more več kaj posebej presenetiti. Seveda pa se lahko vprašamo, ali gre pri tam za regeneracijo ali degeneracijo človeka in človeštva.

Za konec sem prihranil svojo že prej napovedano ključno misel. Prepričan sem namreč, da je bistveno, a vendar našim umom prikrito sporočilo tehnologije in umetne inteligence v resnici naslednje: vse to zmoremo ljudje tudi sami!

Tako kot bi se pred stoletji zdelo povsem nemogoče, noro ali »čarovniško«, če bi kdo trdil, da bomo ljudje v prihodnosti komunicirali na velike daljave, s stroji leteli po zraku, se z njimi celo intimno družili ter jim prepuščali pisanje strokovnih in umetniških besedil, tako se nam zdi danes nekako nemogoče, da bi vse, kar zmorejo stroji, zmogel tudi človek. Toda če človeka razumemo kot celovito (večdimenzionalno) bitje, mu lahko potencialno pripišemo vse sposobnosti, ki jih imajo stroji in umetna inteligenca. Vem, da je na sedanji razumski stopnji takšna misel težko razumljiva in za marsikoga še manj sprejemljiva. Toda prav sodobna tehnologija in umetna inteligenca nas v resnici opozarjata, da sta kompleksnost in potencial, ki ju ustvarjamo zunaj sebe, prisotna tudi v nas samih – seveda le, če upoštevamo pri tem vse človeške dimenzije, tudi tiste najgloblje, ki jih sploh še nismo zmožni raziskati. Človeški organizem je namreč daleč najbolj kompleksen svetovni organizem, z največjimi potenciali, ki še zdaleč niso izkoriščeni.

V človeškem organizmu je okoli 200 različnih tipov celic in hkrati okoli 37 bilijonov celic. Človeško telo ima npr. več kot 70.000 km živcev in okoli 100.000 km žil. Človeški možgani so najbolj kompleksen sistem v nam znanem vesolju, pri čemer se ocenjuje, da je v možganih med 90 in 100 milijard možganskih celic (nevronov). Že če bi človek zavestno uporabljal nekaj deset odstotkov več svojih psihofizičnih, energetskih in mentalnih potencialov, bi bile njegove miselne, energetske, fizične in druge sposobnosti na danes povsem nepredstavljivi ravni razvoja oziroma delovanja.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Odgovor se strnjeno glasi: zato ker je socialna država namenjena zagotavljanju socialne pravičnosti in varnosti vsem državljanom, česar pa ni mogoče zagotoviti, če ni vsem državljanom že načelno zagotovljeno tudi temeljno človeško dostojanstvo. Slednje pa se ne zagotavlja le s socialnimi pravicami in ukrepi (načelo socialne države), pač pa predvsem prek pravnega zagotavljanja miru, pravne varnosti ter osebnih, političnih, ekonomskih in nenazadnje kulturnih pravic in svoboščin – vse to pa seveda omogoča predvsem načelo pravne države (vladavine prava). Naj to v nadaljevanju pojasnim nekoliko podrobneje.

Koncept pravne države je glede na pokrivanje družbenih področij bistveno širši koncept od socialne države. Pravna država se prek pravnih aktov dotika praktično vseh sfer družbenega življenja, koncept socialne države pa je omejen na ožji (čeprav nikakor ne ozek) krog področij, kot so npr. področja dela, zdravja, socialnega varstva, socialne vključenosti, odpravljanja revščine, pri čemer so seveda vsa ta področja tudi pravno normirana. Socialna država se s področij delovnega prava in prava socialne varnosti vse bolj širi na različna druga pravna področja oziroma panoge (npr. davčno, stanovanjsko, kazensko, finančno in izvršilno pravo), vendar pa je ta njen normativni vpliv oziroma domet še vedno bistveno ožji od dometa pravne države. V tem smislu lahko rečemo, da je razmerje med pravno in socialno državo asimetrično.

Ker se oba koncepta kot ustavnopravno zavezujoča formalizirata v pravnih načelih in pravilih, je razlika med obema prisotna tudi v drugih pogledih. Pri pravni državi so poleg vsebinskih (materialnopravnih) vidikov, prek katerih se npr. neposredno varujejo človekovo dostojanstvo, osebna in politična svoboda, zasebna lastnina, mir in varnost, izrazito izpostavljeni tudi formalni vidiki, ki se nanašajo na vse vidike pravnega delovanja države in drugih subjektov (npr. ustavnost, zakonitost, enakopravnost, pravna varnost, prepoved retroaktivnosti itd.). Po drugi strani pa je socialna država v svoji pravni dimenziji izrazito vsebinska, kar pomeni, da zasleduje točno določene socialne cilje (npr. pomoč invalidom, starejšim in brezposelnim ali odpravo revščine), pri čemer se sicer pretežno opira na formalne prvine pravne države, ki pa jih omejuje ali nadgrajuje z vsebinskimi pravnimi rešitvami na temelju pravnega načela socialne države (npr. korekcija pravnega načela enakopravnosti s pravnim privilegijem lažjega zaposlovanja invalidov).

Neposredni predpostavki za uspešno delovanje pravne in socialne države sta predvsem dovolj visoka stopnja ekonomske razvitosti družb(e) ter zadostna politična volja držav(e). Tako je, denimo, danes na svetu dovolj materialnega bogastva za odpravo revščine, vendar pa enostavno ni dovolj politične volje, da bi jo z ustrezno (u)porabo in (re)distribucijo dobrin tudi dejansko odpravili.

Pravna in socialna država sta v posameznih prvinah pogojeni druga z drugo. Določena stopnja socialnosti države je po eni strani predpogoj za nastanek pravne države, saj le zagotavljanje minimalne blaginje sploh omogoča politično udejstvovanje in uživanje klasičnih liberalnih vrednot oziroma pravic pravne države, kot sta npr. osebna svoboda in lastnina. Po drugi strani pa je pravna država s svojimi načeli in institucijami pogoj za uveljavljanje socialne pravičnosti in varnosti ter drugih vidikov socialne države, saj pravno determinira in varuje blaginjo posameznikov. Pravna in socialna država sta torej komplementarna pojava, ki se delno medsebojno omogočata oziroma pogojujeta, pri čemer pa pri zagotavljanju socialne varnosti in družbene blaginje ne sme biti v ospredju prisiljujoča (represivna) vloga države, temveč predvsem njena spodbujevalna vloga.

Če državna politika ne priznava pravne in socialne države kot avtonomni pojavnosti, vodi to v pravnem pogledu v državo, v kateri se ne more uveljaviti koncept pravne države. V tem primeru gre za avtoritarno ali totalitarno državo, v kateri je avtonomnost prava v odnosu do oblastne politike majhna ali skorajda ničelna, pri čemer se v takšni državi ne uveljavljajo oziroma so odpravljena načela konstitucionalizma, delitve oblasti, pravne varnosti, pravičnosti v smislu enakopravnosti in nediskriminacije itd. Takšna država zanika osebne in državljanske človekove pravice ter tepta človekovo dostojanstvo.

Tu se zdaj vračam k izhodiščnemu vprašanju: ali je lahko država, ki ne spoštuje (vseh) človekovih pravic in določenim družbenim skupinam in mnogim posameznikom zanika človeško dostojanstvo, hkrati pa precejšnjemu delu svojih državljanov zagotavlja socialno varstvo in druge socialne ugodnosti, definirana kot socialna država? Kot sem že uvodno nakazal, sem prepričan, da mora biti odgovor na to vprašanje negativen. To ne pomeni, da državi, v kateri se ne uveljavlja načelo pravne države (vladavine prava), ne moremo priznati mnogih socialnih prvin. Toda pri tem je ne moremo in ne smemo definirati kot socialno državo, kajti pri njej ne gre za celovito uveljavljanje koncepta socialne države kot takšnega. Spodbujanje posameznih socialnih politik in pravic je namreč v takšni državi izrazito partikularno ter ideološko, razredno, etnično, rasno ali drugače diskriminatorno, kar pomeni, da država kot celota ni socialna.

Naj to ponazorim konkretno. Predstavljajmo si državo, ki je avtoritarna ali celo totalitarna in zato ne uveljavlja načela pravne države oziroma vladavine prava (tudi danes je na svetu kar precej takšnih držav). Oblast v takšni državi po eni strani povsem arbitrarno zatira, zapira, muči ali celo ubija svoje politične nasprotnike. V takšni državi ni medijske svobode ter demokratične svobode govora, gibanja in združevanja. Vsi morajo poveličevati voditelja in druge vladajoče, na znanstvenem in kulturnem področju pa lahko svojo ustvarjalnost razvijajo le toliko, kolikor to dovoli oblast. Državljani, tudi otroci, so pozvani k ovajanju vsakogar, ki se ne strinja z oblastjo, ta pa intenzivno posega v vse oblike zasebnosti posameznika (npr. v prostorsko, telesno in informacijsko zasebnost). Večini ljudi sta na te in druge načine odvzeta človeško dostojanstvo in svoboda, družba pa je seveda zaradi diskriminatornosti, neenakopravnosti in drugih dejavnikov izrazito nepravična. Toda ob vsem tem država po drugi strani hkrati uveljavlja širokogrudno socialno politiko za vse, ki so »spodobni«, tj. disciplinirani in podredljivi državljani. Takšni posamezniki imajo široke možnosti zaposlitve, izdatno pomoč v primeru brezposelnosti, država dobro skrbi za varnost pri delu, za varstvo in varnost otrok, otroci se šolajo v brezplačnih javnih šolah, večini ljudi so zagotovljeni javno zdravstvo, pravica do pokojnine in drugi vidiki socialnega varstva oziroma varnosti. Za tako državo seveda moramo reči, da uveljavlja številne institute, ki sodijo v repertoar socialne države. Toda takšna država v celoti gledano kljub temu ni socialna država.

Kot rečeno, država ne more biti socialna država, če uveljavlja socialne pravice, privilegije in druge socialne mehanizme le za določene dele družbe oz. le za privilegirane državljane – seveda tudi za vse te le pod pogojem, da se (mnogi tudi zaradi strahu) podrejajo vladajoči ideologiji. Socialna država je le tista, ki izhajajoč iz etike socialne solidarnosti, varnosti in pravičnosti enakopravno, nediskriminatorno ter čim bolj pravično pravno in dejansko zagotavlja socialne ukrepe v dobro vseh članov družbe. Četudi ji to v praksi uspeva le pretežno in ne v celoti (v naravi družbe je, da se nobena politika in pravna ureditev ne moreta uresničiti v popolnosti), sta pri tem odločilna koncept in namen: koncept socialne države politično in pravno zajema enako(pravno) usmeritev delovanja za socialno blaginjo vseh državljanov, namen pa se kaže v prizadevanju po zagotavljanju celovitega človeškega dostojanstva vsakemu posamezniku. To dostojanstvo pa v svoji celovitosti zajema tako osebne in politične kot tudi ekonomske, socialne in kulturne temeljne pravice. V državi, v kateri so ljudje prisiljeni v enoumje, pri čemer so drugače misleči, ljudje manjšinskih ras, etničnih pripadnosti ali celo ljudje s posebnimi fizičnimi lastnostmi izpostavljeni radikalnim posegom oblasti v lastnino, osebno integriteto ali celo življenje njih samih ali njihovih bližnjih, seveda ni mogoče govoriti niti o minimalnem temeljnem spoštovanju človekovega dostojanstva, kar je negacija socialne države kot takšne.

K takšnemu načelnemu pogledu je treba dodati, da je v avtoritarnih sistemih socialna politika tudi v absolutnem obsegu praviloma skromnejša, kot bi lahko bila glede na realni ekonomski potencial države, kajti avtoritarni režimi praviloma (pre)velik del družbenih sredstev oziroma bogastva namenjajo oboroževanju, zagotavljanju totalitarnih varnostnih in indoktrinacijskih mehanizmov, zadovoljevanju »višjih potreb« privilegirane vladajoče elite in njenih podpornikov, neuspešnim gospodarskim eksperimentom (npr. polomi socialističnih in podobnih gospodarskih modelov) itd. Seveda pa sta nesocialna politika in krivična (re)destribucija družbenega bogastva mogoči tudi v demokratičnih sistemih s pravno državo. To se dogaja, če se socialni mehanizmi zaradi ekonomske nerazvitosti ali krize, umanjkanja politične volje, zaradi pomanjkljivega znanja vladajočih elit ali ne nazadnje zaradi prevlade profitabilnih pritiskov kapitalskih in drugih interesnih skupin uveljavljajo v premajhni meri.

Ponoviti velja še, da socialna država ni utemeljena le v pravnem načelu socialne države, pač pa je tudi etična kategorija, ki izhaja iz morale empatije, sočutja in človečnosti, ki se na objektivizirani etični ravni pretvori v načeli solidarnosti in socialne pravičnosti. Ti načeli oziroma vrednoti pa se že po svoji naravi ne moreta in ne smeta uveljavljati le poljubno partikularno in diskriminatorno. Če se torej v državi solidarnostni mehanizmi pravno in dejansko uveljavljajo diskriminatorno, le v korist določenih skupin državljanov oziroma prebivalstva, takšna država tudi po etičnem merilu ne more biti ovrednotena kot socialna država.

Sklepno je torej mogoče reči, da za obstoj in uveljavljanje socialne države ne zadostuje zgolj pravna ureditev socialnih pravic in ukrepov. Za resnično socialno državo mora državno-pravni okvir temeljiti na konceptu pravne države, ki je utemeljen tudi na etiki solidarnosti ter socialne pravičnosti in varnosti. Seveda so prav zaradi relativne avtonomnosti obeh konceptov, tj. pravne in socialne države, že po naravi stvari med njima prisotne tudi nekatere napetosti oziroma razhajanja (npr. napetost med splošnim načelom enakopravnosti in načelom socialne pravičnosti). To pa ne pomeni nezdružljivosti teh relativno avtonomnih konceptov, kajti njuna pravna (pod)načela se usklajujejo na način, ki nikoli ne vodi v popolno ali pretirano negacijo enega ali drugega koncepta.

V tem dinamičnem procesu komplementarnega in asimetričnega uveljavljanja obeh konceptov morajo zakonodajalec, upravni organi, sodišča in ne nazadnje ustavno sodišče z dobro mero občega in konkretnega pravnega in socialnega občutka izgrajevati in dograjevati pravni red na način, ki ne vodi v destruktivne skrajnosti. Ob totalitarizmih 20. in začetka 21. stoletja se namreč človeštvo lahko nauči dvojega: prvič, socialna država ne sme postati izgovor za takšno intervencijsko državo (oblast), ki se želi totalitarno polastiti družbe ter skozi diktaturo enoumja in diskriminacije izničiti pravno in posledično tudi socialno državo; drugič, pri uveljavljanju pravne države se ne smejo pretirano poudarjati zgolj njeni formalni vidiki (ustavnost, zakonitost ipd.) ter ob tem spregledati najmanj enakovreden pomen njenih vsebinskih vidikov (človekovo dostojanstvo, posamezne človekove svoboščine in pravice itd.), kajti tudi takšna enostranost izniči pravno in posledično socialno državo.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Najprej moram reči, da me veseli, da letošnja tema okrogle mize ni bila izrazito pravno strokovna. Čeprav je po eni strani res, da je takšno srečanje pravnikov vedno dobra priložnost, da za pravno in laično javnost spregovorijo o kaki aktualni pravni tematiki, pa po drugi strani tudi drži, da pravniki pri svojih javnih nastopih ne smemo vedno ostati le za svojimi profesionalnimi pravniškimi okopi. Kot izobraženci in posamezniki z določenim družbenim vplivom moramo celo večkrat kot doslej spregovoriti tudi o etičnih in drugih temah, ki so pomembne za družbo kot celoto, vsaj posredno pa tudi za pravo, saj determinirajo občo družbeno kulturo in mentaliteto, ki je osnova oziroma izhodišče pravni kulturi. Slednja je v Sloveniji še vedno premalo razvita, pri čemer nosimo za to določeno (so)odgovornost tudi pravniki. Po eni strani zato, ker včasih sami ne opravimo svojega dela tako, kot bi bilo treba, po drugi strani pa zato, ker večinoma molčimo (seveda s svetlimi izjemami), ko se dogajajo pomembne kršitve (ustavno)pravnih vrednot in norm, ali se od njih celo namenoma izrazito odstopa.

Ali torej lepa beseda res lepo mesto najde? Še preden se spustim v analizo različnih formulacij tega reka, naj poudarim, da nas ta slovenski pregovor, ki ima verjetno v vseh razvitih kulturah in filozofijah ustrezne vsebinske soznačnice, napeljuje predvsem na pomemben etični razmislek o vrlini prijaznosti in njenem družbenem smislu. Spregovoriti z nekom lepo, na lep način, namreč pomeni predvsem, da smo v takšnem nagovoru prijazni do sogovornika oziroma poslušalca.

Slovenci uporabljamo navedeni rek v več različicah, ki pomensko niso povsem iste. Tri glavne različice so naslednje:

Lepa beseda lepo mesto najde.
Prava beseda lepo mesto najde.
Lepa beseda pravo mesto najde.

Ker se tukaj nima smisla pretirano analitično poglabljati v različnost vseh treh formulacij, naj poenostavljeno rečem, da je v vseh treh primerih mišljeno približno naslednje: če smo z besedami prijazni, bo ta prijaznost našla sebi ustrezno, torej prijazno, mesto ali odziv. V globljem filozofskem smislu je takšen rek izraz kozmičnega principa privlačnosti, po katerem »podobno privlači podobno«, tj. lepa beseda lepo besedo.

Toda ker vsi zelo dobro vemo, da v praksi prijazne besede (v nadaljevanju »lepe«, »prave« in »dobronamerne« besede pojmujem kot prijazne) pri ljudeh ne naletijo vedno na prijazen odziv, to navidez postavlja našo ljudsko modrost pod vprašaj. Včasih nekoga prijazno ogovorimo (npr. ga pozdravimo), mu kaj prijazno svetujemo ali ga na kaj prijazno opozorimo, v »zahvalo« pa dobimo kak neprijazen pogled, neprijazen molk ali neprijazen odgovor. V takem primeru se pogosto počutimo naivni, ker smo (spet!) slepo verjeli v človeško dobronamernost ali prijaznost, pa smo se le ponovno opekli. Pogosto celo sprejmemo odločitev, da od zdaj naprej ne bomo več tako prijazni do drugih, vendar pa nas kasneje, prej ali slej – seveda, če smo dovolj prijazne narave – neka naša notranja sila ponovno napelje k prijaznemu obnašanju do drugih. To se sicer tu in tam izkaže za smiselno, toda kmalu nas kakšni negativni odzivi spet prizadenejo in spet se odločimo: Nikoli več!... Seveda pa vse to velja le za ljudi, ki nosijo prijaznost v sebi, kajti tisti, ki je zavestno ne premorejo, so že po svoji naravi pretežno neprijazni – prijazni so le toliko, kolikor se v tej smeri pretvarjajo zaradi zunanjih vzrokov, npr. zato, da bodo všeč nadrejenemu ali širši javnosti.

Preden se odzovem na povedano, naj strnjeno povzamem, kaj je o prijaznosti pred več kot 2.300 leti v svojem delu Nikomahova Etika zapisal Aristotel. Ta veliki filozof pravi, da je prijaznost človeška vrlina. Vrlina je določeno človekovo zadržanje, ki teži k srednji oziroma pravi meri, pri čemer je merilo te mere zdrava pamet (Aristotel, Nikomahova Etika, Slovenska matica, 2016, str. 109-110). Človek, ki je prijeten do prave mere, je prijazen. Prijaznost je torej srednja (in prava) mera človeške prijetnosti. Kdor s prijaznostjo pretirava, je vsiljivec, kdor pretirava iz koristoljubja, pa je lizun (priliznjenec). Tisti, ki je v vseh zadevah neprijazen, ki torej teži k drugi skrajnosti, pa je prepirljivec in čmerika (Aristotel, op. cit., str. 89).

Naj zdaj v tem Aristotelovem duhu povem nekaj zelo naravnost: naj vas nikoli ne bo sram lastne prijaznosti. Če ste v resnici prijazni, in torej niste niti vsiljivi niti prepirljivi ali priliznjeni, potem ste s svojo prijaznostjo breme morebitnega neprijaznega odziva prenesli na druge. Kako se torej nekdo drug odzove na vašo prijaznost, je njegova in ne vaša stvar. Če vas neprijazne reakcije na vašo prijaznost prizadenejo, potem seveda upoštevajte znani svetopisemski rek, da pač svinjam ni primerno metati biserov (in pustite pri tem ob strani razne vulgarne in zlonamerne interpretacije tega reka). Toda v vsakem primeru zaradi svoje iskrene prijaznosti, s katero ste morda naslovili v tem smislu nezrelo ali čustveno invalidno osebo, ne imejte slabe vesti. Seveda pa se morate vprašati, kdaj je prijaznost smiselna in koristna.

Prijaznost ni za vsako priliko in za vsakega človeka, na katerega se obračamo. To ne pomeni, da moramo biti do drugih že izhodiščno neprijazni. Vendar pa v življenju večkrat nastopijo situacije, ko je treba hladno ali pa celo ostro reagirati zoper nekoga, ki govori ali dela kaj neprimernega ali slabega in se na prijazne opomine ali sankcije ne odziva ustrezno. V takšnih primerih je pač treba delovati drugače. V takšnih primerih je prava mera prijetnosti in prijaznosti nič. Tako kot npr. v nekoliko drugačnem smislu ugotavlja tudi Aristotel, ko pravi da pri negativnih strasteh (npr. pri škodoželjnosti, nesramnosti in zavisti) ter negativnih dejanjih (npr. pri kraji in umoru) ni mogoče uporabiti nauka o pravi meri, kajti te strasti in dejanja so v vsakem primeru slaba oziroma nesprejemljiva (Aristotel, op. cit., str. 86).

Posvetimo se zdaj vprašanju, ali se prijaznost splača? Ali je lepa, tj. prijazna oziroma prijetna beseda res smiselna in koristna? V resnici je tako, da prijaznost vedno najde prijazno mesto. Če ga pri nevzgojenih, čustveno zavrtih, primitivnih ali drugače neprijaznih ljudeh ne najde na njihovi zavestni ravni, se zagotovo dotakne ali celo usidra v njihovo podzavest oziroma nekam v nezavedno sfero, in sicer v prijazni del te sfere, ki ga takšni ljudje pri sebi še niso odkrili. Nekje in nekoč se bo ta njihova podzavestna prijaznost, ki jo bodo prijazne besede in misli drugih ljudi v resnici okrepile, prebila na površino. Tedaj bodo tudi takšni posamezniki začeli postajati prijaznejši.

Toda neredko je tako, da ko se v okorelem neprijaznežu začne postopno prebujati prijaznost, te njegove porajajoče se vrline niso neposredno deležni tisti, ki so bili do njega prijazni, pač pa jo je v nekem drugem času in okolju deležen nekdo drug. Kozmične zakonitosti tu večkrat potekajo nekoliko drugače, kot si naš omejeni človeški (moralni, pravniški ali pravičniški) razum to predstavlja. Vendar pa je v skladu s temi misterioznimi zakonitostmi prijazen človek prej ali slej tudi sam povratno deležen prijaznosti, le da se mu to večkrat zgodi nekje drugje, tam, kjer tega pogosto sploh ne pričakuje. Vse se namreč v resnici vrača in poplača, tako tudi prijazna beseda s prijazno besedo.

In kako to pravkar opisano vračanje prijaznega in dobrega deluje? Vse to smo vsi že večkrat doživeli. Vprašanje je le, ali smo znali zadeve med seboj povezati. Tako smo npr. neki osebi, lahko celo povsem neznani, nekje pomagali – z nasvetom, toplino, denarjem ali čim drugim. Ta oseba nam nato te prijaznosti ni vrnila. Ni nam izkazala hvaležnosti. Morda zato, ker je kasneje več nismo srečali, ali pa pač tega ni hotela ali znala. Običajno smo bili zaradi tega vsaj malo razočarani. Toda po drugi strani se nam je prav tako že zgodilo, da je bila neka oseba brez neposrednega razloga do nas prijazna, dobra, pa ji tega nismo nikoli uspeli vrniti s svojo prijaznostjo ali dobroto, ker smo bili bodisi v tistem trenutku nerazpoloženi ali pa nismo imeli možnosti, da ji prijazno izkažemo hvaležnost, kasneje pa se z njo nismo več srečali. Tista mera oziroma »psihološka količina« prijaznosti, ki smo jo torej nekje prej oddali v kozmični prostor, se nam je iz tega prostora vrnila v nekem drugem času, kraju in obliki. Na smiselno enak način se seveda vrača tudi neprijaznost in zlonamernost. V tem globljem smislu zato rek »Lepa beseda lepo mesto najde« vsekakor drži, tako kot držijo izreki, ki nam sporočajo, da se vse vrača in plača.

Naj vse to na kratko osvetlim še v luči prava. Le-to seveda ne more delovati neposredno po takšnih, ravnokar opisanih intuitivnih spoznanjjih, v katere mnogi ljudje niti ne verjamejo. Zato je prav, da je moderno pravo, ki se izraža skozi pravno državo (ki implicira tudi vladavino prava), racionalizirano, predvidljivo, preverljivo in nenazadnje dokazljivo – vse to namreč, poleg prizadevanja za pravičnost, nudi ustrezno pravno varnost, ki je temeljna človeška in družbena potreba. Toda pravna država temelji na pravni kulturi, tj. na spoštovanju demokratično ustvarjenega prava kot takšnega, na spoštovanju njegovih norm, na uporabi dovoljenih in postopkovno urejenih oblik nestrinjanja s posameznimi pravnimi normami in odločitvami (peticije, pravna sredstva itd.) ter nenazadnje na (vsaj navzven) spoštljivem odnosu do sodnih in drugih pravnih institucij ter do vseh tistih, ki kot naši pravni nasprotniki nastopajo proti nam v pravnih sporih. Takšne pravne kulture pa ne more biti v družbi, ki je groba, primitivna, nevzgojena – skratka obče nekulturna. Zato je tudi prijaznost, ter z njo vsaka lepa in dobronamerna beseda, ki je del razvite obče kulture, še kako pomembna osnova in gradnik pravne kulture.

Seveda prijaznost ne pomeni, da smo plašni, priliznjeni, neodločni ali »smešni«. Prijaznost enostavno pomeni, da smo kulturni. Pomeni, da pohvalo in kritiko izražamo na umirjen, premišljen, po potrebi tudi na odločen način. Pri tem pa nismo, kot bi dejal Aristotel, niti vsiljivi ali priliznjeni, pač pa iskreni in kulturni. In ker je prijaznost, kot pravi Aristotel, izraz prijetnosti, je prijaznost še kako pomembna človeška vrlina. Če namreč želimo, da je družba človeku vsaj pretežno prijetna, potem jo moramo kot takšno ves čas (so)ustvarjati tudi s prijaznostjo.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Dejstvo je, da mednarodnih političnih odnosov ter gospodarskih, pravnih in drugih razmerij v današnjem kompleksnem in turbulentnem svetu ni mogoče urejati le na en način. Nekateri izzivi se morajo reševati predvsem lokalno, drugi na državnih ravneh, tretji na ravni širših svetovnih regij ali organizacij, nekateri pa terjajo najširše mednarodno (so)delovanje. Ne gre torej za to, da bi morali katerikoli pristop že načelno izločiti na račun drugega. Treba jih je ustrezno kombinirati. Vsekakor pa je lahko nevarno, če katerega od teh pristopov izrazito podcenjujemo ali ga ne upoštevamo.

Ameriška usmeritev v nekakšen izolacionizem, ki jo je v času prejšnje ameriške administracije poosebljal predsednik Trump, je vsekakor zelo zaznamoval svet. Trumpovo geslo »America first« se je vsaj malce prijelo v marsikateri državi, tudi denimo pri nekaterih članicah EU, saj je takšno geslo v populističnem smislu lahko zelo učinkovito. Le kdo ne sliši rad, da se bo vlada njegove države prvenstveno posvetila blagostanju svojih državljanov ter šele potem, če bo »še kaj ostalo«, skrbela tudi za lačne, revne ter življenjsko in drugače ogrožene ljudi zunaj svojih meja.

Toda ob tem je treba takoj opozoriti, da se v resnici ta ameriški izolacionizem v času Trumpove vladavine le ni pretirano razmahnil, kajti kljub nekaterim vidnejšim potezam umikanja ZDA iz nekaterih področij (npr. odrekanje humanitarne pomoči Palestincem, umik ameriške vojske iz Afganistana), so ZDA tudi v času Trumpa v večji meri kar skrbno varovale svoja interesna območja, ob tem pa tudi niso bistveno zmanjševale svojih programov pomoči afriškim in drugim državam v razvoju. Toda vtis je bil drugačen. In vtis v takšnih primerih šteje. Še posebej v (sodobni) družbi, ki je obsedena s površinskimi vtisi – tako na socialnih in v drugih medijih, kot v realnem življenju. Ker obstaja celo možnost, da se Trump leta 2025 vrne na predsedniško mesto, je takšen vtis še pomembnejši, saj je mogoče pričakovati, da bi kot predsednik v navedenem pogledu lahko še stopnjeval uresničevanje svojih prepričanj.

Seveda pa so svetu, ki potrebuje konstruktivno sodelovanje med narodi (državami), še mnogo nevarnejši tisti voditelji močnih držav ali celo velesil (Rusija, Kitajska), ki izvajajo bodisi diktatorsko (avtoritarno) bodisi imperialistično politiko. V tem pogledu so nam, ki živimo demokratični Evropi in smo v marsičem tudi zavezniki in partnerji ZDA, le-te še »najmanj nevarne«. Toda naša skrb (lahko) utemeljeno izvira iz dejstva, da Evropska unija kljub svoji ekonomski moči in relativno visoki stopnji blagostanja, ki ga omogoča svojim državljanom, na svetovnem parketu v političnem in vojaškem pogledu ne igra odločilne vloge. Takšno vlogo ima le, kadar deluje skupaj z ZDA ali vsaj z njeno podporo. Zato je seveda za EU in njene članice še kako pomembno, ali se v ZDA ustvarja vzdušje »America first«, ali pa ZDA, tako kot pod sedanjo taktirko administracije predsednika Bidna, ostajajo angažiran partner in zaveznik z evropskimi državami ter si tudi v svetu prizadevajo za več multilateralizma. Ob sedanji ruski politiki ter širjenju kitajskega in drugih vplivov na afriške, južnoameriške in nekatere evropske države, je tako partnerstvo med ZDA in EU ter uveljavljanje naših skupnih demokratičnih, pravnih in drugih vrednot v svetu še kako pomembno.

S povedanim nikakor ne želim idealizirati ZDA in tudi ne njenih odnosov z EU. Glede tega je mogoče biti v marsičem kritičen. Toda ob vsej možni kritiki ostaja večno vprašanje: ali obstaja boljša alternativa. Podobno vprašanje si moramo vedno zastaviti tudi, ko smo npr. kritični do Organizacije združenih narodov (OZN) in drugih mednarodnih institucij, ki so pri marsikateri krizi premalo učinkovite ali celo neučinkovite. Tako že dolgo ni dvoma, da OZN potrebuje temeljito reformo, do katere pa predvsem zaradi blokade nekaterih članic Varnostnega sveta ne pride. Tako se marsikatera zadana naloga ne izvršuje dovolj uspešno, kot npr. odpravljanje lakote, revščine ali neenakosti. Glede nekaterih akutnih kriz je svetovna skupnost celo blokirana, pri čemer je najočitnejši trenutni primer vojna v Ukrajini. Toda ali bi bil brez OZN svet kaj boljši? Ne, bil bi zagotovo celo mnogo slabši, kajti pod vodstvom OZN in njenih organizacij se vsakodnevno le izvajajo številne aktivnosti v pomoč revnim, lačnim, neizobraženim, zatiranim in mnogim drugim.

Na uvodoma omenjeni konferenci mi je eden od udeležencev, iz sicer Sloveniji bližnje države, v klepetu omenil, da je večkrat doživel, kako so člani politične stranke, ki ji pripada, v razgovorih z njim  vedno znova načelni, ko zahtevajo, da stranka preganja korupcijo v svojih vrstah in v državi. Toda obenem ga takoj zatem običajno prosijo, da jim pomaga preko zveze zaposliti kakega njihovega sorodnika, kar je seveda po definiciji klientelizem kot ena od oblik korupcije. To navajam kot primer zato, kar se ljudje pogosto ne zavedamo, kako kontradiktorni smo sami v sebi. Na to znano resnico se velja zato spomniti tudi, ko zahtevamo idealne rešitve od svetovnih vlad in mednarodnih organizacij. Tudi voditelji so le ljudje. Tisti, ki so diktatorji, vidijo praviloma rešitve le v svoji zoženi in egoistični perspektivi. Tisti, ki delujejo v demokracijah, pa so pod pritiskom povprečnosti, ki izvira iz povprečja volilnega telesa – in če iz tega povprečja v smislu načelnega sledenja pravim ciljem pretirano izstopijo, jih volilno telo (tudi s pomočjo lobijev in interesnih skupin) izloči, odstavi. Spreminjanje sveta na bolje in nato prizadevanje, da tako čim dlje ostane, je zato najpogosteje počasno in naporno delo. Uspešno je lahko le, če temelji na pravem znanju in vrednotah ter če postopoma pridobi ustrezno večinsko podporo (tudi) med ljudmi.

V tem smislu je multilateralizem tako pomemben in hkrati težaven za razumevanje. Povprečni človek se mu je hitro pripravljen odpovedati, saj vidi na prvem mestu svoj interes (»jaz prvi« ali »mi prvi«). Ne vidi pa širše slike, ki nas uči, da je svet povezan in soodvisen ter da zato »moj interes« na dolgi rok ne more biti uspešno zadovoljen, če se podira svet okoli nas. Pravi argument na tem mestu bi seveda moral biti moralno-etični: prav in dobro je, da pomagamo drugim ter da skrbimo za svet okoli nas. Toda ker na to večkrat »pozabimo«, lahko sebe in druge poskusimo vsaj zasilno logično opomniti, da pretirana skrb za urejenost svoje kabine na ladji, ki se potaplja, ni ravno zelo produktivna.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Demokracija se v svoji formi, tj. kot vladavina (večine) ljudstva, nikoli ne udejanja na vseh področjih družbenega življenja. Omejena je predvsem in pretežno na politični sistem. V vsaki demokratični državi so zato vedno prisotni tudi številni dejavniki, ki ne temeljijo na demokratičnem konstituiranju, delovanju in odločanju. Tako npr. podjetja poslujejo predvsem po tržnih zakonitostih, svoje proizvode pa ustvarjajo pretežno po strokovnih merilih. Vsakomur je jasno, da čevlja, računalnika ali turistične storitve podjetje ne more kakovostno izdelati drugače kot po strokovnih standardih. Če bi o teh zadevah odločalo ljudstvo, bi bil to nerešljiv problem.

Seveda morajo podjetja pri svoji dejavnosti upoštevati tudi želje ljudi (»ljudstva«), saj nima smisla proizvajati nekaj, česar ljudje ne želijo ali ne potrebujejo. Toda četudi to pomeni določeno »demokratizacijo proizvodnje«, to seveda še zdaleč nima kake povezave s konceptom demokracije, ki temelji na enakopravnosti vseh ljudi in na njihovi udeleženosti pri odločanju o javnih zadevah. Podjetje lahko svoje proizvode po lastni presoji namenja komurkoli, pri čemer lahko izključi veliko večino ljudi. Proizvodi so lahko namenjeni le bogatašem ali le revežem, zgolj športnikom ali zgolj znanstvenikom itd.

Demokracije tudi ne more biti prav veliko, denimo, v šolstvu. Če bi namreč v šolah učenci demokratično (so)odločali o tem, kaj naj bo v učnem načrtu ter o samih učnih vsebinah, bi to seveda vodilo v absurd. Predstavljajmo si, da bi učenci skupaj z učitelji glasovali o tem, kdaj je bila francoska revolucija, o fizikalnih zakonitostih ali o slovničnih pravilih. Kljub določenim demokratičnim elementom v šolskem procesu, je zato učni proces že po svoji naravi lahko le strokoven. Podobno velja seveda za vsa druga področja (znanost, zdravstvo, ekologija, religija, šport itd.), v katerih kljub različnim elementom demokratičnosti, tj. udeležbe ljudi v razpravi in odločanju, bistveno prevladujejo strokovni načini delovanja. Teh področij je zelo veliko in med njih sodi tudi pravo.

Pravo ima v tem pogledu specifično vlogo, saj za razliko od mnogih drugih strokovnih področij neposredno sooblikuje (demokratični) politični sistem. Volilni postopki, zagotavljanje svobode medijev, varstvo človekovih svoboščin in pravic, zagotavljanje pravičnosti, pravne varnosti, sorazmernosti in drugih načel pravne države – vse to in še marsikaj drugega so pravne institucije, ki so neločljivi del demokracije. Ob tem pa so te pravne institucije, in v tem je spet njihova posebnost, s strani demokratične politike v precejšnji meri nedotakljive. Če namreč politika ukine navedene pravne institucije pravne države, s tem ukine demokracijo. Pri tem je pravna država seveda tudi varuh avtonomnega in nemotenega delovanja drugih področij, saj prek varstva različnih kategorij pravic varuje tudi obstoj in delovanje gospodarskih, delavskih, verskih, kulturnih, zdravstvenih, socialnih, športnih ter mnogih drugih organizacij in družbenih skupin.

Kaj torej v takšnem kontekstu pomeni pravna država? Jasno je, da pravno državo ustvari in v končni instanci ohranja politika. Ker je, denimo, v socialistični Jugoslaviji in Sloveniji politična oblast zavračala pravno državo kot škodljivi buržoazni oziroma kapitalistični koncept, smo imeli pravo oblikovano po socialističnem modelu. Ker je bila v začetku 90-ih let prejšnjega stoletja politična odločitev ljudstva in tedanje slovenske skupščine drugačna, smo v skladu s to odločitvijo na temelju ustave začeli graditi pravno državo. Toda od tu dalje, od temeljne opredelitve za pravno državo, je izgradnja le-te v precejšnji meri odvisna od pravno-strokovnih in ne le političnih meril. Zakone sicer še vedno sprejemajo politiki, vendar pa skladnost teh zakonov z ustavo presoja ustavno sodišče, ki je od politike neodvisen, strokoven državni organ. Prav tako po ustavi in zakonih sodijo sodišča, ki v kontekstu delovanja celotnega pravosodja (odvetniki, državni tožilci itd.) strokovno oblikujejo pravno zavezujoče interpretacije zakonov. Tudi pravna praksa na drugih področjih, v javni upravi, v gospodarstvu itd., predstavlja pretežno strokovno dejavnost, ki skupaj z (ustavno)sodno prakso postavlja zavezujoče smernice in omejitve državni in lokalnim politikam.

Če se poglabljamo v naravo pravne interpretacije, vidimo, da je poleg strokovnih meril v njej tudi marsikaj političnega. Vsak razlagalec namreč v svojo razlago vnaša svoje osebno vrednotenje, ki je v določenih primerih pogojeno tudi z njegovim političnim nazorom. Toda v celoti gledano je delovanje ustavnega sodišča, sodišč, drugih pravosodnih institucij ter drugih pravnih odločevalcev v pretežni meri strokovno in v tem smislu apolitično. Pravo je zato pomembna strokovna dejavnost in instanca, ki politiko omejuje v njenih pretiranih aspiracijah po prevladi moči.

Že neposredno po francoski revoluciji, ko je bilo načelo delitve oblasti sprejeto kot temeljni gradnik ustave ter z njo demokracije in svobode, se je sodstvo, za razliko od zakonodajne in izvršilne oblasti, konstituiralo kot pretežno strokovna, apolitična veja oblasti. V literaturi se večkrat omenja kompromis med revolucionarnim principom ljudske (skupščinske) oblasti ter aristokratskim elementom, ki se je v postrevolucionarni Franciji, v Montesquieujevem duhu delitve oblasti, ohranil v obliki neodvisnega sodstva. Toda za razliko od takratnega razvoja v Franciji, ko se je sodstvo v navedenem kontekstu štelo za strogo podrejeno zakonodaji, ki jo ustvarja skupščina, se je v Federalističnih spisih v ZDA že izoblikovala ideja o sodstvu, ki naj kot tretja, apolitična veja oblasti (četudi najbolj »šibka« oblast – prim. A. M. Bickel: »The Least Dangerous Branch«), predvsem pripomore k omejevanju politične moči Kongresa in predsednika države.

Danes so v demokratičnih sistemih pravo in njegovi nosilci predvsem neodvisni strokovni dejavniki, ki morajo zagotavljati, da zakoni ostajajo v okvirih ustave, da veljajo za vse enako (nosilci oblasti praviloma nimajo pravnih privilegijev) ter da zagotavljajo ljudem dovolj pravičnosti, svobode in pravne varnosti. Pri tem se, kot že rečeno, sodiščem in drugim pravnim akterjem pripisuje predvsem pravno-strokovna in ne politična vloga. Če bi sodišča in drugi odločevalci v pravu odločali na temelju političnih meril, bi pravo izgubilo svoj pomen, vlogo in verjetno tudi družbeni ugled (kolikor ga pač ima).

Zanimivo vprašanje je torej, koliko demokratičnosti prenese pravno-strokovno odločanje. Načelni odgovor je: ne veliko, če želimo, da pravo ostane v pretežno strokovnih mejah in ne postane sredstvo demagogije in populizma. Ob tem naj takoj poudarim da nisem proti vključevanju demokratičnih prvin v pravno delovanje. Opozarjam le, da je tu prava mera takšnih prvin bistveno manjša kot v politični sferi, kjer se seveda upoštevajo tudi številna strokovna mnenja (tudi pravna), vendar pa je način sprejemanja odločitev praviloma izrazito politično voluntarističen.

In kjer se v pravu kažejo demokratične prvine? Ob tem, ko se te prvine v političnih vejah oblasti kažejo predvsem v demokratičnem procesu sprejemanja zakonov in drugih predpisov, je najbolj izrazit demokratičen element v ožji pravni dejavnosti sojenje s pomočjo porote (npr. v ZDA, Angliji) ali senatno sojenje, v katerega so neposredno vključeni posamezni laični sodniki porotniki (npr. Slovenija). Demokratični element pravnega odločanja predstavlja seveda tudi večinsko odločanje v sodnih senatih, pa tudi obrazlaganje sodnih odločitev v obliki ločenih mnenj, ki kažejo na mnenjsko pluralnost sodnikov. Določena »demokratičnost« je tudi v uveljavljanju načela audiatur et altera pars oziroma v posameznih prvinah kontradiktornih postopkov. Demokratičnost se prav tako kaže v »sojenju v imenu ljudstva«, v javnosti sojenja ter v javnem komentiranju sodnih procesov in odločitev s strani medijev, pravnih in drugih strokovnjakov ter državljanov nasploh. V smislu dopustnosti kritike oblastnih odločitev ter v smislu dialoškosti, ki sta del sodobne demokratične kulture, lahko štejemo v kontekst pravne demokratičnosti tudi možnost vlaganja pritožb in drugih pravnih sredstev. Demokratičnost se v pravo na specifičen način vnaša tudi s splošno dostopnostjo pravnega študija. Itd.

Toda kje so meje demokratičnosti v pravu. Dandanes smo priča širjenju razumevanja javnega sojenja, ki se s pomočjo medijev, socialnih omrežij ter tako profesionalnih kot tudi samooklicanih komentatorjev vedno bolj spreminja v resničnostni šov. Na spletu se tako (po možnosti celo v realnem času) spremlja neka odmevna sodna obravnava, ki jo za svoj krog sledilcev komentira neka oseba s stališča svojega (strokovnega) znanja. Tipičen takšen primer iz zadnjega obdobja je sojenje, ki je v ZDA potekalo v zadevi John(ny) C. Depp vs. Amber Laura Heard. Ta sodni postopek, v katerem je slavni filmski igralec zaradi obrekovanja tožil svojo nekdanjo ženo, ona pa se je na to odzvala z nasprotno tožbo, je pritegnil pozornost marsikje po svetu. Na socialnih medijih so ga nekateri posamezniki sproti komentirali z različnih zornih kotov, tudi denimo z vedenjskega oziroma psihološkega vidika, pri čemer so se na njihove ugotovitve seveda odzivali mnogi drugi posamezniki s svojimi komentarji. Lahko si predstavljamo, kako takšni pristopi vplivajo na percepcijo prava s strani ljudi in javnosti. Vsekakor niso na nivoju kake resne pravne analize primera in dejanj udeležencev postopka, razen seveda v primeru, ko zadevo komentira kompetenten in izkušen pravnik.

Toda časi so takšni, da lahko v prihodnosti pričakujemo še več neposrednih video prenosov in sprotnih komentiranj sodnih in drugih pravnih postopkov oziroma obravnav. S takšnimi video prenosi in komentarji si strokovni in laični komentatorji pridobivajo »strokovni ugled« ali pa t.i. všečke na socialnih medijih, ljudstvo pa se iz vsega tega deloma uči in deloma zabava. Časi so tudi takšni, da danes ob odločbah ustavnih in drugih najvišjih sodišč, ki jih spremljajo ločena mnenja, ljudje vedno bolj prebirajo tista ločena mnenja, ki so jim všeč in so nato izrazito kritični do drugih mnenj ali do odločitve sodišča, ki se tem praviloma izgublja avtoriteto. Seveda ljudje radi prisluhnejo tudi stališčem odvetnikov, državnih tožilcev, profesorjev in drugih strokovnjakov, ki na kratko komentirajo tekoče sodne postopke ter sprejete sodne in druge pravne odločitve, seveda pa tudi različne zakone in druge pravne akte.

Tako kot danes pravo in družba ubirata poti, ki so bile pred desetletji še nepredstavljive (npr. javno komentiranje tekočih pravnih postopkov, javno objavljena ločena mnenja sodnikov), bosta tudi v prihodnje ubirala poti, ki se nam danes lahko zdijo nenavadne ali celo vprašljive, jutri pa bodo za večino nekaj samoumevnega. Toda ob tem se je treba zavedati, da je demokratizacija prava, ki prinaša večjo pluralnost pravnih pogledov ter večjo odprtost in dostopnost prava laični javnosti, dvorezen meč, ki lahko tudi negativno vpliva na pravno dejavnost kot takšno in na njeno vlogo v sistemu državne oblasti. Vse tisto, kar spodbuja širjenje različnih nestrokovnih in celo populistično poenostavljenih predstav o pravu in njegovih prvinah, na koncu slabi moč prava nasproti politiki, saj pravnim akterjem jemlje avtoriteto, ljudem pa daje občutek, da je pravo le politika v pravni preobleki (no, nekateri teoretiki bi slednjemu celo pritrdili). Kje in kdaj bomo prešli točko, ko bomo pravo s pretirano demokratizacijo iz pravne vede in stroke začeli odkrito spreminjati v politiko oziroma populizem (če se izrazim nekoliko slikovito), je težko oceniti. Vsekakor moramo biti na to pozorni in skušati trende, ki vodijo v takšne spremembe, pravočasno zaustaviti.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Ali bomo v prihodnje učitelji kot predavatelji prava (če se omejim le na pravno področje) sploh še potrebni? Ali nas ne bosta v celoti nadomestila računalnik ali robot, ki človeka milijonkrat prekašata v sposobnosti obdelovanja in posredovanja informacij ter lahko dobro sprogramirana neumorno in brez jezikovnih, logičnih in podobnih napak predavata kolikor je potrebno dolgo ter nam brezhibno predstavljata študijsko snov na vse mogoče tehnične načine? In nenazadnje, ali nas ne bodo kmalu povsem presegli roboti z umetno inteligenco?

Človek včasih ne ve, ali bi bil vesel ali žalosten, če mu življenje omogoča soočenje z veliko korenitimi družbenimi spremembami. Po eni strani smo lahko veseli vsake bistvene življenjske spremembe, saj nas nekaj novega nauči. Po drugi strani pa vsaka takšna sprememba podre naše dotedanje predstave o svetu in nas vedno bolj potiska v nekakšen vrednostno relativističen odnos do vsega okoli nas. Če smo namreč še včeraj »sveto verjeli«, da je nekaj tako, kot se nam kaže in smo se tega priučili in privadili, nam nato neka radikalna sprememba povsem spremeni takšen pogled na svet. Kako naj potem od tu naprej sploh verjamemo v kaj stabilnega, večnega, zares vrednega, če pa lahko celo na podlagi izkušenj sklepamo, da bo prej ali slej prišla neka nova korenita sprememba, ki nam bo porušila vse dosedanje predstave in navade?

Na miselni (intelektualni) ravni je seveda odgovor že zdavnaj znan. Ponavadi ga izrazimo skozi naslednji rek: Edina stalnica tega življenja so spremembe. Toda tako je le intelektualno, miselno, brez vseh iracionalnih primesi, ki jih je v nas veliko več kot racionalnosti. Če namreč iskreno pogledamo vase, vidimo, da se pretežno vedemo tako, kot da sprememb ne pričakujemo. Imamo dnevne, letne in doživljenjske načrte, gradimo hiše, se poročamo, zaposlujemo se za določen ali nedoločen čas in nato v izrazito pretežnem delu svojega vsakdana verjamemo, da je to nekaj, kar drži, kar se nekako vsaj na kratki in srednji rok ne bo spremenilo.

Nihče ne gre vsak dan zjutraj v službo tako, da razmišlja, da ga lahko med potjo zadane kap, povozi avto, pretepe ropar ali da ga čaka pri vratarju pismo z odpovedjo delovnega razmerja. Prav tako si dandanes, ko že imamo zametke prave umetne inteligence, nihče z napornim intelektualnim delom ne prizadeva za profesorski poklic na takšen način, da bi hkrati ob tem že razmišljal, da mu bo umetna inteligenca tako ali tako kmalu odžrla službo in da se bo moral prekvalificirati za kakšen rutinski poklic. Če pri tem kdo misli, da je to le neko miselno preigravanje, naj obišče kakšno tehnološko naprednejše podjetje (teh je že ogromno), kjer bo videl, kako so mnoga zahtevnejša delovna mesta že »zavzeli« roboti – in pri tem večinoma še niti ne gre za (pravo) umetno inteligenco.

Lahko je torej reči, da je sprememba edina stalnica, ni pa tega v resnici mogoče živeti. Ljudje se oprijemamo navideznih »stalnic«, kajti le tako je naše vsakdanje življenje psihofizično sploh vzdržno. Tako se tudi učitelji prava (podobno velja za mnoge druge učiteljske poklice) praviloma ne sprašujemo, kdaj nas bodo pretežno ali v celoti nadomestile napredne tehnologije. Različne tehnologije seveda celo uporabljamo kot koristne pripomočke pri predavanjih, pri čemer gre npr. za kvantitativne in grafične pripomočke, power point in druge vizualne predstavitve, predavanja na daljavo, ogled dokumentarnih in drugih poučnih posnetkov in filmov, različne e-študentske učilnice itd. Toda misel, da bo v predavalnici na pravni fakulteti čez nekaj let morda že samostojno predaval robot ali računalnik, se nam v resnici ne zdi zelo verjetna. Še več, v resnici jo – vsaj upam, da se ne motim – zavračamo, saj utemeljeno menimo, da je človeški dejavnik nenadomestljiv pri poučevanju prava in pri pravni dejavnosti nasploh.

Toda tudi, ko se osebno čvrsto postavljam na takšno stališče, ki zavrača prevlado naprednih ali inteligentnih strojev na področju prava ter nasploh na področju humanistike in družboslovja, se moram hkrati zavedati... Česa že? Aja, točno: edina stalnica so spremembe! Torej ni nobenega jamstva, da profesorjev in drugih učiteljev prava ne bodo nekega dne nadomestili roboti. Seveda tudi ni nobenega jamstva, da bomo kot civilizacija preživeli podnebne spremembe ali lastne neumnosti, kot so vojne in drugi konflikti, ki izvirajo iz naše sebičnosti in nerazumevanja našega resničnega poslanstva v tem svetu.

Skratka, če si profesorji danes še tako želimo, da bi ostali »glavni« v svojem pedagoškem poklicu, to nikakor ne pomeni, da morebiti že v prihodnjih desetletjih v družbi ne bodo prevladali tisti pravniki, politiki, znanstveniki, bogataši in drugi vplivni ljudje, ki bodo mnenja, da so roboti boljši predavatelji in učitelji na področju prava ter drugih ved in znanosti. In takrat bo to postala nova normalnost, ki se je bodo prihodnje generacije privajale že od rojstva in jo sprejemale za samoumevno – dokler seveda tudi oni ne bodo spoznali, da so spremembe edina stalnica življenja.

O vsem tem ne bi pisal, če ne bi ob poslušanju mnogih ljudi, še posebej tudi pripadnikov mlajših generacij, večkrat uvidel, da se ne zavedajo dovolj nevarnosti, ki jih človeku in človeštvu prinašajo nove tehnologije. Zdi se mi, da tudi na tem področju človeštvo vedno bolj drvi v nekaj, česar večinoma ne razume in ne obvlada, še manj pa dojema možne negativne posledice robotizacije za človeštvo. Očitno človeška rado-vednost tu nima zadostnih filozofskih in še posebej tudi ne etičnih meja. Enostavno gre za »kavbojsko« maksimo: najprej streljamo, nato vprašamo. Drugače povedano: poskusimo in naredimo vse, kar se da (temu seveda rečemo »razvoj znanosti in tehnike«), o morebitnih negativnih posledicah pa bomo razmišljali pozneje.

Seveda je za moje skeptično razmišljanje na voljo na videz prepričljiv ugovor: ljudje smo se vedno upirali napredku, demonizirali prve stroje, vlake, avtomobile in celo kolesa, da ne govorimo o odporu do uvajanja enakosti spolov, ras itd. Točno. Vse to, česar so se ljudje takrat bali, je danes samoumevna in vsakodnevna realnost. Zakaj bi si torej danes delali skrbi glede strojev in umetne inteligence, saj se bo tudi to prej ali slej vzpostavilo kot nova normalnost.

Vse to je res. Toda nova normalnost je lahko jutri tudi svetovna vojna, vsesplošna bolezen ali izumrtje človeštva. Že s humanističnega vidika ima torej vsaka človeška dejavnost neko svojo absolutno mejo. Tako npr. ne moremo preživeti, če se hranimo s kamni – nova normalnost je tu lahko le smrt. V prav takšno novo normalnost nas lahko pahne vsesplošna jedrska vojna. In osebno sem prepričan, da je tudi glede razvoja človeka in človeštva treba prepoznati absolutno mejo dopustnosti in jo upoštevati. Del takšne absolutne omejitve je vsekakor nedopustnost razvoja, ki človeka podreja stroju ali pa ga celo »robotizira« na način, da mu odvzame sposobnost čustvovanja in svobodnega odločanja.

Naj bom še malce nazornejši. Če si na spletu pogledate kratek dokumentarni film z naslovom Kako Kitajska uporablja umetno inteligenco v predavalnici (How China is Using Artificial Inteligence in the Classroom), si boste lažje predstavljali, o kakšni možni in zame povsem nesprejemljivi (neetični, nečlovečni) možni prihodnosti govorim. Prispevek kaže, kako v nekem mestu blizu Šanghaja v osnovni šoli poskusno uvajajo uporabo visoke tehnologije oziroma, kot temu rečejo, umetne inteligence. Gre za enega od eksperimentov v kontekstu velike ambicije Kitajske, da postane globalna vodilna sila na področju umetne inteligence.

V osnovnošolski učilnici ter po celi šoli in okoli nje so nameščene tehnične naprave, s katerimi se, ob pomoči kamer ter čipov, ki jih morajo nositi vsi učenci, ves čas spremlja gibanje vsakega od njih. Vsak učenec je s kamerami prepoznan tudi preko svoje obrazne slike, pri čemer v učilnici pri pouku poseben robot ves čas snema in sporoča učitelju, kolikokrat je kak učenec uporabil mobitel in celo, ali in kolikokrat je kak učenec med poukom zazehal. Takšni in podobni motivacijski pokazatelji nato služijo učitelju, vodstvu šole in staršem, da vplivajo na svoje otroke, da ti odpravljajo te svoje »šibke« točke.

Tako npr. med poukom otrokom na glavo nastavijo tudi posebne senzorje, ki merijo možganska valovanja in nato v realnem času učitelju s pomočjo »neuro-data« v desetminutnih intervalih sporočajo, denimo, koliko in kdaj je kak učenec pozoren in skoncetriran pri pouku matematike. Te računalniške zabeležke učitelj pošilja staršem otrok, ki se o tem medsebojno pogovarjajo v spletnih klepetalnicah, otroke pa doma dodatno »motivirajo« k izboljšanju koncentracije.

Seveda vse to poteka z vnaprejšnjim soglasjem vseh staršev. Tako je to na Kitajskem. In če smo nekoč večino tehnoloških novosti najprej videli v ZDA in v razvitejšem svetu (predvsem na zahodu) ter jih nato nekritično uvažali v Slovenijo, bomo verjetno tudi v prihodnje takšne »nove dosežke znanosti« prej ali slej prav uvajali tudi pri nas, le da jih bomo pobirali še iz Kitajske ali kakih drugih držav. Seveda smo že tudi v Evropi priča poskusnemu uvajanju prvih robotov-učiteljev, o čemer je posnetih tudi nekaj dokumentarnih filmov (npr. kratek film o uvajanju robota učitelja angleščine na eni od nemških univerz – »Meet Germany's first robot lecturer«).

Vse to je po eni strani zelo mamljivo, po drugi pa zelo nevarno. Učitelj prava ali česarkoli drugega ni le učitelj snovi, pač pa je tudi človeški zgled vedenja, načina komunikacije in predstavljanja poklica, za katerega usposablja učence. Je svobodna oseba s svetovnim nazorom in vrednostnim sistemom. Če učitelja robotiziramo, avtomatično robotiziramo tudi učence. Tako kot nesvoboden, neinteligenten ali neetičen učitelj vzgaja rod nesvobodnih, neinteligentnih in neetičnih učencev. Izjeme so v takšnem primeru med učenci redke, so pa edino upanje za drugačno oziroma boljšo prihodnost.

Pisal sem že o tem, da je pravo stvar ljudi in ne strojev, zato mora ostati v vseh bistvenih dimenzijah v človeški domeni (glej IUS-INFO kolumno Umetna inteligenca in pravo, 4. 4. 2022). Seveda sta tehnologija in umetna inteligenca v pravu dobrodošli in koristni, toda ko postaneta pomembnejša od človeškega vrednotenja in od človeka kot vrednote je prava konec. Potem smo v novi »normalnosti«, ki je s prekoračitvijo prej omenjene absolutne meje izničila pravo kot takšno in za katero bo treba najti neko drugo ime.

Učitelji prava bomo v prihodnje pred velikimi izzivi. Mnogi nas bodo navduševali za uporabo novih, inteligentnih tehnologij pri našem pedagoškem delu. Marsikaj od tega bo verjetno primerno in koristno, toda hkrati bomo morali paziti, da ne prekoračimo tistih pedagoških in poklicnih meja, ki varujejo humanistično razsežnost pravnega poslanstva. Če bomo dovolili, da nas napredek pretvori v nekakšne pol-robote ali človeške robote, ali če bomo prepustili pravo robotom kot takšnim, bomo namreč prešli v takšno novo normalnost, v kateri ne bo več prostora niti za nas same.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

V dneh, ko pišem te vrstice, so v že tako ali tako uničujoči ukrajinski vojni delno poškodovali nuklearko Zaporožje, ki je največja nuklearka v Evropi, pri čemer bi njena resnejša poškodba lahko povzročila večje radioaktivno sevanje kot katerakoli dosedanja tovrstna katastrofa (npr. Černobil). Ob tem je seveda dejstvo, da je v tej vojni agresor jedrska velesila, ki v skrajnih situacijah ne izključuje uporabe jedrskega orožja. Kitajska vojska zaradi nedavnega obiska Tajvana s strani predsednice ameriškega predstavniškega kongresnega doma Nancy Peloci z vojaškimi vajami simulira napad na Tajvan. Na bližnjem vzhodu so Izraelci in Palestinci iz Gaze spet v vojaškem spopadu. Vse ostale vojne in druge krize na svetu se nadaljujejo. Zaradi podnebnih sprememb ter posledično suše, pa tudi zaradi ukrajinske vojne in drugih spopadov (npr. v Afriki), stotinam milijonov ljudi po svetu grozi lakota.

Kje so tu zdaj humanitarni cilji Agende 2030, v kateri je npr. dana zaveza svetovnih voditeljev, da bosta lakota in revščina v svetu odpravljeni(!) do leta 2030? Kje so zdaj okoljevarstveni cilji Pariškega sporazuma, ko se zaradi porajajoče se energetske krize vse več držav, tudi evropskih, ponovno zateka k uporabi premoga, da seveda o drugih negativnih okoljskih posledicah ukrajinske vojne in drugih oboroženih spopadov sploh ne govorimo? In kje so meje človeškega pohlepa in drugih negativnih človeških lastnosti, ki so ta svet že izropala mnogih naravnih bogastev in ga pripeljala do absurdne premoženjske neenakosti ljudi (manj kot deset odstotkov ljudi ima v rokah znatno več kot dve tretjini svetovnega bogastva)?

Še in še bi bilo mogoče naštevati dejstva, ki kažejo, da človeškost tega sveta ni ravno v svoji svetli razvojni fazi. Seveda moramo v duhu kitajske yin-yang prispodobe videti in pripoznati tudi številne dobre stvari, ki so prav tako človeške in ta svet še vedno držijo pokonci. Še vedno je na srečo tako, da količina dobrega v svetu prevladuje nad količino slabega. S tega vidika smo lahko do neke mere pomirjeni, sploh če večino vseh negativnih pojavov opazujemo z razdalje (kot npr. v Sloveniji). Toda tudi ta razdalja se vedno bolj manjša, saj nas nekatere naravne in družbene neugodnosti, npr. veliki požari, suša, draginja in napovedi možne energetske krize, tudi v Sloveniji opozarjajo, da vse misli o učinku metulja, o holistični soodvisnosti vseh delov sveta ipd. dobivajo tudi povsem konkretne oblike. Te so zdaj vedno bolj negativne, zaskrbljujoče, zaradi česar se jih sploh začenjamo zares zavedati. Seveda pa le do prve dobre novice ali ugodnega trenutka, ko nanje spet pozabimo in se – kar je tako zelo človeško – raje malo poveselimo in potolažimo, da bo že bolje.

Človeškost torej poskrbi, da znamo pozabiti na skrbi in videti tudi dobre plati življenja. To je zagotovo dobra plat človeškosti, kajti človek enostavno ne bi preživel, če bi se nenehno zavedal vseh zunanjih negativnih pojavov in vplivov, pa tudi vseh svojih napak, skrbi itd. Toda ta dobra plat pozabljivosti se spremeni v slabo, kadar izgubimo občutek za resnično nevarnost za naš obstoj in razvoj, prav tako pa tudi, kadar izgubimo občutek za sočloveka in druga bitja. Čeprav nočem biti črnogled, moram reči, da se zdaj, ko je naš planet res izrazito pod vplivom »človeškega faktorja«, mnogi negativni dejavniki že nevarno kopičijo in da se nam lahko v določenih pogledih približujejo že različne t.i. točke brez povratka. Na to nas, denimo, v zvezi s podnebnimi spremembami opozarja vedno več strokovnjakov, kar zadeva npr. uporabo jedrske energije ali orožja, pa je ta nevarnost prisotna že nekaj desetletij, le da smo jo po padcu železne zavese v precejšnji meri odrinili iz zavesti.

Seveda je veliko odvisno od medijev. Ti nam pretežno krojijo občutek o tem, kje smo in kaj se dogaja v svetu in doma. Pred nekaj leti so nas še skrbele usode ljudi v Siriji, Jemnu, Venezueli ali kje v Afriki, ki so jih nato nadomestile skrbi glede koronavirusa, nato se je pričela ukrajinska vojna, zgodil se je ponoven prevzem oblasti s strani Talibanov v Afganistanu itd. – toda, ko vse to izgine iz naslovnic, tudi mi nekako pozabimo, da se te stvari ali njihove posledice še vedno dogajajo oziroma trajajo ter zato iz vsega tega ne potegnemo resnega in zavezujočega nauka. Kar je spet zelo človeško, vendar pa nekako ni prav. Predvsem pa to ni človečno. In če nekaj, kar ljudje mislimo, čutimo in počnemo ni človečno, je človeštvo zagotovo na napačni poti.

Človečnost (humanost) je osrednja prvina morale. Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) jo opredeljuje kot lastnost človeka, ki kaže v odnosu do okolja pozitivne moralne lastnosti. Sam menim, da je človečnost celo vrlina vrlin, saj se v njo stekajo vse moralne prvine (dobrota, sočutje, solidarnost, poštenost itd.), ki so izraz težnje po spoštovanju, varovanju in pozitivnem spodbujanju sočloveka. Všeč mi je tudi zgornja opredelitev iz SSKJ, ki govori o pozitivnih moralnih lastnostih »v odnosu do okolja«. Tudi sam namreč menim, da človečnost zajema tudi pozitiven, tj. sočuten in spoštljiv, odnos do živali in rastlin, v nekem širšem smislu pa tudi do vsega stvarstva, ki nas obkroža in katerega neločljiv del smo tudi mi sami.

Tako kot vsak drug pojav ali pojem, je mogoče tudi človečnost razumeti na različne načine in jo relativizirati. Že njena uvrstitev v jedro morale in etike nas sooči z neizmerno raznolikostjo filozofskih, religioznih in teoretičnih pogledov na bit in bistvo morale in etike. Iskanje pravilne človekove moralno-etične usmeritve lahko iščemo v različnih verskih spisih (Sveto pismo, Koran, Bhagavad Gita itd.), v naravnopravnih teorijah (npr. Aristotel, Tomaž Akvinski), v filozofiji utilitarizma (npr. J. S. Mill), v dolžnostni oziroma imperativni etiki (npr. I. Kant), v etiki vrlin (npr. Aristotel, Konfucij, D. Hume), seveda pa ne smemo spregledati tudi pogledov, ki postavljajo pod vprašaj tradicionalne moralne teorije (npr. F. Nietzsche) ter teorij moralnega relativizma.

Če se pustimo zmesti od vseh teh in drugih pomembnih pogledov na moralo in človečnost, potem seveda začnemo človečnost pretirano intelektualizirati, o njej preveč racionalno razmišljati in razpravljati, kar nas oddaljuje od njenega preprostega bistva, ki se glasi nekako takole: Bodi dober do sočloveka in mu pomagaj! Seveda pa vse omenjene in druge etične teorije ne bi nastale, če bi bila stvar res tako preprosta. Pomoč sočloveku je morebiti nominalno lahko celo nesporen skupni imenovalec etike in morale. Tako kot denimo tudi: Bodi dober! Ali pa kantovski imperativ: Človek naj bo vedno cilj in nikoli sredstvo! In še bi lahko naštevali.

Toda težave vedno nastopijo zato, ker si vsak posameznik nekoliko drugače (subjektivno) predstavlja, kaj pomeni spoštovanje, ali kaj je dobro za druge ter ne nazadnje, kaj pomeni pomagati sočloveku. Še več, nekateri si celo različno predstavljajo, kdo je človek, saj sta svet in zgodovina prepolna ljudi in teorij, ki npr. ljudem drugačne barve kože ali sužnjem celo odrekajo človeško naravo. In ker se opredelitev človečnega, dobrega, solidarnega in poštenega praviloma v praksi polastijo še različni neuki ali manipulativni politiki, ideologi in drugi, ki imajo v družbi najmočnejši vpliv, se ne smemo čuditi, da je na tem svetu marsikaj povsem obrnjeno na glavo in da se tisto, kar je najslabše (npr. pohlep, egoizem, prevara) večkrat razglaša za najboljše in obratno.

Zakaj je vse to pomembno in kaj storiti?

Prvič, pomen človečnosti je v tem, da resnično osmišlja naše življenje. Doseči čim višjo stopnjo človečnosti, in sicer tako, da si po svojih najboljših močeh prizadevamo, da nesebično (brez egoističnih motivov) storimo kaj dobrega za druge in za svet, je življenjski imperativ, ki nas usmerja k človeškemu bistvu. K tistemu bistvu, ki ga v »čebulnem« smislu prekrivajo številni ovoji nevednosti, ki jih moramo odstraniti (»olupiti«), da se vrnemo sami k sebi. V religioznem smislu je to nekakšna nujna moralno-etična predstopnja našega duhovnega zbližanja z nedoumljivim Stvarnikom, v ateističnem pogledu pa gre za etično samoizpolnitev človekove individualne, kolektivne in obče-svetovne razsežnosti jaza.

Drugič, kaj torej storiti? Predvsem dvoje. Prvič, s pridobitvijo pravega znanja in s poglobitvijo vase moramo ozavestiti človečnost kot eno najpomembnejših stvari v življenju. Drugič, do ljudi lahko razvijamo dobronameren odnos, kljub vsem pomanjkljivostim, ki jih pri njih (tako kot pri sebi) opažamo, poleg tega pa lahko po zdravi pameti storimo kaj koristnega in dobrega za druge, pri čemer se ne smemo preveč ozirati na racionalne pomisleke. Manjša denarna pomoč človeku v finančni stiski, premišljen nasvet nekomu, ki nas prosi zanj, poslušanje nekoga, ki se resnično rabi izpovedati, opora nekomu, ki težko stoji ali hodi, nudenje prevoza nekomu, ki si ga sam ne more zagotoviti, pomoč poškodovanemu ali bolnemu ter ne nazadnje prijazen in sočuten odnos do ljudi – vse takšne in podobne majhne stvari so neposreden izraz človečnosti. Vse to je seveda mogoče včasih, če imamo za to čas, možnost in sredstva, storiti ali nuditi tudi v širšem obsegu. Če nas pri vsem tem kdo zvijačno zavede oziroma prevara, je temeljno breme na njemu, ne na nas. Seveda pa smo v tem primeru odgovorni za lastno neznanje, tj. za naivnost, površnost, pozabljivost ipd. In prav zato, da do tega ne pride, se moramo tako iz prakse kot teorije (na)učiti, da ne trošimo svoje energije v prazno ter ne podpiramo »namišljenih bolnikov« ter krivic ali zlobe. Tako preprosto je vse to in hkrati tako zapleteno.

Še posebej zapletene so zadeve na širši državni in mednarodni ravni. Toda tudi na tej ravni šteje vsako dejanje, ki resnično služi predvsem ljudem in človeštvu. Ker pa posameznik sam ne more kaj dosti vplivati na svetovni razvoj dogodkov (razen seveda, če vodi kako svetovno ali regionalno velesilo), je na koncu s človečnostjo tako, da smo sicer družbeno odgovorni, da nanjo po svojih močeh opozarjamo, vendar pa jo moramo predvsem iskati in najti v sebi. Karkoli se v svetu dogaja in se bo zgodilo, nas ne odvezuje od najstva in možnosti, da si svoje življenje osmislimo sami.

Naj se za konec na kratko ustavim še pri odnosu med človečnostjo in pravom. Med pravniki je splošno znana Jellinekova misel, da ni pravo nič drugega kot etični minimum. Če izhajamo iz te misli ter dejstva, da je postavljeno pravo neposredni proizvod človeka, ki je z namenom urejanja družbenih razmerij spet namenjeno človeku (ljudem), potem je očitno, da pravo poleg svoje družboslovne razsežnosti vsebuje tudi humanistično in humano razsežnost. Jellinekov minimum etike oziroma morale tako implicira tudi človečnost (humanost) kot tisti minimum vrednostne vsebine, ki se mu pravo nikoli ne sme odreči. Koliko in kakšne človečnosti lahko najdemo v vsakokratnem postavljenem pravu je seveda odvisno od številnih družbenih in naravnih okoliščin. Toda pravnik ne bo ravnal narobe, če si bo tudi poklicno, seveda zdravorazumsko in upoštevaje nujnost sorazmerja med različnimi pravnimi vrednotami, prizadeval, da se človečnost v čim večji meri uveljavlja tudi skozi pravo.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Preden strnjeno predstavim nekaj misli oziroma odgovorov na zgoraj navedena vprašanja, naj na splošno rečem, da ne sprejemam argumenta, ki sem ga preteklih letih slišal od nekaterih posameznikov, da točna določitev meje med Slovenijo in Hrvaško niti ni tako pomembna, saj sta obe državi v Evropski uniji in se je zato nesmiselno prepirati (še) o tem vprašanju. Na podoben način so očitno razmišljali nekateri ključni akterji tudi v bivši SFR Jugoslaviji in zato me ne preseneča, da so mi doslej takšne argumente predstavljali prav posamezniki, ki so bili nekoč tesno vpeti v skupno jugoslovansko oblast ali pa posamezniki, ki imajo neposredne finančne in druge koristi od svojega poslovanja z našo sosedno državo. Če bi v prejšnji skupni državi mejo med Slovenijo in Hrvaško jasno in določno uredili, bi nam bilo zadnjih 30 let prihranjeno ogromno energije, časa in denarja, ki smo jih porabili za pogajanja, sporazumevanja in prepire o tej meji. Samo pomislimo, kako koristno bi lahko vse to energijo in ostalo preusmerili v razvojne in podobne projekte ter v dobro medsosedsko sodelovanje s Hrvaško.

Na splošno je tako, da državne meje oziroma omejitve so in ostajajo realna nuja. Kozmopolitske ideje resnično naprednih ali zgolj naivnih umov v (do)sedanjem in prihodnjem svetu ne morejo v celoti zaživeti, saj so v prehudem nasprotju z relativno nizko razvojno stopnjo človeštva. Ljudje se na tej stopnji nujno povezujemo v različne družbene skupine, se z njimi kolektivno identificiramo ter s tem zamejimo. Vse skupaj je seveda z vidika večnosti nesmiselno, saj si na ta način egocentrično prilaščamo stvari, ljudi, ozemlje, ideje – vse tisto, kar je v resnici naše skupno svetovno dobro. Toda tej svoji psiho-fizični in družbeni realnosti še ne moremo ubežati. Zato je pomembno, da so v izogib nenehnim sporom in konfliktom vse te naše meje oziroma omejitve tudi ustrezno pravno definirane in pripoznane. Še posebej tudi meje med državami. Tako tudi pravno določena meja med Slovenijo in Hrvaško.

Ker sem zagovornik demokratične, pravne, socialne (solidarnostne) in kulturne EU, težko izgovorim naslednje besede. Toda dejstvo je, da ne vemo, ali se bo EU lahko v prihodnosti vedno dovolj uspešno upirala kriznim razmeram ali celo razdiralnim tendencam različnih političnih ter drugih interesnih organizacij in skupin. Če bi kdaj v prihodnje prišlo do močnejših divergentnih procesov znotraj Evrope, bodo seveda državne meje znova postale zelo pomembne. Sicer pa nas na pomen državnih meja opozori že kako srečanje voditeljev svetovnih gospodarskih velesil v sosednji Italiji, ki ga spremlja začasno vzpostavljen poostren italijanski nadzor nad slovensko – italijansko mejo. Prav tako smo zaradi izrazito povečanega obsega migracij še kako soočeni s pomembnostjo meddržavnih meja, saj je pomembno, da se točno ve, na katerem ozemlju je vsaka država pravno pristojna za soočanje z begunci ter ekonomskimi in drugimi migranti. Zadnjih nekaj let je prav zaradi migracij ogrožen tudi Schengenski režim, saj mnoge države v nedogled in celo v nasprotju s pravno ureditvijo EU podaljšujejo »začasne« kontrolne preglede na svojih mejah znotraj schengenskega območja. Nenazadnje nam je tudi pandemija Covida-19 ponovno predočila dejstvo, da so v takšnih in podobnih krizah meje držav znotraj EU še kako pomembne, saj vsaka država pri sprejemanju ukrepov v takšnih kriznih razmerah uveljavlja svoj teritorialni pravni princip, za katerega je seveda ključno, da so meje med državami jasno in nesporno določene.

S tem v zvezi štejem odločitev Sodišča EU, z dne 31. 1. 2020, o nepristojnosti za odločitev o vprašanju, ali je neizvršitev arbitražne odločbe s strani Hrvaške tudi kršitev prava EU kot neprimerno defenzivno oziroma evazivno. Seveda lahko razumem pravno »politiko« (»policy«) tega sodišča, da se ne želi »vmešati« v to občutljivo vprašanje, ki ima poleg pravnih tudi pomembne politične (»politics«) vidike. Toda dejstvo je, da sta vsaj v nekaterih vidikih arbitražni sporazum in posledično arbitražna razsodba relevantna tudi z vidika pravne ureditve EU. Ne gre le za pomen spoštovanja mednarodnega prava s strani (članic) EU, za pravna vprašanja lojalnih dobrososedskih odnosov med članicami EU ali za vprašanja opredelitve ribiškega režima, pač pa tudi za enostavno dejstvo, da Komisija EU ali kaka druga institucija EU ne more uveljavljati svoje jurisdikcije v zvezi z določeno državo, če ne ve, ali se je nekaj pravno spornega sploh zgodilo na njenem teritoriju. Zato je bila EU tudi sopodpisnica arbitražnega sporazuma med Slovenijo in Hrvaško, saj je določna in dokončna ureditev mejnih vprašanj med članicami EU logična in ključna pravna predpostavka za normalno delovanje EU.

Izogibanje odločanju o takšnih pomembnih pravnih vprašanjih ni seveda nič novega, saj se marsikatero nacionalno ali mednarodno sodišče otepa določenih »vročih tematik«. Nič ni lažjega, kot reči, da naj se tisti, ki so v medsebojnem sporu, pač zmenijo sami med seboj. Toda še posebej v takšnih primerih, kot je vprašanje implementacije arbitražne odločbe, je to neodgovorno in po moji oceni slabi verodostojnost Sodišča EU. Tako kot slabijo verodostojnost EU institucij tudi takšna dejanja, kot je bilo dejanje Komisije EU, ki je zaradi političnega pritiska vodstva komisije zatajila osnutek pisnega mnenja svoje pravne službe, v katerem je ta strokovna služba podprla praktično vse glavne argumente, ki jih je v svoji tožbi zoper Hrvaško navedla Slovenija. O tem mnenju so najprej pisali mediji, z njegovim celotnim besedilom je bilo seznanjeno tudi Sodišče EU, ki pa se je oceni relevantnosti njegove vsebine raje izognilo tako, da o zadevi sploh ni odločilo.

Kakorkoli že, tudi vladavina prava je v rokah nepopolnih ljudi in sodišč. Tako doma, kot po svetu. In kadar se sodišča izogibajo odgovornosti ali celo podredijo politiki, to vodi v prevlado močnejšega nad šibkejšim. »Jači tlači« se glasi stari rek z Balkana. Zato je nenehno prizadevanje za pravno državo in vladavino prava tako pomembno še posebej za majhne države. Šibkejše namreč pred močnejšimi varujeta le etika in pravo. In ker je etika v politiki prepogosto pozabljena oziroma zavestno ignorirana, je pravo tisti zadnji racionalni institucionalni mehanizem, ki daje upanje majhnim, da si jih veliki ne bodo brezobzirno politično in drugače podredili ali jih celo uničili. Zato mora Slovenija tako iz načelnih razlogov kot iz lastne eksistenčne nuje vedno znova dosledno vztrajati na spoštovanju vladavine prava. Zato moramo tudi v prihodnje dosledno in brez popuščanja vztrajati pri tem, da mora Hrvaška implementirati arbitražno razsodbo. Na zato, ker bi želeli naši sosedi karkoli slabega, ampak zato, ker gre pri tem za spoštovanje vladavine prava kot skupnega dobra EU in širše mednarodne skupnosti ter za dokaz pravne verodostojnosti Hrvaške.

Prav slednje, tj. pravna verodostojnost (kredibilnost), je eden ključnih temeljev medsebojnega zaupanja med državami v EU. Vzemimo za primer schengensko ureditev. Hrvaška želi postati  članica te ureditve. To ji želi tudi Slovenija, saj bi vsi raje videli, da na meji med Slovenijo in Hrvaško ni mejnih kontrol. Tako bi še lažje potovali in trgovali v obe smeri. Toda za premik schengenske meje na meje Hrvaške s Srbijo, Bosno in Hercegovino ter Črno goro mora Hrvaška izkazati tudi svojo pravno verodostojnost. Del te verodostojnosti je njena pravna volja, sposobnost in zaveza, da učinkovito varuje schengensko zunanjo mejo pred nezakonitimi migracijami oziroma različnimi oblikami tihotapljenja ljudi, mamil ter drugimi protipravnimi dejanji. Toda ali lahko naši sosedi, ki je že večkrat odstopila od dvostranskih dogovorov s Slovenijo in ne želi izvršiti pravno zavezujoče arbitražne odločbe, zaupamo oziroma verjamemo, da bo schengensko mejo varovala tako, da bosta Slovenija in preostala EU varni pred omenjenimi protipravnimi praksami?

Spomnimo se, kako je v času največjega migracijskega vala v letu 2015 hrvaška policija ob nočnih urah skrivno vodila begunce do meje s Slovenijo ter jim dajala napotke, kako nezakonito vstopiti v našo državo (dejansko jih je tudi prisilljevala v nevarna nočna prečkanja obmejne reke). S temi ravnanji je prenehala šele, ko je slovenska policija vse to dokumentirala na nočnih posnetkih in s tem seznanila EU in nekatere druge mednarodne institucije. Hrvaška je nato, po mednarodnem pritisku, to nehumano in nespodobno prakso opustila, toda kakšnega izrecnega opravičila v zvezi s tem nismo bili deležni. Ali torej lahko Hrvaški danes zaupamo, da ne bo v prihodnje ravnala podobno? Če bi implementirala arbitražno odločbo, bi to nedvomno močno okrepilo naše zaupanje v Hrvaško ter naše medsebojne politične odnose povzdignilo na višjo raven. Potem tudi ne bi bilo dvoma, da Hrvaška resno jemlje svoje temeljne pravne zaveze in bi ji bila pot v Schengen in v še kake druge mednarodne integracije široko odprta. Če ji bo EU, s soglasjem Slovenije, to pot odprla že prej, zgolj iz t.i. pragmatičnih političnih razlogov, bo to še dodatno oslabilo vero v EU kot varuha temeljnih pogodb in vladavine prava. Seveda pa bo to imelo tudi neposredne posledice za Slovenijo.

Glede tihe diplomacije, ki jo je s Hrvaško vodila prejšnja vlada, naj rečem, da je ta smiselna, če se v njej seveda slovenska stran drži tudi pravnih načel in zavez. Tiho diplomacijo smo vodili že tudi ves čas od sprejema arbitražne odločbe. Verjamem, da bo potrebna tudi v prihodnje.

Toda glede tihe ali javne diplomacije v zvezi z slovensko-hrvaško mejo je treba opozoriti na past, v katero se lahko Slovenija ujame, če z našo diplomatsko izkušeno in zvito sosedo privoli v kakršen koli nov dogovor o meji. Edini dogovor, na katerega sme pristati Slovenija, je dogovor o implementaciji arbitražne odločbe. Morebitni dogovor, ki bi od implementacije te odločbe odstopil, bi zagotovo pomenil, da smo bodisi pri nečem preveč popustili ali pa se vrnili v predarbitražno stanje, ko je bilo vse negotovo in je prevladovala politika izvršenih dejstev – seveda na škodo Slovenije. Povedano drugače: Slovenija z nobenim dogovorom s Hrvaško ne bo dobila več, kot nam prisoja arbitražna odločba, kajti namen Hrvaške je, da s ponovnim pogajalskim procesom dokaže, da je Slovenija odstopila od arbitraže, nato pa v pogajanjih pridobi več, kot ji je prisodila arbitražna razsodba. Zagotovo se namreč Hrvaška ne upira arbitražni odločbi zato, da bi z drugačnim dogovorom dobila kaj manj. Ob tem ne smemo pozabiti, da pred sprejetjem arbitražnega sporazuma državi skoraj dvajset let nista uspeli doseči dogovora o odprtih mejnih vprašanjih.  

Seveda lahko razumem, da bi hrvaška stran želela več, kot ji daje arbitražna odločba, toda prav tako morajo oni razumeti, da bi več želeli tudi mi. Zaradi tega, predvsem pa seveda zaradi zavezujoče pravne narave arbitražne odločitve, mora tudi Hrvaška le-to v celoti pripoznati kot pravno dejstvo ter jo implementirati. Ker je meja na morju že jasno določena, je implementacija s pomočjo mešane slovensko-hrvaške komisije potrebna le še glede odprtih vprašanj praktičnih razmejitev na kopnem in glede podrobnosti režima za uporabo ustreznih morskih območij, seveda vse to le v okvirih, ki jih je že postavila arbitražna razsodba. Če pa bi kdaj v prihodnosti, po obojestransko že pripoznani in implementirani arbitražni odločbi, državi skupno in soglasno ugotovili, da lahko kako obmejno zadevo skupno in sporazumno uredita tudi drugače, bi bilo to takrat seveda smiselno storiti, pri čemer bi k ratifikaciji takšnega novega sporazuma vsaka država pristopila v skladu s svojo notranjo pravno ureditvijo.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Najprej je treba ugotoviti, da sodobna pravna država, ki zajema tudi koncept vladavina prava, izhaja iz teoretske oziroma filozofske predpostavke, da diskriminacija ljudi na osnovi spola, rase, porekla, političnega prepričanja in drugih osebnih okoliščin ni dopustna. Iz tega izhajata nauk in praksa človekovih pravic, ki temeljne (osebne, državljanske itd.) človekove svoboščine in pravice pripisujeta vsakemu človeku. Pridobitev modernega prava je tudi načelo enakopravnosti, ki pa človeka pred zakonom ne izenačuje absolutno, pač pa le relativno in sorazmerno. To pomeni, da ljudi v enakih vlogah in situacijah obravnavamo pravno enako (podobno), v različnih vlogah in situacijah pa različno – pešci so drugače obravnavani kot vozniki, delavci drugače kot direktorji, učitelji drugače kot študenti itd. Če jemljemo predpostavko o nujnosti nediskriminacije kot samoumevno, potem je seveda takšno pravo napredno, vendar pa še vedno ne reši temeljnega vprašanja, tj. vprašanja materialne, premoženjske neenakosti. Če namreč enako lastninsko pravico priznamo bogatašu in revežu, s tem pravno le utrdimo in potenciramo premoženjsko in socialno razliko med obema. Že marksisti in anarhisti so teoretsko izpostavili, da je zato t.i. meščanska kapitalistična ureditev še vedno diskriminatorna, saj ljudi pravno izenači v formalnem, ne pa tudi dejanskem vidiku. Enakost v lastninski pravici, v svobodi gibanja ali v svobodi govora revežu praktično nič ne pomagata, bogataša ali oblastnika pa le še utrjujeta v njegovem dejansko privilegiranem družbenem položaju.

V naši prejšnji skupni državi so nas v šoli, izhajajoč iz razmeram prilagojene teorije marksizma, učili, da je t.i. meščanska (zahodna) demokracija sicer zgodovinski emancipatorni korak naprej od fevdalizma, ki je temeljil na okosteneli in diskriminatorni stanovski ureditvi (plemstvo, duhovščina, obrtniki, kmetje), vendar pa tudi meščanska ureditev, temelječa na pravni državi, človeka ne osvobaja dovolj. Tako naj bi v pravem socializmu meščansko posredno demokracijo nadomestila neposredna, iz področja politike naj bi se demokracija razširila tudi na področje ekonomije, formalni koncept zasebne lastninske pravice pa naj bi bil presežen s podružbljanjem lastnine. Vse to se lahko sliši dobro, vendar je – kot se je izkazalo v vseh socialističnih (komunističnih) eksperimentih – to velika družbena utopija. Uvajanje takšne ureditve na državno-sistemski ravni vedno znova klavrno propade, saj enostavno ni v zadostni meri prilagojeno civilizacijski stopnji človeka in družbe. Takšne družbene ureditve je mogoče sistemsko, tj. celovito, uvajati le na silo, preko diktature, kar le še dodatno poslabša situacijo, saj se gospodarski nefunkcionalnosti takšnega modela pridruži še zatiranje svobode in pravic posameznika ter odsotnost pravne države, kar vodi prej ali slej v kolaps celotne ureditve. To ne pomeni, da posameznih prvin socialističnih in podobnih modelov (npr. socialnih prvin države, politike enakih možnosti, pozitivne diskriminacije v korist zapostavljenih skupin, referenduma kot korektiva posredni demokraciji) ni primerno in koristno uveljavljati znotraj moderne demokratične države ter z njo povezanega liberalizma in kapitalizma. To je celo nadvse zaželeno. Nikakor pa ni mogoče ljudem na silo vcepiti visoke stopnje solidarnostne zavesti, za katero po svoji naravi enostavno nis(m)o dozoreli.

Seveda pa je to le ena plat zgodbe. Mnogi ljudje so v zgodovini verjeli in verjamejo tudi danes, da sta nas bog ali narava ustvarila različne in moramo zato na družbeni ravni že po naravi stvari to različnost tudi politično in pravno ohranjati  ter spodbujati. Iz tega so (bile) izpeljane različne sužnjelastniške, kastne, fevdalne, elitistične, nacionalistične in celo rasistične teorije in ideologije, ki jih mnogi zagovarjajo tudi danes. Za razliko od t.i. levih političnih ideologij, ki težijo k egalitarizmu, takšne konzervativne ali celo reakcionarne ideologije egalitarizem zavračajo in zagovarjajo večvrednost bele ali kake druge rase, dominacijo moškega spola nad ženskim in druge oblike diskriminacij. Tudi v  luči tovrstnih filozofij, religij ali ideologij je moderna demokracija, ki sobiva s pravno in socialno državo, povsem zgrešena.

Tako skrajno levi kot skrajno desni ideološki pogledi so torej nezdružljivi s pravno državo. Le-ta išče nekakšno ravnovesje med obema navedenima skrajnostima v tistih pravnih institutih, ki so kar najbolj prilagojeni človeški naravi na sodobni civilizacijski stopnji, hkrati pa težijo k emancipaciji posameznika nasproti zatiralskim oblastnim strukturam – ne glede na to, ali gre za politično, versko, kapitalsko ali kako drugo oblast. Sodobna pravna država tako ni utemeljena ne v skrajnem egalitarnem in ne v skrajnem elitističnem ideološkem polu. Vsebuje mnoge liberalne ideološke nastavke, ki pa jih nadgrajuje s socialnimi in drugimi ideološkimi prvinami. V tem pogledu je pravna država kompatibilna s kapitalističnim ekonomskim sistemom in kot takšna ne preprečuje družbenih neenakosti v materialnem bogastvu. Kot rečeno, pravna država preprečuje marsikatero drugo obliko družbenega razlikovanja kot diskriminacije, toda ko gre za vprašanje materialnih dobrin dopušča in omogoča veliko skrajnosti. Prav tako so te prisotne tudi v nedemokratičnih ureditvah, ki diktatorjem in njim pripadnim mogotcem omogočajo vse vrste bogatenja na račun velike večine podrejenih posameznikov, pri čemer so nedemokratične ureditve še slabše, saj, za razliko od pravne države, pot do materialnega bogastva ne pogojujejo s pretežno pošteno ali vsaj pravno dopustno tekmo na relativno svobodnem trgu ali po drugih pravno dopustnih kriterijih. Ob tem hkrati omogočajo še druge, že omenjene oblike diskriminacije (po spolu, rasi, kasti itd.). Kljub temu, da torej pravna država dopušča nezmerno materialno neenakost v družbi, je še vedno boljša od diktatur, v katerih se tajkuni, kulaki in drugi bogataši porodijo skoraj izključno preko klientelizma, korupcije, mafijskih poslov in podobnih načinov delovanja.

Če se torej vprašamo, ali, zakaj in kako v svetu omejiti čezmerno bogatenje enih in čezmerno revščino drugih, moramo najprej sploh doseči tisto stopnjo kultiviranosti, ki sovpada z moderno demokracijo in pravno državo. To je enostavno nujno zato, ker na ta način zavestno pristanemo na izločitev drugih vrst neenakosti (diskriminacije), ki so po svoji naravi bistveno hujše od ekonomske diskriminacije, saj neposredno negirajo človekovo dostojanstvo vseh tistih, ki niso prave rase, spola, verske pripadnosti itd., pri čemer ta negacija iz nestrpnosti marsikje preraste celo v sovraštvo do določenih vrst različnosti (npr. do homoseksualnosti) ali v prezir do nekaterih ljudi (npr. do invalidov). Pot do te stopnje kultiviranosti je izjemno težka in dolgotrajna pri čemer danes še nikakor ne moremo trditi, da se je takšna kultiviranost že kjerkoli v svetu čvrsto usidrala. Nobeno pretežno demokratično in tolerantno svetovno okolje, med katera sodi tudi Evropska unija, še zdaleč ni imuno na napade nasprotnih dejavnikov, ki se kažejo v različnih oblikah spodkopavanja demokratičnih, pravnih in socialnih vrednot. Tako smo tudi v Sloveniji in Evropi pri prizadevanju za odpravo prevelikih in škodljivih neenakosti na eni strani še vedno močno vpeti v prizadevanja, da sploh ohranimo vse tisto dobro, kar smo doslej skozi stoletja mukoma dosegli, na drugi strani pa smo pred velikimi izzivi, kako preseči pretirane neenakosti v materialnem bogastvu. Ob tem se moramo zavedati, da velik del sveta takšnim prizadevanjem sploh ni naklonjen, zato je situacija v tej luči še dodatno težavna (podobno kot npr. pri prizadevanjih za mir, za omilitev podnebnih sprememb ali za odpravo diskriminacije in zatiranja žensk, otrok in drugih ranljivih skupin).

Seveda pa je resnična in največja ovira tudi v nas samih. Povprečna človeška narava namreč stremi k neomejeni možnosti uspeha. Če se je nekdo drug iz navadnega delavca povzpel do bogataša, je to za mnoge ljudi pomemben navdih. Prav takšen navdih so najuspešnejši in najbogatejši športniki ali filmski igralci. Nekdo, žal, takšen navdih prepozna tud v bogatem botru mafijske združbe. Toda vse to pomeni upanje za vse in vsakogar, da lahko uspe(jo) tudi on(i). Zato ljudje psihološko in dejansko potrebujemo milijarderje. Ne vsi, ampak večina. Ker tako lahko upajo tudi oni. Pa tudi občudujejo lahko te materialno najuspešnejše ljudi. In četudi jim pogosto zavidajo in jih ne marajo, jih ravno zato še bolj potrebujejo, kajti tudi zavist, jeza in sovraštvo potrebujejo nekoga, v katerega se lahko usmerijo. V takšnih skrajnostih se tudi na drugih področjih življenja odvijajo najbolj dramatični spopadi svetlobe in teme, občudovanja in sovraštva. Še več, takšno miselnost spodbuja tudi marsikatera oblast, saj je v marsičem koristna za nadvse tekmovalni (konkurenčni) kapitalizem. 

Drugačno miselnost ohranjajo v svetu nekatere tradicionalne (plemenske, rodovne, vaške in podobne) skupnosti v manj materialno razvitih svetovnih okoljih, npr. v delih Azije, Afrike ali Južne Amerike. V teh skupnostih v duhu kolektivnega izročila še vedno spodbujajo mentaliteto, ki zavrača tekmovalnost, usmerjenost v materialnost in individualizem. V Evropi in drugih t.i. razvitih delih sveta smo na vse to že zdavnaj pozabili in živimo v nekakšnem divjem kapitalizmu, ki ga hkrati hočemo in nočemo. Še posebej Slovenci. Ja, prav mi smo še posebej nenavadno razklani med obe vrsti miselnosti ali življenjskih kultur, k čemur verjetno prispeva tudi naša umestitev na meji z Balkanom in srednjeevropskimi državami, saj se tako v nas prepletajo zelo različni kulturni vzorci.

Tako smo, denimo, Slovenci na eni strani večinoma ponosni na svoj materialni (beri: kapitalistični) razvoj v samostojni Sloveniji (deloma že tudi v SFR Jugoslaviji), pri čemer obžalujemo predvsem to, da so nas nekatere druge bivše socialistične države v tem razvoju prehitele. Ponosni smo, ker izvažamo blago in storitve v pomembne tuje države (s čimer podpiramo tudi multinacionalke in bogataše vseh vrst) in ker v Slovenijo prihajajo tudi pomembni investitorji (tudi multinacionalke in bogataši), ki cenijo naše sposobne delavke in delavce. Večinoma imamo zelo radi materialne dobrine, smo pridni potrošniki in smo večkrat v želji po zaslužku ali prihranku pripravljeni zaobiti kak davčni predpis. Vedno bolj se v nas zažira pohlep, zaradi mnogih koruptivnih in drugih namernih slabih praks pa smo si že v prvih desetletjih naše samostojne Slovenije ukradli boljšo materialno sedanjost in tako še dolgo ne bomo »druga Švica«.

Po drugi strani pa smo Slovenci zelo solidarni, pripravljeni tudi finančno pomagati ljudem v stiski. Kar precej Slovencev ne mara kapitalizma, ker (upravičeno) meni, da je izkoriščevalski. Tudi zato nekateri še posebej ne marajo tistih zahodnih držav (npr. ZDA), ki v marsičem simbolizirajo (neo)liberalni kapitalizem in visoko stopnjo materialne ter posledično socialne neenakosti. Kljub temu mnogi izmed njih zavestno ali nezavedno sprejemajo in živijo vedno bolj zahodnjaški (ameriški) način življenja. Zaradi svoje zgodovine se Slovenci včasih tudi nekoliko pretirano občudujoče oziramo po avtoritarnih voditeljih in režimih ter pozabljamo, kaj vse ti režimi dejansko povzročajo. Še posebej si Slovenci želimo (še) večje materialne enakosti, čeprav smo v svetu med državami z najnižjo stopnjo tovrstne neenakosti (res pa je, da je Ginijev koeficient kar visok pri dohodkih iz dela in da ta dohodkovna neenakost močno upade šele, ko se prištejejo dohodki iz pokojnin ter socialni transferji). Imamo tudi nekoliko nenavaden odnos do zaslužka drugih, saj ga mnogim zavidamo, pri čemer so naša tovrtstna merila dostikrat zelo nenavadna.

Ali smo torej Slovenci, Evropejci in državljani sveta že pripravljeni skupno ugotoviti, da je preveč pač preveč? Da je premalo res premalo sicer ugotavljamo že kar nekaj časa, vendar revščine, lakote in drugih podobnih katastrof še nismo uspeli odpraviti. Toda ali smo pripravljeni multimilijonarjem in milijarderjem (o »malih milijonarjih« sploh nima več smisla govoriti) postaviti t.i. »kapico« - zgornjo dovoljeno mejo zaslužka? Ali smo pripravljeni tudi kar vsem poklicem postaviti takšne kapice, pač sorazmerno z družbenim pomenom teh poklicev, ter preostanek oziroma presežek pravično razdeliti še drugim? Ali lahko npr. z radikalnimi  progresivnimi obdavčenji dosežemo isti cilj? Kako postaviti splošno sprejemljiva merila za pravično razdelitev dobrin? Kakšne bi bile ekonomske, politične, pravne, psihološke in drugačne posledice omenjene »kapice« ali radikalnega obdavčenja? Ali bodo uspešni ljudje po tem še motivirani za legalne pridobitne posle in druge aktivnosti? Ali bomo s tem sploh pridobili kaj več za revne in lačne? Ali niso najbogatejši ljudje sveta – tisti, o katerih se piše in mnogi drugi, ki ostajajo povsem anonimni – tudi nevarnost za državne ureditve? Ali ne prevzemajo s svojo kapitalsko in drugačno močjo vedno več vpliva nad vladami in družbami v celoti, kar lahko v določenih vidikih predstavlja nevarnost za svobodo in varnost posameznikov?

Takih in podobnih vprašanj je seveda še na desetine. Toda dokler ne bomo imeli zanesljive, splošno sprejemljive in celovite alternative za sedanjo ureditev, je v slednjo smiselno posegati predvsem le segmentarno in korektivno. Nekaj je vsekakor treba ukreniti, in to zagotovo tudi s pomočjo zavezujočih pravnih norm, kajti svetovna premoženjska neenakost in druge neenakosti so v oči bijoča krivica in sramota za človeštvo. Toda človeštvo je bilo in je sposobno še mnogo hujših negativnih dejanj, zato si moramo ob vsem razočaranju nad lastno stopnjo civilizacijskega razvoja priznati, da smo v marsičem dosegli tudi napredek. Le-ta je viden na področju mednarodnega sodelovanja, razvoja demokratičnih okolij, varstva človekovih pravic, vladavine prava, socialne ozaveščenost itd. Vsega tega v preteklih stoletjih ni bilo ali ni bilo veliko, zato se moramo na te pridobitve opreti in jih varovati. V marsikaterem delu sveta so namreč vsakodnevno ogrožene. Kritično razpravo o neenakosti pa moramo nadaljevati v odločnem, toda tolerantnem duhu. Če nam bo namreč materialno neenakost nekoč uspelo zmanjšati, naj bo to posledica strpne razprave, skupne politične in pravne odločitve ter solidarnega ravnanja, ne pa kakšne svetovne vojne, ki nas bo najprej silovito razredčila, nato pa izenačila(!) na najnižjih skupnih imenovalcih golega preživetja.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Že dejstvo, da se danes pojem poštene igre (fair play) najpogosteje povezuje s športnimi tekmovanji kaže, da smo ta pojem v običajni uporabi omejili na neko dogajanje, ki ga tako ali drugače razumemo kot nekakšno igro ali tekmo, kjer smo v nekem konkurenčnem odnosu do drugih in si zato želimo, da bi v tem tekmovanju ali spopadu naši tekmeci ravnali pošteno, pri čemer seveda vzajemnost terja, da enako pošteno ravnamo tudi mi sami. Kot rečeno, tu od tekmeca ali nasprotnika ne pričakujemo, da je kot osebnost na splošno časten, pošten ali pravičen (angl. npr. honest, just), pač pa nam zadostuje, da častno in pošteno ravna zgolj v okviru našega konkretnega razmerja, tekme ali spopada. Če npr. nogometaš kljub temu, da sodnik tega ni opazil, prizna, da je pri tem, ko je dal nasprotniku gol, nedovoljeno igral z roko, bomo temu nogometašu ploskali zaradi njegovega fair playa, ne glede na to, da morda v zasebnem življenju v marsičem ni pošten ali časten. Podobno ga bomo v zvezi z igro častili, če bo npr. sam priznal, da je nad nasprotnikom zagrešil prekršek, čeprav tega sodnik ni videl. Itd.

Seveda je težko pričakovati, da bo nekdo, ki na splošno večkrat laže, krade ali drugače zavaja druge in se okorišča na njihov račun, na nogometnem terenu kar naenkrat zelo načelen in pošten. Toda takšnih »igralcev« ni tako malo na tem svetu. Ne le v športu, pač pa tudi v politiki, gospodarstvu, pravu, znanosti, kulturi in celo na področju religije. Pogosto je namreč tako, da se ljudje zadovoljimo že s »fer odnosom«, ki ga ima do nas ali drugih neka oseba v čisto konkretni situaciji. Npr. ko kupujemo avto, ko rabimo določeno objektivno informacijo, ko nekomu zaupamo hrambo ali varovanje dela svojega premoženja, ko pri zavarovalnici zavarujemo svoje dobrine ali ko se z nekom odpravimo na skupno zabavo, izlet ali potovanje. Če je neka oseba do nas v takšnem razmerju fer (poštena), potem bomo nekomu, ki nas o njej povpraša, pogosto odgovorili nekako takole: »Vem, da se o njej ali njemu govori tudi marsikaj slabega, toda jaz ne morem (ali ne želim) reči o tej osebi nič takega; do mene je bil v najinem razmerju korekten oziroma fer.«

Takšna reakcija oziroma odgovor je pravzaprav izraz našega lastnega fer odnosa do dotične osebe. On(a) je odigral(a) svoj del igre fer (korektno, pošteno), zato na enak način svoj del igre odigramo tudi mi in te osebe ne želimo pred drugimi obsojati zaradi stvari, ki jih z njo nismo osebno doživljali. Če na zadevo gledamo tako, lahko ugotovimo, da je fair play (poštena igra) pomemben del občečloveške vrline poštenosti. Ker ljudje nismo popolni, tudi ne moremo biti popolnoma pošteni. Je pa tako, da večkrat, ko smo v konkretnih situacijah pošteni, bolje je to za druge, za svet in vsaj dolgoročno tudi za nas same. Zato je treba vsak fair play posebej nagraditi s priznanjem, pa četudi je tako nagrajena oseba v katerih drugih vidikih nepoštena. Vsaka nepoštenost seveda zasluži kritiko ali celo strožjo sankcijo in tega ne smemo opustiti. Toda prav je, da smo tudi sami vsaj toliko pošteni (fer), da nikogar kar na splošno ne uvrščamo zgolj med poštene ali nepoštene, pač pa vzpostavljamo razliko med njegovim poštenim in nepoštenim ravnanjem. Seveda pa tudi takšno racionalno razlikovanje ne more preprečiti dejstva, da po načelo pretežnosti nekoga uvrščamo med (bolj) poštene ali nepoštene ljudi.   

Ob vsem tem ne smemo spregledati bistvene razlike med videzom in vsebino. Pri tem smo ljudje v resnici zelo ubogi. Najpogosteje namreč »pademo« na videz. Nekdo nam podari nekaj denarja, kak kompliment ali koristen nasvet in takoj ga štejemo za dobrega človeka. Ne pomislimo ali celo nočemo pomisliti, da se morda za vsem tem skriva neiskrenost ali celo slab namen. Na ta način se pogosto pustimo »kupiti« ljudem, ki nas z lažnim videzom zapeljejo v napačna ravnanja, kar žal ugotovimo, ko je že prepozno. Vse to je naša življenjska šola, ki nas tudi preko mnogih negativnih, bolečih izkušenj uči, kako obuditi svojo pravo intuicijo in razviti zdravo pamet, ki nas varujeta pred zlom.

Kakorkoli že, bolje vsaj nekaj poštenosti, kot pa zelo malo ali nič. Ne pozabimo: iz malega raste veliko. Z Aristotelom bi lahko rekli, da iz vztrajnega »igranja vrline« postopno zraste »prava vrlina« – v našem primeru: poštenost. Angleško govoreči svet pozna za to zelo slikovit izraz: Fake it, until you make it. Fair play v športnih in drugih igrah, v vrtcih in šolah, v medsebojnih odnosih v delovnih razmerjih, v pravu, v politiki, pri poslu itd. je zato zelo pomemben gradnik obče poštenosti v družbenih odnosih. Seveda so in bodo manjši odkloni od poštenosti pri ljudeh vedno prisotni. Včasih jih celo nekoliko poveličujemo, ker so »tako življenjski«, da so na nek način celo simpatični, duhoviti, vredni toleriranja. Govorim o t.i. manjših prevarah, fintah, lumparijah, ki jih v svojem življenju zagreši vsak človek. Toda ne pozabimo: iz malega raste veliko. Zato moramo pri vzgoji otrok in nas samih paziti, da tudi manjše odklone od vrlin zavračamo, čeprav smo lahko pri njihovem obsojanju in sankcioniranju nekoliko strpnejši in milejši.

V športu fair play pomeni, da se držimo športnih pravil. Še posebej tudi takrat, kadar je sodnik, komisija ali kdo drugi, ki je uradno pristojen za njihovo razlago, v zmoti. Če npr. sodnik pri športni igri ne opazi neke pomembnejše kršitve pravil, je fer, da na to opozorijo sami športniki. Še več, kadar nekaj, kar se zgodi v igri, ni dovolj natančno urejeno s pravili igre, je treba v skladu s fair playem to rešiti na t.i. gentlemenski način, z nekim korektnim ravnanjem, ki izraža elementarno poštenost in spoštljivost do vseh udeležencev igre. Poštena igra torej ni le igra po pravilih (pri čemer pravniki dobro vemo, kako težko se je v praksi zediniti okoli interpretacije pravil), pač pa tudi vzpostavljanje nekega človeško korektnega odnosa do tekmecev oziroma nasprotnikov. Med takšne situacije sodi npr. priznanje zmage nasprotniku, pa četudi so k zmagi prispevale določene sporne okoliščine, ki jih ni neposredno zakrivil nasprotnik (npr. vremenske razmere pri smučarskih skokih, pristranske ocene komisije pri umetnostnem drsanju ali slabo sojenje košarkarskega sodnika).

Fair play je torej tudi nekakšna plemenitost in spodobnost, ki jo družba potrebuje, da se lahko šteje za civilizirano ali resnično omikano. Če poslovna, politična, pravna in nenazadnje športna razmerja med ljudmi obravnavamo strogo le po veljavnih pravnih pravilih, je to – pod predpostavko, da so ta pravila pretežno pravična in poštena – sicer nekako dovolj, da štejemo takšna družbena razmerja za civilizirana. Toda če ljudje teh pravil ne nadgradimo z lastno dobro voljo, plemenitostjo, spodobnostjo, spoštljivostjo, požrtvovalnostjo in podobnimi vrlinami, je ta civiliziranost zgolj formalna, ne pa tudi vsebinska. Če zmagovalcu po športni tekmi čestitam z besedo in rokovanjem, pri tem pa s prezirljivim obrazom gledam stran od njega in ga kasneje grdo opravljam, je to formalno čestitka, vsebinsko pa vsaj neprijazno, če ne celo sovražno dejanje. Če nemočni osebi fizično pomagam iti po stopnicah, ob tem pa ji osorno zabrusim, da naj si za vraga plača pomočnika ali pa naj ne hodi več po teh stopnicah, je to vsebinsko (moralno) nevljudno in morda celo nizkotno, pa čeprav sem tej osebi glede na zunanji videz dejansko pomagal.

Fair play je v duhu povedanega v veliki meri pomemben tudi v pravu. Kot rečeno, je že razlaga pravnih aktov v precejšnji meri stvar subjektivnih vrednostnih ocen sodnikov, odvetnikov, tožilcev in drugih pravnikov. Če k vsemu temu prištejemo še vse zasebne in javne interese, ki stojijo za konkretnimi strankami v pravnih razmerjih, je jasno, da brez določene mere poštenosti (fair playa) v »pravni igri«, ne moremo vzpostaviti takšne pravne države oziroma vladavine prava, ki bi bila v resnici pozitivna vrednota. Povedano drugače, šele fair play med pravnimi akterji daje pravu tisto nujno dodatno legitimnost, ki je zgolj legalnost pravnih norm sama po sebi še ne prinaša v zadostni meri. Konkretna razmerja med pogodbenimi strankami, med uradniki in državljani, med odvetniki, državnimi tožilci, sodniki in drugimi lahko dajo pravni državi bodisi žlahten sijaj ali pa jo oblepijo z blatom človeške pritlehnosti in egoizma.

Seveda je iluzorično pričakovati, da se bodo z zakoni in s sodbami vsi pravni naslovljenci strinjali in da bodo imeli večinoma dobro mnenje o pravodajalcih, sodnikih in drugih pravnikih. Toda če ljudje vidijo, da si nosilci oblasti, ki pravo določajo, ga izvršujejo ali o njem razsojajo, iskreno prizadevajo da bi ravnali prav in pri tem pokažejo tudi zadostno mero človečnosti in fair playa, potem so do njih pri svojih vtisih in ocenah praviloma bolj prizanesljivi. Pa ne gre le za vtise in ocene. Če pravni akterji pravo določajo in uresničujejo na spodoben oziroma kulturen način, če tudi v zelo konfliktnih situacijah še vedno ohranjajo nek fair play, torej neko elementarno poštenost in spodobnost, potem se ljudje tega vzorca počasi tudi nekoliko navzamejo in družba se dvigne s svoji pravni in obče-civilizacijski kulturi. Če pa vseh teh žametnih ali žlahtnih elementov v pravnem svetu (v »pravni igri«) ni, pa pravo (p)ostane zgolj forma najnujnejših skupnih imenovalcev nenasilnega in relativno predvidljivega družbenega sožitja. Družba lahko seveda živi tudi s takšnim ali celo s slabšim pravom. Toda v tem primeru etično-razvojno ne napreduje oziroma celo nazaduje.

Če se vrnem k športu, se vprašam, koliko je v njem res (še) poštene igre (fair playa). Ali je potiskanje športnikov preko zdravih meja njihovega psiho-fizičnega razvoja še v teh mejah. Ali so v teh mejah astronomske razlike v dohodkih med različnimi športniki? Ali je to, da se vsi strinjamo, da je šport v marsičem postal sodobno gladiatorstvo, pa zoper to odločno ne odreagiramo, izraz poštenosti? Ali je to fer? Ta in podobna vprašanja si lahko danes zastavimo tudi pri večini drugih področij. Ali ni medsebojna konkurenca skoraj osemmilijardne človeške populacije ob vseh znanstvenih, tehnoloških, informacijskih in drugih platformah le ena velika gladiatorska arena, v kateri nekaj odstotkov »zmagovite« svetovne populacije živi v enormnem materialnem bogastvu, preostali del sveta pa se neusmiljeno spopada za tolažilne nagrade ali za golo preživetje? Ali ni tudi v pravu vse več gladiatorstva in vse manj fair playa v prej opisanem pomenu?

Mark Tulij Cicero (106-43 pr.n.št.) je že pred več kot dvema tisočletjema zapisal: »Čudni časi so. Otroci ne ubogajo več staršev in vsi že pišejo knjige.« Danes je prav tako. Le da se je število otrok in piscev enormno povečalo. In morda bo nekaj podobnega nekdo zapisal tudi čez tisoč let, le da bodo imeli morda takrat pojmi otrok, starši in knjiga precej drugačne pomene in konotacije, če bodo kot takšni sploh še obstajali. Kaj nam to pove? Da se nekatere stvari v človeški zgodovini v bistvu ponavljajo, čeprav privzemajo vedno nove konkretne vsebine in oblike. Toda to ne pomeni, da ni moralna in duhovna naloga vsakega posameznika in vsake generacije, da si prizadeva za takšne družbene vsebine in oblike, ki krepijo človeške vrline in uresničujejo temeljne vrednote. Kar je bilo včeraj, je lahko koristen nauk. Kaj bo jutri, lahko le ugibamo. V sedanjosti, tukaj in zdaj, pa lahko vedno naredimo kaj dobrega, koristnega, smiselnega. In v ta okvir smiselnega in dobrega sodi tudi fair play.

Prav tako je v pravu. Če smo pravniki v igranju svojih pravnih vlog fer, so lahko pravni porazi manj boleči, pravne zmage pa bolj človečno obarvane. Še več, če razumemo, da je fair play tudi posebna oblika pravičnosti, ki v smislu Aristotelove dobrohotnosti ali starorimske konkretne pravičnosti (aequitas) pomaga korigirati včasih neživljenjsko formalno togost pravnih norm, se polno zavemo pomena poštene igre za koherentnost in prepričljivost prava in njegovih akterjev. Seveda od vseh teh načelnih ugotovitev in usmeritev v praksi ne gre pričakovati preveč. Gladiatorstvo je namreč marsikje v svetu v svojem ponovnem pred- ali post-modernem vzponu. Oblika je druga, vsebina pa vsaj podobna kot nekoč, če ne ista. Zato je dandanes vedno večja tudi potreba po fair playu, ki blaži in preobraža ljudi in družbo na bolje.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Naj se uvodoma še nekoliko zadržim pri ukrajinski vojni. Mnogi danes ugotavljajo, kako razgalja pomehkuženost in dvoličnost Evrope in zahodne civilizacije na eni strani, ter večno avtoritarnost ruskih samodržcev na drugi. Človeštvo se v zvezi s to vojno postavlja bolj na eno ali bolj na drugo stran. Ali krivimo za to morijo predvsem Putina in njegove podpornike, ali pa vsaj delno tudi nenačelno politiko zahoda, ki naj bi Ukrajino prikrito politično usmerjala zoper Rusijo in »zapeljala« v nerealne sanje o članstvu v paktu Nato. Ali se zgolj upravičeno zgražamo nad tistimi Putinovimi Rusi, ki Ukrajince očitno štejejo za manjvredno nacijo, ali pa samokritično uperimo prst tudi v Evropo, ZDA in druga zahodnjaška okolja, ki življenje Evropejca (Ukrajinca) cenijo bolj kot življenja prebivalcev iz geografsko, rasno in kulturno bolj oddaljenih delov sveta, npr. iz Sirije, Jemna, Sudana, Libije, Afganistana, Venezuele itd., da religioznih, rasnih in drugih diskriminacij niti ne omenjam. In še bi lahko našteval. No, v zvezi s to in drugimi vojnami naj le še enkrat na kratko rečem, da za rusko in vse ostale tovrstne vojaške agresije ni opravičila. Zaslužijo si vso obsodbo. Pika.

Zakaj spet govorim o vojni, čeprav sem o tem v zadnjem času že napisal nekaj prispevkov in me naslov te kolumne usmerja drugam? Zato, ker nas vojna kot skrajnost človeške ne-umnosti in nerazumevanja bistva našega življenja na Zemlji najbolj nazorno opozarja na pomanjkljivosti človeške inteligence. Pri tem naj takoj povem, da sem pristaš teorije o večrazsežnosti človeške inteligence, ki le-to notranje členi na racionalno (npr. matematično, logično), čustveno, socialno, jezikovno, glasbeno, orientacijsko in druge dimenzije. Toda tudi nobena od teh dimenzij sama zase ni in ne more biti popolna, kot celota pa je povprečna inteligenca človeka in človeštva še precej nerazvita in predvsem neuravnotežena. To lepo dokazuje prav vojna. V njej in ob njej se v ljudeh prebudijo najbolj in najmanj človečna (humana) čustva, misli in dejanja. Od nesebične pomoči ranjenim in beguncem ter pripravljenosti žrtvovanja lastnega življenja za skupno dobro, do povzročanja grozovitega mučenja, ubijanja ljudi, živali in uničevanja narave.

Za človeško inteligenco na (do)sedanji stopnji razvoja je značilna neka zelo zastrašujoča lastnost. Karkoli se močno usidra v naše misli in občutja, prej ali slej postane tudi beseda in dejanje. In karkoli materialno ustvarimo, prej ali slej tudi uporabimo. Tudi jedrsko orožje. Uporabili smo ga že ničkolikokrat v različnih vojaških poskusih, dvakrat pa v veliki količini že tudi na ljudeh (Hirošima in Nagasaki). Da seveda o nevarnostih, ki jih sprožajo možnosti resnejših poškodb ali okvar jedrskih elektrarn niti ne govorim. Kot rečeno, zastrašujoča lastnost naše inteligence je, da kljub svoji humani, dobri, koristni strani, vsebuje tudi to negativno, uničevalno, včasih celi zverinsko plat. Seveda z vidika večnosti vse to ni tako zastrašujoče, kajti vesolje premore dovolj prostora za nadaljnjo evolucijo in vse revolucije, ki se medtem v njem nenehno dogajajo. Toda z vidika obstoja človeštva in vsakega od nas, ki si kot nekakšne male in prizadevne mravljice v tem vesolju želimo živeti, se učiti, zabavati, dosegati svoje cilje itd., je taka distancirana in objektivizirana večnostna perspektiva le slaba ali nikakršna tolažba. Morda podzavestno tudi zato hrepenimo po neki novi, višji inteligenci, ki naj bi nam omogočila boljše življenje.

V tem času tovrstna pričakovanja mnogi usmerjajo v umetno inteligenco, ki naj bi človeku pomagala k bolj kakovostnemu življenju. Toda ali so ta pričakovanja realna? In kaj je bolj kakovostno življenje? Večje materialno udobje? Več prostega časa? Manj psihofizičnega naprezanja? Več pravičnosti? Več pomoči ubogim? Manjše razlike med ljudmi v bogastvu? Učinkovitejši pregon kriminala? Misli in vprašanj na to temo je seveda nešteto. Ima pa vsaka takšna »pridobitev« seveda tudi svoj naravni antipod. Več materialnega udobja lahko pomeni tudi več lenobe in nezdravega življenja. Več prostega časa lahko za marsikoga pomeni izgubljenost v smislu, kaj naj počnem. Manj psihofizičnega naprezanja lahko pomeni slabšo telesno kondicijo in manj psihofizičnih sposobnosti. Več pravičnosti nas takoj sooči z vprašanjem, katere pravičnosti in za koga. Več pomoči ubogim in večja enakost v bogastvu se slišita odlično, toda ali si tega večina ljudi resnično želi? Prav tako smo seveda vsi za učinkovitejši pregon kriminala, toda ali tudi za ceno naše zasebnosti ter drugih pravic in svoboščin, ostrejših policijskih pooblastil ali celo totalitarnega režima? 

V nekem krajšem priročniku o umetni inteligenci (The essential AI Handbook for Leaders, ur. Anton Modin, Jacob Andren) je v uvodu zapisano, da je bil vsak pozitiven premik za človeštvo spodbujen z inteligenco: od tehnoloških revolucij, do dosežkov na področju trajnostnega razvoja, gospodarstva ali demokracije. Ker gre za priročnik, ki predvsem promovira dobre in koristne plati umetne inteligence, k prejšnji misli seveda ni dodano, da je človeška inteligenca doslej botrovala tudi vsem negativnim vidikom človeškega razvoja – diskriminacijam, tiranijam in nenazadnje vojnam, s katerimi sem tu uvodoma ponazoril najbolj drastične primanjkljaje človeške inteligence. Seveda pa kljub temu držijo nadaljnje ugotovitve iz priročnika, ki poudarjajo fundamentalnost sprememb, ki jih v družbo prinaša umetna inteligenca ter njene nepredstavljive potenciale na vseh področjih življenja, tudi na pravnem.

Naj na tem mestu zelo jasno povem, da nisem nasprotnik tehnološkega razvoja. Ko so me še kot premierja na Svetovnem ekonomskem forumu v Davosu in na nekaterih drugih mednarodnih srečanjih spraševali o umetni inteligenci, sem vedno dejal, da podpiram tudi razvijanje umetne inteligence, vendar le s človeškim obrazom in smotrom. Danes vedno bolj razumem, da je (bilo) takšno moje stališče notranje protislovno in izraz nekakšne zadrege. Umetna inteligenca namreč ni človeška, zato je lahko njen »človeški obraz« le nekaj navideznega, lažnega. Kaj vse se lahko skriva za njim, pa je še precejšnja neznanka.

Osebno sem del generacije, ki doživlja doslej največji in najhitrejši tehnološki napredek v zgodovini in sem temu napredku v marsičem nadvse hvaležen. Zaradi njega vem o ljudeh, našem planetu in vesolju več kot so ljudje o vsem tem kadarkoli vedeli v (nam znani) preteklosti. Zaradi tega napredka je moje življenje tudi v marsičem lažje od življenja naših prednikov. Seveda ima, kot rečeno, ta napredek tudi številne negativne plati. Vendar tega ne bom ponavljal. Tu želim predvsem povedati, da se ob soočenju z vprašanjem umetne inteligence vedno bolj zavedam, da tu več ne gre za tehnološki razvoj, kot smo ga imeli v preteklosti. Gre za nekaj bistveno drugačnega. Umetna inteligenca namreč ni več človeška inteligenca, pač pa inteligenca, ki jo lahko pripišemo le strojem ali drugim ne-človeškim entitetam (v nadaljevanju bom govoril kar o strojih). Tu ne gre več za to, da človek s pomočjo stroja nekaj proizvaja, predeluje, ugotavlja itd. Tu gre že po definiciji za to, da se stroj inteligenčno osamosvoji od človeka in povsem sam sprejema odločitve, ki se nanašajo tudi na človeka in družbo.

V čem je torej moja zadrega? Kot človek in pravnik sem predvsem humanist. Verjamem, da mora človek, kljub vsem svojim pomanjkljivostim, biti in ostati osrednji člen in bistvo človeške družbe. Verjamem v Stvarnika, vendar – poenostavljeno povedano – verjamem tudi v vsaj toliko človeške svobodne volje, da ne pristajam na to, da bi človeške odločitve smeli povsem prepustiti strojem. Umetna inteligenca na dosedanjih začetnih ali nižjih stopnjah svojega razvoja seveda v tem smislu človeka še ne ogroža, saj je še vedno podvržena človeškemu inputu in nadzoru. Toda če idejo umetne inteligence izpeljemo do logične skrajnosti, to pomeni, da bodo politične, pravne, etične, tehnološke in druge odločitve sprejemali izključno stroji. In v tem se skriva nov paradoks: zakaj bi se stroji, če bi razvili lastno inteligenco, sploh še ukvarjali z ljudmi? Kako lahko pričakujemo, da bo inteligenca, ki bo izven-človeška sploh še želela svojo temeljno pozornost namenjati ljudem in družbenim vrednotam kot so pravičnost, dobrota, poštenost, solidarnost itd. Ali ne bodo ljudje v tem primeru kot inteligenčno inferiorna bitja primerni le še za nekakšne podložnike ali celo sužnje tej novi inteligenci?

Na vse to nas je že leta 1968 preroško opozoril film Stanleya Kubricka »2001: Vesoljska Odiseja«. V tej futuristični zgodbi računalnik Hal 9000 prevzame nadzor nad vesoljsko misijo in ubije vse ljudi na krovu plovila. Pri tem računalnik ravna na podlagi lastne inteligence, povsem racionalno, kajti po njegovi oceni ljudje na krovu vesoljskega plovila ogrožajo uspeh misije. Takšen scenarij ima lahko dva temeljna vzroka. Prvi je spoznanje višje (umetne) inteligence, da je človek kot manj inteligentno bitje bodisi grožnja »višjim ciljem«, ali pa je že zaradi svoje primitivne narave za umetno inteligenco povsem pogrešljiv. Drugi pa je dejstvo, da v tem materialnem vesolju ni nič popolnega, zato se tudi še tako razvita umetna inteligenca tudi moti, dela napake. Poleg tega je lahko s strani zunanjih dejavnikov (druge umetne inteligence ali vesoljnih pojavov kot so trki, magnetizmi, viharji, temperaturne skrajnosti, črne luknje itd.) napadena ter poškodovana ali uničena. Vse to pomeni, da tudi umetna inteligenca nikoli ne bo mogla zagotoviti sebi in človeku (če ga bo sploh še hotela varovati in zanj skrbeti) popolne varnosti in predvidljivosti. Tudi najbolj avtonomen avto, računalnik ali gradbeni stroj se bo še vedno lahko pokvaril, bil kibernetsko ali fizično napaden, poškodovan ali uničen, ali pa bo enostavno zagrešil neko napako, ki bo posledica notranje nepopolnosti sistema.

Na tem mestu seveda ne morem niti približno nasloviti številnih vprašanj in dilem, ki jih sproža vprašanje umetne inteligence. Če se zdaj osredotočim na pravo, se glede umetne inteligence predvsem sprašujem, kje so njene dopustne meje. V vsej dosedanji zgodovini je pravo veljalo za človeško področje, tj. področje, ki je kot stroka in znanost razpeto med družboslovje in humanistiko. Pravo je vrednotno usmerjeno normiranje razmerij med ljudmi z namenom preprečevanja in reševanja medčloveških konfliktov. Seveda se pravo nanaša tudi na stvari, toda te so le predmet pravnih razmerij. Tudi ko si prizadevamo za širitev prava s pravicami živali, nas razlike med živalmi in ljudmi ter razlike med tigrom, mačko, slonom in komarjem opozarjajo, da živali v pravu nikoli ne bomo mogli obravnavati na enak način kot ljudi, tj. kot polnopravne in samostojne nosilce pravic in dolžnosti. Seveda so tu še umetne pravne subjektivitetne tvorbe, predvsem t.i. pravne osebe. Tuda tudi za njimi vedno stoji kot bistveni soopredelilni subjekt človek, npr. kot (so)lastnik, član ali upravljavec. Brez človeka tudi ni ne pravodajalca, ne pravnega izvrševalca in ne sodnika. Človek je torej osrednji dejavnik prava.

Temeljno vprašanje umetne inteligence v pravu je, ali lahko ta inteligenca v celoti nadomesti človeka. Vsi razumemo, da lahko tehnologija in začetne oblike umetne inteligence močno pripomorejo k lažjemu in boljšemu sprejemanju in izvrševanju pravnih norm. Danes smo že vsi pravniki in državljani deležni številnih oblik pomoči, ki nam jih  v pravu ponuja tehnologija. Od različnih baz podatkov in drugih informacijskih pripomočkov, do umetno-inteligenčnih osnutkov pravnih vlog in odločb. Toda ali bo nekoč človeški sodnik v celoti nadomeščen s strojem (računalniškim sodnikom)? Ali bo stroj nastopal celo kot zakonodajalec? Ali se bo marksistična ideologija o odmiranju prava nekoč v prihodnosti uresničila na povsem nepredstavljiv in bizaren način, tj. kot odmrtje človeške vloge v pravnih poklicih?

Ko si je v prejšnjem stoletju Indija prizadevala za državno neodvisnost od angleške nadvlade, so Angleži na neki konferenci svojega gosta Mahatmo Gandhija provokativno vprašali, kako si predstavlja Indijo kot samostojno državo, ko pa je v Indiji toliko različnih religij, narodnosti, sekt in drugih skupin, ki so v stalnih medsebojnih kofliktih in težavah. Gandhi jim je na to odgovoril, da naj za to oni ne skrbijo. To so res težave, je dejal, vendar so to naše in na vaše težave, zato nam pustite, da jih rešujemo sami. Ali ne bo treba na določeni točki razvoja na podoben način odgovoriti tudi na vprašanje o vlogi umetne inteligence v pravu? Ali ne bomo morali nekoč ljudje reči, da morebiti celo verjamemo, da lahko inteligentni stroji po svojem lastnem naziranju odločajo o medčloveških težavah bolje in učinkoviteje, toda da si ljudje ne pustimo odvzeti svojih težav, pač pa jih želimo pravno še naprej reševati sami? Nenazadnje, ali ni ravno soočanje s težavami tisti razvojni moment, ki se ga človek ne sme odreči ali pustiti odvzeti, saj se le tako resnično uči in napreduje v svojem večrazsežnostnem inteligenčnem (racionalnem, čustvenem, socialnem in drugačnem) razvoju?

Kakorkoli že, razumem, da bo šel razvoj umetne inteligence naprej in da nam bo prinesel tako dobro kot slabo. Toda že zdaj sem prepričan, da ne smemo dopustiti, da bi na pravnem ali kateremkoli drugem družbenem področju prevladali (in posledično zavladali) stroji. Kako v takšni perspektivi definirati in postavljati meje umetni inteligenci, pa je seveda izziv za vse nas in še posebej za bodoče generacije pravnikov in drugih ljudi. Človeštvo bo namreč moralo pravočasno dojeti, da se lahko človeštvu še bolj nevarni »putini« in drugi samodržci skrivajo v tistem delu umetne inteligence, ki morda nekega dne v človeku in človeštvu več ne bo videl ciljne vrednote, pač pa le še potrošno ali celo zanemarljivo sredstvo.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Tokrat namenoma izpostavljam izraz vladavina prava. V sodobnem času sicer pravna teorija ugotavlja, da moderni koncept pravne države povezano ali celo integralno zajema prvine obeh zgodovinsko različnih konceptov, tj. nemške pravne države (Rechtsstaat) in angleške oziroma anglo-ameriške vladavine prava (rule of law). Tako dandanes z enim ali drugim izrazom mislimo na sklop bolj ali manj istih pravnih načel in vrednot. Integralni pojem pravne države namreč zajema tako kontinentalno-pravne poudarke, ki izpostavljajo vezanost državne oblasti na pravo in s tem povezana načela delitve oblasti, ustavnosti in zakonitosti itd., kot tudi anglo-ameriške poudarke, ki izhajajo iz načel naravne pravičnosti, pravnega omejevanja politične oblasti ter upoštevanja procesnih kavtel oziroma pravic posameznikov, ki jih zagotavljajo neodvisna sodišča itd. Vsa ta in mnoga druga načela, ki jih danes pripisujemo pravni državi oziroma vladavini prava, so v modernih demokracijah že povsem prepletena in skupno nadgrajena s sodobnimi koncepti konstitucionalizma, varstva človekovih pravic ter drugimi koncepti in institucijami. O(b)staja pa ena pomembna razlika. Nemški pojem Rechtsstaat namreč pravo izrecno povezuje z državo, angleški pojem rule of law pa te konotacije nima.

Ta razlika izvira predvsem iz dejstva, da je nemška tradicija pravne države ta koncept  razvijala na temelju supremacije zakona. Pravo je v tem smislu izraz politične volje državne oblasti, ki jo personificira demokratično izvoljeno zakonodajno telo. Temeljni vir prava je torej zakon. Vsa druga (pod)načela pravne države (pravičnost, pravna varnost, zagotavljanje pravic posameznikov, prepoved retroaktivnosti itd.) se zato vežejo na zakon kot izraz državne politične volje. V angleški tradiciji vladavine prava pa se je prvotno ta koncept razvil v duhu vzpostavljanja supremacije sodne oblasti nad politično-zakonodajno. Ključni vir prava je common law kot sistem precedenčnih sodnih odločb, ki bistveno dograjujejo zakonodajo oziroma jo nadomeščajo tam, kjer je (še) ni. Vladavina prava je zato koncept, ki pravo nekako zoperstavlja političnima vejama oblasti, tj. zakonodajni in izvršilni. Čeprav je seveda tudi sodstvo veja državne oblasti, se v zgodovinskem kontekstu vladavine prava ta veja dojema kot bistveno bolj neodvisna od politike, kot je to veljalo v zgodovinskem razvoju pravne države, kjer se je npr. v Nemčiji ali Franciji dolgo časa izpostavljala izrazita podrejenost sodnika zakonodajalcu. K temu sta močno pripomogli tudi šoli pojmovne jurisprudence v Nemčiji in pravne eksegeze v Franciji, ki sta menili, da je zakon, ki ga sprejme ljudsko predstavništvo, nekakšen eksakten pravni vir, ki sodnika postavlja bolj ali manj v vlogo dedukcijskega ali subsumpcijskega avtomata.

Če torej tokrat izpostavljam vladavino prava, mislim s tem predvsem na tisti vidik pravne države, ki izpostavlja omejenost politike s strani prava. Vladavina prava torej tako v kontekstu države kot tudi v kontekstu mednarodne ureditve ali ureditev različnih avtonomnih (ne-državnih) vrst prava pomeni, da je pravo garant miru, varnosti, čim večje pravičnosti, svobode posameznika ter nenazadnje varovanja človekovega dostojanstva in skupnih družbenih dobrin. Vse to in drugo, kar sodi v takšen pravni kontekst, pa je preprosto civilizacijska raven moderne demokratične družbe. To pomeni, da se sme in mora politika gibati le v takšnih pravnih okvirih.

Seveda sta predpostavki tako koncipirane sodobne vladavine prava (pravne države) zadostna etična ozaveščenost in zadostna obče-kulturna razvitost družbe. To pomeni, da je pravna država nekakšen oklep, ki varuje etične in obče-kulturne dosežke moderne civilizacije, za katerih vzpostavitev je človeštvo potrebovalo tisočletja razvoja. Ta razvoj je imel številne vzpone in padce in še zdaleč ni stabiliziran. Sodobno stanje moderne demokracije in vladavine prava je zato izrazito krhko. Pravni oklep je lahko hitro prebit. Od zunaj ali od znotraj. Od zunaj ga lahko prebije ta ali oni nori diktator, od znotraj pa ga razžre etična, politična in pravna nekultura ljudi, ki se predolgo delajo norca iz belega kruha, kot se glasi slovenski rek, in tako sami povozijo pravno državo kot temeljno varovalo svojega dostojanstva, temeljnih pravic in drugih pomembnih dobrin in vrednot. 

Če vse to prikažem še nekoliko drugače, lahko rečem, da je vladavina prava (pravna država) odraz napredujoče, kulturno rastoče, vendar še zdaleč ne dovolj razvite civilizacije. Gre za civilizacijo, ki opušča in prerašča pravno priznavanje suženjstva, kastne, rasne, spolne ali drugačne diskriminacije, priznava temeljne pravice človeka ter na različne načine omejuje samovoljo oblasti. Razvita civilizacija bo (ali: bi bila) tista, ki prava ne bo več potrebovala, ker bodo spoštovanje obstoja in dostojanstva vsega živečega, imperativ prizadevanja za skupno dobro in podobna vodila sobivanja samoumevna in univerzalno ponotranjena v vsakem posamezniku. Popolno nasprotje temu idealu, pa je stanje, v katerem je povsem zanikan koncept vladavine prava in v katerem pravo obstaja le še kot sklop najnujnejših normativnih skupnih imenovalcev. Takšno anticivilizacijsko stanje ali zlo je vojna, njen pravni akcesorij pa je vojno pravo.

Že samo dejstvo, da države na mednarodni ravni multilateralno (konvencijsko) urejajo vojno pravo, dokazuje, da se ljudje do neke mere zavedamo svojih civilizacijskih pomanjkljivosti in zato za vsak slučaj, kot običajno rečemo, sprejmemo še mednarodne pravne norme, ki urejajo razmerja med stranmi, vpletenimi v vojno ali oborožen spopad. Tovrstne norme urejajo status in ravnanja pripadnikov oboroženih sil, vpletenih v spopad, razmerja med vojskujočimi in drugimi državami ter pravno varstvo oseb, ki naj bi bile posebej humanitarno zaščitene v takšnih spopadih (civilisti, vojni ujetniki itd.).

Kljub temu, da je ključni del vojnega prava humanitarno pravo, pri čemer so tudi pravila bojevanja pogojena s humanimi motivi (prepoved uporabe določenih uničevalnih orožij, prepoved mučenja, humano ravnanje z vojnimi ujetniki, prepoved napadanja nevojskujočih se civilistov in civilnih ciljev, varstvo naravne in kulturne dediščine itd.), se v vojnah humanitarni in drugi vidiki prava praktično v veliki meri ignorirajo oziroma kršijo. Seveda je dobro in pomembno, da ti mednarodnopravni standardi obstajajo ter da obstajajo mednarodne institucije, kot je npr. OZN, kajti takšne institucije kljub svoji precejšnji praktični nemoči le prispevajo k temu, da so vojne vsaj nekoliko manj krute in nečlovečne ter da se morebiti končajo prej, kot bi se v primeru, če mednarodna skupnost sploh ne bi multilateralno sodelovala ter javno obsojala vojn in z njimi povezanih zločinov. Žal lahko v tem pogledu rečemo le, da je vse to precej bolje kot nič, kar pa kaj dosti ne omili naše čustvene in socialne frustracije ter prizadetosti ob vsaki konkretni vojni ali oboroženem spopadu.

Ko zdaj že dvanajsti dan preko medijev in drugih pričevanj doživeto spremljamo (šele) začetno fazo vojne v Ukrajini, smo na eni strani soočeni z vso krutostjo napadalčevega načrtnega, imperialistično motiviranega uničevanja ljudi in kulture ukrajinskega naroda, ter na drugi strani s precejšnjo nemočjo Evrope in preostalega sveta, da bi to neizmerno nasilje ustavila in občutneje pomagala pogumnim braniteljem in trpečemu ljudstvu. Po eni strani smo tako soočeni z delom sveta, v katerem ne bo od prvin vladavine prava ostalo nič, le ruševine vseh vrst, po drugi strani pa lahko vsi tisti, ki ostajamo zaenkrat na varni strani, toliko močneje ozavestimo nesamoumevnost samoumevnosti. Samo majhna napaka, neumnost ali norost nas loči od še širšega in pogubnejšega vojnega spopada. Samo eno zares napačno dejanje lahko premakne tehtnico zla tudi na tisto stran, kjer se mu zaenkrat še uspešno izogibamo ali upiramo. Samo rahlo podcenjevanje ali nerazumevanje diktatorjevega bolnega uma in vse pridobitve demokratične vladavine prava bodo izpuhtele v ogenj. Tako krhke so naše civilizacijske pridobitve na družbeno-materialni ravni tega sveta.

Če se pri svojih predavanjih na Pravni fakulteti v Ljubljani še tako trudim, da bi študente nazorno poučil o nevarnostih avtoritarnih in totalitarnih režimov, na čelu s t.i. velikimi voditelji, jim ne morem vsega tega niti približno tako nazorno predstaviti, kot jim to lahko predstavijo vsak dan medijsko in drugače prikazana dejstva povezana z ukrajinsko vojno. Kot pravi nek korejski rek, je stokrat povedano bistveno manj prepričljivo kot tisto, kar enkrat doživiš. K temu dodajam, da to velja še posebej, če gre za res hudo izkušnjo. Seveda sedanja vojna izkušnja naših evropskih sosedov ni neposredno naša, vendar pa nam je tako blizu, da se vanjo lažje vživljamo, kot v vojne in druge težke situacije iz oddaljenejših koncev sveta. Prav to nas tudi opozarja, kako površinski smo ljudje in kako hitro pozabljamo. Koliko nas, denimo, danes, ko naši mediji le še redko poročajo o teh oddaljenih zadevah, zanimajo razmere v Jemnu, Libiji, Venezueli, podsaharski Afriki itd.? Ob tem se lahko tudi zamislimo, kaj danes o vojni v Ukrajini vedo ruski državljani, ki jim domači mediji sporočajo le tisto, kar ustreza ruskemu vodstvu, pri čemer so zdaj v Rusiji že praktično vse medijske in druge informacije oblastno prirejene in nadzirane.

Znano je, da je treba laž le dovolj časa ponavljati, da se prime. Zato je edino učinkovito sredstvo za soočanje z lažjo ponavljanje resnice. Zato se tudi danes ponavljam, ko zagovarjam potrebo po razvijanju višje obče ter politične in pravne kulture. Brez tega družba postopno, ne da bi se tega sploh dobro zavedala, drsi civilizacijsko navzdol in se tako kot v prispodobi z žabo, ki so jo dali v toplo vodo in jo nato počasi skuhali (ko se je zavedela, da bo skuhana, je bilo že prepozno in ni mogla več uiti iz lonca), nekega dne enostavno znajde v diktaturi ali vojni. Takšne situacije pa so razvojno retrogradne in destruktivne za vse člane družbe. Mnoge ljudi diktatura ali vojna poškoduje, čustveno in materialno prizadene, ali celo ubije. Kar je hudo in nesprejemljivo. Toda v resnici se najhujše zgodi tistim, ki zaradi sodelovanja z zlom v diktaturi ali v vojni materialno, karierno ali drugače prosperirajo. Ti namreč z izbiro napačnega gospodarja svojo dušo prodajo hudiču.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Naj zaradi nazornosti najprej uporabim primer večjega podjetja, ki poleg vodstvenega kadra in delavcev v proizvodnji za svoje optimalno delovanje nujno potrebuje tudi snažilke in vratarja. Vprašajmo se, kdo je v tem podjetju (naj)pomembnejši: direktor, delavci v proizvodnji, snažilke ali vratar? Z vidika obstoja in delovanja podjetja je seveda nemogoče zanikati največjo pomembnost direktorja, ki mu nato sledijo delavci v proizvodnji ter za njimi vratar in snažilke. Takšne so naše vsakdanje lestvice pomembnosti, ki imajo svojo utemeljitev v merilih hierarhično višjega in močnejšega položaja ali večje pomembnosti za uspeh delovanja podjetja ali kake druge organizacije ali skupnosti (družina, pleme, društvo, zavod, vas, občina, država itd). Višji položaj, večja odgovornost – večji pomen in pomembnost. Seveda tudi sam v določeni meri pristajam na takšno hierarhično stopnjevanje odgovornosti in pomembnosti družbenih vlog. Toda hkrati, kadar že govorim o tem, praviloma tudi poudarim, da je vsaka vloga posameznika enako pomembna za optimalno delovanje celote (organizacije, skupnosti, družbe). Tako kot je vsaka človekova pravica enako pomembna za uspešno uveljavljanje celotnega sklopa vseh človekovih pravic. Tako kot je – da bom res dovolj nazoren – vsak član družine enako pomemben za optimalno oziroma uspešno družino.

Prav s primerom družine želim – spet ponazoritveno – z drugega zornega kota pojasniti, kako napačno je ljudi, pravice in vse ostalo po pomembnosti razvrščati zgolj po prej omenjenem merilu višjega položaja, večje odgovornosti ali večjega pomena za obstoj in funkcioniranje. Po tem merilu bi bil namreč otrok v družini manj pomemben od staršev. Zdaj tu ne govorim o tem, da morata oče in mati najprej pomagati sebi, da lahko potem pomagata tudi otroku (vsi poznamo klasičen primer z uporabo kisikove maske v avionu ipd.). Ne govorim torej o tem, kdo več zna, zmore, od koga ljudje več pričakujejo, mu pripisujejo večji družbeni vpliv, korist itd. Zdaj govorim zgolj o pomembnosti (ali pomenu) vsakega otroka, starša, direktorja ali delavca kot takšnega. Če namreč pristanemo na stališče, da je otrok manj pomemben od staršev, potem moramo seveda na novo napisati mednarodne konvencije o otrokovih in nasploh človekovih pravicah. Prav tako tudi ne bi vzdržalo stališče, da so starši manj pomembni od otrok. Seveda pa to ni prav nič v nasprotju z dejstvom, da se vlogam staršev in otrok pravno, običajno, moralno in drugače v marsičem pripisujejo različne dolžnosti in pravice.

Če torej vzamemo za merilo spoštljivost eksistenčnega pomena vsakega človeka in vsake človeške vloge, vidimo, da je vsak človek enako pomemben in da so vse človeške oziroma družbene vloge enako pomembne. In prav to merilo je ključno in temeljno merilo za presojo vsega, kar obstaja. To merilo nas namreč napotuje na spoštovanje vsega obstoječega, kar je edini pravi odnos do sveta. Seveda temu merilu in posledično zahtevi po spoštovanju vsega obstoječega ljudje nismo sposobni praktično v celoti slediti, kajti maričesa in marsikoga ne spoštujemo. Pogosto se sploh ne zavedamo, da bi bilo prav, da bi spoštovali tudi kamen, drevo ali žival, pa tudi mizo, telefon in računalnik. Nekoliko bližje nam je napotek o spoštovanju ljudi. Toda tistih, ki jih ne maramo oziroma jih celo sovražimo ali preziramo nismo sposobni spoštovati. Kljub božjim zapovedim o odpuščanju in ljubezni, ali pa (kar naj bi veljalo tudi za ateiste) kljub naukom o univerzalnosti človeškega dostojanstva ter človekovih svoboščin in pravic, ljudje praviloma nismo sposobni spoštovati vseh in vsakogar, da o širšem (ne)spoštovanju narave in vsega ostalega okoli nas niti ne govorim.

Tako je. Toda to nas ne odvezuje od (iskanja) prave poti. Od prave usmeritve. Od prizadevanja za spoštovanje vsega in vsakogar. In kadar nas intuicija in srce v tej smeri ne nagovarjata dovolj močno, je lahko koristno razumsko pojasnilo oziroma vsaj poskus logične razlage, kaj je v tem pogledu prav in dobro. Predvsem tudi za nas same, kajti če napredujemo v pravi smeri, če torej v sebi kljub različnim odporom razvijamo spoštovanje do vsega obstoječega, nas to pomirja oziroma spravlja s svetom okoli nas – to pa je edina pot, da v sebi res najdemo notranji mir (pomiritev) in srečo.

Če torej uporabimo merilo spoštovanja do vsega obstoječega, potem so delavci, snažilke in vratar enako pomembni kot direktor. To ne pomeni, da ne uvidimo vseh razlik med njimi – v izobrazbi, znanju, izkušnjah, karakterjih ter seveda v stopnji poklicne odgovornosti ter v pravicah in dolžnostih. Pomeni pa, da se zavedamo, da brez vsakega od njih podjetje ne more delovati enako dobro, optimalno. Pomeni, da vsakemu od teh posameznikov v smislu spoštljivosti priznavamo enak pomen in pomembnost za delovanje celote, podjetja. Še več, tudi njihove napake ali škodljiva ravnanja moramo spoštovati, saj so sestavni del njih in stvarstva. Seveda pa moramo takšna negativna ravnanja in storilce v skladu z njihovo krivdo in sorazmerno s škodo moralno, pravno in drugače obsoditi in sankcionirati.

Ob vsem tem se je treba zavedati, da tako (vz)postavljenega merila spoštovanja ni mogoče dosledno oziroma dokončno logično pojasniti, saj temelji v določeni meri na razumsko nedokazljivi izhodiščni premisi: zahtevi po spoštovanju vsega in vsakogar. Ta premisa postane za vsakogar od nas sprejemljiva (»logična«) šele z intuitivnim prepoznanjem. Takrat jo resnično dojamemo in sprejmemo njene logične izpeljave.

Če se vrnem k izhodiščni dilemi glede človekovih pravic, lahko v luči povedanega rečem, da nobena kategorija teh pravic ni pomembnejša od druge. Kadar živimo varno, v miru, uživamo svojo lastnino ter osebno, informacijsko in drugačno zasebnost itd., se res lahko začnemo intenzivneje osredotočati na vprašanja socialnih pravic (pravice brezposelnih, bolnih, revnih, invalidov, otrok in drugih ranljivih skupin v težkih življenjskih razmerah itd.) in takrat se nam lahko ta kategorija pravic kaže kot (naj)pomembnejša. Toda če bi nastopila vojna ali diktatura in bi bili soočeni z neposredno grožnjo mučenja, ropa, izgube premoženja in zasebnosti ali celo smrti, bi se takoj zavedli, kako ključnega pomena so osebne in politične človekove pravice, tj. tiste, ki nam nudijo svobodo in varnost pred nasiljem, avtoritarnostjo in podobnimi negativnostmi. Še več, s tega zornega kota bi lahko celo dejali, da so človekove pravice, ki nam omogočajo osebno nedotakljivost pred mučenjem in drugim nasiljem, ki nam zagotavljajo lastnino, miselno svobodo, pravno varstvo v kazenskih postopkih itd. celo pomembnejše od socialnih pravic, kajti slednje dobijo pravi smisel šele, ko nas ni strah smrti, poškodb, popolne nesvobode itd. Toda razumsko – logično se seveda v dualnem in pluralnem svetu takšen miselni ping-pong nikoli ne konča, kajti tudi golo življenje, varnost in formalna pravica do lastnine ter svobodnega izražanja in gibanja nimajo nobenega smisla, če živimo v ponižujoči revščini, brez možnosti dela ali v kako drugače nemogoči socialni situaciji. Socialne temeljne pravice so torej že v osnovi povezane z osebnimi, ekonomskimi, političnimi in drugimi  - pri čemer velja seveda tudi obratno. Če se torej sprašujemo, katere so (naj)pomembnejše, gre za lažno dilemo. Vse so enako pomembne.

Za lažno dilemo gre npr. tudi, če dajemo večji pomen bodisi posamezniku ali celoti (skupnosti, družbi, državi). Slednje vodi v avtoritarno ali totalitarno državo, kjer je posameznik zgolj v funkciji skupnosti in nima priznanih temeljnih pravic, prva pozicija pa izpostavlja v svoji skrajnosti le še pravice posameznika in povsem zanemari njegove dolžnosti do skupnosti in družbe kot celote, kar vodi v skrajni egoizem, individualizem in posledično v nefunkcionalno skupnost ali družbo. Nobena od obeh skrajnosti ni dolgoročno vzdržna. S pozicije merila spoštljivosti je treba priznati enak pomen tako posamezniku, kot tudi družbi oziroma državi kot celoti, ob tem pa preko vzgoje, izobraževanja ter nenazadnje tudi s pomočjo prava venomer sproti zagotavljati pravo mero v obliki dinamičnega ravnotežja med težnjami po družbenem atomizmu na eni strani in težnjami po oblastnem monizmu na drugi.

Naj primeroma opozorim še na eno izmed pogosto izpostavljenih lažnih dilem. Gre za dilemo o tem, kaj je za državo in družbo pomembnejše: t.i. realni sektor (gospodarstvo) ali javna uprava. Gospodarstveniki in nekateri ideologi radi izpostavljajo trditev, da je gospodarska dejavnost pomembnejša, saj proizvaja materialne dobrine in prinaša državi preko davkov denar, na katerem potem bolj ali manj »parazitira« državna in širša javna uprava. Ker je bilo (tudi) o tej problematiki v svetu prelitega že veliko črnila, naj le na kratko spomnim, da storitve na področju upravljanja državne organizacije (upravno odločanje, nadzor, storitve za fizične in pravne osebe itd.) ter, denimo, na področjih javno financiranega zdravstva, šolstva, kulture, znanosti, zagotavljanja varnosti (policija) ali varstva okolja pomenijo ključno predpostavko in dopolnitev vsem sektorjem gospodarstva, od obrti in industrije, do turizma in kmetijstva. Brez izšolanih kadrov, brez zdravstvenih storitev ali brez reda in miru, ki ga zagotavljajo upravne službe, policija in včasih celo vojska, gospodarstvo ne bi moglo uspešno delovati. Tako kot seveda brez gospodarstva ne bi bilo sredstev za te in druge dejavnosti javne uprave. Pomembno je torej oboje. Enako pomembno, če smo spoštljivi do obeh sfer. Druga stvar pa je, seveda, kako konkretni gospodarstveniki in javni uslužbenci opravljajo svoje delo. Ali so odgovorni, pošteni, delavni ipd., lumparije, lenobe in še marsičesa je, verjemite mi, dovolj v obeh sferah, enako kot povsod drugod – tj. tam, kjer smo vpleteni ljudje.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Tesno povezanost države in prava je mogoče v zgodovini pravnopolitične misli razbrati iz obravnav številnih filozofov, teoretikov in drugih mislecev. Že od Platona in Aristotela dalje se je država dojemala kot najpomembnejša družbena organizacija, ki lahko neki zaokroženi politični skupnosti nudi največje dobro v obliki oblikovanja etičnih, pravnih in drugih vodil, v doseganju družbenosti in samozadostnosti ter v zagotavljanju varnosti. V srednjem veku se je država filozofsko ali teološko opisovala pretežno kot nepopolni odsev božjega kraljestva na zemlji, v praksi pa je, tako kot v času Platona in Aristotela, ubirala praviloma precej nasilna pota boja za prevlado politične moči njenih nosilcev, kar je v literaturi na nek način kulminiralo v Machiavellijevih razpravah o načinih pridobivanja in ohranjanja oblastne moči. V vseh teh obdobjih se je pravo bolj ali manj samoumevno pripisovalo državi kot sredstvo za uresničevanje njenih politik. Pravo (kraljevi in drugi oblastni dekreti, zakoni, sodbe itd.) v starem in srednjem veku ni bilo dojeto kot nekaj samostojnega, ločenega od državne oblasti oziroma njene politike. Ločenost prava od države in nosilcev njene oblasti je bila podana le v naravnopravnih pojmovanjih, ki so izpostavljala, da so vladarji podrejeni božjemu oziroma naravnemu pravu in da morajo v skladu z njim pravično vladati ljudem. Toda takšna naravnopravna doktrina ni ustvarila nobenih učinkovitih pravnih mehanizmov, ki bi vladarja pozitivnopravno usmerjali in po potrebi omejevali pri njegovem (samovoljnem) udejanjanju božjih zakonov. Kako je to izgledalo v praksi, vemo iz zgodovinskih učbenikov.

Podobno je bilo tudi v večjem delu novega veka, pri čemer pa je prav ta postopno prinesel spoznanje, da je treba pravo tudi v njegovi pozitivnopravni dimenziji začeti pojmovati relativno ločeno od države. Različne liberalne in konzervativne politike in ideologije, ki so se oblikovale v novem veku, še posebej v času razsvetljenstva in nastanka modernih (nacionalnih) držav, so se osredotočala na vprašanja politične svobode, enakosti, lastnine, gospodarskega sistema, pri čemer prvotno niso postavljala pod vprašaj tesne povezanosti med državo in pravom. Tudi teoretiki anarhizma in marksizma, ki so bili še posebej kritični do države in prava (in tudi do religije, zasebne lastnine, kapitalizma itd.), so oboje bolj ali manj zavračali v paketu, saj so pravo videli le kot sredstvo vladajočega (v tistem času meščanskega, kapitalističnega) razreda za represivno podrejanje delavskega razreda ter nekaterih družbenih slojev. Pravo je bilo tu le sredstvo države oziroma oblastne politike za dosego njenih ciljev. S tem, ko naj bi bila država revolucionarno ukinjena, ali pa bi v vmesni socialistični fazi razvoja postopno odmrla, naj bi hkrati z njo pretežno odmrlo tudi pravo kot represivni izraz oziroma sredstvo oblastnega monopola vladajočega razreda.

Anarhizem in marksizem sta utemeljena v t.i. antropološkem optimizmu, po katerem je človek po svoji naravi dober. Tisto, kar človeka kvari in vodi v družbene konflikte so institucije oblasti, zasebne lastnine, religije in drugi tovrstni vplivi, ki v njem prebujajo egoizem, posesivnost, konfliktnost in druge škodljive vzgibe. Z odpravo vseh teh institucij naj bi po mnenju antropoloških optimistov družba prešla v razmeroma nekonfliktno samoupravno organiziranje. Na utopičnost teh teorij in ideologij ter na njihovo praktično zlorabo v okviru radikalnih komunističnih ureditev ni treba posebej opozarjati. K temu velja le dodati, da je zgodovina prepolna dokazov, da ljudje na (do)sedanji civilizacijski ravni brez oblasti še zdaleč nismo sposobni živeti v samoupravni harmoniji, pač pa za usmerjanje družbe in preprečevanje konfliktov še vedno potrebujemo tudi oblast in pravo.

Na drugi strani ideološkega spektra so se v novem veku razvile predvsem konzervativne ali reakcionarne ideologije, ki izhajajo iz antropološkega pesimizma, po katerem je človek izvorno slab oziroma grešen, kar naj bi veljalo še posebej za širše, neizobražene ljudske množice. V skladu s temi ideologijami ljudstvo potrebuje od boga razsvetljeno ali podobno navdihnjeno oblast, elito, ki bo neuko ljudstvo vzela po svoje tutorstvo in ga vzgajala v duhu božjih ali naravnih zakonov, ali kako drugače od zgoraj navzdol. V skrajnih izpeljavah se se v okviru konzervativizma razvile teorije elit, med katerimi so nekatere prerasle celo v rasistične teorije.

Seveda se tudi znotraj liberalne družbene teorije in prakse pojavijo elitistični nauki in prakse, pri čemer se liberalno dojemanje elite povezuje ne le z vrednostno utemeljitvijo elit, pač pa tudi z njihovo demokratično funkcijo. Konzervativni tip elite je za razliko od tega pretežno elita po vrednosti in po poslanstvu, ki je uperjena proti političnemu liberalizmu, marksizmu ter podobnim teorijam in ideologijam. Konzervativni pogled se glede tega vedno nagiba k ugotovitvi, da so za vladanje izbrani tisti, ki so po rojstvu ali bogastvu aristokrati ali kako drugače že po svoji naravi ali po dedni pravici povzdignjeni nad ljudstvo oziroma podložnike. V modernih inačicah konzervativizma so ti pogledi bistveno omiljeni, saj te konzervativne ideologije vsaj navzven pristajajo na demokracijo, nediskriminacijo, enakopravnost ter varstvo človekovih svoboščin in pravic.

Liberalistični pogledi na elitizem so v svojih starejših inačicah podobno prezirljivi do ljudskih množic oziroma do nižjih, neukih družbenih slojev ter zagovarjajo nujnost vodenja teh množic s strani liberalno mislečih aristokratov. Kasneje se z nastankom moderne liberalne države in njenega predstavniškega modela oblasti ta pretežno meščanski elitizem v marsičem prilagodi načelom demokracije, pri čemer ostaneta tudi v okviru liberalne politične filozofije država in pravo za družbo nujni instituciji, ki sta medsebojno tesno povezani.

Z razvojem moderne demokracije postane elitizem, kot bi rekel Karl Mannheim, vedno bolj brez barve in okusa, saj se pojem elite v vedno večji meri opredeljuje s pomočjo tehnicističnih, birokratskih in drugih profesionalnih kriterijev. To pomeni, da se ob nosilcih politične oblasti kot relevantne dejavnike družbene moči priznava tudi različne strokovne skupine, kar je seveda posledica vedno večje afirmacije znanosti v novoveški oziroma moderni družbi. Vse to je povezano tudi s sodobnimi pluralističnimi pogledi na družbo, ki državi jemljejo osrednjo in vrhovno vlogo nosilca družbene moči in usmerjevalca politik. Različni politologi, sociologi in drugi teoretiki družbenega pluralizma namreč opozarjajo, da je v kompleksni moderni družbi veliko družbenih skupin, ki so nosilke relevantne družbene moči (imetniki kapitala, banke, gospodarska združenja, sindikati, verske ustanove, mediji, univerze, kulturne in športne ustanove, nevladne organizacije in druge civilnodružbene skupine itd.), zaradi česar je preprosta shema o antagonizmu med vladajočim družbenim razredom, ki ima v rokah državo, ter podjarmljenimi družbenimi razredi in skupinami pretirano poenostavljena.

Če se zdaj neposredno vrnem k izhodiščni temi, lahko povzamem, da so se pogledi na državo in pravo v preteklih stoletjih ali kar tisočletjih osredotočali predvsem na vprašanja politične moči oziroma prevlade, niso pa med državo in pravom vzpostavili distance, ki bi omogočila pravu, da se kot relativno samostojna družbena sfera v večji meri osamosvoji od državne politike. V vsem tem času je bila pozornost večinoma osredotočena na to, koliko države ljudje potrebujemo, pri čemer so antropološki pesimisti zagovarjali močno in vseobsežno državo, antropološki optimisti so se zavzemali za njeno odpravo, antropološki realisti pa so, predvsem v okviru liberalnih teorij o državi, zagovarjali omejeno državo. Slednje je po eni strani pomenilo, da naj država ljudi pusti pri miru in jim omogoča čim več svobode tam, kjer se lahko uspešno sporazumevajo brez oblastnega nadzora ali prisile, po drugi strani pa naj bo država prisotna in učinkovita tam, kjer mora nujno preprečevati družbene konflikte in sanirati njihove posledice.

Iz tega se je razvila moderna liberalna država, ki je omogočila in postopno soustvarila doktrino in prakso pravne države (v Nemčiji) in vladavine prava (v Angliji) ter njune različne izpeljave v drugih zahodnih okoljih. S tem so se začele razvijati tiste vrednote oziroma institucije pravne države, ki so svoj velik razmah dosegle šele po drugi svetovni vojni, tj. po svetovni tragediji, ki je v najbolj nazorni luči opozorila, da sicer država ostaja nepogrešljivi del organiziranja ljudstev in nacij, pri čemer pa lahko država v avtoritarnih ali totalitarnih različicah potepta vso humanost družbe in človeško dostojanstvo.

Bistvo razvoja pravne države (v sodobnem integralnem pomenu besede, ki zajema tudi vladavino prava) zato ni le v njenih institucijah, kot so zagotavljanje človekovih pravic, delitev oblasti, ustavnost in zakonitost, pravičnost in pravna varnost, pač pa tudi v relativni razmejitvi med državo in pravom. Le če je pravo, ki seveda še vedno ostaja eno pomembnejših (ustavodajnih, zakonodajnih, sodnih in drugih) sredstev države za določanje in izvajanje politik, v nekaterih pomembnih vidikih ločeno in osamosvojeno od državne oblasti, lahko v resnici govorimo o pravni državi. Ta avtonomnost prava, na katero je pri nas že leta 1981 v svoji knjigi Relativna avtonomnost prava opozoril dr. Anton Perenič, je ključna za izvajanje poslanstva pravne države. To poslanstvo se v resnici uresničuje le, če je državna oblast omejena tako, da zakoni in pravni postopki veljajo tudi zanjo, da nosilci oblastnih funkcij ne uživajo pravnih privilegijev (razen izjemoma, npr. imuniteta poslancev), da mora priznavati pravno varovane človekove pravice, neodvisnost sodstva in ne nazadnje strokovno avtonomnost nekaterih pravnih poklicev (npr. odvetništvo, notariat, državno tožilstvo).

Vsega tega je bilo v našem prejšnjem državnem sistemu bistveno premalo, v njegovih najbolj radikalnih obdobjih pa je bilo seveda pravo le golo orodje avtoritarne ali totalitarne politike. Z novo državo in ustavo smo leta 1991 stopili po poti pravne države, podobno kot so v tistem obdobju storile tudi mnoge druge dotedanje socialistične (komunistične) države. To pomeni, da smo pravu – tudi v duhu doktrine in prakse konsitucionalizma – pripoznali vlogo dejavnika omejevanja državne oblasti, pravni stroki in še posebej pravosodnim poklicem pa smo povečali družbeni pomen in s tem tudi odgovornost. Zato se seveda zdaj pravo tudi teoretično obravnava v precejšnji meri ločeno od države, saj mora, kljub njuni povezanosti, v okviru pravne države med obema obstajati določena mera razmejitve, medsebojne napetosti in mestoma celo antagonizma. Gre za nekakšen odnos zavor in ravnovesij (angl. checks and balances) med pravom in državo, kjer nosilci pravnih vlog skrbijo, da nosilci oblastnih funkcij ostajajo v mejah pravne države, država pa seveda še vedno – v sodelovanju s pravno stroko – preko pravnih aktov uveljavlja svoje politike.

Ob vsem tem pa dandanes, ko država še zdaleč ni edini center družbene moči, pravna država oziroma vladavina prava pomeni tudi omejevanje drugih nosilcev te moči, kadar želi ta moč prekoračiti dopustne pravne okvire. V tem je treba videti neizogibno nadgradnjo pravne države, kajti ta se danes še posebej intenzivno sooča z močnimi ekonomskimi, finančnimi in drugimi interesnimi pritiski in pravno spornimi praksami, od poseganja v zasebnost, do vsiljevanja nekorektnih delovnopravnih praks ter poskusov obidov zakonodaje v primerih uresničevanja ciljev velikega kapitala itd. Poslanstvo pravne države se tako širi in stopnjuje, pravo pa mora ravno zato ohraniti svojo relativno avtonomnost ne le v razmerju do države, pač pa tudi v razmerju do vseh ne-državnih organizacij (podjetij, multinacionalk, finančnih institucij, lobijev itd.), ki lahko s svojim družbenim vplivom ogrozijo človekove pravice, delovanje civilne družbe ter druge ustavno zagotovljene demokratične institucije.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Naša ustava je moderna ustava. Toda kaj to pravzaprav pomeni? Odgovor na to vprašanje ni enostaven, če se poglobimo v številne razprave o predmoderni, moderni in postmoderni družbi, umetnosti, ekonomiji, pravu itd. Na tem mestu je odgovor na to vprašanje nekoliko poenostavljen in se giblje v običajnih (konvencionalnih) družboslovnih in ustanopravnih okvirih.

Če pogledamo najprej v zgodovino, vidimo, da niti antičnega grškega pojma politeía, ki se včasih v sodobne jezike prevaja kot »ustava«, niti antičnega rimskega pojma constitutio ni primerno enačiti s tem, kar v sodobnem času razumemo s pojmom ustave. Moderni pojem ustave in ustavnosti se je namreč uveljavil šele v 18. stoletju, v času severnoameriške osvoboditve oziroma osamosvojitve izpod angleške kolonialne oblasti. V času pred tem oziroma pred meščanskimi revolucijami, je imel pojem ustave bistveno drugačen pomen od tistega, ki ga je prinesla moderna ustavnost in ki je nato prevladal v svetu ter se ohranil vse do danes.

V času pred meščanskimi revolucijami, je pojem ustave (constitutio) označeval položaj določene države v luči njenih zgodovinskih, naravnih in pravnih okoliščin, kar se je sčasoma zožilo na opredelitev tistih značilnosti države, ki so bile vzpostavljene z različnimi dogovori (konvencijami), temeljnimi zakoni ali državnimi pogodbami. Čeprav je vse to izražalo prvenstveno pravni značaj določene države oziroma njen pravni položaj (pravni status), je bila takšna ustava predvsem deskriptivni pojem (nem. Seins-Begriff). Pomenila je torej predvsem opis obstoječega pravno-političnega položaja določene države. Za razliko od tega je po modernem razumevanju ustava normativni (preskriptivni) pojem, ki zaobsega predvsem delovanje vrhovnih organov državne oblasti. Po starejšem naziranju ima torej svojo ustavo (tj. obstoječo konstitucijo, zgradbo) vsaka država, po modernem razumevanju pa imajo ustave le tiste države, ki v posebnem normativnem ustavnem aktu pravno enotno in sistematično določajo oziroma predpisujejo temelje svoje državne ureditve.

K temu je treba dodati, da lahko ustavno ureditev (točneje: ustavnopravni sistem) posamezne države skupno sestavlja tudi več splošnih pravnih aktov z različnimi imeni oziroma nazivi, ki imajo po svoji naravi ustavni pomen (npr. ustava, temeljni zakon, ustavni zakoni, organski zakoni, ustavni amandmaji, ustavne listine), med katerimi ima v opisanem modernem pomenu osrednje mesto ustava. Tako npr. v Sloveniji poleg Ustave Republike Slovenije ustavnopravni sistem sestavljajo tudi Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije ter različni ustavni zakoni (npr. ustavna zakona za izvedbo ustave in temeljne ustavne listine ter ustavni zakoni, s katerimi se spreminja in dopolnjuje ustava).

Pri vsem tem je zanimivo, da prav v Angliji, ki je prva razvila posamezne vidike moderne ustavnosti, vse do danes ni bila sprejeta ustava v obliki enovitega pisanega akta. V tem smislu je angleški ustavni sistem (danes govorimo širše o Združenem Kraljestvu) v določeni meri še vedno tradicionalen. Angleško ustavo oziroma ustavno pravo tako tvorijo različne ustavne konvencije, običaji in posamezni pisani akti (srednjeveške listine in peticije, mednarodne pogodbe in zakonodajni akti sodobnega tipa). V nasprotju z Anglijo se je po meščanskih revolucijah, ki pomenijo temeljni prelom s srednjeveško politično in pravno organizacijo, v večini zahodnih držav postopno razvilo takšno moderno pravo, ki je novonastale vrednote (npr. svobodo in enakost posameznikov) na najvišji ravni izrazilo v obliki ustav kot enovitih dokumentov. Tam, kjer je meščanstvo sámo prevzelo oblast, je z ustavo določilo oziroma razglasilo predvsem naslednja načela: spoštovanje temeljnih pravic človeka in državljana, načelo nacionalne (ljudske) suverenosti in načelo delitve oblasti. Takšno ustavo so leta 1791 sprejeli v Franciji (temeljila je na Deklaraciji o pravicah človeka in državljana iz leta 1789), že pred tem, leta 1787, pa so Združene države Amerike sprejele prvo moderno ustavo, ki je v obliki enotnega akta in sistematično opredelila temelje državne ureditve. V državah, v katerih meščanstvo ni v celoti prevzelo oblasti oziroma dominantne vloge v družbi, pa so se še dlje časa ohranile kompromisne ureditve, v katerih je ostala oblast razdeljena med meščanstvo ter vladarja in preostale stanove iz fevdalne ureditve.

V prvih pisanih oziroma formaliziranih ustavah modernega časa (ustave severnoameriških držav Virginije, Marylanda in Pennsylvanije iz leta 1776) je bilo sprejeto načelo, da ustava pomeni načrt oziroma okvir za sestavo in delovanje državne oblasti. To stališče je še utrdilo zasedanje v Filadelfiji leta 1787, na katerem je bila sprejeta ustava Združenih držav Amerike. James Madison in Alexander Hamilton sta takrat v slavnih Federalističnih spisis (The Federalist Papers) nasprotovala ideji, da bi morala ustava določati tudi človekove pravice, saj sta menila, da pravice niso zavarovane na temelju njihove deklaracije (v smislu listine pravic – Bill of Rights), pač pa jih varuje ustavna struktura demokratične oblasti. To stališče, ki je prvotno prevladalo, je bilo kmalu preseženo, saj je bila ustava ZDA že leta 1789 dopolnjena s seznamom varovanih temeljnih pravic (Bill of Rights), leta 1791 pa je bila v Franciji Deklaracija pravic človeka in državljana (1789) vključena v francosko ustave, ki jo prav tako štejemo med prve moderne ustave. Na ta način ustava Francije ni po prvotnem ameriškem zgledu zgolj določila temeljev državne ureditve, pač pa je poleg vključitve človekovih pravic v ustavni okvir posebej izrazila tudi zahtevo po družbenih spremembah, ob čemer je mogoče ugotoviti, da je bila prav francoska revolucija vzor za vse tiste države kontinentalne Evrope, ki so v naslednjih letih in desetletjih vprašanje ustavnosti vključile v svoje politične razprave.

Razvoj meščanske ustavnosti je konec 19. stoletja dosegel vrhunec svojega dotedanjega razvoja. Gibanje za ustavnost se je izražalo v obliki konstitucionalizma, ki predvsem pomeni omejevanje politične oblasti in supremacijo (najvišjo veljavo) ustave. Kasneje, v 20. stoletju, so različni totalitarizmi (npr. nacizem, fašizem in komunizem) v posameznih državah prekinili razvoj konstitucionalizma, ki pa se je po razpadu teh političnih sistemov obnovil in nadalje razvijal.

Dandanes ima že večina svetovnih držav pisane in enovite ustave, v katerih so določeni temelji državne ureditve ter praviloma v obliki pravic in dolžnosti tudi temeljna razmerja med državo in državljani. Te ustavne ureditve so seveda različne, pri čemer so razlike po eni strani pogojene z naravo političnih sistemov posameznih držav (različni demokratični in nedemokratični sistemi), po drugi strani pa z razlikami v njihovem ozemeljskem, demografskem, političnem, kulturnem, gospodarskem, socialnem in drugačnem (zgodovinskem) razvoju.

Ob vsem tem lahko ugotovimo, da se Republika Slovenija s svojo ustavo uvršča v krog tistih sodobnih demokratičnih držav, ki sprejemajo večstoletno civilizacijsko dediščino evropskega in širšega zahodnega (okcidentalnega) razvoja razsvetljenstva. Ta razvoj je tem državam oziroma družbam postopno prinesel spoznanje, da je ob spoštovanju različnih religioznih, filozofskih ter drugih pogledov in tradicij treba na politični in pravni ravni kot osrednjo dobrino oziroma vrednoto varovati predvsem človekovo individualno dostojanstvo ter njegove svoboščine in pravice.

Prav človeku kot individuumu ter hkrati družbenemu bitju mora moderna ustavnopravna ureditev pripoznati temeljno vrednost v smislu njegovih osebnih, političnih, ekonomskih, socialnih, kulturnih ter drugih svoboščin in pravic. Oblast mora biti zato demokratična in omejena (načelo konstitucionalizma) ter mora služiti človeku kot državljanu in posamezniku. Seveda pa to pomeni tudi odgovornost slehernega državljana, da je strpen, da priznava pravice in svoboščine ter enakopravnost vseh drugih posameznikov ter da v celoti spoštuje ustavno ureditev in prispeva k njenemu uresničevanju. Takšni in drugi temelji oziroma izhodišča moderne ustavnosti seveda niso popolni in ne zagotavljajo vseh možnih družbenih idealov, toda v dosedanji zgodovini so se – še posebej s humanističnega zornega kota – pretežno izkazali za najboljša (ali vsaj najmanj slaba) vodila družbenega sožitja. Med te temelje oziroma vrednostna izhodišča vsekakor sodijo spoštovanje človekovih pravic ter posebnih pravic družbenih manjšin, načelo ljudske suverenosti, načelo splošnih, svobodnih in poštenih volitev, načelo reprezentativne (predstavniške) demokracije s korektivnimi mehanizmi neposredne demokracije, načelo delitve oblasti, načelo pravne varnosti, načela javnosti, določnosti in neretroaktivnosti prava, načeli ustavnosti in zakonitosti, načelo neodvisnosti sodstva, načelo socialne države itd.

Tu smo torej danes, v Sloveniji in Evropi. Če bomo skupaj še nadalje hodili po tej, zdaj že dodobra uhojeni poti razvite (sodobne) moderne demokracije in pravne države, potem bomo lahko vsakih naslednjih deset let, kljub tem ali onim družbenim turbulencam, obeleževali relativno uspešen ustavni razvoj. Če nam to ne bo uspelo, pa bomo živeli v neki drugačni družbi.

Pri tem velja za konec še poudariti, da hitro spreminjajoči se svet, družbene razmere in naravno okolje, terjajo tudi prilagajanje slovenske ustave novim razmeram. V določeni meri to prilagajanje omogočata zakonodajalec in ustavno sodišče, ki pri sprejemanju svojih aktov interpretirata ustavne določbe upoštevaje aktualni družbeni kontekst. Ker pa seveda zgolj z interpretacijo ustavnih določb le-teh ni mogoče prilagoditi vsem novim družbenim okoliščinam in zahtevam, je smiselno v tej smeri ustavo tudi spreminjati.

Upoštevaje, da že ob sprejetju ustave o določenih posameznih ustavnih rešitvah ni bilo splošnega soglasja (npr. vprašanje dvodomnosti parlamenta, način oblikovanja vlade ali  pravica do svobodnega odločanja o rojstvih otrok) ter da pravna stroka že dlje časa opozarja na potrebo po nekaterih izboljšavah ustavnega besedila (npr. vprašanje volitev sodnikov, sestave sodnega sveta ali pristojnosti ustavnega sodišča), je jasno, da se nekaterim spremembam ustave v prihodnje ne bo mogoče izogniti. Z dosedanjimi enajstimi spremembami in dopolnitvami ustave v obliki ustavnih zakonov so bile nekatere neustrezne rešitve v ustavi že odpravljene (npr. ureditev zakonodajnega referenduma), sprejete pa so bile tudi nekatere dopolnitve ustave, ki le-to prilagajajo sodobnim potrebam. V tem smislu sta bili zagotovo dobrodošli tudi zadnji dve dopolnitvi ustave, ki zagotavljata pravico do pitne vode ter možnost uporabe znakovnega jezika in jezika gluhoslepih.

Ob vsem tem pa se je treba zavedati, da je za zagotovitev državnopravne in demokratične kontinuitete pomembno, da spremembe ustave, če za to ni izjemno pomembnih razlogov, ne posegajo bistveno v sama ustavna načela, ki so zajeta predvsem v prvem poglavju ustave, ter da ne odpravijo nekaterih drugih temeljnih ustavnih institucij. Ustavne spremembe je torej primerno sprejemati le tam in le takrat, kjer in kadar so resnično nujne oziroma koristne, pri čemer si je pred vsako takšno spremembo treba vzeti dovolj časa za demokratično razpravo ter za tehten političen in strokoven razmislek.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Umetnost zagotavljanja kakovostnega družbenega sožitja je po vseh tisočletjih bolj ali manj razvitih civilizacij še vedno precejšnja uganka. Zgodovinarji, filozofi, psihologi, sociologi, politologi, pravniki in mnogi drugi iščejo vedno nove pristope za zagotovitev človečne ter ekonomsko in drugače uspešne družbe. Doktrine in paradigme se menjajo in se bodo vedno spreminjale, zato nas zdravi razum sooča z vprašanjem, kaj storiti v poplavi družbenih teorij, ideologij in praks, ki ne prinašajo enoznačnih odgovorov. Pravi odgovori na to še zdaleč niso orginalni, saj so jih poznali že stari modreci. V vrtincu sodobnih tehnologij, pretežno pozunanjenih načinov dojemanja sveta in poplave plehkih odgovorov na naše težave pa je te odgovore težko resnično prepoznati in sprejeti. Tistega, kar nam je dobesedno pred nosom, enostavno ne vidimo ali ne sprejmemo.

Na najsplošnejši način se stari in znani odgovor glasi: Bodi luč! Ne govori in teoretiziraj o luči. Ne nosi je v iztegnjenih rokah, tako da doseže le druge, ne pa tudi tebe. Enostavno postani in bodi umirjen, sijoč in pozitiven.

Toda kakšna luč? Kakšne barve? Idealna, popolna je seveda tista, ki zajema v sebi prav ves mavrični spekter. Toda za začetek je dovolj že, če zasvetimo v katerikoli barvi ali odtenku. Samo da smo začeli, da smo se podali na pot. Na pot vzpodbujanja osebnih vrlin. Da, luč simbolizira tudi vrline.

O vrlinah je med prvimi obširneje pisal Aristotel, ki pravi, da je vrlina »zadržanje, ki omogoča pravilno odločitev in ki se ravna po sredini glede na nas, sredini, ki jo opredeljuje zdrava pamet... in sicer je to sredina med dvema slabostma, katerih ena je v pretiravanju, druga v pomanjkanju.« (Aristotel, Nikomahova etika, Slovenska matica, Ljubljana 2016, str. 85). Tako je po Aristotelu pri dajanju denarja vrlina radodarnost, medtem ko sta negativni skrajnosti razsipnost in skopost. Nadalje je vrlina hrabrost, negativni skrajnosti pa sta strah in predrznost. Prav tako je vrlina prijaznost, skrajni negativni odstopanji od nje pa sta vsiljivost (tudi prepirljivost) ali lizunstvo (glej ibid., str. 87-89). Aristotel ugotavlja, da torej obstajajo tri osnovna stanja: dvoje napačnih (zaradi pretiravanja ali pomanjkanja) in eno pravilno, ki je v sredini (ibid., str. 90). Gre za nauk o pravi meri, ki so ga poleg Aristotela vse do danes zagovarjali mnogi veliki umi in modreci. Gre torej za zmernost v našem mišljenju, čustvovanju in ravnanju.

Seveda nas takšne, kot ljudje v povprečju smo, ideja zmernosti pogosto ne privlači in nas celo odbija. Zmernost se zdi nezanimiva. Je nekakšen dolgčas. Zdi se da se »premalo dogaja«. Ljudje se zato pogosto notranje napajamo iz skrajnosti in konfliktov, ki jih vsaka skrajnost prinaša. Zato npr. tudi preko medijev najraje spremljamo nesreče, poškodbe, prevare, opravljanja, škandale in druge negativne novice ter tako hranimo rumeni žurnalizem. To je treba razumeti. Takšni smo ljudje. Seveda pa to ni dobro. In lahko smo tudi boljši. Zato je prav, da v sebi vsaj postopno gradimo zavest o zmernosti kot splošni vrlini ter o pravi meri kot pravi poti. Nobena skrajnost nas namreč ne vodi k trajne(jše)mu zadovoljstvu in še manj k sreči. Zato je napaka, če hranimo skrajnosti in se preko njih zapletamo v vedno nove notranje (intimne) in zunanje (družbene) konflikte.

Zmernost lahko gojimo v sebi in postajamo pozitivni zgled drugim. Toda odgovornost vseh, ki se ukvarjajo z družbo je tudi, da pomagajo ta ideal na pravi način in v pravi meri umestiti v družbene norme. Na ravni prava je iskanje zmernosti nekaj, v kar zakoni in druge pravne norme ne smejo posegati, kolikor gre za intimno sfero posameznika, tj. za njegovo pravno varovano sfero osebne svobode in zasebnosti. Seveda je tako le v demokratični in pravni državi in družbi. Toda prav v demokratični družbi je zmernost kot vrednota v določeni meri vgrajena tudi v pravo, in sicer v obliki tistih pravnih norm, ki družbo in ljudi umirjajo ter zagotavljajo ali spodbujajo enakopravnost, nediskriminacijo, varnost, solidarnost in nasploh vse, kar omogoča in spodbuja strpnost in druge oblike kolektivne zmernosti, tj. so-zmernosti.

Tako predstavljeno načelo sozmernosti je treba ločiti od načela sorazmernosti. Slednje je v našem pravu že široko uveljavljeno. Seveda ne gre v zgodovinski perspektivi za nič bistveno novega, čeprav se je še posebej v slovenski ustavnopravni praksi in doktrini to načelo v 90-ih letih, tj. v začetnem času zorenja naše nove države in ustavnopravne ureditve, uveljavilo kot nekakšna relativna strokovna novost, privzeta iz razvitejših demokracij (Nemčija itd.). Resnično je slovensko ustavno sodišče s svojimi prvimi odločbami, v katerih se je začelo sklicevati na načelo sorazmernosti kot podnačelo pravne države, konstruktivno poživilo in obogatilo slovensko ustavnosodno prakso, pri čemer je danes sklicevanje na to načelo v Sloveniji bolj ali manj prisotno že pravzaprav v vseh panogah in na vseh področjih prava.

Ugotavljanje pravne sorazmernosti ni sicer nič drugega kot racionalizirani postopek iskanja pravne in pravične odločitve skozi večstopenjsko metodologijo, kjer pa na koncu ne zadošča le goli razumski (silogistični) sklep, pač pa je končna (vrednostna) odločitev vedno tudi subjektivno-občutenjsko obarvana. Če npr. po načelu sorazmernosti ocenjujemo, ali je za preprečitev okužb z nalezljivo boleznijo v času epidemije ustavno dopustno uvesti prepoved vseh večjih javnih zbiranj, bomo – če zadevo prikažem nekoliko poenostavljeno – sledili naslednjim stopnjam: a) v skladu s testom legitimnosti bomo najprej ugotavljali, ali je cilj, ki ga zasleduje država (varstvo življenj in zdravja pred hudo nalezljivo boleznijo) stvarno oziroma resnično (ustavno)pravno upravičen; b) s skladu z načelom primernosti bomo nato preverili, ali s predvidenim sredstvom (prepoved zbiranja) sploh lahko dosežemo izbrani cilj; c) po načelu nujnosti moramo nato ugotoviti, da gre pri uporabi tega sredstva za t.i. intervencijski minimum, kar pomeni, da milejše sredstvo ne bi bilo učinkovito; d) končno nato po načelu sorazmernosti v ožjem pomenu besede ovrednotimo, ali sta cilj in sredstvo tudi vrednostno, tj. kvantitativno in kvalitativno dejansko sorazmerna, kar pomeni, da breme ne sme biti nesorazmerno veliko v primerjavi s pričakovano koristjo (podrobneje o načelu sorazmernosti npr. Pavčnik, Argumentacija v pravu, 3. sprem. in dopol. izdaja, GV Založba, Ljubljana 2013, str. 201-204).

Prav presoja sorazmernosti v ožjem pomenu nazorno kaže, da kljub racionalizirani –  in v tem pogledu na videz prepričljivi – shemi odločanja, tudi načelo sorazmernosti ne preprečuje vdora subjektivnosti v pravno odločanje. Pravičnost (kot sorazmernost) nikoli ni le gola matematika, pač pa je tudi psihološki občutek, intuicija in še kaj, kar seveda vse subsumiramo pod neko abstraktno logično shemo ujemajočih se premis. Povedano drugače: slavna Pitamiceva misel (Pravo in revolucija, Ljubljana 1920, str. 23), da »ne bomo ustvarjali, ne bomo delili in ne bomo našli pravice, če ni pravičnosti v nas«, nam pove prav to, namreč, da nam brez nekega notranjega občutka za pravično sorazmerje še tako logično in formalno izdelan sistem pravnih pravil ne bo pomagal najti in uresničiti zares pravične oziroma sorazmerne rešitve.

Načelo sorazmernosti je v svojem bistvu imperativ vzpostavljanja so-razmerja (in ne so-zmernosti). Tako kot sozmernost, tudi načelo sorazmernosti napotuje na neko pravo mero. Toda cilj načela sorazmernosti je v resnici drugačen od cilja pri načelu sozmernosti. Pri slednjem je lahko posameznik pri uresničevanju svoje pravice ali pravnega interesa tudi osebno povsem nezmeren, pa je to pravno dopustno, če s tem ne posega v pravne pravice, interese ali položaje drugih. Npr. na dopustnem javnem protestu zoper neko oblastno odločitev lahko nekdo kriči, žaljivo kritizira oblast in druge subjekte, je neprimerno oblečen in še kako drugače nezmeren v svojem ravnanju, vendar s tem ne krši pravnega načela sorazmernosti, saj pravna ureditev demokratičnega javnega protesta takšnega obnašanja ne prepoveduje. Podobno se lahko nekdo v okolju, kjer je dovolj hrane za vse, nezmerno (npr. preobilno, nezdravo) prehranjuje, kar je v nasprotju z načelom (so)zmernosti, ne pa tudi s pravnim načelom so-razmernosti, saj s tem neposredno ne omejuje pravic drugih do dostopa in uživanja hrane. Med načeloma sorazmernosti in sozmernosti je torej v tem bistvena razlika, pri čemer je načelo sorazmernosti osrednje pravno načelo, medtem ko sodi načelo sozmernosti predvsem na področje etike, njegova uporaba v pravu pa je lahko primerna le v omejeni meri, in sicer toliko, kolikor zakonski in drugi predpisi prispevajo k so-zmernemu, npr. strpnemu, humanemu, varnemu in zdravemu sobivanju.

Ob tem, ko se moramo v pravu držati načela sorazmernosti, se je smiselno v tem zahtevnem času pogosteje zateči tudi k načelu sozmernosti. Razklanosti v družbi ne bomo premagali s pravnimi spopadi oziroma z ideološkim bojem drugega proti drugemu. Prav tako z bojem ne moremo vzpostaviti medsebojnega zaupanja in prepričati prepričanih, da bodo spremenili svoj pogled na (ne)koristnost ali (ne)nevarnost cepljenja proti koronavirusu. Boj vedno sproži povratni boj. Meč potegne nase meč, nasilje pa nasilje. Prava pot je drugačna, predvsem je tudi v krepitvi zmernosti. Čim več zmernosti pri čim večjem številu ljudi, da dosežemo sozmernost. Tudi na hujše provokacije v osebnem in širšem družbenem življenju se moramo (na)učiti odzivati zmerno. To pomeni: intenzivno, odločno in vztrajno, toda ne tako, da izgubimo notranji mir ter podležemo jezi, sovraštvu in drugim negativnim čustvom. Seveda pa je vse to lažje reči kot storiti...

Za konec naj še poudarim, da morajo biti naši zmerni odzivi na škodljive in provokativne vplive okolja pravočasni, tj. sprotni oziroma dovolj zgodnji. Kajti če se neka osebna ali družbena bolezen zaradi naše (kolektivne) ignorance oziroma pasivnosti preveč razraste, je ne moremo več zaustaviti in se bomo morali soočiti z njenimi posledicami.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Ob vsem ostalem, kar se ta hip dogaja v Sloveniji, nas mora skrbeti predvsem možnost, da takšna politična ignoranca in primitivizem pri nas postopno prevladata in nas oddaljita od demokratične kulture in vrednot EU. To bi bilo lahko za Slovenijo tudi začetek njenega konca. Zato je pomembno, da okrepimo zavest o tem, da je demokratična EU, ki temelji na vladavini prava, v tem negotovem in nevarnem svetu pomemben garant našega nacionalnega in demokratičnega obstoja.

Zaradi imperativa ohranjanja (videza) enotnosti EU ter posledično zadržanosti vodilnih akterjev EU pri komentiranju takšnih in podobnih blamaž, ne bomo nikoli zares izvedeli, kaj vse so o Sloveniji v preteklih dneh (slabega) razmišljali in govorili v institucijah EU, v političnih skupinah evropskega parlamenta ter v vrhovih mnogih drugih držav članic EU. Že to, kar je bilo javno sporočeno, je dovolj za veliko skrb vsakogar, ki razume, da je EU kljub vsem svojim pomanjkljivostim ena največjih dobrin za Slovenijo, Evropo in nenazadnje tudi svet. To kolumno zato pišem v – verjetno precej naivnem – upanju, da smo Slovenci le sposobni tudi vsaj nekoliko višje politične kulture, predvsem pa tudi širšega in globljega razumevanja naše umestitve v EU. Če se bomo od te naše evropske družine, v kateri je seveda – tako kot v vsaki družini – marsikaj težko ali celo narobe, s političnim in pravnim ignorantstvom ter primitivizmom še naprej odmikali in odtujevali, bomo končali na novem pogorišču zgodovine. Tega ne vzemite na znanje zgolj kot patetično frazo. To je lahko že kmalu naša nova resničnost. To zelo nazorno dokazuje zgodovina prejšnjega stoletja, ko so ljudje zaradi lastnega udobja, ignorance, strahu, oportunizma, pa tudi zaradi velike nevednosti radikalnim oblastnikom omogočili povzročiti dve svetovni vojni, v času med njima pa tudi vzpon totalitarizmov ter z njimi povezanih genocidnih ter drugih uničujočih dejanj.

Na ruševinah vsega tega je s težavo in postopno izrasla EU. Le-ta je v tem precej divjem človeškem svetu pomemben nosilec kulture miru, demokracije, strpnosti, človekovih pravic in pravne države (vladavine prava). Še nikoli ni Evropa tako dolgo sobivala v miru, se povezovala ter se demokratično in solidarno razvijala. Pomislimo le na skupni evropski trg, na uveljavljanje štirih svoboščin, na Schengensko območje odprtih meja, na območje skupne valute (Euro), na študentske izmenjave (Erasmus) in mnoge druge oblike sodelovanja. Države, ki so se stoletja uničevale v notranjih in medsebojnih spopadih, zdaj sodelujejo preko skupnih evropskih institucij kot so Evropski svet, EU parlament, Svet, Komisija in sodišče EU.

Seveda ima EU demokratični deficit in še večji deficit v solidarnosti. Zagotovo je EU neobičajna naddržavna mednarodnopravna organizacija, ki nima svoje skupne vojske ter na zunanjepolitičnem področju zaostaja za svetovnimi velesilami kot so ZDA, Rusija in Kitajska. EU seveda tudi nima nima svoje (ene) nogometne ali atletske reprezentance. Jasno je, da unikatna skupnost 27 držav, ki kombinirajo federalni in konfederalni način delovanja, ne more dovolj hitro oblikovati, sprejeti in uveljavljati vseh pomembnih odločitev. Res je tudi, da imamo »EU več hitrosti« ter da stare in večje članice včasih – predvsem v zakulisju – nekoliko podcenjevalno nastopajo do mlajših. Na gospodarskem področju se pojavljajo dvojni standardi, npr. pri prodaji istovrstnih proizvodov različnih kvalitet za zahodne in vzhodne trge. Enotnost EU je relativizirana tudi s tem, ko se po eni strani o najpomembnejših strateških zadevah pogosto najprej, tj. pred posvetom z ostalimi, medsebojno dogovarjajo najvplivnejše države (npr. Nemčija in Francija), po drugi strani pa se večina srednjih in manjših držav medsebojno povezuje tudi v ožje skupine (npr. Benelux ter višegrajska ali mediteranska skupina) in občasno zastopa partikularne interese. In še bi lahko našteval. Toda tudi vse te posebnosti, slabosti ter pomanjkljivosti še zdaleč ne pretehtajo nad vsem dobrim in koristnim, kar nam EU prinaša.

Naj poudarim, da nikakor ne zagovarjam stališča, da bi morala biti Slovenija zaradi privrženosti EU zgolj nekakšna uslužna ali poslušna članica EU. Nasprotno. Tudi sam sem se v času, ko sem bil premier večkrat zoperstavljal prevladujočim predlogom ostalih članic EU, pri čemer sem stališča naše države nekajkrat uveljavljal celo sam zoper vse ostale. Svoja stališča in interese mora Slovenija ves čas odločno zagovarjati in v največji možni in razumni meri uveljavljati tudi znotraj EU. Toda, ko rečem »svoja stališča«, mislim na stališča Slovenije kot države, ki izražajo pretežno voljo naših državljanov ter vsebino naših strateških dokumentov in zavezujočih pravnih aktov (ustave, zakonov itd.), ki jih je sprejel državni zbor. Zato je narobe, ko v imenu države Slovenije določen nosilec oblasti izraža prav zares le »svoja stališča«, ki niso skladna z navedenimi podlagami ter Sloveniji škodijo. Predvsem pa je narobe, če kakršnakoli stališča v imenu naše države vladni predstavniki ali drugi predstavniki naše oblasti izražajo na politično nespodoben ali žaljiv način ter če niso pripravljeni teh svojih stališč v odprtem in demokratičnem dialogu soočiti s kritičnimi sogovorniki iz Slovenije, EU ali drugih svetovnih okolij.

Če uvodoma omenjeno blamažo pogledamo v hitri retrospektivi, vidimo, da se je Slovenija po osamosvojitvi (1991) postopno uspešno umestila na svetovni politični zemljevid ter od leta 2004 dalje konstruktivno delovala kot članica EU. Leta 2008 je tudi prvič predsedovala Svetu EU ter kljub nekaterim nerodnostim predsedovanje opravila korektno oziroma uspešno. Mednarodni ugled je naši državi prvič precej upadel v letih 2009 – 2014, ko je preživljala hudo finačno-ekonomsko in politično krizo. Od leta 2015 dalje je Slovenija svoj mednarodni ugled obnovila (tako je npr. maja 2018 predsednik Evropskega sveta Donald Tusk ob obisku Slovenije v slovenščini dejal, da je Slovenija spet »zgodba o uspehu«) in takrat smo še z optimizmom pričakovali sedanje (že drugo) predsedovanje EU. V zadnjem letu in pol pa smo na zunanjepolitičnem parketu priča ponovni izraziti slabitvi mednarodnega ugleda Slovenije. Naše tokratno predsedovanje bo verjetno kljub uspešnemu prizadevanju številnih naših ljudi, da ga kakovostno izpeljejo, v zgodovino zapisano kot predsedovanje, v katerem je vlada predsedujoče države odklanjala pogovore z evropskimi poslanci, jih žalila celo z antisemitističnimi pristopi, se pred tem že prepirala tudi z evropskimi novinarji ter javno postavljala pod vprašaj razumevanje vladavine prava s strani evropskih institucij – če omenim le nekatere »cvetke«.

Vse to nas mora skrbeti. Tako kot nas morajo skrbeti tudi vse centrifugalne oziroma razdiralne  tendence nekaterih političnih strank in institucij v drugih članicah EU, ki lahko nadalje razrahljajo že tako občutljive medsebojne vezi. Ena takšnih tendenc se je pred dobrimi desetimi dnevi še okrepila na Poljskem, kjer je ustavno sodišče v svoji odločbi zavzelo stališče, da so nekateri deli Pogodbe o EU v nasprotju s poljsko ustavo. Ustavni sodnik Bartlomiej Sochanski je v zvezi s tem izjavil, da je v poljskem pravnem sistemu ta pogodba podrejena ustavi in mora biti zato v skladu z ustavo. Podobno, kot to uspeva nekaterim našim politikom, je nato zadevo do vrelišča pripeljal vodja vladajoče poljske stranke Jaroslaw Kaczynski, ki je v podporo odločitvi ustavnega sodišča izjavil, da je na Poljskem najvišji pravni akt ustava in da morajo biti zato vsi evropski pravni akti na Poljskem v skladu z ustavo.

K pravkar povedanemu je treba najprej dodati, da imata z določenega nacionalnega zornega kota tako poljsko ustavno sodišče kot dejanskivodja poljske politike (iz ozadja) Kazczynski do neke mere celo prav, kajti v specifičnem zoženem pravnem pogledu ustava tako na Poljskem kot v Sloveniji in drugih članicah EU ostaja hierarhično najvišji nacionalni oziroma državni pravni akt. Toda če iz navedenih stališč sledi, da lahko Poljska ignorira predpise EU, ki niso v skladu s poljsko ustavo, je takšno pravno stališče zgrešeno in pomeni le še dodatno prilivanje olja na ogenj v sporu med EU in Poljsko glede poljskega nespoštovanja načel pravne države. Hkrati je seveda lahko takšno razumevanje razmerja med nacionalnim pravom in pravom EU, kot ga izražajo vodilni poljski politiki in poljsko ustavno sodišče celo vzrok za odcepitev Poljske od EU. Če bi namreč Poljska na takšnem stališču v prihodnje dosledno vztrajala, bi to pomenilo, da več ne spoštuje skupnega prava EU in zato ne more več pravno sobivati pod isto evropsko pravno streho. 

Vse to in drugi poskusi zavračanja prava EU (npr. na Madžarskem) ter nedavni Brexit nam kažejo, kako hitro se lahko spremeni politična realnost. Ko smo v Sloveniji leta 2003 strokovnjaki pripravljali besedilo novega 3. a člena ustave, s katerim naj bi omogočili prenos dela državne suverenosti na EU (kar je conditio sine qua non za članstvo v EU), smo povabili na konzultacijo dva vrhunska evropska strokovnjaka za pravo EU. Razgovor z njima je bil zanimiv in poučen, toda ko smo ju vprašali, kako ustavno urediti možnost izstopa Slovenije iz EU, sta ostala brez besed. Takega vprašanja si očitno nista bila sposobna niti zamisliti, kajti v tistem času nihče ni razmišljal o izstopu iz EU. Na njuno vprašanje, zakaj o tem sploh razmišljamo v času, ko vlagamo vse moči, da bi se pridružili EU, smo jima pojasnili, da izhajamo iz naše boleče jugoslovanske izkušnje, kjer je Slovenija na koncu zaradi nedemokratičnosti in nefunkcionalnosti jugoslovanskega sistema morala iz njega izstopiti – pri čemer seveda postopek takšnega izstopa, kljub dejstvu, da smo se opirali na ustavno zapisano pravico do samoodločbe naroda, ni bil urejen. Ker nam oba tuja strokovnjaka v zvezi s tem nista znala svetovati, smo se morali znajti sami. Toda ker smo takrat tako strokovnjaki kot politiki ocenili, da bi bilo res neprimerno, da v ustavnem členu (3.a), ki naj Sloveniji omogoči vstop v EU, hkrati že tudi opredelimo postopek za morebitni izstop, smo se slednjemu odrekli. Verjetno bi tedanje članice EU res čudno gledale, kako si neka država, ki si skorajda od nastanka prizadeva postati članica EU, hkrati že ustavnopravno ureja postopek izstopa iz te skupnosti.

Toda 3.a člen ustave je v navedenem pogledu dovolj domišljen. Prenos dela naše državne suverenosti na EU in druge mednarodne organizacije namreč dopušča le pod pogojem, da te organizacije temeljijo na spoštovanju (1) človekovih pravic, (2) demokracije in (3) pravne države. Iz tega logično izhaja, da bi nam npr. bistveni odstop EU od teh treh vrednot ustavno ne le omogočal, temveč celo nalagal umik iz takšne nedemokratične organizacije. V stroki in politiki je bilo ob sprejemanju 3.a člena ustave neformalno sprejeto in zabeleženo tudi stališče, da bi morebitni izstop Slovenije iz EU v takšnem primeru potekal po smiselno enakih pravilih, kot so veljala za naš vstop v to organizacijo. Pri tem pa je treba ustavno določene vstopne pogoje ter pogoje sobivanja v EU (človekove pravice, demokracija, pravna država) razumeti na pravilen način. Nobena članica EU ne sme zato, ker bi neko posamično dejanje ali neka posamična pravna odločitev ali predpis po mnenju nacionalnih sodišč, vlad ali parlamentov odstopala od navedenih treh vrednot, enostavno kar prenehati spoštovati pravni red EU. Odstop od pravnega reda EU bi bil dopusten – še posebej tudi s slovenske ustavne perspektive – le v primeru, če bi EU dlje časa in sistematično uveljavljala rešitve, ki bi nasprotovale človekovim pravicam, demokraciji ali/in pravni državi. Šele v takšnem primeru bi bil na mestu tudi razmislek o morebitnem izstopu iz EU.

Preprosto povedano, načelo primarnosti prava EU (tu se ne spuščam v druga načela tega avtonomnega prava) pomeni, da se morajo vsi državni pravni akti umakniti pred zavezujočimi pravnimi akti EU. To ne pomeni, da npr. evropske uredbe, direktive ali sodbe sodišča evropske unije razveljavijo državno ustavo ali veljavne državne zakone, vendar pa se ti državni pravni akti ne smejo uporabljati v tistem obsegu, v katerem bi nasprotovali tem zavezujočim aktom EU. Ustava tako formalno še vedno ostaja najvišji pravni akt v državi (zgolj v tem ožjem smislu ima prav tudi poljsko ustavno sodišče), toda tudi ustava se mora umakniti pred evropskim zavezujočim pravom, za katerega velja načelo prvenstva (primarnosti). Ustava torej v takšnih primerih še vedno velja, vendar se ne uporablja. V tem je ravno bistvo prenosa suverenih pravic. Te pravice je Slovenija na EU prenesla na izrecni ustavni podlagi, določeni v 3. a členu ustave, v ustavah nekaterih drugih držav članic pa takšnih določb ni, zato je razumevanje načela primarnosti v teh državah predvsem odvisno od prakse njihovih najvišjih oziroma ustavnih sodišč (izhodiščni šolski primer za pravnike so npr. odločbe nemškega zveznega ustavnega sodišča »Solange I. in II« ter »maastrichtska odločba«). Vse skupaj je sicer pravno zapleteno, toda na koncu obvelja dejstvo, da s priznavanjem načela primarnosti prava EU države članice pristajamo na skupno pravno ureditev, ki nas povezuje in varuje, čeprav so nekateri pravni predpisi in odločitve EU za nekatere države lažje in za druge težje sprejemljive.

Tisto, česar se v Sloveniji verjetno večinoma premalo zavedamo, pa je dejstvo, da pravni red EU skupaj z enotnim trgom, štirimi svoboščinami in mnogimi drugimi usklajenimi pravili in politikami vzpostavlja nad vsemi nami pravno-politični dežnik, ki članic EU ne varuje le pred zunanjimi vplivi, marveč predvsem pred nami samimi. Izvorno bistvo EU je prav preprečitev novih resnejših konfliktov in posledično oboroženih spopadov med njenimi članicami, čemur smo bili priča vso zgodovino do konca druge svetovne vojne. Pri tem ta skupni dežnik še posebej varuje prav manjše države članice. Če bi izginil ta skupni samovarovalni dežnik, bi se v mnogih močnejših državah prej ali slej – tako je bilo vedno v zgodovini – obudile tudi stare ozemeljske težnje in težnje po neposredni politični ali ekonomski prevladi. Kaj bi to pomenilo za Slovenijo? Kako bi se lahko sami kosali z (mnogo) večjimi sosednjimi in drugimi državami, v katerih je večkrat zaznati tudi težnjo po »obnavljanju zgodovine« in »ozemeljsko nostalgijo«? V kakšna zavezništva, s kom proti komu bi se morali povezati? In kam bi nas to vse skupaj pripeljalo?

Zakaj torej EU? Glede na povedano mislim, da je odgovor jasen. In četudi ne vemo, ali bo EU obstala in se še naprej razvijala na principih demokracije, pravne države, sodelovanja in nenazadnje solidarnosti, si moramo prizadevati, da jo takšno ohranimo in razvijamo, kajti vsaka alternativa je bistveno slabša in pomeni takšno ali drugačno »vrnitev v zgodovino«.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Naj najprej spomnim na nekaj nedavnih dejstev, za katera ste večinoma že slišali, vendar je pomembno, da jih vsi slišimo čim večkrat. 7. avgusta letos je Mednarodni odbor za podnebne spremembe (Intergovernmental Panel on Climate Change – IPCC) izdal daljše poročilo o podnebnih spremembah po letu 2014, pri katerem je sodelovalo 234 znanstvenikov iz 66 držav. Odbor je ugotovil, da je človek (človeštvo) glavni povzročitelj podnebnih sprememb. Človeški vplivi so vplivali na otoplitev atmosfere, oceanov in zemlje. Povečanje toplogrednih plinov od leta 1750, ko se je začela industrijska doba, je posledica človeških dejavnosti. Bistvene spremembe se dogajajo predvsem zadnjih 50 let. Gre predvsem za močno intenzivirano taljenje ledenikov ter za visoko povečane koncentracije ogljikovega dioksida v atmosferi, pri čemer so bile te leta 2019 višje kot kadarkoli v zadnjih dveh milijonih letih. Koncentracija metana se je povečala za 156 odstotkov, dušikovega oksida pa za 23 odstotkov, tako da sta ti koncentraciji najvišji v zadnjih 800.000 letih. Globalna temperatura se v zadnjih 50 letih spreminja hitreje kot kdajkoli prej v zadnjih 2000 letih, pri čemer je vsako desetletje toplejše, zadnje pa je v tem pogledu še posebej intenzivno. Območje arktičnega ledu je v zadnjem desetletju doseglo najnižjo raven od leta 1850, v času poznega poletja pa je bilo območje arktičnega ledu najmanjše v zadnjih tisoč letih. Po najhujšem scenariju se lahko zgodi, da do leta 2050 na Arktiki v septembru ne bo več ledu in snega.

Posledice teh in drugih za človeštvo negativnih sprememb, ki  jih navaja poročilo, so na splošno že tukaj, vendar pa se bodo še stopnjevale. Gre za širše in hitre spremembe v atmosferi, oceanih, kriosferi in biosferi. Kot že opažamo se povečuje in se bo tudi nadalje povečevala intenzivnost in pogostost vročinskih valov, močnih padavin, ekoloških in kmetijskih suš, požarov, poplav, močnih vetrov oz. viharjev itd. Prav letošnji rekordno dolgi in hudi vročinski valovi ter nekateri drugi vremenski ekstremi so nas ponovno opozorili, da se vse to že dogaja in to ne le nekomu drugemu, pač pa tudi nam. Letošnje katastrofalne poplave v nekaterih delih Evrope (Nemčija, Belgija) in rekordne temperature v različnih delih sveta (npr. 48,8 stopinj Celzija v mestu Floridia na Siciliji ter 49,6 stopinj Celzija v vasi Lytton v Britanski Kolumbiji v Kanadi) nas opozarjajo, da se bo način našega življenja tudi in predvsem zaradi vseh teh ekstremnih sprememb kmalu bistveno spremenil. Ob vsem tem lahko opazimo, da že kar nekaj let spremembe v naravi celo prehitevajo dosedanje črnoglede napovedi znanstvenikov. Tako se, denimo, led tali mnogo hitreje, kot so to napovedovali pred desetletji. Osebno sem prepričan, da lahko sinergija podnebnih in vremenskih sprememb tudi v prihodnje privede do hujših negativnih posledic, kot jih ta hip napovedujejo znanstveniki.

Na družbenem področju se bodo nadaljevale in povečevale migracije iz tistih delov sveta, ki jih bodo podnebne spremembe prizadele s sušo, dvigom morske gladine, pretiranimi vremenskimi skrajnostmi itd. Vlade držav bodo pod vedno večjimi ambivalentnimi pritiski. Na eni strani bodo – ker bodo tako zahtevali ljudje – morale omejevati vse oblike onesnaževanja ter segrevanja ozračja in planeta, kar pomeni zapiranje premogovnikov, omejitve transporta na fosilna goriva, omejitve težke, kemične, živilske in druge industrije, omejitve v gospodinjstvih in potrošnji, omejitve potovanj itd. Na drugi strani pa bodo – ker bodo to spet zahtevali ljudje – vlade pod pritiskom, da ljudem in podjetjem ne omejujejo turističnih in poslovnih potovanj, množične potrošnje, uporabe gospodinjskih in drugih aparatov, avtomobilov, robotov itd.

Velike spremembe na področju energetike, transporta, zavarovalništva (toča, poplave, plazovi, zmrzali itd.) in nasploh gospodarstva se bodo odražala predvsem tudi v zakonodaji. Tako kot je Covid-19 povzročil v pravni ureditvi ter v vsakdanjem življenju očitne spremembe (splošna uporaba mask, omejitve gibanja, delo in izobraževanje od doma itd.), bodo zakonodajalci morali številne ljudem neljube spremembe uvajati že preventivno, če ne želimo kar povsem neodgovorno oddrveti v katastrofo. Vse to bo – tako kot smo in bomo to zagotovo še doživeli tudi v zvezi s pandemijo koronavirusa – pripeljalo do novih ljudskih protestov, teorij zarote ter nenazadnje do ostrih političnih spopadov, kajti različne politične stranke in skupine bodo vse te kontradiktornosti, napetosti in konflikte instrumentalizirale tudi za svoj politični boj za oblast. Družba in pravo se bosta torej v marsičem spremenila. In to že zgolj zaradi podnebnih sprememb. Če k njim prištejemo še vse ostale, deloma že omenjene, negativne pojave oziroma trende, nas zagotovo že v prihodnjih letih tako na svetovni ravni kot na ravni posameznih držav čakajo veliki izzivi. Kako bo vse to vplivalo na varstvo človekovih pravic? Kako bo to vplivalo na dobrine kot so mir, svoboda in varnost?

Mnogi takšni izzivi bodo še posebej težavni. Tako se lahko npr. zaradi suš pojavijo hujši konflikti med državami v zvezi z dostopom do (pitne) vode. Nekatere države so postavljene še pred večje izzive, saj lahko že v prihodnjih desetletjih zviševanje morske gladine močno prizadene življenja desetine milijonov ljudi, nekaterim otoškim državam pa se na daljši rok obeta celo izginotje. Čeprav se zdi morda danes nesmiselno omenjati dejstvo, da bi v primeru, če se stopi ves led na Antarktiki, Grenlandiji in v goratih delih celotnega planeta (ledeniki), gladina morja po svetu narasla za 70 metrov, pa je ta podatek vseeno primeren opomin glede možnosti, ki jih radikalne podnebne spremembe lahko prinesejo (tako kot npr. ledena doba).

Pomembno se je tudi zavedati, da imajo človekovi posegi v naravo t.i. čezmejne vplive. Ne le pomanjkanje vode, pač pa tudi onesnažena voda ali zrak, ki iz ene države onesnažujeta drugo, sta lahko razlog ali povod za politični konflikt. V Sloveniji se, denimo, v podobnem smislu soočamo z vprašanji z avstrijske strani, ki zadevajo delovanje in morebitno nadgradnjo jedrske elektrarne v Krškem, saj se kljub ponavljajočim se uradnim zagotovilom z naše strani, da je ta elektrarna varna, o tem na avstrijski strani vedno znova pojavljajo vprašanja in dvomi.

Žal tudi tam, kjer bi nas podnebne spremembe lahko razveseljevale, njihove posledice ne prinašajo le dobrih plati. Tako npr. povečane temperature in posledično taljenje ledu v območju Arktike v prihodnje ponujajo različne možnosti pomorskega prometa čez to območje, s čimer bi mnoge države lažje trgovale med seboj, hkrati pa to pomeni možnost raziskovanja in izkoriščanja arktičnega morja in dna. Glede tega že potekajo politična, znanstvena in druga posvetovanja in konference, pri čemer ima posebno vlogo Arktični svet (Arctic Council), v katerega so združene države, katerih ozemlje sega v arktično področje. Hkrati se povečuje število držav, ki imajo pri tem svetu status opazovalk (npr. Kitajska, Japonska, Nemčija, Francija, Italija, Poljska ter celo Indija in Švica), kar vse že jasno nakazuje, da postaja Arktika območje prihodnjih geopolitičnih (seveda tudi vojaških) preračunavanj in napetosti. Tudi tu lahko seveda politični in gospodarski interesi privedejo ne le do neproduktivnih meddržavnih konfliktov, pač pa tudi do pretiranega izkoriščanja naravnih bogastev v arktičnem morju in njegovem dnu, kar seveda dolgoročno ne bo pripomoglo k ohranjanju naravnega ravnovesja planeta.

Verjetno ste se pri dosedanjem branju že vprašali, ali pa se boste vprašali zdaj: In kaj imam z vsem tem jaz? Kaj pa lahko kot posameznik naredim, da bo kaj drugače oziroma bolje? Naj se s tem ukvarjajo vodilni svetovni in drugi politiki, vodje multinacionalk ter vsi drugi, ki lahko na svojih položajih vsaj kaj ukrenejo.

Toda ali je res tako? Ali lahko predsedniki (vlad) najmočnejših svetovnih držav in največjih svetovnih onesnaževalcev narave oziroma okolja res storijo vse to, kar si mi mislimo oziroma od njih pričakujemo? Ali ne drži tudi(!), da kot državljani vseh teh in drugih držav na njih skupno prelagamo svojo lastno odgovornost? O teh stvareh sem še posebej intenzivno razmišljal, ko sem leta 2015 in 2016 kot premier v imenu Republike Slovenije v New Yorku in Parizu podprl Agendo 2030 za svetovni trajnostni razvoj in Pariški okoljski sporazum. Takrat in še danes čutim glede teh vprašanj posebno odgovornost in hkrati nelagodje. Naj pojasnim zelo preprosto, kaj imam v mislih.

T.i. svetovni voditelji in drugi voditelji držav so lahko to, kar so, le če jih, še posebej v demokratičnih okoljih, v zadostni meri podpira večina državljanov. V nasprotnem primeru ne bodo ponovno izvoljeni oziroma bodo izgubili ljudsko podporo. Na slednjo so občutljivi tudi diktatorji, pri čemer pa ti tako ali tako v svojih omejenih umih nimajo namena slabiti lastne države za neke svetovne okoljske ali humane cilje. Državljani od svojih voditeljev seveda pričakujejo, da bodo njihove države čim močnejše, vplivne, gospodarsko uspešne itd. Tega pa ti voditelji ne morejo zagotavljati, če v korist premagovanja svetovne revščine, neenakosti, migracij, podnebnih sprememb, onesnaževanja okolja itd. solidarnostno omejujejo energetske, kmetijske, industrijske, storitvene, transportne in druge potenciale v lastnih državah ali v tistih državah, od katerih so energetsko ali drugače odvisni. Dejstvo je namreč, da smo sicer ljudje večinoma naklonjeni solidarnostnim spremembam, vendar ne pri nas samih. Od voditeljev zato večina ljudstva pričakuje, da spremembe uveljavijo tam nekje drugje, pri drugih. Zakaj bi se ravno jaz moral odreči nekaterim materialnim dobrinam ali potovanjem, če pa je na svetu še toliko drugih ljudi... In ker torej državljani v resnici ne podpiramo omenjenih ukrepov v lastnih okoljih, je vsak voditelj, ki na teh področjih ravna civilizacijsko in planetarno etično, tj. v »škodo« lastne države in v korist človeštva, pri lastnem ljudstvu obsojen na kritiko in posledično na upad podpore ali celo izgubo položaja. To pa seveda za politike, kot si lahko predstavljamo, ni ravno stimulativno, kajti če izgubijo službo, ne morejo nadaljevati svojih projektov in poslanstva. In tako smo v začaranem krogu, ki ga le tu in tam – ponavadi kadar je že zares hudo – prekine začasni konsenz med voditelji in ljudstvom, ali pa kak voditelj, ki kljub vsemu sprejme pravo odločitev...

Seveda vedno obstaja upanje, da nas bo rešila znanost. Da bo iznašla čistejše energije, čistejše načine proizvodnje materialnih dobrin ter druge postopke in proizvode s katerimi bomo nadomestili (do)sedanje. Toda vse do takrat – če in kolikor bo znanost v tem sploh uspešna –, šteje vsak dan. Zdaj človeštvo res ne sme več odlašati, če želi dobro sebi in prihodnjim generacijam.  

Na tem svetu obstajajo nekatere univerzalne resnice, ki jih ne zgodovina ne prihodnost ne moreta ovreči. Ena izmed njih je, da lahko človek napreduje v svojem osebnostnem in duhovnem razvoju le, če za svoja ravnanja prevzema odgovornost. Seveda je za pozitiven osebnostni razvoj oziroma napredek potrebno še marsikaj drugega (pravo znanje, morala, prava dejanja itd.), toda brez odgovornosti enostavno ne gre. Življenje brez odgovornosti je bistveno nepopolno, tako kot štejemo za nepopolno tisto pravno oziroma zakonsko normo, ki ni sankcionirana (t.i. lex imperfecta). Če namreč pravo za nezakonito ravnanje posledično ne opredeli in zahteva tudi odgovornosti v obliki sankcije, potem enostavno nekaj manjka. Nekaj ni v redu. Predvsem je to seveda zelena luč za vse, ki ravnajo protipravno, ter rdeča luč za miroljuben in relativno pravično urejen obstoj družbe.

Če je človeštvo, kot ugotavljajo znanstveniki v IPCC in mnogi drugi, povzročitelj ali – kot bi raje dejal sam – pomemben sopovzročitelj podnebnih sprememb, potem smo za to soodgovorni predvsem vsi odrasli in prištevni ljudje. Zato je prav, da v sorazmernem deležu to odgovornost tudi prevzamemo. To pomeni, da si moramo najprej iskreno priznati, kje smo v preteklosti prispevali in kje še vedno tudi sami prispevamo k nepotrebnemu onesnaževanju sveta, nato pa moramo postopno pričeti takšna svoja ravnanja opuščati. Potem smo seveda tudi povsem legitimno upravičeni, da to isto pričakujemo od drugih ter da v tej smeri tudi voditeljem postavimo odločne zahteve. Dejstvo je namreč, da v nasprotnem primeru ravnamo dobesedno neetično nasproti našim otrokom, vnukom ter nasploh prihodnjim generacijam. Vzemite si nekaj minut in v miru premišljujte o tem, kaj jih ob vseh sedanjih podnebnih spremembah in dramatičnih napovedih čaka. Če bo po sedanjih ocenah npr. že leta 2050 na svetu okoli 10 milijard ljudi in se negativni družbeni (politični, ekonomski itd.) ter naravni trendi ne bodo ustavili, je to do konca stoletja že skorajda recept za delno kataklizmo. Zato smo vsi še kako soodgovorni, da res nekaj storimo – vsak pri sebi in vsi skupaj. In kar je najpomembnejše: tudi vsako majhno dejanje šteje. Že zato, da bomo v prihodnjih letih lahko svojim otrokom vsaj s čistejšo vestjo pogledali v oči.

Pravo bo imelo v vseh teh procesih še posebej pomembno vlogo, kajti glede na šibkost človeške narave, ko gre za odrekanje in za radikalne spremembe na bolje, se bomo morali enostavno od zunaj (samo)prisiliti, da bomo spoštovali nekatere zaveze. Treba bo pač s prisilo zakonskih sankcij doseči (samo)podreditev zdravi pameti. Treba bo bolj radikalno, kot si predstavljamo, omejiti škodljive emisije in druge negativne vplive na okolje. Tu bo morala politika čim bolj slediti stroki, pravniki pa bomo v okviru svojih nalog in pristojnosti morali še intenzivneje iskati tiste pravodajne in interpretativne (argumentativne) pristope, ki bodo podpirali trajnostni razvoj in dostojanstvo človeka.

Za konec naj ponovim, da podnebne spremembe niso edina človeštvu realno preteča katastrofa. Tu so še jedrska vojna, smrtonosne nalezljive bolezni, politični totalitarizmi, prevlada umetne inteligence nad človeško itd. Mutatis mutandis se velja zato tudi glede vsega tega vprašati o svoji (so)odgovornosti ter o lastnih možnostih in pogumu, da tudi na teh in drugih področjih storimo kaj pozitivnega.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Človeku je uporaba orodij in strojev v zgodovinskem razvoju omogočila (lažje) preživetje, nadvlado velikega dela nevarne narave (npr. obrambo pred divjimi zvermi in vremenskimi grožnjami) ter prehod iz prvinske skupnosti v t.i. civilizirano in kultivirano družbo. Človek je torej v vsem dosedanjem razvoju uporabljal sredstva, ki jih je oblikoval s pripomočki iz narave oziroma okolja. Ob tem je že prvotno izdelovanje orodja in orožja v povezavi z vedno boljšim razumevanjem in obvladovanjem naravnih pojavov in zakonitosti (npr. ognja, vetra, vode, težnosti ali magnetizma) hkrati pomenilo razvijanje človekove inteligence. Ko je človek zakuril ogenj, izumil jadrnico, pri iskanju poti uporabljal zvezdne konstelacije ali kompas ter izdeloval različne oblike delovnega orodja ter orožja, je s tem vedno znova nadgrajeval svoje znanje, svojo pamet. Danes se to dogaja v interakciji človekove inteligence ter izdelave in uporabe najmodernejših strojev, robotov, računalniških programov itd. To pomeni, da se naša pamet, inteligenca, razvija sosledno z vso to moderno tehnologijo. Znanost se opira na stare inovacije, izume in podobne dosežke ter ustvarja nove, vse to pa sproti omogoča tudi nova znanstveno odkritja.

Vprašanje je, ali se z vsem tem napredkom ne bližamo neki skrajni točki, ki lahko pomeni tudi točko preloma, saj utegne še bolj bistveno, kot si to lahko danes predstavljamo, spremeniti način življenja človeka in družbe. Tako npr. Peter G. Kirchschlaeger v svoji pravkar izdani knjigi o digitalni trasformaciji (Digital Transformation and Ethics, Ethical Considerations on the Robotization and Automation of Society and the Economy and the Use of Artificial Inteligence, Nomos 2021, 537 strani) povzema opozorila, da se za razliko od prejšnjih tehnološko opredeljenih obdobij družbenih sprememb, sodobna digitalna transformacija ne ukvarja le z vprašanjem, kako ljudem olajšati delo, pač pa predvsem z vprašanjem, kako nadomestiti ljudi s samoučečimi (avtonomnimi) sistemi v verigi vrednosti. Takšna sprememba vodi v družbo, v kateri naj bi vedno manj ljudi direktno sodelovalo (participiralo) v vedno bolj učinkoviti oziroma produktivni verigi vrednosti. Tehnologija naj bi s tem omogočila višjo kakovost življenja, seveda pa le pod pogojem, da bo takšen tehnološki preobrat pospremljen z uresničevanjem načel in vrednot človekovega dostojanstva, mirne koeksistence, človekovih pravic, varnosti, enakih možnosti, nediskriminacije itd.

Navedeno Kirchschlaegerjevo delo obsežno in natančno obravnava številna vprašanja, ki se zastavljajo v zvezi z razvojem digitalne transformacije, robotizacije, umetne inteligence ipd. ter dokazuje, da je človeštvo vedno znova pred mnogimi istimi izzivi. Tudi če namreč še tako množimo in nadgrajujemo naše tehnične pripomočke in ustvarjamo celo avtonomne tehnološke sisteme (npr. avtonomna vozila), s tem ljudje še nikakor bistveno ne napredujemo na drugih področjih, kot so npr. področja politike, etike ali prava. Četudi nam seveda sodobna tehnologija (internet, zmožnosti računalnikov, robotov in drugih strojev) pomaga olajšati delo na vseh področjih, tudi na področju prava, nam ta tehnologija ne more ponuditi človeških odgovorov na tista vprašanja, v katere so bistveno vpletene naše emocije, občutja, intuicija, vrednostne sodbe in še marsikaj.

Da ne bo nesporazuma ali dvoma. Ne nasprotujem razvoju tehnologije. Biti proti temu bi bilo kot preusmerjati reko, da bo tekla navzgor. Ali pa kot pljuvanje v lastno skledo, saj tudi sam vsakodnevno uživam mnoge dobrobiti moderne tehnologije. Le-te pa ne bi bilo, če se razvoj ne bi že tisočletja razvijal tudi v smeri tehnološkega napredeka in znanosti.

Toda ves ta napredek nima nobene prave vrednosti, če ga resnično ne znamo usmeriti v dobro človeka in družbe. Tu pa nam inteligenca izrazito šepa, zaostaja. Inteligenca namreč nima le razumske dimenzije, pač pa tudi emocionalno, socialno, duhovno, glasbeno, prostorsko-orientacijsko in še katero drugo (o tem je napisano kar nekaj znanstvene in strokovne literature). Že nekaj enostavnih dejstev nam lepo pokaže, da kakovost življenja na našem planetu ne raste sorazmerno z razvitejšo tehnologijo, ki je predvsem proizvod racionalne dimenzije človekove inteligence. Manj kot en odstotek ljudi ima v rokah več kot polovico celotnega svetovnega materialnega bogastva, nepredstavljive vsote denarja se v svetu vlagajo v oboroževanje in uničevanje narave, razlike med bogatimi in revnimi se v svetu povečujejo in dosegajo marsikje vrtoglava nesorazmerja, veliko ljudi živi v strahu in revščini in zato tudi migrira, kljub dobri informiranosti smo ljudje večinoma še vedno brezčutni do mnogih humanitarnih katastrof, ki niso v naši geografski bližini (npr. Jemen, Sirija, Afganistan, Venezuela, Sudan, Etiopija...), huda kriminalna dejanja zoper človekovo dostojanstvo ter zdravje in telo se intenzivirajo itd. Vse to in še marsikaj je odraz pomanjkanja naše čustvene, socialne in duhovne inteligence. Zato je iluzorična kakršnakoli vera v to, da bomo lahko ljudje zgolj s še sodobnejšo tehnologijo in umetno inteligenco izboljšali kakovost našega življenja na individualni ali družbeni ravni. Zato močno soglašam tudi s ključnimi Kirchschlaegerjevimi ugotovitvami iz navedene knjige, v kateri avtor poudarja, da mora človek zavestno in v skladu z etičnimi načeli vplivati na procese digitalne preobrazbe, robotizacije in umetne inteligence ter se zavzemati za človekovo dostojanstvo, zaupanje, solidarnost in druge pomembne humanistične vrednote. Avtor razume pomen in neizogibnost tehnološkega razvoja, pri čemer pa je prepričan, da mora imeti homo dignitatis prednost pred homo digitalis.

Kadarkoli se sprašujemo o čemerkoli, bi morali imeti z ozadju vedno v zavesti temeljno eksistenčno vprašanje: V čem je smisel (mojega) človeškega življenja? Vsako svojo dejavnost bi morali osmišljati tudi tako, da jo vsaj deloma namenimo tudi uresničevanju tega smisla. Naj na tem mestu ponudim naslednji odgovor: Smisel človekovega življenja je najti resničnega samega sebe (Sebe). To pomeni, da se moramo do svojega jedra prebiti preko številnih plasti, ki soopredeljujejo našo človeškost. Nekako tako, kot da bi samega sebe kot čebulo (o)lupili do samega jedra, ki ga v resnici sploh ne poznamo, saj je prekrito s preveč ovoji. Kdor lahko (pa četudi le začasno) sprejme takšen odgovor na vprašanje o smislu življenja, lahko svoj odnos do strojev, tehnologije, digitalizacije ali umetne inteligence razvije v zelo produktivni smeri. Tehnologija nas namreč opozarja na naše lastne skrite potenciale. Na tisto, kar je neozaveščeno in neaktivirano pod številnimi plastmi naše lupine. Ker sami nečesa psiho-fizično ne zmoremo, smo ljudje z lastno pametjo izumili orodja in stroje, ki to storijo za nas. Toda ali vsega tega res ne bi zmogli delati tudi sami, brez strojev, če bi v sebi povsem razvili vse svoje potenciale?

Nekateri ljudje imajo daleč nadpovprečno razvit fotografski ali glasbeni spomin, nekateri v sanjah doživljajo spoznanja, ki jih vodijo k znanstvenim odkritjem, nekateri imajo izjemne talente za jezike, matematiko ali umetnost, nekateri imajo izvenčutna izkustva ali sposobnosti itd. Kje so tu meje, če bi se človek znal bolje poglobiti vase in razviti svoje speče potenciale? Četudi danes mnogi problematizirajo trditve, da je aktivnih le okoli 10% človekovih možganov, pa je vsekakor dejstvo, da velik del naših možganov ni povsem aktiviran. Ali ni torej (sodobna) tehnologija najboljša spodbuda, da začnemo tudi v svoji zavesti in podzavesti prebujati njej podobne procese?

Še posebej v drugi polovici 20. stoletja so se pojavile mnoge primerjave vesolja in računalnika. Vesolje so začeli tudi nekateri znanstveniki primerjati z velikanskim računalnikom oziroma njegovim programom. John A. Wheeler (1911-2008), častni fizik z ameriške univerze Princeton in sodelavec Alberta Einsteina,  je denimo celo dejal, da živimo v »participatornem vesolju«, v katerem sta opazovalec (človek) in objekt opazovanja (vesolje) v součinkovanju (kar so filozofi ugotovili že prej, različni duhovni učitelji pa še mnogo pred njimi). Tudi človekov (raz)um in računalnik imata mnoge podobnosti iz katerih lahko človek analogno prepoznava nekatere svoje notranje procese. Če bi se hoteli in znali več ukvarjati sami s seboj, raziskovati in aktivirati svoje neizkoriščene potenciale, bi lahko razvili marsikatero novo sposobnost ali sedanje izboljšali. Toda šolsko in drugo učenje je pretežno usmerjeno v svet izven nas, zato je naša introspektiva sorazmerno šibka.

Po drugi strani so ideje o umetni inteligenci in avtonomnih vozilih, robotih in drugih strojih poskus prenašanja nekakšne idealne, nezmotljive človeškosti na stroj. Ne gre več le za to, da nam stroj pomaga, pač pa za to, da stroj prevzame človeku podobno (antropomorfno) vlogo kot misleči in po možnosti tudi čuteči subjekt. Tisto, kar ljudje pogrešamo pri sebi, bi radi tudi na ta način prenesli na stroj, ki naj bi nato kot samostojni nosilec odločanja sprejemal celo etične in podobne odločitve. Tako bi avtonomno vozilo v primeru grozeče nesreče kar samo – seveda v stotinki sekunde – presodilo, ali naj v neizogibni težki situaciji raje povozi mimoidočega otroka ali starejšo osebo ali pa naj se trčenju z njima raje izogne s trčenjem v nasproti vozeče vozilo ali s trčenjem v betonsko ograjo, pri čemer bo v slednjem primeru hudo poškodovan le potnik avtonomnega vozila. Ali bo avtonomno vozilo npr. raje poškodovalo svojega potnika, da bi rešilo pešca (npr. otroka)? Ali bo potnik za možnost takšne rešitve vnaprej vedel in ali bo z njo soglašal? Ali bo takšno vozilo na podlagi lastne (umetne) inteligence izbralo boljšo rešitev kot bi jo človek-voznik? No, vsekakor gre za resnično težka vprašanja. Toda temeljno vprašanje je pravzaprav naslednje: Ali bomo kot ljudje pristali na to, da o nas etično, pravno ali politično odloča stroj, ne glede na svojo visokorazvito umetno inteligenco? Ali bomo nekoč ljudje celo pristali, da nam namesto človeka v kazenskem, pravdnem, dednem ali družinskopravnem postopku sodi sodnik-robot?

Ob neštetih vrstah premislekov in pomislekov o teh in drugih vprašanjih, ki zadevajo tehnologijo naše prihodnosti, se moramo zavedati temeljnega vesoljnega dejstva: nič, kar biva v tem svetu ni in ne more biti popolno. Povedano nekoliko širše: niti človek, niti narava, niti stroji niso brez pomanjkljivosti. Niso nezmotljivi. Niso brez napak. In niso popolnoma odporni na škodljive zunanje vplive in namerne napade. Kdor morda o tem še ni poglobljeno razmišljal, naj to stori. Prej ali slej bo prišel do tega zaključka. In zdaj se (ponovno) vprašajmo: Ali imamo raje, da nam v kazenskem ali drugem pravnem postopku sodi nepopolni človek ali nepopolni robot? Ali lahko pristanemo tudi na to, da robot postane pravni subjekt (kot sodnik, državni tožilec, odvetnik ali celo kot stranka), morda celo nosilec »človekovih« pravic?

Tehnologija je za sodnika in druge udeležence v pravnem postopku nedvomno zelo dobrodošla in vedno bolj nepogrešljiva, ko gre za zbiranje in selekcioniranje podatkov, njihovo primerjanje, analiziranje, sintetiziranje ter v smislu umetne inteligence že tudi za predlaganje možnih (optimalnih) odločitev. Ta tehnologija bo še napredovala in pravnikom v marsičem olajšala delo. Toda, ali nam bo olajšala tudi odločanje? Ali bomo svoje odločitve prav tako prepustili strojem? Ali niso nekatere lastnosti človeškega odločanja neprenosljive na stroje? Ali ima lahko stroj intuicijo, čustvo, pravni občutek, socialni občutek, občutek za pravičnost? Vse to so sicer iracionalne prvine, ki jih v pravu bolj ali manj izganjamo iz sfere racionaliziranega odločanja. Toda kljub temu, da so in morajo biti v pravu odločitve in njihove obrazložitve pretežno racionalne, so neizogibno pogojene z iracionalnimi dejavniki. Tudi s takšnimi, ki niso zaželeni. Npr. z rasnimi, verskimi, spolnimi ali drugimi predsodki. Toda popolna izločitev intuicije, čustev ali socialnega občutka pri (človeškem) pravnem odločanju ni niti mogoča niti zaželena oziroma primerna, kajti (psihološka) občutja so del človečnosti, empatije, ki se ji sodnik ne sme apriorno in povsem odreči. Nepristranskost pri sojenju pomeni seveda tudi precejšnjo racionalno hladnost in objektivnost pri presojanju dejstev in pravnih vprašanj, toda če se sodnika posledice protipravnih ravnanj, ki prizadenejo ljudi, sploh čustveno in intuitivno ne dotaknejo, potem v okviru zakonskega razpona verjetno marsikdaj ni sposoben dosoditi zares ustrezne sankcije (npr. sorazmerne oziroma ustrezne denarne ali zaporne kazni ali pravične odškodnine za nepremoženjsko škodo). Ali je tu lahko robot boljši? Ali se da intuicijo ali socialni čut digitalizirati?  

Naj končam takole. Na navedena in druga vprašanja dandanes mnogi postavljajo različne odgovore. Kakšna bo prihodnost, ne vemo. Verjetno bomo vsi presenečeni nad novimi dosežki znanosti in tehnike in marsičemu se bomo hoteli ali morali prilagoditi. Toda osebno menim, da stroj ali umetna inteligenca nikoli ne moreta v celoti nadomestiti človeka. Kaj takega niti ne smemo poskušati doseči. Tudi ne v pravu, kjer bosta tehnologija in umetna inteligenca prinesla še mnoge koristne novosti.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Slovenci (državljanke in državljani Republike Slovenije) smo se 25. junija 1991 osamosvojili s sprejetjem Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, nato pa smo 23. decembra istega leta sprejeli še ustavo Republike Slovenije, ki je kot nekakšna osebna izkaznica naše nove države tudi mednarodni skupnosti Slovenijo predstavila kot državo, ki verjame v demokracijo, človekove pravice in vladavino prava.

Kot tedanji sekretar ustavne komisije se dobro spomnim, kako so takrat dr. France Bučar in nekateri drugi nacionalno ozaveščeni posamezniki dobro razumeli, da s sprejetjem ustave ni več mogoče odlašati, čeprav o njeni vsebini še ni bilo potrebnega dvotretjinskega skupščinskega soglasja. Tudi zato je takrat dr. Bučar kot predsednik skupščine in ustavne komisije močno pospešil iskanje ustreznih kompromisov glede nekaterih najbolj težavnih odprtih vprašanj (npr. vprašanja lastninske pravice tujcev, svobodnega odločanja o rojstvih otrok, eno- ali dvodomnosti parlamenta, regionalizma, imenovanja ministrov...). Skupni napor, ki je decembra 1991 le pripeljal do sprejetja nove ustave, je pomembno vplival na pospešitev naše mednarodne uveljavitve, saj je od decembra 1991 do aprila 1992 Slovenijo priznalo veliko število držav, med njimi tudi vse stalne članice Varnostnega sveta OZN (seveda pa moramo biti še posebej hvaležni tistih manjši skupini držav, ki so nas priznale že kmalu po osamosvojitvi, tj. do decembra 1991).

Zakaj navajam vse to? Zato, da se spomnimo, da je bila prav slovenska ustava (h kateri lahko kot njen sestavni del prištevamo tudi Temeljno ustavno listino) tisti ključni dokument, s katerim se je naša samostojna Slovenija rodila ter se politično in pravno samo-opredelila. Vsakdo, ki v resnici spoštuje in ceni našo državo Slovenijo, mora zato v institucionalnem pomenu predvsem spoštovati prav našo ustavo, kajti v njej so se normativno utelesile temeljne želje slovenskih državljank in državljanov, ki so se v drugi polovici 80-ih in v začetku 90-ih let pogumno izpostavljali na demonstracijah zoper avtoritarni jugoslovanski režim (npr. demonstracije v podporo četverici Janša, Borštner, Tasić, Zavrl), pri drugih manifestacijah v podporo svobodi in demokraciji (objava 57. številke Nove Revije, zapis sociološko-pisateljske ustave, razglasitev (druge) Majniške deklaracije, zapis Demosove ustave, podpora ustavnim amadnmajem iz leta 1990 itd.) ter nanazadnje pri glasovanju na plebiscitu in v borbi z jugoslovanskim agresorjem v vojni za Slovenijo. Takrat smo se uspeli osamosvojiti in si hkrati določiti spodobne demokratične okvire nadaljnjega sobivanja zgolj zato, ker smo bili dovolj pogumni. Ker smo premagali lasten strah!

Premagali smo strah pred grožnjami s strani zvezne jugoslovanske oblasti. Premagali smo strah pred grožnjo najmočnejših svetovnih držav in večjega dela mednarodne skupnosti, da nas ne bodo priznali kot državo. In nenazadnje smo premagali tudi naš notranji strah pred lastnimi frustracijami, inhibicijami in travmami, ki so nas kot narod preganjale in v nas netile nemir od Prešerna do Cankarja, v času bratomornih dogodkov med in po drugi svetovni vojni ter nenazadnje v času notranjih nesoglasij v vrhovih slovenske politike glede vprašanja osamosvojitve v 80-ih in v začetku 90-ih let. Seveda bi bilo mogoče našteti še marsikaj. Toda bistvo vsega je, da smo – in naj to ponovim – Slovenci naš pogum (in pogum ni nič drugega kot premagovanje lastnega strahu) zastavili za demokratično, kulturno in strpno družbo, katere oblast naj bi si prizadevala za ekonomski, socialni in širši družbeni razvoj v dobro vseh nas in naše države. Za to smo se borili. Za to smo se v tistem času mnogi tudi javno še posebej izpostavili, čeprav smo vedeli, da bomo v primeru, če projekt demokratizacije in osamosvojitve ne uspe, padli v nemilost avtoritarnega jugoslovanskega režima. Pravzaprav bi bila takrat v nemilosti kar celotna Slovenija.

In kje smo danes? Kje smo 30 let po osamosvojitvi? Najprej naj – v skladu s spodobnostjo, ki so me je naučili še v osnovni in srednji šoli in ki je danes v družbi ni ostalo prav veliko – poudarim dobre, pozitivne vidike. Živimo v (še vedno) demokratični in pravni državi, pri čemer je Slovenija članica večine najpomembnejših mednarodnih organizacij in ustanov (OZN, Svet Evrope, EU, OECD, Svetovna banka, Mednarodni denarni sklad, NATO itd.). Znotraj članstva v EU smo hkrati tudi članica Schengenskega območja in Evro območja. Kljub začetnim in kasnejšim težavam v ekonomskem razvoju smo materialno mnogo bogatejša družba kot smo bili v času socializma. Slovenski gospodarstveniki so zelo uspešni tudi na tujih trgih. Slovenija je kot država prepoznavna v svetu in kljub nihanju našega političnega ugleda je zaželena destinacija za tuje vlagatelje in turiste. Dosegamo izjemne znanstvene, kulturne, športne in druge uspehe doma in v mednarodnem prostoru. S slovenskim potnim listom lahko državljanke in državljani Slovenije potujemo povsod po svetu, v okviru EU pa je naše gibanje nasploh še posebej olajšano. Študenti imajo velike možnosti študijskih izmenjav oziroma študija v tujini. Na mednarodnih lestvicah se v marsičem (izobraževanje, enakopravnost, konkurenčnost itd.) uvrščamo med razvitejše države. In še bi lahko našteval.

Toda žal lahko ob vsem tem ugotovimo tudi precej žalostne stvari. Prva, ki nekako tragično simbolizira konec tretjega desetletja naše samostojnosti so vedno bolj množične demonstracije proti aktualni vladi in visoka stopnja nezaupanja v to vlado. Pri tem je še posebej boleče spoznanje, da smo Slovenci pred več kot 30 leti odšli na ulice in pisali članke in pozive v podporo Janezu Janši, danes pa velik del Slovencev aktivno demonstrira proti njemu ter piše o njem nadvse kritične članke in pozive k odstopu. Tudi nekateri drugi heroji iz časa osamosvajanja so danes pretežno na slabem glasu.

Dejstvo je, da je politični dialog v strmem upadanju, parlamentarne stranke pa se z vsemi (na srečo še vedno predvsem demokratičnimi) sredstvi spopadajo za golo oblast. Kolikor več politične energije se posveča temu (npr. poskusom izničenja STA, poskusom zamenjave predsednika Državnega zbora, poskusom sprožiti predčasne volitve, spopadanju z mediji...), toliko manj jo je namenjene koristnim projektom za državo in državljane.

Dejstvo je, da slovenski narod že dolgo ni bil tako ideološko in drugače razdvojen in da je za to odgovorna politična oblast. Tisti, ki vodi, pač mora imeti dovolj življenjskih izkušenj, znanja in sposobnosti (o kaki modrosti v naši trenutni realnosti nima niti smisla izgubljati besed), da svoje državljanke in državljane predvsem povezuje, ne pa razdvaja. Družbena škoda, ki s tem nastaja je velika in dolgoročna. Mnoge posledice vsega tega sicer še niso dovolj vidne, vendar pa žal še bodo – vprašanje je le, če se bodo ljudje takrat še spomnili vzrokov in povzročiteljev.

Dejstvo je, da je politična kultura dosegla najnižji nivo v času odkar imamo svojo državo. Žalitve, primitivizmi vseh vrst (celo odkriti rasizem, šovinizem, seksizem in javne grožnje s smrtjo) ter politično provokativne in za Slovenijo škodljive izjave mnogih politikov in predstavnikov njim pripadnih medijskih in drugih okolij so izjemno slab zgled za državljanke in državljane, pri čemer seveda povzročajo tudi naglo upadanje ugleda Slovenije v Evropi in svetu. Najhujše je seveda to, da se takšen politični primitivizem zelo hitro prime v širši družbi (spomnimo se ameriške izkušnje s predsednikom Trumpom in vseh njenih še vedno trajajočih škodljivih posledic) in jo potiska na (naj)nižje skupne imenovalce mišljenja in komuniciranja. Takim pojavom v družbi vedno sledijo nestrpnost (netoleranca) in posledično družbeni konflikti, ki jih skuša nato oblast krotiti z vedno bolj nasilnimi, tudi avtoritarnimi prijemi. Ob tem je še posebej nezanemarljivo dejstvo, da ima sedanja oblast avtoritarne težnje, ki utegnejo ob morebitni pasivnosti civilne družbe ter zaradi naraščajoče stopnje strahu med ljudmi celo prevladati. Izguba zgodovinskega spomina ter strah pred oblastjo pa sta vedno popotnici za družbo brez svobode, brez hrbtenice in nenazadnje brez moralne (etične) vesti.

Dejstvo je, da spet trošimo mnogo več kot imamo oziroma proizvedemo. Če smo nekaj let nazaj kot država (ponovno) postali dober oziroma vsaj bistveno boljši gospodar kot smo bili v času pred svetovno finančno in ekonomsko krizo, zdaj od tega ponovno odstopamo. Krizne razmere zaradi epidemija koronavirusa ne upravičujejo tolikšnega odstopanja od načela dobrega oziroma skrbnega gospodarjenja z državnimi financami, kot se to v praksi dogaja. Tudi to bo imelo v prihodnje za državo in družbo negativne posledice.

Dejstvo je, da je še več takih negativnih dejstev, vendar tudi teh (tako kot pozitivnih) nima smisla nadalje in podrobneje navajati. Namen tega mojega pisanja je namreč zgolj spodbuditi in okrepiti zavedanje, da se nahajamo v izjemno občutljivi fazi našega razvoja ter da moramo za ohranitev demokracije, pravne države s človekovimi pravicami ter strpne in spodobne družbe storiti vse kar zmoremo, da – kot posamezniki in kot družba – preprečimo nadaljnjo erozijo politčne kulture in demokratičnih standardov.  

Ti standardi, in zdaj se vračam k uvodnim mislim, pa so utelešeni predvsem v slovenski ustavi. Ustava zavezuje nas vse – ljudstvo in oblast. Kdor prekrši to ustavno zavezo, prekrši tudi vse, kar smo se dogovorili in za kar smo si prizadevali ob plebiscitu, ob osamosvojitvi in v vojni za Slovenijo. Gre za temeljno politično in pravno zavezo, deloma celo etično. Ustava sicer po svoji naravi ne določa etičnih norm, vendar pa so tudi te v določeni (omejeni) meri v njej implicirane, pri čemer jih je mogoče razbrati predvsem iz tistih ustavnopravnih norm, ki zapovedujejo odgovornost oblasti ljudstvu ter nediskriminacijo, spoštovanje človeka in njegovih temeljnih pravic in svoboščin ter zagotavljanje različnih pravic na področju gospodarskih in socialnih razmerij (glej 3. člen ustave ter II. in III. poglavje ustave).

Ustava se spreminja z ustavnimi zakoni o spremembah ustave ter se na specifičen način razvija skozi ustavno prakso, ki jo ob parlamentarni praksi ter praksi drugih državnih organov v največji meri pooseblja praksa ustavnega sodišča. Toda kljub nekaterim t.i. aktivističnim praksam, kjer ustavno sodišče ali kak drug državni organ določene ustavne norme razlaga preko njihovih objektivno opredeljivih meja (o čemer so seveda vedno možna različna, tudi nasprotujoča si pravna mnenja), je ustava v svojem »normalnem (objektiviziranem) vsebinskem okviru« najbolj zanesljiva stalnica našega dosedanjega razvoja. Ustavna kontinuiteta je na pravnem in političnem področju najpomembnejši kohezivni dejavnik našega nadvse dinamičnega razvoja, saj se ustava v 30 letih ni bistveno spremenila.

Ob številnih političnih in drugih družbenih turbulencah je zato ključno, da nas ni strah braniti naše ustave. Pred nikomer! Še posebej ne pred tistimi, ki jo brezsramno kršijo, nato pa prst obtožbe uperjajo v druge. Ne smemo se odreči svojih državljanskih in drugih pravic in svoboščin ter demokraciji in pravni državi (vladavini prava). Še posebej v težkih časih moramo ohraniti dovolj državljanskega poguma in se vedno znova rešiti sami pred seboj (pred našimi negativnimi težnjami in ravnanji) z opiranjem na našo demokratično, pravno in humano ustavno tradicijo. Če se Slovenci že ne moremo sporazumeti o nekaterih ideoloških in celo o mnogih banalnih vsakodnevnih temah, ostanimo zvesti vsaj vsemu tistemu, k čemur nas zavezuje ustava. Ta je še posebej v časih intenzivnejše narodne razdvojenosti ali razcepljenosti ter krize zaupanja tista rešilna barka, ki nas prisiljuje k strpnosti, dialogu ter spoštovanju človekovih pravic in veljavnih pravnih norm. Tisti, ki razumemo ustavo tudi kot »nekaj več«, tj. kot poziv k višji politični in pravni kulturi, brez katere se ustavni načeli demokracije in pravne države ne moreta resnično in polno uveljaviti, pa ne pozabimo, da smo še posebej soodgovorni, da o tem tudi jasno in javno (spre)govorimo. Če molčimo, se pač zdi, da nekomu pritrjujemo, pri čemer v resnici dopuščamo zakon močnejšega in brezobzirnejšega.

Zato si želim, da bi bilo v prihodnje med državljankami in državljani Slovenije (in Evrope) še več poguma, ko gre za obrambo demokratičnih in pravnih vrednot. Ne samohvale, ne groženj, ne žalitev, ne obrekovanj, ne laži in ne nasilja! Samo več pravega poguma in z njim več človeškega dostojanstva.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Bom začel kar neposredno: družbena (kolektivna) samopodoba Slovencev je v marsičem zmotna. To nam preprečuje, da bi se iskreno soočili z resnico o nas samih. Po eni strani si zavestno in nezavedno pripisujemo boljše lastnosti, kot jih imamo, ter večjo družbeno in državno težo, kot jo realno lahko dosežemo. To nas vodi včasih v samozadovoljstvo in se zato v določenih smereh ne trudimo dovolj izboljšati, glede nekaterih stvari pa smo z iluzorično visoke pozicije, na katero se postavljamo, vedno znova razočarani, »presenečeni«, jezni ipd. Po drugi strani pa pogosto pretiravamo tudi v drugo smer, kadar z bolečino in svetoboljem zremo v svojo polpreteklo ali daljno zgodovino ali kadar zgolj kritizersko obravnavamo politike, javne uslužbence, kapitaliste in vse ostale, ki jim v preveliki meri pripisujemo »krivdo« za vse, kar nas moti.

Slovenci smo kot narod in družba doslej dosegli veliko pozitivnega, zato kljub zgornjemu kritičnemu opozorilu nimamo pravega razloga za kolektivno samopomilovanje. Povedano drugače: v lastnih rokah imamo dovolj človeškega in drugega potenciala, da (p)ostanemo spodobna demokratična, razvojno usmerjena, strpna in kulturna družba. Seveda pa tega potenciala ne moremo v večji meri izkoristiti vse dotlej, dokler se ne bomo iskreno soočili s svojimi slabostmi, si jih priznali in jih začeli skupno presegati.

Ko me je marca 2018 – takrat sem še opravljal funkcijo premiera – novinar Dela Janez Markeš v intervjuju vprašal zakaj v Sloveniji zaradi slabih praks, denimo v zdravstvu, ne uvedemo skandinavskega modela, sem ga – vsaj takšen je bil moj vtis – kar precej presenetil, ko sem ga vprašal nazaj, ali misli, da imamo Slovenci skandinavsko mentaliteto. Skupaj z Alijem Žerdinom, ki je tudi sodeloval v razgovoru, smo nato soglašali, da je pač nimamo. Četudi bi nam morda lahko skandinavski model zakonodaje na določenih področjih koristil, ob slovenski mentaliteti noben takšen model ne bi resnično zaživel na »skandinavski način«. Tu trčimo na eno ključnih vprašanj normativnega (predvsem pravnega) urejanja. Kaj ima za družbo odločilnejši pomen: človek ali (pravni) sistem?

Preselimo se malce v svetovno areno. Podobne težave kot jih imamo s seboj Slovenci imajo tudi drugi narodi in države, seveda ponekod hujše, drugod milejše. Na ravni vedno bolj povezane svetovne družbe se zaradi sinergije vse dobro in slabo stopnjuje. Marsikatere težave so že zdavnaj postale tudi globalne (podnebne spremembe, onesnaževanje okolja, omejenost energetskih virov, terorizem, migracije itd.) in jih nobena država, tudi še tako velika, ne more več reševati sama. Tema te kolumne je zato v resnici širše civilizacijsko vprašanje, o čemer bom spregovoril v nadaljevanju. Tu želim obuditi spomin na govor generalnega sekretarja Skupščine Združenih narodov Antonija Guterresa, ki sem ga imel septembra 2017 priliko neposredno poslušati ob pričetku svečane večerje voditeljev držav na sedežu OZN v New Yorku. Guterres je v luči perečih svetovnih problemov dejal, da je kot mlad strokovnjak in politik verjel predvsem v to, da lahko sprememba sistema oziroma institucionalne strukture spreminja svet na bolje. Sčasoma, z izkušnjami, pa je ugotovil, da svet v resnici spreminjamo predvsem ljudje, zato je izpostavil velik pomen voditeljev, ki dajejo zgled in usmerjajo ljudi k pozitivnim vrednotam in praksam.

Če se v luči te Guterresove izkušnje vrnemo k vprašanju »človek ali (pravni) sistem«, moramo na načelni ravni reči, da je seveda pomembno oboje. Toda sistem ustvarja in vsakodnevno oživlja človek, tako da gre v smislu poudarka vsekakor pritrditi Guterresu. To lahko potrdim tudi na podlagi lastnih izkušenj. Politične, pravne, etične in druge norme v resnici (za)živijo s človekom. Zato je tako pomembno, da pri sprejemanju in izvajanju teh norm ljudje dovolj realno ocenjujemo, kje smo in kam gremo. Toda ali to res vemo? Ali je človeštvo ali katerakoli dosedanja civilizacija to res vedela?

Ko sem se leta 1993 v kampusu blizu pravne fakultete Univerze v Chicagu sproščeno pogovarjal s svetovno znanim profesorjem Stephenom Holmesom, mi je ta dejal, da se mu zdi naravnost neverjetno oziroma fascinantno, da ob vseh svetovnih univerzah in inštitutih ter ob vseh sredstvih, ki se vanje vlagajo, na nobeni od njih niso v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja in še manj prej predvideli razpada Sovjetske zveze ter spremljajočih dogodkov. No, seveda dopuščam, da so kaki posamezniki o tem razmišljali in to tudi predvidevali, toda v resnici je imel Holmes prav, saj je nagel razvoj takratnih dogodkov prehitel vso družboslovno znanost. Zakaj? Moj odgovor je zelo enostaven: ker je bila samopodoba svetovne družbe in znotraj nje velesil zmotna.

Danes to vemo, takrat pa se je verjelo, da se lahko železna zavesa ali Sovjetska zveza zrušita le v jedrski katastrofi. Na srečo so bili vsi, ki so tako mislili, v zmoti. Nauk te in podobne izkušnje pa je, da zelo verjetno tudi danes ne vemo točno, kje smo in kaj se nam na ravni Slovenije, Evrope ali sveta v relativno kratkem času lahko zgodi. Seveda lahko z našo pametjo in znanjem logično predvidimo skoraj vse možne scenarije, od kataklizmičnih do evforično razvojnih, od Sodome in Gomore do prihoda odrešenika ipd. Toda pravo vprašanje je: v katere od teh scenarijev res verjamemo oziroma smo sploh zmožni verjeti? Če bi, denimo, ljudje danes resnično(!) verjeli, da z onesnaževanjem sebi in našim otrokom pripravljamo uničenje, bi zagotovo takoj(!) opustili mnoge prakse onesnaževanja. Podobno, kot če bi izvedeli, da imamo hudo bolezen, ki jo lahko ozdravimo le s takojšnjim radikalnim ukrepanjem. Toda v resnici v vse to ne verjamemo in živimo še naprej tako, kot da se ne bo zgodilo nič hudega, ali kot da nas bo nekdo še v pravem času rešil pred to ali ono katastrofo. Vse to seveda izvira iz naše človeške (individualne) spoznavne omejenosti in posledično iz naše zmotne družbene samopodobe. Ko nas stvari doletijo, pa je seveda za marsikaj že prepozno.

In kje smo v resnici? Seveda je treba moje nadaljnje ugotovitve vzeti z rezervo in v relativnem smislu. Toda ne gre drugače, kot da zapišem, da smo ljudje civilizacijsko še na nizki stopnji razvoja. Tudi, denimo, Evropejci in Slovenci. Kar ni nič hudega ali posebnega, kajti vse možnosti imamo, da – če parafraziram t.i. »Coué-jevo mantro« – vsak dan, v vsakem pogledu, vse bolj napredujemo. Toda naša težava je, da nekako samoumevno mislimo, da smo razvita civilizacija, ker razvitost enačimo predvsem s površinskimi dejavniki. Po eni strani z dejstvom, da smo ljudje na planetu Zemlja dejansko najrazvitejša oblika bitij, po drugi strani pa z dejstvom, da smo glede na prejšnja tisočletja izjemno napredovali v naravoslovnih znanostih in na tehnološkem področju. Nekateri narodi, med njimi tudi evropski, našo civilizacijsko razvitost utemeljujemo tudi z aktualnimi primerjavami z narodi, ljudstvi in plemeni z drugih celin, kjer ljudje živijo mnogo preprosteje, nimajo razvite znanosti in tehnike, pri čemer ponekod nesoglasja oziroma spore rešujejo pretežno nasilno, s prevlado fizične moči, da o vojnah in hudodelstvih, še posebej tudi zoper ranljive skupine (ženske, otroci, starejši, invalidi itd.) niti ne govorim. Toda tam, kjer drži, da smo (npr. v Evropi) v teh pogledih dosegli VIŠJI nivo razvoja, to še ne pomeni, da smo sami na VISOKEM razvojnem nivoju. Tudi na tehnološkem področju se bodo verjetno prihodnje generacije zabavale nad »primitivnostjo« naših sodobnih znanstvenih in tehnoloških dosežkov, tako kot se mi danes zabavamo ob pogledu na prve avtomobile, telefone, pisalne stroje itd.

Poglejmo zdaj vse to skozi zorni kot prava. Celotna zgodovina dokazuje, da se je višja razvojna oziroma obče-kulturna raven posameznih družb in civilizacij odrazila tudi v pravu. Nekaj stoletni razvoj sodobne pravne države, v kateri so integrirane prvine zgodovinskega razvoja nemškega Rechtsstaat in angleškega Rule of Law, seveda s primesmi drugih ključnih okcidentalnih prvin (npr. vpliv političnega in pravnega razvoja v Franciji in ZDA), so pravo povzdignile na doslej zgodovinsko najvišjo znanstveno dokazano civilizacijsko raven. Kljub nekaterim razvitim pravnim sistemom iz preteklosti, je sodobna pravna država v sebi integrirala vse tiste vrednote in načela, ki pravo v doslej največji meri osvobajajo pritiska in nadvlade politike. Pravo zdaj ni več le golo sredstvo (forma) prevladujoče politične moči, pač pa je relativno avtonomna normativna sfera, ki ljudem zagotavlja človekove pravice, nediskriminacijo, enakost pred zakonom ter neodvisno sodno varstvo. Takšen pravni okvir, za katerega pogosto rečemo, da namesto argumenta moči uveljavlja moč argumenta in fizično nenasilno (sodno) reševanje sporov, je zagotovo odraz doslej najvišje stopnje obče-človeške kulture in družbene mentalitete.

Toda če pomislimo, kje s to »najvišjo stopnjo« dejansko smo, se moramo globoko zamisliti nad našimi t.i. civilizacijskimi dosežki. Paradoksalno nas na to opozarja prav pravo. Najprej nas opozarja na to že s svojim obstojem. Že to, da ljudje sploh moramo s prisilnimi normami in sankcijami vplivati na to, da lahko relativno mirno sobivamo, kaže, da smo še zelo daleč od ideala nekonfliktne, solidarne in poštene družbe. Nadalje nas na nizko stopnjo razvoja opozarjajo določene pravne panoge, kjer se ob nekoliko globljem razmisleku lahko le zgrozimo, kako nizko smo. Najbolj radikalno nas na to praviloma opozarjajo kazenski zakoniki, v katerih (si) morajo še vedno praktično vse družbe prepovedati umore, mučenja in druge namerne poškodbe, posilstva, suženjska razmerja, rope in tatvine, namerna poškodovanja tujih stvari in ogrožanja varnosti, obrekovanja in druge laži itd. Tudi sankcije za kazniva dejanja so včasih ostre ali krute (dolgotrajne zaporne kazni, ponekod tudi smrtna kazen ali krute telesne kazni kot so sekanje udov ali kamenjanje do smrti itd.). Če bi bile take sankcije zgolj izraz hotenja po prevzgoji storilcev in po generalni prevenciji, bi bilo to v redu, toda dejansko so v veliki meri tudi odraz maščevalne zahteve ljudi po golem povračilu (retribuciji), ki se pojavi s silno bolečino in jezo, ki ju porodi kaznivo dejanje. Krščansko načelo odpuščanja je tu najpogosteje prešibko, da bi prevladalo nad našimi (čustvenimi) odzivi na zločine in druge krivice.

Na širšem področju civilnega prava nas na »ubogost« naše civilizacije prav tako opozarjajo številni pravni instituti. Že v osnovi je velik del prava pogojen z močno človekovo potrebo po lastnini. Če bi ljudje nekoliko bolje in globlje razumeli ta svet in svoje bivanje v njem, ne bi potrebovali neštetih lastninsko pogojenih pravnih pravil, ki pogosto preprečujejo, da se že za nekaj kvadratnih metrov zemlje ne potolčemo med seboj. Če ob mejnih in drugih lastninskih sporih pomislimo še na spore pri dedovanjih in v ločitvenih postopkih, mi verjetno ni treba naštevati še drugih stvari, da bi se zavedli svojih malih človeških in družbenih omejenosti. Toda to zavedanje je bolj abstraktno, površinsko, kajti ko gre za »našo lastnino« smo večinoma vsi na podobnih okopih. Pravo tu sicer pomaga, vendar pa je imel denimo Marx zagotovo prav, ko je ugotavljal, da formalna pravna enakost (enakopravnost) ni tudi dejanska enakost. Če pravo enako (za)varuje lastnino bogataša in reveža, s tem le uzakoni veliko dejansko neenakost, ki je lahko v povprečnem človeškem dojemanju tudi v marsičem krivična.

Sodobna pravna država, kot jo denimo uveljavljamo v okviru Slovenije in EU, je torej po eni strani dokaz našega civilizacijskega napredka, po drugi strani pa dokaz naše nizke civilizacijske stopnje. In zakaj o tem sploh pišem, v čem je smisel tega prispevka? V tem, da se moramo zavedati, da je človeštvo tudi v najbolj družbeno razvitih okoljih še vedno zgolj na stopnji nekakšnega »razvitega minimuma«, s katerega ne smemo zdrsniti navzdol ali »nazaj v preteklost«. Vse pridobitve sodobne demokracije ter pravne in socialne države so, kljub pomanjkljivostim, garant spoštovanja človekovega dostojanstva, pri čemer pa so na današnji stopnji razvoja te pridobitve izjemno krhke in ranljive, saj se v človeštvu še niso usidrale dovolj čvrsto in globoko. Že nekoliko močnejši vetrič populizma jih lahko poruši in spet se bomo znašli v družbeno mnogo bolj primitivnem okolju, v takšni ali drugačni diktaturi ali totalitarizmu. Četudi bo ob tem tehnologija (stroji, roboti, internet itd.) celo napredovala, to ne bo prineslo višje kakovosti družbenega življenja. Nasprotno! Znanost in tehnika bosta do skrajnosti uporabljena proti svobodnemu človeku in to v doslej najhujših možnih oblikah. Dobrih osemdeset let nazaj (kar ni v zgodovini praktično nič) so nekatere omikane(!) evropske družbe (in Japonska), ki so veljale za zelo razvite na kulturnem, filozofskem, pravnem in tehnološkem področju, sprožile največjo človeško morijo doslej – drugo svetovno vojno. In to le slaba tri desetletja po prvi svetovni vojni, ki smo jo prav tako sprožili (razviti!) Evropejci.

Seveda pa ne gre le za nevarnost padca v politični totalitarizem ali vojno. Gre tudi za nevarnosti uničenja narave in družbe skozi zlonamerno uporabo znanosti, dopuščanja enormnega okoljskega onesnaževanja, nezadostnega prizadevanja za omilitev podnebnih sprememb in za splošen upad spoštovanja univerzalnih človeških (etičnih) vrednot. Prav slednje je še posebej subtilen izziv, kajti porast materializma ter upad solidarnosti in medsebojnega spoštovanja lahko človeštvo v resnici še bolj prizadane kot fizična degradacija naravnega okolja. Dobra okoliščina pri vsem tem je, da se lahko dandanes glede vsega tega hitro informiramo ter učimo iz virov iz vsega sveta ter pričevanj iz polpretekle zgodovine. Slaba okoliščina pa je naša zmotna samopodoba, saj se nam v varnih okoljih demokratične Evrope in ostalega demokratičnega sveta večinoma zdi, da vsaj naši družbi ne grozi kaka neposredna radikalna nevarnost in se lahko zato še naprej igramo tvegane politično-ideološke igre brez meja ter ob tem mislimo predvsem na lastno blagostanje. Pri tem ne gre le za to, da je takšen pogled izrazito ne-empatičen, nehuman in nesolidaren, kar se npr. kaže v različnem vrednotenju življenj ljudi iz različnih delov sveta (koliko je v povprečni zahodni percepciji vredno življenje človeka iz Jemna ali Sirije in koliko človeka iz Evrope ali ZDA?). Gre tudi za to, da se igramo z ognjem, kajti ideologije, ki zavračajo pridobitve demokracije ter pravne in socialne države, so v zgoraj opisanem pomenu zdrsa navzdol ali nazaj izredno nevarne.

Naj se za konec vrnem k Sloveniji. V marsičem smo neločljivi del sveta, globalne družbe, in zato vse zgoraj navedene dosežke in skrbi delimo tako s človeštvom, kot z evropsko družbo. Kje pa imamo zmotno samopodobo? Kje se v resnici zavajamo, da smo boljši ali slabši kot v resnici smo? Ker je to prej stvar za diskusijo kot za nekakšno taksativno navajanje, prepuščam seveda vsakomur, da si sam odgovori na ta vprašanja. Tu pa kot izhodišče le primeroma in nesistematično navajam nekaj svojih misli.

V negativnem smislu, denimo, Slovenci pretiravamo z našo megalomansko predstavo, da bi nas moral poznati ves svet (saj veste: nismo Slovaška ipd.). Če se ob tem hkrati vprašamo, koliko držav na svetu pozna povprečen Slovenec (to se pravi, da ve kaj več od le njihovega imena in lokacije – pa še to, verjemite, je za marsikoga precejšen problem), bomo videli, da je Slovenija v svetu kar dobro prepoznavna, čeprav ne toliko, kot bi si želeli. Precenjujemo se tudi v zunanje-političnem pogledu, kjer se ustvarja vtis, da moramo z nekakšnim prisiljenim aktivizmom nenehno opozarjati nase v EU in širše, v resnici pa lahko večino tega, kar je za nas pomembno, zagotovimo tudi brez takšne pompoznosti. Kot smo že videli, tudi vsako izpostavljanje Slovenije na političnem zemljevidu ni nujno dobro za nas, čeprav drži, da moramo biti na področju zunanje politike in mednarodnega prava čim bolj aktivni in se vselej odločno postaviti za naše interese. Prav tako imamo Slovenci nekoliko nerealno splošno podobo o lastni poštenosti in zdravi pameti, kajti relativno visoka stopnja korupcije ter naraščajoče potrošništvo in materializem (pohlep) so kazalci, ki dejansko kažejo v drugačno smer. Nenazadnje se do neke mere pretenciozno štejemo za narod kulture in kulturnikov. Seveda se zavedam, da smo kot narod obstali predvsem zaradi kulture ter da smo v kulturnih dejavnostih (podobno kot v športu, znanosti in še kje) nadpovprečno uspešni in smo na to lahko upravičeno ponosni. Toda hkrati smo večinoma Slovenci v obnašanju, komunikaciji ter nasploh v medsebojnih odnosih premalo kulturni v širšem pomenu te besede. Preveč je medsebojnega kriticizma, žaljivk, ideološke in druge nestrpnosti ter nasploh primitivizma. Premalo je spoštovanja, sodelovanja in tolerance. Premalo je seveda tudi pravne in politične kulture. Vse to pa nas žal ne uvršča med najbolj kulturne narode, kamor bi se z bistveno več obče-kulturne samovzgoje v prihodnje vsekakor lahko uvrstili.

In kje se Slovenci podcenjujemo? Tu lahko to mojo nekoliko daljšo kolumno zelo lapidarno zaključim in rečem, da povsod tam, kjer ne verjamemo dovolj v svoj človeški potencial. Doslej smo kot manjši narod prebrodili številne čeri ter skoraj čudežno »stali inu obstali«, pri čemer smo z osamosvojitvijo uresničili sanje številnih slovenskih generacij. Danes smo demokratična država, članica vseh za nas ključnih mednarodnih organizacij, enakopravno sedimo za mizo z vsemi članicami EU, Sveta Evrope, Nata, OZN, OECD, tudi s svetovnimi velesilami, ter smo uspešni na številnih področjih. To in še marsikaj so izjemni dosežki in iz njih moramo črpati samozavest za prihodnost. Nikakor pa ne smemo dopustiti, da nam kakorkoli spodrsne na področju ohranjanja in spodbujanja demokracije, pravne države, človekovih pravic ter splošne družbene tolerance in humanosti. Če popustimo pri teh dobrinah, ki so v naši mladi državi še posebej ranljive, se lahko zelo hitro poruši tudi vse ostalo in civilizacijski zdrs postane neizogiben.   

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Seveda ne gre za nič originalnega, kajti spoznanje, da je zadovoljstvo z majhnimi količinami življenjskih dobrin osvobajajoče, je staro verjetno že toliko kot filozofija. Že antični grški filozof Diogen iz Sinope (412 ali 403 – 323 pr.n.št.), za katerega velja, da je prvi, ki je zase uporabil oznako kozmopolitan (cosmopolites, državljan sveta), je revščino prikazoval kot vrlino in se upiral materializmu in družbeni hinavščini. Za preživetje je beračil, spal je v sodu na tržnici in se nekega dne odpovedal celo svoji edini leseni skodeli, ko je kmečkega fanta videl piti vodo iz lastnih rok. Diogenovega provokativnega, večkrat tudi skrajno vulgarnega obnašanja sicer ne gre v celoti poveličevati ali posnemati. Toda njegovo iskanje poštenega človeka podnevi z lučjo ali njegovo nasprotovanje Aleksandru Velikemu ter drugi njegovi neodvisni in skrajno asketski pristopi so vse do danes v bolj ali manj avtentični obliki ostali zabeleženi v zakladnici človeštva. Ko ga je Aleksander Veliki s svojim spremstvom iz radovednosti obiskal (v smislu »ker gora ni prišla k Mohamedu, je prišel Mohamed h gori«) in ga vprašal, ali si česa posebej želi, mu je Diogen, ki se je sončil na tleh, odgovoril, da si za zdaj želi le to, da se mu on (Aleksander) umakne izpred sonca. To je pri Aleksandru, v nasprotju s pričakovanjem njegovih spremljevalcev, ki so se Diogenu posmehovali, le še okrepilo spoštovanje do tega neodvisnega, pogumnega in samosvojega filozofa, tako da je dejal, da če ne bi bil Aleksander, bi si želel biti Diogen.

Če se zdaj preselimo na povsem drugo področje, vidimo, da je naslovni rek povezan tudi z nastankom arhitekturne smeri minimalizma. Aforizem »manj je več« se namreč na tem področju pripisuje predvsem nemško-ameriškemu arhitektu Miesu (Ludwig Mies van der Rohe, 1886-1969), ki velja za enega pionirjev modernistične arhitekture. Vanjo je vnesel predvsem izjemno jasnost in enostavnost (»clarity and simplicity«) in si prizadeval za minimalistični okvir strukturne ureditve, ki jo je spravljal v ravnotežje s svobodnim, prosto-pretočnim odprtim prostorom. Svoje stavbe je poimenoval kot arhitekturo iz kože in kosti (»skin and bones architecture«). Tudi tu smo torej soočeni z idejo, da manj (neprimernega) na eni strani, prinese več (primernega) na drugi. Manj gradbene strukture prinese več svobodnega prostora.

Že ob tem nam lahko misel nehote preskoči na pravno področje, kjer vsi poznamo zahtevo po kratki in jasni ustavi. Torej manj formalne strukture, več vsebine oziroma sporočilnosti, predvsem pa več svobode. Seveda se danes vsi zavedamo praktične problematičnosti te zahteve, toda počakajmo še malo s pravom in ostanimo v zvezi z našo naslovno temo pri nekaterih drugih vidikih.

Če se danes na širši družbeni ravni vprašamo, kje se misel manj je več najpogosteje popularizira, vidimo, da predvsem pri vprašanjih umetnosti, varstva okolja, gospodarske rasti in zdrave prehrane. Seveda pa v resnici praktično ni področja, kjer navedena misel ne bi mogla biti aktualna in uporabna. Minimalizem na področju umetnosti, manj uporabe plastike, fosilnih goriv in drugih škodljivih snovi na področju okolja, manj osredotočenosti na nenehno gospodarsko rast ter prilagoditev na skromnejše, manj onesnaževalno življenje, ter manjši vnos hrane in večja osredotočenost na njeno kakovost – vse to so sodobni trendi, ki dejansko zagovarjajo načelo manj je več.

Toda ne glede na to, da vedno večji del človeštva spoznava, da je takšna usmeritev nujna, če želimo planet in sebe obvarovati pred onesnaženjem in drugimi boleznimi sodobnega časa, v svetu še vedno močno prevladujejo nasprotne sile, to je tiste, ki so za »več« in »še več«. Eden od znanih in na videz precej prepričljivih ugovorov teh sil in ideologij je enostaven: več znanosti in več sodobne tehnologije nam bo pomagalo uničiti več škodljivih snovi in ozdraviti več bolezni. Skratka: rešitev pred negativnimi vidiki tehnologije naj bi bila v še večjem obsegu tehnologije, seveda naprednejše, to je takšne, ki izniči negativne učinke (do)sedanjih umazanih tehnologij. Primeri se ponujajo sami po sebi:  tehnološka razgradnja in uničevanje nevarnih odpadkov, učinkovito filtriranje nevarnih snovi in izpustov, strokovni in javni nadzor nad proizvodnjo in prodajo zdravil, hrane in pijače itd. Dejansko torej potrebujemo še več vsega tega, da bo manj onesnaženja in bolezni. Vse to so seveda – da ne pozabimo – tudi pomembna pravna vprašanja, kajti vse te usmeritve se danes utrjujejo ali mehčajo tudi preko zakonodaje, upravnopravne in sodne dejavnosti, preko odločb ustavnih sodišč in drugih najvišjih sodnih instanc ter nenazadnje preko mednarodnopravnih in transnacionalnih pravnih aktov in forumov.

Katero smer torej ubrati? Odgovor je odvisen od (prevladujoče) stopnje ozaveščenosti smisla naših lastnih življenj. Samo tisti, ki ves ta svetovni razvoj spremlja skozi poglobljen osebni samorazvoj, lahko resnično dojame, kaj se nam ljudem in človeštvu dogaja. Kdor dopušča, da mu zunanji svet množi njegove želje in potrebe, se ta hip prevladujočim trendom ne bo upiral. Vedno bo našel izgovor, da so vedno večja gospodarska rast, potrošništvo, materializem v vseh svojih oblikah in zato tudi etično neomejena uporaba znanosti in tehnologij nekaj nujnega, neizogibnega. Za takšnega človeka je edina možna pot do spoznanja, da vsega navedenega in še marsičesa v resnici ne potrebuje, pot preko lastne trpke izkušnje, preko lastnega raz-očaranja, torej pot do točke, ko bo očaranost izginila.

Takšna pot je lahko tudi pot destrukcije oziroma uničenja našega okolja, zdravja, odnosov itd., toda če je to cena, ki jo mora prevladujoči del človeštva plačati za spoznanje o nesmiselnosti pretiranega kopičenja dobrin in ugodja, jo bomo pač morali plačati vsi skupaj, tudi drugače misleči. Ko bomo nato v takšni ali drugačni kataklizmi ljudje izgubili vse tisto, kar smo imeli in nismo znali ceniti, bo sicer prepozno za »vrnitev v prejšnje stanje«, toda izgubljeno (čisto naravo, zdravje, pozitivne medčloveške odnose ipd.) bomo takrat spet močno ozavestili kot vrednoto. Takšno pot je človeška civilizacija ubrala že večkrat in nobenega zagotovila ni, da je ne bo ponovno ali celo še večkrat tudi v prihodnje.

Toda upanje ostaja. Če bo iz manjšine, ki verjame v možnost drugačne poti, pravočasno zrasla večina – če bo torej manj postalo več –, bo človeštvu prihranjena nova bridka izkušnja.

Naj spomnim na staro, zelo poučno šalo. Janez leži ob reki in uživa, ko na postavljeni trnek lovi ribe. K njemu pristopi Jože in mu svetuje, da bi nastavil hkrati več trnkov. Zakaj pa, ga vpraša Janez, in Jože mu odgovori, da bi tako ulovil več rib. Zakaj pa bi bilo to dobro, vpraša Janez, in Jože mu pojasni, da bi lahko višek rib prodal in kaj zaslužil. In čemu bi to koristilo, spet vpraša Janez, in Jože pojasni, da bi potem lahko posodobil svojo ribiško opremo in ulovil še več rib, jih prodal in tako nadaljeval, da bi postal bogat. In zakaj bi bilo to dobro, spet vpraša Janez, in Jože mu odgovori, da bi si potem lahko privoščil prosti čas in v miru poležaval in užival. Toda, saj to počnem že zdaj, mu odgovori Janez.

Ta šala v resnici ni šala, pač pa globoka meditativna zgodba. Ko sem pred nekaj leti velikega poznavatelja narave in zemeljskih procesov vprašal, zakaj človeštvo tako divje uničuje naravo, mi je odgovoril, da verjetno zato, ker še ne zna ozavestiti njene prave vrednosti in bo lahko do tega spoznanja prišlo šele, ko jo bo dokončno prizadelo ali celo uničilo. Vse je torej učna ura, šola življenja. In kot bi rekel modrec, se pri tem človeška duša nič ne sprašuje, koliko morata psiha in telo pretrpeti, da pride človek kot bitje do spoznanja. Bistveno je le spoznanje, kajti z njim je človek kot bitje samorealiziran, odrešen, svoboden. Če mora za to njegov človeški lik plačati visoko ceno, je to pač njegov problem, njegova odločitev. In če dodam v duhu vedske ali katere druge duhovne literature, je človekova največja bolezen njegovo neznanje (ignoranca), tj. nepoznavanje boga in resničnega sveta ter s tem tudi samega sebe. Pot evolucije in involucije, od nevednosti v vednost, pa nas vodi skozi številne vzpone in padce, predvsem tudi skozi lastne napake. Toda na srečo imamo vedno tudi izbiro. Ni namreč nujno, da se učimo le iz lastnih napak in tako ubiramo daljšo pot. Sodobni čas nam nudi nešteto možnosti, da se preko svetih spisov, knjig, interneta, medijev, predavanj itd. učimo tudi iz napak drugih, iz zgodovine. Seveda pa za to nismo vsi enako dojemljivi in voljni.

Kaj nam torej sporoča rek: manj je več. Najprej naj pojasnim, da ga ne smemo razlagati zgolj dobesedno, formalno-logično. Seveda ima tudi formalno-logično sporočilnost, toda ta ni zadostna in lahko vodi v zmotno interpretacijo. Logično npr. drži, da ko nekdo reče, da ima rad vso svojo rodbino, s tako strnjeno (abstraktno) izjavo zajame vse (konkretne) člane rodbine. S tem, ko je navidezno »rekel manj«, je torej »povedal več«. Če bi npr. konkretno našteval, da ima rad starše, stare starše, otroke ter bratrance in sestrične, bi s tem npr. zanemaril tete in strice itd. V tem drugem primeru bi torej govoril »več«, vendar zajel »manj«.

Toda ko v naše misli in izjave vnesemo vrednotenje, je mogoče navedeni rek razumeti le še smiselno, s pravilno interpretacijo. Če uporabimo vodilo manj je več v želji po zdravem prehranjevanju, lahko to kdo razume, kot da je stradanje bolj zdravo od preobjedanja. In čeprav je, kot mi je nedavno pojasnila ugledna zdravnica, stradanje (beri: manj hrane), edini doslej znanstveno dokazan dejavnik, ki pripomore k podaljševanju življenja, pa lahko zagrešimo velikansko napako, če sebe ali koga drugega (iz)stradamo. Ta primer nazorno kaže, da je rek manj je več bistveno povezan s principom prave mere. »Manj« pravzaprav pogosto pomeni le iskanje prave mere, optimuma. Ali, kot je že v davnini povedal Konfucij, preveč je ravno tako slabo kot premalo!

Pri principu manj je več je treba izhajati iz konkretnega človeka ali iz konkretne skupnosti oziroma družbe. Izhodiščno je tisto, kar je »več«, v resnici preveč, je torej nekaj, česar človek ali družba na dani stopnji razvoja dejansko ne potrebujeta, zato si prizadevamo za »manj«, ki ponazarja pravo mero tega, kar je človekova realna potreba. Toda ko posledično, torej z lastnim naporom preidemo v »manj«, se kot »več« pojavi nekaj novega, nekaj dobrega, kot nagrada za tisto, čemur smo se odrekli. S tem, ko nekaj slabega izgubimo, nekaj dobrega pridobimo.

Če pri tem govorimo o posamezniku, je zadeva po navadi enostavnejša, kot pri družbi v celoti. Če je npr. posameznik psihofizično in vrednotno dozorel do točke, da lahko zmanjša količino uživanja mesa, bo jedel »manj« mesa in zato »več« druge, bolj zdrave hrane; če je nekdo dozorel že do točke, da se lahko odreče mesu, bo njegov »manj« tukaj postal »nič« in bo na drugi strani užival »še več« zdrave brezmesne hrane. Na družbeni ravni pa se naše ocene o tem, kaj je za družbo kot celoto dobro in koristno zelo razlikujejo. Odločitev o tem, da mora družba narediti določen temeljni preobrat (iz več v manj) je v končni instanci v domeni tistih subjektov, ki imajo prevladujočo družbeno moč.

Na področju duhovne samorealizacije se »manj« spremeni v »nič« in »več« postane »vse«. Tako se je npr. Gautama Siddharta z vstopom v nirvano pomanjšal na »nič« ter izgubil vse, kar je tuzemsko, s tem pa se je dejansko povečal na »vse«, saj se je poistovetil z vseobsežno realnostjo in postal Buda. V podobnem smislu npr. Jezus uči, da moraš izgubiti samega sebe, da bi zaživel v Bogu, tj. v Celoti. Če skušamo torej na najširši filozofski oziroma duhovni ravni dojeti smisel naslovnega reka, vidimo, da nas ta usmerja k samorealizaciji. Če pa ta rek uporabljamo v naših vsakodnevnih življenjskih situacijah, pa se moramo truditi, da v sebi krepimo vrline in usmeritev v prave vrednote, kajti le tako nas lahko iskanje prave mere vodi v manj balasta in k več človečnosti in pravičnosti.

Vrednotna podlaga za upoštevanje naslovnega reka pride npr. nazorno do izraza na področju prava. Tam, kjer smo ljudje pretežno vrednotno uglašeni, tam pravnih norm skorajda ne potrebujemo, razen ko gre za predpise s t.i. tehnično naravo. Če bi bilo med ljudmi veliko zaupanja, poštenosti in pravičnosti, bi lahko družba shajala le z malo pravnimi načeli in pravili. Če bi bili polni vrlin in bi samodejno priznavali in spoštovali druge, bi bila lahko ustava res kratka, kajti kot takšna bi bila za podobno misleče in čuteče ljudi tudi dovolj jasna. V taki družbi bi bili lahko mnogi zakoni bistveno krajši, sodniki bi pisali kratke obrazložitve sodb, ločenih mnenj skorajda ne bi bilo. Kljub dejstvu, da je razlog za enormen obseg pravnih predpisov v precejšnji meri že zgolj gospodarska, prometna, tehnološka, informacijska, znanstvena itd. kompleksnost sodobne družbe, bi tudi v pravu lahko s pristopom manj je več dosegli znatno zmanjšanje števila pravnih aktov in norm. Toda za takšen pristop morajo v družbi najprej prevladati vedno znova izpostavljane pravne in druge družbene vrednote, ki so pogoj za takšen »manj«, torej za drugačno pravo mero na področju postavljenih pravnih norm.

Tako kot je zgodovina zaenkrat postavila v kot anarhistične in socialistično-komunistične (utopične) ideale, ki terjajo družbo brez države in njenega prisilnega prava, se tudi danes prizadevanje za manj prava konča pri realnem, zelo nepopolnem človeku in družbi. Tako se le potrjuje stara misel: več zakonov in etičnih kodeksov, manj (spontane) pravičnosti in morale. To ne pomeni, da moramo kar obupati. Vsekakor pa nas vse to opozarja, da si moramo za uresničevanje vodila manj je več prizadevati predvsem tudi pri sebi samih, torej vsak zase. Luč, s katero bi radi osvetlili družbo moramo prenehati nositi v stegnjeni roki tako, da sveti le na druge (Erich Scheurmann, Papalagi), pač pa moramo to luč prižgati in ohranjati gorečo predvsem v nas samih. Manj naokoli, več v sebi. Manj je več.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Tisto, kar je v teh kritičnih ali kritizerskih pristopih najbolj zaskrbljujoče je, da njihovi nosilci pogosto povsem izgubljajo občutek za pravo mero oziroma za sorazmernost. Zdaj se praktično že za vsako manjšo napako nekega funkcionarja, direktorja, ravnatelja ali drugega vodilnega delavca zahteva kar odstop. Ali bo minister za neko malo laž ali zato, ker je nekoč kupil nekaj letalskih kart s popustom odstopil? Ali bo predsednica sodišča, ki si je na neki tematski zabavi nadela nekdanjo pionirsko čepico z rdečo zvezdo odstopila? Ali mora predsednik/ca vlade zaradi notranjih strankarskih razprtij nemudoma in brez razmisleka o svoji odgovornosti do države odstopiti (in povzročiti vladno in politično krizo)? Ali naj nek kandidat na volitvah od kandidature odstopi, ker je po mnenju nekaterih nekdo od njegovih staršev ali starih staršev politično sporna oseba?

Ker so pri teh zadevah najpogosteje zelo strogi ravno novinarji, katerih javno objavljene besede in misli imajo velik, včasih celo odločilen družbeni pomen, se lahko tudi vprašamo, kdaj bi moral odstopiti novinar. Ali takrat, ko se ugotovi, da je objavil oziroma zagovarjal neresnico? Ali takrat, ko je zaradi malomarnosti prizadel dobro ime tega ali onega funkcionarja ali kakega drugega državljana? Kdaj naj potem odstopi profesor? Ali takrat, ko spozna, da je pred leti učil nekaj povsem nasprotnega temu, kar uči zdaj in je tako celim generacijam posredoval nekoristne ali celo škodljive nauke? Ali morda že takrat, ko spozna, da je na zadnjem izpitnem roku oblikoval prestrog ali premil kriterij in so nekateri študenti, ki tega ne zaslužijo, opravili izpit, ali obratno? Kdaj naj odstopi zdravnik? Že takoj, ko naredi prvo ali drugo zdravniško napako in je pacient zaradi nje tako ali drugače prizadet? Kdaj naj odstopi duhovnik? Ko se zmoti ali zagreši nek manjši greh?

Seveda je odstop pomembna avtosankcija, ki jo je upravičeno zahtevati od nosilca pomembne družbene vloge, kadar stori hujšo napako ali kadar je zaradi pomembnih objektivnih razlogov nujen njegov umik iz te vloge. Toda če bomo zdaj v Sloveniji že za vsako nepravilnost od vsake pomembnejše osebe takoj zahtevali kar odstop, bomo zelo hitro ostali brez vodilnih kadrov. Še posebej pa je stvar lahko krivična takrat, kadar se z zahtevami po odstopu lotimo zgolj tistih, ki so nam enostavno »pri roki«, ker je npr. nekdo objavil kako njihovo zasebno fotografijo ali nas v anonimki opozoril na kako njihovo manjšo napako. Če je napaka huda, obnašanje hudo sporno, če vse skupaj močno kompromitira to osebo in sproža zoper njo v širšem okolju hude moralne, etične in druge pomisleke, potem je seveda prav, da takšna oseba odstopi. Toda če ne gre za tako hude stvari, je primerneje zahtevati odpravo napake (kolikor je to mogoče), javno opravičilo, spremembo bodočega ravnanja ali prakse ali kako podobno sankcijo. Ne pa vedno kar odstop. Kajti, verjemite mi, večina tistih, ki bi že zdavnaj morala odstopiti, je še danes precej nedotakljiva in se je mnogi tisti, ki vse druge pozivajo k odstopu, ne upajo niti javno kritizirati, kaj šele pozivati k odstopu ali kakemu hujšemu ukrepu – ker morebiti nimajo dovolj dokazov za njihova nečedna dejanja, predvsem pa zato, ker se jih enostavno bojijo ali pa so njihovi »sodelavci« ali »simpatizerji«.

Bodimo torej bolj premišljeni in pravični. Zahtevajmo sankcije, ki so pravične in kot takšne sorazmerne s storjenimi napakami oziroma škodljivimi ravnanji. Če bomo namreč od vseh in vsakogar, ki ga že malce polomi zahtevali kar takoj odstop, bomo na koncu morali odstopiti kar vsi.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

To je očitno dejstvo. Slovenskemu državljanu ga ni več treba dokazovati. Dokazi so vidni vsepovsod. Seveda pri tem uničevanju naše države ne sodelujejo vsi politiki, pač pa predvsem del političnih vodstev ter tisti, ki jih kot nosilci moči spodbujajo ali usmerjajo iz ozadja ter seveda vsi tisti, ki so kot člani strank, poslanci, ministri ali v drugih funkcionarskih vlogah povsem ubogljivi in upogljivi, kar pomeni, da se temu negativnemu toku zavestno ne želijo upirati. Slednji ravnajo tako zaradi občutka nemoči, strahu ali pa zaradi osebnih koristi. Kakorkoli že, vse skupaj je zdaj ponovno privedlo do neodgovornega igračkanja z našo državo in družbo. Pri čemer smo seveda vsi pretežno talci vladnih oziroma parlamentarnih strank, kajti le te lahko sprejemajo odločitve o volilnem sistemu ter (skupaj s predsednikom republike) o predčasnih volitvah.

V sedanji situaciji, ko je največja vladna stranka tik pred razkolom in se njeni koalicijski partnerji že javno zavzemajo za čim prejšnje predčasne volitve, se zastavlja le še vprašanje, ali se bo ta vladna koalicija poslovila na politično spodoben ali nespodoben način. Ali bo zmogla vsaj toliko odgovornosti, da omogoči prehod v novo parlamentarno obdobje na politično korekten in za državo čim bolj neškodljiv način, ali pa bo tudi tokrat ravnanje vladnih strank neodgovorno do države in državljanov.

Tudi tokrat ne gre prav nič zavidati predsedniku države, ki bo v primeru »juriša na predčasne volitve« soočen s kar nekaj nadvse resnimi ustavnimi in političnimi vprašanji. Preden ta vprašanja na kratko izpostavim, naj pojasnim, da ima seveda sedanje neverjetno hitenje s predčasnimi volitvami predvsem namen onemogočiti, da bi se v Sloveniji lahko izoblikovala kaka nova politična stranka, ki bi bila po svojem namenu in delovanju bistveno boljša od dosedanjih. V civilni družbi se namreč že nekaj časa oblikujejo različna gibanja, iniciative, skupine, združenja ipd., med katerimi je veliko takih, ki jim je resnično mar za Slovenijo, pri čemer bi katera izmed njih lahko tudi dejansko organizirala boljšo politično oblast. Predvsem takšno, ki bi ji bil osnovni namen delovati v dobro Slovenije in Slovencev. S pozivi k čim prejšnjim predčasnim volitvam želijo seveda vodilni predstavniki sedanjih vladnih strank onemogočiti prav možnost nastanka takšne nove, konstruktivnejše in perspektivnejše politike. Še pred nekaj tedni so ti isti politiki, skupaj s predsednico vlade, zagotavljali, da vlada deluje dobro in s tem potrjevali svoje prejšnje napovedi, da bo vlada obstala do rednih volitev, ki naj bi bile prihodnje leto, s čimer so civilni družbi in nasploh vsem politično mislečim in aktivnim državljanom sporočali, da se pač ti dotlej ne morejo aktivneje vključiti v državno politiko. Zdaj pa naenkrat vsi ti predstavniki vladnih strank zagotavljajo, da so predčasne volitve edina prava stvar in da jih je treba v interesu države izvesti v najkrajšem možnem času, tj. že kar v mesecu juniju.

Seveda drži ugotovitev, da je ob nesposobnosti vladnih oziroma parlamentarnih strank, da bi oblikovale novo vlado treba čim prej priti do predčasnih volitev. Toda v tem primeru morajo sedanje parlamentarne stranke dati tudi neparlamentarnim strankam in morebitnim drugim listam kandidatov dovolj časa, da se lahko na te volitve ustrezno pripravijo. To je moralna in politična obveznost sedanjih parlamentarnih strank, kajti v tem parlamentarnem mandatu so zagrešile vse skupaj že toliko čudaštev in napak, da je popolnoma jasno, da zgolj s temi strankami Slovenija ne more sama iziti iz krize. Seveda pa je vprašanje, ali se te svoje moralne in politične odgovornosti voditelji in člani parlamentarnih strank zavedajo (vprašanje je seveda retorično).

Na doslej prve in zadnje predčasne volitve (leta 2011) smo šli Slovenci približno dva in pol meseca po neizglasovanju zaupnice tedanjemu predsedniku vlade Borutu Pahorju. Dne 20. septembra mu je bila izglasovana nezaupnica, predsednik republike pa je razpustil državni zbor 21. oktobra (en mesec kasneje). Volitve v državni zbor so bile nato izvedene 4. decembra 2011. To pomeni, da je predsednik republike po izglasovani nezaupnici predsedniku vlade počakal še 30 dni preden je razpustil državni zbor, s čimer je omogočil političnim akterjem nekoliko več časa za priprave na predčasne volitve. Ustava namreč v tretjem odstavku 81. člena določa, da mora biti v primeru razpusta državnega zbora nov državni zbor izvoljen najkasneje dva meseca po razpustu(!) prejšnjega državnega zbora.

Če bi se v sedanji situaciji predsednica vlade odločila, da gre v državni zbor po svojo zaupnico, bi to v skladu s 117. členom ustave v primeru, da ji zaupnica ne bi bila izglasovana, pomenilo, da imajo poslanci na voljo mesec dni časa, da se odločijo, ali bodo izvolili novega predsednika vlade in posledično novo vlado (s podpore dosedanje ali kake druge parlamentarne koalicije), ali pa bodo pristali na razpust državnega zbora. V tem primeru bi bile zaradi poteka časa predčasne volitve lahko šele zgodaj jeseni. Če pa bi se predsednica vlade odločila, da odstopi s svojega položaja, bi to avtomatično pomenilo padec celotne vlade, predsednik republike pa bi moral po 111. členu ustave pričeti s posvetovanji z vodji poslanskih skupin o kandidatu za novega predsednika vlade. Če bi se morebiti izkazalo, da je juriš na predčasne volitve edina preostala politična taktika, h kateri so se zmožne zateči naše parlamentarne stranke, bi predsednik republike lahko v relativno kratkem času ugotovil, da bo težko našel kandidata za predsednika vlade, ki bi imel dovolj podpore v državnem zboru. Toda 111. člen ustave predvideva v tretjem odstavku še, da lahko v t.i. drugem krogu izbiranja predsednika vlade, kandidata za to mesto predlagajo tudi poslanske skupine ali najmanj deset poslancev. Že s pravnega vidika je torej tako, da je po odstopu predsednika vlade vedno treba dopustiti tudi možnost »drugega kroga predlogov«, kjer lahko predlagajo kandidata za novega predsednika vlade tudi skupine katerih koli desetih poslancev. Vse to napeljuje na ugotovitev, da bi lahko kakšno rokohitrstvo, s katerim bi se bodisi predsednik republike bodisi parlamentarne stranke želele izogniti prvemu in drugemu krogu ugotavljanja obstoja možnih predlogov za izvolitev novega predsednika vlade, pripeljalo do ustavno sporne situacije.

Osebno menim, da bi bil razpis predčasnih volitev že v mesecu juniju sporen. To trdim tudi kot zaskrbljeni državljan, ki si bo v primeru razpisa predčasnih volitev nadvse prizadeval, da se na teh volitvah pojavi tudi nova politična skupina (lista, stranka ali karkoli bo najbolj pirmerno), ki bo državljanom ponudila nove in boljše ideje in ljudi. Z (do)sedanjimi namreč očitno ne pridemo in ne moremo priti nikamor – razen v še globljo krizo. Toda predčasne volitve morajo biti sklicane in organizirane ustavno in politično korektno. To je najmanj, kar lahko pričakujemo od predsednika republike in državnega zbora. Če bodo predčasne parlamentarne volitve sklicane tako, da bodo izvedene le en dober mesec po volitvah v evropski parlament in v praktično istem času kot referendum o arhivih, bo to dober pokazatelj neresnosti in neodgovornosti vladajočih elit. Seveda pa še marsičesa drugega, predvsem tudi njihovega (sicer povsem razumljivega) strahu pred lastnimi državljani.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Ribičič je dejal: »Če se pošalim, bi rekel, da bi včasih z žrebom dobili boljšo sestavo državnih organov, kot pa jo dobimo z volitvami.« Ta ironična izjava je seveda marsikoga zapeljala tudi v vsaj nekoliko resen razmislek o tem, ali glede na kakovost izvoljenih predstavnikov slovenskega ljudstva v parlamentu in še kje ne bi bilo res bolje, da bi jih v prihodnje izbirali z žrebom.

Vse skupaj je zdaj – kakor danes poročajo mediji – dobilo že svojo prvo realno podobo. Za začetek sicer skromno, pa vendar. Kot lahko namreč beremo, naj bi osem »navadnih« državljanov, osem »anonimnežev« dobilo priložnost, da kandidira za mesto evropskega poslanca. Gibanje Sanjska služba je namreč včeraj (v nedeljo) izžrebalo kandidate, ki jih bodo zastopali na majskih volitvah. 1013 Slovenk in Slovencev je oddalo popolno kandidaturo in si s tem zagotovilo mesto na žrebu. Ta je danes določil, kdo bo vodil listo Sanjske službe in kdo so ostali, ki so bili izžrebani na preostalih sedem kandidatnih mest.

Eden od pobudnikov akcije je ob tem pojasnil, da ideja o žrebu političnih predstavnikov izvira iz stare Grčije ter da žreb omeji možnost, da je izbran človek, ki je koruptiven. Z žrebom imajo tako po njegovih besedah vsi državljani enakopravno možnost, da so izbrani, pri čemer je izbran »navaden državljan«. No, v tem primeru so bili očitno zares izžrebani kandidati, ki jih širša javnost ne pozna in torej še nimajo kake prepoznavne politične preteklosti. Ob tem je morda tudi zanimivo, da se žreba v Ljubljani ni udeležil nihče izmed izžrebanih.

Naj tu omenim, da tudi veljavni pravni akti za mnoge primere, ko bi na teh ali onih volitvah dva kandidata dosegla enako število glasov kot rešitev pogosto ponujajo žreb, na podlagi katerega je nato izvoljen eden od obeh. Toda ideja žreba, ki bi v celoti nadomestila odločanje o določitvi ali izvolitvi kandidatov, je moderni demokraciji načelno in praktično tuja. Srž moderne demokracije je namreč ravno v tem, da ljudstvu omogoča, da izbere izmed sebe najboljše kandidate za javne funkcije. Seveda je zaradi pokvarljivosti ljudi ter zaradi številnih manipulacij, ki jih uporabljajo politične elite v spopadanju za oblast, v resnici povsem mogoče, da lahko žreb pripelje do boljših kandidatov in funkcionarjev kot volitve. Toda ta možnost je – tako vsaj upam – realno bistveno manjša od možnosti, da bodo ljudje v danem trenutku med ponujenimi kandidati zavestno izbrali boljše kandidate, kot pa bi jih ponudil žreb. Pa tudi, če bi mi kdo statistično ali kako drugače dokazal, da se motim, bi še vedno ne želel privoliti v žreb namesto človeške izbire. Zakaj? Enostavno zato, ker je demokracija od ljudi in za ljudi (če vsaj delno parafraziram legendarni stavek ameriškega predsednika Lincolna: »… that government of the people, by the people, for the people, shall not perish from the earth.«). In seveda še več: demokracija je za misleče in čuteče ljudi. Če torej izbiro ljudi, ki jim zaupamo vodenje in upravljanje z nami samimi prepustimo žrebu ali kakemu drugemu povsem brezosebnemu (ne-človeškemj) mehanizmu, potem smo se odrekli bistvu demokracije: človeku.

Saj ne, da bi vas želel o vsem tem posebej prepričevati, toda v teh norih časih, ko se lahko zgodi že skoraj vse tisto, česar si nekoč nismo mogli niti zamisliti, tudi v političnih in nasploh družbenih zadevah ne gre podcenjevati različnih inovacij, ki nas lahko sprva zabavajo in nato morebiti celo kratkoročno zadovoljijo, na dolgi rok pa se nato izkažejo za takšno ali drugačno družbeno polomijo.

Seveda nikakor ne želim dramatizirati uvodno opisane domislice z žrebom kandidatov za evropske poslance. To domislico razumem predvsem kot nekakšno obliko protesta zoper sedanjo politično situacijo v Sloveniji ter jo v smislu parodije na prihajajoče evropske volitve in na vse naše »iste stranke« in »pretežno iste vrste kandidatov« do neke mere celo podpiram. Vendar pa le kot groteskno in zato nazorno obliko protesta zoper doslej premajhen pro-slovenski učinek dosedanjih evropskih poslancev iz Slovenije ter njihovih političnih strank, nikakor pa ne kot kakšen vzorec izbire političnih kandidatov, ki naj bi se v prihodnje kjerkoli uveljavil. Demokracija na tak način, tj. na podlagi žreba, ne more biti uspešna. Toda žal ne more biti uspešna tudi na način, ki nam ga zdaj že kar nekaj let demonstrirajo naši politični voditelji in njihovi politični služabniki. Zato je – četudi morebiti zgolj zafrkantsko – zatekanje k omenjenemu žrebu več kot zgovoren dokaz stanja, v katerem smo. Seveda pa lahko vse skupaj iz »zafrkantstva« preraste tudi v kaj resnejšega, kajti če navedeno gibanje uspe z izvolitvijo »svojega« evropskega poslanca, se bo to gibanje soočilo z mnogimi vprašanji – tisti hip bo namreč po splošni definiciji postalo (parlamentarna) politična stranka, četudi se bo morebiti temu nazivu upiralo.

Po navedbah medijev (npr. spletna stran časopisa Večer, 13. 4. 2014) je gospod Dare Troha iz gibanja Sanjska služba v zvezi s tem žrebom dejal: »Kandidatov ne poznamo. Verjamemo, da bodo kandidati dobri in se zavzemali za stvari, kot so poštenost, transparentnost in nekoruptivnost.« S pomočjo računalniškega programa izžrebani kandidati bodo morali zdaj v osmih dneh potrditi kandidaturo. Izžrebane so tudi rezerve, če bi se kakšen kandidat mestu na listi za evropske volitve odpovedal. Pri tem je po izjavah predstavnikov gibanja ideja le-tega, da izbrani kandidati, če bodo dejansko izvoljeni v evropski parlament, delujejo po principih neposredne demokracije in upoštevajo tudi ostale člane gibanja. Na vprašanje, ali je mogoče ob neznanih kandidatih sploh govoriti o političnem programu je Troha odgovoril: »Obširnih političnih programov ne bomo sestavljali. Teh je že zdaj dosti, le redki pa se realizirajo. Ena izmed naših idej pa je, da se število mandatov na javnih funkcijah omeji in da se uvede tudi institut možnosti odpoklica voljenih funkcionarjev.« K temu je treba dodati, da mora za udeležbo na volitvah gibanje zbrati še zadostno število overjenih podpisov, pri čemer naj bi jih bili zbrali že 2150. Po zakonu pa morajo organizacije in civilna združenja za kandidiranje na teh volitvah zbrati tri tisoč podpisov. Če bi ustanovili politično stranko, bi zadostovalo že tisoč podpisov. Troha o tem pravi: »Razmišljali smo tudi o stranki, a se odločili, da gremo po težji poti. Če bi ustanovili stranko, bi bili eni izmed mnogih, ki se borijo za oblast. Mi se ne borimo za oblast, ampak za pravico do kvalitetnega življenja.«

Že zadnje povedi nakazujejo vso nedomišljenost takšnih idej. Če se namreč ne boriš za oblast, potem si dejansko ne prizadevaš za to, da bi imel možnost svoje ideje o kvalitetnem življenju tudi uresničiti. Kajti uresniči jih lahko le tisti, ki ima družbeno moč oziroma oblast. Poleg tega je že sámo kandidiranje na evropskih volitvah boj za oblast – in seveda za zelo visoko plačo. Pri čemer so potem ti evropski poslanci nekako daleč stran od Slovenije in kar precej porazgubljeni med vsemi ostalimi poslanci Evropskega parlamenta ter številnimi drugimi akterji v okviru EU.

Če bodo v navedenem gibanju zbrali za kandidature svojih izžrebanih kandidatov dovolj podpisov, se lahko morebiti celo zgodi, da bo kak njihov kandidat izvoljen za evropskega poslanca. Čeprav je možnost za to zaradi različnih dejavnikov izjemno majhna, pa zaradi odklonilne drže večine državljanov do sedanjih političnih strank in njihovih predstavnikov to ni povsem nemogoče. Če se zgodi, naj se torej zgodi. Možno je seveda tudi, da bi bili v takem primeru Slovenci pozitivno presenečeni.

Toda kljub vsemu mi to nikakor ni všeč. Kajti bistvo demokracije ni le določitev kandidatov in nato glasovanje o njihovi izvolitvi. Bistvo demokracije je predvsem ljudska (posamična in skupinska, civilnodružbena in strankarska) udeležba v razpravi, v argumentaciji, v interakciji in šele na koncu tudi v glasovanju. Vse to nas ohranja človeške in nas uči komunikacije, razumevanja stališč drugih, strpnosti in še marsičesa, kar tvori dinamiko sodobne demokracije. Če torej s politično personalno ali strankarsko ponudbo nismo zadovoljni, je prav, da pripomoremo k ustvarjenju nove tovrstne ponudbe. Vendar ne z žrebom, pač pa s prizadevnim iskanjem in spodbujanjem pravih ljudi, ki bodo nato kot kandidati in izvoljeni funkcionarji tudi nam samim resnično osmislili to našo prizadevnost in zaupanje.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Lansko leto je (tudi) po Sloveniji zaokrožila alarmantna novica, da je predlog ene od direktiv Evropskega parlamenta in Sveta EU o podeljevanju koncesijskih pogodb med drugim določil obvezno objavo javnih razpisov o podeljevanju koncesijskih pogodb, katerih vrednost dosega ali presega 5 milijonov evrov, v Uradnem listu EU. To bi, preprosto povedano, velikim tujim podjetjem omogočilo, da na podlagi takšnih razpisov pridobijo koncesijo za upravljanje z (nekaterimi) našimi vodnimi viri.

Na srečo je ta – lahko ji mirno rečemo kar – grožnja doživela močan evropski civilnodružbeni odziv, saj so se nanjo državljani EU odzvali z doslej prvo evropsko državljansko pobudo (takšno pobudo lahko od aprila 2012 dalje vloži najmanj milijon državljanov iz najmanj četrtine držav članic EU, pri čemer z njo državljani pozovejo Evropsko komisijo k ukrepanju na področjih njene pristojnosti). Po podatkih same Komisije je bilo v tej prvi uspešni državljanski pobudi s pomenljivim nazivom »Right2Water« zbranih 1,68 milijona podpisov, mejni prag pa je bil presežen v 13 državah članicah (v Sloveniji je pobudo podpisalo 17.546 državljanov). Komisija je 19. marca 2014, torej pred nekaj več kot desetimi dnevi, izdala obvestilo za medije, v katerem je med drugim sporočila, da bo še naprej spoštovala pravila pogodbe, ki od EU zahtevajo, da ostane nevtralna glede nacionalnih odločitev o lastništvu podjetij za oskrbo z vodo. Podobno bo Komisija tudi v mednarodnih trgovinskih pogajanjih še naprej zagotavljala, da se spoštujejo in zavarujejo odločitve glede upravljanja storitev za rabo vode na nacionalni, regionalni in lokalni ravni. K temu Komisija dodaja, da sta distribucija vode in oskrba z njo ter storitve v zvezi z odpadnimi vodami že izrecno izključene iz uveljavljanja čezmejne svobode opravljanja storitev, pri čemer je Komisija lansko leto zaradi zaskrbljenosti javnosti iz direktive o podeljevanju koncesijskih pogodb izključila zagotavljanje storitev za rabo vode. Toda ob tem Komisija med drugim tudi sporoča, da bo (šele) začela javno posvetovanje po vsej EU o direktivi o pitni vodi, da se oceni, ali so potrebne izboljšave ter kako jih doseči, v svojih prihodnjih prizadevanjih pa bo zagovarjala tudi splošen dostop do varne pitne vode in sanitarnih storitev kot prednostno področje za cilje trajnostnega razvoja v obdobju po letu 2015.

Tu je zdaj še ena izjemno pomembna naloga za slovensko Vlado. Če je ta že naredila veliko napako in podpisala sporno direktivo, ki je zdaj zaradi vložene državljanske pobude nekako zamrznjena, si podobne napake v prihodnje nikakor več ne sme privoščiti. Takšna napaka bi namreč lahko imela katastrofalne posledice za našo državo in za slovenski narod. Voda je namreč slovenska vitalna dobrina in naše veliko naravno bogastvo, poleg tega pa – na srečo ali žal – tudi slovenska strateška dobrina. Slednje ima, kot sem nakazal, dobro in slabo stran. Dobra stran je v tem, da nas v Sloveniji vsaj glede oskrbe s pitno vodo dolgoročno ne bi smelo biti strah, saj imamo lastne vode (če je seveda ne bomo povsem onesnažili) v izobilju, pri čemer lahko s presežki te vode, kolikor je ne uporabljamo v energetske in druge namene, tudi trgujemo in zaslužimo. Slaba stran pa je v tem, da bo to naše naravno bogastvo zaradi svojega strateškega pomena prej ali slej vzbudilo velike apetite v drugih državah in v močnih multinacionalnih podjetjih, ki si bodo zaželela pridobiti pravico upravljanja s temi vodami. Takšna pravica pa pomeni odločilen vpliv na zagotavljanje standardov čistosti pitne vode, na njeno distribucijo in na določanje njene prodajne cene. Vse to daje tistemu, ki s pitno vodo upravlja izjemno družbeno moč in vpliv.

Tu je treba biti zelo jasen in skrajno odločen: Voda je tisto naše bogastvo, glede katerega so kakršnekoli politične in druge zakulisne igre ter strokovni in podobni večji spregledi in napake v prihodnje popolnoma nedopustni. Če tu popustimo tujim ali domačim lobijem in dovolimo privatizacijo upravljanja s to javno dobrino, bomo dokončno pripoznali, da nismo politično zreli za samostojnost. V svetu je že kar nekaj primerov držav, v katerih se je privatizacija upravljanja z vodo izkazala za škodljivo za širše prebivalstvo. Tako se je npr. po nekaterih navedbah podelitev tovrstnih koncesij v Franciji, Portugalski in Veliki Britaniji izkazala za problematično, saj zasebniki neradi vlagajo v infrastrukturo in zato težave z neoporečnostjo vode rešujejo na druge načine, ki so cenejši, vendar vôdi in njenim uporabnikom manj prijazni. Primeri iz Grčije kažejo, da je tovrstna privatizacija vodila v poslabšanje kakovosti vode in v nenormalno rast njenih cen. Negativne izkušnje prihajajo npr. tudi iz Portugalske in Bolivije, da o kakih afriških primerih raje ne govorimo.

Menim, da bi morali biti Slovenci pri zavarovanju naše (pitne) vode nepopustljivi. Nad slovenskimi vodami vseh vrst moramo ohraniti državno oziroma nacionalno kompetenco. To je tako pomembno, da moramo – tako menim – upravljanje z našimi vodami izvzeti tudi iz morebitne skupne (enotne) pravne ureditve EU. Mislim, da je treba zato v zvezi z vloženo ustavno pobudo opraviti temeljito diskusijo o tem, ali bi veljalo v Ustavo zapisati, da naše ustavno varstvo te naravne dobrine ni dopustno v skladu s 3.a členom Ustave kakorkoli omejevati na podlagi tretjega odstavka tega člena, po katerem se v Sloveniji uporabljajo pravni akti in odločitve, sprejeti v EU, v skladu s pravno ureditvijo EU. To bi, povedano preprosto, pomenilo, da pravnemu redu EU v primeru slovenskih voda odrečemo nadustavno veljavo oziroma učinke. To ne bi smelo pomeniti ignorance skupnih evropskih interesov in morebitnih skupn(nostn)ih, povezovalnih ali solidarnostnih ukrepov, ki bodo v prihodnje glede vodá in še posebej tudi pitne vode vedno bolj aktualni tudi v Evropi in svetu. Vendar pa bi ustavna sprememba morala določiti, da bo o tovrstnih ukrepih, kolikor zadevajo slovenske vode, zadnjo besedo imela Slovenija. Lahko tudi slovenski državljani na referendumu.

Predlagana ustavna sprememba naj bi v 70. člen Ustave na novo vnesla dve določbi, ki se glasita: 1. »Vsakdo ima pravico do pitne vode.« 2. »Vodni viri, ki služijo oskrbi prebivalstva s pitno vodo in z vodo za oskrbo gospodinjstev, se izkoriščajo v obliki neprofitne javne službe.«

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Najprej naj povzamem Avbljevo povsem pravilno ugotovitev, da ne drži zatrjevanje, da bi bil kandidat za funkcijo predsednika KPK neustavno diskriminiran, če bi ga zaradi članstva v stranki Pozitivna Slovenija spoznali kot neprimernega kandidata. Avbelj med drugim nazorno ponazarja, da tudi ločevanje moških in ženskih sanitarij na temelju spola ni neustavno, čeprav je spol ena od ustavno predvidenih osebnih okoliščin, na podlagi katerih ni dopustno nikogar diskriminirati, poleg tega pa tudi povsem utemeljeno povzema zdaj že splošno sprejeto ugotovitev, da je pri Štefanecu načelna ovira za njegovo učinkovito oziroma uspešno predsedovanje KPK predvsem močno okrnjen videz neodvisnosti in nepristranskosti (naj omenim, da sem o spornosti imenovanja predsednika KPK prejšnji teden pisal že tudi sam – glej Dnevnik, 12.3.2014, str. 14). V zadnjem tednu se je, kot rečeno, usul pravi plaz komentarjev te zadeve in velika večina jih ugotavlja, da je KPK z novim predsednikom tako ali drugače kompromitirana, zato naj bi bilo najprimernejše, da novoizvoljeni predsednik KPK s te svoje funkcije odstopi.

Glede na celotno dogajanje in odziv javnosti tudi sam menim, da novi predsednik KPK ne bo mogel prepričljivo oziroma verodostojno opravljati svoje funkcije. Protestni odstop njegovih dveh namestnikov nas zdaj postavlja tudi pred zanimivo vprašanje, ali bo sploh mogoče imenovati dva nova namestnika. Nihče, ki se mu zdi imenovanje sedanjega predsednika KPK sporno, seveda ne bo hotel kandidirati za mesto podpredsednika komisije, ki je zdaj nekako etično in pravno okužena. Le kaj si bo namreč slovenska javnost mislila o kandidatu, ki bi želel postati podpredsednik sedanjemu predsedniku KPK. To in še marsikaj jasno kaže, da bi moral predsednik KPK že pred dnevi uvideti, da je njegov umik s te funkcije neizogiben, pa četudi je še tako prepričan v svojo dejansko neodvisnost in nepristranskost. Žal je zdaj videz neodvisnosti in nepristranskosti KPK že tako okrnjen, da lahko komisijo iz te slepe ulice popelje le umik njenega novega predsednika.

O tej zadevi tu ne želim razpravljati politično, čeprav so različne domneve o načrtnem (političnem) spodkopavanju verodostojnosti KPK vsekakor vredne vse pozornosti in temeljite analize. Kakorkoli že, predsednik države je v tem primeru tisti, ki je imel pred svojo odločitvijo že na voljo dovolj informacij, ki so ga opozarjale na spornost imenovanja novega predsednika KPK, tako da bi bil moral s svojimi političnimi in strokovnimi svetovalci vsekakor (še) pravočasno prepoznati vse pomembne okoliščine te situacije in ravnati ustrezneje. Ob tem nas lahko tudi v pravnem pogledu skrbijo nedavne izjave predsednika republike in predsednice vlade, ki zatrjujeta, da bi z neimenovanjem gospoda Štefaneca za predsednika KPK prišlo do neustavne diskriminacije, saj naj bi mu bila s tem zaradi političnega prepričanja neustavno odvzeta možnost, da je imenovan na čelo KPK. Seveda lahko razumem zadrego obeh funkcionarjev, saj je predsednik države nespretno imenoval novega predsednika KPK, predsednica vlade pa je bila še pred kratkim Štefanecova strankarska kolegica. Toda tako pravno strokovno nevzdržnih javnih ugotovitev o diskriminaciji si oba najvišja politična funkcionarja v Sloveniji le ne bi smela privoščiti, saj gre pri tem za prehudo ignoranco (ustavno)pravne stroke.

Zdaj prehajam na bistvo tega prispevka. Treba je namreč jasno povedati, da ni vsaka diskriminacija (razlikovanje, ločevanje, diferenciacija) nedopustna. Če bi bilo tako, bi morali biti vsi v vsem enaki. To pa ni le nemogoče, pač pa tudi povsem nesmiselno, kajti družba mora marsikje temeljiti tudi na neenakosti in le-to marsikje celo spodbujati.

Ustava v 14. členu določa, da so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake ČLOVEKOVE PRAVICE ne glede na različne človekove osebne okoliščine, med katerimi so primeroma navedene narodnost, rasa, spol, jezik, vera, politično ali drugo prepričanje, izobrazba, invalidnost itd. Ob že omenjenem primeru s sanitarijami, naj jih navedem še nekaj, kjer je diskriminacija (razlikovanje) kljub takšni ustavni normi nekaj dopustnega in normalnega. Če npr. zakon določa, da mora imeti poklicni sodnik pravno izobrazbo, to ni neustavna diskriminacija vseh tistih, ki je nimajo, kajti izvolitev v funkcijo sodnika ni ustavno določena človekova pravica (prav tako kot ni človekova pravica imenovanje v funkcijo predsednika KPK). Če se za specifično vlogo v nekem filmu išče ženska igralka črne polti, to ni neustavna diskriminacija moških in belcev (torej ne gre za diskriminacijo po spolu in rasi), kajti tudi pridobitev take vloge ni človekova pravica.

Na smiselno enak način tudi ni diskriminacija, če se za učitelja, uradnika ali svetovalca v podjetju zahteva znanje slovenščine, čeprav je tudi jezik okoliščina, ki jo Ustava navaja kot osebno okoliščino, na podlagi katere ni dopustna diskriminacija. Do ustavno nedopustne diskriminacije torej pride le, če se na podlagi kake osebne okoliščine krši katera od človekovih pravic, ne pa kaka pravica nižjega (zakonskega) ranga in še manj, če nekdo ni imenovan na kako javno funkcijo, saj imenovanje na takšno funkcijo ni in ne more biti človekova pravica. Poleg tega je treba pri preučevanju možnosti (ustavno)pravne diskriminacije vedno upoštevati tudi naravo (značilnosti) neke situacije, poklica, funkcije ipd., kajti pravne norme  je treba vedno razlagati v razmerju do zelo raznolike družbene dejanskosti.

Konkretna pripadnost vladajoči politični stranki je vsekakor razlog, zaradi katerega novi predsednik KPK, ki bo v prihodnje moral preiskovati tudi številna domnevna koruptivna ravnanja političnih funkcionarjev, ne bi smel niti kandidirati in biti še manj imenovan na to funkcijo. Gre pač za njegovo osebno okoliščino, ki po svoji naravi v kontekstu celotne situacije vsekakor utemeljeno zbuja resne pomisleke v javnosti, zaradi katerih je zdaj vsaj za nek daljši čas onemogočeno verodostojno delovanje KPK. Če si v retrospektivi pogledamo tudi zakonske določbe, na podlagi katerih so se presojale osebnostne lastnosti kandidata za to funkcijo, lahko zdaj dokončno ugotovimo, da tudi po zakonu (ki je sicer v marsičem pomanjkljiv oziroma nedorečen) kandidat ni bil primerna izbira.

V tretjem odstavku 7. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije je za imenovanje na mesto predsednika KPK določeno naslednje: »Predsednik in njegov namestnik mora biti oseba, za katero je na podlagi dosedanjega dela, ravnanja ali vedenja možno utemeljeno sklepati, da bo funkcijo v komisiji opravljala zakonito in v skladu s pravili stroke.« Od takrat dalje, ko je bilo ugotovljeno, da je gospod Štefanec sprva zamolčal svoje članstvo v politični stranki, nato pa zaradi očitne preračunljivosti dva dni pred imenovanjem izstopil iz nje, bi moral vsaj predsednik republike (če je že komisija pred tem zamudila to priložnost) ugotoviti, da kandidat ne izpolnjuje vseh ZAKONSKIH(!) pogojev. Takšno »ravnanje« in »vedenje« namreč nikakor ne kažeta na to, da se kandidat v zadostni meri zaveda narave, občutljivosti in pomena funkcije predsednika KPK, zato takšno njegovo »ravnanje« oziroma »vedenje« vsekakor vsaj navzven (po videzu) vzbuja utemeljen dvom, da bo lahko delo predsednika KPK v prihodnje v celoti opravljal »zakonito« in »v skladu s pravili stroke«.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Slovenski nacionalni interes seveda obstaja. Slovenci ga sicer še nismo ustrezno opredelili, kajti našim plenilcem in njihovim pajdašem to ni ustrezalo. Če bi namreč ta interes skupno in javno prepoznali oziroma opredelili, bi to pomenilo, da Slovenci vemo kaj hočemo, da nam je znana smer, v katero plujemo in da si bomo za nekatere naše skupne dobrine in vrednote pripravljeni vsi skupaj tudi prizadevati. To bi torej pomenilo, da imamo neko okvirno skupno strategijo našega nacionalnega razvoja. Kar je seveda nepogrešljivo za novo (demokratično) državo in za narod, ki se je osamosvojil z ustanovitvijo te države.

Ker vsega tega nimamo, smo pač tam kjer smo. Še vedno v zmedi. En korak naprej, en nazaj, nato malo v levo in spet v desno… (Klemen Slakonja je to s pesmijo nadvse slikovito prikazal v osebi našega večnega političnega Hambota). Skratka brez prave orientacije, razen tiste najbolj kratkoročne in egoistične, ki kaže zgolj v smeri zapeljivega občutka družbene moči, denarja, klientelizma, korupcije in drugih oblik duhovne revščine.

Kljub različnim pomenom besede interes, je treba to besedo v pojmovni zvezi »nacionalni interes« razumeti kot objektivizacijo naših posamičnih in partikularnih nacionalnih želja in potreb. Seveda je takšna objektivizacija, kolikor je le-ta sama po sebi sploh mogoča, lahko dosežena le na nekaterih precej abstraktnih in splošnih skupnih imenovalcih. Toda te je mogoče in nujno opredeliti. To pomeni, da moramo pri tem čim bolj odmisliti naše zgolj subjektivne predsodke, voljo, želje in potrebe ter z zdravo pametjo določiti vitalne temelje našega dolgoročnega razvoja.

Naj ponazorim. Kljub temu, da nekaterim državljanom ni po volji, da bi naš bivši predsednik države uspel s svojo kandidaturo za mesto generalnega sekretarja OZN, je takšna kandidatura in njen morebitni uspeh v slovenskem nacionalnem interesu. Prav tako je, denimo, v slovenskem nacionalnem interesu, da imamo umirjene dobrososedske odnose s sosednjimi državami, čeprav bi si morebiti (marsi)kdo želel, da bi zoper katero od teh držav, ki nas zna pogosto kar dobro prinesti naokrog, včasih uvedli kake radikalne ukrepe. Ne nazadnje je v slovenskem nacionalnem interesu, da sami najdemo pot iz ekonomske, finančne in socialne krize in se dvignemo v naši politični in pravni kulturi. Če nam to ne uspe, nas bodo prišli usmerjati tujci, pri čemer pa se moramo zavedati, da kljub morebiti še vedno prijazni retoriki z nami takrat ne bodo ravnali kot s partnerjem, pač pa kot s plenom.

Nacionalni interes je torej nekaj, kar enkrat enemu in drugič drugemu posamezniku ali politični stranki ni vedno najbolj osebno prijetno ali ljubo, vendar moramo kljub temu vsi skupaj delovati v smeri zagotavljanja tega interesa. Tudi če to zahteva večji napor in resnejše soočenje z mafijskimi ali koruptivnimi skupinami, moramo npr. ohraniti upravljanje slovenskih voda v domači (slovenski) lasti, prav tako kot moramo tudi slovenske gozdove začeti upravljati in izkoriščati tako, da bo to predvsem in v veliko večji meri kot doslej v prid nam samim. Tudi vode in gozdovi so namreč del našega nacionalnega interesa. Tako kot tudi pretežno državno lastništvo luke Koper in še marsikaj, o čemer se bo treba v prihodnje mnogo temeljiteje pogovoriti in vsaj v temelju tudi zediniti.

Obstaja pa še najvišji, krovni nacionalni interes. Če tega ne prepoznamo, ne opredelimo in ne realiziramo vsaj v precejšnji meri že v prihodnjih nekaj letih, bodo tudi vse ostale sestavine nacionalnega interesa ostale neudejanjene. Ta krovni nacionalni interes je, da postanemo zares pravna država ter dovolj domoljubna in ustvarjalna družba. Pravna država pomeni pretežno pravično urejenost družbe, v kateri se spoštujejo pravila poštene igre, domoljubje prinaša spoštovanje sodržavljanov in ljubezen do domovine, ustvarjalnost pa nas vodi v uspešno gospodarstvo, znanost, šolstvo, umetnost in druge dejavnosti. Vse to (in še kaj) je v našem krovnem nacionalnem interesu. Ko bomo to dosegli, se bomo tudi brez strahu nadalje odpirali v svet, kajti takrat bomo tujim državam, podjetjem in ne nazadnje posameznikom (spet) partnerji ali tekmeci, ne pa plen, v kar smo se žal spremenili zaradi posledic lastnega pohlepa in neodgovornosti.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Sovraštvo, ki se poraja iz bolečine ima vzroke bodisi v daljni in polpretekli zgodovini bodisi v sedanjih kriznih razmerah ali pa v kakih osebnih zgodbah, ki se pač vedno pletejo med ljudmi. Nekateri čutijo in nosijo v sebi bolečine še iz druge svetovne vojne in povojnega totalitarnega obdobja, drugi iz časa osamosvajanja Slovenije, tretjim je bolečino prizadejala izguba službe, drastično poslabšan socialni položaj ali kako drugo ponižanje s strani brezvestnih politikov, gospodarstvenikov in drugih, mnogi pa seveda nosijo hujše bolečine tudi iz čisto vsakdanjih medosebnih izkušenj. Hude bolečine človeka pogosto napeljejo, da išče krivca za njih v nekom drugem. Tako se v njem porodi sovraštvo zoper neko konkretno osebo ali neko skupino oseb, ki jim pripiše krivdo za svojo težavo. Če živi takšen človek v državi kot je (že nekaj časa) Slovenija, ima vsakodnevno na voljo kar celo paleto zunanjih in notranjih sovražnikov, ki mu jih na izbiro radostno ponujajo spretni politični in z njimi povezani manipulanti. Ti spodbujajo v ljudeh sovraštvo zoper svoje nasprotnike zato, da bi sami pridobili čim več oblasti in družbene moči. To iskanje nenehnega oziroma dežurnega krivca za probleme slovenskega človeka je že zdavnaj preraslo v hudo patologijo, ki jo moramo začeti nadvse resno zdraviti.

Naravnost neverjetno je, kako lahko tudi časopisi z znatno naklado v svojih t.i. forumih (odzivih bralcev) pod članki vsakodnevno objavljajo anonimne prispevke, v katerih prenapeti bralci komunistom, domobrancem, konkretnim politikom ali pa drug drugemu grozijo tudi z nasiljem, krvjo, klanjem, smrtjo ipd. Ravno danes sem na internetni strani prebral nek tak anonimen odziv bralca na objavljen članek v Slovenskih novicah. Ali se spoštovani uredniki res ne zavedate, da s tem, ko takšne objave ne cenzurirate, osebno prispevate k nasilju v naši družbi? Ali bi dopustili takšno javno objavo, če bi v njej nekdo grozil vašim staršem ali otrokom (in bi jo ti seveda nato prebrali)?

Sovražni govor pa seveda ne izvira zgolj iz bolečine tega ali onega posameznika. Lahko je tudi proizvod zla, ki ga tak posameznik zavestno širi. Tako kot drugod v Evropi, se tudi v Sloveniji vedno pogosteje javno poroča o nevarnosti različnih skrajnostnih skupin, ki s fizičnim nasiljem grozijo družbenim manjšinam. Seveda so tudi predstavniki teh skrajnostnih oziroma nasilnih skupin žrtve neke svoje hude bolečine ali nevednosti, kajti sicer ne bi iskali rešitev zase ali za druge v psihičnem in fizičnem nasilju. Toda tu gre kljub temu tudi za manifestacijo zla, zato se moramo začeti čim prej zavedati, kaj to pomeni.

Mnogi ste že slišali znani rek:

Pazite na misli, kajti te postanejo besede;

pazite na besede, kajti te postanejo dejanja;

pazite na dejanja, kajti ta postanejo navade;

pazite na navade,  kajti te postanejo karakter;

pazite na karakter, kajti ta postane vaša usoda.

Če odmislimo dejstvo, da obstaja precejšnja zmeda glede porekla tega reka (nekateri ga pripisujejo Taoizmu oziroma Lao ceju, drugi Mahatmi Gandiju, tretji Judaizmu itd.), je treba priznati, da ta rek strnjeno sporoča pomembno resnico. To kar (si dovolimo, da) mislimo, to na koncu postanemo. Vsak zase in vsi skupaj. Zato si moramo tako v sebi kot v celotni družbi nenehno prizadevati za prevlado dobrih misli, besed in dejanj nad slabimi. Ker je svet nenehno gibanje, nihanje (vibriranje), lahko v tem smislu bodisi napredujemo bodisi nazadujemo. Kadar se nam zdi, da mirujemo, gre le za to, da je gibanje v eno ali drugo smer zelo upočasnjeno, ali pa ga ne opazimo. Skratka, ali oblikujemo in izražamo misli, besede in dejanja ki so dobra, ali pa takšna, ki so slaba. Včasih mislimo, da smo lahko do ljudi in dogodkov tega sveta tudi nevtralni oziroma vzdržani. To ne drži. Nevtralni oziroma vzdržani smo lahko na poseben način le na globlji duhovni ravni. V tem svetu pa nevtralnosti oziroma vzdržanosti v resnici ni, kajti vsaka nevtralnost ali vzdržanost je v kontekstu konkretne situacije vedno nekaj vrednostno (bolj ali pretežno) dobrega ali slabega. Če ne gremo na volitve, če smo tiho, ko nekdo nekoga muči, če nimamo mnenja o nekem umetniškem ali znanstvenem delu ali če nam je vseeno, kdo ima prav v neki razpravi – s takšno držo vedno podpiramo prevlado tistega (dobrega ali slabega), kar v tistem trenutku (že) prevladuje. Če nekdo nekoga muči in to samo nevtralno opazujemo, vsekakor podpiramo slabo in smo neetični.

Negativne misli vse prepogosto izražajo naši vodilni politiki. V parlamentarni razpravi, časopisih ali socialnih omrežjih redno zasledimo njihove misli prezira, jeze in sovraštva. Ker se takšen negativizem med ljudstvom relativno dobro prodaja, takšne izjave še posebej zavzeto promovirajo mediji, kar te politike dodatno spodbuja k takemu načinu komuniciranja. Vse skupaj sicer izpade kot kaka primitivna, vendar za marsikoga zanimiva in zabavna tekma v tem, kdo si bo svojega političnega nasprotnika bolj sočno privoščil, ga popljuval, razžalil ali mu s čim implicitno ali eksplicitno celo zagrozil. Vse to pa nikakor ni dobro. Počasi postaja nevarno, zelo nevarno. V času krize, ko se lahko strasti mnogih prizadetih ljudi zelo hitro razvnamejo do vrelišča, je vse to še posebej vnetljiva snov.

Dokler v družbi še vedno v znatni meri prevladuje količina dobrih misli, besed in dejanj, živimo v miru in lahko upamo na miroljuben izhod iz krize. Če pa bomo dovolili sebi in drugim, še posebej našim političnim in drugim voditeljem, da s slabim delovanjem in zgledom v družbi še nadalje povečujejo količino sovražnih misli in besed, bomo kmalu priča še dodatni in to znatno povečani količini negativnih (vulgarnih, goljufivih, manipulativnih, nasilnih ipd.) ravnanj. Za dolgoročno izboljšanje stanja v Sloveniji je zato ključno, da postanemo vsi dobronamerni ljudje še mnogo bolj aktivni v (kulturnem) zavračanju sovražnega govora in njegovega širjenja preko medijev. Prav tako moramo začeti bistveno bolj aktivno zavračati tudi vse novodobne oblike groženj in nasilja – v šolah, na ulici in drugod. Kdor se še spomni kake vojne namreč dobro ve, da se je vsaka začela prav s tem – s sovražnim govorom in z nasilnimi (fašističnimi, nacističnimi, anarhističnimi, komunističnimi itd.) skupinami. Zase lahko rečem, da kaj takega nikakor ne želim nikomur. Še posebej ne našim otrokom. Kaj pa vi?

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Seveda se neštetim oblikam manipulacije ne moremo v celoti izogniti. Preveč jih je in vedno bolj so sofisticirane. Poleg tega človek tudi ne more ves čas le paziti na to, da ga ne bo kdo prinesel naokoli. To v današnjem svetu, kjer smo poplavljeni z informacijami, hitro pripelje do paranoje ali do tesnobe oziroma strahu. Pomislimo le, kako smo zmanipulirani preko ekonomske propagande. Nebrzdano potrošništvo je očitna posledica naših umetnih oziroma že kar izumetničenih potreb, ki nam jih manipulativno zbujajo mamljiva reklamna sporočila vseh vrst. Če bi zdaj z namenom, da preprečimo manipulacijo z nami, nenehno preverjali ozadja in resničnost vsebin posameznih reklamnih sporočil, bi se nam zmešalo. Del teh sporočil tako v praksi enostavno ignoriramo, nek drugi del nas pač po vsebini ne prepriča, nekatera izmed sporočil pa nas napeljejo, da kupimo proizvod ali storitev, ki jo promovirajo. Včasih že kmalu spoznamo, da smo bili zavedeni, včasih pa tega sploh ne izvemo nikoli (npr. do smrti uživamo zdravilo, v katerega imamo na podlagi reklame ali strokovnega zagotovila popolno zaupanje, v resnici pa nam vseskozi bolj škodi kot koristi).

Beseda manipulacija ima več pomenov. Danes se najpogosteje uporablja v negativnem pomenu, pri čemer v splošnem pogovornem jeziku označuje namerno zavajanje drugih ljudi z namenom pridobitve neke koristi. Korist so lahko vredni predmeti, denar, družbena moč, ugled, lahko pa že zgolj gola naslada nad tem, da smo nekoga prinesli naokoli. O manipulaciji bi morali veliko vedeti predvsem znanstveniki in strokovnjaki s področij humanistike, družboslovja, naravoslovja in drugih znanosti. Ker danes ravno različne znanosti izrazito močno vplivajo na dogajanje v svetu, je odgovornost znanstvenikov, da ne podležejo manipulaciji, izjemno veliko. Če so, denimo, znanstveniki s področja naravoslovja ali tehnike  zmanipulirani, to običajno pomeni, da so njihovi izumi in odkritja zlorabljeni oziroma uporabljeni za izdelavo smrtonosnih strupov in orožij, s čimer se uničujeta narava in družba. Če so zmanipulirani teoretiki in filozofi s področja družboslovja, humanistike ali religije, pa to pomeni, da služijo s svojimi nauki političnim in verskim fanatikom, diktatorjem in nasploh zločincem in uničevalcem pravih človeških vrednot in vrlin.

Pri manipulaciji gre v osnovi za etična vprašanja, čeprav so nekatere manipulacije tudi protipravne. Manipulacije vodijo seveda tudi v škodljive politične, ekonomske in druge odločitve. Toda v temelju gre za vprašanje etičnih vrednot, kajti vsakdo, ki manipulira z drugim, ravna neetično: ga zavaja, do njega ni iskren, mu laže, se iz njega norčuje in podobno. Seveda niso vse manipulacije enako hude, intenzivne. Toda v vsaki manipulaciji je nekaj prikritega, hinavskega. Zavajanje ni direktno, stopnjuje se in ovije se v nežne, simpatične in dopadljive oblike. Tistemu, ki z nami manipulira, zaupamo, on pa to naše zaupanje vseskozi zlorablja.

Zaradi vsega tega in drugih razlogov je nadvse pomembno, da manipulacije SPROTI prepoznavamo in jih onemogočamo. To nam lepo dokazuje sedanja kriza, ki je prav posledica tega, da večina Slovencev v preteklih letih ni prepoznala mnogih manipulacij ali pa se ni sproti in dovolj odločno odzivala nanje. Tudi mnogi tisti, ki so si v preteklih desetletjih na račun manipulacije z večino državljanov pridobili veliko družbeno moč in/ali materialno bogastvo (duševnega in duhovnega si na ta način seveda niso mogli), so nam bili že vsaj v preteklih letih bolj ali manj znani, vendar je tu – žal – odpovedala naša skupna etična in pravna zavest, tako da so vse do nedavnega ti plenilci povsem nemoteno kradli in uničevali našo narodno in naravno substanco.

Danes želim opozoriti le na en, relativno dobro znani vidik manipulacije, ki se imenuje PREUSMERJANJE POZORNOSTI. Na abstraktni ravni Slovenci ta vidik še kar dobro poznamo, vsaj kolikor sodim iz pogovorov z ljudmi. Toda konkretno mu še vedno in še zdaleč nismo kos, tako da nas še posebej politiki vedno znova s to manipulacijo vržejo na finto. Seveda zdaj govorim predvsem o zvitih  politikih in njihovih pajdaših. Ti pozornost javnosti, s pomočjo poplave nepomembnih informacij, preusmerijo od pomembnih problemov k nepomembnim. Javnost je tako osredotočena na kake male probleme, aferice in kaj podobnega, med tem pa spregleda ali pozabi na velike probleme in afere, ki se dogajajo v tem istem času. Ljudje vse svoje misli in energijo usmerijo npr. v afero s ponarejeno diplomo poslanca, v tem času pa se nekaj sto milijonov prelije v kak TEŠ 6 ali v dokapitalizacijo kake NLB, nekaj milijončkov pa verjetno tudi v kake zasebne žepe. Če seštejemo koliko energije in časa porabijo mediji in državljani, ki te medije spremljajo, za kako relativno majhno politično ali finančno afero, vidimo, da za kaj večjega res enostavno zmanjka prostora.

Da ne bo pomote, naj takoj poudarim, da je seveda prav, da se razkrije tudi poslančeva ponarejena diploma, če ostanem pri tem primeru. Prav tako je seveda tudi prav, da takšen dogodek vzamemo skrajno resno in zahtevamo od poslanca, da prevzame ustrezno odgovornost. Toda mediji ponavadi take zgodbe spremenijo v glavno mesečno ali letno ponudbo, tako da je, če sem malce sarkastičen, zaradi številnih razprav in modrovanj o tem moten delovni proces v večini slovenskih upravnih enot in podjetij. Na koncu seveda poslanec s ponarejeno diplomo ne prevzame ustrezne odgovornosti, državljani se počutimo moralno nepotešeni, tistih nekaj sto milijončkov pa vmes brez naše vednosti ali vsaj pozornosti odteče v banke in zgrešene naložbe.

Velik del odgovornosti za to nosijo mediji. Ti zaradi dobičkonosnih razlogov svojo pozornost različnim temam pogosto namenjajo v nesorazmerju z njihovo dejansko družbeno težo. Toda tako pač je. To je njihova odgovornost. Mi državljani pa smo pri vsem tem soodgovorni toliko, kolikor tega kljub očitnosti ne ugotovimo ter toliko, kolikor medije in v njihovem ozadju politične in druge lobije pri tem podpiramo, ker »kupujemo« njihove manipulacije.

Toda vsaj v nečem bi lahko tako mediji kot državljani relativno učinkovito že zdaj in tukaj presegli manipulacije. V tem, da zavrnemo vsaj povsem očitne manipulativne preusmeritve pozornosti. Včasih je namreč kaka tovrstna preusmeritev tako očitna, tako neumna, da jo pravzaprav lahko že z malce miselnega truda prepozna vsak državljan. Mislim predvsem na zadeve, ki so tako majhnega pomena, da je že prav bolno, če jih mediji napihujejo. Če npr. medij z velikim naslovom in pompoznim člankom povzame anonimno prijavo, da je nek šolski ravnatelj, direktor podjetja ali minister za reprezentanco v enem letu porabil nekaj sto evrov preveč, je to nekaj čemur nima smisla nameniti posebne pozornosti. Seveda je prav, da se o tem kratko poroča ter da zadevo povsem natančno preuči pristojni inšpektor in po potrebi ukrepa. Toda vsako takojšnje glasno kričanje novinarjev in politikantov, da mora zdaj ta oseba odstopiti ali kaj podobnega, je nekorektno in je očitno manipulativni poskus diskreditacije te osebe. Prav tako je povsem nesorazmerno in zato nepošteno, če taka zgodba dneve in dneve polni časopisne, internetne ali kake druge medijske strani.

S takšnimi pristopi, ki jih je v zadnjih letih vse več, ne uveljavljamo več na pravi način etične in pravne zavesti, pač pa to zavest – bodisi, ker čutimo preveliko etično vnemo, bodisi, ker smo jezni, bodisi, ker smo zmanipulirani – ubijamo. Če namreč neko osebo javno diskreditiramo zaradi vsake malenkosti, potem nam bo kmalu zmanjkalo sposobnih in poštenih ljudi za javne in odgovorne funkcije. Kajti tudi sposobni in pošteni tu in tam naredijo kako manjšo napako ali spodrsljaj. Tudi sodnik, duhovnik, zdravnik in pilot – če želite. In če zdaj vsakega izmed njih zaradi neke malenkosti takoj javno osramotimo, ga zaradi bagatele spodimo iz njegovega poklica – kaj nam potem še ostane?

Ta manipulativni trend je treba zaustaviti in zavzeti pošteno, objektivno držo. Na vsako nepravilnost je treba opozoriti in zanjo uveljavljati odgovornost. Toda pri tem je treba najprej, še preden nekoga dokončno diskreditiramo, ugotoviti, ali je do te nepravilnosti res prišlo, nato pa moramo sankcijski ukrep prilagoditi teži dajanja, pa tudi, kolikor je to primerno, osebnosti storilca (nekoga, ki je že večkrat zagrešil iste nepravilnosti moramo presojati drugače kot nekoga, ki se mu je to zgodilo prvič).

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Odgovor na navedeni vprašanji je – žal – nikalen. Ali pa bi morda moral zapisati: na srečo! Kajti neizogibnih življenjskih dejstev nikoli ne gre jemati kot nekaj tragičnega, saj so tu zato, da nas nekaj naučijo. In tudi pravo nas uči, da je svet v naši tuzemski perspektivi dvojen (dualen). To pomeni, da ima vsak svetovni pojav dva skrajno različna pola, med njima pa je mavrica vmesnih pozicij. Tako je npr. neko umetniško delo (roman, slika, dramska igra) za nekoga lepo, za drugega grdo, marsikdo pa vidi v njem takšno ali drugačno kombinacijo enih in drugih prvin. Plača nekega delavca se lahko zdi nekomu pravična in drugemu nepravična, mnogi pa vidijo v njej mešanico obojega. Planet zemlja je za človeka, ki se nahaja na njemu velik, s perspektive vesoljca, ki ta planet opazuje iz vesoljske ladje na veliki oddaljenosti, pa se zdi majhen. Svetovni pojavi so torej vedno dojeti relativno in subjektivno. Prvo pomeni, da so v razmerju do nečesa večjega majhni, v razmerju do nečesa manjšega pa veliki, drugo pa pomeni, da se nam ljudem kažejo vsakemu nekoliko drugače glede na naše različne značajske oziroma psihofizične lastnosti (npr. pesimist isto stvar dojema bistveno drugače kot optimist).

Tako je tudi v pravu. Vse, kar sodi vanj je podvrženo človeškemu vrednotenju. Če oseba A osebi B reče: »Ti si čisto zmešan(a)!«, je to lahko po mnenju nekoga razžalitev, po mnenju drugega pa zgolj vsakdanja slikovita izjava, s katero želi oseba A osebo B dobronamerno opozoriti, da naj se npr. umiri in uredi svoje misli. Seveda je vse pri tem odvisno še od realnega konteksta, v katerem je bila ta izjava dana. Če je bila javno izrečena med diplomati na kakem srečanju visokega političnega ranga, ima povsem drugačno težo, kot če je bila izrečena med dvema prijateljema za šankom. Pri tem je seveda pomemben tudi ton take izjave – ali je izrečena agresivno in z opaznim žaljivim poudarkom, ali pa na očitno šaljiv ali zgolj opozorilen način.

Poglejmo si še primer, ki bi vsaj na prvi pogled le moral biti dovolj eksaktno opredeljen: pritožbeni rok. Takšen rok (npr. 15 dni) je določen v zakonu in povzet v pravnem pouku sodne ali upravne odločbe. Vse do nekaj let nazaj sem študentom vedno zavzeto in v svetem prepričanju, da vsi pravniki v Sloveniji takšen rok pojmujemo na isti način, razlagal, da zamuda pritožbenega roka pomeni, da pritožbe ni več mogoče vložiti. Pri tem sem jim to ponazoril s težavami prezaposlenih odvetnikov, ki pogosto pritožbene roke lovijo v zadnjem hipu in kako pritožbo oddajo priporočeno na pošto šele v zadnjih urah ali minutah zadnjega pritožbenega dne. Kajti, kot sem bil naučen, naj bi že minuta po polnoči pomenila zamudo tega strogega, neraztegljivega (prekluzivnega) roka.

Potem pa sem – kot rečeno, pred nekaj leti – iz prve roke, od osebe, ki opravlja funkcijo sodnice porotnice, izvedel, da je neka sodnica kot predsednica senata v primeru zamude pritožbenega roka enostavno ocenila, da kake pol dneva zamude s pritožbo enostavno ne gre vzeti tako resno, da bi to pritožbo sodišče moralo zavreči. Saj gre navsezadnje za človeka… Ker oba sodnika porotnika (tudi moj omenjeni informator) temu nista upala ugovarjati, je takšna postopkovna odločitev tudi obveljala. Naj poudarim, da tu ni šlo za kako višjo silo (npr. prometno nesrečo stranke, ki bi ji objektivno onemogočila pravočasno vložitev pritožbe), ki bi v skladu z zakonom izjemoma omogočila tudi vložitev pritožbe po pretečenem pritožbenem roku. Ne, šlo je za zamudo, za katero tudi odvetnik na izrecno vprašanje sodnice ni znal navesti opravičila. Sodnica je bila torej dobra in razumevajoča do tega odvetnika in njegove stranke, s čimer je tudi tako natančno oziroma že skoraj eksaktno določbo razložila tako, da je 15 dni postalo 16 (vprašanje je seveda, kaj si je o tem lahko mislila nasprotna stranka, predvsem pa, kaj to pomeni za načelo pravne varnosti, tj. predvidljivosti in zanesljivosti prava).

Kljub povedanemu pa – na srečo – pravo še zdaleč ni nekaj povsem nekoherentnega, zmedenega ali kaotičnega. Nasprotno. Pravniki zaradi sorodne socializacije, podobnih načinov študija, prizadevanj za poenotenje pravne prakse ter ne nazadnje pravne tradicije še vedno v pretežni meri dosegamo precejšnjo enotnost pri svojem delovanju. Pravo je zato še vedno v marsičem bolj jasno, določno, predvidljivo in zanesljivo od mnogih drugih družbenih in humanističnih področij, npr. morale, politike, filozofije, umetnosti, ekonomije ali religije, kjer so razlike v dojemanju in ravnanju med ljudmi praviloma večje ter bolj nepredvidljive ali destruktivne. Težava, ki je v (pre)veliki meri prisotna tudi v Sloveniji, nastopi predvsem takrat, kadar so pri pravnikih razlike v njihovem dojemanju prava posledica njihove neetične pravne drže, tj. takrat, kadar zasledujejo v resnici politične ali zgolj osebne obogatitvene cilje ter le-tem nepošteno prirejajo svoja pravna vrednotenja in stališča. V teh primerih gre za prodane duše, ki škodujejo pravu in družbi. Seveda pa so tudi takšni pravniki le dodaten in nekoliko popačen dokaz za to, da pravo ni in ne more biti eksaktno, čeprav si vsi dobromisleči in s pravim znanjem opremljeni pravniki nenehno prizadevajo, da bi njihovo delovanje v družbo prineslo čim več pravne usklajenosti in določnosti.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Toda v življenju je na koncu tako, da se človek utrudi od nenehnega pretiravanja, pa če je to še tako lepo zavito v sladke besede. Na neki točki pač vsak razumen posameznik spozna, da ne more živeti zgolj od praznih obljub. V tem smislu moram priznati, da me – če pustim ob strani vedeževanje in šport – začenja neznansko utrujati nerealni optimizem, ki ga pri nas pogosto širijo nekateri naši vodilni politiki. Če jim prisluhnemo in verjamemo, se lahko že zdaj veselimo konca krize, ki se bo zgodil leta 2014 ali v najslabšem primeru 2015. Seveda le, če bomo sanirali banke ali postorili morda še kaj nujno potrebnega. Toda teh napovedi se lahko veselimo – kar je bistveno – že zdaj, kajti le še kako leto ali leto in pol bomo z lahkoto počakali, saj bo potem spet tu zgodba o uspehu. Prav tako se lahko, če denimo gledamo našo Vlado, že zdaj veselimo njenega nedavnega »uspeha«, ki ga ona sama vidi v tem, da so nedavni stresni testi bank pokazali precej manjšo bančno luknjo od tiste, ki bi v Slovenijo privabila zloglasno trojko. Nekako se res zdi, da se moramo zdaj že kar veseliti, če bomo kot davkoplačevalci doplačali pogoltni državi oziroma njenim koruptivnim bankam samo nekaj milijard evrov in ne še nekaj milijard več.

S takšno ironijo nikakor ne želim napeljevati na pesimizem, kajti v Sloveniji imamo res še veliko neizkoriščenih potencialov, s katerimi lahko presežemo krizo. Kritičen pa sem nad skrajnostmi, ki so tako ali drugače vedno škodljive. Seveda imamo poleg pretiranih ali lažnih optimistov na drugi strani med politiki žal tudi dosti neutrudnih pesimistov, tj. takih, ki kalimerovsko tožijo nad vsako politično odločitvijo in dejanjem, ki ne izhaja iz njihovega političnega oziroma ideološkega tabora. Tako kot pretirani optimizem, tudi takšno pretirano svetobolje in kritizerstvo ne vodita nikamor in dolgoročno zgolj škodita politiki in državljanom.

V prihodnje si želim več realnih napovedi in pričakovanj. Toda za takšne napovedi je treba imeti jasno dolgoročno strategijo, na podlagi katere lahko sproti dovolj zanesljivo ocenjuješ, na kateri točki razvoja si ter koliko in kaj še potrebuješ za dosego tega ali onega cilja. Žal pa postaja vedno bolj očitno, da slovenska oblast v resnici takšne strategije ni še nikoli zasnovala, tako da se vsaka vlada ukvarja predvsem s tem, kako naj na eni strani (po)tolče čim več političnih nasprotnikov in podeli čim več privilegijev svojim pristašem, pri čemer hkrati sproti gasi le najhujše družbene požare ter skuša z javnimi nastopi za ljudstvo le-temu vedno znova prodati pravljice o bližajoči se pošiljki blagostanja.

Ker je pred nami Božič in ker je prav, da skušamo z dobršno mero optimizma vsi vstopiti v novo leto, ne bom dlje razpredal kritičnih misli o politiki. Tudi politikom namreč želim, da bi jim morebiti v prihodnje (seveda čim prej) le uspelo močno prečistiti in izboljšati svoje vrste, kajti le to bo omogočilo novo in boljšo slovensko zgodbo, ki jo tako željno pričakujemo. Prav tako želim vsem vam, bralcem in sodržavljanom, da v prazničnem času prečistite svoje misli in občutja ter se podate v novo leto z zadostno mero optimizma. Seveda ne takega, ki bo ob prvem stiku z realnostjo počil kot milni mehurček. V mislih imam zdravi optimizem. Ta pa nam nalaga, da se najprej iskreno soočimo s svojimi preteklimi zmotami in napakami ter si priznamo svoje pomanjkljivosti, nato pa naredimo dober načrt za prihodnost, zberemo vso vero vase ter z vso energijo delujemo v smeri dobrega – tako zase in svoje bližnje, kot tudi za našo družbo v celoti.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Če ga kak javni funkcionar ali druga pomembnejša vodilna oseba huje polomi, je prav, da je ta oseba izpostavljena ostri javni kritiki. Če je napaka ali kaznivo ravnanje res (pre)hudo, je seveda prav, da taka oseba s svojega položaja odstopi, ali da se jo razreši. Če tako veleva zakon, je treba zoper njo sprožiti tudi ustrezne pravne postopke.

Toda v Sloveniji se v zadnjih letih pojavlja nova oblika histerije: etično in pravno dlakoceptstvo. Ta histerija je nadvse škodljiva, saj sposobne in poštene ljudi odvrača od kandidiranja za javne funkcije. Za to dlakocepstvo so predvsem soodgovorni mediji ter politične in podobne interesne skupine, ki želijo z diskreditacijo takih oseb uresničiti svoje partikularne interese in predvsem še naprej ribariti v kalnem.

Za kaj točno gre? Za vse situacije, kjer se neko osebo, ki kandidira za nek pomembnejši položaj, javno izpostavi kritiki za vsako malenkost, ki bi bila ali je lahko oblika neetičnega  ali protipravnega ravnanja. Na enak način se skuša tako osebo osmešiti tudi v luči njenih dotedanjih javnih izjav ali kakih objavljenih prispevkov – vendar se tu ne spuščam v ta vidik. Če torej ostanemo pri etični in pravni sferi, lahko ugotovimo, da se enostavno vedno pogosteje dogaja, da postane kandidat za nek položaj nekakšen poligon za napade, ki služijo zdravljenju frustracij, povečevanju dobička ter uničevanju človeške integritete.

Lastne frustracije si na takem kandidatu zdravijo razni e-forumski anonimneži, kolumnisti ali novinarji, ki kandidata nadvse kritično obravnavajo glede stvari, ki so dejansko le malo pomembne in jih pravzaprav pogosto počnejo tudi oni sami. Tako se npr. želi kandidata osmešiti s kakšno žgečkljivo novico iz njegovega osebnega življenja, s kakim majhnim prometnim prekrškom, ki ga je kdaj storil, z kakim manjšim popustom, ki ga je kdaj kje dobil, s kako manjšo lažjo, ki jo je kdaj izrekel ipd. Vse to pogosto podpirajo ali celo podpihujejo mediji, ki si na ta način povečujejo dobiček, saj imamo ljudje radi negativne novice. Nekateri, ki to še posebej sprožajo ali podpirajo, pa imajo pri tem tudi neposreden namen človeško diskreditirati kandidata, ki je njihov politični ali interesni nasprotnik.

Seveda je prav, da se vsakogar ustrezno sankcionira tudi za manjše etične napake ali manj huda protipravna dejanja kot so npr. manjša laž, kraja svinčnika, sprejem malega darila, ki ga zakon ne dovoljuje, ali nekoliko prehitra vožnja z avtom brez neposrednega ogrožanja drugih v prometu. V takih primerih ni narobe, če internemu opominu, kritiki, globi ali kaki drugi sankciji sledi tudi javna medijska kritika – seveda, če gre za javno izpostavljeno osebo. Toda če mediji tako zadevo napihnejo preko vsake mere in jo predstavijo malodane kot etični ali pravni brodolom dotične osebe, je to nepošteno in škodljivo pretiravanje. Prav je torej, da se naša družba še naprej senzibilizira ter razvija vedno višje etične, politične in pravne vrednostne standarde, toda pri tem je treba hkrati razvijati tudi občutek za mero in sorazmerje.

Javno dlakocepstvo je seveda tudi zelo pogosto klasična manipulacija z javnostjo oziroma državljani. Medtem, ko se ti ukvarjajo z neko skorajda nepomembno napako kakega poslanca ali ministra (da ne bo pomote: nedavni odstop ministra za gospodarstvo je bil povsem na mestu in po moji oceni nujna posledica etično spornega ravnanja), se na drugi strani dogajajo velike nepravilnosti, ki jih državljani sploh ne opazijo. Medtem, ko se, denimo, javnost nadvse zavzeto ukvarja z vprašanjem, ali je nek minister storil hudo napako, ko je na bencinski črpalki s službeno kartico kupil kondome ali ko je svojemu šoferju naročil, da mu s službenim avtom odpelje v šolo otroka, se na drugi strani neetično in protipravno odlivajo desetine milijonov javnega denarja v nepokrite bančne kredite, v nesmotrne javne investicije ali v žepe političnih strank.

V Sloveniji moramo vsekakor nadaljevati z intenzivnimi procesi razkrivanja in sankcioniranja neetičnih in protipravnih dejanj, še posebej v javni sferi. Toda pri tem ne bomo uspešni, če ne bomo naše pozornosti prvenstveno usmerjali tja, kjer se dogajajo (naj)hujše kršitve etike in prava, ki imajo zares boleče ali celo katastrofalne učinke za našo državo in državljane. Izkoriščanje družbene naravnanosti v razkrivanje družbi škodljivih ravnanj za dlakocepsko etično mrcvarjenje kakega kakovostnega kandidata za pomembnejšo javno funkcijo (npr. za funkcijo ustavnega sodnika) ni nič drugega kot zloraba razvijajoče se etične in pravne zavesti. Takšne zlorabe so že v preteklosti mnoge kakovostne kadre odvrnile od raznih kandidatur. Če jih bodo tudi v prihodnje, bomo pač ostali pri sedanjih. Tam, kjer pač smo.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Seveda ima rek, po katerem pametnejši odneha veliko pomenov. Pomeni lahko, da je pametnejši bolj zvit od svojega nasprotnika, kateremu se na videz umakne le zato, da bi kasneje pridobil prednost oziroma zmagal. V tem primeru, v prispodobi ali dobesedno, pametnejši raje izgubi kako bitko, zato da bi na koncu dobil vojno. Nadalje lahko navedeni rek pomeni, da se z nekom, ki je še umsko nerazvit (otrok), je manj bister, neumen ali celo nor nima smisla prepirati, ker ga je nemogoče prepričati oziroma mu dopovedati, da v čem nima prav. V tem smislu se pametnejša oseba z umikom enostavno izogne izgubi časa in živcev. Ne nazadnje pa je lahko pomen navedenega reka tudi v tem, da pametnejši z delnim popuščanjem pri svojih stališčih doseže vsaj to, da lahko z manj pametnim sogovornikom ali nasprotnikom doseže vsaj nek kompromis, ki bi ga brez popuščanja pri svojih stališčih, v katera sicer še vedno verjame, ne mogel doseči.

Pogosti in na prvi pogled zelo prepričljiv pomislek oziroma ugovor zoper obravnavani rek je, da le-ta omogoča prevlado ali zmago ne-umnosti nad pametjo ali slabega nad dobrim. Če učitelj ali katerikoli izobraženec popusti neukemu ali neumnemu učencu zgolj zato, ker je slednji vztrajnejši ali agresivnejši, potem zmaga neumnost nad pametjo. Če dobri ljudje v družbi iz istega razloga popuščajo slabim, potem zmaga zlo nad dobrim. Če estet popusti človeku brez estetskega čuta oziroma okusa, prevlada grdo nad lepim. In tako naprej.

Če bi v Sloveniji v letih po državni osamosvojitvi pametni in pošteni ljudje prevladali nad ne-umnimi in nepoštenimi, bi danes Slovenija ne bila v krizi. Prvih je namreč več kot drugih. Težava je v tem, da so slednji s svojo neumorno vztrajnostjo in agresivnostjo preglasili prve, tako da se šele zdaj, ko nas kriza že pošteno tepe, počasi zavedamo, kako velika napaka je to bila. Podoben boj je potekal tudi znotraj mnogih posameznikov, ki so se v samih sebi soočali z nasprotujočimi se težnjami, pri čemer je pri mnogih, še posebej pa pri številnih tistih, ki so imeli in še imajo vodilne položaje, očitno prevladala njihova notranja strast po oblasti brez meja in po materialnem plenjenju, kar je vodilo v izrazito prevlado slabega (neetičnega) nad dobrim.

Kako torej ravnati, če oseba z manj znanja, pameti, izkušenj ali etike kot jo premoremo mi sami na vsak način vztraja pri svojih škodljivih stališčih in dejanjih? Seveda se v zvezi s tem najprej zastavi vprašanje objektivnega merila. Ali je ta oseba res neumnejša in slabša od nas? Kaj pa če smo glede tega v zmoti? Poleg tega vsi vemo, da se vrednotenje skozi čas spreminja in se lahko tisto, kar se zdi danes slabo, v prihodnje izkaže celo kot dobro. Tako sta npr. zgodovina izumiteljstva in pravna zgodovina polni takšnih primerov. Seveda pa je taka relativizacija smrtni sovražnik (bolj) pametnih ljudi, kajti ti se močneje kot ostali zavedajo svoje spoznavne in drugačne omejenosti. Kot takšni so previdnejši in tolerantnejši v odnosu do ljudi z manj znanja in talenta, ki po navadi odločno zagovarjajo preproste »resnice« in ne dopuščajo različnosti mnenj. Kaj torej storiti, da bi prevladala zdrava in prava pamet? Da bi, denimo, v Sloveniji dobro spet prevladalo nad slabim?

Rek, po katerem pametnejši odneha, je treba razumeti večrazsežnostno (večdimenzionalno). Če to zgolj na kratko ponazorim, naj najprej rečem, da lahko na najvišji ravni (spo)znanja ta rek razumemo celo dobesedno. Modrec, ki je kot (človeško) bitje, dosegel absolutno (spo)znanje in povsem razume smisel in ustroj sveta, je v sebi povsem miren ne glede na tok zemeljskih in družbenih dogodkov. Zanj, ki je presegel vse omejitve, ki nam jih nalagajo pomanjkanje, strah, bolečina in ne nazadnje smrt, je povsem vseeno, kdo (misli, da) ima prav v zemeljskih zadevah. Modrec lahko dá prav ali pa oporeka vsakomur, saj ve, da smo vsi ljudje zaradi svoje omejenosti tako ali tako v nenehnih zmotah in nam kot takšnim še ni pomoči. Modrec zato dejansko kaj svetuje ali naredi le v primeru, če oceni, da nam mora dolgoročno pustiti kako temeljno vodilo za naša življenja, pri čemer ne pričakuje, da bomo to vodilo takoj ali kmalu sposobni resnično doumeti in se po njem ravnati. Modrec je družbeno aktiven le, kadar ugotovi, da mora začasno prevzeti vlogo duhovnega učitelja, pri čemer to počne brez kakršnekoli osebne strasti ali pričakovanja, da bi mu morali biti za to ljudje hvaležni (najpogosteje mu nismo, ker ga ne razumemo).

Na najnižji ravni večrazsežnostne lestvice, s katero ponazarjam uvodni rek, je situacija, ko se pametnejši človek umakne nekomu, ki je po njegovem spoznanju še tako neveden ali ne-umen, da je z njim povsem nemogoče normalno razpravljati. V takem primeru je umik pametnejšega enostavno prihranek energije, ki bi jo sicer potrošil povsem brez smisla. Med obema skrajnostma pa je seveda veliko vmesnih situacij, ko se pametnejši le delno umika manj pametnim, saj lahko z njimi, če pri nekaterih zadevah popušča, vsaj pri nekaterih drugih zadevah doseže kak razumen, dober ali koristen kompromis. V tem primeru pametnejši žrtvuje kako svoje dobro prepričanje, ker ve, da je njegov delni poraz edina možnost, da vsaj delno tudi zmaga.

Ker ljudje večinoma nismo modreci, moramo svoje vsakodnevno razumevanje obravnavanega reka prilagoditi našim t.i. realnim, »vmesnim« življenjskim situacijam. V tem pogledu je zelo pomembno, da razumemo dve stvari. Prvič, nekdo, ki je od nas na nižji spoznavni ravni, nas enostavno (še) ne more razumeti. Drugič, pri tej oceni se lahko motimo in smo na nižji spoznavni ravni v resnici mi sami.

Prvo spoznanje nas mora voditi v strpnost, vendar nikakor ne v pasivnost. Če nas nekdo z manj pameti in sposobnosti ni sposoben razumeti, mu ne smemo avtomatično popustiti pri njegovih zgrešenih stališčih in praksah. V tem primeru je pogosto najprimernejše, da svoje mnenje enkrat ali nekajkrat izrazimo navzven (da je kot takšno artikulirano, materializirano, »zabeleženo«), vendar ga na besedni ravni ne ponavljamo v nedogled, saj to ne bi imelo smisla, pač pa skušamo z dopustnimi in primernimi dejanji doseči, da bodo naša stališča v družbi prevladala. Če namreč slednjega ne storimo, bodo prevladala stališča in dejanja tistih, ki ne vedo kaj delajo, oziroma vedo to še bistveno manj kot mi. V tem primeru moramo kot pametnejši popustiti le taktično, ne pa zares.

Drugi spoznanje nas mora voditi v fizično nenasilno uveljavljanje svojih pogledov in stališč. Še vedno smo lahko pri tem uveljavljanju odločni, vendar zoper drugače misleče ne smemo uporabiti fizične prisile, pač pa moramo svoja stališča uveljavljati le na demokratično in pravno dopustne načine. Če se kasneje oziroma dolgoročno izkaže, da smo imeli prav, bo to zaradi nenasilnega uveljavljanja naših stališč imelo pravo in trajnejšo vrednost oziroma legitimnost. Kolikor pa bi se izkazalo, da smo bili manj pametni mi sami, pa bomo prav zaradi nenasilnega uveljavljanja naših (zmotnih) stališč še vedno ohranili svoje človeško dostojanstvo in do neke mere tudi čisto vest, saj smo iskreno verjeli v svoj prav. Seveda pa bo v takšnih primerih na mestu, da se opravičimo in priznamo svojo zmoto oziroma nevednost.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Za družbe sramu naj bi bilo značilno, da je njihov ključni način vzpostavljanja in ohranjanja družbenega reda ta, da svojim pripadnikom že od otroštva dalje glede določenih nezaželenih ravnanj vcepljajo preventivni občutek sramu ter vzpostavljajo grožnjo, da bodo posamezniki v primeru, če bodo zagrešili takšna sramotna dejanja, izgubili svojo čast in obraz ter bili kolektivno izločeni iz družbe. Za družbe krivde pa naj bi veljalo, da se družbeni nadzor nad posamezniki vzpostavlja in ohranja z vcepljanjem občutka krivde, ki nastopi (šele) kot posledica že zagrešenih družbeno nezaželenih ravnanj, pri čemer takšnim kaznivim ali grešnim ravnanjem sledi kazen v tem ali naslednjem življenju. Za Japonca naj bi bilo tako ključno, da se mu vidno ne pripeti kaj takega, kar bi ga lahko osramotilo pred drugimi, četudi morebiti v samem dogodku ne bi bilo nič takega, za kar bi ga lahko subjektivno, tj. neposredno osebno krivili (tako je npr. pred nekaj leti ravnatelj japonske osnovne šole storil samomor zaradi sramu, ker je njegova šola zgorela in je pri tem nekaj učencev umrlo, čeprav za požar ni bil osebno kriv). Za zahodnjaka, npr. Evropejca ali Američana (ZDA), pa naj bi veljalo, da ga predvsem skrbi, da za kakšno nedovoljeno ravnanje ne bi bil spoznan za osebno krivega, medtem ko ga bistveno manj skrbi, če je neko ravnanje samo po sebi sramotno (npr. oseba je prizadeta, ker so jo spoznali za krivo korupcije, vendar osebno zaradi tega ne čuti sramu – češ, saj to počnejo tudi drugi ipd.)

Verjetno bomo Slovenci kmalu tudi v tem pogledu prišli na svetovni zemljevid kot posebneži. Na mednarodni ravni smo se doslej že večkrat izkazali kot država brez hrbtenice (le kje so se izgubili naši nekoč tako načelni in pogumni vodilni osamosvojitelji?), nadalje kot izrazito koruptivna država ter ne nazadnje kot država, v kateri sprememba vlade ne prinaša nobene spremembe, med drugim tudi ne glede dopuščanja kraje in laži. Če bomo še dolgo nadaljevali v smeri, v katero se gibljemo sedaj, se bomo na svetovni zemljevid kmalu vpisali tudi kot družba brez sramu in krivde. Spet bomo torej neuvrščeni: ne vzhod ne zahod, ampak del nekega tretjega sveta, ki je v svoji nedozorelosti in narcisoidnosti »prerasel« te tradicionalne psihološke kategorije in se nietzschejansko povzpel onkraj dobrega in zla.

Sem morda v svojih ocenah preveč ironičen, pregrob, populističen? Sem morda še premalo kritičen? Pravzaprav v Sloveniji to sploh ni več pomembno, kajti količina kraje in laži v medijih, politiki, gospodarstvu, finančnih krogih, zdravstvu, cerkvi in marsikje drugod je postala tako velika in vsakdanje vsesplošno prisotna, da so (pre)mnogi državljani na vse to že skorajda neobčutljivi. Negativnih dražljajev vseh vrst je že enostavno toliko, da celo tisti, ki bi po vseh pričakovanjih zaradi različnih načinov zanikanja njihovega dostojanstva že morali množično javno izbruhniti v svoji bolečini in jezi, enostavno nimajo volje in želje, da bi se ukvarjali z vso to umazano slovensko mlakužo. Pa vendar, če si to priznamo ali ne, sedimo vsi na socialni in psihološki bombi, ki jo lahko kmalu raznese. Tisto, kar danes ljudi (še) mrtviči, jih dela brezvoljne, nekatere morda celo požene v nasilje zoper bližnje in same sebe, se lahko nekega dne obrne tudi širše navzven, zoper oblastnike in sodržavljane. Divje, iracionalno, iz gole bolečine in občutka ponižanja.

V resnici smo družba, ki bi jo moralo biti močno sram in bi se hkrati morala počutiti krivo, da je s tako dobrim izhodiščem, kot nam ga je pred več kot dvajsetimi leti prinesla uspešno izpeljana osamosvojitev in polnopravna vključitev v številne pomembnejše svetovne integracije, vse skupaj sama (!) zavozila do te mere, da se večina Slovencev počuti izigrane in ponižane. Država pa seveda tone v nove finančne dolgove in se ne uspe in ne uspe izviti iz koruptivnih in plenilskih krempljev enih in istih ljudi (seveda se ob tem porajajo že tudi novi tovrstni talenti). Toda ali je protagoniste te sramote res kaj sram? Ali se krivci za to vsestransko bedo počutijo krive? Ne, seveda ne. Gre pač za t.i. neuvrščene posameznike ali t.i. nadljudi, ki so onkraj dobrega in zla. Za takšne, ki to filozofijo (ki je seveda niti ne poznajo) proizvajajo in udejanjajo na čisto svoj, degeneriran način. Predvsem tako, da so globoko prepričani, da jim pripada pravica, da svojevoljno eksperimentirajo z družbo in se hkrati delajo norca iz sodržavljanov in prihodnjih generacij.

Kot profesor opažam, da je danes le redko katerega študenta sram, če na izpitu ne zna skorajda nič. Verjetno je podobno marsikje, kajti gre za vzorec vedenja, ki ga prevzema vedno več ljudi. Vedno bolj prevladuje nekakšna brezčutna borba za oceno, prevlado, uspeh, denar, položaj ipd. Kdaj ste nazadnje videli, da je kdo zardel, če je storil očitno napako? Ali se iskreno in srčno opravičil? Seveda takšni primeri so, toda žal so zelo osamljeni in nikakor niso več v modi. Pa vendar je prav v tem, ko človek zardi zaradi napake ali jo prizna, se zanjo opraviči in jo skuša popraviti, človeška iskrenost, veličina in prihodnost. Vse ostalo vodi v brezčutnost, ki človeštvo vodi v najrazličnejše spopade ter v družbeno nazadovanje in razkroj.

Seveda bi bilo narobe, če bi na splošno pri Slovencih, ki smo že tako ali tako pogosto samodestruktivni, kakorkoli prekomerno spodbujali občutek sramu in krivde. Toda prav tako je narobe, če Slovenci sami teh dveh občutij nimamo več pravilno razvitih niti v tolikšni meri, da bi lahko preprečili številne hudo škodljive kraje, laži in druga negativna ravnanja. Ko je kak nadčlovek (visok politik, direktor ipd.) obtožen ali obsojen za kako kaznivo dejanje, ga ni ob tem nič sram in seveda tudi ne občuti nobene krivde, kajti krivi so vedno drugi. Zato mora biti seveda sram te druge. Jasno, vse je zarota. Sramovati in počutiti krive bi se morali predvsem policisti, državni tožilci in sodniki ter ne nazadnje inšpektorji in verjetno celo vsi državljani, ki se sploh upajo podvomiti v verodostojnost vodilnih likov naše nedavne preteklosti in sedanjosti.

Vse to se bo na srečo spremenilo. Počasi, po malem se že spreminja. Vendar prava sprememba šele pride. Do takrat pa moramo dobro razmisliti, predvsem vsak pri sebi, kdaj sta sram in krivda sploh smiselna in upravičena ter kako tudi glede teh dveh psiholoških dejavnikov v različnih sferah (pri običajih, morali, pravu, politiki, veri itd.) vzpostaviti in ohranjati pravo mero.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Seveda je težko, če kaka fakulteta v vedno bolj tekmovalnem in socialno ubogem družbenem prostoru ne more privabiti k študiju toliko študentov, da bi lahko finančno uspevala ali vsaj preživela. Veliko študijev postaja danes za mlade neperspektivnih, ker ne vodijo k vsaj kolikor toliko zanesljivim možnostim za zaposlitev, za mnoge je študij tudi (pre)drag, poleg tega pa v Sloveniji kot gobe po dežju rastejo nove fakultete in podobne šole, še posebej zasebne, ki širijo konkurenco v slovenskem akademskem prostoru. Vse to in še marsikaj spreminja tudi nekatere nekoč usidrane akademske vrednote, med katere je sodilo predvsem znanje kot takšno. Seveda tudi v preteklosti ni bilo vse tako, kot se je javno predstavljalo, toda znanje kot vrednota je bilo (če odmislimo politično degenerirane odklone) vsaj pretežno iskreno dojeto kot temeljna vsebina akademskega poslanstva.

Bojim se, da danes temu v Sloveniji ni več tako. Vendar pri tem ne mislim na dejstvo, da na marsikateri fakulteti kakovost študija upada, ker se krčijo finančna sredstva ter posledično pedagoški kader in možnosti za kakovostno izvedbo programov. Čeprav je že to hud udarec za slovensko prihodnost, me bolj skrbi dejstvo, da našo akademsko sfero počasi vedno bolj preveva miselnost, da ima denar nekako neizogibno prednost pred omenjenim temeljnim akademskim poslanstvom. Seveda nisem takšen idealist, da ne bi razumel, da (tudi) profesor ali kak drug učitelj ali njegov sodelavec, ki nima dostojne ali vsaj zadostne plače, ne more kar v nedogled delati na t.i. etični pogon. Prav tako mi je jasno, da brez finančnih sredstev ni mogoče kupovati znanstvene in strokovne literature, računalnikov, laboratorijskih ter številnih drugih nujnih študijskih pripomočkov. Toda še hujša težava nastopi, če sedanja kriza postane že kar splošni izgovor za to, da cilj opravičuje sredstvo in nato fakultete in učitelji v prizadevanju za več denarja in več študentov zavestno ali nezavedno (beri: nekoliko manj zavestno) spuščajo kriterije zahtevnosti poučevanja in preverjanja znanja.

K temu razmišljanju me je spodbudil kratek samopromocijski film (reklamni spot), ki ga je posnela neka fakulteta, članica ene od slovenskih univerz. V tem posnetku spremljamo prihod fanta in dekleta v kraj, kjer bosta študirala na tej fakulteti, pri čemer je skoraj ves čas od približno petih minut filma posvečen njunemu postopnemu osebnemu zbliževanju, ki se pretežno dogaja v čudovitem kraju, v katerem ima sedež fakulteta, ter v njegovi bližnji okolici. Sami fakulteti je posvečenih manj kot minuto časa, pa še ta je namenjen zgolj lepim delom njene zgradbe ter impresionističnemu utrinku iz njene predavalnice. Film se konča nadvse srečno, kajti oba študenta prejmeta diplomi, najdeta zaposlitev v omenjenem kraju in srečno zaživita skupaj.

Vse lepo in prav. Film je zelo lepa in simpatična hvalnica kraja in širšega okolja, v katerem se nahaja fakulteta ter hkrati simpatičen prikaz dveh mladih zaljubljencev. Toda, kje je tu fakulteta? Kje so njeni učni programi, zahtevni profesorji, naporen študij, težki izpiti ipd.? Od tega ni praktično v filmu niti nakazano niti predstavljeno ničesar. Gledalec dobi vtis, da je študij ena sama romantika in sproščenost. Film dejansko samo vabi in prav nič ne opozarja, da je (vsaj moral bi biti) le vabilo za tiste, ki so pripravljeni veliko delati in se truditi, da bodo pridobili dovolj znanja.

Če se ozremo na vedno bolj prevladujočo mentaliteto v naši družbi, avtorjev filma niti ne bi smeli kaj dosti kritizirati, kaj šele obsojati. Temu se namreč danes reče nastopanje na trgu. Ali pa konkurenčni boj. Ali kaj podobnega. In seveda tudi mnogi drugi, razne druge fakultete in učitelji, ki (še) niso posneli takega samopromocijskega filma, počnejo podobne stvari, da bi pritegnili k sebi študente. To pač počnejo v okviru obiskov na srednjih šolah, na informativnih dnevih ter v okviru drugih predstavitvenih možnosti, ki se jim ponujajo ali jih ustvarijo sami.

Toda ob vsem tem je le treba jasno reči, da to ni prava pot. Prav je, da imamo tudi na akademskem področju konkurenčnost. Prav je, da se tudi univerze, fakultete in učitelji ustrezno (samo)promovirajo. Toda napačno je, če to počnejo tako, da kakorkoli zmanjšujejo pomen trdega dela in kakovostnega znanja, ki ga mora študent osvojiti na vsaki stopnji univerzitetnega izobraževanja. Študij mora biti torej bodočim in aktualnim študentom vedno znova predstavljen tudi kot neprijeten, kot naporen in zahteven. Seveda je v njem za pravega študenta vedno tudi veliko prijetnega, saj takšnega študenta razveseljuje že pridobljeno znanje, ob tem pa še druženje z drugimi študenti, dodatne zanimive študijske in obštudijske aktivnosti, sproščeno preživljanje počitnic in še kaj. Toda če študij zanj ni tudi velik napor, potem je to slaba popotnica za njegovo poklicno udejstvovanje ter za vse tiste, ki bodo tako ali drugače odvisni od njegovega dela. Če namreč študent v študiju ne vidi izziva, če se kot študent ne trudi vsak dan presegati in premagovati tudi samega sebe, svojih slabih navad, lenobe, predizpitne treme in podobnih strahov, apatičnosti in drugih negativnih lastnosti, se ne bo razvil v izobraženca, ki bo, kot rečeno, v korist in zadovoljstvo sebi in drugim. Ker se seveda tega mlad človek pogosto ne zaveda, ga moramo na to še posebej opozarjati učitelji, starši ter ne nazadnje predstavniki univerz in drugih institucij.

Pomislimo torej vsi na vse te vidike, ko mlade ljudi spodbujamo k izobraževanju. Le-to je namreč hkrati vedno tudi (samo)vzgoja značaja in osebnosti. Za boljši jutri pa potrebujemo generacije, ki bodo imele veliko znanja ter bodo hkrati sposobne premagovati različne napore na poti do uspeha. Tisti, ki odločijo za univerzitetni študij naj se torej zavedajo, da mora biti ta čim bolj (seveda v realnih mejah) zahteven, da se bodo skozi njega prekalili in resnično pripravili za svoja poklicna poslanstva. To je celo njihova pravica, za katero se morajo kot mladi zavzeti tudi nasproti nam, starejšim, in to vedno takrat, kadar spoznajo, da smo jim v tem pogledu slab zgled ali premalo zahtevni učitelji.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Ljudje se ne zavedamo dobro, kako močno so naša življenja pogojena s strahom. Če opazujemo naša življenja zgolj s perspektive strahu, bi lahko celo rekli, da so skorajda vsa naša ravnanja neposredno ali posredno pogojena s strahom. Bojimo se, da bi kaj izgubili, da česa ne bi mogli (pri)dobiti oziroma narediti, ali da česa ne bi mogli (od)dati. Ker nas je strah, da bi izgubili premoženje, razne predmete, zaposlitev, prijateljstvo, ljubezen, ugled, znanje, zdravje ali življenje, si za vse to prizadevamo. Prav tako si prizadevamo, da bi materialne ali nematerialne dobrine, kolikor jih ne posedujemo, pridobili. Pogosto nas je tudi strah, da nekomu ne bi mogli nečesa podariti ali zanj nekaj storiti. Seveda se vse to prepleta, kajti če želimo npr. nekomu nekaj dati, to praviloma povezujemo z željo, da bi nas ta oseba zato cenila oziroma imela tako ali drugače rada, pri čemer nas je strah, kaj bo, če te simpatije ali ljubezni ne bomo pridobili ali jo bomo (kasneje) izgubili.

Ker nas je torej pogosto strah, ne storimo, opustimo ali damo (nekomu) tistega, kar mislimo, da je prav. Enostavno pobegnemo, se umaknemo, kaj zatajimo, se pretvarjamo in lažemo. Samo, da ne bi doživeli tistega, kar v naši psihološki projekciji doživljamo kot grozečo izgubo in bolečino. Po drugi strani pa je strah spodbujevalni dejavnik. Brez strahu namreč ne bi mogli razvi(ja)ti poguma, ki je ključen dejavnik na poti našega (samo)razvoja. Pogum je premagovanje strahu. In kadar strah premagamo, ker iskreno verjamemo, da je to dobro, storimo tisto, kar menimo, da je prav. Takrat smo v obsegu, v katerem smo premagali strah svobodni.

Če dobro pomislimo, je strah neločljivo povezan z željami. Strah v zgoraj opisanih situacijah pomeni, da se bojimo, da se nam ne bi uresničile materialne ali nematerialne želje. Če si npr. nekega predmeta, zaposlitve ali prijateljstva ne želimo, nas enostavno ne more biti strah, da bi tega ne mogli pridobiti ali ohraniti. Takrat smo osvobojeni strahu. Smo svobodni. Če bi znali takšno svobodo razširiti na vse dobrine tega sveta, bi bili (od) tega sveta osvobojeni in bi naša zavest prešla na bistveno višjo in drugačno stopnjo – takšna stanja zavesti na razne načine opisujejo različni duhovni nauki. To bi pomenilo, da bi prekinili vse naše vezi s tem svetom in zato v svoji zavesti prestopili v nek novi svet. Toda prepustimo te duhovne izzive, kolikor pač kdo v njih verjame ali veruje, vsakemu od nas in se vrnimo v našo t.i. zemeljsko realnost, kjer nas obvladujejo številne želje in nas zato prežemajo tudi številni strahovi. Mnogi od teh strahov so tako majhni, neznatni, da se jih sproti pogosto sploh ne zavedamo. Bojimo se zamuditi v službo, bojimo se nekomu nekaj povedati in bojimo se celo, da nam bo kak mozolj pokvaril zunanji videz. Vse te strahove, kot rečeno, pogojujejo naše želje.

V nadaljevanju bom le preprosto razložil, kaj si na splošno mislim o naših kolektivnih slovenskih strahovih. Predvsem ocenjujem, da jih je preveč in da se nas pogosto lotevajo tam, kjer bi jih lahko le z malce več poguma in medsebojne spodbude že presegli.

Kot je bilo prikazano, je strah neizogiben življenjski dejavnik, ki nas v težnji, da ga presežemo, motivira bodisi k razvijanju poguma bodisi k opuščanju želja. Slovenci smo na kolektivni ravni na fascinanten način presegli svoje strahove, ko smo izpeljali državno osamosvojitev, saj smo se takrat na eni strani odpovedali želji po dotedanjem političnem režimu, po drugi strani pa zbrali dovolj poguma, da smo se uprli nasprotnim silam in prevladali. Od takrat dalje pa smo ponovno dopustili, da v nas prevladajo takšne skrajnostne želje in strahovi, ki nas postopno vse bolj hromijo in so, če zadevo opazujemo s te perspektive, ključni razlog za sedanjo krizo. Namesto, da bi se po osamosvojitvi odločili postaviti na lastne noge, smo si očitno spet zaželeli novih gospodarjev in nas je postalo strah, da bomo svetu okoli nas premalo ugajali, če bomo gradili svojo lastno in kakovostno zgodbo (o uspehu). Namesto, da bi spoznali, da smo lahko kot narod močni in uspešni le, če sodelujemo in se v temeljnih zadevah opiramo predvsem nase, smo – kar postaja jasno šele sedaj – z našo usmeritvijo v EU in druge svetovne integracije očitno le podzavestno iskali nove gospodarje in alibi, da lahko tudi pri nas vpeljemo rudimentarni in vulgarni kapitalizem in materializem. Namesto, da bi pogumno in brez želja po najslabših vzorcih iz zahodnega sveta razvijali svoje človeške in naravne vire ter skozi medsebojno sodelovanje dosegali sinergije, smo po eni strani v kolektivnem strahu, da ne bi dovolj ugajali in ugodili večjim državam in drugim mednarodnim dejavnikom, postopno postajali in znova postali do njih nadvse servilni. Po drugi strani pa smo se kot narod povsem ideološko razklali in se zaradi prevlade pohlepa in nasploh upada etičnih norm (mnogih se je polastil strah, da ne bi zamudili prilike, da na hitro, četudi nepošteno, materialno obogatijo) človeško razpršili in atomizirali. Vse to nam zdaj, ob nastalem finančnem, gospodarskem in socialnem obubožanju, onemogoča, da bi polno izkoristili svoje človeške in naravne vire. Še več, vedno večji del teh virov se seli v tujino oziroma prihaja pod tujo oblast.

Seveda zdaj ne želim ustvarjati še strahu pred tujci in tujim. Slovenci smo ta hip že tako ali tako prežeti s številnimi strahovi, ki so povezani z nezaposlenostjo, splošnim upadanjem ravni socialne države, begom kakovostnih kadrov v tujino in mnogimi drugimi problemi, ki jih sproža kriza. Toda tuji finančniki, gospodarstveniki in ne nazadnje politiki niso tisti, ki bodo dokončno rešili Slovenijo. Rešiti jo moramo v prvi vrsti Slovenci sami. Zato moramo predvsem preseči mnoge naše strahove. Končno moramo spoznati, da lahko tudi sami v svoji domovini ustvarimo človeku in naravi prijazno in razvojno uspešno gospodarsko, socialno in ne nazadnje kulturno okolje. Poleg nekaterih omenjenih strahov moramo zato premagati strah tudi pred tistimi med nami, ki so nas v zadnjih dveh desetletjih tako nesramno okradli in z drugimi sramotnimi ravnanji nacionalno ponižali. Tem ljudem je treba jasno povedati, da jim ni mesta v vodilnih družbenih sferah in da si lahko svoje duše olajšajo tako, da v prihodnje naredijo tudi kaj resnično dobrega v korist družbe. Če se bomo teh ljudi še naprej bali, bomo svoj nacionalni krč le še stopnjevali do točke, ko bo prišlo do pretiranega, nasilnega izbruha splošnega nezadovoljstva, ki lahko vodi v dramatično in dlje časa trajajoče obdobje hude družbene nestabilnosti. Prvi znanilci nove slovenske zgodbe so sicer že tu (javni protesti, prebuditev civilne družbe, ozaveščanje pomena pravne države, nekateri protikorupcijski uspehi ter sodni epilogi itd.), njen glavni del pa nas seveda še čaka.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Danes se pogosto poudarja, da je informacija ključno orodje ali celo orožje v svetu politike, gospodarstva, financ itd. Če veš, kaj tvoj politični, ekonomski ali finančni partner, tekmec ali sovražnik misli, ti to prinaša veliko prednost, saj se lahko pravočasno pripraviš na njegova ravnanja in ga nato ustrezno presenetiš, nevtraliziraš ipd. Seveda ni to z vidika zgodovine človeške družbe nič novega in posebnega. Relativna novost je le, da lahko danes zaradi velikega in hitrega tehnološkega napredka informacije o mišljenju drugih pridobivamo, posredujemo in obdelujemo mnogo lažje in hitreje, kot je bilo to mogoče pred stoletji ali tisočletji.

Toda ali ustne in pisne izjave predstavnikov vlad, podjetij, bank in ne nazadnje t.i. navadnih državljanov v resnici odražajo njihove misli oziroma mišljenje? Na prvi pogled se vsaj zdi tako. Če nam nekdo napiše sporočilo, v katerem nam pove to in ono, štejemo, da je v tem sporočilu izrazil svoje misli. Toda ali ni takšen pogled psihološko bistveno preveč naiven in statičen? Seveda v najstrožjem pomenu vsaka beseda izraža neko hipno miselno predstavo. V tem smislu lahko človeški govor ali zapis štejemo za izražanje misli. Toda koliko nam to v resnici pove o pravem oziroma resničnem mišljenju človeka? Naše mišljenje se namreč nenehno spreminja in je kompleksno. Če nekoga danes kritiziram, bom morebiti jutri – še posebej, če bom o tem govoril z njim ali pred njim – to svojo kritiko spremenil v bolj nevtralne misli in besede, ali pa ga bom začel celo hvaliti (bodisi zaradi zadrege pred njim bodisi zato, ker bom jutri morda svoje misli usmeril v pozitivne vidike njegove osebnosti). Če npr. danes v svoji službeni pisarni ustno kritiziram šefa, ali takšno kritiko preko e-pošte posredujem prijatelju, to še nikakor ne pomeni, da ne bom morebiti jutri o šefu že mislil, govoril in pisal drugače. Če sem se včeraj zaradi svoje slabe volje ali jeze usmeril v kako njegovo težavno lastnost in bil zato do njega kritičen, sem lahko jutri do njega povsem drugačen, morebiti celo očaran nad kako njegovo dobro lastnostjo. Poleg tega sem bil lahko včeraj v zmoti, ali pa bom v zmoti jutri. Pri vsem tem je pomembno tudi, da so vse posamezne izražene misli le segmentarne, saj nikakor ne izražajo mojega celotnega mišljenja. Ob tem naj omenim, da se seveda moje misli o šefu ter o kom ali čem drugem izražajo tudi preko mojih občutij, čustev in dejanj, vendar pa tu ne želim načeti še te problematike, zato se v nadaljevanju osredotočam le na govorno in pisno izražanje misli.

Če vam šef prisluškuje ali nadzira vašo e-pošto, bo spoznal (»prebral«) te vaše misli. Tako bo verjetno »mislil«, da vam »bere misli«. Isto počne in misli tudi država, kaka paradržavna politična struktura, podjetje, banka ali vsaka druga organizacija, ki tajno nadzira moje ali vaše pogovore in dopisovanja. Vse kar rečete ali zapišete, šteje za vaše misli, ki jih razume kot del vaše osebne strukture. Seveda pri tem vsak inteligenten nadzornik razume, da se misli nenehno spreminjajo in da jih – kar psihologi venomer znova izpostavljajo – v veliki meri sploh ne zmoremo zavestno nadzorovati. Toda vse to praviloma ne spremeni »uničujočega« dejstva, da ste v tej ali oni komunikaciji govorili ali pisali grdo o tem ali onem politiku ali direktorju, ali da ste (v mislih) načrtovali kako maščevanje ali zaroto. Kar rečete ali zapišete vas na ta način opredeli in po tem vas lahko vsi ti skrivni opazovalci in nadzorniki sodijo. Nekega dne boste morda zato izgubili službo ali ne boste mogli dobiti nove, lahko pa se vam seveda zgodijo še marsikatere druge neprijetnosti. Nikogar pri tem v resnici ne zanima dejstvo, da je šlo pri vaših izjavah le za vaše hipne, impulzivne misli, ki so bile pogojene z vašim trenutnim razočaranjem ali kakim drugim bolečim čustvom ter da bi v primeru, če bi imeli možnost celovito in strukturirano predstaviti vaš razmislek in odnos do npr. šefa, politike ali države, vaše misli verjetno zvenele bistveno drugače. 

Če se zdaj povrnem k izhodiščnemu vprašanju, lahko ugotovim dvoje. Prvič, naše izgovorjene in zapisane misli so lahko danes preko interneta, telefonije, prisluškovalnih naprav in drugače že do te mere nadzirane s strani raznih nosilcev družbene moči, da nas lahko z njihovo manipulacijo ti nosilci kadarkoli kompromitirajo pred javnostjo ali pred sorodniki, prijatelji, znanci in ne nazadnje sodelavci. Vsak človek kdaj zaupno oziroma interno izjavi ali zapiše kaj neprijetnega o partnerju, starših, otrocih, prijateljih, znancih, učiteljih, zdravnikih, direktorjih, politikih itd. Če so te zaupne izjave posnete s strani nepooblaščenih in zlonamernih tretjih osebe, ki jih nato širšemu krogu ali javnosti razkrijejo v delni ali kontekstualno popačeni obliki, nas lahko to v očeh skupnosti ali družbe močno osramoti ali tudi povsem neupravičeno kompromitira ter nas delno socialno oslabi ali onemogoči. Po drugi strani pa nas ta silna nemoč pred tovrstnimi oblastnimi posegi ter nesvoboda v smislu nezmožnosti zavarovanja svojega intimnega prostora z vso ostrino opozarjata na pomembno življenjsko vodilo, da je treba paziti, kako izražamo svoje misli in mišljenje. V okviru tega vodila je še posebej pomembno venomer težiti k temu, da v ožji (med)osebni komunikaciji ustno ali pisno izjavljamo le tisto, kar smo kadarkoli  pripravljeni povedati tudi vesoljnemu svetu. Če bi se namreč ljudje v vsakem trenutku zavedali, da moramo vse svoje misli, tudi (naj)bolj kritične, vedno nadzirati in izražati premišljeno, pretehtano ter na etičen in konstruktiven način, potem bi se človeška družba hitro povzdignila na bistveno višji etični nivo bivanja.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Slovenci smo se v svoji zgodovini že tolikokrat ideološko, politično in ne nazadnje kulturno ostro razcepili v dva pola, da je pravzaprav včasih težko razumeti, zakaj smo še skupaj. Morda le zato – dovolite mi malce ironije –, ker smo kot narod še vedno tako nezreli, da se čustveno in miselno napajamo iz vseh teh strasti, ki nas venomer znova delijo na dva potencialno sovražna in v skrajni situaciji celo bratomorna pola. Protagonisti obeh polov ne morejo obstati drug brez drugega, kajti svoje delovanje temeljijo predvsem na tem, da se medsebojno spopadajo ter spodbujajo tudi pri vseh ostalih boj proti nasprotniku oziroma »sovražniku«. S tem žal zelo uspešno trkajo na nezrela čustva vseh tistih Slovencev, ki jim vedno znova »padejo na finto« in se zaradi tega ali onega politika ali kake druge osebe ostro razdelijo na »naše in vaše«. Tako to pač gre, če v družbi prevladuje negativno. Deli in vladaj! Če je ljudstvo neenotno, razdeljeno, ga pač najlažje obvladuješ tako, da ga razcepiš.

Za obvladovanje ljudstva je seveda že od nekdaj učinkovito tudi ponujanje kruha in iger, pri čemer nam v Sloveniji zaradi »pomanjkanja kruha« ostajajo bolj ali manj le še »igre«. Seveda pri tem nikakor ne gre za to, da bi sodni postopek z zadevo Patria želel označiti kot igro. Toda celotno afero Patria lahko označimo kot veliko politično igro, tako kot nekateri pravijo, da bi morali slovensko prekupčevanje z orožjem po osamosvojitvi imenovati »igro vseh iger«.

Razlika med afero Patria in sodnim postopkom v tej zadevi je velika, čeprav se je v zadnjih letih oboje medsebojno prepletlo in povezalo. Afera Patria se je namreč pričela na nepravnem prizorišču, v predvolilni kampanji, in je imela sprva za Janeza Janšo – kot osrednjo ciljno osebo v tej aferi – negativne politične posledice. V tistem času je bilo mnogim jasno, da gre za politično instrumentalizacijo domneve o podkupovanju v (pred)volilni namen, kajti do kakršnekoli pravne obtožbe ali obsodbe je bilo še daleč. Po volitvah, ki jih je Janševa stranka z majhno razliko izgubila (v smislu, da ni dosegla prvega mesta), je zadeva Patria grozeče obvisela v zraku, kakšni pravni postopki pa še kar nekaj časa niso intenzivneje stekli, kar je bilo povsem v duhu sodobne slovenske manire: obtoži in pusti obtoženega, da je obtožen. Toliko o tem. Da ne pozabimo, da ima afera Patria že iz tistega obdobja takšno politično dimenzijo, ki ji ni v čast. Pa tudi v opomin, da se to, da je namreč nekdo leta in leta zgolj obtožen in ne more dokazati svoje nedolžnosti, pri nas dogaja še marsikateremu državljanu, ki pa na svojo nesrečo ni politik visokega ranga in zato politične stranke ali ljudstvo v njegovo podporo ne uprizarjajo javnih protestov.

V približno zadnjih dveh letih se je afera Patria v precejšnji meri preselila v sodne dvorane. Najprej v premajhno dvorano, kar so novinarji žal zmotno dojeli kot omalovaževanje medijev in javnosti, ne pa kot očitno dejstvo, da politika že leta in leta tako podcenjuje sodstvo, da mu ni pripravljena nameniti dovolj ustreznih in spodobnih prostorov za izvedbo sojenj. No, ko je okrajno sodišče za ta namen le našlo večjo dvorano (seveda izven svojih prostorov), so se pričele druge zanimivosti, od smešenja sodnice, preko ignoriranja sodnih obravnav s strani obdolžencev, do organiziranja okroglih miz, na katerih so nekateri pravniki že ob začetku sojenja ocenili, da gre za tožilski konstrukt, ki v skladu z ustavo in zakoni ne more pripeljati do obsodilne sodbe in je zato očitno politično motiviran.

Ker se nisem nikoli zares poglabljal v vsebino zadeve Patria in zato v tem primeru ne poznam dovolj pravnih dejstev, tudi zdaj ne morem soditi o tem, ali so imeli in imajo ti pravniki, ki seveda zdaj še bolj odločno ponavljajo svoja tedanja stališča, prav. Čudi pa me, kako je lahko takrat in kako lahko danes toliko pravnikov – v teh dnevih se jih je namreč nabralo že kar nekaj – vehementno zagovarja stališče, da je izrečena sodba zmotna in ves postopek pravno nesprejemljiv. Sodni spis ima namreč po navedbah državnega tožilca Andreja Ferlinca okoli 22.000 strani, zato si težko predstavljam, da so vsi ti moji kolegi pravniki, ki so v svojih ocenah tako odločni, prebrali in preštudirali vsaj večji del tega gradiva. Seveda mi tudi ni jasno, od kod ga tako dobro poznajo, da si upajo javno izrekati kategorične strokovne sodbe o tej zadevi. Večina njih se niti dobro ne spozna na kazensko pravo (kar se, mimogrede, po ugotovitvah kazenskih strokovnjakov tudi jasno vidi v njihovih javnih zapisih ali nastopih), poleg tega pa sodba v pisni obliki, s celotno obrazložitvijo, sploh še ni bila izdana! Vse tiste pravnike, ki že zdaj javno in s sklicevanjem na svoje strokovno znanje in avtoriteto kategorično zatrjujejo, da sodba je ali ni utemeljena, bi morala pravna skupnost (in to mislim skrajno resno!) nemudoma in odločno opozoriti, da takšni nastopi niso v skladu s poklicno etiko kateregakoli pravnika, razen morebiti odvetnika v konkretni zadevi.

Da ne bo pomote. Nikakor ne nasprotujem javnim odzivom pravnikov (in drugih državljanov) na izrečeno sodbo. Javna razprava o pravnih zadevah in postopkih, še posebej tako razvpitih kot je primer Patria, je seveda v sodobnem demokratičnem in pravnem prostoru dopustna in v določeni meri koristna. Toda, če izrečene sodbe namreč ne poznamo v celoti, je res ne moremo kategorično podpirati ali zavračati. V tem primeru se lahko pravniki izrekamo o njej hipotetično (pogojno) ali na kak drug zadržan način, vsekakor pa z uporabo različnih »če-jev«. V teh dnevih sem zasledil vsaj tri javno izražena mnenja (verjetno sem še kakšnega tovrstnega spregledal) bivših ustavnih sodnikov glede zadeve Patria, pri čemer se ti neposredno izrekajo o sami pravni (ne)utemeljenosti sodbe zoper gospoda Janšo v tej zadevi. Ob vsem spoštovanju teh gospodov, med katerimi ni seveda nihče specialist za kazensko pravo, pa le menim, da je takšno definitivno izrekanje o tej sodbi preuranjeno, kajti verjetno bi se spodobilo (tudi če odmislim vprašanje, ali jim je v zadostni meri poznan celoten sodni spis), da bi pred dajanjem takšnih javnih izjav le počakali na pisno izdajo sodbe s celotno obrazložitvijo oziroma utemeljitvijo. Isto kritiko namenjam tudi nekaterim kolegom iz akademskih pravniških vrst in s področja pravne prakse, ki se na tak ali podoben kategoričen način preuranjeno ali drugače strokovno nekorektno izrekajo o delu zadevne sodnice ter o njeni sodbi.

Žal se tudi zaradi takšnih pospešenih in zaznano čustveno pogojenih (če ostanem zgolj pri tej nekoliko naivni oznaki) komentarjev nekaterih pravnikov zadeva Patria še nadalje in še lažje politizira. Po eni strani o njej nekateri mediji širijo očitne in nedostojne izmišljotine (res ne vem, kam nas bo pripeljala ta etična neodzivnost novinarske skupnosti), kot je npr. tista, da je prof. Katja Šugman Stubss skupaj s prof. Bavconom soavtorica sodbe in da se je na tihem in na skrivaj dobila s predsednikom vrhovnega sodišča, predsednico okrajnega sodišča in sodnico v primeru Patria. Kolegico Katjo Šugman Stubss (če se primeroma omejim le nanjo), ki je te neresnice že javno zanikala, dobro poznam in vem da ji kaj tako pravno in etično nedopustnega ne bi niti padlo na misel. Pa vendar je žal tako, da postajamo vedno bolj dežela laži, zato se lahko v medijih objavljajo tudi takšne izjemno škodljive neresnice.

Če se vrnem k razmerju med pravno in politično dimenzijo zadeve Patria, moram poudariti, da je kljub dejstvu, da je politična dimenzija bila in neizogibno ostaja prisotna, prvenstvena naloga vseh pravnikov, seveda pa tudi vseh drugih izobražencev in državljanov nasploh, da dopustimo in spodbujamo(!), da se zadeva tudi v prihodnje odvija predvsem po pravni poti. Političnih razprav in mnenj o tej zadevi seveda ni niti dopustno niti potrebno preprečevati, toda hkrati se moramo zavedati, da je vsako spodbujanje političnega boja na tem polju za naš narod in državo nadvse negativno oziroma rušilno (destruktivno). Pri tem je najslabše, če ravno najvišji politiki in najbolj znani ali cenjeni izobraženci ter drugi vodilni ljudje v družbi v zadevi Patria pozivajo k nadaljnjemu političnemu boju zoper »nepravično« ali »nezakonito« sodbo. Spoštovani državljani, ravno zato smo ljudje izumili pravo: da verbalne in fizične grožnje in spopade s političnega prizorišča preselimo v sodne dvorane, kjer se premišljeno in ob upoštevanju pravic in dolžnosti udeležencev postopka o kazenskih in drugih konfliktnih zadevah odloča po sodni poti. Rešitev še zdaleč ni idealna, toda za enkrat najboljša med vsemi, ki jih po tisočletjih družbenih izkušenj poznamo. Če ima kdo dokaze, da je sodnik v tem ali kakem drugem primeru ravnal namenoma nezakonito in na ta način zavestno po krivem obsodil obdolženca (kar pomeni, da je sodnik storil hudo kaznivo dejanje), potem je treba te dokaze zoper sodnika predložiti državnemu tožilstvu in tako sprožiti ustrezne postopke za obsodbo sodnika in odvzem njegove sodniške funkcije. Če takšnih dokazov ni, potem bodimo vsaj v javnosti tiho. Kadar pa sodnik na prvi stopnji po mnenju obdolženca neustrezno razlaga ustavo in zakon, je za to redno na voljo pritožba na višje sodišče. In to se bo seveda zgodilo tudi v primeru Patria. Zato se mi  zdi še posebej neprimerno, da nekateri pravniki v zvezi s to zadevo že zdaj vehementno prilivajo olja na ogenj vsesplošnemu nezaupanju v pravosodne institucije.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Pred več kot letom dni, točneje 16. 4. 2012, sem na tem mestu objavil kolumno z naslovom »Fiskalno pravilo«, v kateri sem najprej omenil, da je Državni zbor teden poprej sprejel vladni predlog za začetek postopka za spremembo 148. člena Ustave, nato pa sem razpravljal o nekaterih tedanjih vprašanjih v zvezi s predlagano spremembo. Zdaj, ko je fiskalno pravilo  (tj. pravilo uravnoteženih javnih financ) sprejeto, se velja predvsem ozreti naprej, kajti nova ustavna določba 148. člena sama po sebi še ne zagotavlja uveljavitve tega pravila. Le-to bo natančneje urejeno šele z zakonom, ki ga mora Državni zbor sprejeti v naslednjih šestih mesecih, pri čemer mora za sprejem tega zakona glasovati kar dvotretjinska večina vseh poslancev.

Nekoliko drugačna je situacija s spremenjenim 90. členom Ustave. Tudi tu bo morala biti spremenjena ureditev zakonodajnega referenduma podrobneje urejena z zakonom (s spremembo Zakona o referendumu in o ljudski iniciativi - ZRLI), pri čemer pa sprejeti ustavni zakon določa, da spremenjena ustavna ureditev že kar neposredno velja ter da se jo do sprememb zakona uveljavlja ob smiselni uporabi sedanjega ZRLI.

Obe ustavni spremembi sta zelo pomembni. Sprememba 90. člena prinaša omejitev in spremembo dosedanje preohlapne oziroma deloma neprimerne ureditve zakonodajnega referenduma, sprememba 148. člena pa pomeni zavezo, da bomo z ustreznimi fiskalnimi in drugimi ukrepi v državi postopno uravnotežili javne finance. Obe spremembi sta se pripravljali dlje časa, tako da sta lahko strokovni skupini, ki sta bili za pomoč pri njuni pripravi angažirani s strani ustavne komisije Državnega zbora, v miru opravili svoje delo, politika pa je imela dovolj časa za tehten premislek o nujnosti in smiselnosti obeh sprememb. Kljub temu nobena od sprememb v širši politični in strokovni javnosti ni strokovno ali politično nesporna, zato je v zvezi z njima tudi v prihodnje mogoče pričakovati različne kritike in polemike. Ob tem lahko ugotovimo, da je politični,  pravni in drugačen pomen in domet obeh ustavnih sprememb za zdaj v precejšnji meri tudi nekoliko nejasen oziroma nepredvidljiv.

Spremenjeni 90. člen Ustave dovoljuje zakonodajni referendum izključno le še na zahtevo najmanj štirideset tisoč volivcev (vlagatelji referendumske zahteve torej ne morejo biti več poslanci ali Državni svet), pri čemer se lahko, tako kot doslej, na referendumu odloča le o celotnem sprejetem, vendar še neuveljavljenem zakonu. Za razliko od dosedanjega potrditvenega referenduma, je zdaj zakonodajni referendum opredeljen kot zavrnitveni, kar pomeni, da se na referendumu glasuje o zavrnitvi sprejetega zakona, pri čemer je ta zavrnjen, če proti njemu glasuje večina volivcev, ki so veljavno glasovali, pod pogojem, da proti zakonu glasuje najmanj petina vseh volivcev. Takšne določbe seveda terjajo, da predlagatelji referenduma zmožni v okviru celotnega volilnega telesa za referendumsko udeležbo mobilizirati najmanj petino tistih volivcev, ki bodo glasovali proti sprejetemu zakonu in s tem onemogočili njegovo uveljavitev. Temu kvantitativnemu ustavnemu pogoju se pridružuje še t.i. vsebinska omejitev zakonodajnega referenduma, kajti tega v prihodnje ne bo več dopustno razpisati o nekaterih posebnih kategorijah zakonov (npr. o zakonih o nujnih ukrepih za zagotovitev varnosti države, o zakonih, ki odpravljajo protiustavnost na področju človekovih pravic ali o zakonih o davkih, carinah in drugih obveznih dajatvah ter o zakonu, ki se sprejema za izvrševanje državnega proračuna).

Vse te omejitve zakonodajnega referenduma so v zadnjih mesecih dodobra razburile del civilne družbe in stroke, ki menita, da se želi politična oblast na ta način v prihodnje izogniti referendumom o nekaterih ključnih reformnih in drugih radikalnejših finančnih, ekonomskih, socialnih in drugih ukrepih. V tem se ti predstavniki civilne družbe in stroke zagotovo ne motijo, pri čemer pa je treba upoštevati, da so ravno zakonodajni referendumi v času Pahorjeve vlade vsaj za eno leto zavrli sprejem nujnih reform ter da smo bili tudi v letih pred tem praktično vsi državljani nezadovoljni s številnimi zakonodajnimi referendumi, ki so bili najpogosteje le sredstvo medsebojnega obračunavanja političnih elit ali zaviranja nekaterih zakonodajnih sprememb s strani ožjih interesnih skupin (seveda pa to ne velja enako za vse primere), pri čemer je bila udeležba na večini teh referendumov izrazito nizka, njihovi pozitivni družbeni učinki pa relativno majhni.

Sedanja ustavna sprememba, glede katere se je ustavna stroka resnično poenotila v zavidljivo velikem obsegu, upošteva pretekle negativne referendumske izkušnje ter v precejšnji meri sledi referendumskim modelom iz drugih demokratičnih sistemov. Osebno ob tem še vedno mislim, da bi bilo mogoče spremembe referendumske ureditve iskati tudi v drugih smereh, predvsem v tistih, ki bi pomenile na eni strani zaostritev vstopnega pogoja za referendum (kar bi se doseglo z zvišanjem zahtevanega števila podpisov za vložitev zahteve za referendum in hkrati z bistvenim podaljšanjem roka za zbiranje teh podpisov – slednje bi potencialno zagotavljalo tudi večjo udeležbo na referendumu), na drugi strani pa bi omogočile tudi, da se lahko referendum izvede o posameznem zakonskem vprašanju. Po dosedanji in novi ureditvi namreč velja, da je referendum mogoč le o celotnem zakonu (četudi je npr. med stotimi ali dvestotimi zakonskimi členi sporen le en sam), hkrati pa volivci ne moremo predlagati referenduma o nobenem zakonsko relevantnem vprašanju, če to ni zajeto v zakonu, ki ga je ravnokar sprejel Državni zbor. Seveda so vsa ta moja in mnoga druga razmišljanja zdaj brez pravega pomena, kajti ustavna sprememba je bila ravnokar sprejeta in zato verjetno kar nekaj časa ni pričakovati nove formalne ustavne razprave na to temo – razen, seveda, če ne pride do kake res hude politične krize ali česa podobnega.

Vsi, ki bodo tudi v prihodnje vneto kritizirali to ustavno spremembo, pa se morajo skupaj z nami, pravniki, verjetno še bistveno bolj zamisliti nad omejitvijo zakonodajnega referenduma, ki ga prinaša fiskalno pravilo (sprememba 148. člena Ustave), čeprav tu referendum sploh ni izrecno ustavno omenjen. Dejstvo je namreč, da bo morala biti v prihodnje vsaka zahteva za zakonodajni referendum preučena tudi v luči možnega vpliva takšnega referenduma na zagotavljanje uravnoteženosti javnih financ. In če bomo na tem področju v prihodnjih letih še vedno tako tenko piskali kot zdaj, bo lahko praktično vsak referendum v tem pogledu pod vprašajem. Ker si skoraj ni mogoče zamisliti pomembnejšega zakona, ki ne bi imel vpliva na financiranje javne porabe, bo torej treba pri vsaki referendumski zahtevi posebej ugotoviti, ali referendum ne bi porušil ravnovesja med javnofinančnimi prejemki in izdatki (pri čemer gre tako za prejemke in izdatke državnega proračuna, kot tudi za tiste iz zdravstvene in pokojninske blagajne ter ne nazadnje iz proračunov lokalnih skupnosti), kar bo lahko vsakič znova močno spolitizirano in hkrati zahtevno strokovno vprašanje. Če ob tem upoštevamo, da imamo v Ustavi zapisano tudi načelo socialne države (2. člen) ter zagotovljene nekatere socialne človekove pravice (npr. pravici do socialne varnosti in do zdravstvenega varstva – 50. in 51. člen), bo moralo v eventualnem sporu glede razmerja med temi načeli oziroma pravicami ter fiskalnim pravilom odločati Ustavno sodišče, katerega praksa je bila v takšnih in podobnih primerih že doslej nadvse nepredvidljiva in včasih tudi nedosledna. To pomeni, da smo se v tem pogledu glede zakonodajnega referenduma v precejšnji meri podali tudi na »pot v neznano«.

Prav tako lahko o poti v neznano vsaj delno govorimo tudi glede fiskalnega pravila kot takšnega, kajti, kot rečeno, bo način in časovni okvir izvajanja ustavne določbe o srednjeročnem uravnoteženju prihodkov in izdatkov proračunov države uredil šele t.i. dvotretjinski zakon. Ta isti zakon bo uredil tudi merila za določitev izjemnih okoliščin, v katerih bo dopustno začasno odstopiti od takšnega uravnoteženja. Ker je postopek za sprejem tega zakona celo zahtevnejši od postopka za spremembo ustave, lahko seveda le upamo, da bo našim poslancem v prihodnjih šestih mesecih v tem pogledu uspelo doseči dvotretjinsko soglasje. Zdaj bodo namreč sami neposredno doživeli vso težo posledic, ki so si jih naložili s tem, ko so se odločili fiskalno pravilo posebej zapisati v Ustavo.

Sam sicer fiskalnemu pravilu, še posebej če ustrezno dopušča nujne izjemne odstope (npr. za oživljanje gospodarstva v ekonomsko kriznih razmerah), nikakor ne nasprotujem, kajti ta t.i. »gospodinjska makroekonomska logika« mi je blizu, saj v dobrih (konjunkturnih) časih narekuje (tudi) varčevanje za slabe čase, v slednjih pa ob ustrezni interpretaciji dopušča dovolj manevrskega prostora za različne izjemne ukrepe. Toda ob tem se občasno še vedno sprašujem, ali morebiti nimajo v (marsi)čem prav tudi tisti poznavalci makroekonomskih in finančnih teorij in praks, ki fiskalnemu pravilu ugovarjajo.

Vsekakor upam, da se tega ne bo razlagalo v smeri, ki bi nas pri reševanju sedanje krize vodilo v kake izrazite neoliberalne ekonomske in finančne prijeme. Prav tako tudi upam, da se ne motijo vsi tisti, ki so menili, da je treba fiskalno pravilo prvič uporabiti že za pripravo proračunov države za leto 2015, kajti nobene resnične ovire ni bilo za to, da se zaradi možnosti »mehkejšega« prehoda k doslednemu upoštevanju fiskalnega pravila to obdobje raztegne do leta 2017. Kakorkoli že, Ustavo moramo v vsakem primeru jemati resno, zato lahko le upamo, da se ekonomisti in politiki pri navedeni oceni niso v čem ušteli ter da bo fiskalno pravilo dolgoročno uspešno v svojem temeljnem namenu.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Pred kratkim sem sodeloval na javni okrogli mizi, kjer je pred pretežno študentskim, torej mlajšim občinstvom eden od govornikov retorično slikovito dejal, da smo predstavniki danes vladajoče generacije (torej tudi moje generacije) z vso dosedanjo korupcijo ter napačnimi odločitvami in dejanji mladim odvzeli prihodnost. Ko je občinstvo tej ugotovitvi pritrdilo s ploskanjem, sem se na to malce v šali in mnogo bolj zares odzval z mislijo, da temu vendar le ne gre ploskati. Aplavz je bil seveda namenjen iskrenosti in slikovitosti govornika, ki smo mu na nek način izrecno ali nemo pritrjevali vsi prisotni. Pa vendar se mi je zdelo pomembno, da tej pretresljivi misli, ki postaja metaforično ali dobesedno vedno bolj boleči spremljevalec sedanje družbene krize, dodam misel, da si prihodnost ustvarjajo mlade generacije v veliki meri tudi same.

Družbena kriza v Sloveniji se v tem času še poglablja. Ne vemo, kdaj jo bomo uspeli dejansko preseči, kajti trenutni pokazatelji so (še vedno) slabi. Usihamo na gospodarskem, finančnem, socialnem in drugih področjih, temu pa se vedno bolj pridružujejo še naravnost sramotna spoznanja o naši neetičnosti ter nizki pravni in politični kulturi. Nedavna študija revizorske hiše Ernst & Young, po kateri je bila Slovenija v primerjavi s 36 državami uvrščena na sam vrh (torej na neslavno prvo mesto!) glede stopnje zaznavanja korupcije v gospodarstvu, nam ne glede na to, kako si lahko interpretiramo metodologijo te raziskave, le še dodatno kaže, da so vsi ideali, ki so nas vodili v državno osamosvojitev, dokončno izpuhteli. V celoti gledano smo osramočeni pred mednarodno demokratično javnostjo ter seveda le še bolj neprivlačni za kakršnokoli vsaj relativno pošteno in nam koristno ekonomsko sodelovanje s tujimi gospodarskimi in drugimi subjekti. Kdo si zdaj še želi poslovati v naši državi? Odgovor je jasen: vsi tisti, ki nas resnično ne cenijo in vsi tisti, ki nas želijo zgolj izkoristiti. Ali je vse to del takšne ali drugačne mednarodne zarote zoper nas? Ali smo ne nazadnje tudi za EU in njene velike politične, finančne in ekonomske akterje le uboga mala državica, ki jo je treba čim prej finančno pogoltniti in si jo tako dokončno povsem podrediti? Ne glede na odgovore na ta vprašanja, smo se v situacijo, ko nismo skorajda nič več vredni in smo zato tudi vedno manj spoštovani in samostojni spravili predvsem sami.

Kaj torej zdaj poreči mlajšim generacijam? Kako jim pogledati v oči po tem, ko smo dopustili, da nas je del naše družbene politične, finančne, ekonomske in druge elite (izraz elita uporabljam tu seveda zgolj v tehničnem pomenu, kajti v vrednostnem pomenu gre za sam podenj naše družbe) s svojo pokvarjenostjo in neumnostjo pripeljal v to situacijo? Kaj poreči ob dejstvu, da se danes naša država mednarodno primerja z mafijskimi okolji, vedno več slovenskih državljanov (p)ostaja brezposelnih ali revnih, mnogi glavni krivci za sedanjo sramotno situacijo pa se večinoma še vedno šopirijo na pomembnih položajih ali pa uživajo v denarju, ki so ga pokradli delavcem in državi/državljanom?

Čeprav gre bolj ali manj za retorična vprašanja, pa je treba predvsem mlajše generacije le opozoriti, da odgovori na njih niso in ne smejo biti docela pesimistični. Celo nasprotno. Ta vprašanja jih opozarjajo izzive, ki so bistvo njihovega družbenega bivanja in delovanja. Dejstvo, da mečejo omenjena in mnoga druga podrobnejša dejstva sramotno luč na našo generacijo (govorim na splošno o svoji generaciji, tj. predvsem o t.i. generaciji staršev), še ne pomeni, da bi morali zdaj mladi kar obupati, žalovati in pasti v apatijo. Če se jim bo dogodilo to, niso opravili življenjskega izpita. Kajti živimo predvsem in tudi zato, da se v procesu lastne individualne in kolektivne življenjske realizacije učimo iz dobrih in slabih del naših predhodnikov. Življenjska naloga otrok katerekoli starosti je, da od staršev in nasploh starejših prevzemajo pozitivne izkušnje, zglede in prakse, zavračajo in presegajo pa njihove negativne lastnosti. Kdor ne sledi temu vodilu, bodisi ne vidi bodisi zavrača darove življenja.

Moja generacija danes prepogosto misli, da ni ali ne bo opravila svoje naloge, če ne bo otrokom in nasploh mlajšim zagotovila materialno ugodnega življenja. V zadnjih letih se vedno pogosteje soočamo z zgrešenostjo te misli, ki je pretirano usmerjena v materialistično dojeto kakovost življenja ter v prepričanje, da moramo že kar starši storiti skorajda vse za naše otroke. Čeprav ne gre zanikati dejstva, da je treba za dostojno življenje imeti ustrezno materialno podlago ter da morajo tudi starši za otroke storiti marsikaj, pa je hkrati jasno, da je kakovost življenja odvisna predvsem tudi od nematerialnih dobrin (zdravje, prijateljstvo, ljubezen, delo, poštenost, solidarnost itd.) ter da je treba mlade predvsem usposobiti, da bodo znali sami ustvarjati svojo prihodnost. Mladi imajo namreč kljub trenutno nezavidljivi splošni družbeni situaciji ogromno možnosti, da skupno in posamično iščejo in najdejo svoje življenjske poti do kakovostnega življenja. Pravzaprav jih napake naše generacije prav spodbujajo in izzivajo v tej smeri.

To seveda ni nobeno opravičilo za sedaj vladajočo generacijo, ki je (so)odgovorna za sedanjo krizo. Ta generacija mora storiti vse, da kolikor je le mogoče odpravi oziroma popravi svoje napake ter to krizo preseže. To je njena temeljna naloga in odgovornost. Naloga te generacije tu še zdaleč ni končana, pri čemer se mora pri reševanju krize čim prej in mnogo bolj povezati tudi z mlajšo (prihodnjo) generacijo. Slednja pa naj ne nasede tistim, ki jo napeljujejo v svetobolje in tarnanje, pač pa naj kljub težki situaciji ohrani optimizem, ob tem pa seveda trdo dela ter se med seboj povezuje v dobrem in koristnem, kajti, kot pravi znani rek, v slogi je moč. Spomnimo se le, kakšne mizerne pogoje so imeli naši starši in stari starši pred, med in po drugi svetovni vojni in kaj vse so potem mnogi izmed njih uspeli dobrega doseči. Kriza je lahko tako tudi močan spodbujevalec domiselnosti, iznajdljivosti, skratka ustvarjalnosti, pri čemer je treba le paziti, da je ta ustvarjalnost vrednostno in razvojno  pozitivna ter da se ne razvije v tisto negativno (nemoralno, neetično, korupcijsko, mafijsko ipd.) smer, ki so jo zaradi svoje temeljne življenjske ne-vednosti izbrali nekateri naši sodobniki in predniki.

Mladim torej želim, da se zavejo večplastnosti in predvsem vseh dobrih plati izzivov, ki jih sedanja kriza postavlja pred njih, nam starejšim pa želim, da nas čim prej sreča zdrava pamet in da nato skupno pometemo nesnago, ki smo jo prinesli ali spustili v naš skupni dom (domovino).

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Če bomo Slovenci resnično želeli preseči sedanjo krizo, se nekaterim skrajnostim v prihodnje ne bomo mogli izogniti. Če želimo ustrezno spreobrniti na bolje naše gospodarstvo, finance, pravno in socialno državo, kulturo in še marsikaj moramo očitno dokaj skrajno zarezati v korupcijo na vseh ravneh ter v mnoge slabe običaje in prakse, ki so nas pripeljale v sedanje stanje. V nekaterih segmentih bo treba z zakonodajo korenito spremeniti tiste dele sistema, ki omogočajo t.i. sistemsko korupcijo. Vse to je in bo seveda neizogibno povezano tudi z mnogimi nujnimi personalnimi spremembami na najvišjih ravneh, pa tudi širše znotraj uradniške, bančne, gospodarske, socialne in drugih sfer, kjer še vedno vedrijo in marsikje celo dominirajo posamezniki s premalo znanja, delavnosti in državljanske zavesti ter s preveliko mero smisla in volje za uveljavljanje nezasluženih privilegijev, za ribarjenje v kalnem ter za jemanje in (pre)razdeljevanje tistega, kar ne pripada niti njim niti njihovim »bližnjim«. Povedano enostavno: v državo in družbo je in bo treba vnesti več reda, delavnosti, poštenosti in odgovornosti. Tega pa enostavno ni mogoče storiti brez določenih radikalnih ukrepov. Brez skrajnosti, torej.

Toda z našimi slovenskimi skrajnostmi je nekako takole. Ko gre za skrajno discipliniranje ali odrekanje na strani drugih, smo vsi zelo odločni, ko pa bi se morali disciplinirati in čemu odreči sami, smo bistveno bolj omahljivi in »zapleteni«. Profesorji, študenti, šolniki, delavci, kmetje, verske skupnosti, uradniki, politiki, sodniki, direktorji, zdravniki, obrtniki, bančniki, športniki, znanstveniki – vsi smo polni idej, kako bi bilo treba rigorozno napraviti red pri drugih, ko pa smo na dnevnem redu sami, se začnemo praviloma obnašati »stanovsko solidarno« in dokazovati, da je treba red in boljše prakse uvesti najprej pri vseh drugih in šele nato pri nas samih. Junakov, ki bi dali zgled ostalim, tako na kolektivni ravni skorajda ni. Seveda to ni kaka velika slovenska posebnost, toda v sedanji situaciji postaja takšna drža posameznih družbenih skupin za celotno družbo vedno bolj destruktivna.

Toda skrajnosti resnično niso nedolžna stvar. Vsaka skrajnost namreč pomeni prekinitev neke kontinuitete, nekega dlje časa trajajočega razvoja. Slovenci, ki marsikje le težko vzdržujemo kontinuiteto, moramo biti pri tem nadvse previdni. To velja še posebej sedaj, ko imamo prvič v zgodovini svojo državo. Če nam ne bo uspelo ohraniti pozitivnih pridobitev in potencialov naše (relativne) samostojnosti, potem bomo odgovorni za največji nacionalni polom v slovenski zgodovini. Ko dosežeš največ, lahko namreč z izgubo tega padeš najgloblje. Pri tem se moramo zavedati, da nismo sovražnik le sami sebi (čeprav smo v tem že pravi izvedenci), pač pa je okoli nas, v EU in širše v svetu, veliko »subjektov«, ki se jim kljub majhnosti slovenskega ozemlja in prebivalstva naša geostrateška lega, naravna bogastva ter ne nazadnje nekatere slovenske banke in podjetja še zdaleč ne zdijo nekaj zanemarljivega. Prav pri ohranjanju naše politične, ekonomske, okoljske, kulturne in druge temeljne substance moramo biti nadvse odločni in previdni, kajti če jo razprodamo ali (kako drugače) izničimo, bomo (p)ostali hlapci – pa če se zdi komu ta prispodoba še tako oguljena oziroma neustrezna.

Kar resnično potrebujemo je zato predvsem prava mera. Kljub nekaterim nujnim skrajnostim, ki jih bo treba uveljaviti pri preboju iz krize, je namreč treba slovensko družbo v celoti vseskozi obdržati v nekem temeljnem ravnovesju. Preveč radikalnih posegov v posamezne dele sistema lahko namreč pomeni kolaps celote.

Naj to ponazorim na eni od aktualnih perspektiv. Mnogi predstavniki nedavno prebujene civilne družbe, ki si z javnim pritiskom na vodilne politične strukture upravičeno prizadevajo uveljaviti višje demokratične in pravne standarde, nastopajo v teh prizadevanjih pogosto s skrajnimi zahtevami. Ker ugotavljajo, da »tam zgoraj vsi kradejo« ter da »so vsi koruptivni in nesposobni«, ti predstavniki civilne družbe zahtevajo ukinitev političnih strank, dosledno uvedbo in izvajanje neposredne demokracije, takojšnji ali vsaj čim prejšnji umik vseh sedanjih politikov ter nekatere druge stvari, ki (lahko) pomenijo precejšen odklon od naše ustavne ureditve. Nekatere politične skupine zahtevajo celo nekakšno drugo republiko, ki pa je vsaj doslej še niso prepričljivo opredelile in pojasnile. Bolečina in jeza mnogih državljanov se lahko vsak hip ponovno prelije v širše javne proteste, le da ti v prihodnje več ne bodo tako miroljubni kot so bili vsaj večinoma dosedanji. Takšna družbena klima je visoko eksplozivna in nas lahko hitro skrajnostno zaniha v širši družbeni nered.

Kljub dobronamernosti zgoraj navedenih in podobnih usmeritev civilne družbe in posameznih državljanov, nas takšne skrajnosti ne bodo rešile ali popeljale v boljšo družbo. Naša ustavna ureditev je (bila) po temeljitem premisleku konec 80-ih in v začetku 90-ih let prejšnjega stoletja zastavljena po vzoru relativno uspešnih evropskih in svetovnih demokracij, zato se temu ustavnemu okviru vsaj v temeljnih vidikih ne smemo odreči. Seveda so lahko dobrodošle izboljšave na področju neposredne in posredne demokracije, volilnega sistema, sodstva, pristojnosti in struktur posameznih državnih organov ipd., toda pot iz krize moramo – kot pogosto poudarjam – iskati znotraj obstoječega ustavnega sistema. To je sistem, ki nas napeljuje k učinkoviti pravni državi z razvito demokratično kulturo in poudarjenim zagotavljanjem človekovih pravic. To, da se tem idealom še nismo dovolj približali, oziroma smo se od njih marsikje celo oddaljili, nas nikakor ne sme zavesti v prepričanje, da lahko na sedanji stopnji naše družbene zavesti ustvarimo politični unikum, v katerem ne bo političnih strank, ljudje pa bodo opustili dosedanje popoldanske in večerne dejavnosti (hobije) ter se začeli namesto tega kot aktivni državljani množično izobraževati in nadvse etično in pravno korektno udejstvovati na področju politike, ekonomije, financ, sociale itd., s čimer bodo ustvarili pogoje za neposredno demokracijo, za delegatski sistem, za izkoreninjenje izkoriščanja človeka po človeku, za solidarno in pošteno družbo ipd.  – Ali ni zanimivo, kako ti bolj ali manj marksistično-socialistični pojmi, ki smo se jim nekako uradno odrekli v začetku 90-ih let prejšnjega stoletja, ponovno stopajo v zavest ljudi, tudi tistih (mlajših), ki sploh ne vedo, da se mnoge njihove današnje socialne in politične zahteve ujemajo z nekoč tako razvpito marksistično filozofijo in družbeno-ekonomsko teorijo.

Skratka, s skrajnostmi velja biti nadvse previden. Prava pot je tista, ki se skrajnostim izogiba. To ne pomeni, da hudih protipravnih ravnanj ne bi smeli in morali strogo obsojati in kaznovati v skladu z zakonom. Prav tako to ne pomeni, da bi se civilna družba morala kakorkoli (samo)omejevati v svojem aktivnem državljanstvu in konstruktivni kritiki oblastnikov. Zagotovo pa se je treba v tem času izogibati spodbujanju državljanov in poklicnih političnih akterjev k zahtevam po radikalnih spremembah ustavne ureditve ter k vsakršnemu spodbujanju nasilja. Takšne skrajnosti bi namreč zagotovo vodile v destruktivne posledice za vse nas in za našo domovino.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

O točki brez povratka (tudi: točki brez vrnitve, točki preloma ipd.) je mogoče zaslediti veliko različnih opisov. V tehničnem smislu lahko, denimo, ta točka pomeni tisti trenutek v času leta z letalom, od katerega dalje se zaradi že porabljenega goriva letalo ne more vrniti na letališče, s katerega je vzletelo. Stara politična zgodovinska soznačnica za točko brez povratka je legendarna prispodoba o Cezarjevem »prečkanju Rubikona«. Ko je ta slavni rimski vojskovodja kljub zakoniti prepovedi s svojo vojsko prečkal reko Rubikon, si je s tem praktično onemogočil vrnitev, kajti če v nadaljnjem pohodu na Rim ne bi bil dosegel zmage oziroma prevlade, bi bil usmrčen. Cezar naj bi po pripovedih prečkanje navedene reke pospremil z izjavo »Alea iacta est« - kocka je padla, kar je prav tako slavna metafora za točko brez povratka. Ko namreč pri igri na srečo igralec (od)vrže kocko in se ta še kotali po mizi, nobene že vložene stave ni več mogoče preklicati.

Nadaljnja prispodoba za točko brez povratka je lahko tudi izjava, da je nekdo za seboj porušil vse (svoje) mostove. V vojaškem smislu to pomeni, da se vojska, ki stori kaj takega, ne more več vrniti nazaj in je prisiljena nadaljevati svoj vojaški pohod proti določenemu cilju. V figurativnem smislu pa lahko to pomeni, da človek, skupina ali kar neka celotna družba stori nekaj takega, kar jo v očeh drugih posameznikov ali družbenih entitet postavi v povsem novo perspektivo, iz katere več ne more stopiti nazaj v prejšnjo. Tako je npr. v drugi svetovni vojni Hitler s svojimi zločinskimi pajdaši zagrešil toliko zločinov zoper ljudi in človeštvo, da od zmagovitih zavezniških držav tudi v (hipotetičnem) primeru svoje predaje in kesanja nikakor ni mogel pričakovati kakršnegakoli odpuščanja, bodisi v smislu pomilostitve nacistov in drugih zločincev bodisi v smislu kakršnegakoli priznanja nemških nasilnih ozemeljskih pridobitev.

Seveda je v resnici vsaka točka na linearno-časovnem kontinuumu zemeljskega življenja točka brez povratka. Povedano preprosteje: vse, kar storimo, je enkratno in neponovljivo. Ničesar ne moremo zares vrniti nazaj, v prejšnje stanje. Vsaka izrečena beseda, vsako dobro ali slabo dejanje – vse to povzroči spremembo v svetu, tj. v našem življenju in življenju drugih, pri čemer te spremembe ne moremo več izničiti. Lahko jo miselno zanemarimo, pozabimo, odpustimo ali se potrudimo vzpostaviti stanje, ki je čim bolj podobno tistemu, ki smo ga z našimi mislimi, besedami in dejanji spremenili. Toda v resnici je to le prihodnost oziroma nova sedanjost, ki nas bolj ali manj spominja na preteklost.

Sintagme »točka brez povratka« torej tudi v personalnem ali družbenem smislu ne smemo razumeti dobesedno, pač pa, kot že rečeno, v njenem metaforičnem pomenu. Ponazarja nam trenutek, v katerem nastopi bistvena, radikalna sprememba nekega osebnega ali družbenega stanja, ki človeka ali družbo bistveno prenovi, bodisi v dobrem ali slabem. Od te točke dalje rečemo, da ta oseba ali družba ni več ista. S tem je v njej pretrgana neka dotedanja kontinuiteta. Tako kot smrt pretrga nit življenja, ali kot vojna ali revolucija povzročita, da ni »nič več tako, kot je bilo«.

Za Slovenijo sta v teh časih ključni dve točki brez povratka. Ena pozitivna in druga negativna. Prva se je verjetno že zgodila, drugo, ki se zagotovo še ni, pa moramo na vsak način preprečiti.

Prvo točko brez povratka smo po moji oceni Slovenci prestopili, ko smo se v zadnjih letih vsaj v pretežni meri dokončno soočili z dejstvom, da smo kot narod še zelo daleč od tistega ideala, s katerim smo se nekako samovšečno poistovetili, ko smo se od državne osamosvojitve dalje opredeljevali kot delovna, poštena, klena in na druge načine uspešna nacija. Takratna začetna »zgodba o uspehu« nas je uspavala, polenila in pokvarila. Seveda nikakor ne vse in ne vse enako, toda vse skupaj zagotovo ravno toliko, da smo tako ali drugače dopustili, da manjšinske klike s svojim neizmernim pohlepom in brezobzirnostjo to našo Slovenijo materialno in duhovno osiromašijo ter spremenijo v deželo korupcije in objestnosti.

Že dolgo se vsak dan seznanjamo z novimi in novimi oblikami podkupovanja, korupcije in diskriminacije (pri zaposlovanju, javnih razpisih, »spregledih« in rušenjih črnih gradenj, »spregledih« dela na črno itd. itd.) ter z najrazličnejšimi oblikami kraje, goljufanja, plagiatorstva ter s številnimi drugimi oblikami nespoštovanja etike in prava oziroma pravne države. Javni protesti civilne družbe so v zadnjih mesecih le potrdili, da je vsa ta umazanija, s katero sta tako močno onesnaženi naša država in dežela, počasi le prebudila našo kolektivno slabo vest in nas potisnila v sicer mučno, a vendar neizogibno iskanje nove zgodbe. Slovenija je v tem pogledu enostavno izgubila nedolžnost. Prekoračila je točko brez povratka.

Zdaj, ko že dodobra vemo, kako smo se onesnažili, ne moremo več nazaj. V tem je tudi nadvse pozitivno sporočilo tega dejstva. Kajti Slovenci ne želimo in nočemo biti tako umazani. Ta zavest prihaja vedno bolj na površje, v ljudeh se prebujata pogum in jeza, ki bosta postopno ustvarila ozračje, v katerem se bodo morali (naj)večji politični, ekonomski, socialni in nenazadnje ekološki onesnaževalci umakniti. Seveda pa je to hkrati občutljiva prehodna faza, v kateri se je treba izogniti podpihovanju negativnih strasti ter ne nasedati provokacijam onesnaževalcev. Povedano enostavno: spremembe, ki jih je treba spodbujati in ustvarjati, morajo biti dosežene po pravni in demokratični poti.

Druga točka brez povratka še ni nastopila. Na srečo. Kot rečeno, do nje ne sme priti. Gre namreč za točko, na kateri utegne slovenska nacija izgubiti svojo življenjsko nacionalno identiteto. S tem torej ne mislim na izgubo formalne državne identitete, ki se kaže v relativno neodvisnem političnem in pravnem statusu naše države (seveda je ta status – na podlagi naše svobodne privolitve – tudi formalno močno relativiziran ob zavezanosti Slovenije mednarodnemu pravu ter zaradi našega članstva v EU). V mislih imam možnost izgube tiste slovenske identitete, ki kaže v našem narodnem bistvu, tj. v tistih posebnostih naše narodno-personalne in prostorske substance, ki daje poseben pečat naši kulturi, ekonomiji, socialni politiki, znanosti, športu in vsem drugim področjem našega delovanja.

Res je, da na mnogih od teh področij našo pravo identiteto še ustvarjamo, ker smo jo bodisi v preteklih letih močno oslabili ali pa je zaradi novih izzivov sedanjosti in prihodnosti še nismo uspeli ustrezno (pre)oblikovati. Toda dokler si pretežno sami prizadevamo za svoj družbeni razvoj, toliko časa ta identiteta vsaj potencialno ni vprašljiva. Če pa bomo zaradi lastne nesposobnosti in negativnosti uspeli našo avtonomnost do konca zapraviti in se morali nato po kakem »grškem scenariju« podrediti in povsem »prodati« tujini, pa se bomo nevarno približali omenjeni drugi točki brez povratka. Če jo prekoračimo in tako zapravimo tisto temeljno avtonomnost in identiteto, ki smo jo kot narod skozi stoletja mukoma in le zelo počasi pridobili, potem seveda nismo vredni vsega tistega, s čimer se deklarativno ponašamo pred svetom in samimi seboj. Toda takšnega katastrofalnega in dokončnega poraza v resnici ne predvidevam. Še vedno verjamem, da bomo uspeli v prihodnjih letih uresničiti tisto, k čemur smo se hote ali nehote zavezali, ko smo prekoračili prej omenjeno prvo točko brez povratka. Toda ali verjamete v to tudi vi?

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Naj v spodbudo javni razpravi o (ne)sprejemljivosti anonimk navedem nekaj svojih stališč. Ta stališča so zgolj okvirna in naj služijo kot izhodišče za nadaljnji razmislek.

Po človeški plati povsem razumem, da včasih življenje posameznika privede v položaj, ko želi neki osebi, skupini oseb, instituciji ali javnosti nekaj sporočiti, vendar se pri tem boji razkriti svojo identiteto. Razlogi za takšen strah so lahko različni. Lahko gre za to, da pisec anonimke meni, da ni dovolj izobražen ali informiran, zato se z razkritjem svoje identitete ne želi osramotiti pred naslovnikom pisanja. Lahko gre za to, da pisec anonimke nekoga zavestno oziroma namenoma žali, obrekuje, opravlja ali ga kako drugače obravnava na grd in nedostojen način, zato se želi z anonimnostjo enostavno izogniti pravni, etični ali kaki drugi odgovornosti in sramoti, ki bi ga doletela, če bi se izvedelo za njegovo avtorstvo. Včasih je situacija takšna, da pisec anonimke opozarja na kake nepravilnosti v svojem delovnem kolektivu ali v ožjem ali širšem življenjskem okolju, pri čemer skriva svojo identiteto le zato, da se mu družbeno vplivnejše osebe ne bi za takšno razkritje tako ali drugače maščevale. Ne nazadnje je lahko anonimna tudi kaka politična ali druga družbena pobuda, kar je lahko bodisi posledica strahu njenega avtorja pred političnim ali drugačnim javnim odzivom na njegovo pobudo, ali pa je, kar je verjetno zelo izjemen primer, anonimna pobuda posledica skromnosti avtorja, ki si za dobro in koristno pobudo ne želi lastiti posebnih zaslug.

Kot rečeno, razumem, da posameznik ali družbena skupina iz zgoraj navedenih ali drugih razlogov napiše anonimko. Vendar pa anonimk načelno ne odobravam. Dopuščam izjemne situacije, ko zaradi utemeljenega strahu pred izgubo službe, pred možnim nasilnim odzivom kake nemoralne osebe ali zaradi kakega drugega podobnega grozečega razloga posamezniku ne ostane drugega, kot da naslovi anonimko na pristojni državni organ ali na koga drugega, ki ima ustrezen vpliv in možnosti, da mu pomaga v težavni situaciji ali da ukrene kaj družbeno koristnega. Toda takšnih opravičljivih situacij je v demokratični in pravno urejeni družbi v resnici zelo malo. V takšni družbi namreč pristojni državni organi ter družbeno vplivni posamezniki vsaj v pretežni meri ne ogrožajo eksistence in osebne sfere posameznikov, ki opozarjajo na neetične, protipravne in druge družbeno škodljive pojave. Povedano drugače, v demokratični družbi in v pravni državi se posameznik, ki argumentirano in dostojno opozarja na nepravilnosti v podjetju, v državnem organu, združenju ali kaki drugi širši ali ožji skupnosti, počuti varnega, zato ne skriva svoje identitete.

Ali je torej dejstvo, da smo v Sloveniji v zadnjih letih soočeni z vedno več obtožujočimi anonimkami (ki jih prejemajo mediji in državni organi, seveda pa tudi vodstva podjetij, zavodov, zbornic, društev in drugih organizacij), le še dodaten dokaz, da demokracija in pravna država pri nas nista uspeli zaživeti v zadostni meri, oziroma da s porastom korupcije ter politične in pravne nekulture še nadalje usihata? Odgovor na to vprašanje je verjetno celo v večji meri, kot si upamo priznati, pritrdilen. Ljudi je vedno bolj strah. Ne zaupajo dovolj politikom, policiji, državnemu tožilstvu, inšpektorjem ter nadrejenim v delovnih kolektivih, kjer so zaposleni. Strah jih je, da bodo ob ustrezni prijavi, ovadbi ali peticiji sami postali predmet sumničenja in preiskovanja, tiste »velike ribe«, na katerih nečedna dejanja bodo opozorili, pa se bodo seveda zaradi svoje družbene moči izognile družbeni obsodbi, še posebej tudi pravnim postopkom in sankcijam.

Za takšne primere je seveda treba imeti razumevanje in jih obravnavati s posebno skrbnostjo oziroma odgovornostjo. Nikakor pa to ne velja za vse druge primere. Predvsem ne za tiste, kjer se posamezniki pritlehno in nečastno skrivajo, ko v svojih anonimkah neutemeljeno oziroma lažno blatijo druge ljudi. S tem mislim na tiste vrste anonimk, ki jih razni neuki, nevzgojeni, zavistni, zafrustrirani in nenazadnje zlobni ljudje objavljajo urbi et orbi preko raznih družbenih omrežij, forumov ali drugih oblik anonimnih zapisov na internetu, ali pa jih po navadni pošti pošiljajo različnih državnim organom, medijem, direktorjem in različnim drugim naslovljencem. Takšnim anonimkam moramo vsi skupaj reči: NE! Takšne anonimke morajo nemudoma romati v koš ali pozabo, saj ne zaslužijo resne obravnave. Če dajemo piscem takšnih anonimk prostor in možnost, da jemljejo dragoceni čas drugim ter da z nedostojnim jezikom in lažmi onesnažujejo naše mentalno okolje, potem smo sokrivi za slabšanje stanja duha v naši družbi.

Če npr. novinar, policist, inšpektor ali vodja nekega delovnega kolektiva prejme anonimno sporočilo, v katerem pisec eno ali več drugih oseb obtoži protipravnih ali drugačnih škodljivih dejanj, bi moral naslovnik takšno pisanje zavreči. Toda ob tem bi se morala uveljaviti dosledna in odgovorna praksa, v skladu s katero bi se morali avtorji različnih obtožujočih sporočil (prijav, ovadb) naslovniku sicer vedno osebno identificirati, vendar pa bi moral naslovnik (policija, inšpektor, novinar, direktor itd.) na njihovo izrecno željo strogo varovati njihovo identiteto, jo ohraniti kot zaupno in je torej ne razkriti nikomur – razen, če bi v to posamezen avtor prijave ali kakega podobnega sporočila privolil v morebitnem kasnejšem pravnem postopku. Takšna praksa bi sprožila s strani novinarja, policista, inšpektorja, direktorja ali koga drugega ustrezne postopke preverjanja resničnosti obtožb, hkrati pa bi terjala tudi ustrezno odgovornost na strani pisca oziroma prijavitelja. Če bi se namreč izkazalo, da je prijava lažna ali zmotna, bi to privedlo tudi do ustreznega opozorila prijavitelju, naslovnik prijave pa bi bil v prihodnje ob morebitni ponovni prijavi s strani iste osebe bolj previden.

V praksi se žal dogaja vse kaj drugega. Inšpektorji, mediji, policija, različne druge institucije in še kdo se neredko na mnoge anonimne prijave odzivajo po povsem drugačnih merilih. To vodi pogosto v prehitro javno stigmatizacijo oseb, na katere se anonimne obtožbe nanašajo, kar se dogaja še posebej v situacijah, ko se na anonimke javno in premalo kritično odzivajo mediji. Z javno povzeto ali objavljeno anonimko, četudi zgolj v obliki »domnev« ali »vprašanj«, se lahko zelo hitro povsem neupravičeno fatalno diskreditira tudi dobrega in v resnici nič krivega direktorja, učitelja, politika, uradnika, zdravnika ali koga drugega.

Kot rečeno, razumem stiske ljudi in njihov strah pred tem, da jih bo njihova odprta oziroma javna kritika nekoga drugega spravila v neugoden položaj. Toda hkrati sem tudi proti strahopetnosti. Če se državljan, ki napiše kazensko ovadbo, politično pobudo ali kritiko kake vplivnejše osebe ne upa izpostaviti s svojim imenom in priimkom, potem naj bo raje tiho (seveda dopuščam izjeme v kaki skrajni sili). Če takšnega principa ne bomo vzpostavili kot temeljnega vodila v naši družbi, bomo le še stopnjevali pritlehnost, zavist in ne nazadnje zlobo, posledično pa sovražni govor, ki prej ali slej vodi tudi v nasilna dejanja. Če bomo na takšen način še nadalje spodbujali mentaliteto netransparentnosti, hinavščine in razširjanja laži, se bomo še bolj oddaljili od demokratičnih standardov in od človeku prijazne družbe. Ker verjamem, da je velika večina Slovencev pogumna in vrednotno pretežno pozitivno naravnana, je zato zelo pomembno, da ta večina s svojimi ustreznimi odzivi na nespodobne anonimke preglasi vse tiste, ki s takšnimi anonimkami škodijo sebi, drugim in navsezadnje vsem nam.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Vem, da bi marsikateri državljan zdajle takoj jezno dodal, da je (bila) naša Ustava že (do) zdaj zagotovo pogosto, grobo in nesankcionirano kršena, pri čemer bi imel v mislih socialne in kake druge človekove pravice, načelo pravne države, načelo enakosti pred zakonom in še marsikaj. O tem se ne želim prepirati, kajti tudi sam si pogosto mislim kaj podobnega, le da ob tem še vedno (optimistično) ocenjujem, da je Ustava v pretežni meri še vedno spoštovana vsaj do tiste mere, da nam ni treba govoriti o ustavni krizi.

Vsekakor pa v zvezi s prvo navedenim hipotetičnim primerom menim, da v sedanji situaciji, ko sicer nedvomno smo v politični krizi, te krize ne gre označevati kot ustavno krizo, saj Ustava vsebuje vse potrebne mehanizme, s katerimi je to politično krizo mogoče demokratično in pravno ustrezno reševati. Kot je splošno znano, smo v situaciji, ko Vlado zapuščata dve koalicijski stranki in ji s tem jemljeta večinsko podporo v Državnem zboru, predsednik Vlade pa je zaradi nedavnega poročila protikorupcijske komisije pod močnim pritiskom velikega dela javnosti, ki ga poziva k odstopu. Vlada torej že postaja manjšinska, predsednik Vlade g. Janez Janša pa javno izjavlja, da ne bo odstopil, pač pa bo še nadalje vodil Vlado, četudi manjšinsko.

Če si na kratko pogledamo, kaj v sedanji situaciji omogoča Ustava, vidimo, da Državnemu zboru v vsakem trenutku dopušča, da oblikuje takšno ali drugačno novo večinsko politično koalicijo ter z večino glasov vseh poslancev preko instituta konstruktivne nezaupnice (116. člen Ustave) izvoli novega predsednika vlade. Na njegov predlog nato imenuje še (nove) ministre in nova Vlada prične z delom. Če politične stranke v Državnem zboru ocenijo, da je bolje, da še naprej deluje sedanja Vlada, četudi nima več večinske podpore med parlamentarnimi strankami oziroma poslanci, potem lahko to Vlado podprejo v nekaterih njenih ključnih projektih, v vmesnem času pa iščejo nove rešitve, ki bi pripeljale do oblikovanja politično bolj čvrste, večinske Vlade.

Na drugi strani se lahko predsednik Vlade, če oceni, da z manjšinsko Vlado ne more uspešno delovati, odloči za svoj odstop, s čimer preneha funkcija celotni Vladi in predsednik republike je na vrsti, da v skladu s 111. členom Ustave sproži proces oblikovanja nove Vlade. Toda predsednik Vlade ima še neko drugo možnost, ki se v dani situaciji ponuja kar sama po sebi. Če mu namreč Državni zbor na njegov predlog na izpraznjena ministrska mesta ne bi želel imenovati novih ministrov, bi lahko predsednik Vlade v skladu s 117. členom Ustave na imenovanje novih ministrov vezal vprašanje zaupnice. To bi pomenilo, da bi Državni zbor bodisi imenoval nove ministre in s tem potrdil, da soglaša s takšno sestavo Vlade, ali pa jih ne bi in bi s tem predsedniku Vlade izrekel nezaupnico. Državni zbor bi imel nato trideset dni časa, da bodisi ponovno glasuje o imenovanju ministrov in z njihovim imenovanjem le izglasuje zaupnico dosedanjemu predsedniku Vlade, ali pa da izvoli novega predsednika Vlade. Če se ne bi zgodilo nič od tega, bi predsednik republike moral razpisati predčasne parlamentarne volitve, na katerih bi volivci ponovno premešali politične karte (kolikor bi jih pač bilo na razpolago), novoizvoljeni Državni zbor pa bi v skladu s 111. členom Ustave oblikoval novo Vlado.

Vsaka od navedenih ustavnih možnosti ima svoje politične prednosti in slabosti. Bistveno je, da se zavedamo, da kakršnikoli izgovori, da Ustava v tem pogledu ne nudi izhoda, ne (z)držijo. Težava je lahko le pri politikih samih. Če namreč ravnajo odgovorno, potem se bodo znali, odločiti za tisto ustavno možnost, ki bo za državo in državljane najboljša – točneje rečeno: najmanj škodljiva. Če bo predsednik Vlade ugotovil, da zaradi izostanka podpore v Državnem zboru ne bo zmogel sestaviti ustrezne ministrske ekipe, bo moral razmišljati bodisi o tem, da v Državnem zboru svoj predlog za imenovanje ministrov veže na vprašanje zaupnice Vladi, ali o tem, da odstopi. Če bo večina v Državnem zboru ugotovila, da si manjšinske Vlade ne želi, bo morala oblikovati novo koalicijo in izvoliti novo Vlado.

Ob vsem tem pa želim opozoriti na neko precejšnjo ustavno nedoslednost oziroma ustavno spornost naše sedanje zakonske ureditve in politične prakse. Tega opozorila ne podajam v smislu kritike sedanji Vladi, kajti ta nedoslednost se je uveljavila že v času prejšnjih Vlad. Gre za prakso, po kateri lahko predsednik Vlade v primeru odstopa ministra njegov ministrski resor začasno prevzame sam ali ga poveri drugemu ministru. Ta praksa sledi 11. členu Zakona o Vladi, ki sicer takšno ravnanje predsedniku Vlade dopušča, pri čemer pa to v skladu s tem zakonskim členom velja le za čas neposredno po izvolitvi Vlade, ko teče postopek imenovanja (liste) ministrov s strani pravkar novoizvoljenega Državnega zbora. Četudi se torej 11. člen Zakona o vladi ne nanaša na situacije, ko iz že formirane Vlade odstopi eden ali več ministrov, je v dosedanji praksi prevladalo stališče, da lahko po analogiji z omenjenim 11. členom tudi v takšni situaciji predsednik Vlade sam prevzame mesto ministra, ki je odstopil, ali pa to mesto poveri drugemu ministru.

Ta praksa analogne uporabe 11. člena Zakona o vladi je očitnem nasprotju s 115. členom Ustave, ki  glede tega določa: »Funkcija predsednika vlade in ministrov preneha, ko se po volitvah sestane nov državni zbor, funkcija ministrov pa tudi z vsakim drugim prenehanjem funkcije predsednika vlade ter z razrešitvijo ali ODSTOPOM ministra, MORAJO PA OPRAVLJATI TEKOČE POSLE do izvolitve novega predsednika vlade oziroma DO IMENOVANJA NOVIH MINISTROV (poudarke dodal M.C.).« Iz poudarjenih delov ustavnega besedila je povsem nedvoumno razvidno, da mora tudi minister, ki je odstopil, opravljati tekoče posle na svojem ministrskem položaju vse dotlej, dokler ni na njegovo mesto imenovan novi minister. Ministre pa na podlagi 112. člena Ustave imenuje zgolj in le DRŽAVNI ZBOR. To torej pomeni, da predsednik Vlade ne more ministra, ki je odstopil, odsloviti iz Vlade oziroma mu dopustiti, da sam odide, ter bodisi »začasno prevzeti« njegov položaj bodisi ta položaj »začasno poveriti drugemu ministru«. Praksa, ki se je torej uveljavila že pred tem sklicem Državnega zbora je torej očitno protiustavna in takšen je tudi 11. člen Zakona o Vladi, če in kolikor se razlaga na takšen neustaven način.

Ustava ne obravnava posebej situacije, ko iz Vlade hkrati odstopi večje število ministrov, Državni zbor pa predloga predsednika Vlade za imenovanje novih ministrov ne podpre. Praktično lahko to npr. v sedanji situaciji vodi v (manjšinsko) Vlado, v kateri bo na koncu le še manj kot dve tretjini ali celo manj kot polovica ministrov s polnimi pooblastili. Takšna situacija je seveda politično in ustavno nesprejemljiva. Morebiti bo res treba razmisliti tudi o kaki zakonski določbi, ki bi lahko – seveda le v skladu z Ustavo – pripomogla k rešitvi iz take zagate. Toda rešitev ponuja, in to je treba poudariti, tudi Ustava. Kot sem zapisal že zgoraj, lahko v takšnem primeru Državni zbor ugotovi, da Vlada ni več sposobna ustrezno opravljati svoje funkcije ter preko instituta konstruktivne nezaupnice oblikuje novo Vlado. Seveda pa lahko isto ugotovi tudi predsednik Vlade ter, kot rečeno, na svoj predlog za imenovanje ministrov veže vprašanje zaupnice Vladi, ali pa se odloči za odstop. Ustavne rešitve torej so, le uporabiti jih je treba.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Ko gre za ključna politična, ekonomska, finančna, socialna in druga družbena vprašanja smo medijsko še vedno najbolj izpostavljeni izobraženci oziroma intelektualci, ki kot strokovnjaki (specialisti) na svojih področjih v člankih, kolumnah, televizijskih in radijskih nastopih oziroma intervjujih izražamo in pojasnjujemo svoja stališča. Kljub temu, da pri soočanjih svojih strokovnih stališč najpogosteje nismo enotni ali soglasni, so prav naša mnenja tista, ki pritegnejo največ pozornosti ter so politikom, gospodarstvenikom, delavcem v upravi in mnogim drugim bodisi v oporo pri njihovem poklicnem razmisleku in delovanju bodisi jim pomenijo izhodišče za njihovo kritično reakcijo. Kljub širokemu mnenjskemu pluralizmu ostajamo torej medijsko izpostavljeni izobraženci oziroma intelektualci ključni javnomnenjski dejavniki (voditelji), zato je ta naša javna vloga zelo odgovorna.

V zvezi s tem menim, da se te odgovornosti mnogi izmed nas ne zavedajo dovolj. Še posebej, ko gre za javno komentiranje zadev, ki imajo takšen ali drugačen političen pomen, mnogi izobraženci niso v čast niti svojim (družboslovnim ali humanističnim) poklicem niti svojemu intelektualnemu poslanstvu. So namreč tako izrazito pristranski in neobjektivni, da s tem več ne koristijo nikomur, niti tistemu, čigar interese (po svojem naziranju) posredno ali neposredno zastopajo. V mislih imam vse tiste politologe, novinarje, pravnike, ekonomiste, sociologe, zgodovinarje, filozofe in druge, ki v svojih  javnih nastopih povsem nekritično in do skrajnosti apologetsko zagovarjajo to ali ono politično skupino, njen program in še posebej njeno vodstvo.

Če morebiti še ne veste čisto zagotovo, koga imam v mislih, naj pojasnim, da svojo kritično ost uperjam v vse tiste javnomnenjske komentatorje, pri katerih vedno že vnaprej veste, kaj bodo povedali, ko bodo komentirali katerokoli (!) zadevo, ki ima političen pomen. Mediji to njihovo v resnici ne-intelektualno in včasih že tudi neetično držo seveda izkoriščajo v svoje namene, s čimer pogosto tudi sami ravnajo etično vprašljivo. Da ne bo pomote, naj takoj poudarim, da seveda ne nasprotujem temu, da imamo t.i. politično (bolj) »leve« in (bolj) »desne« časopise, revije, glasila, televizijske programe ipd., pri čemer vsak od teh medijev za svoje namene uporablja tudi znanje izobražencev, ki po vrednotnem ali svetovnonazorskem prepričanju sodijo (bolj) v ta ali oni spekter političnega prostora. Prav tako seveda razumem, da s(m)o vsi izobraženci tako ali drugače vrednotno, svetovnonazorsko ali politično opredeljeni – pri določenih, vrednotno še posebej intenzivnih vprašanjih (npr. diskriminacija, splav, prostitucija, kazenska politika, liberalna vs. socialna država) je tudi razumljivo, da marsikdo izmed nas v kaki referendumski ali volilni kampanji tudi zaostri svoj nastop ter nastopa skrajno kritično do nasprotne strani. Toda tisti, ki so ves čas skrajno kritični samo do »nasprotne« politične opcije ter prav tako ves čas skrajno apologetski le do »svojih« političnih somišljenikov, ravnajo, kot rečeno, tako v škodo teh somišljenikov kot tudi v škodo slovenskim državljanom, ki jih zavajajo s svojimi intelektualnimi akrobacijami.

Če bi nekatere naše sporne politike, direktorje, bančnike, razne druge funkcionarje ter še koga tisti izobraženci, ki so jim blizu – bodisi po poklicni, politični ali prijateljski plati – že ob prvih etično ali pravno sumljivih in nepravilnih delovanjih opozorili, da se tako ne dela, bi imeli danes v Sloveniji bistveno manj korupcije in kriza bi bila bistveno milejša. Če bi, denimo, intelektualni privrženci Janševe ali Jankovičeve politične stranke obema navedenima voditeljema ves čas sami bolj gledali pod prste, ju vseskozi strogo opozarjali na pomen pravne države, na pravo poslanstvo politike in še kaj, potem bi bila morda to danes dva politika, ki bi lahko celo sodelovala in skupaj z drugimi Slovenijo zmagovito popeljala iz krize. Morda takšni nasveti ne bi bili uspešni, toda v tem primeru bi vsaj vsi ti intelektualci ohranili svojo pokončno držo. Tako pa zdaj izgubljamo vsi: oba navedena in drugi politiki, ki se jim pripisuje protipravno in neetično delovanje, politične stranke, vsi tisti izobraženci v njih ali ob njih, ki nimajo svojega lastnega intelektualnega jaza in poguma ter navsezadnje vsi Slovenci, ki moramo prenašati vso to »intelektualno« nesnago, polno neresnic, prenarejanj in še česa – samo, da bodo zmagali »naši« in ne »vaši«. Če k temu prištejemo še razna ponarejanja diplom in drugačna plagiatorstva, katerih razkrivanju smo priča v zadnjih časih, vidimo, da se številni izobraženci oziroma intelektualci premalo zavedajo svoje družbene odgovornosti.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Upanje je občutek in misel, da se bo zgodilo nekaj, kar (subjektivno) smatramo za dobro. Upanje je torej pričakovanje nečesa prijetnega, lepega, razveseljivega, zato je že tudi to pričakovanje samo po sebi prijetno, lepo in veselo. Kadar upamo se pravzaprav odpremo svoji globlji zavesti, skozi katero se zbližamo s tistim, kar običajno poimenujemo »večni otrok v nas«. Kadar namreč nek pojav, stvar ali osebo razglasimo za naš up, takrat smo nad tem upom nekako očarani, saj povsem »otroško« iskreno in odprto verjamemo, da gre pri tem za nekaj čistega (dobrega, lepega itd.). Zato je tudi naše občutje upanja, ki se ob tem porodi, zelo čisto.

Ta čistost v naši t.i. življenjski, vsakodnevni realnosti pogosto izpade naivno, saj v relativnosti in nepopolnosti sveta ne moremo ničesar doživeti ali užiti kot trajno čisto (dobro, lepo itd.). Če se naše upanje v neko srečno doživetje uresniči, je ta uresničitev neizogibno le začasna, minljiva. Včasih je celo bistveno manj prijetna, lepa ali vzvišena, kot smo si jo zamišljali v okviru svojega upanja. Naše upanje ali očaranost, ki izvira iz globljih razsežnosti naše zavesti, se tako v stiku z nepopolnim površinskim svetom oziroma z našo površinsko zavestjo prej ali slej spremeni v manjše ali večje raz-očaranje. Čarovnija, ki jo naivno otroško pričakujemo, v katero iskreno in nedolžno upamo, se nekako razblini in nas sooči z neizogibno bipolarnostjo in nenehnim spreminjanjem vesolja in nas v njem. Skratka, upanje se zaradi narave človeka in vesolja nikoli ne uresniči in ne more uresničiti v celoti, lahko pa se seveda v teh okvirih uresniči delno in začasno. Prav slednje pa povzroča, da upanje praviloma ne zamre, kajti na podlagi tistih naših upanj, ki se občasno in začasno le uresničijo, se v nas vedno znova prebujajo nova upanja.

Nedvomno drži ugotovitev, da je človek bitje upanja in da popolna izguba upanja oziroma popolno raz-očaranje vodi v obup ali brezup. Če se zgodi slednje, postane človeku njegovo življenje nesmiselno. Zato je tako pomembno, da v sebi in drugih nenehno spodbujamo upanje in s tem voljo do življenja. Četudi včasih za upanje morebiti ni videti prav oprijemljivih oziroma »realnih« razlogov, je treba pri sebi in drugih na vsak način upanje spodbujati. V najhujšem primeru, ko je oseba na meji padca v brezup, tudi z domišljijskimi ali utopičnimi vizijami in spodbudami. Seveda pa je treba s tem prenehati takoj, ko človek spet doseže točko, ko lahko svoje upanje razvija sam in to na stvarnejši podlagi. Tako kot je škodljivo in nevarno pri človeku dopustiti stanje brezupa, je škodljivo in nevarno tudi, če ustvarjamo pri zdravem človeku pretirano upanje v to ali ono. Tudi v zvezi z upanjem torej velja načelo prave mere, po katerem je preveč ravno tako slabo kot premalo.

Če spodbujamo pretirano upanje, razočaramo in prizadenemo »otroka« v človeku, ki upa. Če je ta otrok na ta način večkrat močno prevaran, hudo zboli in na koncu umre. Takrat nastopi v človeku že omenjeni obup ali brezup. Zato je torej izredno pomembno, da ljudi ne zavajamo – vsaj ne zavestno – z lažnimi up(anj)i. Prav zato pa je nadvse pomembno tudi, da stoji za upanjem tudi nekaj zadaj  tj. »za upanjem«, da je torej upanje z nečim ali nekom podprto. Ta podpora je za-upanje. Ljudje pravzaprav sploh ne bi mogli upati, če ne bi ob tem v nekoga ali nekaj tudi zaupali. Če upamo v boljšo plačo, zaupamo svoji delovni sposobnosti in nadrejenemu, da jo bo opazil in ovrednotil z boljšo plačo. Če upamo, da nas bo neka oseba vzljubila, zaupamo v neke svoje lastnosti in sposobnosti ter v to, da jih bo ta oseba (lahko) opazila in vzljubila. Če upamo, da bomo zmagali v športni tekmi, zaupamo svojim športnim sposobnostim itd.

Na najširši ravni, je za (to je: zadaj za) slehernim našim upanjem nekakšno splošno in intuitivno zaupanje bodisi v Stvarnika ali v nekakšne večne in absolutno pravične naravne zakone, ki presegajo prostor in čas, ali kaj podobnega. Že dejstvo, da sploh v karkoli upamo, je namreč pogojeno z zaupanjem v to, da bomo jutri in pojutrišnjem sploh še živeli ter bili sposobni mišljenja, čustvovanja in delovanja.

Božični in novoletni čas je še posebej primeren za naša vsakovrstna upanja. Ta lahko utemeljujemo na za-upanju v boga, vesolje ali naravo, družino ali prijatelje ali kaj drugega. Če odmislimo boga, vesolje ali naravo, ki so sami po sebi onkraj našega človeškega stvariteljskega dosega, je pomembno, da se še posebej v tem času zavemo, da smo lahko kot ljudje čvrsta opora drug drugemu. Kolikor namreč drugim ljudem zbujamo za-upanje, toliko jim tudi omogočamo upanje – in oni enako nam. Če smo torej v nekaterih ali celo v večini svojih dejavnosti zaupanja vredni ljudje, s tem drug drugemu močno izboljšamo in polepšamo svet.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Kot sem v preteklih dneh že javno povedal, je večina tistih predlaganih reformnih predlogov, ki zahtevajo ustavno spremembo, vsekakor vrednih razprave, pri čemer so bili nekateri v preteklosti že tudi formalno obravnavani, kot npr. odpoklic poslanca. Prav slednji predlog je problematičen, saj parlamentarni sistemi odpoklica poslanca praviloma ne poznajo. Po drugi strani so možnost uvedbe večinskega volilnega sistema, poskusnega mandata za nove sodnike, enostavnejši  razpis predčasnih volitev, poenostavitev postopka imenovanja nove vlade in še nekatere druge predlagane rešitve takšne, da vsekakor zaslužijo resno obravnavo.  Toda velika težava je, da v tem času praktično ni možnosti, da bi te spremembe, ki terjajo spremembo Ustave, v Državnem zboru lahko dobile dvotretjinsko podporo poslancev. Zato je smiselno, da politične stranke takoj ugotovijo, ali obstaja politična volja za katero od teh ustavnih sprememb. Če te volje ni, potem je za to škoda vsakega kančka energije. Zdaj mora namreč politika vso energijo in pozornost usmeriti v operativne naloge na področju gospodarstva, sociale, financ, znanosti, kulture, šolstva …, ne pa jo preusmerjati na nekaj, česar zelo verjetno ne bo mogoče izpeljati. Še posebej, če upoštevamo, da večina teh sprememb Ustave nima nobene neposredne povezave z reševanjem krize.

Podanih je tudi nekaj predlogov, ki jih je mogoče doseči s spremembo zakona. Sem sodijo, denimo, odpoklic župana, uvedba finančne policije ter ne nazadnje preučitev smisla obstoja tistih državnih in paradržavnih institucij, ki jih druge primerljive demokratične države nimajo. Premislek o teh predlogih je smiselno opraviti takoj, vendar pa gre tu za manjše posege v sistem. Sam bi se denimo zavzemal za uvedbo finančne policije, za bistveno omejitev privilegijev, ki jih imajo voljeni ali imenovani funkcionarji, ter ne nazadnje za možnost, da se župana, ki izgubi vso politično podporo ali deluje nezakonito, v skrajnem primeru odpokliče ali sankcionira na drug ustrezen način.

Toda tu nimam namena razpravljati o vseh teh spremembah. Želim se strnjeno osredotočiti predvsem na dve predlagani spremembi, za katere še zdaj skoraj ne morem verjeti, da jih je SDS, kot največja vladajoča stranka, res zapisala in predsednik Vlade javno povzel. Gre za naslednja dva predloga: prvič, da se za vse obstoječe sodnike izvede reelekcija (postopek ponovne izvolitve v sodniško funkcijo); drugič, da se Sodni svet Republike Slovenije za čas funkcije predlaganja sodnikov v reelekcijo okrepi s sodnimi strokovnjaki iz mednarodnih sodnih institucij ter vrhovnimi sodniki drugih držav EU. 

Po prvem predlogu bi torej moral vsak sodnik, ki zdaj sodi, v skladu s tem predlogom še enkrat v Državni zbor na ponovno izvolitev. Ne glede na to, ali je odličen, dober ali slab. To je popolna nezaupnica celotnemu(!) sodstvu s strani predsednika Vlade in njegove stranke (SDS). V političnem smislu gre tu verjetno za znano taktiko preusmerjanja pozornosti, kajti s tem želi vladajoča politika kritiko, ki jo ljudje v protestih naslavljajo primarno na celotno politiko, vsaj deloma preusmeriti na sodstvo, ki med državljani ne uživa dosti več zaupanja kot politika (tako je npr. v raziskavi Ninamedie iz oktobra 2012 na lestvici od 1 do 5 zaupanje ljudi v politiko ocenjeno z 1,61, zaupanje v sodstvo pa z 2,20). Toda takšen predlog je tako skrajen in za državo tako škodljiv, da si je kljub njegovi očitni populistično manipulativni naravi treba vzeti nekaj časa in energije in ga izrecno zavrniti. Tega predloga tudi ne moremo šteti za slabo šalo, saj ga je, kot rečeno, uradno predstavil sam predsednik Vlade. In četudi sodstvo v marsikaterem pogledu zasluži kritiko, pa je le treba jasno reči, da takšni skrajni predlogi v sebi ne nosijo prav nič pozitivnega. Tako kot nekateri politiki te dni povsem utemeljeno izpostavljajo, da ni prav, če protestniki za nastale krizne razmere v državi kar počez obtožujejo vse politike, tako morajo prav (ti) politiki storiti vse, da preprečijo takšne radikalno posplošene in poenostavljene kritike sodstva, ki lahko le nadalje škodijo naši že tako ali tako šibki pravni državi. In ob vsem tem se res trudim odmisliti splošno znano dejstvo, da že dlje časa poteka kazenski postopek pred sodiščem zoper predsednika Vlade...

Če ljudstvo v žalosti, prizadetosti, jezi ali celo obupu izreka posplošene obtožbe, je to povsem nekaj drugega, kot če jih izrekajo profesionalni politiki. Če namreč reelekcijo celotnega sodstva predlaga vodilna koalicijska stranka in celo sam predsednik Vlade, je to za državo nadvse škodljivo. Pomislite, kaj bi si mislili o kaki drugi članici EU, če bi njen predsednik vlade podal takšen predlog. In kaj si lahko zdaj mislijo o nas politiki, gospodarstveniki, izobraženci in nasploh ljudje v drugih državah, če jih je novica o tem predlogu morebiti že dosegla? In ob tem naj še spomnim, da je Slovenija ena redkih evropskih držav, kjer sodnike voli parlament, torej izključno politika – kar realno pomeni: politične stranke.

Če začnemo reševati probleme na ta način, potem je treba dati takoj na »reelekcijo« (v ponovno »izvolitev«) ne le vso politiko, pač pa tudi vse novinarje, državne uradnike, državne tožilce in nasploh vse druge pravnike, policiste, inšpektorje in vse druge, med katerimi se skrivajo posamezniki, ki škodijo naši pravni državi, gospodarstvu, sociali in ne nazadnje morali in zdravemu razumu. Naj ob tej ironični ponazoritvi ponovim, da se zavedam mnogih problemov in težav, ki so povezani z našim sodstvom in nikakor nisem proti utemeljeni kritiki in predlaganju ukrepov zoper te pojave in njihove nosilce (tudi sam sem bil v tem pogledu že večkrat javno in konkretno kritičen, v času svojega članstva in predsedovanja Sodnemu svetu pa sem glede negativnih pojavov v okviru pristojnosti tega organa predlagal in sprejemal tudi odločitve). Opozarjam le na škodljivost takšnega kritiziranja vse povprek, še posebej če to prihaja s strani pomembnih državnih institucij.

Prav tako je nezaslišan predlog, da naj se Sodni svet za čas predlaganja sodnikov v reelekcijo okrepi s sodnimi strokovnjaki  iz mednarodnih sodnih institucij in vrhovnimi sodniki drugih držav. To je dodatni udarec lastni državi s strani predsednika vlade. Gre za odrekanje naši državni suverenosti! Skorajda brez ironije lahko rečem, da je to tako, kot če  bi rekli, naj se naša Vlada zaradi sedanje krize nemudoma postavi v postopek reelekcije, Državni zbor pa naj se v procesu izpeljave ponovne izvolitve predsednika Vlade in imenovanja ministrov okrepi z vrhunskimi tujimi političnimi strokovnjaki ter predsedniki parlamentov iz držav članic EU.

Takšna predloga sta torej povsem nesprejemljiva. Upam, da se bo na njiju kritično odzvalo še veliko pravnikov, politikov in (drugih) izobražencev (nekateri so se že). Samo tako lahko v Sloveniji preprečimo širjenje novih nalezljivih virusov, ki bi utegnili dokončno potolči še tiste zadnje zdrave dele pravne države, ki so nam še preostali. Hkrati pa moramo seveda zahtevati nadaljnje intenzivne ukrepe za izboljševanje delovanja sodstva, državnega tožilstva, odvetništva in pravosodja nasploh, predvsem pa tudi prepričljiva javna pojasnila o tem, kdo je odgovoren za tako ali drugače zavožene pravne postopke, kot je bil, denimo, kazenski postopek v primeru Balkanski bojevnik.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

S kapljami čez rob mislim v prispodobi na dogodke, ki so skorajda verižno povozili demokratične in pravne standarde, ki si jih – če tudi to ni zgolj le še privid – prizadevamo zagotoviti v tej naši državi. Nedopustno fotokopiranje poslanskih podpisov na referendumski zahtevi, izginotje referendumskih podpisov, policijsko preverjanje verodostojnosti poslanskih podpisov v parlamentu, primer balkanski bojevnik ter izvolitev kompromitiranih županov v Državni svet – vse to so že kaplje čez rob. Verjetno se sicer kje v ozadju na neprimeren ali celo nedovoljen način pretaka mnogo več grenke tekočine, morda v obliki kakih neprimernih investicij, sanacij in drugih »pretokov«. Toda vse to je pogosto daleč od oči in srca državljanov.  Kar pa je vidno očem, sproža neposredne človeške odzive, v navedenih primerih v obliki razočaranja, zgražanja in  ogorčenja. In zavedati se je treba, da organizirani sindikalni protesti niso nič v primerjavi s tistimi, ki jih spontano vodijo jezne in divje skupine razočaranih, ogorčenih in obupanih državljanov.

Če bomo prelili še nekaj takšnih kapelj čez rob, bo takšnih državljanov že toliko, da jih bo lahko ustavila le organizirana prisila. Država s policijo in pendreki, torej. Tista državna oblast, ki naj bi to ljudstvo varovala in mu zagotavljala človeka vredno življenje. Kljub temu, da si morda kak fanatik ali nevednež tega celo želi, je treba odločno storiti vse, da do tega ne pride. Toda tudi t.i. grški scenarij se lahko zgodi, če ne bomo zelo hitro dojeli, da demokracija in pravna država nista le nekakšni floskuli, pač pa vrednoti, za katere si je vredno prizadevati. Le demokratična in pravna pot iz krize je namreč prava pot. Vsaka druga vodi dolgoročno v diktaturo in (še večjo) nepravičnost.

Naj na kratko povem, kaj si mislim o omenjenih zadnjih dogodkih. Fotokopiranje poslanskih podpisov je najmanj arogantnost in slab zgled. Izguba več sto zbranih referendumskih podpisov državljanov je nedopustna napaka, ki zaradi (še) neovrženih sumov o morebitni protipravni zatajitvi teh podpisov zbuja strah pred bodisi malomarnostjo bodisi predrznostjo državnih uradnikov ali celo javnih funkcionarjev.

Zadeva balkanski bojevnik je nov boleč udarec naši že tako oslabljeni pravni državi, kajti četudi je sodnik sodil po zakonu, so bile nekatere napake na strani državnih organov storjene. Zaradi teh so nekateri obtoženci bodisi mesece neutemeljeno presedeli v priporu ali pa so se nekateri krivci izognili roki pravice, pri čemer je največja družbena škoda ta, da se je v javnosti tudi v tem primeru ustvaril prevladujoč vtis, da zadeve niso potekale zakonito in pošteno.

Izvolitvi mariborskega in koprskega župana v Državni svet sta dokaz, da je naša že tako skromna demokratična kultura padla pod vse razumne nivoje. Oba župana glede na pretekla dejanja očitno nista več osebi, ki bi lahko objektivno uživali dovolj zaupanja za opravljanje javne funkcije, zato bi se morala oba iz etičnih in političnih razlogov že sama umakniti s svojih političnih funkcij. Njuna izvolitev v Državni svet je zato v posmeh vsem poštenim državljanom in pomeni dodatno onečaščenje slovenskega političnega prostora.

Prekinitev seje Državnega zbora zaradi informativnih razgovorov kriminalistov z nekaterimi poslanci glede pristnosti njihovih podpisov na zahtevi za referendum je škandalozna. Četudi je do tega prišlo zaradi povabila samih poslancev ali zaradi zavzetosti kriminalistov, bi si Državni zbor ne smel dovoliti, da njegovo sejo prekine takšna intervencija izvršilne oblasti oziroma policije.

Vse to je seveda le nadaljevanka dosedanjih političnih nespodobnosti in afer, predvsem tistih, pri katerih politika izkazuje visoko stopnjo neobčutljivosti glede etičnih, pravnih in političnih standardov. Ignoranca mnogih politikov zdaj resnično že kaplja preko roba in postaja nevarna.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

IUS-INFO je pravzaprav pravi e-prijatelj. Ker ni živo bitje, ga ne moremo primerjati s človeškimi prijatelji, saj imajo ti nekatere lastnosti, ki jih portal ne more imeti. IUS-INFO se nas ne more fizično dotakniti, se z nami pogovarjati, nas osebno spodbujati ali (dobronamerno) kritizirati naših napak. Prijateljstvo nam ponuja na elektronski oziroma internetni način. Gre torej za drugačno prijateljevanje: ponuja nam koristne pravne in nekatere druge vsebine, pri čemer nam prav nič ne zameri, če ga kritiziramo, izključimo ali nanj občasno poza­bimo. Prva stran portala z najnovejšimi kolu­mnami je brezplačno na voljo vsakomur, dostop do drugih vsebin pa je plačljiv oziroma ga imajo le registrirani uporabniki. IUS-INFO je, če ga sprejmemo v svoj svet, nedvomno naš prijatelj tudi zato, ker nas ne obremenjuje z vsiljivimi in neumnimi komercialnimi vsebinami, ki so preplavile spletne strani mnogih e-medijev, žal tudi tistih, ki ne bi smeli podleči tako imenovanemu rumenemu novinarstvu. IUS-INFO tako s svojim obstojem in prepoznavnostjo v slovenskem in širšem prostoru dokazuje, da je mogoče tudi strokovne in druge resne vsebine tržiti dostojno in odgovorno, brez nepotrebnega podcenjevanja ali poneumljanja uporabnikov.

Seveda ima vsak prijatelj kako pomanjkljivost. Če je ne bi imel, bi verjetno z njim težko shajali. Če nima kake vidne napa­ke, jo moramo najti oziroma odkriti kar sami, pa četudi pri tem pretiravamo ali si jo celo izmislimo. Ljudje pač (še) ne prenesemo popolnosti, čeprav k njej pogosto zavestno ali nezavedno težimo. Zase lahko rečem, da o pomanjkljivostih IUS-INFO sploh kaj dosti ne razmišljam, kajti osredotočam se predvsem na vse tisto, kar mi ponuja koristnega. Ugotovitev o tej ali oni pomanjkljivosti našega e-prijatelja zato prepuščam v prosto presojo vsakemu uporabniku. Želim pa opozoriti na bogastvo vsebin tega portala, ki nam med drugim ponuja zakonske in druge splošne akte iz okvira domače in evropske zakonodaje, vpogled v ustavnosodno in sodno prakso, nekatere pomembnejše aktualne dnevne novi­ce, izbrane strokovne članke iz nekaterih priznanih strokovnih revij, različne koristne e-povezave, seznam odvetnikov in notarjev ter seznam najrazličnejših finančnih in drugih uporabnih pregle­dnic. Portal ima tudi svoj pravniški forum in uporabnikom omo­goča aktivno odzivanje na objavljene in druge aktualne vsebine.

Kot je bilo že omenjeno, je IUS-INFO posebno prepoznaven po svojih kolumnah, ki jih najrazličnejši avtorji namenjajo tako aktualnim pravnim kot drugim življenjskim vsebinam. Sam sem imel čast, da sem pred približno šestimi leti napisal prvo tovr­stno kolumno in vse do danes ostal v krogu rednih kolumnistov. Objavljene kolumne, ki so vse zbrane in dostopne v e-arhivu, po eni strani pravnikom oziroma izobražencem kot avtorjem ponujajo možnost, da »povedo na glas«, kaj si mislijo o tej ali oni zakonski spremembi, sodni odločitvi ter navsezadnje o kakem ožjem ali širšem pravnem problemu, po drugi strani pa lahko na ta način »glasno« razmišljajo tudi o različnih moralno-etičnih, družbenoteoretskih ali filozofskih in drugih družboslovnih ali humanističnih tematikah, ki so v naši družbi danes tako zelo aktualne. IUS-INFO tako odpira še en pomem­ben prostor za kritično javno razpravo, za katero nikakor ne smemo dopustiti, da bi v naši civilno­družbeno in intelektualno podhranjeni Sloveniji klonila pred politikantskim in drugim podobnim primitivizmom ali kako drugače zamrla. Čeprav ne gre pretiravati z oceno o javnem dosegu omenjenih kolumnistov, lahko iz lastne izkušnje in iz pogovorov z nekaterimi drugimi kolumnisti razberem, da se bralci oziroma uporabniki por­tala IUS-INFO na naše kolumne pogosto odzivajo s pohvalnimi ali kritičnimi mnenji. Neredko se seveda tudi zgodi, da se neka zanimiva kolumna prek e-pošte in spletnih omrežij razširi med državljane po vsej Sloveniji in tudi širše, kar vodi občasno tudi v sekundarno objavo, tj. v »ponatis« kolumne v kaki poljudno-strokovni ali drugačni reviji ali časopisu.

Že več let zapored je odmevna vsakoletna izbira desetih najvplivnejših slovenskih pravnikov, ki poteka z glasovanjem prek portala IUS-INFO. Ta izbira, ki se konča z okroglo mizo, na kateri izbrani pravniki razpravljajo o najaktualnejših pravnih vprašanjih (ki jih sooblikujejo uporabniki portala), vedno znova pritegne pre­cejšnjo medijsko pozornost, kar nedvomno pripomore k poveča­nju družbenega pomena prava in pravnega poklica. Še posebno v času, ko je naša pravna država prerešetana na vseh koncih, je vsaka možnost, da pravnike v prizadevanju za izboljšanje stanja sliši tudi širša javnost, nadvse dobrodošla.

Za konec naj izrazim upanje, da bo IUS-INFO še naprej ostal naš e-prijatelj. Želim mu, da se izogne in obrani vulgarnih komer­cialnih trendov, da ostane še naprej predan svojemu temeljnemu poslanstvu in da v tem okviru tudi v prihodnje ustvarjalno išče nove poti k širjenju informacij in znanja.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Seveda marsikaj sploh ni odvisno od predsedniških kandidatov, kajti ustavne in zakonske pristojnosti omogočajo predsedniku republike le zelo omejen vpliv na državno politiko. Sedanja predsedniška kampanja, v kateri se za mesto predsednika države potegujejo le trije kandidati (predsednik dr. Danilo Türk, poslanec Borut Pahor in evropski poslanec Milan Zver), po eni strani očitno kaže, da so politične stranke in volivci ugotovili, da položaj predsednika države ni tista funkcija, v katero bi lahko vsi tisti, ki si želijo boljše in drugačne državne politike, v večji meri polagali svoje upe. Po drugi strani pa kaže ta kampanja tudi vsebinsko enoličnost slovenske politike, ki sicer stalno ponuja nova imena in nove obraze, na koncu pa državljani vedno znova ugotovimo, da se za temi imeni in obrazi skrivajo predvsem stare politične skupine, stari obrazi ter bolj ali manj ista stara vsebina. Vse skupaj bi bilo podobno nekakšnemu normalnemu političnemu dolgčasu, če ne bi bili na pragu že prav dramatične faze naše družbene krize, ki bo, brez upanja, da se kmalu konča, v prihodnjih mesecih terjala dodaten človeški davek na malodane vseh področjih življenja. Predsednik države sicer ni tisti, ki bi moral in mogel voditi politične procese preseganja krize, toda v ta proces bi moral biti vseskozi intenzivno vključen in v njem odigrati pomembno moralno-politično vlogo. Ali jo bo lahko odigral kateri od sedanjih treh kandidatov? Osebno mislim, da je to vprašanje retorično, seveda pa se lahko v tem motim. Kakorkoli že, vsi trije kandidati so javnosti že dolgo znani in težko si je predstavljati, da bi nas lahko v čem pomembnem močno presenetili.

Seveda bi tudi na tem področju potrebovali spremembe ustave. Če namreč želimo imeti t.i. šibkega predsednika države (seveda šibkega zgolj v smislu formalnih pristojnosti), potem naj ga voli parlament. Obremenjevati ljudstvo z volilno kampanjo, ki tu in tam spominja že na cirkus, nima smisla. Po eni strani nas prav te cirkuške prvine, ki smo jih povsem neselektivno in nekritično pobrali na zahodu in v katerih je zunanjemu videzu prirejena in podrejena resnična vsebina, siromašijo v že tako osiromašenemu nacionalnemu dostojanstvu. Po drugi strani pa je ta predvolilni in volilni proces in (deloma) cirkus bistveno predrag glede na svoj končni izid. Če namreč državljani že neposredno volimo predsednika, potem mu dajmo v ustavi predpisati (tj. naložiti!) tudi kako resnejšo pristojnost, npr. pristojnost močnejšega vplivanja na vlado, pristojnost vložitve zakonodajnega veta ali še kaj. Le tako bo namreč vse skupaj pridobilo nek smisel, kajti predsednik bo lahko storil za dobro države in državljanov bistveno več, hkrati pa bo za to nosil tudi svojemu položaju ustrezno večjo odgovornost. Potem bo res osmišljeno to, da ga državljani tudi neposredno volimo.

Toda ustavnih sprememb še nekaj časa ne bo. Ne teh ne kakih drugih, kajti politika ne uspe najti poti k sodelovanju. No, morda se kakšna ustavna sprememba tudi izjemoma po(ne)sreči, toda takšna izjema bo le potrdila dejstvo, da je tudi v nacionalno ključnih zadevah slovenska politična elita pretirano zazrta v tekmovanje za medsebojni prestiž in bistveno premalo predana nalogam in ciljem, ki jih sicer retorično javno zastopa. Naj ob tem poudarim, da se seveda ne zavzemam za kake korenitejše ustavne reforme, kajti kot sem že večkrat zapisal, so naši ustavni temelji dobri. Toda na nekaterih posameznih mestih, kjer stroka že dolgo opozarja na pomanjkljivosti in neustreznosti, bi bile ustavne spremembe nujne in koristne.

Kakorkoli že, prestali bomo tudi sedanjo predsedniško volilno kampanjo, ne vem(o) pa, kako bomo prestali prihodnje mesece in leta. Predsednik republike bo v tem obdobju vsekakor (lahko) igral pomembnejšo vlogo, kajti politični spopadi se bodo občasno zelo zaostrili, prav tako kot tudi odzivi prebivalstva na nova odpuščanja z dela, nadaljnje zniževanje plač, nadaljnje podcenjevanje in poniževanje nosilcev znanja in kulture ter na vse drugo, kar bo še nadalje slabilo socialno in splošno varnost ter že tako slabo stanje duha v družbi. Naj zato za konec brez ironije rečem, da bodo lahko pričakovanja državljanov do prihodnjega predsednika države v tem kriznem času upravičeno večja, zato se predsednik v procesu iskanja in premagovanja družbene krize ne bo mogel in smel izogniti svojemu deležu aktivnosti in odgovornosti.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Pojem spodobnosti se uporablja v različnih povezavah in kontekstih. Če neka športna ekipa izgubi tekmo z močnejšim nasprotnikom z minimalno razliko, lahko rečemo, da je dosegla spodoben rezultat. Nekdo je lahko v spodobni telesni kondiciji, kar predvsem pomeni, da je glede na svojo starost in razpoložljiv čas za telesno vadbo dobro kondicijsko pripravljen. Spodobna je lahko komercialna ponudba, spodoben je lahko obrok hrane, spodobna je lahko obleka in spodobno je lahko ne nazadnje neko delovno ali naravno okolje. Ne glede na ta ali oni kontekst, pomeni spodobnost vedno neko pravo mero kakovosti, torej vsaj neko primernost, korektnost, običajnost, povprečnost, včasih pa tudi nadpovprečnost nečesa, v kar je usmerjena naša pozornost.

Spodobnost je še posebej pomembna na področju etike in prava. Pravzaprav je razumevanje in izkazovanje spodobnosti nekaj, kar bi verjetno morali vključiti v učni načrt pravne fakultete, pa tudi v učne načrte drugih, predvsem srednjih in visokih šol. Ko zdaj natančneje razmišljam o tem, celo ugotavljam, da je že kar nekoliko nespodobno, da tega še nismo storili.

Za kaj v resnici gre? Enostavno za to, da ljudje vsi kdaj kršimo etične, pravne in druge družbene norme, kot so npr. dobri običaji, bonton ali pravila neke športne igre. Pri tem za splošno družbeno vzdušje, sodelovanje in razvoj pogosto ni toliko pomembno le dejstvo, da je do kršitve prišlo, pač pa tudi odgovor na vprašanje, ali je bila takšna kršitev še v mejah neke normalne človeške spodobnosti.

Naj opozorim, da nas etika in pravo ne smeta oropati naše temeljne človeške svobode, tj. tiste, ki jo lahko izrazimo tudi tako, da neki etični ali pravni normi nasprotujemo, bodisi zato, ker se ne sklada z našo osebno moralo, bodisi zato, ker želimo izkazati svoj drugačen pogled na neko zadevo, torej izraziti nek svoj princip ali zgolj neko svojo značajsko posebnost. Tako npr. vsi kdaj kršimo pravne predpise o redu in miru ali pa etične norme o poštenosti in lepem vedenju. Seveda s tem tvegamo, da nas doleti pravna ali etična sankcija. Če nas doleti, smo si jo zaslužili, če nas ne doleti, smo pač, kot temu pogosto rečemo, imeli srečo… Tisto, kar daje takšnim odklonom od etike in prava dodatno razsežnost, pa je, kot rečeno, vprašanje, ali je naš odklon bistveno prekoračil meje človeške spodobnosti.

Če nekdo nekoga namerno poškoduje, okrade, ogoljufa ali kako drugače prizadene, je to neetično in protipravno. Toda če to denimo stori iz jeze, ker je bil razžaljen ali sam napaden, ker je morebiti v hudi materialni stiski, ali ker je nanj bistveno vplivala slaba vzgoja in družba, takrat smo do storilca (lahko) prizanesljivi. Slednje še posebej, če pri dejanju ni pretiraval, ni bil sadističen, neznansko pohlepen, objesten ali kaj podobnega. Če torej ni šel v takšno skrajnost, lahko rečemo, da je njegovo dejanje vsekakor vredno obsodbe, vendar pa še vedno ni prekoračilo neke meje spodobnosti, ki jo pripisujemo tovrstnim storilcem neetičnih ali protipravnih ravnanj. Kolikor pa je dejanje bilo pregrobo, kruto, objestno itd., ali pa povsem neprimerno družbenemu položaju storilca, pa moramo seveda reči, da je storilec prekoračil tudi meje (moralne, človeške) spodobnosti. V tem primeru mora biti tudi naša prizanesljivost do njega manjša, kajti nujno potrebuje jasno opozorilo, da je na najslabši možni življenjski poti.

Če torej neka snažilka, vratar, delavec, svetovalec ali direktor kdaj v podjetju kaj ukradejo, to seveda ni prav. Toda če gre za majhne stvari in se takšna dejanja večkrat ne ponovijo, lahko rečemo, da te njihove tatvine, ki so seveda vsekakor nedopustne in obsodbe vredne, nekako še niso tudi zares nespodobne. Gre pač za izraze človeških slabosti, ki pa ostajajo v nekih »razumnih« mejah. Podobno velja za politike, ki se tu in tam podredijo strankarski direktivi, s katero osebno ne soglašajo, za zdravnike, ki kdaj sprejmejo za svoje delo preobilno darilo, za odvetnike, ki včasih stranko vlečejo za nos, za duhovnike, ki sami kršijo svete zapovedi in ne nazadnje za vse (nas) posameznike, ki se kdaj zlažemo, kaj malega ukrademo, koga malce prinesemo naokoli ali kako drugače storimo kaj nedovoljenega. Seveda se moramo vsi pri tem zavedati, da je z vidika pravne ureditve in etičnih načel povsem prav, če nas za takšna dejanja doleti kazen, ter da nas izostanek odkritja naših nedopustnih ravnanj in izostanek sankcije ne smejo spodbujati k nadaljevanju ali celo stopnjevanju takšnih dejanj. Po drugi strani pa se vsi zavedamo, da moramo do neke mere drug drugemu vsaj človeško, tj. moralno, krščansko, takšne manjše »grehe« predvsem odpuščati, seveda pod pogojem, da iz malega ne začne rasti veliko. Dokler torej pri vsem tem nismo nespodobni, lahko tovrstne zadrege še normalno rešujemo in družbe ne prizadenemo do tolikšne mere, da bi ogrozili njeno celovito delovanje in razvoj. Če pa naše kršitve etike in prava ne poznajo meja, če so izraz nebrzdanega pohlepa, sovraštva ali objestnosti, potem smo prestopili meje spodobnosti. Takrat bi nas moralo postati močno sram in strah. Sram predvsem zato, ker tako močno prizadenemo druge, strah pa zato, ker nas takšna nespodobnost kvari v naši človečnosti ter nas razvojno preusmerja »od svetlobe v temo«.

Slovenci smo od državne osamosvojitve do danes padli predvsem tudi na izpitu spodobnosti. Vsakemu poznavalcu človeške narave in zgodovine je moralo biti sicer že pred dvajsetimi leti več kot jasno, da bo po tako radikalnih družbenih spremembah, kot sta bili vzpostavitev demokratičnega političnega sistema in ustanovitev neodvisne države, prišlo do intenzivnega boja za prevzem politične in ekonomske oblasti v novih razmerah. Toda glede na civilizacijsko stopnjo, ki smo jo – zdaj vidimo, da predvsem in žal le na videz(!) – izkazali Slovenci ob osamosvojitvi, je nekako večina ljudstva pričakovala, da bo naš razvoj v samostojni Sloveniji le bolj politično kulturen in ekonomsko razvojen, kot pa se je izkazalo kasneje. Če smo iskreni, smo bili že v devetdesetih letih deležni številnih informacij, ki so jasno kazale, da je premnoge slovenske državljane popadla obsesivna želja po oblasti in denarju, kar jih je popeljalo v mnoga nespodobna ravnanja. Ne le mnoge politike in direktorje najvišjega ranga, pač pa tudi mnoge druge lovce na kapital in na delež pri državni, lokalni ali kateri drugi oblasti. Postali smo nespodobna družba. Izdali smo lastne ideale in dali našim otrokom nadvse slab zgled. Verjetno smo vsaj s pretirano pasivnostjo k temu pripomogli skoraj vsi, znani pa so tudi mnogi posamezniki, ki so aktivno in v velikem obsegu izvajali nespodobno privatizacijo, nespodobne stečaje, sprejemali nespodobne politične, gospodarske, finančne in druge vodilne odločitve, sprejemali nespodobne odpravnine, sprejemali nespodobne podkupnine, nespodobno lagali in goljufali in se ne nazadnje nespodobno posmehovali vsem tistim, ki so zaradi njih trpeli in še trpijo. Kljub temu, da so mnogi izrazito nespodobni posamezniki znani po imenih in dejanjih, se jih oblast ne upa niti moralno, kaj šele pravno poklicati na odgovornost. Le zakaj? – se glasi retorično vprašanje.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Najprej mi prosim dovolite nekoliko daljši uvod v naslovno temo. Konec vsake pravne države je hkrati tudi konec demokracije. Tiste in takšne, po kateri so vsaj v svojih predstavah v 80-ih in 90-ih letih prejšnjega stoletja hrepeneli vsi iskreni privrženci slovenske osamosvojitve in demokratizacije. Konec pravne države in demokracije pa pomeni marsikaj, česar si verjetno tudi mnogi zagrizeni zagovorniki »trde roke vladanja« ne želijo občutiti na svoji koži ali v svoji neposredni bližini, denimo v okviru svoje družine, rodbine in  prijateljev. Odsotnost demokracije in pravne države namreč praktično pomeni, da je lahko mnogim omejena ali odvzeta svoboda gibanja, mišljenja, govora, informiranja, umetniškega izražanja, ali pa pravica do zasebnosti in nasploh človeško dostojanstvo. Ni več neomejenih in nenadzorovanih izletov po domovini in tujini ter srečanj s komerkoli si poželimo. Policija vas lahko vsak hip pridrži, zaslišuje o vsem mogočem, tudi o vaših najintimnejših zadevah, ter vas seveda po lastni presoji tudi malce »trše« obravnava. O kaki pravici do odvetnika pri prvem zaslišanju kar pozabite. Ukinjeni so vsi kritični mediji. Določene knjižne, internetne in druge informacije ter mnoge literarne oziroma umetniške in druge vsebine so prepovedane. Oblast vas lahko povsod (doma, v službi, na cesti) in kadarkoli snema in vam prisluškuje. Vsaka vaša kritična ali kako drugače »napačna« izjava se inkriminira in vas – po poprejšnjem »tršem« obravnavanju v kaki samotni celici – pripelje v zapor ali v še kakšno hujšo situacijo. Ne upate si več biti iskreni niti pred svojim partnerjem, starši in otroci. Skratka, da ne naštevam dalje, če želite fizično preživeti sebe in svoje bližnje, se morate spremeniti v nekaj, kar v resnici niste, kar pomeni, da postanete prestrašeni, zlagani in nasploh neavtentični.

Seveda si kdo misli, da se mu kaj takega v diktaturi ali totalitarnem sistemu ne more zgoditi, saj iskreno verjame v velikega vodjo, ki naj bi s »trdo roko« zgolj vzpostavil bolj pravično družbo. »Naše«, tj. tiste prave, naj bi zaščitil in poveličal, one »druge«, tj. tiste neprave, pa naj bi nekako nasilno prevzgojil, ali si jih povsem podredil, če ne že kar odpravil. Naivnežev, ki verjamejo v smiselnost takšnega scenarija, je zgodovina prepolna. Bojim se, da jih je ta hip kar veliko tudi v Sloveniji, četudi bi glede na dejstvo, da smo bili še v bližnji preteklosti Slovenci žrtve tujega (nacističnega in fašističnega) ter lastnega (komunističnega) totalitarnega nasilja, moral pričakovati nasprotno.

Prepričane je seveda v danem trenutku nemogoče omajati v njihovih pogledih. Toda vsaj tiste, ki pri sebi še dopuščajo kaj prostora za (samo)kritični premislek in učenje, je treba opozoriti, da veliki vodje in njihove revolucije vedno »žrejo tudi svoje otroke«. Na koncu se v nedemokratičnem režimu med vse državljane, tudi one na oblasti, zaleze močan eksistenčni in vsestransko hromeči strah, mnogi poprejšnji občudovalci velikih idej in velikega vodje pa na lastni koži prepozno ugotovijo, da so naredili gromozansko napako.

Včasih nas domači ali tuji politični in drugi dogodki napeljejo na misel, da bi bilo morebiti treba parlament, politične stranke in pluralizem medijev kar ukiniti, da bi bilo treba tudi omejiti človekove pravice in tako uvesti v družbo več reda in discipline ter da bi bilo ne nazadnje koristno nekatere posameznike, ki mislijo drugače kot mi, kar izgnati. Takšne in podobne misli so seveda hipno razumljive, kadar smo prizadeti, ko spremljamo kake primitivne politične izjave in ravnanja ter ko nas prizadenejo nekaznovana javna laž, goljufija, koruptivnost ter druge družbene krivice in škodljiva ravnanja. Toda vse to nas ne sme zavesti v prepričanje, da lahko dolgoročno odpravo teh težav prinese odprava demokracije in pravne države. Samo s pravnimi in demokratičnimi sredstvi lahko namreč vse te težave rešujemo tako, da družbo hkrati dvigamo v njeni človečnosti in nasploh v vrednotno pozitivnem razvoju. Brez prava in demokracije začnemo padati nazaj, navzdol, tja, od koder smo se s težkimi napori in po dolgem času prebili do točke preobrata. V teh kriznih časih, ko (tudi) v Sloveniji drsimo navzdol, je to spoznanje ključno za vse nas. Ne gre za  vprašanje, ali bo (naša) družba obstala. Gre za to, da moramo svoja življenja osmisliti tudi s prispevanjem k družbeno konstruktivnemu razvoju, če želimo napredovati na poti samorealizacije. Ko bo družba neprimerno bolj razvita kot je danes in je bila v nekaj preteklih tisočletjih, bodo verjetno sedanje razprave o demokraciji in pravni državi bolj ali manj pozabljene in daleč presežene z drugimi temami. Danes in tukaj pa sta demokracija in pravna država del družbeno-eksistenčnega temelja, ki nam omogoča pozitivni civilizacijski razvoj.

Tu se zdaj vračam k naslovni temi. Če hočemo rešiti našo potapljajočo se pravno državo, moramo predvsem preprečiti pretirano instrumentalizacijo policije, državnega tožilstva in sodstva v politične namene. Kljub spremenjenemu svetu, v katerem država kot institucionalizirana oblast nima več tako dominantne vloge kot nekoč (pomislimo le na vpliv multinacionalk in nekaterih mednarodnih organizacij), ostaja jedro pravne države v končni instanci vedno osredotočeno v državnem pravosodju in z njim povezanih sistemih. Različni koruptivni lobiji in kriminalne združbe lahko sicer močno vplivajo na politiko, toda če njihov nedopustni (neetični in protipravni) vpliv ne seže močneje v sfero policije, tožilstva in sodstva, se pravna država obdrži in omogoča ustrezno demokratično družbeno ravnovesje in dinamiko.

Na splošno se lahko na policijo, tožilstvo in sodstvo politično (če se omejim le na politično dimenzijo) nedopustno vpliva neposredno ali posredno. V prvem primeru politično vplivni posamezniki neposredno dajejo nedopustna navodila vodilnim in drugim policistom, tožilcem ali sodnikom ter jih materialno ali nematerialno (napredovanje itd.) podkupijo za svoj namen. Včasih jih prisilijo v nedovoljeno (pristransko, neetično, kaznivo itd.) delovanje z grožnjami njim in njihovim bližnjim, ali tako, da jih prestrašijo na kak drug način. Za nedopusten posreden vpliv pa gre na splošno takrat, kadar politična oblast z neustrezno zakonodajo ali z neustrezno finančno, zaposlitveno in drugačno politiko onemogoči učinkovito delovanje policije, tožilstva in sodstva.

Mnogi posredni škodljivi vplivi politike na policijo, tožilstvo in sodstvo so pri nas relativno lahko prepoznavni, kajti zaradi javnosti prava ter s pomočjo medijev in nasploh javnega dostopa do informacij javnega značaja je relativno hitro mogoče ugotoviti, kje parlament, vlada in ne nazadnje neko ministrstvo vodi neustrezno nadzorno, kadrovsko ali finančno politiko in s tem slabi javne institucije. Tudi o slabih zakonskih rešitvah, ki onemogočajo dovolj hitre in kakovostne pravne postopke se javno pogosto razpravlja. Mnogo težje pa je zanesljivo ugotoviti, kdaj so policija, tožilstvo ali sodstvo morebiti deležni neposrednih pritiskov. Toda tudi o tem bo treba v prihodnje še večkrat neposredno spregovoriti ter odgovorne v politiki, policiji, na tožilstvu in ne nazadnje na sodiščih pozvati h konkretnim in prepričljivim odgovorom.

Ena najhujših zlorab prava, ki se že več let dogaja v Sloveniji, je dolgotrajna javna (o)sramotitev nekaterih oseb s pomočjo v nedogled trajajočih pravnih sumov in obtožb. Tako npr. nekega direktorja javne institucije policija in državno tožilstvo osumita oziroma obtožita hujšega kaznivega dejanja, vladajoča politična oblast pa zaradi tega to osebo nemudoma odstavi z njenega vodilnega položaja. Postopek nato teče in teče in teče… in se npr. tri ali štiri leta ne konča. Ni pravnomočne sodbe. Vse skupaj spominja na grozljivko. Predstavljajte si, da vas policija ovadi, da ste pedofil ali kaj podobnega, ker se domnevno na računalniku preko interneta ukvarjate s tovrstnimi vsebinami. Nato se seveda mesece in mesece ne zgodi nič, mediji in javnost pa ugibajo, koliko otrok ste zlorabili. Na koncu policija celo javno prizna, da je izgubila del dokaznega gradiva, ki ga je zasegla v vaših zasebnih prostorih, zadeva nima ustreznega pravnega epiloga, vi pa se počutite do skrajnosti nemočnega in ponižanega.  

Zamislite si, kako je, če veste, da niste storili ničesar protipravnega, k vam na dom pa pridre več oboroženih policistov in kriminalistov, pri čemer vse skupaj spremlja preko medijev cela slovenska javnost (o le-teh sem že pisal v eni od prejšnji kolumn, zato jih tu, vsekakor ne nedolžne, puščam ob strani). Kaj si o vas mislijo vaši otroci, partner, starši, sosedje, prijatelji, sodelavci? Nato pa vam ta ista policija, državno tožilstvo in na koncu morebiti še sodstvo sploh ne dajo možnosti, da bi se v nekem doglednem času oprali suma. Mine več let, vaše ime je (bilo) umazano, vi pa še sploh niste dobili možnosti, da dokažete nedolžnost. Ponavljam, takšni primeri se pri nas dogajajo. Tako kot spregledi hujših protipravnih dejanj, opustitve utemeljenih kazenskih pregonov, sodni zaostanki in vse ostalo, kar nas moti, jezi in žalosti. Seveda so mnogi preiskovanci in obtoženci krivi, nekateri celo bolj, kot se na sodišču dokaže. Pa vendar to ne spremeni dejstva, da je vsako predolgo držanje človeka pod pravnim sumom brez sodnega epiloga nesprejemljivo.

Še bolj konkretno. Kot je znano, je pri nas pod t.i. utemeljenim sumom in obtožbo, da je storil hujše kaznivo dejanje, sam predsednik vlade. Sum zoper gospoda Janšo je bil »v zraku« že od volilnega leta 2008, nato pa je prišlo lansko leto do pravnomočne obtožnice in nato do začetka sodnega postopka. Zadeva se vleče, traja. Podobno se zdaj dogaja ljubljanskemu županu Jankoviču, vodji politične opozicije in največje politične stranke v državi. Že nekaj časa je »javno osumljen«, zdaj tudi pravno, da je zagrešil nepravilnosti v zvezi z gradnjo stadiona v ljubljanskih Stožicah in morebiti še čim. Če bo kmalu podana ovadba in morebiti zatem obtožnica, bo vse zagotovo spet trajalo mesece in mesece, verjetno kar leta. Vse to in prej opisano je popolnoma nesprejemljivo. Takšno delovanje policije in tožilstva, in kasneje sodišč, uničuje vsako zaupanje v pravo ter s perpetuiranjem sumov in sumničenj dodatno zastruplja našo že tako bolno družbeno ozračje.

Ali je pri tem pomembno, da gre za gospoda Janšo in Jankoviča? Seveda je. Toda, ali nismo pred zakonom vsi enaki? Seveda smo, vendar v ustreznem pravnem sorazmerju. Tako kot za mladoletnike velja poseben pravni postopek in kot so nekateri pravni postopki zakonsko opredeljeni kot nujni (prednostni), bi moral zakonodajalec tudi kazenske postopke zoper najvišje javne funkcionarje opredeliti kot nadvse prednostne in nujne. Tu gre namreč za državni in javni interes. Zagotovo za Slovenijo ni dobro, če nas v tujini in doma predstavljajo in vodijo politiki, ki so v kazenskih postopkih. Zato imamo tudi državljani objektivno gledano še kako velik interes, da čim prej s pomočjo pravnomočne sodbe izvemo, ali so naši voditelji in kandidati na volitvah storili kaj nezakonitega. Kdo bo sicer ljudi prepričal v resnost vseh teh policijskih in tožilskih ovadb in obtožnic, če pa jih proti marsikomu niso vložili vse dotlej, dokler jih niso v to prisilili mediji (tu vsa pohvala slednjim!), proti marsikomu pa zadeve vodijo tako, kot da je povprečna življenjska doba v Sloveniji tisoč let.

Skratka, če se nekoga kazensko osumi, ovadi ali obtoži, je treba to storiti z resno predpripravo in nato zadevo dobro utemeljeno(!) v relativno kratkem času posredovati sodišču. Najbolj pospešeno prav pri javnih funkcionarjih. Tudi sodniki morajo nato pohiteti s sojenjem, seveda v mejah, ki omogočajo korektno izvedbo sojenja. Čim prej je treba vsaj za nekatere postopke, če ne kar za večino, pričeti resno razmišljati o uvedbi kontinuiranega sojenja, ki omogoča sodniku, da začetega sojenja več ne prekinja za več tednov ali mesecev, pri čemer je znano, da lahko nato takšno sojenje traja tudi več let. To kar se, denimo, dogaja v sojenju v zadevi Patria, deluje v očeh javnosti že skorajda neresno (predsednik vlade si več praktično ne vzame časa, da bi se udeleževal sojenja, sodnica se ga k temu ne odloči prisiliti, sojenje se vedno bolj vleče, javnost se norčuje iz nekaterih delov obtožnice in doživlja vse skupaj le kot boj med levimi in desnimi itd.). Vse to in še kaj na splošno in v tem primeru slabi zaupanje v pravno državo.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Naivnost pomeni v psihologiji pretirano zaupljivost do drugih ljudi, paranoidnost pa pretirano sumničavost v dobronamernost drugih. Psihologi pojasnjujejo, da je naiven človek tisti, ki kljub slabim izkušnjam z določeno osebo ali skupino oseb vedno znova verjame, da so se te osebe iskreno spremenile na bolje, če mu le tako rečejo ali obljubijo ali se začnejo do njega vesti prijazno in ljubeznivo. Naiven človek se ne zaveda stare modrosti, da se hudič najraje odene v angelska oblačila. Ponavadi izhaja naiven človek iz takšnega družinskega, šolskega ali drugega okolja, v katerem je pretežno soočen s poštenimi in zaupanja vrednimi ljudmi, ali pa je to okolje do njega pretirano zaščitniško, zato ne uspe v zadostni meri razviti previdnostnih mehanizmov. Seveda pa je del naivnosti tudi osebnostno prirojen. Naiven človek ne dvomi v iskrenost in dobronamernost besed in dejanj drugih, četudi za takšen dvom obstajajo nadvse prepričljivi in vidni razlogi. Naiven človek tudi povsem nekritično verjame, da bosta njegova dobrota in iskrenost pri drugih vzbudila prav takšna občutja in ravnanja. Za naivnega človeka zato pogosto rečemo, da je v svoji dobroti in zaupljivosti že kar nekoliko neumen ali kaj podobnega, saj se iz negativnih izkušenj ne nauči ničesar ali bistveno premalo, zato vselej znova ponavlja iste napake oziroma pri drugih vedno znova spregleda ali zanemari njihove iste negativnosti.

Drugo skrajnost pooseblja paranoidna oseba  ki pretirano dvomi o dobroti drugih oseb. Kot pojasnjujejo psihologi, se takšna skrajna sumničavost včasih usmeri le na eno osebo (npr. v obliki bolestne ljubosumnosti), včasih na določeno skupino oseb, ki jih povezujejo nekatere skupne značilnosti (pripadniki druge rase, spola ali religije, ljudje s kako posebno telesno značilnostjo, politiki itd.), včasih pa kar zoper vse ostale ljudi, kar vodi paranoidno osebo v skrajno odtujenost in osamljenost. Paranoiden človek je vseskozi ali vsaj pretežni del časa zelo nezaupljiv do drugih, v sebi razvija številne domneve o tem, kaj mu drugi ljudje prikrivajo, kaj nedovoljenega skrivaj počnejo in kakšne zarote zoper njega ali družbo načrtujejo. Tako pretirano sumničav človek se ob tem včasih sicer zaveda, da čisto točno ne ve, ali vse, kar domneva, resnično drži, zato se pogosto ukvarja z raziskovanjem in pridobivanjem dokazov za svoje domneve. Toda načelno paranoidnež ne dvomi v obstoj negativnega zakulisja. Taka oseba je zato nagnjena tudi k teorijam zarot, kar pomeni, da mnogim pomembnejšim političnim, ekonomskim in drugim družbenim dogodkom pripisuje, da so rezultat načrtovane zarote s strani takšne ali drugačne skrivne skupine ali organizacije.

Naivnež in paranoidnež se tu in tam pojavita skorajda v vsakem od nas. Tako smo vsi kdaj vsaj malce naivni. Pri tem je zanimivo to, da si moramo to včasih šteti celo v dobro (toda res samo včasih). Če kdaj nekomu zaupamo, čeprav nas je pred tem že nekajkrat nalagal ali kako drugače opeharil, je to sicer po definiciji naivno, toda če pri tem izhajamo iz dejstva, da vedno obstaja vsaj minimalna možnost, da se neka oseba pod določenimi pogoji (npr. po hudi bolezni ali nesreči, po preživetemu hudemu strahu, po daljšem študiju in poglabljanju vase, po daljši spremembi okolja ali po kaki drugi zahtevnejši ali celo travmatični lastni izkušnji) bistveno osebnostno spremeni, potem naše zaupljivo ravnanje ne temelji le na lastni ne-umnosti, pač pa tudi na naši relativno smiselni veri v to, da je v konkretnem primeru prišlo do takšnega osebnostnega ali vedenjskega preobrata. Kadar smo »naivni« zato, ker drugemu zavestno odpustimo pretekle negativnosti in mu zaradi določenih novih dejstev s svojo vero v dobro ponudimo možnost, da se s prihodnjim ravnanjem izkaže kot pošten, iskren ali dober, takrat pravzaprav ne gre več za naivnost, pač pa za naše človečno dejanje pomoči, ki pomeni zavestno tveganje na naš račun. Seveda pa vse to spet postane (še večja) naivnost v pravem pomenu besede, če se druga oseba nato ponovno izkaže za zaupanja nevredno, mi pa ji zatem ponovno, brez pravega oziroma tehtnega razloga spet naklonimo zaupanje.

Tudi paranoidnost je lahko v majhni meri včasih dobra ali koristna (toda res samo včasih), in sicer takrat, ko kljub splošnemu prepričanju sledimo svojim neustavljivim sumničenjem ter s sistematičnim razkrivanjem dejstev dokažemo, da se je resnično zgodilo nekaj, česar dotlej nihče ni imel za možno ali verjetno, oziroma česar nam nihče ni verjel. Včasih se tako potrdijo tudi določene teorije zarote, ki so se jim pred tem mnogi zgolj posmehovali ali jih šteli za povsem neverjetne. Seveda pa se lahko paranoidnost že kmalu zatem spet izkaže za škodljivo, kajti ob potrditvi, da se v določenem primeru nismo motili, nas lahko prevzamejo nadaljnje skrajno sumničave misli in trditve, ki v resnici nimajo nobene osnove.

Ali v Sloveniji obstaja sistemska korupcija? Ali je veliko politikov, državnih uradnikov, policistov, državnih tožilcev, sodnikov in drugih nosilcev javnih funkcij podkupljivih in koruptivnih? Ali so podkupljivi, koruptivni ali kako drugače pokvarjeni direktorji, učitelji, kulturniki, odvetniki, duhovniki itd.? Ali nas bodo isti ljudje, ki so nas pripeljali v sedanje katastrofalno družbeno stanje, uspeli popeljati iz krize in na pot uspešne družbe? Ali na vodenje naše države v veliki meri vplivajo kake tuje obveščevalne službe? Ali so naši vodilni politiki Nemcem, Američanom, Rusom, Kitajcem in drugim tajno obljubili te ali one koristi na račun naših nacionalnih interesov? Ali slovensko politiko usmerjajo ti ali oni »strici«, gospodarski, odvetniški in drugi lobiji, pripadniki različnih lož itd.? Ali pridobivajo politične stranke denar za svoje delovanje tudi na nezakonite načine? Ali sta Borut Pahor in Janez Janša res že pred leti pobegnila v Avstralijo, namesto njiju pa se pri nas v javnosti pojavljata njuna dvojnika? Ali imajo v Sloveniji večino vodilnih položajev v gospodarstvu in politiki resnično v rokah nezemljani, ki so prevzeli zemeljska telesa in način sporazumevanja?

Na takšna in druga vprašanja seveda vsakdo odgovarja po svoje. Naivna oseba praviloma ne verjame, da bi se lahko pri nas dogajale »take strašne stvari«. Takšna oseba sicer dopušča obstoj kakih občasnih in manjših čudaštev ter neetičnih ali protipravnih ravnanj, vendar pa na splošno verjame, da se kake večje »grozote« pri nas skorajda ne morejo dogajati. Po drugi strani pa je seveda paranoidna oseba načelno prepričana, da so vse te in še mnoge druge »grozote« resnične, pri čemer o tem razvija najrazličnejše teorije, o katerih nato ne more nehati razmišljati in jih preizkuša v okviru svoje domišljije in svojih realnih družbenih možnosti.

Slovenski problem je med drugim tudi ta, da imamo na eni strani preveč naivnežev in na drugi strani preveč paranoidnih državljanov. Premalo je tistih, ki se uvrščajo v neko zdravorazumsko realistično skupino. Premalo je takšnih, ki se na eni strani zavedajo, da so naše elite, pa tudi ostali državljani, z egoizmom, nezmernostjo in nepoštenostjo v preteklih letih presegli marsikatero mejo etično in pravno dopustnega, pa tudi vsako mero dobrega okusa, vendar pa na drugi strani s svojo zagrenjenostjo in jezo ne streljajo kar vse povprek in ne obtožujejo teh ali onih vodilnih ljudi in vseh pomembnejših poklicnih skupin kar vsega najslabšega. Premalo je tistih, ki iščejo pravo mero v razmerju med nezaupanjem in sumničavostjo. Premalo je takšnih, ki se sorazmerno zavedajo dobrih in slabih plati nosilcev vodilnih vlog v Sloveniji ter hvalijo dobro in kritizirajo slabo, preveč pa je tistih, ki zaradi strankarske ali ideološke pripadnosti slepo in udarniško hvalijo vse »naše« in kritizirajo vse »vaše«.

Žal je treba priznati, da smo si Slovenci s svojimi voditelji vseh vrst v času od osamosvojitve do danes ustvarili naravnost idealno okolje za spodbujanje paranoidnosti ali za beg v naivnost. Ob vseh neetičnih ravnanjih, ki smo jih zagrešili v politiki, gospodarstvu, sociali, kulturi in na drugih področjih, ter ob sedanji pravi poplavi dejstev in javnih domnev o hudih koruptivnih dejanjih, je po eni strani izredno težko preprečiti obe skrajnosti. Kot da nam državljanom ne ostane kaj drugega, kot da bodisi le še patološko-paranoidno sumimo in dvomimo o slehernem ravnanju oblastnikov in vplivnih ljudi, ali pa da ob lastni nemoči in potrebi po – vsaj navidezno – lepšem vsakdanu pobegnemo v patološko-naivno držo in verjamemo vse ali vsaj večino tistega, kar nam ti lepega govorijo o samih sebi. Ostati nekje v sredini postaja vedno težje, že skorajda nemogoče, kajti z vsako novo razkrito afero se tudi zmerno dobronamerni državljan počuti še večjega bedaka oziroma naivneža, paranoidnež pa slavi svoje nove pirove zmage.

Vsi tisti naši sodržavljani, ki so odgovorni za takšno stanje, se tega očitno še ne sramujejo oziroma ne sramujejo dovolj. Še več, prepričujejo nas, da nam ravno oni zdaj kažejo pravo pot. Zdaj, ko so pokradli, kar se je dalo, ali omogočili in dopustili, da so to storili številni »njihovi«, so očitno kar vsi naši bivši in sedanji vodilni politiki, gospodarstveniki, finančniki in razni drugi »zvezdniki« doživeli notranjo preobrazbo ter spoznali, da so prav oni (tudi) naši rešitelji. Seveda ob tem ne pomislijo, da bi kakšen milijon, ki so si ga prilastili, vrnili v skupni družbeni fond, prav tako kot ne pomislijo, da so ravnali napak. Zakaj le, saj so tako ravnali tudi mnogi drugi. In to so bili seveda neki drugi časi… Pa tudi zdaj čas terja svoje…

Kako ne-umno. In kako žalostno. Za njih. Ne za nas. Prodati dušo za nekaj kratkih let velikih materialnih užitkov in egocentričnega občutka, da imaš oblast in da si pomemben. O teh hudih zablodah že tisočletja govorijo vse avtentične religije, veliki filozofi in ne nazadnje veliki umetniki. Kako nečlovečno, neskromno in podlo do svojih sodržavljanov in prihodnjih rodov. Kako nekrščansko in neetično, če hočete. Pa vendar, kako zelo povprečno in banalno resnično: izkoristiti naivnost drugih za svoj pohlep in občutek moči ter spodbujati pri ljudstvu paranoidnost v smeri namišljenih sovražnikov, z namenom prikriti svoje slabe misli in dela. Vse to negativno se zdaj lomi, sesuva in nas vodi novim časom naproti. To izkušnjo smo očitno potrebovali in zdaj gre le za to, ali se bomo kot narod iz nje resnično naučili kaj dobrega in pametnega. Ali se bomo?

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Pojem odličnost označuje lastnost človeka, dejanja, stvari ali kake druge pojavnosti, ki tako bistveno presega povprečje te pojavnosti, da sodi v njen kakovostni vrh. Človek je v svojih mislih, občutkih in dejanjih odličen takrat, kadar te svoje lastnosti razvije in izrazi v tolikšni nadpovprečni meri, da je v njih mogoče prepoznati novo in kar najvišjo kakovost. Slednja se lahko materializira v filozofskih, znanstvenih, umetniških, tehničnih, gospodarskih in najrazličnejših drugih (odličnih) proizvodih in storitvah.

Toda odlično je lahko v resnici le tisto, kar je ob svoji vrhunskosti glede na specifična merila posameznega področja (npr. vrhunski proizvod ali storitev), ustvarjeno ali prežeto tudi z etično zavestjo, namenom ali sporočilom. Še tako »odlična« misel, dejanje ali stvar v resnici ni odlična, če nima, poleg ostalega, neke vsaj zadostne etične vrednosti. Če nek človeški proizvod ni v dobro človeku in ljudem, če ne vzbuja in spodbuja človečnosti, plemenitosti ali dobrega, pač pa slabo ali zlo, potem tu ne moremo govoriti o odličnosti. Četudi je v nekem etično nevtralnem (npr. golem estetskem, funkcionalnem, »tehničnem«) pogledu takšen proizvod sam po sebi odličen, je ta odličnost le navidezna, lažna. Odličnost je lahko le tisto, kar vodi človeka po poti navzgor ter služi kot zgled drugim pri iskanju prave življenjske smeri.

V znani prispodobi lahko rečemo, da je človeško življenje, kot proces samorealizacije vzpenjanje na goro, pri čemer vrh gore ponazarja modrost, univerzalno ljubezen, blaženost in druge lastnosti, ki jih ljudje v svojih predstavah projiciramo v pojem popolnosti. Poti na vrh je nešteto. Toda če hodimo v smeri navzgor, nas končno vsaka pot, četudi še tako naporna in zapletena, pripelje na vrh. Če zaidemo navzdol, se seveda od vrha oddaljujemo. Ker je pogosto lažje. Vsaj na začetku. Poti navzdol so namreč spočetka manj naporne. V tej smeri smo najpogosteje deležni celo mnogih navidezno »prijateljskih«, »sočutnih«, »razumevajočih« spodbud. Toda ko nato skozi takšno ali drugačno bolečino spoznamo, da smo prisluhnili nepravim, zlim glasovom ter ubrali napačno življenjsko smer, s čimer smo prizadeli sebe, druge in svet okoli nas, se v želji po pravih življenjskih ciljih spet usmerimo navzgor. Kar je zdaj, ko začenjamo z nižje točke, mnogo težje. Toda smer je prava. In naše življenje, četudi zahtevno, ima spet svoj pravi smisel…

Neizogibni del takšne človekove poti navzgor je etika, predvsem v svoji uporabni, delujoči razsežnosti, tj. kot praktična etika. Ta pa seveda predpostavlja teoretično etiko kot posameznikovo moralno-etično (pred)znanje, ki osmišlja in usmerja njegovo etično prakso. Brez celovitega etičnega (samo)razvoja človek ni sposoben delovati v vrednotno in razvojno pozitivni smeri. To pomeni, da brez prizadevanja in doseganja etične odličnosti ni človekovega vzpona, ni njegovega napredka v samorazvoju.

Biti etičen torej ni le nek začasni, kratkoročni imperativ posameznika, ki bi se mu bilo mogoče izogniti oziroma ga ignorirati brez negativnih posledic. Na etiki človek stoji in pade. Na etiki stoji in pade tudi človeštvo. Brez etike drvi navzdol, v dekadenco, degeneracijo in razkroj. Z etiko se vzpenja, plemeniti in izpopolnjuje.

Brez etike na dolgi rok ni zdravja in uspeha. Neetičen človek oddaja vrednotno in razvojno negativne miselne, občutenjske in telesne vibracije, ki s svojim magnetizmom privlečejo nase podobne negativne vibracije – vse skupaj se nato združijo in nadalje progresivno vplivajo na človeka. Ko to dojamemo, spoznamo, kako pomembno je prizadevanje v smeri uresničevanja pozitivnih moralno-etičnih načel in vrednot. Ne ubijaj, ne kradi, ne laži, ne povzročaj škode, ne stori drugemu, česar ne želiš, da drugi stori tebi itd. – vsa ta in številna druga univerzalna moralno-etična načela in vodila so tista, ki nam pomagajo ne le na poti k odličnosti, pač pa tudi k zdravemu in polnemu življenju. Tisti del nas, ki si uspešno prizadeva uresničevati etične vrednote, k nam nenehno privlači dodatne količine teh etičnih vibracij, ki postopno prevladajo nad negativnimi vibracijami, ki jih je v preteklosti sprožil in jih še sproža naš negativizirani pol osebnosti. Z dobroto, poštenjem, iskrenostjo, pravičnostjo, sočutjem in drugimi moralno-etičnimi vrlinami na ta način postopno presegamo v nas prisotne negativne lastnosti, kot so jeza, zavist, sovraštvo, hinavstvo, nepravičnost, brezčutnost itd. S tem širimo svojo etičnost tudi v širšem družbenem in naravnem prostoru ter pozitivno in stimulativno vplivamo na razvoj družbe.

Kakovost družbe se meri tudi po količini njene odličnosti. Ta se lahko udejanja na skorajda vseh področjih družbenega življenja, od filozofije, znanosti in umetnosti, do gospodarstva, kmetijstva, sociale, šolstva, športa in komunalnih dejavnosti. Pri tem je človeško merilo odličnosti ob svoji neizogibni subjektivnosti vedno tudi relativno. Slednje pomeni, da se odličnost človekovih dosežkov na nekem področju opredeli kot takšna glede na (povprečno) stanje vseh dosežkov na tem področju – odlični proizvodi so praviloma tisti, ki ob tem, da prinašajo neko bistveno kakovostno novost, hkrati v najvišji meri presegajo povprečje. Takšne ocenjevalne primerjave lahko npr. potekajo znotraj posamezne države, pa tudi na mednarodni ravni. Tako je lahko nekaj, kar izpolnjuje merilo odličnosti znotraj države, v mednarodnem merilu ocenjeno zgolj kot povprečno.

Toda če govorimo o odličnosti kot bistveno etično soopredeljeni kategoriji, potem je na vseh ravneh, torej tudi na univerzalni (svetovni, mednarodni) ravni, poleg relativnega merila, odločilnega pomena tudi objektivno merilo. To merilo nam daje univerzalna etika, ki zavezuje vsakega človeka. In čeprav je tudi ta etika vedno subjektivno obarvana, je vsaj etični približek objektivnosti tu največji. Prepovedi ubijanja, mučenja in poškodovanja sočloveka so v svoji abstraktni in splošni formulaciji zagotovo nesporne univerzalne etične norme. Prav tako kot npr. zapoved pomoči ubogemu in prizadetemu človeku. Seveda se glede na konkretne okoliščine primerov vse te prepovedi in zapovedi ustrezno prilagajajo celotnemu kontekstu etičnih norm ter kulturnemu okolju, v katerem se etika udejanja. Tako sta lahko npr. v izjemnih primerih povzročanje škode ali odrekanje pomoči revnemu etično opravičljiva zaradi uresničitve drugih etičnih norm (npr. če se s tem obvaruje zdravje in življenje večjega števila ljudi ali prisili reveža k aktivnemu prizadevanju za izhod iz revščine). Seveda so vsi zapleteni in dramatični etični primeri nenehen vir filozofskih in praktičnih premislekov in dilem. Toda dejstvo je, da vsaj na tipski ravni vsak etično prebujen človek priznava ta univerzalna etična načela za temeljni imperativ in praktično vodilo svojega delovanja.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

S pričujočim razmišljanjem ne težim k nobenemu zavezujočemu predlogu ali sklepu. Želim le spomniti na nekaj misli, ki bi zaslužile več resne in osredotočene pozornosti pravnih protagonistov. Nenazadnje se tudi slovensko pravo vedno bolj duši v množici besed in povedi, ki so kljub znanim načelom o javnosti, splošnosti, razumljivosti in nenazadnje transparentnosti prava v resnici namenjene zgolj peščici posvečenim oseb, neredko celo kar tistim, ki so jih proizvedli in nekaterim njihovim poklicnim kolegom.

Vprašajmo se, koliko ljudi v celoti prebere ta ali oni zakon, pravilnik ali statut, ter koliko jih v celoti prebere kakšno sodbo ustavnega, vrhovnega ali katerega drugega sodišča. Vprašajmo se tudi, koliko ljudi v celoti prebere znanstvene ali strokovne knjige ali članke, ki obravnavajo pomembnejša in aktualna pravna vprašanja. Gre seveda za retorična vprašanja. Toda ob tem je zanimivo, da se količina pravnih besedil še nadalje neizmerno povečuje, četudi se vedno bolj zavedamo, da so v njih vloženi čas, trud in energija pogosto večji od koristi ali dobrega, ki ju takšna besedila – če so sploh dovolj kakovostna – prinašajo ljudem oziroma strokovni ali laični javnosti. Če pri tem upoštevamo, da je precej pravnih ali s pravom povezanih besedil tudi premalo kakovostnih, potem je toliko bolj na mestu opozorilo, da nas vsako pretiravanje s pisanjem in govorjenjem le brezplodno izčrpava.

V akademski sferi smo ne le pravniki, pač pa tudi mnogi drugi izobraženci že zdavnaj podlegli plehki in ne-umni ideologiji, po kateri se naša kakovost meri pretežno po številu in kakovosti objavljenih besedil. To preračunavamo v nekakšne točke znanstvene uspešnosti, ki jih prinašajo objave v uveljavljenih revijah ipd. Če takšne ne-umnosti prihajajo z zahoda ali s severa, npr. s kakšne mednarodno uveljavljene univerze, potem se jim seveda kmalu priklonimo in uklonimo, čeprav globoko v sebi vemo, da izrazita prevlada takšnega merila v mnogih primerih ni ustrezna. Fascinirajo nas tudi ne-umnosti, kot je denimo geslo: »Publish or perish«, in nato pišemo in pišemo in pišemo tudi, če nimamo povedati kaj zares novega, koristnega ali pomembnega, s čimer napihujemo svoj ego. S tem nikakor ne mislim reči, da omenjena merila nimajo tudi svojega spodbujevalnega smisla in ocenjevalne vrednosti, toda ko jih prenapnemo preko prave mere, tako kot to praviloma počnemo, postanejo škodljiva.

Prave mere seveda pogosto ne poznajo tudi pravodajalci oziroma politiki, pravniki, uradniki in drugi, ki v okviru izvršilne in zakonodajne veje oblasti, ali pa v organih lokalne samouprave in v kakih organizacijah in združenjih, pripravljajo in sprejemajo zakone, pravilnike, statute ter druge splošne pravne akte. Tudi tu se pogosto izrazito pretirava s pisanjem novih in novih predpisov, s čimer se pogosto tudi povsem zavestno prikrivajo pravi razlogi za neučinkovitost ali zlorabe prava – pogosto so namreč obstoječi predpisi že povsem primerni za ustrezno delovanje pravne države, le da ni prave volje, da bi se jih izvajalo.

Prave mere pogosto tudi ni v sodni veji oblasti, kjer bi lahko sodniki večkrat tudi s krajšimi in boljšimi (bolj konciznimi) obrazložitvami sodb uspešno zaključevali svoja sojenja, tako pridobljeni čas pa bi s pridom uporabili za rešitev večjega števila zadev in za svoje dodatno izobraževanje. Seveda ne gre zanemariti dejstva, da so danes vse veje oblasti na pravnem področju soočene z zelo kompleksnimi situacijami in primeri, pri čemer se vse skupaj že dolgo odraža tudi v kompleksni pravni ureditvi. Toda to ne sme biti izgovor za izogibanje možnostim razumnih in koristnih poenostavitev. Računalniki, internet, druge moderne tehnologije, »copy-paste« tehnika in še marsikaj danes omogočajo sodniku ali sodišču, da relativno hitro zbira najrazličnejše podatke ter lažje kot kdajkoli prej sestavi obsežno obrazložitev svoje odločbe. Toda bolj ko je odločba obsežna, manj je pregledna in večja je verjetnost, da odpira nova in nova nadaljnja vprašanja, kajti ni ga (pravnega) argumenta, ki mu ne bi mogli (stranke, odvetniki, stranke, mediji ali kdorkoli drug) zoperstaviti nasprotnega ali drugačnega argumenta.

Naj poudarim, da nikakor ne pozivam k pretiranemu ali nerazumnemu skrajševanju sodnih odločb. Menim le, da lahko vsak sodnik ali sodišče s poglobljenim razmislekom ugotovi, kje lahko več ali vsaj dovolj pove tudi z manj besedami. Lep dokaz za razmislek v tej smeri ponujajo občasna sporočila nekaterih sodišč za javnost, v katerih je strnjeno, vendar dovolj razumljivo povzeto jedro kake sodne odločitve in njene utemeljitve.

Manj besed torej. Tudi v pravu. Ne vedno in ne povsod. Vendar vedno in povsod, kjer je to mogoče, ne da bi s tem bistveno okrnili vsebino pravnega sporočila. Preobloženost z besedami odbija in pogosto zamegljuje bistvo. Z besedami tako ali tako nikoli ne uspemo dovolj točno povedati tistega, kar želimo izraziti. Na to nas vedno znova opozori bralec ali poslušalec, ki naše besede razume drugače, kot smo želeli (podobno kot vsakdo po svoje dojema umetniško sliko). Ko nato dodatno pojasnimo, »kaj smo želeli povedati«, se vedno znova spet najde nekdo, ki izpodbija ali postavlja pod vprašaj to naše pojasnilo. In tako naprej, v neskončnost – asimptotično. Takšna je pač narava človeškega razuma. Zato moramo na neki točki obmolkniti. Od tu naprej je vse odvisno od dobronamernosti in vživetosti bralca ali poslušalca. Če takšne dobronamernosti ni, sprejme v sporu o neki vsebini v pravni državi končno odločitev pravna oblast, v nepravni državi pa o tem odloči sila močnejšega.

Vsakdo od nas se kdaj zaloti, da govori preveč, da uporablja preveč povedi in besed in s tem ubija duha sporočila, ki ga je želel posredovati drugim. Včasih nas nekdo, ki nam avtoritativno zapove, da moramo nujno skrajšati nek svoj članek, reši pred premnogimi besedami. Ko se lotimo skrajševanja, smo sprva nejevoljni, morda celo malce jezni ali obupani, saj se nam zdi, da je to (pri)sila nad našo ustvarjalnostjo in poseg v našo avtorsko pravico. Toda ko besedilo dokončno skrajšamo, pogosto ugotovimo, da naše temeljno sporočilo ni utrpelo škode ter da je sedaj, ko je bolj strnjeno, celo boljše.

Na tem mestu ni mogoče predstaviti različnih načinov, kako skrajšati takšna ali drugačna pravna ali kaka druga besedila, oziroma kako z manj besedami povedati isto ali več o neki pravni ali drugi vsebini. To niti ni potrebno, kajti vsakdo, ki se spozna na svoje področje, zna sam najti pot do tega. Seveda se »prava mera besed« izmika neki dokonči objektivni opredelitvi, zato je odločitev vsakega posameznika o tem, kako obsežno bo neko (pravno) vsebino artikuliral, subjektivna. Toda s tem ni nič narobe vse dotlej, dokler si posameznik iskreno prizadeva najti to pravo mero in je pri tem odprt za konstruktivne nasvete in nauke. Vsekakor nas čas, v katerem živimo, spodbuja k sprotnemu in koordiniranemu iskanju take prave mere, kajti v nasprotnem primeru se bomo morali na neki točki razvoja zaradi preobilice informacij in argumentacij s tem izzivom soočiti na mnogo bolj radikalen in boleč način.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Počitek je nujni sestavni del našega življenja. Naš organizem večinoma ne zmore nenehne aktivnosti, zato nujno potrebujemo spanec in številne krajše in daljše premore med našim vsakdanjim delovanjem. Res je, da tudi v času takšnega počitka del našega organizma nikoli ne preneha delovati. Tudi v času takšnega ali drugačnega počitka neprestano dihamo, bije nam srce in naši možgani so na različne načine aktivni – če za ponazoritev omenim le nekaj stalnih življenjskih funkcij. Toda na tem mestu zadeve s počitkom ne želim zelo zapletati. Želim enostavno povedati, da človek ne zmore nenehno fizično ali miselno delati, pač pa si mora znati tudi zavestno, tj. v pravem času in na pravi način vzeti čas za počitek.

Po eni strani pomemben t.i. aktivni počitek, ko sicer še vedno kaj intenzivneje delamo in mislimo, vendar ne več tisto, kar smo delali in mislili neposredno pred tem (npr. sodnik se posveti športu ali branju kakega pustolovskega romana), ali pa ko še vedno počnemo isto kot prej, vendar v bistveno upočasnjenem in bolj umirjenem ritmu (npr. sodnik prekine branje sodnega spisa in odide na sprehod, kjer se mu misli še vedno vračajo k spisu, vendar na bolj umirjen oziroma sproščen način). Po drugi strani pa potrebujemo vedno znova tudi t.i. pasivni počitek, kjer prekinemo našo dejavnost tako, da naše telesne in miselne aktivnosti skrčimo na minimum (spimo, poležavamo na plaži, se počasi sprehajamo in ne razmišljamo o ničemer določnem ipd.).

Počitek je zelo pomemben zaradi več razlogov. Najprej zato, ker se seveda v času počitka telesno in miselno razbremenimo in sprostimo ter tako pridobimo nove moči za nadaljnje delovanje. Nadalje zato, ker takrat pač ne moremo zagrešiti »napake pri rednem delu« (v službi itd.), kar nas dodatno osvobaja skrbi, ki nas sicer vsak dan spremljajo pri naših službenih in drugih rednih dejavnostih. Ne nazadnje pa tudi zato, ker takrat sprostimo prostor za vse tiste naše telesne, občutenjske in miselne dejavnike, ki jim sicer ne pustimo »do besede«. Slednje pomeni, da lahko pogosto šele v času počitka zares začutimo in preverimo svoja občutja, čustva, globlje in podrobneje analiziramo svoje misli in vsakodnevno ravnanje ter prisluhnemo nekoliko bolje tudi svoji intuiciji. Tako se nam pogosto porodijo kake dobre in koristne ideje, močneje se zavemo svojih vrlin in slabosti, bolje analiziramo lastnosti svojih sodelavcev, znancev, prijateljev in sorodnikov. Seveda je vse to pogojeno tudi z našo splošno psihofizično sposobnostjo in voljo. Toda počitek vsekakor nudi veliko možnosti za vse povedano in še kaj.

Človek se mora učiti kakovostno počivati. Tega pač večinoma v marsičem ne znamo. Že s tem, kako kakovostno spati, se ne ukvarjamo kaj veliko, razen seveda takrat, ko nas muči nespečnost. Resda se v podjetjih in v mnogih drugih organizacijah, kjer so vodilni zainteresirani za visoko storilnost delavcev, posebni strokovnjaki veliko ukvarjajo tudi s tem, kako optimalizirati delovne odmore, dopuste in druge vidike »počitka«. Toda vse to je namenjeno predvsem maksimalnemu delovnemu izkoristku (pogosto tudi kar izkoriščanju) človeka, ne pa tudi njegovi širši življenjski dobrobiti. Zato se je seveda treba v življenju učiti kakovostno počivati tudi samostojno, oziroma s pomočjo tistih strokovnjakov, ki nas tega učijo z dobrimi in človečnimi nameni ter nas resnično vodijo v (bolj) zdravo življenje na vseh ravneh.

Kadar ne počivamo dovolj, ne znamo pravilno počivati ali si počitka na vzamemo v pravem času se to prej ali slej negativno odrazi na našem počutju oziroma zdravju ter v našem službenem in zasebnem življenju. Če nismo spočiti, smo napeti, nervozni, pesimistični, egoistični in pogosteje delamo napake. Prava mera počitka je zato zelo pomembna pozitivna naložba v nas same. Niti drugim niti sebi ne smemo dopustiti kratenje prave mere počitka, tako med službenim časom, kot doma ali kje drugod. Seveda pa to ne sme biti izgovor za neupravičeno izmikanje službenim in domačim obveznostim in nasploh za izmikanje pred lastno odgovornostjo nasproti drugim. Počitek ne sme voditi v lenobo, v nemarnost, v preveč spanja in premalo dela, v izmikanje našim nujnim dejavnostim, v pretirano zatekanje k zabavi, v uživanje mamil ali v kakšno drugo aktivnost, ki škodi našemu mentalnemu in telesnemu zdravju.

Vse to velja v prenesenem smislu tudi za kolektivne entitete. Tako npr. tudi parlament, vlada in sodstvo potrebujejo pravo mero počitka, pri čemer mora biti seveda tu prava mera postavljena bistveno strožje (tj. ožje)  kot pri kakem drugem kolektivnem telesu, npr. pri kakem ljubiteljskem društvu. Toda tudi oblastni organi in njihovi posamezni člani (politiki, sodniki, uradniki) morajo znati včasih določeno dejavnost za krajši ali daljši čas prekiniti, se od nje malce odpočiti, jo v tem času notranje predelati in tako o njej dodatno premisliti tudi z globljega in širšega vidika, ter se nato vrniti k njej z novim, svežim in kakovostnejšim pristopom. Vse to pa je že stvar pameti, ki se približuje modrosti. Pravo mero počitka ter pravo razmerje med delom in počitkom je namreč vedno znova težko določiti, tako na individualni kot kolektivni ravni. Vsekakor pa je to življenjsko zelo pomembna stvar, zato ne pozabimo večkrat razmišljati tudi o njej.

Zdaj pa vam želim (še naprej) prijetno poletje in z njim pravo mero dobrega počitka.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Tako je, denimo, doktor pravnih znanosti z mariborske pravne fakultete za časopis Dnevnik dne 27.6.2012 izjavil naslednje (v časopisu je njegova navedba v citatu): »O tem kaj je slovenska himna, si ustava in zakon nista enotna. Ustava določa, da je himna Zdravljica, torej celotna pesem. Po ustavi lahko zakonodajalec uredi uporabo himne, ne more pa je skrajšati. Zakonodajalec pa je naredil prav to, himno je skrajšal na eno kitico... Smiselno bi bilo zakon uskladiti z ustavo tako, da bi določal, da je himna Zdravljica, da pa se lahko predvaja tudi del himne: še posebej pri športnih dogodkih ne bi bilo smiselno predvajati vseh osmih kitic.«

Lansko leto je po navedbah zgoraj omenjenega časnika ena izmed političnih strank v zakonodajni postopek poslala novelo zakona o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije ter o slovenski narodni zastavi, s katero se je predlagalo izvajanje Zdravljice v celoti ali v skrajšani, dvokitični različici; ker so predlagatelji pogrešali več domoljubja, so v skrajšani različici k obstoječi sedmi kitice Prešernove Zdravljice dodali še drugo kitico (del te kitice je predsednik Vlade Janez Janša uporabil tudi v poslanici ob omenjenem dnevu državnosti).

Lansko leto sem ob preobilici drugega dela povsem spregledal, da je prišlo do takšnega predloga novele zakona. Če bi to takrat vedel, bi se na njegovo neustavnost odzval že takrat. Seveda ni nič narobe, če si poslanci in državljani prizadevamo za več domoljubja v pozitivnem pomenu te besede. Prav tako ni nič narobe, če predsednik Vlade ali kdo drug ob državnem prazniku v (na)govoru uporabi še kake druge dele Prešernove Zdravljice, ki niso sestavni del državne himne. Povsem napačno in ustavno nedopustno pa je, če Ustavo pravno razlagamo tako, kot da določa za državno himno celotno Prešernovo Zdravljico, pri čemer naj bi bilo po taki razlagi v pristojnosti zakonodajalca, da izbere tiste kitice iz te pesmi, ki se mu zdijo najprimernejše.

Prvi resen problem ravnokar navedenega pristopa je v njegovi očitni absurdnosti, saj bi lahko po takšni razlagi Ustave vsakokratni zakonodajalec po lastni presoji spreminjal zakon, ki ureja himno. To bi pomenilo, da bi npr. lahko poslanci vsako leto ali v vsakem mandatu Državnega zbora drugače določili, katere kitice Prešern-Premrlove Zdravljice predstavljajo himno. Tako bi lahko imela pod eno vladno oziroma parlamentarno koalicijo himna dve kitici, pod drugo tri, pod naslednjo pet itd.

Nadaljnji resen in bistven problem takšnega pristopa pa je v njegovi očitni neustavnosti. Himna je namreč določena že z ustavo in zakonodajalec lahko ureja le njeno uporabo. V tretjem odstavku 6. člena Ustave je namreč zapisano: »Uporabo grba, zastave in himne ureja zakon.« Zakon torej ureja le »uporabo« himne. Himna kot takšna pa je DOLOČENA z Ustavo. Drugače tudi ne more biti, kajti ta ustavna materija je tako pomembna, da jo je povsem nedopustno in neprimerno prepustiti v vsakokratno presojo in določanje tej ali oni vladni koaliciji, ki lahko sprejema in spreminja zakone.

Slovensko himno določa drugi odstavek 6. člena Ustave, ki se glasi: »Himna Slovenije je Zdravljica.« V tej določbi ni zapisano, da je himna »Prešernova Zdravljica« ali pa »Prešern-Premrlova Zdravljica«. To je tudi povsem pravilno, kajti ustavodajalec za himno ni nikoli določil celotne pesmi Zdravljica avtorja Franceta Prešerna, ki jo je (v celoti) uglasbil skladatelj Stanko Premrl. Ustavodajalec je za himno določil zgolj »Zdravljico« zato, ker se je do tedaj slovenska himna že na splošno uveljavila in smo vsi Slovenci točno vedeli, da je »državna himna Zdravljica« sedma kitica pesmi Franceta Prešerna na melodijo iz istoimenske zborovske skladbe Stanka Premrla. Himna Republike Slovenije se je namreč kot takšna ustavnopravno in dejansko splošno uveljavila že po sprejetju amandmaja XII k Ustavi Socialistične Republike Slovenije z dne 27.9.1989 (Ur. l. SRS, št. 32/89). To je bilo sicer še v zadnjih letih prejšnjega, real-socialističnega sistema, toda uveljavitev te himne za Slovence na splošno ni bila sporna niti takrat niti kasneje, tudi ne po prvih demokratičnih volitvah (1990), po katerih je v Sloveniji že delovala demokratično izvoljena oblast. Prav ta oblast je v novo, demokratično ureditev prevzela ustavno že določeno slovensko himno, poleg nje pa tudi že poprej (tudi v real-socialističnem sistemu) uveljavljeno slovensko narodno zastavo. S sprejemom nove ustave pa sta bila, kot je znano, na novo določena slovenski državni grb in državna zastava.

Vse od leta 1989 in kasneje, od uveljavitve slovenske ustave (1991) pa do zdaj, je očitno in splošno sprejeto ter (ustavno)pravno in dejansko priznano dejstvo, da je Zdravljica kot himna (tj. v obsegu, kot jo določa Ustava) sedma kitica Prešern-Premrlove Zdravljice. Vedno in povsod, doma in po svetu, izvajamo himno le kot takšno. Ustavni termin »Zdravljica« ima torej ta specifičen pomen in nobenega drugega. V 6. členu Ustave zapisana beseda Zdravljica torej ni celotna Prešernova Zdravljica ali celotna Premrlova Zdravljica ali nek poljuben del (kitica) ene ali druge.

Povsem jasno je treba reči, da je sprememba slovenske himne mogoča le s spremembo Ustave. Če bi hoteli za državno himno določiti kak drug del Prešern-Premrlove Zdravljice, bi torej morali v 6. členu natančneje oziroma izrecno določiti, kateri del Prešern-Premrlove Zdravljice predstavlja novo himno (četudi bi bilo to nomotehnično nekoliko nenavadno). Osebno sicer nasprotujem spremembi slovenske državne himne. Ob tem pa seveda ne smem in nočem nikomur oporekati njegove legitimne pravice, da izrazi željo ali zahtevo po drugačni himni. Do nje pa lahko, kot rečeno, pride le tako, da se spremeni oziroma dopolni 6. člen Ustave, po poprej demokratično izvedenem ustavnorevizijskem postopku.

Zakon o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije ter o slovenski narodni zastavi (ZGSH) v prvem odstavku 5. člena določa: »Himna je sedma kitica pesmi Franceta Prešerna »Zdravljica«, na melodijo iz zborovske istoimenske skladbe skladatelja Stanka Premrla.« Ta določba za državno himno nima konstitutivnega, pač pa le deklarativni pomen. Državna himna je na podlagi Ustave že splošno sprejeta in uveljavljena, zakon pa jo v uvodnih določbah, ki so podlaga ostalim, le izrecno pojasnjuje. Podobno velja, denimo, za barvna pravila za oblikovanje državne zastave. Ta pravila so v skladu s 4. členom navedenega zakona (ZGSH) sestavni del tega istega zakona, vendar imajo prav tako le deklarativni in nikakor ne konstitutivni pomen. Barvna pravila za oblikovanje slovenske nacionalne zastave, ki je podlaga za državno zastavo, so se namreč uveljavila že zdavnaj prej, verjetno vsaj od leta 1848 dalje, in so splošno uveljavljeni in priznani standard. Če bi npr. zakonodajalec določil za zastavo drugačno barvno lestvico, kot jo poznamo, in bi bila rdeča in modra barva v zastavi bistveno svetlejša ali temnejša, bi takšne zastave nihče ne prepoznal in imel za slovensko. V zvezi s tem se še dobro spomnim, kako sem imel kot sekretar ustavne komisije leta 1991 kar nekaj razgovorov na to temo, saj so se izdelovalci zastav in grba (za katerega prav tako velja zastavi ustrezna barvna lestvica) spraševali, kako je z uporabo teh barv. Seveda je bilo vsem sporočeno, da se tu držimo uveljavljenih standardov. Enako pa mora seveda veljati za himno. Če državno himno že več kot dvajset let izvajamo v obliki sedme kitice Prešern-Premrlove Zdravljice, potem je to prakso, ki je v pravniškem jeziku izraz ustaljene interpretacije 6. člena ustave, vsekakor treba dosledno ohranjati še naprej.

Napačna uporaba himne na uvodoma omenjeni državni proslavi je bila napaka ali provokacija. Iz medijev sem zasledil, da je stranka LDS te dni vložila kazensko ovadbo zoper neznanega storilca, ki je dopustil takšno napačno oziroma protipravno uporabo himne. Osebno sicer menim, da bo to spet po nepotrebnem sprožilo nadaljnjo politizacijo ideoloških tem, ki so jih že razvneli drugi dogodki ob tej proslavi. Menim, da zato takšna ovadba s strani politične stranke v tem smislu ni produktivna. Ob tem pa se seveda čudim, da v tej smeri nič ne storijo pristojni državni organi po uradni dolžnosti. Treba je namreč vedeti, da tu ni šlo za kakšen osamljen in zato morebiti manj pomemben demonstrativni nastop posameznika ali civilnodružbene skupine, ki bi v protestni namen sramotila državne simbole. Tu je šlo za mnogo resnejše dejanje, saj se je državna himna napačno izvajala na državni proslavi.

Za konec naj rečem, da počasi izgubljam upanje, da je v tej naši deželi sploh še kaj resnično svetega. Četudi se zavedam, da je svetost naših zemeljsko-človeških stvari zelo relativna in nepomembna v primeri s celotnim in nam nedoumljivim (božjim) stvarstvom, pa menim, da v realnem družbenem svetu nobena nacija oziroma državno organizirana družba ne more obstati, če ji niso svete nekatere temeljne stvari, ki jo kot takšno konstituirajo. Na ravni države sodijo med takšne svetinje tudi državni simboli.  Zato si želim in prosim vse vas, ki imate radi to našo domovino, da smo spoštljivi do teh svojih simbolov in da k temu postopno priučimo tudi tiste (otroke, mladostnike, nevedne in druge), ki se njihovega velikega pomena premalo zavedajo. Tistim, ki aktualnih državnih simbolov ne marajo, pa moramo seveda v pravno dopustnih mejah dopustiti demokratično svobodo misli in izražanja, pri čemer so jim na voljo tudi pravne možnosti predlaganja sprememb.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Vsak zrel (dozorel) človek razume, da v življenju tu in tam nastopijo posebne okoliščine, ki terjajo od njega, da vsaj za hip preseže samega sebe in se podredi takšnemu ali drugačnemu višjemu dobremu. Takšno višje dobro lahko predstavljajo etična načela, dobri običaji, načela pravne države, domoljubje (patriotizem), osebno in narodovo dostojanstvo, skrb za otroke in družino, lojalnost prijateljem, delovnemu kolektivu, športni ekipi ali kaki drugi entiteti in še bi lahko naštevali. V mislih imam situacije, ko mora biti človek bolj dober, plemenit, časten in tudi krščanski, kot je to lahko v svojem vsakodnevnem življenju. V takšnih trenutkih mora namreč znati v sebi preseči bolečine in kritične misli do drugih, neopazno mora izkazati odpuščanje ter ravnati povezovalno, optimistično in nenazadnje konstruktivno. Takšna situacija je vsekakor tudi državna proslava, ki je namenjena slavitvi države in njenih uspehov oziroma dosežkov ter dviganju nacionalnega duha in povezovanju državljanov.

Velika večina študentov, ki pade na ustnem izpitu, ob odhodu iz profesorjeve pisarne profesorja pozdravi. Kljub temu, da so mnogi študenti v takšnih situacijah bolj ali manj prizadeti, zmorejo v sebi ohraniti toliko bontona in časti, da se na dostojanstven način pozdravijo s profesorjem. To je izraz kulture, brez katere družba ne more obstati. Tudi športna ekipa, ki premore občutek za čast, na koncu tekme kljub porazu in morebitnim krivicam, ki so se ji zgodile med tekmo, seže v roke sodniku in nasprotniku ter slednjemu čestita za zmago. Enako naredijo spodobni in častni politiki, ki izgubijo na volitvah. Spodoben in časten politik celo odstopi s položaja zaradi objektivne odgovornosti, npr. zaradi neke hujše afere v njegovi politični sferi (v stranki, na ministrstvu ipd.), za katero osebno ni kriv, vendar pa šteje, da mora s svojim odstopom simbolično izkazati svoj občutek za politično odgovornost, dati s tem dober zgled drugim ter svojega naslednika čim bolj razbremeniti političnega bremena.

Seveda je še nešteto primerov podobnega častnega in dostojanstvenega ravnanja, kjer posameznik preseže samega sebe v dobro drugih. Mnoga takšna ravnanja so prerasla že v dobre družbene običaje. Tako, denimo, udeleženci pogreba praviloma ne izpostavljajo slabih lastnosti pokojnika, politiki pa v tujini praviloma ne blatijo lastne države. Podobno velja tudi za državne proslave, na katere so vabljeni predstavniki vseh prijateljskih držav, hkrati pa so takšne proslave na očeh vse domače in svetovne javnosti. Državna proslava ni okrogla miza, na kateri bi povezovalec slovesnosti osrednje slavnostne prireditve pred očmi javnosti polemiziral s predsednikom države in v kateri naj bi se predstavniki različnih vej oblasti in političnih strank oblasti držali tako, kot da se naznansko neprijetno počutijo v družbi drug z drugim. Ne gre le zato, da si državljan, ki je še ohranil kaj zdravorazumskosti in ga slovenska politika še ni povsem zamorila s svojimi ideloškimi pritlehtnostmi (ali ni ta vlada ob začetku mandata javno obljubila, da zaradi osredotočenosti na reševanje krize ne bo sprožala ideoloških sporov?), enostavno želi, da bi bili naši vodilni politiki, ko se srečajo na državni proslavi pred očmi javnosti, bolj sproščeni in medsebojno komunikativni. Pri državni proslavi gre predvsem za to, da se ti politiki že zaradi svojih vlog in položajev morajo(!) obnašati državniško, tj. povezovalno in konstruktivno. Državljanom morajo biti pozitiven, ne pa negativen zgled. Skratka, na državni proslavi se morajo obnašati v vseh pogledih častno, preseči morajo sami sebe in pokazati, da spoštujejo dostojanstvo nacije, ki jo predstavljajo.

Na petkovi proslavi Dneva državnosti je velik del politike (ponovno) padel na izpitu. Tokrat morebiti najhuje do zdaj. Spodbujanje ideloške, politične in še kakšne delitve skozi dogajanje ob in na državni slovesnosti je pokazalo, da so mnogi naši vodilni politiki ter njihovi sodelavci in pomočniki še vedno nesposobni tistega nacionalnega povezovanja, ki je nujno potrebno, da naša država in družba zadihata s polnimi pljuči, da bistveno bolj sproščeno in uspešno zaživita v svojih gospodarskih, znanstvenih, kulturnih in mnogih drugih potencialih ter da se iz ekonomske in socialne krize izvijeta na način, ki ju bo povzdignil na višji nivo predvsem tudi v njunih etičnih temeljih. Bistvo etike pa ni v tem, kdo bo koga politično, ekonomsko ali drugače nadvladal ter po možnosti človeško ponižal ali se ga celo znebil, pač pa kdo bo komu boljši prijatelj in sosed, ter tam, kjer je to pač neizogibni del življenja, čim bolj odličen in časten nasprotnik.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

V zvezi s kazenskimi ovadbami, obtožbami in obsodbami, ki so jih bili v zadnjem času deležni kar številni politiki na visokih položajih (predvsem predsednik vlade, ministri, poslanci in župani), se vedno znova zastavljajo ista vprašanja:

-         ali gre za politični konstrukt;

-         ali mora politik visokega ranga zaradi takšnih resnih očitkov odstopiti s položaja;

-         ali ne brije politična oblast norcev iz državljanov, in sicer v smislu gesla: različnost v eno(tno)sti (politiki so različni v svojih značajih in interesih, enotni pa v prikrivanju nečednosti, v katere so bolj ali manj vpletene vse vodilne politične skupine in njihovi protagonisti)?

Če nekoliko pomešam vrstni red odgovorov, naj najprej ugotovim, da je seveda zadnje vprašanje zgolj retorično. Odgovor nanj je jasen.

Prvo vprašanje je zelo zahtevno, kajti ob sedanjem precejšnjem nezaupanju v pravno državo ter ob nekaterih oprostilnih sodbah ali relativno dolgih postopkih v primeru (pred)kazenskega obravnavanja politikov je težko pričakovati, da bo povprečen državljan verjel, da tudi predkazenski in kazenski postopki zoper politike visokega ranga potekajo po enakih merilih in pravilih, kot veljajo za ostale državljane. Poleg tega praktično vsak obdolženi politik pred kamerami in mikrofoni pojasnjuje, da je v vseh pogledih nedolžen ter da je zgolj žrtev politične zarote.

Vse to na nek način tudi močno otežuje delo pristojnih državnih organov. Predstavljate si, da ste policist ali kriminalist, ki morate opraviti zaslišanje predsednika vlade (J. J.) ali ljubljanskega župana in vodje politične opozicije v državi (Z. J.). Predstavljate si, da ste državni tožilec, ki ju želi spraviti v zapor, onadva pa odločno zatrjujeta, da so vaši »dokazi« bodisi neprepričljivi in ponarejeni ter da so vam jih podtaknili njuni politični nasprotniki. Predstavljate si, da ste sodnik, ki se mora odločiti, da bo katerega izmed njiju, ali morebiti oba, poslal v zapor in s tem povzročil konec njune politične kariere (razen, seveda, če se po prestani zaporni kazni, kot kakšna velika zgodovinska ali sodobna osebnost, ne zavihtita ponovno na oblast in dokažeta nepravnost ali morebiti celo zločinskost sistema, ki ju je obsodil)? Predstavljate si, da ju kot sodnik oprostite obtožbe, za katero približno pol Slovencev meni, da je še kako utemeljena. Ali bi vas bilo strah, da boste morebiti naredili usodno napako in razsodili narobe, ali pa da boste vi in vaša družina tarča izsiljevanja, groženj in žaljivih obdolžitev? Ne vem, če ste se kdaj skušali poglobljeno vživeti v takšne situacije, toda zagotovo so zelo težavne in odgovorne. Najhujše pri vsem tem pa je, da ob vseh aferah, lažeh, koruptivnih dejanjih in drugih negativnih pojavih, pa tudi ob vseh mogočih dezinformacijah, ki jih širijo mediji in dobronamerni ljudje ob šanku, skorajda nihče ne more zagotovo vedeti, kaj je resnica in kaj videz.

Če se v nadaljevanju posvetim še drugemu nanizanemu vprašanju, ki ga izpostavljam tudi v uvodu v to kolumno, naj najprej tudi tu ugotovim, da je odgovor nanj vse prej kot lahek. Če je politik osumljen ali obtožen hujšega kaznivega dejanja, to zagotovo že takoj vrže slabo luč nanj in na njegovo politično stranko. Četudi pravno velja t.i. domneva nedolžnosti, po kateri nihče ni odgovoren za kaznivo dejanje, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo, je sleherni obdolženec javno negativno ožigosan (stigmatiziran) v trenutku, ko se razve, da je nečesa osumljen ali obtožen. Obdolženega politika takšna obdolžitev nedvomno takoj oropa vsaj dela njegove politične in osebne kredibilnosti, kar seveda negativno vpliva tudi na njegovo politično stranko in politične somišljenike. Ali mora zato politik v tem trenutku odstopiti? Ali mora na ta način svojo stranko in simpatizerje odrešiti negativnega bremena? Ali je res, kot javno trdijo nekateri komentatorji, da lahko potem obdolženi politik še vedno na sodišču dokaže svojo nedolžnost in se ponovno vrne v aktivno politiko ali celo zavihti na sam politični vrh, od koder so ga tako nepošteno pregnali njegovi nasprotniki?

Predlagam, da naredite namišljeni poskus pri samem sebi. Zamislite si, da ste župan svoje občine. Nekega dne v lokalnem časopisu nekdo objavi, da ima dokaze, da ste pedofil. Obiščejo vas kriminalisti in že v nekaj dneh cela država izve, da ste v (pred)kazenski preiskavi. Vi seveda dobro veste, da je vse skupaj zlonamerna izmišljotina. Žal pa v to ne morejo kar takoj verjeti vsi ostali državljani, ki jih je dosegla ta informacija. Vaša družina, vaši otroci, partner, starši in drugi sorodniki so prizadeti. Kamorkoli gredo, jih spremljajo pomenljivi pogledi sošolcev, sodelavcev, prijateljev, znancev in neznancev. Nekateri jim postavljajo vprašanja. Morda si celo mnogi občani mislijo, da je tam, kjer je dim, tudi vsaj malo ognja. Vaši politični podporniki v občini so v zadregi. Želijo vas podpreti, vendar morajo prej od vas izvedeti, da niste krivi. Toda, ali vam lahko kar verjamejo na besedo. Ali morebiti niste tudi vi le tipičen politik, ki včasih tudi kaj prikrije ali se zlaže? In ali ni vsakdo pod kožo krvav in se mu morda lahko zgodi tudi kaj takega, hudo nespodobnega? Dvom tukaj, dvom tam. Vsi čakajo na resnico. Vi jim jo seveda takoj poveste, posredujete jo medijem in s tem vsem državljanom. Pa vendar, saj veste, kako je, najlažje je reči, tega nisem storil – to pač počnejo vsi politiki. Dokažite vendar, da ste nedolžni. Toda, kako boste to dokazali, če pa se kazenski postopek še ni niti začel, pa tudi če bi se že začel, je do pravnomočne oprostilne sodbe še daleč. Če boste oproščeni na prvi stopnji, se lahko državni tožilec pritoži in postopek se nadaljuje pred višjim sodiščem – in spet traja, traja… In potem ste, denimo, nekega dne pravnomočno oproščeni. Kako leto ali dve zatem, ko so vas po nedolžnem oblatili. V tem času se je zgodilo že marsikaj. Vaša politična kariera je bila lahko zaradi neresničnih obtožb in kazenskega postopka že neslavno oziroma klavrno zaključena. In zdaj, ko imate v rokah pravnomočni dokaz, da ste nedolžni – ali vam zdaj vsi verjamejo? Ali ni tako, da lahko dragi in »ta pravi« odvetniki izvlečejo pred sodiščem marsikaterega nepridiprava? Sicer pa, za pravnomočno oprostilno sodbo zadostuje že to, da sodnik ne more z gotovostjo oziroma onkraj vsakega razumnega dvoma ugotoviti vaše krivde. Ali torej te krivde res ni? Tako se morebiti še vedno sprašujejo mnogi ljudje, ki poznajo vaš primer. Ali vam bodo ti ljudje zaupali druženje s svojimi otroci, če si boste tega zaželeli?

Skratka, vse skupaj je lahko izredno neprijetno, celo uničujoče. Ali morate torej zato kot politik, ki ve, da ni storil očitanega kaznivega ravnanja, kar takoj ob obdolžitvi odstopiti s političnega (županskega) položaja. Ali ni prav ravno nasprotno: ker ste nedolžni, celo ne smete odstopiti s položaja, saj bi s tem popustili zlu. Ali ni tako, da morate zdaj celo storiti vse, da ostanete na položaju, dokažete svojo nedolžnost in preprečite nepoštenim političnim ali kakim drugim nasprotnikom, da oslabijo vaše pozitivno politično in širše človeško delovanje?

Seveda obstaja še situacija, ko obdolženi politik ve, da je kriv. Če gre v tem primeru za hujše kaznivo dejanje, potem je seveda odstop nujen, je vprašanje časti, katarze, spodobnosti in odgovornosti do svoje politične stranke, do drugih svojih podpornikov ter do državljanov nasploh. V Sloveniji verjetno večina državljanov domneva, da gre v sproženih (pred)kazenskih postopkih zoper politike predvsem za to situacijo, zato tem politikom v nobenem primeru ni lahko. Dogaja se jim namreč približno to, kar sem opisal v zgornjem namišljenem primeru. Le da gre v takih primerih, ko so torej obdolženi politiki v resnici krivi, za povsem upravičene postopke in pritiske nanje. Če takšni politiki ob javnem razkritju njihovih hujših neetičnih in protipravnih ravnanj takoj ne odstopijo s svojih funkcij in se državljanom ne opravičijo, s tem izkažejo, da ne poznajo več niti minimuma časti in odgovornosti. V takšnih primerih je pravo edino sredstvo, ki lahko učinkovito pripomore k temu, da se takšni politiki izločijo iz javne sfere ter začnejo končno delati kaj družbi koristnega. Seveda pod predpostavko, da so pravni akterji (policisti, inšpektorji, državni tožilci, sodniki…) na ravni svojih nalog.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Slovenci živimo v nenavadni kombinaciji izobilja in pomanjkanja. Obkroženi smo z izobiljem naravnih lepot, z rodovitno zemljo, gozdovi, vodami vseh vrst ter vremensko raznolikostjo. Tudi drugih materialnih dobrin je v družbi veliko, od premičnega do nepremičnega premoženja vseh vrst. Sodobna tehnologija nas povezuje s celim svetom. Preko medijev in interneta nam je vsak hip dostopno milijone informacij in naše stike, posle in druge stvari lahko širimo daleč preko slovenskih meja. Demokratična ureditev, četudi še zdaleč ne idealna, nam omogoča svobodo mišljenja, gibanja in še marsičesa. Živimo v pretežno varni deželi, svobodno potujemo preko državnih meja, imamo stik z znanstvenimi, kulturnimi, športnimi in drugimi dosežki doma in po svetu. Vse to je resnično izobilje, ki se ga pogosto ne zavedamo dovolj. Je pač tako, da se ljudje tistega, kar imamo, pogosto zavemo šele tedaj, ko to izgubimo.

Kljub pravkar predstavljenemu izobilju pa Slovenci živimo tudi v vedno večjem pomanjkanju. Materialne dobrine smo si porazdelili tako, da jih imajo nekateri preveč in drugi premalo. Nič novega in nič posebnega sicer, kajti to se dogaja že vso zgodovino in v vseh svetovnih okoljih. Vendar to ne spremeni dejstva, da je vsaka družbena skupina, vsak narod in vsaka generacija vedno znova s takšno preizkušnjo izzvana v svoji zdravi pameti in moralno- etičnem čutu. Obilje in pomanjkanje namreč nista na svetu zato, da bi v prvem le uživali in v drugem le trpeli, pač pa zato, da bi nas naučila in spodbudila v osebnem in skupnem življenju najti in ohraniti pravo mero. Že stari filozof Konfucij je dejal, da je preveč ravno tako slabo kot premalo. Nauk o pravi meri, kot temeljnem vodilu zemeljskega življenja, so tudi kasneje v vseh delih sveta neštetokrat širili veliki modreci in njihovi učenci, pa vendar se je človeštva doslej dotaknil le v majhni meri. Zato nas nevidni zakoni stvarstva vedno znova z izmenjavo obilja in pomanjkanja potiskajo pred preizkušnjo, ki naj nam pomaga ubrati pravo pot lastne samorealizacije. Tisto pot, ki nas na eni strani varuje pred pohlepom, ki vodi v preveč, ter na drugi strani pred tisto vrsto strahu, ki vodi v premalo.

Poleg materialnega pomanjkanja, ki se po Sloveniji v sedanji ekonomski krizi nezadržno širi in grozi, da bo povzročilo tudi širšo socialno krizo (njeni prvi udarci so že močno prizadeli določene sloje in skupine ljudi), trpimo Slovenci še mnogo bolj zaradi nematerialnega pomanjkanja. Kdor se tega ne zaveda, se je že močno oddaljil od svojega človeškega bistva, oziroma nima zadostne sposobnosti empatije. Zadnje čase rad na različnih mestih in ob različnih prilikah poudarim, da dajemo Slovenci po eni strani v svojih predstavah nematerialnim vrednotam praviloma prednost pred materialnimi, saj se na vprašanja o hierarhiji vrednot najpogosteje odzivamo tako, da v sam vrh postavimo ljubezen, prijateljstvo, delavnost, poštenje, zdravje in podobne nematerialne vrednote, toda po drugi strani nas v vsakdanjem življenju ta zdravorazumska presoja in globlji moralni občutki hitro zapustijo, saj nas očarajo predvsem materialne dobrine in njihovi lastniki, seveda pa tudi posestniki družbene moči, oblasti, modnega videza in podobno. Visoki politiki, direktorji, bogataši in estradniki vseh vrst ter mnogi drugi nosilci materialnega ali drugačnega zunanjega blišča in ugleda nas fascinirajo in vodijo v poveličevanje antivrednot, to je vsega tistega, kar nas kot ljudi vodi v neavtentičnost, nečlovečnost in resnično minljivost.

Na tem mestu ne želim ponujati pravnih, finančnih, ekonomskih in podobnih receptov za preseganje takšne situacije. Želim le opozoriti na dejstvo, da nobeden od takšnih receptov ne more dolgoročno uspešno delovati in prinesti želenega uspeha, če nima zdravega temelja. Le-ta pa je mešanica dvojega. Na eni strani pravih etičnih, pravnih, političnih in drugih vrednot, na drugi strani pa iskrene in močne zavesti o nujnosti sodelovanja. Slednjega ne more biti brez prvega, in obratno. Če ni pravega vrednotnega temelja, potem je vsako sodelovanje zaradi vseh vrst egoizmov, pohlepa, prevar in nasploh nespoštovanja obsojeno na neuspeh. Po drugi strani brez sodelovanja ni mogoče vzpostaviti širšega in čvrstega zavedanja o skupnih družbenih vrednotah. Celoto obojega pa je mogoče vzpostaviti le z ustrezno zrelostjo. Slovenci v tem pogledu še nismo dozoreli, ne na državni ne na lokalni ravni, ne v politiki, ne v gospodarstvu, ne v šolstvu, ne v kulturi, ne v veri in še marsikje drugod, pri čemer nekatere opazne izjeme to dejstvo le potrjujejo oziroma dodobra razgalijo.

Ko postane posameznik polnoleten, mu pripišemo polno opravilno sposobnost. Z njo postane v svoji individualnosti emancipiran. Toda polnoletnost še ni življenjska zrelost. Človek dozori v celovito osebnost, ko se nauči konstruktivno povezovati in sodelovati z drugimi, ko se torej hkrati dojema kot individuum in kot pripadnik te ali one skupnosti in družbe nasploh. Podobno tudi družbene skupine in organizacije dosežejo svojo pravo zrelost šele takrat, ko se začnejo v svojem delovanju konstruktivno, tudi solidarno, povezovati med seboj in sodelovati druga z drugo. V Sloveniji imamo sicer že veliko »polnoletnih« družbenih skupin in organizacij, med katere sodijo država, občine, društva, politične stranke, podjetja, zavodi, nevladne organizacije itd. Toda mnoge med njimi, enako kot posamezniki, ki jih vodijo in z njimi upravljajo, še zdaleč niso družbeno dozorele oziroma dozoreli. Vsak družbeni subjekt, od posameznika, preko najrazličnejših združenj in organizacij, do države, eksistenčno in funkcionalno dozori takrat, ko sebe ne dojema več zgolj kot cilj, pač pa predvsem kot sredstvo. Pri tem mora seveda vsak subjekt – državljan, športno društvo, verska skupnost, politična stranka, sindikat, podjetje ali vlada – še vedno ostati ozaveščen o svoji individualnosti in le to v pravi meri nenehno krepiti in kultivirati. Toda z vsakim korakom v smeri povečevanja ali ohranjanja svojega materialnega in nematerialnega bogastva ter sposobnosti mora nuditi več tudi širšemu družbenemu okolju, kar se mu prej ali slej povrne predvsem v dobrem.

Vse to je seveda idealizirana podoba, ki v družbeni praksi nikoli ni povsem uresničena oziroma izpolnjena. Toda usmeritev k njej in prizadevanje za njeno uresničitev je edina prava pot, ne glede do katere točke v danem časovnem okviru prispemo. To je pot kolektivnega dozorevanja, ki lahko edina pripelje do tistega relativnega materialnega in predvsem tudi duhovnega blagostanja, ki ga danes tako pogrešamo.

Dozorevanje človeka, skupnosti in družbe poteka skozi nenehno izmenjavo izobilja in pomanjkanja. Oboje nam, kot rečeno, pomaga ozavestiti škodljive enostranosti ter preko iskanja prave mere odkrivati skrivnost in modrost življenja. Izobilje ali pomanjkanje dobre volje, zdravja, prijateljstva, hrane, obleke in drugih materialnih in nematerialnih dobrin je tako vedno znova izziv in preizkušnja našega individualnega in kolektivnega, ne nazadnje tudi nacionalnega značaja. Če bomo ta izziv uspešno prestali tudi v sedanjih in prihajajočih kriznih letih, bomo s tem storili dobro sebi in našim potomcem. Če pa temu izzivu ne bomo kos, se bomo sami odvrgli na smetišče zgodovine. Iz tega sledi, da alternative praktično ni. Omenjeni proces dozorevanja moramo v največji možni meri pospešiti in z našega sedanjega »Titanica« prestopiti na ladjo, ki pluje v varne(jše) vode.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Zakaj »vse karte«? Zato, ker smo pri razpravi o tej ustavni spremembi očitno soočeni z različnimi političnimi igrami, med katerimi nekatere vsaj za enkrat niso dovolj transparentne. Tega si pri spreminjanju našega temeljnega državnega akta nikakor ne smemo privoščiti. Vsaka sprememba Ustave mora biti celovito premišljena, tako strokovno kot politično. Pri tem seveda ni in ne sme biti nič nenavadnega, da sleherno ustavno spremembo politične stranke in drugi politični akterji presojajo tudi s strani svojih partikularnih interesov ter z vidika različnih možnih političnih posledic. Toda bistvo zahtevnosti ustavnorevizijskega postopka, v katerega je vedno v pomembni meri vključena tudi stroka, je ravno v tem, da se vse takšne javno izrečene ali neizrečene projekcije o političnih posledicah morebitne ustavne spremembe dodobra premislijo. Ponavljam: tudi tiste, ki ostanejo zaradi svoje manjše ali večje nespodobnosti javno neizrečene. Če se namreč domače ali mednarodne javnosti vsaj v določenih preliminarnih fazah ustavne razprave morebiti ne spodobi vedno seznanjati z vsemi političnimi načrti, ki se skrivajo za vsebino tega ali onega predloga za spremembo ustave, pa morajo biti ti načrti že tudi v teh fazah dobro znani vsaj poslancem in strokovnjakom, da jih lahko vsi ti ustrezno pravočasno ovrednotijo. Če se izkaže, da je konkretna politična »nespodobnost« v tem smislu le pretirana, morajo seveda ustavno spremembo zavrniti.

Nekoliko kompromisen ton v zgornjem vrednotenju morebitne politične nespodobnosti izhaja iz dejstva, da vsaka ustavna sprememba nekomu politično koristi bolj in drugemu manj. Nobena ni za vse politične stranke, državne institucije ter ne nazadnje za državljane zgolj dobra ali slaba. Vsaka je torej vsaj v luči subjektivnega političnega vrednotenja za nekoga »spodobna«, za drugega pa »nespodobna«. Če, denimo, restriktivno posežemo v ustavno ureditev zakonodajnega referenduma, po eni strani okrepimo moč vladne oziroma parlamentarne koalicije ter s tem zagotovimo njeno večjo učinkovitost pri nujnih radikalnejših zakonodajnih posegih, po drugi strani pa odvzamemo politični opoziciji, različnim interesnim (civilnodružbenim) skupinam ter končno ljudstvu del moči vplivanja na državno (beri: koalicijsko) zakonodajno oblast ter mu s tem odvzamemo možnost, da prepreči morebitne pretirane ali celo nepotrebne radikalne zakonodajne posege v socialno državo ali v zakonske pravice državljanov.

Pri sedanji ustavni razpravi o fiskalnem pravilu se je v preteklih dneh izkazalo, da je neobičajna naglica, s katero želi vladajoča politika sprejeti spremembo 148. člena Ustave, pogojena tudi z razlogi, ki bi utegnili biti »vsaj malce nespodobni«. Strokovna skupina ustavne komisije, ki je sestavljena iz petih uglednih poznavalcev ekonomije in financ ter iz dveh bivših ustavnih sodnikov in soavtorjev Ustave iz leta 1991, se je že kmalu po pričetku svojega dela, katerega namen je strokovna pomoč poslancem Državnega zbora, vsaj načelno poenotila v tem, da bi bilo v 148. členu Ustave na načelni ravni primerno uveljaviti pravilo uravnoteženih javnih financ (t.i. fiskalno pravilo), ki naj bi omejilo dolgoročno zadolženost države in s tem zagotovilo njeno makroekonomsko stabilnost. Za dosego tega namena oziroma cilja bi veljalo v Ustavo zapisati vsaj nekaj temeljnih normativnih usmeritev, izvedbo ustavnih določb pa naj bi podrobneje uredil zakon, ki bi ga Državni zbor sprejel z večino glasov vseh poslancev (t.i. dvotretjinski navadni zakon). V tem zakonu naj bi se predvsem razčlenilo novo določeno ustavno načelo, po katerem naj bi bili vsi prejemki in izdatki za financiranje javne porabe zajeti v proračunih države, pri čemer bi bilo posebej zapovedano, da morajo biti javne finance uravnotežene na način, ki zagotavlja, da država za svoje delovanje ne povečuje svoje zadolženosti oziroma na dolgi rok zmanjšuje svoj dolg.

V vseh teh načelnih usmeritvah, ki jih je prejšnji teden formalno podprl že tudi Državni zbor, se seveda skrivajo mnoge podrobnosti, ki jih bosta morala stroka in politika še dodatno preučiti. To je pač normalni vidik vsake ustavne razprave. Težava, ki se pri tem pojavlja je, da so že pred dnevi nekateri politiki (npr. Borut Pahor) javno razkrili dejstvo, da se ob temeljnem cilju, ki ga z željo po ustavni spremembi zasleduje politika, želi uresničiti še drug pomemben cilj, tj. preprečitev zakonodajnega referenduma o nujnih fiskalnih ukrepih države. Razkritje tega političnega cilja oziroma namena, ki pomeni zgoraj omenjeno »vsaj manjšo nespodobnost«, je povzročil manjše nelagodje tudi v strokovni skupini ustavne komisije, kajti nihče od izbranih strokovnjakov ne želi biti vpleten v morebitne politične igrice okoli referenduma. Njihov osnovni cilj in želja je najti strokovno utemeljene rešitve, ki bi jih bilo mogoče uveljaviti na ravni ustave in zakona in bi bile za našo državo in družbo dobre in koristne. Strokovna skupina je seveda že tudi sama ugotovila, da lahko določitev fiskalnega pravila na ravni ustave pomeni, da bi bil v določenih primerih s tem onemogočen zakonodajni referendum, s katerim bi se želelo dati državljanom v presojo kak finančno restriktiven zakon, ki bi bil ustavno nujen za izpeljavo fiskalnega pravila – v morebitnem sporu o tem, ali tak zakon sme iti na referendum, bi dokončno odločilo Ustavno sodišče. Toda če strokovna skupina ne želi biti politično instrumentalizirana, ne sme pristati na to, da bi se možnost preprečitve zakonodajnega referenduma o fiskalnih ukrepih praktično izkazala za edino ključno posledico spremembe 148. člena Ustave. Če želi politična večina bistveno spremeniti ustavno ureditev zakonodajnega referenduma, potem naj to stori transparentno s spremembo 90. člena Ustave, ki izrecno in posebej ureja to vrsto referenduma.

V zvezi s tem se je treba med drugim zavedati, da je po sedanji ureditvi zakonodajni referendum možen le kot potrditveni referendum o celotnem zakonu, ki ga je sprejel Državni zbor. To pomeni, da je lahko v nekem obsežnem zakonu sporen le en člen, vendar to ne vpliva na dejstvo, da se bo na referendumu odločalo o zakonu kot celoti (zadnji očiten primer te nerodnosti je bil referendum o družinskem zakoniku). Če bo torej v nekem zakonu Državni zbor uveljavil nekaj finančnih omejitev, ki bodo nujne za uresničevanje ustavne določbe o fiskalnem pravilu, hkrati pa bo v ta zakon zapisal še nekatere druge, z vidika fiskalnega pravila nepotrebne finančne omejitve, bo stalo Ustavno sodišče pred resnično velikim problemom. Referenduma ne bo moglo prepovedati, če bodo vsaj nekatere določbe zakona nujne za pravočasno zagotavljanje uresničevanja fiskalnega pravila, kar pa lahko po drugi strani pomeni, da bo lahko na ta način parlamentarna večina s sprejetim zakonom proti volji ljudstva uveljavila tudi kake neprimerne in škodljive finančne restrikcije. No, vse to bo treba še temeljito strokovno premisliti in domisliti.

Ob tem se zastavljajo še nadaljnja strokovno-politična vprašanja. V zadnjem času smo pred in po sprejetju predloga za začetek postopka za spremembo ustave kar nekajkrat javno slišali, da je eden od razlogov za trenutno neznansko hitenje s to spremembo tudi ta, da naj bi z ustavno spremembo Slovenija mednarodnim finančnim institucijam in drugim dokazala, da s stabilizacijo javnih financ misli resno, kar naj bi ji nemudoma prineslo zvišanje bonitetnih ocen. Toda nekateri ekonomisti ob tem javno izpostavljajo, da zgolj sprememba ustave za kaj takega ne bo zadostovala. Kdo ima torej prav? Tako kot vedno tudi v tej ustavni razpravi stroka o marsičem povsem ne soglaša. Nekateri pravni in drugi strokovnjaki, ki niso člani omenjene strokovne skupine, opozarjajo, da je v nekaterih drugih državah (npr. v Nemčiji) t.i. Fiskalni pakt, ki naj bi ga Slovenija kmalu ratificirala, privedel do burnih razprav o utemeljenosti pristopa k temu paktu in uvedbi fiskalnega pravila pod strogimi pogoji, ki jih ta pakt postavlja. Fiskalni pakt od pogodbenic ne zahteva, da te vnesejo fiskalno pravilo v svoje ustave, čeprav to navaja kot priporočljivo. Zahteva le, da se to pravilo uveljavi na ravni zakonodaje in proračunske prakse. Vsekakor bo odločitev o pristopu Slovenije k Fiskalnemu paktu izjemno pomembna in odgovorna, kajti ta pakt med drugim določa tudi ukrepe in ostre finančne sankcije zoper države podpisnice, ki ga ne bi spoštovale.

Strokovnih in političnih vprašanj in dilem je v zvezi s fiskalnim pravilom še veliko. Npr. kako ustavno določiti in razlagati pomen »izjemnih okoliščin«, v katerih bi bilo dopustno kratkoročno odstopiti od fiskalnega pravila, bodisi zaradi kakih naravnih nesreč bodisi zaradi neizogibne gospodarske nuje. V razpravi v prvi ustavnorevizijski fazi je politična opozicija izpostavila, da jo zanimajo kratkoročne in srednjeročne ekonomske, fiskalne, socialne in druge posledice morebitne ustavne določitve fiskalnega pravila ter da bo šele po preučitvi verodostojnih projekcij o teh posledicah lahko sprejela dokončno odločitev glede spremembe 148. člena Ustave. Mislim, da so vsa ta vprašanja in dileme koristne in nujne, kajti tako bomo imeli kmalu na mizi »vse karte«. Šele takrat bo lahko stroka dokončno utemeljeno izrazila svojo podporo fiskalnemu pravilu in njegovi uvedbi v ustavo, politika pa bo lahko strokovne in politične argumente dodobra pretehtala in sprejela končno odločitev. Čeprav bo zdaj strokovna skupina delala nadvse intenzivno, so njeni člani že jasno povedali, da ob tem ne bodo popustili kakim politično motiviranim časovnim pritiskom, pač pa bodo svoj prispevek k nadaljnjemu ustavnemu procesu oblikovali v času, ki bo nujno potreben oziroma zadosten za preučitev vseh relevantnih vidikov te materije.

Tudi če bo ustavna sprememba 148. člena Ustave sprejeta, pa bo ostalo neodgovorjeno vsaj eno temeljno vprašanje: Ali jo bomo v praksi spoštovali? Četudi se morebiti ta hip komu to ne zdi tako zelo pomembno, je namreč lahko ravno v tej dimenziji naš največji problem. V naši deželi namreč že dlje časa močno bolehamo za epidemijo, ki se ji reče nespoštovanje obstoječe zakonodaje. Tudi če odmislimo težavo s sprejemanjem dvotretjinskega izvedbenega zakona morebitne mednarodne ukrepe in sankcije, ki bi nas doletele v primeru neuresničevanja omenjenega Finančnega pakta (seveda jih v resnici ne smemo odmisliti, kajti ti ukrepi in sankcije bi lahko bili izjemno boleči), si že zaradi težav, ki jih imamo zaradi nizke pravne in politične kulture, na področju (ne)izvajanja ustave in zakonov ne smemo prizadejati nove »ustavnopravne rane«. Skratka, če se odločimo za fiskalno pravilo, moramo z njim misliti nadvse resno.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Če v Sloveniji mediji objavijo kaj takega, je reakcija večjega dela javnosti povsem predvidljiva. Praviloma se nihče kaj dosti ne poglablja v podrobnosti konkretnega primera, še manj v utemeljenost zakonodaje, ki kaj takega omogoča, ter seveda še najmanj v vprašanje zakonitosti in korektnosti dela sodnika, ki je o čem takem odločil. Po prevladujočem javnem prepričanju o neustreznosti naše pravne države ter ob sodnikom izrazito nenaklonjenemu javnemu mnenju je hitro vse jasno: gre še za eno pravno neumnost in še za enega tako ali drugače neprimernega sodnika. Ob tem se, denimo, v sobotni prilogi Dela z dne 3.3.2012 v intervjuju oglasi še naš evropski sodnik Boštjan M. Zupančič, ki seveda najprej opozori, da konkretnega primera ne more komentirati, nato pa med drugim ugotovi, da gre v takšnem primeru za »norost« (sodnika), da v Sloveniji ni več pravnega varstva, da se nam lahko zgodi karkoli, da nam lahko plenijo posestvo zato, ker je poštar narobe odložil pismo s sodnije, pa ga nismo videli ipd. K temu doda: »Če norci uporabljajo zakon, ne more biti nič dobrega.«

Na zadevo Vaskrsić sem se v času, ko je prodrla v javnost, v nekaj stavkih odzval tudi sam, in sicer v javni televizijski oddaji Odkrito (TV SLO, 13.3.2012), kjer sem najprej opozoril, da bo treba pred zanesljivejšimi zaključki zadevo še dodatno preučiti, nato pa sem nekaj strnjenih misli namenil vprašanju (ne)upravičenosti kritike sodnika in vedenju dolžnika. Zdaj, ko sem z več vidikov natančneje poučen o tem pravnem primeru (med drugim sem si ogledal tudi poročilo Vrhovnega sodišča o pregledu spisov, ki se nanašajo na zadevni primer, prebral različne članke, intervjuje in javne izjave v medijih ter se ne nazadnje o zadevi pogovoril z nekaterimi pravniškimi kolegi, ki se spoznajo na področje izvršbe), želim o tej zadevi ponovno spregovoriti. Ne zato, ker sem v dneh po tem svojem nastopu prejel ali opazil nekaj kritik mojega javnega nastopa, češ da sem se nekritično in neetično postavil v bran sodnici in zlorabi (tj. nesorazmernosti) prava, da sem napadel ubogega malega človeka (g. Vaskrsića) ter pozabil, kako krivično se na drugi strani tajkuni in druge »velike ribe« vedno znova izognejo roki pravice. Pravi razlog za pričujoči prispevek je moje vedno globlje prepričanje, da se je v naši družbi že prav v vseh sferah v alarmantni meri razpasla miselna in dejanska toleranca do nespoštovanja prava in sodstva. Če tega ne ustavimo in ne spremenimo, se nam piše še mnogo bolj črno, kot si morebiti ta hip (lahko) mislimo. 

Da ne bo pomote, tudi sam se v pravu in nasploh vedno zavzemam za načelo sorazmernosti (prave mere), prav tako kot tudi pogosto povem, da je neučinkovitost naše pravne države, ko gre za vprašanje pripadnikov vladajočih elit, že zdavnaj presegla vsako razumno mero. Primer Vaskrsić zagotovo opozarja, da bo treba ponovno premisliti, ali je primerna zakonodaja, ki omogoča – četudi le kot skrajno možnost – prodajo hiše za izterjavo majhnega denarnega dolga. Prav tako bo zagotovo treba v Sloveniji začeti končno udejanjati oziroma izvrševati pravo tudi, ko gre za »velike ribe«, ki so državo in ljudi protipravno oškodovali za stotine milijonov ter prizadeli dostojanstvo številnih delavcev in drugih državljanov. Sedanje stanje je v tem pogledu nesprejemljivo in sramotno.

Vendar pa zaradi tega nikakor ne smemo pozabiti, da mora pravo spoštovati tudi t.i. majhen človek. Naši družbi ne preti nevarnost le »od zgoraj«, pač pa tudi »od spodaj«. Res je, da so za splošno poslabšanje stanja v družbi najbolj odgovorni tisti, ki tvorijo njene elite. Toda ne pozabimo, da so to, še posebej v Sloveniji, večinoma ljudje, ki so v nekem trenutku iz »malega človeka« zaradi specifičnih političnih, ekonomskih ali drugih okoliščin čez noč preskočili v vlogo »velikega človečka«. Pri nas imamo med bogataši ter visokimi in vplivnimi politiki v vladi, parlamentu in političnih strankah veliko »malih«, tj. intelektualno, emocionalno in socialno povsem povprečnih, ali celo podpovprečnih ljudi, ki jih v oblastno elito uvršča le to, da so slepo privrženi neki politični ali drugi interesni opciji, ali pa se uspejo z etično ali pravno spornimi ravnanji prebiti na vplivne družbene položaje. Nekateri med njimi so v svoji javni osebnostni drži celo primitivni, s čimer kot negativen zgled grozljivo nižajo raven slovenske obče politične, pravne in širše zavesti.

Menim, da je v primeru Vaskrsić zmotno stališče tistih, ki menijo, da je sodstvo tu neutemeljeno, nepravično in nesorazmerno udarilo po malem človeku. Prva težava pri tem je, da je v teh ekonomsko in socialno težkih časih mali človek, ob vseh nepravilnostih, ki jih počnejo t.i. veliki, že kar apriorno ovrednoten kot nekakšen revež, ki mu sistem ne dovoli, da bi lahko živel v skladu s pravom. V naši zavesti začenjamo vedno bolj opravičevati male pravne nepravilnosti, češ, da ni pravično, da bi jih pravno sankcionirali, če tega ne storimo pri akterjih velikih nepravilnosti. V primeru Vaskrsić se njegovi somišljeniki ali zagovorniki ne sprašujejo kaj dosti, za kakšno konkretno osebo gre in  kako se je več let obnašala do svojega upnika, ki mu je dolgovala tako majhen znesek (takšen dolg bi vsakdo, ki je vsaj malo pošten ali časten, povrnil čim hitreje). Očitno se tudi ne zavedajo, da imamo prav zaradi mnogih takšnih malih zadev in dolžnikov v Sloveniji dodatne sodne zaostanke. Prav tako se nihče očitno ne vpraša kaj dosti o odgovornosti g. Vaskrsića do lastne družine, ki jo je kljub večkratnim izrecnim in nedvoumnim opozorilom sodišča spravil ob hišo oziroma dom. Točno tako! Ob lastni dom je sebe in svojo družino spravil sam, kajti kljub številnim sodnim opozorilom in neizmernim možnostim, da dolg odplača (povejte mi prosim, kateri lastnik velike hiše, ki med drugim, kot sam pravi, odplačuje lizing za 100.000 evrov vrednega mercedesa, ne zmore v več letih zbrati 124 evrov in poravnati svojega dolga), je dobesedno bril norca iz upnika, sodnika in prava. Sankcija je bila ves čas znana, nanjo je bil večkrat opozorjen, nazadnje tudi tik pred prodajo hiše, pa se na vse ni odzval (strokovnjaki so mi pojasnili, da bi lahko plačal še na dan dražbe). Nato je seveda še javno, brez sramu, zmerjal sodišče in govoril neresnice o dejstvih, ki jih je zdaj kot nesporna ugotovilo tudi Vrhovno sodišče v omenjenem poročilu o tej zadevi. Takšno vedenje sicer tu ni pravno relevantno, pove pa marsikaj o (tem) malem človeku. Mimogrede: tudi praksa nemškega ustavnega sodišča uveljavlja načelo, da ravnanja dolžnika, ki zavestno noče izpolniti tistega, kar mu sodna odločba nalaga, ustavnopravno ni treba varovati.

Nekateri zdaj porečejo, morda celo utemeljeno, da je prodaja hiše v primeru Vaskrsić še vedno prekomeren ukrep. Toda, kako potem prisilno izterjati dolg, da bo upnik poplačan. Zakaj se mnogi Slovenci vedno tako radi postavijo na stran dolžnika in pozabijo, da obstaja tudi tisti, ki mu zaradi takšnih dolžnikov (še posebej če jih je veliko) morebiti grozi prav tako kaj hudega, npr. stečaj podjetja ali osebna, družinska stiska?

Nekateri, ki mislijo, da bi morali spoštovanje sodnih odločb v takšnih primerih doseči z drugimi ukrepi in dolžnika ločeno kaznovati za njegovo nedisciplino, ne pa zaradi izterjave tako radikalno poseči v njegovo lastnino, pri tem pozabljajo vsaj dvoje: prvič, tudi če dolžnika posebej kaznujemo, ker noče izvršiti sodne odločbe, s tem upnik še vedno ni poplačan; drugič, če ga hočemo učinkovito kaznovati, ga ne moremo z denarno kaznijo (če že dolga ni mogoče izterjati, potem prav tako ne bo mogoče izterjati denarne kazni) in ga lahko le še zapremo – razen, seveda, če kdo nima morebiti v mislih celo fizičnih sankcij. Zapor pa pomeni spet le strošek za državo brez zagotovitve učinkovitega epiloga. Če namreč dolžnik nima denarja ali če noče plačati, bo pač na državne stroške prestal takšen dolžniški pripor oziroma zapor ter se tako izognil plačilu dolga. Ali bomo zato dolžnikom začeli dosojati daljše, večmesečne ali celo večletne dolžniške zaporne kazni? Na koncu vsi samo izgubimo, upnik, država (tj. davkoplačevalci) in dolžnik. Skratka, na koncu moramo v pravni državi dolg nekako le izterjati. Izjemo od tega je le situacija, ko bi z izterjavo dolga povzročili dolžniku in njegovi družini hudo socialno stisko oziroma socialno nevzdržno situacijo. Takšno izjemo pozna in upošteva tudi naše pravo.

Že leta poslušam prijatelje, znance in druge, ki pravijo, da je prava sramota, da imajo nekateri upravičenci do otroških in družinskih dodatkov in drugih socialnih pomoči doma pravo bogastvo, npr. razkošno hišo, zemljišča, drage avtomobile, vikend ali jahto, ali pa da prav takšnim posameznikom pogosto ni mogoče v izvršilnih postopkih odvzeti ničesar, ker materialno premoženje bodisi skrivajo (npr. avto, denar), ali pa ga imajo – kot temu običajno rečemo – prepisanega na svoje sorodnike, tako da so sami v lastniškem smislu pravi »reveži«. Nato se zakonodajalec v sodelovanju s področnimi strokovnjaki in po preverljivo učinkovitih tujih zgledih (npr. nemškem) odloči zaostriti zakonska pravila izvršilnega postopka, sodnik pa po takšnem zakonu korektno sodi. In kaj sledi? Razočaranje, jeza in protesti pred parlamentom v primeru Vaskrsić, kajti zdaj se je država, namesto tajkunov, lotila malega človeka…

Oprostite, ampak tako bomo zadevo zavozili do konca. Tudi jaz sem mali človek, ko me policist ustavi zaradi prekrška in zanj kaznuje. In čeprav vem, da je ta isti dan takšen prekršek nekaznovano storilo zagotovo več tisoč voznikov, ga moram pač – samo jaz in še nekaj izjem – plačati. Če mi bodo nekega dne odvzeli vozniško dovoljenje, ker si bom z več zaporednimi prekrški nabral preveč kazenskih točk, bom sicer morda jezen in prizadet, saj vsakodnevno vidim, da po slovenskih cestah nekaznovano vozi veliko divjih in nekulturnih voznikov, toda svojo kazen bom moral sprejeti – in ob tem ne bom javno lagal, da so mi policisti lažno pripisali nekatere kazenske točke. Prav tako tudi nimam nobene pravice, niti etičnega izgovora, da bi se posledicam svojih protipravnih dejanj izogibal zato, ker tam neki politiki, direktorji ali bankirji celemu našemu narodu nesramno kradejo denar in dostojanstvo.

Tudi mali človek mora po tem, ko dobi prvi ali že drugi upravičeni opomin za plačilo dolga, začutiti vsaj neko notranje nelagodje, neko moralno zadrego oziroma sram ter storiti nekaj glede tega – bodisi dolg poravnati ali, če tega nikakor ne more, se upniku opravičiti, iskati z njim nek dogovor ipd. Če nima niti tega moralnega čuta niti toliko pravne kulture, da bi se ob prvih resnejših pisnih opominih ali poskusih izterjav (obisk poštarja in izvrševalca sodnih odločb na dom) zganil in vsaj preveril svoje pravne dolžnosti in pravice, potem po mojem ne zasluži nobene javne pravne in moralne podpore. Če mu jo damo, smo zagrešili isto usodno napako, ki jo vsakodnevno upravičeno očitamo našim političnim in drugim elitam: pristali smo na ne(enako)pravnost in prižgali zeleno luč nemoralnemu ravnanju – v tem primeru t.i. nemoralnemu ravnanju malega človeka. Če bo jutri ta mali človek stopil v neko večjo politično stranko in ji morda poklonil nekaj »svojega nakradenega« denarja, bo prevzel vlogo »velikega človeka« in nadaljeval s svojo prakso. Ali nam bo takrat bolj jasno, kaj počnemo?

Spoštujem mnenja vseh, ki so se v primeru Vaskrsić zganili, napisali javne izjave, pisma, celo protestirali pred Državnim zborom. Toda ta mnenja in ravnanja odobravam le toliko, kolikor izražajo človeško moralno-etično občutljivost, ki je posledica prepričanja, da se gospodu Vaskrsiću godi (sistemska) pravna in moralna krivica. Cenim tudi tiste, ki so v tem duhu ter na konstruktiven kritizirali mojo izjavo. Osebno pa menim, da se gospodu Vaskrsiću ni zgodila nikakršna krivica! Imel je vse možnosti, da se izogne hudim posledicam, vendar jih je zavestno ignoriral. Po človeški plati obžalujem njegovo sedanjo situacijo stisko in upam, da mu bo ob ustrezni socialni pomoči, kolikor jo z družino potrebuje, uspelo čim prej urediti svoje življenjske razmere. Toda glede njegovih protipravnih ravnanj pač ne morem misliti drugače, kot sem zapisal.

In zdaj še o sodniku oziroma sodnici. Vsak Slovenec se spozna na sodstvo. To predvsem pomeni, da ve, da je sodstvo slabo, koruptivno, neučinkovito, leno, preplačano ipd. Seveda se takšen poznavalec sodstva ne udeležuje sodnih obravnav (vsakodnevno jih poteka na stotine), ne bere sodnih odločb in strokovnih člankov o sodstvu, ne spremlja sodne statistike itd. Vse, kar rabi, izve iz naših udarnih medijev, od ljudi za šankom ali iz kake lastne sodne zadeve (slednje ni nič presenetljivega, če upoštevamo, da sprožimo Slovenci na leto okoli milijon(!) najrazličnejših postopkov pred sodišči).

Seveda je tudi v sodstvu marsikaj narobe, tako kot v naši družbi nasploh. Toda takšna v nebo vpijoča neobjektivnost glede sodstva in sodnikov nam bo samo še poslabšala situacijo. Pomislite le, kako se počutite, če nekdo kar povsod in povprek pljuva čez vašo poklicno ali drugo sfero: npr. kako ste vsi v nekem poklicu, podjetju, zavodu ali društvu nesposobni, koruptivni, leni, nekoristni ali kaj podobnega. Komu to koristi? Tudi sam imam osebno in kot pravnik marsikatero kritično pripombo čez sodstvo in sodnike. Toda takšno udrihanje po sodstvu, kot smo mu priča s strani politike in nekritičnih državljanov, je absolutno pretirano in kot tako škodljivo.

Zaradi odločitve v primeru Vaskrsić je pristojna sodnica prejela grozilno pismo, bila v njem označena kot ustaška prasica, ki jo bodo zažgali, bila javno kritizirana kot neetična, skorumpirana ipd. ter tudi kazensko ovadena zaradi nevestnega opravljanja sodniškega poklica. Že tedaj je bilo poznavalcem jasno, da so te obtožbe zoper njo neutemeljene, zdaj pa to potrjuje tudi uradno poročilo. Sodnica, ki je v tem primeru povsem korektno in razumno sodila po zakonu ter v tem okviru po nalogu upnika(!), ki mu je kot sodnica po zakonu dolžna slediti, dolžniku Vaskrsiću v daljšem časovnem razponu nudila vse možnosti, da tako ali drugače poravna dolg, ali predlaga sam, na kateri premičnini naj se izvede prisilna izvršba (vsega tega, kot rečeno, tudi po večkratnih izrecnih opozorilih ni storil), je doživela pravi javni pogrom in osramotitev. Ali se ji bo kdo opravičil? Ali bo kdo zdaj napisal pismo gospodoma Janši ali Pahorju, ali pa (»njunim«) poslancem, ki so sprejeli in ohranjali v veljavi takšno – po mnenju kritikov te konkretne odločitve –  nesorazmerno zakonsko rešitev, ki je tako močno »udarila« g. Vaskrsića? Ali se bo kdo pod takšno pismo podpisal z imenom in priimkom in naslovom, ali pa bodo tudi tokrat mnogi slovenski junaki raje ostali anonimni?

V pravni državi je tako, da v vsakem resnem sporu med fizičnimi ali pravnimi osebami v zadnji instanci odloča sodišče. Ker praviloma vsaka stranka v sporu na nek način močno verjame, da ima prav, je na koncu, če ne pride do poravnave, vsaj ena močno razočarana. Morda se ji je tudi res zgodila krivica. Toda na neki točki, praviloma takrat, ko je sodna odločba pravnomočna, se moramo le-tej brezpogojno podrediti. Če bi spoštovali le tiste sodne odločbe, za katere sami menimo, da so pravilne oziroma zakonite, potem bi sodstvo in pravna država hitro propadli, v družbi pa bi v vseh sferah (pre)vladali le fizično močnejši. Ker si tega ne smemo dovoliti, se moramo sodni avtoriteti vsaj navzven podrediti. Pri tem smo lahko notranje prizadeti, užaljeni ali jezni, toda odločbo moramo s svojimi dejanji uresničiti. Drugače ne gre. Sodnike in njihove odločbe lahko seveda tudi javno kritiziramo, seveda pa ravnamo pri tem neetično, če zavestno širimo neresnice.

Še posebej nosilci visokih funkcij, med katere sodi tudi naš evropski sodnik Zupančič, si ne smejo privoščiti kar povprek (še posebej, če sploh ne vedo, za kaj v konkretnem primeru gre) žaliti sodstva in sodnikov. Pavšalna in groba kritika (sodniki kot »norci«) je morebiti kratkoročno atraktivna in za koga emocionalno tolažilna, toda v resnici je brez pozitivne vrednosti, če ni tudi ustrezno utemeljena. Če so za takšno kritiko utemeljeni razlogi, potem so na voljo tudi ustrezni postopki zoper morebitno sodniško nedelavnost, premajhno sposobnost ali – upajmo, da le v zares izjemnih primerih – tudi koruptivnost. Toda v sodstvu je veliko delavnih in sposobnih sodnikov, zato jih ne tlačimo po nepotrebnem v isti koš s tistimi, ki zaslužijo kritiko. Ne pozabimo tudi, da je delo sodnika precej odvisno od kakovosti zakonodaje, ki jo najpogosteje na predlog Vlade sprejema Državni zbor (pri čemer oba neredko ignorirata predloge s strani sodstva), v marsičem pa tudi od ravnanj drugih udeležencev v postopkih, kot so npr. policija, državno tožilstvo, državno pravobranilstvo, fizične in pravne osebe kot stranke in priče, odvetniki in izvedenci. Seveda si mora, kot sem že večkrat dejal in zapisal, sodstvo ugled in zaupanje izboriti predvsem samo, toda to vseh nas ostalih ne odvezuje od tega, da se pred morebitno kritiko posameznega sodnika ali sodišča o zadevi temeljito pozanimamo.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Toda tragika ni le v človeku, ki si želi preveč oziroma nemogoče. Zanj je to tragično le v subjektivnem smislu, tj. toliko, kolikor zaradi tega trpi. Z vidika večnosti pravzaprav v tem ni nič tragičnega, kajti vsaka želja se lahko v nekem svetu, v eni izmed različnih časovnih in prostorskih dimenzij Realnosti tudi uresniči. Če torej v tem življenju ne morem leteti kot ptica, se bom v prihodnjem življenju rodil kot bitje s krili in poletel… Če torej verjamemo v večno (posmrtno) življenje, potem lahko mirno verjamemo tudi v to, da se vsaka želja, vsake sanje nekoč uresničijo, bodisi v tem bodisi v nekem drugem svetu in življenju. Ravno zato moramo tako paziti, kaj si želimo, kajti želje nam lahko uresničijo.

No, na tem mestu ne želim razglabljati o pravkar povedanem, tj. o subjektivnem pomenu in dometu naših želja ter o različnih (pred- in posmrtnih) življenjih. Moj namen je pravzaprav izrazito praktičen. Povedati želim le, da je tragika nekoga, ki si želi preveč, pogosto predvsem tragika vseh drugih okoli njega. Če se namreč nek človek odloči, da se bo šel nekaj, česar ne zmore, potem lahko s tem prej ali slej »zamori« vse ljudi s svoji okolici oziroma povzroči v tej okolici takšne ali drugačne tragične zgodbe. V enem od skrajnih primerov se takšen človek kot »Napoleon«, »Jezus«, »Einstein«, »Mozart«, »Miš« ali »Slon« znajde v t.i. umobolnici, v drugem skrajnem primeru pa si lahko – kar je na videz paradoksalno – izbori tudi ugleden vodstveni položaj v »normalni« družbi in postane npr. vodilni politik, kulturnik, kapitalist, sindikalist ali verski voditelj. Ljudi, ki želijo z lastnostmi, ki jih nimajo, poučevati in voditi druge, je vedno dovolj in njihovi »podvigi«, ki jih praviloma zaznamujejo t.i. egotrip, megalomanija ter neizmerna zaverovanost v svoj prav, vedno vodijo v takšno ali drugačno tragedijo – drugih, seveda. V resnici je to tudi njihova osebna tragedija, toda tega zelo dolgo, pogosto celo do konca življenja, ne opazijo.

Takšnih tragedij je zgodovina prepolna. Prav tako sedanjost. Seveda pa se vsaka družba s tovrstno tragiko sooča na nekoliko drugačen način, pač v odvisnosti od stopnje intelektualne, emocionalne, socialne, kulturne in drugačne razvitosti svojih članov. Z njo se zdaj na posebej boleč način soočamo tudi Slovenci. Potem, ko smo z ustanovitvijo neodvisne države dosegli doslej najvišjo stopnjo svoje narodne emancipacije, se nato v okviru Sveta Evrope in EU uspeli povezati s t.i. razvitimi in kulturnimi evropskimi narodi ter se ne nazadnje uveljavili tudi kot samostojen dejavnik v svetovni politiki, smo zdaj vsi skupaj žrtve posameznikov iz našega slovenskega, domačega okolja, ki nosijo v sebi uvodoma omenjeno tragično lastnost. Želijo mnogo več, kot zmorejo. In seveda, verjamejo vase.

Že pred mnogimi tisočletji so modreci v različnih civilizacijah ugotovili, da niso vsi ljudje primerni za vodenje politične skupnosti, prav tako kot niso vsi primerni za delo na polju, za pisanje pesmi ali vojskovanje. Zato so si izmislili različne kastne sisteme ali aristokratske in podobne oblike ureditve, v katerih naj bi se vsakdo ukvarjal s tistim, za kar je najbolj naravno nadarjen in praktično usposobljen. To bi bila nekakšna idealna ureditev, ki pa v praksi ne more zaživeti, saj se oblasti vedno znova polaščajo ljudje z nižjih razvojnih stopenj, ki nimajo dovolj znanja in sposobnosti, da bi vodili družbo, ali pa ljudje z znanjem, ki pa le-to uporabljajo za zle namene in tako do neprepoznavnosti popačijo zamišljeni družbeni ideal.

Doslej najboljši odgovor na nesposobnost človeštva, da bi živelo v najboljši družbeni ureditvi, je uveljavitev demokracije. V njej resda vlada povprečje, toda sodobna demokracija, ki uveljavlja pravno državo z varstvom človekovih pravic in pravic manjšin, je še vedno boljši, tj. manj nepravičen družbeni kompromis od drugih ureditev. Z vidika naslovne teme je pri tem predvsem pomembno, da demokracija nikomur ne preprečuje, da bi iskal svoje življenjsko uresničenje, svoje »sanje« (klasični amerikanizem) v realnih mejah svojih zmožnosti.

Slednje nam v Sloveniji, kot rečeno, zaenkrat ne gre dobro od rok. Iz preteklosti se nismo kaj dosti naučili. Na vodilne družbene položaje prihajajo ljudje predvsem po merilu političnih, finančnih in podobnih uslug in povezav. Pogosto takšni, ki za te vodilne položaje niso sposobni ali primerni. Tu ne gre le za izobrazbo ali delovne izkušnje. Za vodenje politike, financ, gospodarstva, zdravstva, šolstva, kulture, sociale itd. je potrebno še marsikaj več. Vendar to očitno ni ovira za mnoge posameznike, ki se s pomočjo političnih strank ali kakih močnih lobijev z veseljem in nekritično zavihtijo v katerokoli sedlo. Danes vodijo podjetje, jutri ministrstvo, pojutrišnjem so učitelji itd. Iz nas se javno delajo norca, ko domišljavo in nekompetentno razlagajo kako so sposobni za to ali ono, pri čemer že dolgo Sloveniji bolj škodijo kot koristijo. Pa vendar, kot rečeno, tragike tu ne čutijo oni, pač pa mi. Ker smo Slovenci pač taki, da radi živimo svoje posamične in skupne tragedije. Pred in po Cankarju.

Kljub temu verjamem, da nas bo prav sedanja kriza nekega dne prisilila, da se odrečemo svojim mazohističnim težnjam po tragiki. Takrat se bodo morali mnogi sedanji oblastniki umakniti na druga mesta, tista, ki jim bodo resnično kos. Seveda bodo nekateri tudi ostali. Toda kritični premik je neizogiben.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Zagotovo ni dvoma, da bi bila prenova nekaterih delov ustavne ureditve zelo koristna. V določenih vidikih,  npr. glede ureditve zakonodajnega referenduma, je že kar nujna. Seveda pa to nikakor ne pomeni, da bi bilo kakorkoli smiselno ali nujno posegati v same temelje ustavne ureditve. Nasprotno, ustava je v svojih temeljih, pa tudi pri ureditvi najpomembnejših institucij (npr. človekove pravice, državna ureditev) še vedno povsem primerna in zadostna podlaga za kakovostno vodenje države na področju politike, prava, ekonomije, financ, sociale, kulture in vseh drugih družbenih področij.

Žal pa naša ustava ne nudi ustrezne ureditve za ljudi brez pameti, etike in temeljne človeške kulture. Tako kot najboljši zdravnik v najboljši bolnišnici ne more ozdraviti pacienta, ki si vseskozi prizadeva prizadeti svoje telo in psiho, tako tudi demokratična ustava ne more ozdraviti in spodbuditi k življenju družbe, ki je nagnjena k samo-razdiralnosti. In prav takšna je dandanes v veliki meri tudi Slovenija. V njej vedno bolj prevladujejo egocentriki in razdiralci ter njihovi simpatizerji. Vsi ti sicer še niso v številčni večini, vsekakor pa imajo premoč po svojem družbenem vplivu. S slovenske idealne demokratične perspektive je to velika ironija ali celo tragedija. Tako kot smo nekoč govorili o real-socializmu (tj. komunizmu), lahko sedaj že začnemo govoriti o real-demokraciji. Ta namreč od omenjene idealne demokratične zamisli odstopa v tolikšni meri, da je prvotni ideal, ki naj bi ga izražale predvsem vladavina (predstavnikov) ljudstva, pravna in socialna država ter človekove pravice, že groteskno popačen. Kdor tega še ne uvidi, tem le potrjuje to ugotovitev.

No, vse to še ni razlog za pesimizem ali paniko. Vsaka demokracija, tako nekoč kot danes, je le takšna ali drugačna real-demokracija, ki bolj ali manj odstopa od tega ali onega idealnega demokratičnega modela (takšnih modelov sta doslej evropska in svetovna teorija in praksa proizvedli že na stotine). Konec koncev je Slovenija že zaradi svoje relativno šibke politične moči v svetu le majhen grešnik v primerjavi z real-demokracijami velikih in največjih držav, v katerih se je v demokratične institucije zalezlo že toliko nepotizma, klientelizma, materializma, korupcije, laži in drugih škodljivih pojavov, da nas mora že zgolj zaradi tega pošteno skrbeti za usodo sveta. Ko denimo te dni ob spremljanju novic razmišljam, v kaj se v okviru neomejenih možnosti predvolilnega financiranja ter pod vplivom velikih (beri: tudi pokvarjenih) lobijev spreminja sedanja predsedniška volilna pred-tekma v ZDA, se kar ne morem otresti misli, da voditelji te nekoč mnogo bolj demokratične države že resnično izzivajo višje sile… Seveda tu govorim le o državah, ki so vsaj v temeljnih vidikih še kolikor toliko demokratične (beri: real-demokratične), kajti če bi spregovoril še o negativnih ravnanjih očitno nedemokratičnih držav, bi bila projekcija prihodnosti še bolj zaskrbljujoča.

Slovenija sicer ne more veliko vplivati na svetovna dogajanja, čeprav našega vpliva nikakor ne smemo podcenjevati, kajti tudi na planetarni ravni lahko majhni včasih odigrajo pomembno vlogo. Vsekakor pa lahko Slovenija, če se v prihodnje tako odloči, mnogo bolj pozitivno vpliva »sama nase« ter na svoje bližnje politično, gospodarsko, kulturno in drugačno okolje (npr. na sosednje države in članice EU). Če se nam bo torej uspelo iz sedanje večplastne krize prebiti na demokratični(!) način, kar je po mojem prepričanju tudi edina prava pot, bomo naredili sebi in prihodnjim rodovom veliko uslugo. Če pa bomo dopustili, da ta ali ona politična skupina ali njen vodilni posameznik sedanjo krizo izkoristi za uporabo in uveljavitev nedemokratičnih političnih sredstev, bomo padli »nazaj v zgodovino«.

Eden temeljnih postulatov demokratične države je volilni sistem. O njem smo v Sloveniji že veliko razglabljali, tako v času osamosvajanja, kot denimo med leti 1996 in 2000, ko smo med drugim izvedli tudi spektakularni volilni referendum, ki je bil, skupaj z vsemi spremljajočimi dogodki, prvi večji pokazatelj neustreznosti naše referendumske ureditve, pa tudi nezadostno razvite stopnje naše politične zavesti in kulture. Kakorkoli že, vse skupaj se je končalo s spremembo 80. člena Ustave, s katero smo na ustavni ravni za parlamentarne volitve določili proporcionalni volilni sistem, s hkratno določitvijo 4-odstotnega volilnega praga (na državni ravni) za vstop v Državni zbor.

Tako takrat kot danes menim, da je proporcionalni volilni sistem za Slovenijo, takšno kot je, boljša rešitev od večinskega volilnega sistema. Ob tem se dobro zavedam tudi nekaterih pomembnih prednosti, ki jih v politični prostor prinaša večinski volilni sistem (npr. večja homogenost in učinkovitost vlade ter bistveno bolj transparentna odgovornost nosilcev političnih odločitev). Toda kljub temu si ob nizki stopnji politične kulture ter ob pretirano izključujočimi odnosi med nekaterimi glavnimi nosilci t.i. »leve« in »desne« politične opcije ne želim, da bi katerikoli od njih sam (!) bistveno prevladal nad svojimi političnimi tekmeci. To bi namreč zanesljivo vodilo tudi v destruktivne »povračilne ukrepe« ali v pretirano dejavnost v smeri krepitve zmagovitega političnega položaja in v druge škodljive politične enostranosti. Še bolj nevarna bi bila situacija, ko bi zgolj ena »opcija« sama dosegla t.i. ustavno večino, kajti v takšnem primeru bi se nam kaj lahko zgodilo, da bi ta »opcija« zapadla skušnjavi, da posnema sedanjo nedemokratično madžarsko avanturo.

Ob vsem tem se zavedam, da je sedanji proporcionalni volilni sistem v marsičem neustrezen in nepošten. Dosedanji poskusi njegove izboljšave so žal propadli. Za kaj takega namreč ne zadostujejo le dobre strokovne podlage, pač pa je potrebna že omenjena ustavna večina. Ustava in zakon o volitvah v Državni zbor se namreč lahko spreminjata le z dvotretjinsko večino glasov vseh poslancev.

Če se glede tega v prihodnjih mesecih in letih politična razmerja ne bodo bistveno spremenila, nima smisla izgubljati prepotrebne politične energije za poskuse sprememb volilnega sistema, ki so že vnaprej obsojeni na neuspeh. Takšni poskusi imajo praviloma le politično propagandni namen, za kar pa v težkih časih, ki se nam obetajo, resnično ne bi smeli trošiti časa in denarja. Kolikor pa bi se izkazalo, da je za kake koristne spremembe volilnega sistema le mogoče zbrati dovolj parlamentarnih glasov, pa bi vsekakor na prvem mestu, še pred kako radikalnejšo odločitvijo (npr. za kombinirani ali večinski volilni sistem), veljalo razmišljati o ustreznih spremembah obstoječega proporcionalnega volilnega sistema, in sicer v že večkrat predlagani smeri odprave sedanjega glasovanja v volilnih okrajih ter v smeri zagotovitve možnosti za oddajo preferenčnega glasu (slednje pomeni, da lahko volivec na listi kandidatov, ki jo podpira, sam izbere oziroma obkroži svojega favorita).

Med možnimi ustavnimi spremembami, se mi zdi vedno bolj sprejemljiva, če ne že skoraj nujna, tudi sprememba v smeri zvišanja volilnega praga. Tudi nedavne (predčasne) parlamentarne volitve so pokazale, da 4-odstotni volilni prag mami na volitve veliko več političnih strank in drugih skupin, kot pa jih lahko realno vstopi v parlament. Vsi glasovi za stranke, ki ne presežejo navedenega volilnega praga so v realnem političnem pomenu izgubljeni. Če bi se predstavniki teh strank in skupin že pred volitvami povezali v večje stranke in skupine, bi to sicer lahko na eni strani pomenilo kar precejšnjo izgubo njihove individualne prepoznavnosti, toda del njihovih političnih usmeritev bi z vstopom v Državni zbor lahko politično prišel do veliko večje veljave, kot pa v primeru, ko po izgubi na volitvah te stranke in skupine vsaj za nekaj let potonejo v praktično  popolno pozabo. To bi predstavnike teh strank tudi primoralo, da s predvolilnimi združevanji zvišajo raven zavesti o nujnosti političnega sodelovanja, ki ga pogosto tako zelo pogrešamo.

Predvsem pa bi zvišanje volilnega praga moralo pripeljati do tega, da bi velike politične stranke ne postale ujetnice manjših. Po zadnjih (predčasnih) volitvah je problematičnost takšnih situacij, ki nas ob izraziti ideološki bipolarnosti spremljajo že od devetdesetih let dalje, privedla do že skoraj grotesknih situacij. Volivci bomo imeli že kmalu predstavo, da je najpomembnejša stranka v naši državi Desus, saj je od nje praktično odvisna sestava vsake vlade – seveda ta stranka (beri: njeno vodstvo) potem, ko izsili svoje (tudi nespodobne) zahteve, vstopi v vsako vlado. Tu ji po zadnjih volitvah seveda močno konkurira lista Virant, pri čemer lahko tudi katerakoli druga manjša ali celo najmanjša parlamentarna stranka (Nova Slovenija) v določeni situaciji kroji usodo te ali one koalicije. Zvišanje volilnega praga za nekaj procentov sicer ne bi mogla odpraviti dejstva, da je v proporcionalnem volilnem sistemu praviloma treba sestaviti koalicijsko vlado in v ta namen doseči določene kompromise, toda zdaj, ko je naša demokracija vsaj po številu let že »polnoletna«, bi takšno zvišanje več ne ogrožalo bistveno pluralizma političnih idej, vsekakor pa bi vodilo v bolj učinkovito in spodobno politiko, saj bi se (naj)manjši morali še pred volitvami integrirati v večje (stare ali nove) politične stranke ali strankarske koalicije.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Seveda s tem ne odkrivam nič novega. Toda navedenega se pogosto premalo zavedamo. Pogosto že otroke vzgajamo preveč enostransko, praviloma s pretežnim poudarkom na pridobivanju znanja in z bistveno manj energije, ko gre za vprašanje značaja. Pogosto se takšna usmeritev nadaljuje tudi kasneje, pri mladostnikih in odraslih. Po drugi strani pa tudi ni malo primerov, ko bodisi pri otrocih bodisi pri odraslih pretirano zanemarimo pomen znanja ter naklonimo preveliko pozornost njihovim prijetnim ali neprijetnim značajskim lastnostim.

Na tem mestu uporabljam pojma znanje in značaj v njunem (naj)širšem pomenu. Z znanjem označujem tako širino kot globino poklicnega in splošnega življenjskega znanja, spoznanj in izobrazbe, z značajem pa zajemam vse prirojene in pridobljene osebnostne oziroma karakterne (tudi moralne) lastnosti človeka. Ob tem se je seveda treba zavedati, da je stopnja potrebnega ali zadostnega znanja zelo različna za različne poklice in dejavnosti. Delavec za tekočim trakom, tajnica, učitelj, direktor, sodnik ali politik – vsi potrebujejo za opravljanje svojih poklicev specifična znanja, ki se po obsegu, naravi in zahtevnosti zelo razlikujejo. Pa vendar, vsak potrebuje dovolj znanja za svoj poklic, da lahko svoje delo opravi dobro ali celo odlično.

Podobno je z značajem. Za vsakega od navedenih akterjev je bistveno, da ima značaj, ki se prilega delu oziroma poklicu ali dejavnosti, ki jo opravlja. Za nekoga je še posebej pomembna potrpežljivost, za drugega samoiniciativnost in ustvarjalnost, za tretjega občutek za pravičnost, za četrtega sposobnost odločanja in vodenja itd. Seveda pa skorajda vsakemu poštenemu poklicu oziroma dejavnosti pritičejo temeljne značajske vrline, kot so iskrenost, človečnost, prizadevnost ipd., prav tako kot je za sleherni pošteni poklic oziroma dejavnost pomembna določena splošna razgledanost oziroma neko splošno širše znanje.

Zadostna mera pravega znanja in značaja je pri opravljanju poklica še posebej pomembna pri ljudeh, ki so na vodilnih in vplivnih položajih v družbi. Žal zgodovina kaže, da se do teh mest praktično v vseh obdobjih dokopljejo tudi mnogi ljudje, ki so pri enem ali celo pri obeh navedenih dejavnikih za takšno vlogo neustrezni. Takšni ljudje nato vodijo in usmerjajo družbo in njene podsisteme v negativno smer, saj z neznanjem ali s slabimi značajskimi lastnostmi (pohlep, egoizem, nevoščljivost, maščevalnost, zloba, objestnost ipd.) škodijo soljudem, družbenim skupinam ter posredno ali neposredno družbi kot celoti. S tem seveda zaradi neznanja (ne-vednosti) povzročajo škodo tudi sami sebi, četudi se morebiti začasno vzpenjajo po družbeni lestvici, bogatijo ter pridobivajo oblast in ugled. Na dolgi rok namreč s sebičnim in drugačnim negativnim ravnanjem prizadenejo tudi sebe. Razumevanje tega procesa, tj. univerzalnega zakona akcije in reakcije, ki sem ga v svojih kolumnah že večkrat omenil, sodi sicer v zahtevnejšo oziroma višjo domeno življenjskega znanja. Toda ravno od ljudi, ki sodijo v najvišji družbeni rang (voditelji), smo upravičeni pričakovati tudi takšno globlje poznavanje in razumevanje življenja.

Žal je, kot rečeno, praksa v veliki meri drugačna. V vrhovih družbenih sfer se pogosto znajdejo ljudje, ki po svojem znanju in značaju tja ne sodijo. Kadar ti prevladajo, postane družba vrednostno dekadentna ter prej ali slej zaide v globljo in širšo krizo. Tako je tudi s sodobno civilizacijo. V mnogih državah, tudi evropskih, lahko že zelo jasno vidimo negativne posledice prevlade neznanja in neznačajnosti v družbenih (vodilnih) elitah. V mnogih drugih državah, pri katerih nas morebiti njihova sedanja ekonomska uspešnost zavaja k mišljenju, da je tam zadeva bistveno boljša, se lahko že jutri izkaže (tako kot se je to izkazalo pri nas), da je to le začasni videz, napihnjeni balon, ki se bo morda že v nekaj letih razpočil s še hujšim pokom, kot ga, denimo, v okviru EU doživljamo v primeru Grčije. Naša očaranost in začaranost z ekonomskimi in finančnimi kazalci je namreč izraz ne-znanja, tj. nerazumevanja sveta, kajti četudi so ti kazalci za naše vsakdanje življenje izredno pomembni, pa ne smemo spregledati in pozabiti, da politika, ekonomija, finance, sociala, kultura, znanost in ne nazadnje religija temeljijo na duhovnih in etičnih vrednotah. Če smo pretirano nepošteni, pohlepni, egoistični, objestni itd. je postopni razkroj ali morebiti celo nenadni razpad vseh drugih (površinskih) sfer našega zemeljskega življenja le vprašanje časa. In tudi če se morebiti aktualno živeča generacija takšnemu razkroju časovno izogne, ga doživi ena od prihodnjih generacij, kar je seveda za aktualno generacijo še bistveno bolj sramotno.

Vsega tega ne bi pisal, če ne bi verjel v dolgoročno pozitiven napredek. Verjamem, da se lahko (tudi) v Sloveniji navedeni sramoti izognemo. Za to pa potrebujemo še več znanja in še bistveno več državljanskega in drugačnega poguma in »karakterja«. Pri tem se je pomembno zavedati, da pravo znanje o življenju neizogibno pozitivno vpliva tudi na značaj, kajti ko spoznamo(!), da se po zakonu akcija – reakcija dobro v resnici vrača z dobrim in da so naša vrednotno pozitivna ravnanja smiselna, se v skladu s tem spreminja tudi naš značaj. Tako namreč postopoma prerastemo zavist, maščevalnost, jezo, pohlep, oblastiželjnost, objestnost in druge negativne obremenitve ter postanemo bolj človečni, umirjeni in srečni.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Takšno moč, kot jo imajo danes mediji, ima le malokdo. V nekaj dnevih lahko nekega naključno izbranega človeka iz popolne anonimnosti povzdignejo do nacionalno ali celo svetovno popularne osebe. Pri tem je lahko takšen človek povsem povprečen ali podpovprečen. Po drugi strani pa lahko kogarkoli, ki ta hip zasluženo uživa nacionalni ali svetovni ugled ali slavo, v nekaj dneh ali tednih povsem osmešijo, razvrednotijo, osramotijo ali potisnejo v anonimnost.

Seveda marsikaj od tega ni mogoče storiti, ne da bi kršili kako pravno ali etično normo. Temu lahko sledijo tožbe ali postopki pred novinarskimi razsodišči. Toda potem, ko je kateri od navedenih negativnih učinkov dosežen, stvari pogosto ni več mogoče resnično popraviti. Kak novinar morebiti doživi etično ali pravno obsodbo, medij plača odškodnino, javnost je nekaj časa zgrožena ali pa se naslaja nad afero, prizadete osebe pa niso nikoli več tisto, kar so pred zlonamernim ali nepremišljenim medijskim posegom bile…

Naslov te kolumne se mi je porodil, ko sem v preteklih dneh na televiziji občasno spremljal poročanje novinarjev o poteku pogajanj o sestavi bodoče vladne koalicije. Saj ne, da bi se mi asociacija, ki napeljuje na navedeni naslov, zdaj porodila prvič. Nasprotno, že neštetokrat sem bil negativno presenečen, razočaran ali celo zgrožen ob raznih nedostojnih ali celo ne-umnih medijskih poročanjih ali predstavitvah. Mislim, da mi tega sploh ni treba pojasnjevati, kajti bralec zagotovo razmišlja podobno, ko spremlja razne napihnjene, žaljive ali celo lažnive novice ali komentarje v t.i. rumenem tisku, ali pa ko vidi, kako mediji v želji po spektakularnosti (beri: zaslužku) tudi o nadvse resnih zadevah poročajo na »športni« način.

Seveda tu ne gre za slovensko posebnost, kajti vse to nekritično povzemamo iz ZDA in drugih zahodnih držav. Toda to ne more in ne sme biti opravičilo za takšno delovanje slovenskih medijev, ki vrednotno negativno vpliva na slovenske državljane. Nekje je pač treba začeti izboljševati (svetovno) situacijo, pri čemer nas znani rek uči, da je treba najprej pomesti pred domačim pragom.

Naj se vrnem k omenjenemu poročanju novinarjev o koalicijskih pogajanjih. V preteklih dneh sem večkrat gledal, kako novinarji in snemalci dobesedno tekajo za poslanci po parlamentarnih hodnikih, jim postavljajo »zasede« v parlamentarni zgradbi, pred njo, ali na kakih drugih krajih (npr. pred sedeži strank) ter jih pogosto že skorajda posiljujejo z vprašanji, za katera vnaprej vedo, da bodo ostala v bistvu neodgovorjena. Treba je pač za gledalce ali poslušalce ustvariti vtis, da se nekaj pomembnega dogaja. Četudi potem vidimo le nejevoljne ali kako drugače »neposrečene« obraze politikov, ki nimajo kaj povedati, vendar se več nikjer ne morejo izogniti vsiljivim novinarjem oziroma kameram ali mikrofonom. Vtis, da gre za nekaj dramatičnega, ustvarjajo npr. tudi različni televizijski večerni vklopi s »terena«, ki ustvarijo nekakšno temačno, napeto atmosfero, čeprav intervjuvanec odgovarja na vprašanja, o katerih bi se lahko povsem mirno pogovarjali v kaki pisarni ali televizijskem studiu.

Seveda se je treba zavedati, da novinarski poklic ni lahek in da so novinarji pogosto pod hudimi pritiski svojih nadrejenih oziroma delodajalcev. Pod različnimi pritiski so seveda tudi slednji. Toda tudi to ne more in ne sme biti izgovor za takšno popačenje novinarske in medijske dejavnosti, ki vodi v izgubo dostojanstva medijev. Če namreč mediji in novinarji pozabijo na svoje pravo poslanstvo, potem se odrečejo tudi svojemu dostojanstvu. To pomeni, da pristanejo na nekakovostno (»rokohitrsko«, nepreverjeno, bistveno pomanjkljivo, pretirano afektirano, nepotrebno provokativno, agresivno, žaljivo ipd.) poročanje in tako povzročajo škodo tistim, o katerih poročajo, gledalcem, sebi in družbi.

Ker smo pogosto priča tudi povsem drugačnemu, tj. kakovostnemu poročanju medijev, lahko hitro ugotovimo, da je odločitev o dostojanstvu medijev predvsem avtonomna odločitev novinarjev, urednikov in vseh drugih, ki te medije ustvarjajo in za njih delajo. Vsi ti akterji so zato etično dolžni dvigniti povprečno kakovost poročanja ter končno resnično(!) in odgovorno ozavestiti dejstvo, da niso le »poročevalci« o dogodkih, pač pa da slednje tudi v pomembni meri »(so)ustvarjajo«. Prav tako tudi pomembno vplivajo na kulturo oziroma raven javnega nastopanja in izražanja. Tako lahko denimo spodoben, izobražen, na intervju dobro pripravljen in retorično spreten novinar sam povzdigne raven dialoga, v katerem sodeluje z morebiti manj retorično spretnim ter osebnostno in intelektualno »slabše kultiviranim« intervjuvancem. Prav tako lahko novinar z veliko znanja in truda tudi sam povsem zanimivo in korektno poroča o nekem dogodku, za katerega morebiti ni uspel dobiti vpletenega sogovornika. Iskanje sogovornika za vsako ceno, četudi ga nato novinar, denimo, pred kamero kliče kar preko mobitela in nato predvaja kakšen njegov lapidaren in povsem vsebinsko prazen odgovor, je pogosto neprimerno, nespodobno ali celo podcenjevalno do gledalca oziroma poslušalca. 

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Tudi sam nad sabo sem včasih še vedno presenečen, kako sem lahko otrpel ob kaki očitni družbeni nelogičnosti ali nepravilnosti. To se mi običajno dogodi takrat, ko si ne zmorem predstavljati, da so vsi drugi, ki to negativnost prav tako vidijo in doživljajo, do nje indiferentni zato, ker so ne-umni, mentalno otopeli ali pa celo zlonamerni. V takih primerih pogosto (raje) mislim, da je verjetno kaj narobe z mano. Čeprav torej vidim, da je cesar gol, si mislim, da imam verjetno privid, kajti če vsi ostali vidijo na njem stara ali nova oblačila, mora biti pač napaka v meni in ne pri njih ali cesarju.

No, iz zgodbe o cesarjevih novih oblačilih vemo, da je v resnici težava v tem, da večina ljudi vidi in razmišlja enako kot jaz. Zato seveda cesar ostaja gol, takšni in drugačni protagonisti pa izkoriščajo našo ne-umnost.

Ena takšnih ne-umnosti je proračunska ureditev, po kateri že dolgo velja, da dobi proračunski uporabnik iz državnega proračuna za vsako naslednje proračunsko obdobje praviloma le toliko denarja, kolikor ga je porabil v prejšnjem proračunskem obdobju. Ker te zadeve v želji po razumljivosti ne želim pretirano zaplesti, naj pravkar povedano poenostavljeno ponazorim na naslednji način: določeni proračunski uporabnik, ki je imel za tekoče proračunsko obdobje na voljo 100 enot denarja, vendar pa jih je porabil le 80, bo v prihodnjem proračunskem obdobju prejel le še 80 enot, ker se domneva, da jih več ne potrebuje. Če v proračunu ni dovolj denarja za vse proračunske uporabnike, bo zadevni proračunski uporabnik verjetno dobil celo manj kot 80 enot denarja. Če bo morebiti izkazal neke povsem novonastale in nujne potrebe, se mu bo morda lahko proračun povečal, vendar pa se bo povečanje praviloma štelo od 80 enot navzgor (in ne od 100 enot, kolikor jih je imel za redne potrebe na voljo v tem proračunskem obdobju). Povedano preprosto: če proračunski uporabnik ravna z denarjem ekonomično oziroma racionalno in porabi le 80 od 100 razpoložljivih enot denarja, je za to praktično kaznovan, saj se mu proračunska sredstva za prihodnje leto zmanjšajo.

Gre za v nebo vpijočo ne-umnost in krivico. Podobno tisti, ki smo jo poznali v zadnjem obdobju naše prejšnje države (SFR Jugoslavije), ko je pravni red skupaj s sodstvom v zvezi z izračunavanjem obresti vztrajal pri načelu nominalizma, kljub temu, da smo imeli več let tako visoko inflacijo, da je nominalizem predstavljal posmeh pravnemu načelu pravičnosti oziroma sorazmernosti. Na ta način ogromnemu številu državljanov ni bilo treba nikoli vrniti večji del stanovanjskih in drugih kreditov, saj so vračali le njihove nominalne zneske, katerih realna vrednost se je zaradi inflacije skozi leta najprej izredno hitro zmanjševala, na koncu pa je bila celo povsem izničena. Kasneje smo seveda vsi skupaj čutili posledice.

Niti takrat niti danes nas ni bilo dovolj sram, da smo to dopustili. Tako kot nas danes očitno ni dovolj sram, da bi preprečili zgoraj opisano nepošteno ter družbi škodljivo proračunsko prakso. Ko se bliža konec proračunskega leta in nek proračunski uporabnik ugotovi, da svojega proračuna do konca leta s smotrnim trošenjem ne bo v celoti porabil, začne »višek« denarja mrzlično trošiti, četudi za nepotrebne stvari in dejavnosti, samo da do konca leta porabi ves denar in tako ostane tudi v prihodnjem proračunskem obdobju upravičen do najmanj enakega proračunskega zneska. Namesto, da bi torej država ravno tistega, ki je bil varčen, ki je prihranil proračunski denar, nagradila z možnostjo pridobitve večje količine sredstev v prihodnjem proračunskem letu, ga kaznuje na opisani način.

Seveda se lahko trudim najti kakšen pameten oziroma utemeljen evropski (EU) ali nacionalni finančni ali drug razlog v prid takšni praksi. Toda to merilo proračunske delitve sredstev je enostavno preveč nepravično in nespodbudno (demotivacijsko), da bi ga bilo mogoče resnično upravičiti.  Proračunski uporabniki tako na opisani »prisilni način« kar nekaj proračunskega denarja potrošijo neekonomično in neupravičeno. Takšna proračunska praksa je zato ena tistih nelogičnosti, ki jih lahko primerjamo z iluzijo cesarjevih (starih in novih) oblačil. Teh oblačil ni, cesar je gol in mi vsi ga takšnega tudi vidimo, hkrati pa se pretvarjamo, kot da je vse v redu, da je torej cesar spodobno oblečen. In ker se že (pre)dolgo pretvarjamo, nas tudi to, skupaj z vsemi ostalimi finančnimi in drugimi norostmi, potiska proti točki velikega izbruha kolektivnega nezadovoljstva, tj. proti splošni šok terapiji.

Opisal sem le en primer. Cesar je že zelo gol. Na sebi ima še nekaj ne prav uglednih cunj, toda tudi te mu bodo morda kmalu pobrali. In zakaj ne, saj smo slovenski državljani naravnost idealni podložniki in gledalci za takšne predstave. Ko je treba ukrepati, zremo v tla ali se skrivamo za anonimnimi pismi. Ko pa nas doletijo posledice naše lastne strahopetnosti, za to krivimo vse druge, samo sami sebi ne nastavimo ogledala.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Na srečo je odgovor spodbuden: pozitivno vseskozi prevladuje. Tudi kadar se v nekem ožjem svetovnem okolju, denimo v neki državi, dogaja kaj izrazito negativnega, npr. vojna, epidemija ali naravna katastrofa, to na skupni planetarni ravni bistveno ne poruši razmerja med pozitivnim in negativnim, v katerem prvo prevladuje nad drugim.

Dinamika pozitivnega in negativnega je verjetno najbolj nazorno upodobljena v kitajskem prikazu dualizma yin-yang, pri čemer nas ravno ta simbolika hkrati uči, da sta pozitivno in negativno zgolj človeški subjektivni, relativni in celo iluzorični predstavi. Iluzoričnost je na nek način prisotna že v tem, ko mislimo, da sta pozitivno in negativno eksistenčno ločeni lastnosti. V resnici sta eno in isto, saj je vsak svetovni pojav hkrati pozitiven in negativen. Tako je, denimo, bolečina po eni strani negativna, saj nam povzroča neugodje in nas ovira pri mišljenju in delovanju, po drugi strani pa je pozitivna, saj nas »prebuja« oziroma opozarja na napako, zaradi katere je do bolečine prišlo in nas s tem uči, kako se v prihodnje napaki izogniti.

Toda prava iluzoričnost pozitivnega in negativnega je v tem, da pravzaprav ne eno ne drugo v objektivnem smislu realno ne obstaja, pač pa gre zgolj za naše človeške predstave. To je podobno kot strah, za katerega ugotavljamo, da je znotraj votel, zunaj pa ga ni – da torej ne obstaja, četudi ga ljudje vsakodnevno doživljamo na bolj ali manj intenziven način. Tudi pozitivno in negativno sta del našega človeškega sveta in v tem smislu subjektivno povsem resnični lastnosti. Le skozi njiju se učimo in napredujemo, dokler doživljanja dobrega in zla ne presežemo z dvigom na bistveno višjo stopnjo razvoja. Podobno kot, denimo, ugotovimo, da smo se več let povsem nepotrebno vznemirjali zaradi nekega problema, ki zdaj, ko nanj gledamo z drugačnimi očmi, sploh (več) ne obstaja.

No, ker v tem kratkem zapisu nima smisla preveč filozofirati, si poglejmo še praktično plat našega doživljanja pozitivnega in negativnega. Če pretirano spremljamo medije, ki so polni novic o negativnostih doma in po svetu, dobimo malodane občutek, da je v svetu več negativnega kot pozitivnega. Prav tako se nam lahko pojavi tak občutek ob spremljanju sedanje predvolilne kampanje ali ob branju različnih anonimnih opravljanj, obrekovanj ipd., ki jih prestrašeni in na različne načine prizadeti ljudje vsakodnevno objavljajo v raznih e-forumih in drugih oblikah, ki jih omogoča internet, ali pa jih morebiti pošiljajo naokoli v pisemski obliki. Seveda je ob tem še ogromno drugih negativnih pojavov, od vojn, kriminala pa do družinskih prepirov. Vse skupaj je seveda skrajno zgrešeno, česar se ljudje pogosto zavedamo, vendar si kljub temu še ne moremo in ne znamo dovolj pomagati. Del človeške psihe se očitno rad napaja z negativnim, kajti sicer bi vsi negativizirani mediji, anonimni pisci, kriminalci in drugi negativci (p)ostali neopaženi, spregledani in pozabljeni.

Toda že naš vsakdan nam na srečo kaže, da je, kot rečeno, v svetu več pozitivnega kot negativnega. V večjem delu sveta je tako, da se ljudje večinoma sprehajamo po ulicah z občutkom varnosti. Ne bojimo se, da bi nas policija ali vojska ustrahovala ali mučila. Še vedno si v pretežni meri medsebojno zaupamo in si v primeru nesreče pomagamo. Svobodno potujemo marsikje po svetu. Brez strahu se združujemo, izražamo večji del svojih mnenj, tudi svojo veroizpoved, se veselimo prostega časa in nasploh uživamo veliko svoboščin in pravic. Seveda je v nekaterih svetovnih okoljih situacija bistveno drugačna, kajti tam, kjer se bijejo vojne, kjer vladajo avtoritarni ali totalitarni režimi ali kjer ljudje množično umirajo zaradi bolezni ali lakote, prevladuje negativno. Toda zemeljski svet kot celota je še vedno v pretežni meri pozitiven. Zato tudi še vedno stoji in se razvija. Zato tudi vseskozi o(b)staja realno upanje, da bo vsako zlo v prihodnje preseženo z dobrim.

V času vsesplošne krize, ki jo doživljamo in jo bomo očitno doživljali tudi v prihodnjih mesecih in letih, je spoznanje o prevladi pozitivnega nad negativnim pomembna psihološka opora. Ponuja nam namreč realno upanje, da lahko tudi to obdobje prebrodimo ter iz njega izidemo celo pametnejši in boljši, kot smo sedaj. Če namreč sedanjo vrednotno, ekonomsko, socialno in drugače krizo doživljamo kot nekaj negativnega, imamo ob tem vso možnost, da k sebi s pozitivnimi dejanji postopno pritegnemo pozitivno energijo in vzpostavimo družbo zopet na bolj zdravih temeljih. Seveda pa ta prehod ni in ne more biti neboleč, kajti prav to je osnovna funkcija negativnega – da nas namreč preizkuša, izziva in na ta način nekoč predrami, da se prebudimo in izboljšamo. Če smo pri tem zaradi lenobe, razvajenosti, zavisti ali sovraštva prepočasni, potem pač za prehod v pozitivnejšo družbo plačamo višjo ceno. Vendar ne pozabimo, da je pozitivnega več od negativnega in da je naš boljši ali slabši jutri odvisen od naše lastne individualne in kolektivne odločitve.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Odvisnost je lahko zelo širok pojem. Pravzaprav je že sama človeška želja ali nagon po življenju vrsta odvisnosti. Ta odvisnost je ena najmočnejših, saj se ljudje na svoja življenja vežemo z velikansko silovitostjo. Tega se najbolje zavemo, ko smo življenjsko ogroženi. Toda če odvisnost pojmujemo tako zelo široko, potem smo dejansko odvisni od vsega, kar si tako ali drugače želimo, ali k čemer razumsko, nagonsko, intuitivno ali drugače stremimo. V tem pogledu smo odvisni od hrane, pijače, gibanja, druženja, mišljenja, govorjenja itd.  Seveda pa je takšno pojmovanje odvisnosti preširoko in neprimerno za vsakdanjo uporabo, kajti v tem pomenu lahko dojema odvisnost le tisti, ki se filozofsko poglobi v temeljna vprašanja življenja in v samega sebe ter išče v preseganju vseh odvisnosti pot duhovne osvoboditve.

Običajno in vsakodnevno nam je bližje, kadar govorimo o odvisnosti od kofeina nikotina, alkohola in drugih opojnih drog (marihuana, opij itd.), ali pa o odvisnosti od kakih dobrih ali slabih navad. Znano je, da je navada »železna srajca«, kar pomeni, da se ji zaradi naše odvisnosti od nje težko odrečemo. Pravzaprav se te ugotovitve prekrivajo, kajti odvisnost od navedenih drog ni nič drugega kot odvisnost od naših navad, da jih uživamo. Da zdaj zadeve logično ne zapletem do nesmisla, naj raje dodam, da je seveda vsaka dobra odvisnost oziroma dobra navada (npr. odvisnost od športa, učenja, zdrave hrane itd.) bistveno boljša od slabe odvisnosti oziroma navade, pri čemer pa tudi dobra odvisnost še vedno ostaja odvisnost. Prava pot človeka je, da najprej slabe odvisnosti preseže oziroma nadomesti z dobrimi, nato pa postopno preseže tudi dobre odvisnosti, in sicer tako, da začne sprejemati vse svoje odločitve zavestno in avtonomno. Slednje je sicer idealna usmeritev, ki jo lahko praktično doseže le redko kdo, kar pa nas ne sme odvrniti od tega, da si v tej smeri prizadevamo kolikor zmoremo.

Vrnimo se k pohlepu. Gre, kot rečeno, za hudo in zelo škodljivo odvisnost. Škodljivo za pohlepnega posameznika in posledično tudi za celotno družbo. Nič čudnega, da je pohlep uvrščen med t.i. sedem smrtnih grehov. Pohlepni posameznik namreč s svojim nenasitnim stremljenjem po pridobivanju in kopičenju denarja, zemlje, predmetov in nasploh materialnih dobrin povsem izgubi življenjski kompas. Namesto, da bi mu ukvarjanje z materialnimi dobrinami pomenilo sredstvo za pomoč tistim, ki jo potrebujejo, mu bogatenje služi le kot orodje za nenasitno krepitev lastnega ega in ga tako tudi korenito odvrača od duhovnega razvoja.

Pohlepen človek je odvisnik, bolnik. Njegova bolezen je huda in se širi. Ob tem odvisnik postopno izgublja čut za sočloveka, za skupnost in družbo. Postaja vedno bolj površinski, mentalno in čustveno plitek. Vse meri v denarju in v rečeh, ki jih denar omogoča, in ne uvidi, da je na poti k propadu. Prav tako zaradi odsotnosti sočutja ne opazi, kako s svojim pohlepom škodi drugim.

Kot rečeno, na neki točki to pripelje do zloma, padca. Takrat ne pride le do streznitvenega šoka, ob katerem se pohlepnež zave, da je ravnal nemoralno in nesmiselno, pač pa se tudi vse pridobljene materialne dobrine nekako razblinijo, bodisi tako, da izgubijo svojo tržno oziroma družbeno vrednost, bodisi tako, da izgubijo vso vrednost v očeh dotedanjega pohlepneža, ki se zdaj v hudem šoku prebuja iz čustvene in mentalne otopelosti ter doživlja moralno-etično katarzo. Včasih je šok tako močan, da ga pohlepnež fizično ne preživi. Vsekakor pa je takšen šok oziroma takšna dokončna eksplozija nakopičene negativne energije neizogibna.

Za odvisnike od alkohola, cigaret ali mamil poznamo različne oblike terapij oziroma zdravljenja. Danes gremo že tako daleč, da razvijamo terapijo za odvisnike od hitre vožnje, televizije, hrane ali spolnosti.  O vsem tem in še marsičem drugem se pogosto razpravlja tudi preko medijev, torej v javnosti. Ne razpravlja pa se toliko o tem, kako vzpostaviti in izvajati ustrezno terapijo za odvisnike od pohlepa. Za tiste, ki so tako pohlepni, da jim ta pohlep že sam predstavlja neustavljivo željo.

Nujno je, in deloma se to že dogaja, da pohlep oziroma odvisnost od pohlepa javno ter jasno in glasno opredelimo kot nesprejemljivo oziroma izredno škodljivo odvisnost. Podobno kot je bilo pred leti treba javno opredeliti škodljivost odvisnosti od kajenja. Vse dotlej se je zdelo, kot da s tem ni nič narobe, čeprav so se mnogi kadilci in nekadilci že zavedali, da ni tako. Če bomo zdaj na podoben način predvsem vsem velikim pohlepnežem sporočili, da živijo izredno nezdravo, bomo s tem utrli pot za kasnejše korake, ki bodo lahko pripomogli tudi k rešitvi sedanje etične, finančne, ekonomske, socialne in drugačne krize. Seveda pa bomo s tem poslali sporočilo tudi samim sebi, kajti v večini nas se prav tako skrivajo vsaj mali pohlepneži. Tudi sami bomo tako morebiti lahko ozdravili kako svojo pretiranost, ki grozi, da bo prerasla v nesmiselni in uničujoči pohlep.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Da ne bo nesporazuma, naj takoj pojasnim, da štejem avtoriteto za nekaj pozitivnega in jo ločujem od pojma avtoritarnosti, ki ima negativno konotacijo, saj označuje predvsem oblastnost, nasilnost in samovoljnost. Čeprav imata etimološko oba pojma isti izvor (lat. auctor – začetnik, stvaritelj; auctoritas – oblast), lahko rečemo, da so se s časom iz tega izvora v pojem avtoritete prelile bolj vrednotno miroljubne in nasploh pozitivne prvine koncepta stvaritelja ter oblastnika oziroma oblasti, medtem ko so se v pojem avtoritarnosti prelile njegove bolj »trde«, nasilne oziroma vrednotno negativne prvine.

Če v takšni luči pristopimo k pojmu avtoritete, vidimo, da se ta, kot rečeno, izvorno najbolj neposredno povezuje s pojmom (prvega) stvaritelja. Toda beseda auctor, iz katere izhaja beseda avtoriteta, je pomensko zelo bogata. Auctor je npr. utemeljitelj družine, mesta ali države, nadalje učitelj, svetovalec, kompozitor, oče, prednik ali stvaritelj vesolja. To je tisti, čigar mnenje drugi samodejno spoštujejo in mu sledijo. S tem izrazom se označuje tudi posebna sposobnost, da se za določitev ciljev in njihovo uresničenje pridobi soglasje drugih, tj. da se drugi skupno zberejo okoli te izvirne moči. Iz pojma auctor je nato, kot rečeno, izveden pojem auctoritas, ki ima prav tako veliko pomenov, med katerimi so npr. izvor, prisila, prepričevanje, jamstvo, verodostojnost, pomembnost, ugled, dostojanstvo, znamenitost, vzor, v političnem smislu pa predvsem volja, odločitev, oblast in zapoved. Množice ljudi prostovoljno sledijo avtoriteti, ki jih s svojimi lastnostmi navdihuje in jim daje zgled. Po mnenju L. Tadiča (Nauka o politici, Beograd 1988) je morebiti najboljši primer za avtoriteto podan v Aristotelovem Bogu kot negibnem gibalcu, kar skozi drugačno optiko potrjuje tudi Emile Benveniste (La vocabulaire des institutions indo-européeness, Paris 1969), ki ugotavlja, da indo-iranska beseda aug označuje moč bogov, prav tako pa tudi latinske izpeljanke augur in augustus izražajo božanske lastnosti.

Avtoriteta je lahko v avtentičnem smislu le lastnost enega bitja, tj. prvega stvaritelja – Boga, v človeškem svetu pa stvaritelja oziroma nosilca določenega umskega (mentalnega) toka in iz njega izvedenih energetskih, emocionalnih, intelektualnih in drugih tokov, ki magnetično pritegnejo ljudi in povzdignejo nosilca avtoritete (avtoriteto kot osebnost) na mesto takšnega ali drugačnega voditelja. Vendar pa se poleg tega pojem avtoritete pogosto pripisuje tudi določenim kolektivom in drugim pojavnostim (npr. religioznim, moralnim ali pravnim pravilom, ali pa npr. razumu – v obdobju razsvetljenstva), pri čemer se v modernem času omenja tudi anonimna avtoriteta (npr. v smislu avtoritete kapitala ali moderne birokracije), za razliko od osebne avtoritete patriarhalnega tipa.

Če ostanemo na ravni avtentične avtoritete, tj. tiste, katere nosilec je določene oseba, še posebej jasno opazimo, da takšno avtoriteto, ki je v svojem bistvu posebna vrsta miselno–energijskega magnetizma, ljudje zavestno najmočneje doživljamo na psihološko–občutenjski oziroma emocionalni ravni. Ljudje sledijo avtoriteti zato, ker jih privlači s svojim magnetizmom prepričljivosti, zaupanja, gotovosti, varnosti, dobrega in z drugimi pozitivnimi vrednotami.

Toda avtoriteta je tudi dvorezen meč. Po eni strani oseba z avtoriteto ljudi privlači k vrednotno pozitivnim stvarem, dejavnostim, občutkom in mislim. Kaže jim pravo pot, daje jim prave odgovore na njihova vprašanja. Toda ravno s tem jih (lahko) tudi intelektualno, čustveno in dejavnostno pasivizira. Če se namreč ljudje opirajo le še na avtoritativnega voditelja, bodisi učitelja, direktorja ali politika, zanemarijo notranje prizadevanje za svoj lastni razvoj in postanejo zato zelo ranljivi. V hipu, ko se oseba z avtoriteto umakne (preneha javno delovati, odpotuje, umre itd.), ostanejo njeni oboževalci in zasledovalci v hudi stiski, saj so se odvadili zanašati se na lastne spoznavne, ustvarjalne in delovne sposobnosti. V odsotnosti avtoritativnih »smernic« in »navodil« (p)ostanejo izgubljeni in zmedeni, kar vodi pogosto tudi v manjše in večje družbene konflikte.

Vse to se še močneje izrazi v primeru, ko neka družbena avtoriteta preraste v karizmo, ki jo lahko poenostavljeno opredelimo kot najintezivnejšo obliko avtoritete, ki povzdigne nosilca avtoritete na nivo vrhunsko (»božansko«) spoštovane, občudovane in slavljene osebe. Njeno racionalno presojanje v praksi najpogosteje nima odločilne funkcije, čeprav je tudi ta presoja pri prepoznavanju ali utemeljevanju karizme venomer prisotna. Karizma je avtoriteta, ki najprej silovito zažari kot supernova, nato pa izgine in zapusti za seboj veliko, nepojasnjeno in bolečo praznino. Karizmatična osebnost močno pritegne in silno navduši najširše ljudske množice, ki so zato po njenem odhodu vsaj neko obdobje povsem izgubljene in nebogljene, saj jim nosilca karizme nihče ne more resnično nadomestiti.

Sodobna družba potrebuje prave avtoritete. Takšne, ki so po eni strani zgledno etične ter imajo nadpovprečno razvite tiste vrste inteligence, ki jih potrebujejo za delovanje na svojih področjih, po drugi strani pa se hkrati dobro zavedajo tudi različnih nevarnosti svojega vpliva. Takšne avtoritete (po)skrbijo, da s svojim učenjem in vodenjem ljudi usposabljajo za nadaljnje samostojno delovanje in s tem odpravljajo razloge za njihovo pasivnost, dezorientacijo ali odvisnost.

Tudi v Sloveniji potrebujemo več pravih avtoritet, in sicer na različnih področjih družbenega življenja. Ne smemo se jih bati, kajti resnično dobri voditelji na področjih izobraževanja, kulture, znanosti, religije, gospodarstva, prava, politike itd. so družbeni blagor. Takšnim posameznikom moramo dati več prostora za njihovo delovanje in vpliv. Ne smemo pa si pretirano želeti ter umetno ustvarjati vizij velikih, karizmatičnih avtoritet, kajti te so redke in minljive, pri čemer se na dolgi rok izkažejo kot nekakšne sanjske podobe, fantazme. Pomembno je torej, da po eni strani resničnih avtoritet ne zatiramo in utapljamo v pretirani(!) družbeni horizontalnosti, solidarnosti ali (sivem) povprečju, po drugi strani pa moramo nujno razkrivati in na vse načine zavračati lažne avtoritete, tj. osebe, ki so v svojem bistvu avtoritarne ter nas na razne načine zavajajo, pri čemer si želijo le družbeno oblast in moč.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Seveda je že kar nekoliko neresno, če se v tem času sprašujemo o možnosti kakršnekoli ustavne, tj. dvotretjinske parlamentarne večine, ki bi lahko pripeljala do kake koristne spremembe ustave. Slovenija je namreč politično, ekonomsko, socialno, pravno in nenazadnje tudi kolektivno psihološko blokirana. Samomorilsko blokirana. V družbeni stvarnosti se sicer vse še vedno giblje in spreminja, toda v našem posamičnem in kolektivnem doživljanju je ta dinamika vedno bolj dojeta kot zgolj površinska, odtujena človeku in ljudem. Ta dinamika je vedno bolj podobna truplu, ki ga sicer nosi voda, vendar v njem ni življenja.

Posledica takšnega mrtvila je, da že dolgo skorajda o nobeni za Slovence in Slovenijo vitalni temi ni mogoče doseči političnega in državljanskega soglasja. Niti soglasja o tem, da obstoji takšno nesoglasje, kar je seveda še posebej alarmantno in na nek način tragikomično. Nekateri vodilni politiki in njihovi simpatizerji namreč kljub temu, da je že popolnoma očitno, da smo v vseobsežni družbeni blokadi, še vedno mislijo, da zadeve kar nekako tečejo in da se bo sčasoma situacija na podlagi sedanjih dejanj in vložkov le nekako izboljšala. Seveda je tudi mogoče, da sem le naiven, kolikor verjamem, da so ti politiki in njihovi simpatizerji v svojem optimizmu vsaj subjektivno iskreni. Toda potem je situacija še mnogo slabša. Če namreč ti »optimisti« niso le v zmoti, temveč nas zavestno vodijo v poglabljanje vsesplošne krize, potem nas čakajo še mnogo hujši časi od tistih, ki si jih lahko ta hip predstavljamo.

Na drugi strani so »uradni kritiki«, ki sodijo v politično opozicijo (čeprav so zdaj v opoziciji že skoraj vsi – celo predsednik vlade se tu in tam obnaša opozicijsko, ko »nasprotuje samemu sebi«, ali ko govori o vodji največje parlamentarne opozicijske stranke kot svojem nasledniku…). Kakorkoli že, vsi tisti, ki sedanje vlade ne podpirajo, hkrati pa ne storijo ničesar za to, da bi čim prej prišli bodisi do nove vlade,  do predčasnih volitev ter predvsem do bolj pravične, poštene, solidarne, delovne in drugače uspešne družbe, so in bodo vedno bolj soodgovorni za bodočo družbeno agonijo.

Nezmožnost doseči ustavno večino o čemerkoli pametnem in pomembnem za Slovenijo je simptom naše trenutne nesposobnosti za velike zgodbe. Kakršnakoli razprava o nacionalnem ali državnem interesu je zato izguba časa. Še pri odločanju o sklenitvi arbitražnega sporazuma s Hrvaško, ki je zaradi svojega izjemnega pomena kar klicalo po iskanju čim višjega nacionalnega konsenza, ali vsaj po daljšem in iskrenem prizadevanju, da se takšen konsenz doseže, politiki niso imeli toliko pameti (da o kaki politični modrosti, ki se je iz Slovenije že davno izgubila neznano kam, raje sploh ne govorim), da bi se sporazumeli in složno nastopili pred slovensko in mednarodno javnostjo.

Slovenija je blokirana. Kot rečeno, to ne pomeni, da stvari stojijo. Zunanja družbena dinamika še vedno ubira svoja pota, boljša in slabša. Vsak dan smo priča številnim premikom, dogodkom, novostim. Toda notranji duh naše države in državljanov je obstal. Ta se skorajda ne giblje več. Ni več prave smeri, ciljev in motivacije. Ni povezanosti in pravega občutka pripadnosti, ni zanosa in idealov. Občutek pripadnosti, zanos in ideale za kratek čas vzbudijo le še kaki specifični dogodki, kot npr. športne tekme ali naravne katastrofe, ki nas začasno povežejo v duhu, nas naredijo zanosne in složne, ker lahko spet v nekaj verjamemo, za nekaj navijamo, ali za nekoga nekaj skupno storimo, mu pomagamo. Ko ti dogodki minejo, se spet počutimo precej podpovprečno, pogosto žalostno ali bedno, saj smo na kolektivni ravni spet soočeni predvsem z družbeno nepravičnostjo, korupcijo ter različnimi objestnostmi in norostmi, ki nam jih iz politike, gospodarstva, kulture, šolstva, sociale ter številnih drugih področij prenašajo v vednost mediji in drugih glasniki.

Težko je reči, do kdaj bo trajala ta blokada. Morda (le) še nekaj let. Nekega dne bo vsekakor prebita. Tako kot reka prebije jez. Če je jez (beri: blokada) velikanski, je prav tako velikanska tudi sprememba, ki nastane po njegovem preboju. Če nas bo Slovence kmalu srečala zdrava pamet, bomo lahko sedanjo blokado odpravili z relativno majhno kolektivno travmo. Če pa bomo še dolgo počeli vse norosti, ki jih počnemo sedaj, nas bodo njene posledice preplavile kot velikanski val, ki bo sicer odnesel veliko slabega, vendar hkrati porušil tudi marsikaj dobrega.

Izbira je seveda naša.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Pravo nas nekako neizogibno spremlja tudi v času dopustov ali počitnic. Če bi nas kdo vprašal, ali v tem času razmišljamo o pravu, bi verjetno »na prvo žogo« odgovorili, da ne. Šele podrobnejši razmislek bi nas soočil s kruto resnico, da brez prava tudi na dopustu enostavno ne gre. Večkrat moramo namreč skleniti kako kupoprodajno pogodbo (npr. nakup hrane, pijače in kake revije), spoštovati prometne predpise na kopnem in morju, tu in tam komu kaj podariti ter z namenom potovanja skleniti kako pogodbo o avtobusnem, ladijskem ali celo zračnem prevozu. Identificirati se moramo z osebnimi dokumenti ter spoštovati predpise, ki urejajo obnašanje na kopališčih, v kampih, hotelih itd. Pravnim predpisom torej enostavno ne moremo povsem ubežati.

Na lahkotni poletni način se zdaj malce poigrajmo z mislijo, kakšno bi bilo življenje brez prava. Življenje brez zakonov, uredb, pravilnikov, pogodb, upravnih in sodnih odločb itd. Življenje brez vnaprej določenih pravil, ki bi obvezno urejala in sankcionirala naše pravne pravice in dolžnosti. Življenje brez policije, inšpektorjev, odvetnikov, notarjev, tožilcev, sodnikov in finančnih izterjevalcev… Ali lahko prenesemo že zgolj misel na kaj takega? Ali smo še toliko svobodni, da si lahko vsaj zamislimo družbeno sožitje ter vse svoje aktivnosti brez pravnih omejitev?

Če se dodobra poglobimo v zamisel o življenju brez prava, nas lahko postane pošteno strah. Po eni strani smo močno privajeni na številna pravna pravila, katerih izvrševanje nam je že prešlo v vsakodnevno rutino in nas tako osvobodilo potrebe po vsakokratnem lastnem razmisleku in sprejemu odločitve. Ko stojimo pred semaforjem, pred blagajno v trgovini ali pred vhodom v službo točno vemo, kaj pravno moramo, smemo ali ne smemo storiti. Brez prava se tu znajdemo v »odprtem prostoru«, v katerem nas vežejo le navade, morala, običaji in podobni normativni sistemi, ki pa so nezanesljivi, saj so odvisni od dobre volje in vsakokratne subjektivne presoje drugih ljudi. Kaj če nam prodajalec za isto vrsto kruha zaračuna višjo ceno kot nekomu pred nami? Kaj če voznik avta zbije pešca in pobegne? Kaj če nas nekdo napade in nas oropa? Kaj če nam šef ne želi izplačati plače? Kaj če se voznik avtobusa ustavi na poljubnem mestu in si vzame enodnevni odmor? Kaj če večina državljanov več ne plača davkov? Kaj če nas nekdo zapre in muči? Kaj če nas nek časopis žaljivo obrekuje? Kaj če smo hudo bolni ali poškodovani in se znajdemo v bolnici v hudi čakalni gneči? Kaj če…

Življenje brez prava bi bilo mogoče le pod pogoji, ki jih človeštvo verjetno še dolgo ne bo izpolnjevalo. Prvi in ključni pogoj bi bila na splošno izredno visoko razvita moralno-etična zavest. Šele v izrazito humani in altruistično naravnani družbi se je namreč mogoče odreči pravnim normam, kajti v taki družbi vsakdo nesebično in sočutno skrbi za druge, jim pomaga ter se ravna po zlatih pravilih (takšno zlato pravilo je npr.: »Ne stori drugemu tega, česar ne želiš, da bi drugi storil tebi.«). Drugi pogoj za življenje brez prava je na splošno visoka stopnja sposobnosti samostojnega izbiranja med različnimi življenjskimi možnostmi ter visoka stopnja ustvarjalnosti. Če ni prava, se moramo v tem »praznem prostoru«, v tej ogromni »pravni praznini« nekako sami znajti v številnih situacijah, ki niso enostavne. Kako, denimo, priti do dogovora z banko o odprtju osebnega računa ali najemu kredita? Kaj sploh je banka, kdo definira osebni račun in kredit, kdo zastopa banko, kdaj ima banka uradne ure, kakšne so garancije, da bo naš denar v njej varno spravljen, pod kakšnimi pogoji nam bo odobren kredit? Kako urediti cestni, železniški, pomorski in letalski promet, da ne bo prihajalo do zmede, nesreč in prepirov? Kako zagotoviti poenoten merski sistem? Kako zagotoviti vrednostne kriterije za menjavo in prodajo dobrin? Kako urediti tiskanje, distribucijo in vrednost denarja? Kako organizirati vrtce, šole in univerze? Kako urediti delovanje telekomunikacij? Kako urediti politični sistem, volitve ipd.? Ali je vse to sploh možno urediti brez prava, tj. zgolj s pomočjo vsakokratnih konkretnih in posamičnih dogovorov ter s pomočjo postopno razvijajočih se običajev?

S pravom je očitno tako, kot z vsako drugo življenjsko dobrino. Dokler je ne izgubimo, je ne znamo prav ceniti. Res je dandanes prava preveč (in morale premalo), toda svojega nezadovoljstva s temi ali onimi pravnimi predpisi ter z njihovo neizmerno količino ne smemo zdraviti tako, da se kar počez in brez zadržkov jezimo na pravo in pravnike. Bolj ko se poglabljamo v smisel in pomen prava, bolj vidimo, da ga močno potrebujemo in da smo mu lahko za marsikaj hvaležni. To ne pomeni, da ne smemo biti do prava kritični in sproti zahtevati njegove izboljšave, tako na ravni zakonodaje, kot na ravni izvajanja prava. Toda ob tem je pomembno, da razumemo in podpiramo načela in institute pravne države (enakopravnost, nediskriminacijo, pravičnost, človekove pravice, delitev oblasti, vezanost državnih organov na pravo, prepoved retroaktivnosti prava, ustavnost in zakonitost itd.), kajti na sedanji stopnji razvitosti človeštva, nam v t.i. civiliziranem svetu le pravna država omogoča relativno urejeno in mirno družbeno sožitje.

Življenje brez prava si zato raje ustvarimo na drug način. V naših mislih in občutjih. Z domišljijo in na druge načine. V svoji notranjosti uživajmo v življenju brez prava, v popolni pravni praznini, v svojem intimnem svetu. Napolnimo ta svoj neizmerno velik svet z ustvarjalnostjo in občutkom svobode. Na ta način se odpočijmo od prava, da ga bomo lahko potem, ko se bomo spet vrnili v vsakdanjo družbeno stvarnost, znali objektivneje vrednotiti in sprejemati.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Do neke mere je seveda tako z vsako državo. V tem pogledu obstajajo boljše in slabše od naše. Vsaka država je po eni strani idealno zasnovana z ustavo, zakoni, deklaracijami in programskimi dokumenti, po drugi strani pa je v praksi žrtev zasebnih kapitalskih interesov, bolestnih oblastnih ambicij posameznikov in družbenih skupin ter različnih korupcijskih, mafijskih in drugih neetičnih in nezakonitih praks.

Naša težava ni v tem, da družbena realnost do neke mere odstopa od ideala, v katerega smo vsaj za hip večinoma le verjeli v času slovenske osamosvojitve. Težava je v tem, da je ta odstop v negativni, družbeno-patološki smeri tako velik, da nas v odnosu do lastne države in družbe vedno bolj prevzema strah. Bojimo se neodločnih ali avtoritarnih oblastnikov, bojimo se nesposobnih ali pohlepnih predstavnikov kapitala in njihovih oprod, bojimo se ignorantskih ali nepravičnih uradnikov, policistov, tožilcev in sodnikov, strah nas je materialnega pomanjkanja in socialne ogroženosti itd.

Skrajni čas je, da se tega strahu znebimo in vsak dan (še) odločneje zahtevamo, da naši družbeni škodljivci prenehajo s svojim škodljivim delovanjem in začnejo končno delati kaj dobrega. Ključni korak na tej poti preobrazbe mora biti tudi nedvoumna zahteva, da Slovenija na pravni ravni preseže svojo vedno bolj papirnato naravo. Eden dolgoročno najbolj destruktivnih družbenih dejavnikov so namreč v (pre)veliki meri neizpolnjene zakonske in druge pravne norme.

V Sloveniji smo zapadli že v pravo histerijo na ravni pravnega normiranja. Na skorajda vsak resnejši, četudi zgolj posamični družbeni problem se politiki odzivajo s takojšnjimi obljubami in načrti za spremembo zakonov. Pišemo in sprejemamo nove in nove zakone in druge predpise, situacija na področju prava pa je vse slabša. Največji družbeni škodljivci so praktično nedotakljivi. In ker je tako, se še množijo. Ob tem pa država krepi pregon »majhnih rib« ter tu in tam uprizori kakšen medijsko-pravni spektakel, kot je denimo javna diskreditacija kakega župana ali direktorja, ki mu kriminalisti skorajda pred kamerami preiščejo hišo in ga osumijo hudih kaznivih dejanj, nato pa vse skupaj pade v vodo in ostane nelagoden občutek, da je oblast zatajila še eno »lumparijo« ter da je v ozadju takšne zgodbe predvsem političen ali mafijski boj za prevlado.

Namesto, da bi politiki, uradniki, policisti, inšpektorji, tožilci, sodniki in drugi vsaj v pretežni meri izvrševali obstoječe zakone, smo najpogosteje priča pravi tekmi v tem, kako v praksi najti razlog, da nečesa pravno ni mogoče storiti. Če so bili doslej zakoni tako slabi, da niso omogočali pregona koruptivnih dejanj v politiki, upravi, gospodarstvu in drugod, potem moramo kot državljani javno zahtevati, da vsi politiki in njihovi sokrivci, ki so bili na politični oziroma vodilni sceni zadnjih dvajset let, nemudoma s sklonjeno glavo sami odidejo s političnega parketa in se nam državljanom za takšno situacijo javno opravičijo.

Toda prava težava je predvsem drugje. Zakonodaja je sicer res do neke mere luknjičasta in omogoča različne malverzacije. Toda nikakor ne v tako dramatični meri, kot se to dogaja v praksi. Če bi (do)sedanjo zakonodajo izvrševali bistveno bolj dosledno in v pravem duhu prava, bi bilo družbene škode bistveno manj, mnogi največji družbeni škodljivci pa bi bili že zdavnaj odstranjeni s svojih položajev ali celo na prestajanju takšne ali drugačne kazni. Žal politične, gospodarske in druge družbene elite očitno do te mere onemogočajo izvrševanje zakonov, da smo državo in gospodarstvo pripeljali na rob bankrota, z nepravičnostjo v dramatični meri razvrednotili pomen pravne države ter z očitnim pomanjkanjem etičnega in socialnega čuta (pomislimo le na vse odpuščene in zavržene delavce) ljudem odvzeli (za)upanje v državo in pravo.

Naj končam s ponazoritvijo. Z zadnjo zaostritvijo sankcij v cestnem prometu je država – vsaj takšno je moje osebno prepričanje – spet storila napako. Namesto, da bi upoštevala znano resnico, da je uspešno preprečevanje prekrškov in drugih kaznivih  ravnanj premosorazmerno s stopnjo zanesljivosti(!) nadzora in kaznovanja (ne pa s sámo višino kazni), je država raje spet drastično povečala kazni za prometne prekrške. Glede na to, da se naši policisti – po lastni presoji ali po diktatu od zgoraj –izogibajo ustrezni preventivni dejavnosti ter »pobirajo denar« od voznikov na zelo poljuben način (v smislu kdaj in kje se koga lotijo nadzorovati), bo to vodilo v številne nove krivice. Mnogi spodobni in odgovorni vozniki bodo že za manjši spregled drastično kaznovani, medtem ko bomo v prometu še vedno vsakodnevno priča številnim nevarnim brezobzirnežem. Prepričan sem, da bi bilo na naših cestah bistveno manj nesreč in žrtev, če bi policisti zavzeto in bolj pravično izvajali že prejšnjo zakonodajo in v okviru nje delovali predvsem preventivno.

Včeraj sem se iz hrvaške Istre zvečer z avtom vračal v Ljubljano. Na slovenski strani meje je nastala večkilometerska kolona vozil. Desetine motoristov jo je kljub nasprotnemu prometu mirno prehitevala po sredini nasprotnega pasu (nevarna vožnja v nasprotno smer cestišča), mnogi vozniki pa so svoje vozila, celo avtodome, obračali na sredi cestišča preko dveh neprekinjenih črt in neposredno ustavljali in ogrožali promet iz nasprotne smeri. Ne glede na več kot desetkilometersko skorajda stoječo kolono ni bilo nikjer NITI ENEGA SAMEGA POLICISTA, kaj šele policijskega avtomobila ali helikopterja. Tudi ne na delih cestišča v bližini Kopra in v samem mestu, kjer je bilo očitno, da bi lahko prometni policisti pomagali sprostiti prometni zamašek ter preprečili nevarne in nedopustne manevre na cesti. Lahko bi nadaljeval z številnimi drugimi malimi zgodbami, npr. z navedbo križišč v Ljubljani, kjer me kot pešca skoraj vsak dan resno ogroža kak voznik, ki prevozi rdečo luč, pa seveda tam že leta nisem videl nobenega policista. Seveda pa gre tu, kot rečeno, le za drobno ilustracijo. Kar ni nič v primerjavi z vsemi našimi velikimi propadlimi aferaškimi in ideološkimi zgodbami…

Ali bomo res povsem zavozili to državo?

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Odločba ustavnega sodišča z dne 9.6.2011, s katero je to sodišče ustanovilo občino Ankaran, sodi med izrazito sporne ustavnopravne odločitve. Kljub temu neposredno po sprejetju v pravnih krogih ni doživela kakega resnejšega odklonilnega ali kritičnega odziva. Kar nekaj bivših ustavnih sodnikov, pa tudi drugih pravnih komentatorjev, je do ustavnih sodnikov v tem primeru pretežno prizanesljivo. Tako kot so bili nekateri prizanesljivi do poprej prav tako izrazito ustavno spornega ravnanja državnega zbora, ki ni izvršil odločbe ustavnega sodišča z dne 26.11.2010, s katero je to sodišče, če povem poenostavljeno, državnemu zboru naložilo, da ustanovi občino Ankaran.

Na eni strani smo v tem primeru soočeni s pretiranim ustavnosodnim aktivizmom, na drugi strani pa z nedopustno politično ignoranco nasproti odločbi/am ustavnega sodišča. Gre za dva (pravna) zla, pri čemer pa drug drugega ne moreta in ne smeta opravičevati. Zdi se, da smo se ponovno, tako kot že pri nekaterih drugih aktivističnih ustavnosodnih odločitvah in pravno nedopustnih ravnanjih parlamenta, znašli v situaciji, ko se en visoki državni organ na ustavno sporno odločitev drugega visokega državnega organa odziva z lastno ustavno sporno odločitvijo.

Zgodba z občino Ankaran je neločljivo povezana z ustavno zgodbo o mestni občini Koper, ki ima svoj ustavno sporni začetek v odločbi Ustavnega sodišča iz leta 1994, v kateri je bilo med drugim ugotovljeno, da mestna občina Koper ni v skladu z ustavnim konceptom (mestne) občine. Ta odločitev ustavnega sodišča je bila nedvomno v veliki meri svojevoljna, kajti ustava ne ponuja določnejših meril za presojo koncepta mestne občine. Ustavno sodišče je sicer v tej in drugih odločbah sámo opredelilo nekatere prvine mestne občine, vendar pa, kot rečeno, teh prvin ni mogoče razbrati iz ustavnega besedila. V tem smislu je ustavno sodišče že takrat ravnalo aktivistično, kar pomeni, če ta pojem nekoliko poenostavim, da je ustavo za dosego zamišljenega pravega cilja razlagalo bolj v skladu z s subjektivnimi mnenji (večine) ustavnih sodnikov, kot pa v skladu z zapisanimi ustavnimi določbami.

Kot se to dogaja pri vsaki aktivistični ustavnosodni odločitvi, tako pri nas kot v tujini, je tudi ravnokar omenjena odločitev sprožila ugibanja o njeni morebitni politični motiviranosti. Večina poslancev državnega zbora se je na to odločitev odzvala z odporom, kar je dolgoročno vodilo do njenega nespoštovanja in neuresničitve. Državni zbor občine Koper ni razdružil oziroma preoblikoval tako, da bi zadostil konceptu občin(e), kot ga je v svoji ustavni viziji zasnovalo ustavno sodišče. Ob tej nedokončani ustavnopravni zgodbi je tako ostal grenak priokus, saj je občina Koper po eni strani ostala sinonim za neizvršeno odločbo ustavnega sodišča, po drugi strani pa sinonim za pretirano aktivistično ustavnosodno razlago, pri kateri je ustavno sodišče izkazalo nezadostno mero t.i. ustavnosodnega samoomejevanja in tako svoji odločitvi odvzelo dobršno mero pravne prepričljivosti (legitimnosti).

Ustavnosodnega aktivizma ne gre obsojati kar vsepovprek, kajti marsikatera napredna pravna rešitev, ki je bila sprejeta v korist zagotavljanja človekovih pravic, varstva manjšin ali nasploh načel pravne države, je bila v posameznih demokratičnih državah (v ZDA, Evropi in drugod) uveljavljena prav s pomočjo takšnega samozavestnega in odločnega delovanja vrhovnih ali ustavnih sodišč, ki so z aktivističnimi pristopi presegli stare parlamentarne, izvršilno-upravne in sodne prakse, ki so temeljile na zmotnem ali namerno popačenem razumevanju ustave in zakonodaje ter dopuščale različne oblike rasne, verske, spolne in druge družbene diskriminacije. V tem smislu potrebuje Slovenija tako na ustavnosodni kot pravosodni ravni še več takšne sodniške samozavesti in poguma, ki se upira političnim in drugim zlorabam prava. V tem pogledu so lahko nekateri zadnji javni nastopi aktualnega predsednika slovenskega ustavnega sodišča, ki jasno in odločno pojasnjuje ter zagovarja sprejete ustavnosodne odločbe, dobrodošel vzor nosilcem sodne veje oblasti, ki le-te nikakor ne uspejo ustrezno oziroma zadostno afirmirati v očeh javnosti.

Toda težava nastopi tedaj, ko ustavnosodni aktivizem prekorači dopustne ustavne meje. Tedaj se v strokovno, politično in laično javnost naseli dvom. Še tako odločen javni nastop predsednika ustavnega sodišča, ki sicer povsem utemeljeno izpostavi in kritizira nesprejemljivo in škodljivo ravnanje parlamenta oziroma poslancev, ki ne sledijo odločbi ustavnega sodišča, v takem primeru nima pravega učinka. Ustavno ali katerokoli drugo sodišče lahko namreč vzpostavlja in ohranja svojo etično in pravno prepričljivost le tako, da ostaja v prvi vrsti tudi sámo dosledno zavezano pravu. Vsak državljan si želi pogumnega in odločnega sodnika, tj. takšnega, ki ne bo podlegel političnim pritiskom, ki bo sposoben zavarovati integriteto sodišča pred raznimi žaljivimi ali neutemeljenimi napadi ter bo nenazadnje sposoben v razumnem roku sprejeti odločitev. Toda odločitev mora biti sprejeta v pravno dopustnih mejah.

Še posebej tisti, ki se dlje časa ukvarjamo s pravom, dobro razumemo, da puščajo določbe ustave in zakonov ustavnim in drugim sodnikom vedno več ali manj razlagalnega prostora. Zaželeno je, da sodnik ta prostor pri sprejemanju konkretne odločitve napolni z duhom pravne države in pravičnosti. Toda če pri tem sodnik očitno prekorači ustavne in zakonske okvire, vnese s tem v (ustavno)sodno prakso arbitrarnost, pravno nepredvidljivost in negotovost. To pa je poleg nepravičnosti druga najbolj neprijetna stvar, ki se nam lahko dogodi na področju uresničevanja prava. Takšen (ustavno)sodni aktivizem ni v skladu z ideali pravne države in slabi zaupanje v pravo.

Ustavno sodišče je z uvodoma omenjeno odločbo kar sámo ustanovilo občino Ankaran. Ne glede na še tako dobronamerne motive ustavnega sodišča, ki je želelo s tem zagotoviti izvršitev svoje prejšnje odločbe in posredno »sankcionirati« neustavno ravnanje državnega zbora, je to sodišče tu prekoračilo ustavno dopustno mejo. V 139. členu ustave je določeno, da se občina po poprej opravljenem referendumu ustanovi z zakonom(!). Kljub svoji skorajda salomonski odločitvi, s katero je ustavno sodišče po eni strani z ustanovitvijo občine Ankaran ugodilo predlagatelju ustavnega spora, hkrati pa z odložitvijo volitev in dejanskega konstituiranja te občine do leta 2014 še vedno ohranilo nekakšno občinsko sobivanje Kopra in Ankarana ter tako »pustilo času čas«, je to sodišče tu ravnalo napak. Očitno je namreč prekoračilo meje ustave, kajti iz navedenega ustavnega člena, ki ga v tem pogledu ne relativizira nobena druga ustavna določba, je nedvoumno razvidno, da lahko občino ustanovi le državni zbor kot zakonodajalec.

Če se problemu približam še z druge strani, naj povem, da se ne strinjam s pravniki in politiki, ki skušajo s takšno ali drugačno argumentativno akrobatiko prepričati laično in strokovno javnost, da državni zbor kakorkoli ni dolžan izvrševati odločb ustavnega sodišča. Zakonska določba, po kateri so odločitve ustavnega sodišča obvezne, ne sme postati žrtev takšnih sklepanj. Če dopustimo, da tu nastane vrzel in torej te ali one odločbe ustavnega sodišča več ne štejemo za povsem pravno zavezujoče, s tem zanikamo funkcijo in pomen ustavnega sodišča kot ključnega varuha ustavnosti.

Povsem nekaj drugega pa je seveda vprašanje, ali lahko kdo državni zbor prisili, da izvrši odločbo ustavnega sodišča. Čeprav bi morala vsaka s strani parlamenta neizvršena ustavnosodna odločba vsekakor hudo bremeniti pravno vest poslancev, to še ne pomeni, da lahko v primeru neizvršitve svoje odločbe ustavno sodišče kar neposredno vstopi v vlogo državnega zbora in samo sprejme nekaj, kar je po ustavi kot zakonodajna odločitev v izključni domeni parlamenta. Zavedam se, da stoji za aktualno in marsikatero prejšnjo aktivistično ustavnosodno odločitvijo širši premislek ustavnih sodnikov, ki so, denimo, ankaransko odločbo sprejeli celo z zavidljivo visoko stopnjo soglasja. Toda nobeno sklicevanje na (ustavno)pravno argumentacijo ali na prakso tujih ustavnih sodišč ne more spremeniti očitnega dejstva, da je ustavno sodišče tu prekoračilo meje 139. člena slovenske ustave. Ta odločitev ima lahko kot temelj za prihodnjo ustavnosodno prakso zelo neprijetne posledice. Brez ironije se lahko namreč vprašamo, katera določba ustave je naslednja...

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Če zanemarimo različne nominalizme (besedne igre) in utopizme, se moramo soočiti s slabo novico. Brez političnih strank enostavno ne gre. Brez njih ni niti demokracije niti nobene druge politične ureditve. Stvar je pravzaprav zelo enostavna, le da se do globljega spoznanja o njej ni mogoče dokopati ker preko noči. Še preden jo na kratko razložim, pa želim strnjeno pojasniti razlog, zakaj se sploh osredotočam na to temo, o kateri je bilo prelitega že veliko črnila.

Ob sedanjem nevzdržnem stanju slovenske politike se v zadnjih mesecih vedno pogosteje oglašajo posamezniki in združenja, ki nakazujejo, da je mogoče rešitev iz te politične tragikomedije najti z usmeritvijo v nad- ali izven-strankarsko politiko, v oblikovanju strokovne vlade ali sveta modrih ali v prevladi civilnodružbenih gibanj, ki naj bi presegla strankarsko politično delovanje. Vse te ideje in hrepenenja so pretežno dobronamerna, vendar v resnici le kratke sape. Prav imajo zagotovo v tem, da nujno potrebujemo več spoštovanja stroke s strani politike, več aktivnega državljanstva in civilnodružbenega angažmaja, več zdravorazumskosti ipd. Toda vse to še zdaleč ne pomeni, da se lahko odrečemo političnim strankam.

Seveda se lahko na volitvah odrečemo tej ali oni konkretni stranki, je več ne izvolimo v parlament ali jo izžvigamo na kak drug način. Toda politične stranke so kot takšne neizogibni dejavnik slehernega političnega prostora v državno organizirani družbi. Zato je pomembno preusmeriti našo pozornost v pravo smer in s tem preprečiti, da bi v prihodnjih mesecih ali letih nepotrebno trošili energijo še z razpravami o tem, kako se znebiti političnih strank.

Ne gre torej za vprašanje, ali potrebujemo politične stranke. Gre za to, da potrebujemo mnogo boljše politične stranke. In ravno v to je treba v tem in prihodnjem času usmeriti politične potenciale. Po eni strani je treba uporabiti vsa legitimna demokratična sredstva za izboljšanje strukture in delovanja obstoječih strank, hkrati pa seveda upati, da bo morebiti na političnem prizorišču zasijala tudi kaka nova kakovostna stranka in izpodrinila kako nekoristno staro.

In zakaj se političnim strankam ni mogoče odreči?

Odgovoru se je treba približati z dveh različnih zornih kotov. Po eni strani je treba razumeti, kaj je politična stranka, po drugi strani pa je pomembno dojeti, zakaj je politično združevanje nujni pogoj za uresničevanje političnih ciljev.

Pojem politične stranke zajema predvsem tri temeljne prvine: 1) stranka mora imeti svojo notranjo organizacijo (predsednik, podpredsedniki, sekretar, odbori, članstvo, finance, volitve v organe stranke ipd.); 2) težiti mora k prevzemu oblasti, kajti le tako lahko v družbi uresniči svoje cilje; 3) imeti mora izdelan politični program, ki vsebuje določeno ideologijo in akcijski načrt. Vsako združenje ljudi oziroma državljanov, ki želi prevzeti oblast, tj. vodenje države, lokalne skupnosti ali kake druge teritorialno-politične enote, z namenom, da bi v njej vladala oziroma usmerjala življenje ljudi na način, ki se ji zdi za skupnost ali družbo najboljši, tvori politično stranko. Takšno združenje se lahko imenuje kakorkoli želi, lahko se proglaša za nepolitično, strokovno, kulturno ipd., lahko poudarja svoj civilnodružbeni značaj in trdi, da ni politična stranka – v trenutku, ko si začne prizadevati, da z volitvami ali kako drugače pride v državne ali lokalne oblastne organe, postane po naravi stvari politična stranka. Enako kot denimo nekdo, ki je izvoljen za poslanca ali župana s tem zanesljivo postane politik, četudi se sam morebiti deklarira za gospodarstvenika, strokovnjaka ali koga drugega.

Poglejmo si zdaj zadevo še z druge strani. Pomislite, kaj lahko v državi dosežete zgolj kot posameznik/ca. Kaj lahko dosežete, če želite spremeniti kakovost komunalnih storitev, usmerjati gradnjo cest, vplivati na razporejanje proračunskega denarja (za policijo, vojsko, zunanjo politiko, kulturo, socialo, šolstvo, znanost itd.), spodbujati tak ali drugačen ekonomski razvoj, pomagati kmetijstvu, urejati režim voda, vplivati na davčno politiko ali kar na splošno pomagati ljudem, da bi bolje živeli. Kot navaden državljan, tj. kot posameznik, nimate praktično nobene možnosti, da na te stvari močneje ali odločilno vplivate. V kakem primeru lahko nek priznan strokovnjak s svojim mnenjem izjemoma sam vpliva na kako politično odločitev s svojega strokovnega področja, vendar pa mu vladajoča politika zagotovo ne bo prisluhnila na vseh ostalih področjih.

Ker je posameznik politično nemočen, se mora za dosego političnih ciljev (v smislu načrtovanj politik na različnih družbenih področjih) povezati oziroma združiti z drugimi posamezniki. Pri tem takšno združenje temelji na nekaterih temeljnih skupnih imenovalcih, kajti jasno je, da se njegovi člani o vsem ne morejo strinjati. Družijo pa jih ti temeljni skupni imenovalci, ki predstavljajo temeljne politične cilje združenja. Če bi vsak posameznik sam tekmoval na »političnem trgu«, bi bila ponudba enostavno prevelika in pretirano razpršena, zato je nujno, da se podobno misleči posamezniki povežejo v politična združenja. In v hipu, ko želijo svoje videnje najboljše politike (najboljše za družbo in/ali za njih same) uresničiti v celotni skupnosti, postane njihovo združenje politična stranka. V tem hipu si namreč začne to združenje prizadevati priti do družbene moči, tj. priti na oblast.

Ker smo v družbi različno misleči in delujoči ljudje, se v skladu s tem nujno oblikujejo različne politične stranke. V eno-strankarskem sistemu, kot smo ga denimo imeli tudi pri nas v času jugoslovanskega real-socializma (komunizma), je sicer družbi vladala zgolj ena stranka, ki je s svojo totalitarno dominacijo že kmalu po drugi svetovni vojni preprečila delovanje drugim strankam. Po eni strani je (bil) prav ta sistem tudi dokaz, da ni države brez (vsaj ene) politične stranke, po drugi strani pa so se znotraj komunistične stranke oblikovale različne neformalne skupine oziroma frakcije (»stranke znotraj stranke«), ki so se med seboj bojevale za prevlado v okviru edine dopustne krovne stranke.

Poleg političnih strank obstajajo seveda tudi druga politična združenja, denimo politična društva ali politične nevladne organizacije. Te si ne prizadevajo priti na oblast, pač pa se zadovoljijo s svojo vlogo interesne skupine ali skupine za pritisk, kar pomeni, da svoje ideje in kritiko naslavljajo na politične stranke, same pa ne kandidirajo na volitvah. Toda obstoj takšnih ne-strankarskih političnih združenj je mogoč le zato, ker poleg njih (že) obstajajo politične stranke, na katere se ta združenja sploh lahko obračajo.

Kakorkoli zadevo obračamo, vedno znova pridemo do tega, da še posebej v demokraciji ne gre brez dveh ali več političnih strank, ki odražajo raznolikost oziroma pluralnost človeških političnih mišljenj in idealov. Stranke torej so, ne glede na to, kako jih poimenujemo. To je dejstvo, ki so ga starejše demokracije že zdavnaj dokončno pripoznale kot nekaj neizogibnega. Slovenci se moramo tu počasi otresti svoje naivne vere v to, da je mogoče pričakovati nekakšno boljšo, bolj pošteno in pravično politiko takrat, ko ne bo več političnih strank in bo kar neposredno vladala strokovna in drugačna pamet, oziroma (samoupravno) ljudstvo preko raznih neodvisnih posameznikov in civilnodružbenih združenj. Takšni pogledi so družbeno utopični in bodo lahko v neki nam zaenkrat še ne povsem predstavljivi obliki uresničeni šele takrat, ko bo splošna človeška zavest na bistveno višji ravni od sedanje.

Otresti se moramo torej svoje splošne in apriorne antipatije do obstoja političnih strank. Toda, kar je še pomembneje, otresti se moramo tudi slabih vodstev in članov obstoječih političnih strank. Prizadevati si moramo za procese, ki bodo strankarski politični prostor prečistili do te mere, da bo kritična masa nepoštenih in nesposobnih politikov upadla do te mere, da jih bo lahko postopno nadomestila nova generacija politikov, ki bodo zadeve znali in zmogli obrniti na bolje. Politika se seveda ob tem še dolgo ne bo otresla mnogih svojih negativnosti, zaradi katerih je že tisočletja na slabem glasu. Toda med sedanjim poraznim stanjem in demokratičnimi političnimi ideali je še marsikaj vmes, zato upanje v bolj pravično, razumno, spodbujevalno in nasploh boljšo politiko nikakor ni brez realnih temeljev.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Če slovenska družba ne bo postala pravičnejša, potem kmalu ne bo več resnično naša skupna. V pretirano nepravični družbi se namreč njeni člani ne počutijo varne, sprejete in spoštovane. Te in še nekatere druge dobrine pa so nujna predpostavka človeškega sobivanja.

Če se v družbi ne počutiš varnega, ker ne zaupaš svojim voditeljem, učiteljem in deklariranim varuhom, tj. vladi, policiji, sodstvu, učiteljem, zdravnikom, duhovnikom itd., potem to ni več tvoja družba. V njej bivaš le še fizično, odsotno, kajti tvoj duh uhaja drugam, kjer išče svoj novi duhovni in telesni bivanjski prostor. Če se v družbi ne počutiš sprejetega, ker ti člani družbenih elit vseskozi praktično dokazujejo, da kot posameznik, navkljub vsem deklariranim človekovim pravicam in sladkim besedam voditeljev, v resnici nisi nič drugega kot koristni potrošnik, molzna krava ali sodobni suženj, potem tej družbi nisi niti pripravljen niti sposoben nameniti vseh svojih ustvarjalnih, delovnih in drugih potencialov. Vse to in še marsikaj drugega hkrati tudi pomeni, da te takšna družba kot posameznika ne spoštuje. Navidezno te za hip spoštuje le takrat, kadar si ji koristen, ko se zanjo morebiti nesebično razdajaš ali za njeno splošno dobrobit marsikaj potrpiš. Toda kmalu ugotoviš, da je vse skupaj Potemkinova vas, lažna fasada, za katero se pravzaprav skriva prezir do t.i. povprečnega ali majhnega človeka.

V takšni družbi lahko obstaneš le, če najdeš razumevanje in pomoč v ožjih krogih sorodnikov, prijateljev, sodelavcev ali znancev. Toda dolgoročno tudi to ni več tisto pravo, kajti večina teh ljudi se prav tako čuti odrinjene, opeharjene ali prezrte s strani svojih voditeljev, zato jih pogosto prav tako preveva malodušje. Če torej voditelji države in njenih pomembnih družbenih sistemov, kot so denimo gospodarstvo, šolstvo, kultura in religija, zatajijo v svojem temeljnem poklicnem poslanstvu, to prej ali slej povzroči splošno družbeno apatijo. Ta se sicer meša z jezo in besom, vendar vse do kritične prelomne točke ne ogroža obstoja družbenih elit in nosilcev oblasti, saj ljudje v takšni družbeni sivini najpogosteje svojih agresivnih občutij ne uperijo neposredno zoper krivce, pač pa zoper tiste, ki se jih ne bojijo, ali zoper same sebe. Če pa oblast preseže vsako razumno mero objestnosti in neposluha za ljudstvo, se le-to odpravi na ulice. Takrat je za marsikaj že prepozno, kajti zaupanje je že bolj ali manj zapravljeno. Če se oblast na širši ljudski protest odzove z novo aroganco ali nesposobnostjo, se lahko stanje v državi hudo destabilizira ali celo poruši.

Čeprav se morebiti našim politikom zdi, da je kaj takega mogoče le v kakih zelo oddaljenih državah, se lahko tudi naš sistem že relativno kmalu temeljiteje zamaje. Manjši in srednji »predpotresni sunki« tresejo našo deželico že kar nekaj let, tako da je treba zdaj res napeti vse moči in sposobnosti, da se izognemo večjemu ali celo katastrofalnemu družbenemu potresu. Tega pa nikakor ne bo mogoče storiti brez zagotovitve pravičnejše družbe.

Kot sem nedavno zapisal, je slovenski človek kljub temu, da ga je sodobni materializem že dodobra pomehkužil, še vedno pripravljen znatno zategniti svoj pas, če vidi to kot svoj nujni prispevek k dolgoročnemu izboljšanju gospodarskih in socialnih razmer v državi. Toda če oblast »reformno« znižuje življenjski standard velikega števila navadnih delavcev, malih obrtnikov, upokojencev ipd., hkrati pa ne stori skoraj ničesar, da bi preprečila in kaznovala protipravno ali skrajno neetično bogatenje tajkunov in svoje lastno nesmotrno zapravljanje velikanskih vsot denarja, potem je to v nebo vpijoča krivica oziroma velika nepravičnost.

Če oblast za vsak evro strogo nadzira in sankcionira svoje »male« državljane, sama pa dnevno po nepotrebnem troši milijone davkoplačevalskega denarja, potem je ta nepravičnost že nevzdržna. In ko nenazadnje podobne procese spremljamo še v gospodarstvu, ko se vrhovi (nadzorni sveti, uprave) mnogih podjetij zedinijo v tem, da je treba predvsem napolniti svoje žepe in morebiti še žepe kakega politika ali drugih pomočnikov, četudi to pomeni propad podjetij in delavcev ter posledično škodo za državo in družbo, potem je jasno, da smo v naši družbi presegli že vsako mero nepravičnosti. Pri tem ni največji problem, da taka družba ne more biti gospodarsko in socialno uspešna, pač pa je najhujši problem, da v taki družbi noben vsaj povprečno pošten in pravičen človek ne želi več živeti. Take družbe in države se sramuje, ali je vsaj ne ceni, in v njej ne vidi svoje perspektive. Močno nepravična družba je zato na dolgi rok obsojena na moralni propad, temu pa vedno sledi – gre le za vprašanje časa – tudi splošni družbeni kolaps.

Ali si to res želimo? Ali moramo Slovenci zdaj, ko smo končno zaživeli v lastni državi in se mednarodno uveljavili, res sami sebi zadati smrtni udarec? Ali se bomo morali v prihodnje res (ponovno) prodati in podrediti sposobnejšemu tujcu? Podali smo se v nevarna razmerja (izraz prevzemam po slavnem istoimenskem romanu, v katerem dekadentna protagonista kot peklenski stroj manipulirata z ljudmi in jih uničujeta, dokler ta njun vrtinec zla ne pokonča tudi njiju sama), ki nas utegnejo drago stati. 

Pravičnost je v družbeni sferi ideal, ki ga nikoli ni mogoče dokončno doseči ali uresničiti. V družbi se pravičnost kaže le kot relativna in subjektivna. Toda to ne pomeni, da ljudje v vsakem času in okolju vsaj pretežno ne zaznavamo nekih temeljnih vidikov pravičnosti. V skoraj vsakem od nas je dovolj občutka za pravičnost, da lahko vsaj na podoben način ocenimo, kdaj kdo ravna nepravično (zgoraj sem ilustrativno navedel nekaj takih očitnih nepravičnosti). Predvsem pa državljani pravičnost upravičeno pričakujejo v sferi prava. Če sta že politika in gospodarstvo lahko pokvarljivi robi, to v demokratični in pravni državi nikakor ne sme veljati za pravo. Če politik ali direktor krade, žali ali goljufa, pričakujemo, da bo prej ali slej zapadel roki pravice. Seveda bodo izjeme, kajti nobena družba ni popolna. Toda v Sloveniji so takšne izjeme že skorajda pravilo. Prva misel, ki se nam danes porodi ob kaki veliki kriminalni oziroma korupcijski aferi je, da se tistim »ta glavnim«, »pri vrhu«, ne bo tako ali tako nič hudega zgodilo. Če pa se slučajno zgodi, da je kdo izmed takšnih obsojen za kaznivo dejanje korupcije, bo zagotovo kmalu pomiloščen, saj se vsi tisti »tam zgoraj«, ki bi morali z njim deliti celico, počutijo preveč nelagodno, da bi ga pustili, da do konca odsluži kazen. Da o vrstah in naravi izrečenih sankcij niti ne govorim.

Seveda ne gre zgolj za neko našo slovensko posebnost, kajti podobne reči se dogajajo tudi drugod po svetu. Toda to ne spremeni dejstva, da je to pot v propad. Družba lahko relativno dobro prenaša določeno mero nepravičnosti, ne more pa dolgoročno obstati, če ta mera prekorači vse razumne okvire. V resnici je sicer vsaka nepravičnost v kozmični dimenziji vedno pravična, saj gre dejansko le za smiselno ustrezno reakcijo ne neko predhodno dejanje ali dogodek. Toda to spoznanje nas ne sme pasivizirati v smeri zagotavljanja pravičnosti v družbeni sferi, kajti prevelika nepravičnost prej ali slej pritegne na družbo radikalno šok terapijo, ki se ji je na vsak način smiselno izogniti. Če se ji ne znamo ali nočemo, nas lakota, epidemija ali vojna na skrajni način ozavestijo o naših predhodnih napakah, tj. o prizadejanih (naj)hujših krivicah.

Čeprav je treba k pravičnosti težiti na vseh vrednotno pogojenih področjih življenja (morala, politika, pravo, religija itd.), pa je domovinska pravica pravičnosti v osrčju prava. Bistvo pravne države je ravno v tem, da urejanje družbenih razmerij in razreševanje konfliktov, kljub visoki stopnji formalizma in zagotavljanju pravne varnosti (predvidljivosti in zanesljivosti prava), nikoli ne pade pod neko družbeno splošno zahtevano mero pravičnosti. Pravosodje in druge sfere pravnega delovanja so zato ključnega pomena za postopen preboj iz vrednotne in splošne družbene krize. Ko bodo ljudje v bistveno večji meri zaupali pravosodju in z njim povezanim institucijam, bo s tem narejen ključen korak v uspešnejšo in prijaznejšo družbo. Zgolj ta korak seveda še ne bo zadostoval, toda brez bistveno povečanega zaupanja v inšpektorje, policiste, državne tožilce in sodnike, enostavno ne bo šlo. Za to zaupanje pa so vsi navedeni odgovorni predvsem subjektivno. Emancipirati in dokazati se morajo sami. Dokler bodo čakali na čarobno pomoč »od zunaj« se bodo le še bolj pogrezali v lažno samozadovoljstvo ali samopomilovanje. Od njih sicer ne moremo pričakovati, da nas bodo pomagali popeljati v pravično družbo, vsekakor pa lahko in moramo zahtevati, da nas popeljejo v družbo, ki bo pravičnejša od sedanje.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Človek laže takrat, kadar zavestno ne govori resnice. Pri tem je ključnega pomena element zavedanja, kajti nekdo, ki govori nekaj, kar ne ustreza resnici, pa se tega ne zaveda, govori sicer neresnico, vendar ne laže. Lažemo torej takrat, kada se zavedamo, da naše izjave ne ustrezajo resnici. Laž je torej zavestno zavajanje nekoga drugega.

Seveda se moramo ob tem takoj vprašati, kaj je resnica? Gre za filozofsko vprašanje, s katerim se že ves čas človeškega obstoja ukvarjajo različni misleci, ki se doslej še niso uspeli poenotiti. S človeške psihofizično omejene spoznavne perspektive je vsaka resnica le relativna in subjektivna. Če rečemo, da je določena vrtnica rdeče barve, je to resnično le v relativnem smislu, tj. dokler jo opazujemo pod žarki sonca ali bele luči. Ko takšnih žarkov ni, je vrtnica brezbarvna. Če pa izrečemo vrednostno sodbo, da je neka vrtnica lepa in v to zares verjamemo, je ta izjava resnična le v našem subjektivnem pogledu, kajti nekomu drugemu se lahko ista roža resnično ne zdi lepa.

Kakšna je v prvem ali drugem primeru objektivna ali absolutna resnica sodi v domeno že omenjenega filozofskega razmišljanja, kjer npr. nekateri misleci menijo, da materialni svet sploh resnično ne obstaja ter da gre pri vseh materialnih predmetih ter rastlinskih, živalskih in človeških telesih zgolj za naše navidezne, sanjske (iluzorične) predstave. Drugi misleci sicer materialnemu svetu priznavajo resničen obstoj, vendar ugotavljajo, da so, kot je to prikazal primer z relativnostjo in subjektivnostjo, vse naše zaznave in predstave nezanesljive in da zato o tem, kaj je resnično, nikoli ne moremo doseči popolnega soglasja.

Slednje je še posebej velik problem v družbeni praksi in vedah, ki to prakso preučujejo. Teologi ter etični filozofi se denimo sprašujejo, kaj je v resnici dobro in zlo. Sodniki in drugi pravniki se sprašujejo, kaj se je v nekem preteklem konfliktnem primeru v resnici zgodilo. Politiki se prepirajo o tem, katera njihova ocena stanja v družbi je (bolj) resnična ter katera njihova obljuba je bila resnično udejanjena in katera ne.

Če zanemarimo vse te filozofske dileme ter resnico enostavno pojmujemo kot nekaj, kar ustreza našemu povprečnemu razumskemu in čutnemu dojemanju, potem lahko ugotovimo, da smo ljudje v okviru religije, etike, prava, ekonomije in politike upravičeno bolj tolerantni do nekoga, ki se ne zaveda, da govori neresnico, kot pa do tistega, ki laže. V primeru, ko se nekdo ne zaveda, da govori neresnico, pravimo, da je v zmoti. Seveda tudi človeško zmoto do neke mere obsojamo, saj pogosto kaže na malomarnost ali neodgovornost posameznika, vendar pa je ta obsodba praviloma mnogo milejša od obsodbe laži, kjer gre za namerno ali celo zlonamerno zavajanje drugih ljudi.

Religiozen oziroma verujoč človek laž obravnava v odnosu do Boga. Tu ni nobene možnosti prikrivanja. Bog kot vsemogočni in vsevedni stvaritelj ve za vsako našo laž, zato se lahko pred njim odkupimo le tako, da laž iskreno obžalujemo in si prizadevamo, da ne lažemo več. V moralnem pogledu je laž postavljena v odnos do naše lastne vesti. Če se zlažemo, nas peče vest in nam narekuje, da se opravičimo, popravimo posledice laži in se izboljšamo. Na etični ravni se laž vrednoti v razmerju do etičnih načel in vodil naše ožje ali širše skupnosti. Laž je v tem pogledu vredna obsodbe toliko, kolikor jo obsojajo vsi ali vsaj večina članov skupnosti ali družbe.

V pravu je laž v nekaterih pogledih prepovedana in v nekaterih dovoljena. Tako npr. pravo obrekovanje, kot vrsto laži, opredeljuje kot kaznivo dejanje, prav tako kot prepoveduje tudi krivo (tj. lažno) ovadbo ali krivo pričanje na sodišču. Po drugi strani pa pravo obdolženca v kazenskem postopku ne kaznuje, če se ta brani z lažjo. No, slednje v celoti ne drži, kajti če se laž na sodišču razkrije in je obdolženec na koncu obsojen za kaznivo dejanje, se ta laž, če jo je mogoče razumeti kot odsotnost obžalovanja kaznivega dejanja, lahko upošteva kot obteževalna okoliščina pri izreku kazni.

Na področju ekonomije je pojem laži že zelo relativiziran. Pravo sicer tu po eni strani zagotavlja, da se udeleženci gospodarskih poslov pretežno držijo svojih obljub, vendar pa je vprašanje ekonomskega vrednotenja kakovosti in cene proizvodov pogosto povezano s pretiravanji oziroma lažmi. Tako je npr. že vsaka reklama, ki opisuje nek izvod v superlativih vsaj delno zlagana, prav tako kot je pogosto vsaj malo zlagana cena proizvoda, če naj bi ta cena ustrezala resnični vrednosti izdelka ali storitve. Seveda pa smo tu še posebej opazno soočeni z že omenjeno relativnostjo in subjektivnostjo človeškega vrednotenja dobrin, ki ju zato »tehnično« nadomestimo z zakonom ponudbe in povpraševanja ali čim podobnim.

Če vstopimo še v svet politike, vidimo, da je v njej sicer laž načelno negativno vrednotena, vendar pa se v praksi tolerira v veliko večji meri kot v vseh prej naštetih družbenih sferah. Pri tem gre po eni strani za to, da so politiki zaradi vezanosti na določene državne, strankarske ali druge »višje« ali »nižje« interese včasih praktično »prisiljeni«, da bodisi molčijo bodisi lažejo (pri čemer molk v demokratičnih družbah pogosto ni mogoč, saj politiki morajo javno pojasnjevati svoje delovanje), po drugi strani pa je toleranca do političnih laži večja zato, ker smo se ljudje skozi tisočletja že nekako privadili, da je laž zelo pogosto sredstvo politike in smo zato zadovoljni že, če je ni preveč.

Nesporno je, da mora biti temeljno načelo in vodilo vsakega človeka, da ne laže. Vendar pa to načelo oziroma vodilo ni in ne more biti absolutno. Obstajajo izjeme, ki opravičujejo laž. Toda ob tem je treba močno poudariti, da gre tu res le za izjeme. V filozofiji se včasih za etično dopustno laž uporablja izraz plemenita laž. To je laž, s katero preprečimo hudo ali hujše zlo. Če doma skrijemo nedolžnega ubežnika ter nas nato zločinska tolpa, ki ga želi ubiti, zaslišuje, če vemo, kje se ubežnik nahaja, je etično nujno, da se zlažemo in ubežniku rešimo življenje. Prav tako je lahko etično upravičeno, da umirajočemo na vsa njegova vprašanja ne odgovorimo povsem po resnici, da ga ne bi po nepotrebnem obremenili z negativnimi občutji tik pred njegovim odhodom iz tega življenja. Etična je lahko tudi manjša laž, ki jo izrečemo otroku, če ga zaradi njegove nezadostne intelektualne ali voljne razvitosti ne moremo drugače obvarovati pred nekim zlom.

Laži se je najpogosteje primerno izogniti z resnico. Le če je lahko ta za druge zelo boleča, ali utegne povzročiti hujše nesporazume ali druge zaplete, se ji je primerno izogniti z molkom. Seveda pa je ocena, kdaj je molk primeren, subjektivna in nezanesljiva, saj lahko včasih, še posebej na daljši rok, zamolčanje pomembnih dejstev komu škoduje ali pa povzroči, da nam ta oseba v prihodnje več ne zaupa. Prav tako se lahko laži izognemo z izrazito abstraktnim, a še vedno resničnim opisom nekega dejstva. Če npr. v sobi molimo ali meditiramo, pa nam je to nerodno priznati nekomu, ki nas pokliče po telefonu in nas vpraša, kaj trenutno počnemo, mu lahko odgovorimo, da sedimo v sobi in se ukvarjamo sami s seboj.

Povprečni ljudje pogosto govorimo neresnice. Bistveno manj, pa vendar še vedno skoraj vsakodnevno tudi lažemo. Tega se niti ne zavedamo, ker so naše laži najpogosteje majhne in nam prinašajo ugodnosti. Na vprašanje, kako smo, odgovorimo: »Odlično!«, in prikrijemo naše v resnici slabo počutje. Na vprašanje, kaj si mislimo o tem in onem človeku ali dogodku, se v večji družbi ali javnosti marsikdaj vsaj malce zlažemo. Prav tako se večkrat zlažemo, ko iščemo izgovor za kako zamudo, ali nerodnost, ki smo jo pozročili. Ko opisujemo neko svojo napako ali poškodbo, jo prav tako večkrat nekoliko omilimo s kako malo lažjo. Tudi če se nam včasih z otrokom, sosedom, znancem ali kom drugim ne ljubi ukvarjati, ga vljudno odslovimo s kako majčkeno lažjo.

Če si prizadevamo postopno presegati vse neplemenite, tudi majhne laži, smo na dobri poti. Če pa menimo, da majhne laži ne škodijo, s tem počasi, a vztrajno utrjujemo in poglabljamo našo nagnjenost k laganju, kar ima na dolgi rok usodne posledice. Takšna naravnanost nas namreč prej ali slej zavede h kakšni večji laži, ki se razkrije in povzroči večjo škodo nam in drugim. Kakorkoli že, ker v tem življenju nismo in zelo verjetno tudi ne bomo postali popolni, moramo znati sebi in drugim oproščati tudi laži. Vendar pa se moramo z lažjo soočiti in se truditi, da ne postane prepogosti spremljevalec ali celo vodilo našega življenja.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Kaže, da takšnih predvidevanj in napovedi ni bilo. Vsaj ne takšnih, ki bi jim prisluhnili svetovni voditelji, ali pa vsaj tisti diktatorji, ki sedaj bodisi zapuščajo svoje oblastne pozicije, ali pa se zanje krčevito borijo proti velikemu delu lastnega ljudstva (npr. Gadafi). Morda sem le naiven in ne vem, da so mnogi pomembni politični akterji (npr. v ZDA, Rusiji, na Kitajskem in v EU)  vedeli, da bo med revnim in zatiranim ljudstvom v navedenih okoljih v letošnjem letu dokončno zavrelo ter so pravočasno pripravili scenarije za takšno ali drugačno intervencijo – kot se, denimo, sedaj dogaja v Libiji.

Pa vendar, kako to, da te krize niso napovedali številni vrhunski izobraženci na najimenitnejših svetovnih univerzah in inštitutih. Kako to, da, denimo, ti isti in drugi izobraženci pred kakimi slabimi tridesetimi leti (in kasneje) niso napovedali razpada Sovjetske zveze in vzhodnega bloka, padca berlinskega zidu in nastanka novih balkanskih, baltiških in drugih držav. Koliko so res vredne milijarde dolarjev ali evrov, ki jih – če vse skupaj seštejemo – predvsem razvite države namenjajo družboslovni znanosti, če potem ta ne zna zanesljivo in pravočasno napovedati nobenega resnejšega svetovnega pretresa. Koliko so res smiselne vojne v Afganistanu, Iraku ali Libiji, če znanstveniki in strokovnjaki vseh vrst ne znajo vnaprej predvideti njihovega dolgoročnega razpleta. Ali bi se šli Rusi (takrat še Sovjeti) bojevati v Afganistan, če bi vedeli, da jim tam ne bo uspelo doseči svojih ciljev? Ali bi se Američani (ZDA) vpletli v vietnamsko vojno, če bi bili s strani znanosti in stroke vnaprej opozorjeni, da jim ne bo uspelo? Ali bi (oziroma: ali so) politični voditelji takšni znanosti ali stroki sploh prisluhnili? Ali je sploh smiselno vlagati toliko denarja in energije v družboslovne znanosti, v univerze in raziskovalne inštitute, če potem v najbolj prelomnih zgodovinskih trenutkih ti ne zmorejo pravočasno predvideti radikaln(ejš)ih družbenih premikov, ali pa jih morda vsaj nekateri predvidijo, pa jim nosilci politične oblasti bodisi ne verjamejo ali jih ignorirajo?

Takšna vprašanja niso na mestu le na področju družboslovnih in njim sorodnih področjih. Vprašajmo se na primer, zakaj znanstveniki in raziskovalci na področju naravoslovja in tehnike razvijajo toliko človeku nevarnih snovi, postopkov in izumov. Ali nekoga, ki razvija smrtonosne strupe in orožja, od različnih bojnih strupov do atomske bombe, sploh lahko imenujemo znanstvenik? Ali beseda znanost res ne implicira nobene etične vsebine – etičnega čuta ali pameti? Ali je nek človek znanstvenik res že takrat, ko odkrije ali izumi nekaj, česar pred njih še nihče ni, četudi je hkrati takšen neumnež ali pokvarjenec, da se ne zaveda, ali pa mu ni mar, da bo takšno odkritje ali izum nekdo drug uporabil v škodo ljudem?

Ali ni tako, da npr. znanstveniki in strokovnjaki, ki pomagajo zgraditi in usposobiti jedrsko elektrarno vedno trdijo, da je ta dovolj ali povsem varna ter odporna na vse mogoče viharje, povodnji in potrese? Ali ni tragikomično, da jim vedno znova verjamemo? Ponavadi jim seveda verjamemo zato, ker si želimo, da bi imeli prav, kajti na odločitve o gradnji jedrskih elektrarn navadni državljani najpogosteje ne moremo neposredno vplivati. Ali ni prav tako tragikomično, da vsi ti znanstveniki pri gradnji jedrskih elektrarn – če ostanem pri tem primeru, ki je sedaj tako aktualen na Japonskem in v širši okolici te države – nekako odženejo misel, da bi lahko kdo jedrsko katastrofo povzročil s sabotažo ali vojaškim napadom? Seveda pa so vsa ta (retorična) vprašanja bolj ali manj smešna in nedolžna, če samo pomislimo, koliko jedrskih in drugih bomb je ta hip nameščenih na rakete širom po svetu.

Ali ni nenavadno, da so prav Japonci, ki so edini doslej doživeli napad z atomsko bombo (napad na Hirošimo in Nagasaki ob koncu druge svetovne vojne), v katerem je umrlo in bilo posledično še tako ali drugače pohabljenih na stotine tisoče ljudi, v svoji državi zgradili kar 55 jedrskih elektrarn? Kaj bodo storili sedaj, ko doživljajo novo nadvse bolečo katastrofo z jedrskim reaktorjem v Fukušimi? Ali se lahko v prihodnje odrečejo vsem tem jedrskim reaktorjem, da bi se izognili morebitni novi nevarnosti ali katastrofi? Ali s(m)o Evropejci ali Severnoameričani kaj na boljšem? Ali nismo ustvarili že toliko nevarnih snovi in predmetov, da z njimi, kot bi temu rekel verujoči, preizkušamo in izzivamo Boga?

Ljudje, ki živimo v miru in vsaj relativnem materialnem blagostanju ne želimo razmišljati o takšnih stvareh. Vsaj ne zares. O njih radi razmišljamo le, če se dogajajo kje daleč stran, na drugi celini ali zgolj v naši domišljiji. Čeprav smo vsakodnevno v gibanju, si predstavljamo, da je svet, v katerem živimo – pri čemer mislimo predvsem na svoj dom, domovino in morda še na tiste bližnje ali daljne države, v katere radi potujemo – nekako stabilen, trajen, celo večen. Od sebe odganjamo misel, da bi se ta svet utegnil nenadoma porušiti, odganjamo misel na to, da nas lahko doleti huda bolezen, naravna ujma, družbeni prevrat in nenazadnje odganjamo misel na smrt lastnega telesa, s katero bomo nekega dne neizogibno soočeni. Če povem nekoliko drugače: ne zavedamo se krhkosti sveta in nas samih. Ne zavedamo se, da so vse atomarne, celične, telesne, pa tudi miselne in energetske strukture krhke, nestabilne. Vse se giblje, in četudi to poteka po tem ali onem redu, zakonitosti, lahko človeški ali kak drug dejavnik s posegom v nek urejeni tok misli, občutkov, snovi ali predmetov v hipu poruši ustaljeni tok in sproži novega, drugačnega, lahko tudi povsem nepredvidenega. To velja tako za naravne kot za družbene (moralne, pravne in druge) ureditve in zakonitosti.

Kaj torej lahko naredimo, da v čim večji meri ohranimo tiste pozitivne svetovne tokove, ki preprečujejo preveliko nestabilnost in posledično rušilne procese na kateremkoli področju našega planeta, vesolja in življenja? Odgovor obstaja, toda preden ga povem, naj opozorim, da ljudje vsega ne zmoremo narediti sami. Tisto, kar nam je namenjeno ali »usojeno« od zunaj, iz širšega zunanjega ali notranjega vesolja, se nam že približuje in nas bo nekega dne tako ali dugače presenetilo. Tudi na takšne dogodke se lahko sicer pravočasno pripravimo in preprečujemo njihove morebitne negativne posledice. Vendar pa lahko to storimo le v omejeni meri, saj smo zaenkrat večinoma še preveč spoznavno neuki in dejavnostno omejeni, da bi lahko, denimo, vplivali na gibanje nebesnih teles, na izzžarevanje sonca ali na dogajanje v središču našega planeta. Prav tako kot tudi ne moremo v vsej potrebni meri vplivati na naše misli, občutja in dejanja.

Kaj torej lahko naredimo? Predvsem dvoje. Po eni strani se moramo učiti sprejemati tudi nekatere rušilne, uničujoče spremembe, še posebej če so te nujne za prenovo negativnih človeških (družbenih) in naravnih stanj. Če nas bolezen v nas, v družbi ali v naravi opozori na naše napake, potem jo moramo sprejeti kot znanilko dobrega, kot nekaj, kar nas sili v pozitivne spremembe, tj. v zdravljenje in prenovo oziroma preobrazbo.

Po drugi strani pa moramo razvijati univerzalno etiko, ki nas ljudi vseh spolov, starosti, ras, narodov in celin »drži skupaj« in oddaja v prostor pozitivne vibracije. Takšna etika nas napeljuje v sočutje in pomoč, ter nas odvrača od tega, da bi kakorkoli škodili drugim ljudem, živalim in preostali naravi. Lahko bi jo tudi imenovali etiko univerzalne ljubezni, ki pomeni povsem nesebično predajanje in razdajanje v dobro vseh bitij in vsega stvarstva skupaj.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Moja generacija in generacija mojih staršev prav dobro pozna Kekca. Ne vem, kako je z generacijo naših otrok, toda vsaj za moja dva lahko rečem, da sta si že kot majhna ogledala filme o Kekcu ter vsaj takrat veselo in napeto spremljala njegove dogodivščine. Kekec je neustrašen in radoživ pastirček, ki na visokogorskih pašnikih doživlja pustolovščine, v katere se zaplete zaradi svoje radovednosti, dobrote in poguma. Pri tem se nadvse trudi pomagati ljudem in delati dobro. Z veliko uspeha!

Tako kot v vseh napol ali v celoti izmišljenih zgodbah ali pravljicah tudi v zgodbah o Kekcu nastopajo liki, ki tipsko odražajo resnične ljudi ali človeške lastnosti. Tako ima Kekec dva dobra prijatelja, strahopetnega Rožleta in prijazno slepo deklico Mojco, spopada pa se s hudobnim divjim lovcem Bedancem in divjo babo Pehto, med značilnejšimi liki pa sta denimo še samotarski nabiralec zelišč Kosobrin in avtoritativni starosta Vitranc.

Zakaj pišem o Kekcu? Zato, ker ga Slovenci nismo še nikoli bolj potrebovali kot danes. Kekec je vse tisto, kar smo Slovenci zavrgli v zadnjih desetletjih podivjanega materializma, egoizma in oblastiželjnosti. Seveda to še zdaleč ne velja za vse, toda ti in drugi negativni pojavi so nas tako preplavili, da kot narod komajda še držimo glavo nad vodo. Zato predlagam, da obudimo Kekca. Ne v knjigi ali na filmskem platnu, pač pa v naši kolektivni zavesti. Nič ni narobe, če se ob tej misli tudi nasmejemo, kajti smeh je – kot pravi stari rek – pol zdravja.

Če kdo o kom reče, da je »kekec«, s tem praviloma izraža nekoliko posmehljiv odnos do te osebe. V takšnem primeru je kekec vrstna (generična) oznaka za osebo, ki je nekoliko otročja, smešna, preprosta, nagajiva, naivna ali kaj podobnega. Toda tudi, če bi bil Kekec res kaj od tega, to ne bi pomenilo kaj posebej slabega, kajti vse navedene lastnosti imajo prej dobri in pošteni kot pa slabi in hudobni ljudje.

Toda Kekec ni otročji, pač pa je otrok. V tem je velika razlika. Pravzaprav je že mladenič, toda bistveno je, da nosi njegova otroška ali mladostna narava v sebi življenjsko svežino, vitalnost, moč. Torej prav tisto, kar danes vedno bolj pogrešamo v slovenski narodni substanci, saj smo vedno bolj nezadovoljni sami s seboj, pri čemer zaradi politikantskih in drugih brezplodnih prepirov in sovraštev še naprej vidno izgubljamo individualno in kolektivno življenjsko moč oziroma energijo.

Kekec je res šaljivec, na trenutke celo komedijant, toda ko gre zares je nadvse resen, odločen, odgovoren in pošten – ima torej vse tisto, kar danes pogrešamo pri naših političnih, gospodarskih in mnogih drugih voditeljih, pa tudi pri pretirano zagrenjenih državljanih, ki nenehno iščejo zunanje krivce za svoje nezadovoljstvo, namesto da bi se opogumili in storili kaj, da izboljšajo svoje življenje.

Moj predlog je: Kekec v vsak slovenski dom! V sliki, misli in srcu.

Kekec naj postane vzor(nik) Slovencem! Pa tudi vsem drugim, če le želijo. Zakaj Kekec? Najprej zato, ker ne gre za fizično realno osebo. Če bi namreč predlagal kateregakoli še živečega Slovenca, bi to verjetno povzročilo le nove spore, razkole ipd. Tako pa imamo v Kekcu živ lik, ob katerem se lahko muzamo, zabavamo, se mu morebiti celo malce posmehujemo, vendar pa moramo na koncu priznati, da ima vse tisto, česar nam danes v naši domovini še kako primankuje. Pa poglejmo, kaj nam prinaša in predstavlja Kekec.

Prvič, radost oziroma veselje do življenja. Le kdo ne pozna njegovega petja: »Dobra volja je najbolja...!« Drugič, ustvarjalnost in spretnost, ki se sicer včasih izražata kot navihanost ali nagajivost, vendar pa vedno hkrati pomenita podjetnost, prizadevanje, da se stori nekaj novega, dobrega in koristnega. Tretjič, delavnost: Kekec si z lastnimi dejanji trdo prizadeva, da dobro in pravočasno opravi svoje delo. Četrtič, pogum, ki se kaže v tem, da fant nenehno premaguje svoje strahove in si tako prizadeva za višje cilje. Petič, poštenost in iskrenost – Kekec ni zahrbten, hinavski, lažniv ali potuhnjen. Za prijatelja in vsakogar, ki resnično potrebuje pomoč je pripravljen storiti vse, kar zmore. V slednjem se kaže že Kekčeva šesta lastnost, ki jo je mogoče imenovati sočutje in volja do pomoči drugim. Verjetno bi lahko še nadalje našteval in razčlenjeval, toda bodi dovolj.

Naj zaključim. Vsako posmehovanje ali drugačno razumevanje Kekca je napačno in zlonamerno. Kdor uporablja njegov zgledni lik na način, ki pači ali zanika njegove zgoraj naštete pozitivne lastnosti, dela veliko napako in škodo. Kekec je življenjska substanca Slovencev. Ozavestimo jo in ponotranjimo.

Vsem našim politikantom in prevarantom pa tole: Ne bodite več »kekci«, ampak postanite pravi Kekci!

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

V času, ko se soočamo z dramatično negativnimi finančnimi, ekonomskimi, socialnimi in drugimi pokazatelji, ostaja ena najpomembnejših opornih točk našega družbenega sobivanja prav medčloveški odnos. V času krize, ko se znaten del prebivalstva sooča z materialno revščino, ko kronično zmanjkuje optimizma in zaupanja v državne institucije in se kopičijo vse druge vrste problemov in težav, moramo predvsem paziti, da ostanemu ljudje, človečni v tolikšni meri, da bomo v stiski priskočili drug drugemu na pomoč. Seveda v tem pogledu ne smemo pričakovati idile, kajti ko zmanjkuje materialnih dobrin in upanja, se ljudje pogosto obnašamo sebično. Toda na srečo Slovenci vsakodnevno dokazujemo, da kljub naši potrošniški obsedenosti in pregovorni zavistnosti še vedno premoremo dovolj solidarnostnega čuta, da bližnjemu ali daljnjemu v hudi stiski le priskočimo na pomoč. Z denarjem, s kakšnim dejanjem, s toplo besedo ali čim drugim. Včasih pomagamo sorodniku, včasih sosedu, včasih invalidu ali neznani družini, ki preko medijev prosi za pomoč, včasih obubožanim v potresu ali poplavi in včasih tudi lačnim in prizadetim v drugih državah in na drugih kontinentih. Gre za tisto temeljno odzivnost, ki nas dela človečne (humane) in zaradi katere se, kadar jo v sebi prebudimo in udejanjimo, počutimo najbolje. Ko doživimo takšno ali drugačno nesebično pomoč, se zavemo, kako pomembno in prijetno je biti človeku človek.

Kot je znano, je slovenska država posebna tudi zato, ker v državni himni izraža zavezo dobrososedskim odnosom: Ne vrag, le sosed bo mejak. Resda gre tu za stremeljenje po dobrososedskem odnosu med (Slovenci in) sosednjimi narodi, toda v resnici je tako, da je lahko katerakoli družba zdrava in uspešna le takrat, ko tudi njeni posamezniki gojijo pretežno dobrososedske odnose.

Teh odnosov pa ne more ustvariti pravo. Te odnose ustvarjamo in negujemu ljudje z vsemi svojimi bolj ali manj subtilnimi socialnimi tkivi. S pozdravom, pogovorom, nasmehom, morebiti igro ter nenazadnje tudi s sosedsko pomočjo. Kjer takšnega tkiva ni, kjer bližnji ali daljnji sosedje le še nemo in brezosebno hodijo drug mimo drugega, tam družba umira. Tam ni več sosedov, znancev ali prijateljev, pač pa so le še premikajoča se trupla, ki se ne zavedajo, da jih je človeškost že zapustila. Da ne bi postali takšna živa trupla, moramo ostati čim bolj človečni ter kljub naglici, razdraženosti, jezi, žalosti in drugim oblikam nemira in bolečine v sebi venomer znova obujati tiste pozitivne in plemenite človeške lastnosti, ki nas povežejo z drugimi in nam bistveno dopolnjujejo smisel zemeljskega življenja.

Ena temeljnih značilnosti tega sveta je, da se kakovostne stvari dolgo gradijo, porušiti pa jih je mogoče v trenutku. To velja še posebej za medčloveške odnose. Tudi za medsosedske. Tu nam ekonomska in socialna kriza prinaša poseben izziv. V času, ko se povečuje brezposelnost, zmanjšujejo plače, povečuje revščina in poraja vedno več negotovosti in strahu, lahko postanemo drug drugemu (še) boljši sosedje. Ta čas nas preizkuša tudi v tej smeri. Ali se bomo še bolj zaprli vase, ignorirali druge ter poskrbeli zgolj za sebe in svoje družinske člane, ali pa bomo zmožni ohranjati in v še večji meri razviti tudi sočuten, solidaren in spodbuden odnos do bližnjih in daljnjih sosedov (na nek način smo v tej naši Sloveniji kar vsi sosedi drug drugemu).

Žal Vlada očitno meni, da kriza ni dovolj. Zdaj nas bo preizkusila še ona. Seveda s pomočjo zakona. Kako znano in predvidljivo. Na ta način bo omejila možnosti medsosedske pomoči. Zakon bo predpisal denarne sankcije za podjetnika, ki bo na področju svoje zasebne dejavnosti pomagal sosedu. V času, ki naravnost vpije po vseh drugih in drugačnih finančnih, ekonomskih in socialnih ukrepih, bo oblast udarila tam, kjer bo naredila nepopravljivo škodo. Po lastnem družbeno-moralnem tkivu, kolikor ga je še ostalo. Po ljudeh, ki s(m)o si sosedje. Ali gre pri tistih, ki so se tega domislili za popolno izgubo etičnega čuta in empatije, ali za popolno nepoznavanje psiho-socialnih dejavnikov – vse to niti ni več toliko pomembno. Zdaj smo Slovenci že tako navajeni vseh teh družbenih ekperimentov, da skorajda nihče več ne opazi, kaj se tu v resnici dogaja, kaj šele, da bi povzdignili glas in spregovorili v prid zaščiti zdravi pameti. Zato nas je res lahko sram.

V času, ko bi morala oblast iskati (in najti!) najrazličnejše spodbude za razvoj podjetništva in za večjo konkurečnost našega gospodarstva, se torej ukvarja (tudi) s tem, kako zakonsko prepovedati ali omejiti t.i. sosedsko pomoč. Kot da vsa (do)sedanja zakonodaja ne omogoča izterjave zadostne količine davkov ter učinkovitejšega odkrivanja in sankcioniranja dela na črno, predvsem pa – kar je bistveno večji problem – korupcije ter gospodarskega in podobnega kriminala.

Omejitev dela na črno v okviru t.i. medsosedskih razmerij je z vidika reševanja države kapljica v morju, z vidiki poslabševanja medčloveških odnosov pa pravi niagarski slap onesnažene vode. Gre še za en manever – zavestni ali nezavedni – preusmerjanja pozornosti z resničnih problemov na bolj ali manj zanemarljive. Če bi bilo na ravni političnih in gospodarskih elit dovolj poštenosti in volje, bi bila naša država danes mnogo bogatejša in ekonomsko uspešnejša, ljudje pa bi bili bolj razumevajoči do težavnosti izvajanja oblasti ter do splošne nuje zategovanja pasu v času svetovne in domače krize. Tako pa v nebo vpijoče družbene krivice in odsotnost volje na strani družbenih elit, da bi identificirala svoja zdrava in bolna jedra ter obojim namenila tisto, kar jim gre, državo še vedno pogreza v mlakužo.

Zakonska omejitev sosedskega »dela na črno« naj bi po besedah pristojnega ministra prinesla prepoved sosedske pomoči s strani vsakogar, ki je »profesionalno v nekem poslu in bi iz naslova te dejavnosti vršil sosedsko pomoč.« Prepoved bo veljala v primerih, ko bo delo vezano na dejavnosti pravne osebe ali samozaposlene osebe ter v primeru opravljanja dela na napremičninah in premičninah, ki se uporabljajo za opravljanje dejavnosti. Minister pravi: »Če je nekdo profesionalno v nekem poslu in bi iz naslova te dejavnosti vršil sosedsko pomoč, to ne bo dovoljeno.« Konkretno to pomeni, da vam nek sosed, ki denimo opravlja samostojno dejavnost kot frizer, ne bo smel doma brezplačno urediti pričeske. Če vam torej za svojo storitev ne bo izdal računa, bo plačal kazen 2.000 evrov.

Na ministrstvu ob tem pojasnjujejo, da se zavedajo nekaterih odprtih vprašanj oziroma možnih težav pri zagotavljanju nadzora nad izvajanjem takšnega zakona. Tako naj bi bila sosedska pomoč še vedno dopustna v primerih, ko med sosedi obstaja določena bližina v smislu prebivanja. Pri tem še ni jasno, ali bodo pristojni nazdorniki to bližino merili v kilometrih ali v človeških odnosih, vsekakor pa naj bi ministrstvo do uveljavitve zakona našlo v tem pogledu rešitve, ki bodo izvedljive. Problem je seveda tudi, kako naj bi denimo inšpektor nadziral, ali zasebni frizer brezplačno ureja pričesko sosedu (s katerim ni v zadostni bližini), če se to dogaja v stanovanju, kajti kot vemo, ustava zagotavlja nedotakljivost zasebnosti stanovanja, zato inšpektor ne more kar vdreti v hišo in oglobiti takšnega »kriminalca«, tj. soseda – frizerja.

Toda resnični problem sploh ni v takšnih in drugačnih zakonskih formulacijah ter v iskanju realnih možnosti za izvajanje zakona. Problem je v miselnosti, da je treba sedaj po državljanih, med katerimi je vedno večja množica takšnih, ki jim ta država ne omogoča, da bi sploh lahko zakonito zaslužili za svoje normalno preživetje, udariti še s takšno ponižujočo obliko nazdora in sankcioniranja t.i. dela na črno. Ali bomo zdaj spodbujali že to, da bo sosed ovajal soseda? Ali bomo preprečevali brezplačno POMOČ, ki jo bo dobronameren posameznik na opisani način ponudil sosedu oziroma njegovi družini? Ali torej nekdo, ki poklicno opravlja neko dejavnost, te ne more in ne sme opravljati za soseda brezplačno, zgolj kot prijateljsko, solidarnostno pomoč? Ali nam zakon sploh sme prepovedati, da delujemo prostovoljno in brezplačno v prid sočloveku, sodržavljanu?

Opisana ideja, ki jo vsebuje predlog zakona je družbeno destruktivna, zato upam, da se bo v prihodnjih dneh in tednih kritično oglasilo čim več državljanov, ki bodo ministrstvo in Vlado pozvali, da od predlagane zakonske zamisli odstopi ter raje bolje nadzira samo sebe in vse tiste, ki so davkoplačevalce v preteklih desetih ali dvajsetih letih nesmotrno ali nezakonito prikrajšali za stotine ali celo tisoče milijonov evrov.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Umiritev ima veliko obrazov. Lahko je zunanja ali notranja. Lahko je individualna ali kolektivna. Lahko je spontana ali dosežena s pomočjo različnih metod oziroma postopkov. V vsakem primeru gre za proces, ki pomeni umirjanje naših miselnih, čustvenih, telesnih in drugih nihanj (vibracij). Manj vibriramo, bolj smo mirni.

Umiritev je lahko začetek poti k zavestni duhovni poglobitvi, lahko pa je zgolj način psihofizične sprostitve ali počitka. V vsakem primeru je koristna. Kadar nismo prepričani, ali smo na pravi poti, ali delamo prav, ali naj nekaj izjavimo ali ne – takrat je najbolje, da za nekaj časa enostavno miselno, čustveno ali telesno otrpnemo. Se umirimo. Za minuto, uro, morda celo za nekaj dni ali tednov – kolikor je pač mogoče in smiselno.

Žal tega pogosto ne storimo. Ali smo enostavno preveč vznemirjeni in razdraženi, ali pa pretirano domišljavi in neuki ter ne začutimo nuje po umiritvi in ne dojamemo vsega dobrega, kar nam prinaša mir. Pogosto hlastamo za dražljaji vseh vrst, ker mislimo, da bomo tako našli največ uspeha, zadovoljstva in sreče. Toda na neki točki se neizogibno soočimo s tolikšno nasičenostjo hrane, pijače, oblačil, igrač, knjig in drugih predmetov, zgodb, ljudi, prireditev, iger, informacij itn., da z ničemer nismo več zadovoljni; vse nas bremeni, živcira, dolgočasi ali odbija. Takrat nam postane jasno, da nove aktivnosti vodijo v še večje nezadovoljstvo in tako se prej ali slej začnemo umirjati. Na neki intenzivnejši stopnji umiritve se začnemo počutiti bolje, prijetneje, sproščeno, vendar nas nato neka nevidna sila prej ali slej spet premami, da to stanje sproščenosti in miru zapustimo, da se spet vržemo v to ali ono miselno, čustveno in telesno dejavnost ter pozabimo, da smo tako znova na poti proti nasičenosti, nezadovoljstvu… No, vmes se nam seveda dogodi marsikaj zanimivega in prijetnega, zato je ta pozaba vsaj nekaj časa sladka. Potem pa smo spet v škripcih in išemo mir.

Mir je splošno priznana družbena vrednota. Toda njene prave vrednosti se začnemo zavedati šele takrat, ko začutimo njeno bistveno pomanjkanje ali izgubo. Tako kot je to običajno v življenju. Nič novega torej. Pa vendar je treba biti pri miru še posebej pazljiv. Mir je namreč, podobno kot zdravje, ena tistih vrednot in stanj, ki so temeljnega pomena za vse naše ostale dejavnosti. Zdrav človek in zdrava družba imata vse svoje vibracije pretežno usklajene, umirjen človek in umirjena družba pa vibrirata prijetno, nista groba, razdražena in nasilna. Samo v pretežno zdravi in umirjeni konstituciji posameznika in družbe lahko ljudje dosegamo prave uspehe. Vse kar je porojeno iz telesne, emocionalne ali miselne bolezni ali nemira, se po zakonu akcije in reakcije prej ali slej izkaže za neprijazno in boleče.

Stari rek nas uči, da je zunaj tako kot znotraj. Če je človek nemiren v svoji notranjosti, se bo to prej ali slej izrazilo navzven, v njegovem družbenem delovanju. Po drugi strani pa lahko preveč zunanjih dražljajev poruši človekov notranji mir. V obeh pogledih je zato smiselno zmanjševati vpliv nepotrebnih in škodljivih dražljajev, vibracij. Po tem, ko se za nekaj časa umirimo in na ta način tudi vsestransko spočijemo, se spet lažje in uspešneje lotimo naših vsakdanjih dejavnosti. Če se pred pričetkom predavanja, zahtevnega sestanka, javnega nastopa ali tekme ustrezno notranje umirimo, s tem znižamo raven vibriranja v celem našem psihofizičnem ustroju. Tik pred začetkom naše ponovne aktivnosti se moramo nato osredotočiti predvsem nanjo in naš celotni sistem bo začel vibrirati v njeni smeri ter nas tako v največji možni meri pripravil za dosego optimuma. Brez umiritve namreč ni osredotočenosti (koncentracije), brez slednje pa ne moremo optimalno izvesti ničesar pomembnejšega.

Seveda zadeva v praksi ni preprosta, kajti včasih se del nas zelo umiri, nek drugi del, ki se ga morda hipno niti ne zavedamo, pa po inerciji v nezavednih emocionalnih ali telesnih strukturah še vedno divje vibrira. Zato je treba biti v procesu umirjanja potrpežljiv, hkrati pa tudi dober opazovalec in poznavalec samega sebe. Vsekakor nam umiritev dolgoročno vedno koristi, zato je pomembno, da se na trenutne odpore in bolečine, ki jih proces umirjanja sproža na vseh ravneh, odzovemo čim bolj stoično. Podobno kot vsako zdravljenje sproži prehodne boleče reakcije, tudi umirjanje na trenutke sproži izbruhe nemira – vendar ti, če z umirjanjem nadaljujemo, postopno izginejo.

Vse povedano velja smiselno tudi za raven družbenega delovanja. Vsi, ki vodijo družbo ali njene politične, gospodarske, izobraževalne, znanstvene, kulturne, religiozne in druge podsisteme, bi se morali tega še kako zavedati. Čeprav je po eni strani res, da je treba pri vodenju pomembnih področij delati nadpovprečno veliko ter imeti nadpovprečno skrb in odgovornost, pa je tudi tam treba znati stvari občasno pravilno umirjati in umiriti. Nobena vlada, podjetje, šola ali verska skupnost ne more biti uspešna, če svojih aktivnosti tu in tam ne spusti malce v prosti tek in se umiri. Nenehno prizadevanje, ki vodi v intenzivno vibriranje, privede do omenjene nasičenosti ter nesposobnosti treznega premisleka in učinkovitega delovanja. Še posebej, kadar voditelji vidijo, da država, podjetje, šola ali katerakoli druga ustanova ni uspešna, se morajo za nek krajši čas ustaviti in umiriti. Šele ko so umirjeni, lahko dovolj osredotočeno prepoznajo in prisluhnejo pravi intuiciji ali dobrim nasvetom ter se z zadostno energijo podajo v pravo, ali vsaj boljšo smer.

V Sloveniji smo priča prav nasprotnim procesom. Politika, gospodarstvo, mediji in drugi – vsi spodbujajo nekakšno divje iskanje rešitve iz krize. Prepogosto hitijo, so glasni, uporabljajo močne besede in ravnajo predimenzionirano ter tako širijo nemir. Zato izgubljajo zaupanje. Tako se vsi še bolj vznemirjamo ravno v času, ko bi potrebovali več miru. Predvsem voditelji bi se zato morali vsaj začasno malo umiriti in tako ponuditi zgled. To ne pomeni, da bi bili povsem nedejavni, pač pa bi si vzeli več časa, da prisluhnejo sebi in ljudem. Za kakšen dan ali teden – odvisno od narave dejavnosti in stopnje nujnosti umiritve. Če seštejemo vse dneve, mesece in celo leta političnega, finančnega, ekonomskega in drugega nemira, včasih že kar divjanja, ki je našo državo in državljane pripeljalo v velikanske finančne dolgove, ekonomsko stagnacijo, recesijo, krizo, socialno ogroženost ter šibko stanje državljanskega duhá, vidimo, da bi nam kakšen dan, teden ali mesec temeljite umiritve in notranjega premisleka lahko le koristili.

Predbožični čas je za kaj takega kot nalašč. Prinaša nam sporočilo umiritve, miru. Napeljuje nas, da se malce ustavimo, začutimo svojo duhovno globino in v miru ovrednotimo naše preteklo delovanje ter naše sedanje želje in cilje. Seveda božič še zdaleč ni edina primerna prilika za umiritev in iskanje boljših življenjskih poti. Je pa za to zagotovo ena najprimernejših možnosti, ki jo velja izkoristiti. 

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

V zvezi s tem so se v preteklih dneh v časopisih novinarji in komentatorji spomnili tudi na nekatere druge primere, ko naj bi predvsem vplivni posamezniki omalovaževali državo in s tem storili nekaj nezaslišanega. Omenjen je bil, denimo, nekdanji rektor ljubljanske univerze, gospod Mencinger, ki naj bi se norčeval iz ravnanj Varuha konkurence, nadalje nekdanji predsednik Vlade, gospod Janša, ki naj bi s svojimi izjavami rušil avtoriteto Državnega tožilstva, ter nenazadnje predsednik stranke Desus, gospod Erjavec, ki naj bi se med drugim posmehoval Računskemu sodišču.

Ko vse to spremljam, ne vem več natančno, ali sem buden ali sanjam. Kakšna nenadna in neverjetna skrb za ugled državnih institucij! Kar naenkrat se mi zdi, kot da sem še včeraj živel v neki drugi državi. V tej drugi državi nobenemu novinarju ali komentatorju ni bila sveta še tako stroga državna skrivnost, do katere se je dokopal s pomočjo kakega »zaupnega državnega vira« in jo objavil kljub morebitni škodi za državo in njene institucije. V tej drugi državi policija ni odločno ukrepala, ko je podivjana množica študentov s kamenjem obmetavala in hudo poškodovala parlamentarno zgradbo, politiki pa so se nato »plemenito« odrekli odškodninskim terjatvam zoper ubogo mladino – škodo tako ali tako plačajo volivci.  V tej drugi državi so pred nekaj leti vaške straže preiskovale policijske avtomobile, da ugotovijo, ali policisti morebiti ne »tihotapijo« Romov.

V tej drugi državi parlamentarci in občasno tudi časopisni komentatorji javno omalovažujejo sodstvo in posamezne sodnike. V tej drugi državi mnogi politiki mislijo, da je njihovo glavno poslanstvo predvsem blatiti nasprotno politično stran, pa četudi zato parlament, vlada in druge politične institucije izgubljajo dragoceni čas in energijo, ki bi ga morali nameniti za svoje temeljno poslanstvo, ter posledično uživajo – z vidika demokratične ureditve – sramotno nizko javno podporo. V tej drugi državi je pred časom celo parlamentarna večina javno napadala in želela odpraviti protikorupcijsko komisijo (tisto, ki jo zdaj kar naenkrat tako spoštujemo). V tej drugi državi se je jubilejnega javnega posveta ob dvajsetletnici pisateljske ustave(!), ki je potekal v parlamentarni zgradbi in na katerega so bili vabljeni vsi poslanci, mnogi drugi politiki, predstavniki uglednih institucij, intelektualci itd., udeležil le en novinar in le en poslanec (tisti namreč, ki je nastopil z referatom), zelo skromno število udeležencev jubilejnega posveta pa je komajda preseglo število razpravljavcev.

V tej drugi državi predsednik Vlade ugotavlja, da s svojo plačo ne more preživeti (so what?), predsednik države nespretno izjavi, da so povojni poboji drugorazredna tema, parlamentarna opozicija zoper slednjega v primeru Ertl brez ustavne podlage sproži pobudo za ustavno obtožbo, (novi) predsednik vrhovnega sodišča je s strani politične opozicije in nekaterih sodniških kolegov sodnikov označen malodane za zločinca (o čemer nekatere politične stranke obveščajo tudi tujino – kot da smo okupirani), minister za pravosodje in generalna državna tožilka že dlje časa javno bijeta svoj »sveti boj« in tako dodatno spodjedata ugled pravosodnim institucijam itd. V tej drugi državi so mnogi poslanci tudi župani, pa četudi zdaj že vesoljna javnost ve, da gre tu za neustavno in nespodobno podvajanje nezdružljivih funkcij. V tej državi oblast pogosto neracionalno troši (zapravlja) državni in nasploh javni denar, za kar ni skoraj nikoli mogoče najti kakšne odgovorne osebe.

Lahko bi seveda še našteval, v nedogled. Toda na srečo to ni potrebno, kajti gre za neko drugo, sanjsko državo. To v katero sem se prebudil pred nekaj dnevi, skrbi ugled državnih institucij. Skrbi jo, kako se državljani vedejo do državnih institucij. Ta država ter njeni poklic(a)ni in samooklicani varuhi (politiki, novinarji, nekateri intelektualci, politični komentatorji in podobni) so zgroženi nad ravnanjem Dimičeve in Jankovića ter njunih odvetnikov. Kako sta mogla ignorirati državni instituciji? Ali elita res misli, da je nedotakljiva?

Da ne bo pomote. Tudi sam sem zagovornik spoštovanja državnih institucij. Še kako se zavedam pomena visoke politične in pravne kulture, ki terjata v prvi vrsti prav to, dostojen in spoštljiv odnos do države in njenih predstavnikov. Če se nekdanja vodja vladnega kabineta Simona Dimic ne odzove na vabilo protikorupcijske komisije, je to morebiti pravno dopustno, vendar je hkrati etično-državljansko nesprejemljivo in zasluži ostro javno kritiko. Gospa Dimic ima v pravnem pogledu vso pravico, da znotraj dopustnih okvirov sama izbira način svojega ravnanja, tudi v odnosu do države. Zdaj, ko vsa medijska srenja kot jata jastrebov čaka na njeno novo napako, je razumljivo, da posluša predvsem tudi nasvete svojega odvetnika. V takšnih občutljivih zadevah je to povsem legitimno. Toda njeno sporočilo javnosti je žal negativno.  Vse skupaj izpade, kot da se nekdo, ki je še do včeraj užival slasti in privilegije oblasti ter seveda še vedno pripada istemu zgornjemu sloju družbe, požvižga na državo ter nesankcionirano ignorira njene preiskovalne institucije. V tem je – ne glede na morebitne drugačne osebne motive gospe Dimic – slab zgled. Zelo slab. Spet takšen, ki povprečnemu državljanu sporoča, da pravo nekako nikakor ne doseže tistih zgoraj… Takšen je pač vtis. 

Prav tako je bilo neprimerno obnašanje gospoda Jureta Jankovića na seji parlamentarne preiskovalne komisije. Ne toliko zato, ker ni želel vsebinsko odgovoriti na nobeno od vprašanj članov komisije, kajti če mu je tako svetoval pravni zagovornik in glede na resnost obravnavanih zadev, ki jih ta komisija obravnava, je lahko Jankovićev skrajno zadržan odnos v veliki meri (na pa povsem) razumljiv. Moti, vsaj mene, predvsem način. Prikrito ali celo odkrito posmehljiv, skorajda pobalinski, kot bi želel predsednici in članom preiskovalne komisije povedati, da mu – vsaj tokrat – nič ne morejo. Če bi bil nastop gospoda Jankovića pred komisijo bolj resnoben, dostojanstven, njegova pojasnila pa podana na bolj spoštljiv način, bi zadeva izpadla precej (ne pa povsem) drugače. Tako pa je tudi on na ta način demonstriral slab zgled. Tudi v tem primeru takšen, ki državljanu sporoča, da se lahko nekateri posamezniki iz višjih slojev nekaznovano norčujejo celo iz državne oblasti.

Toda vprašajmo se zdaj, koliko je za vse to kriva sama oblast, njeni predstavniki, vsi politični funkcionarji. Veliko! In v tem je resnični problem. Na začetku sem v prispodobi opisoval »neko drugo državo«, tisto, katere predstavniki se pogosto sami najbolj »potrudijo«, da znižujejo njeg ugled v družbi. Žal ta država, kot je bralec takoj ugotovil, ni neka druga, temveč naša. Tukaj in zdaj. Njeni visoki politični predstavniki so pogosto kar sami tisti, ki ne spoštujejo dovolj državnih institucij in s tem na dolgi rok razvrednotijo tudi sami sebe. K temu žal bistveno pripomorejo tudi senzacij željni mediji, ki se očitno že kar vsi približujejo nivoju t.i. rumenega tiska. In potem se vsi skupaj, politiki in mediji, kar naenkrat tako hudo čudijo nad ravnanjem gospe Dimic in gospoda Jankovića ml. Kakšno sprenevedanje. Kot da jim že javnomnenjske raziskave ter povprečni državljani z ulice ne povedo dovolj jasno in glasno, da takšne države (s čimer seveda mislijo na njene predstavnike) ne morejo resnično oziroma iskreno spoštovati. S tem se seveda dela krivica kakemu odličnemu politiku ali (visokemu) državnemu uradniku, toda tudi v tem pogledu pač prevaga teža večine. 

Zato me (ponovno) skrbi sprenevedanje in junačenje novinarjev ter drugih komentatorjev, ki so sposobni pozornost javnosti kadarkoli kritično usmeriti v kogarkoli (pogosto tudi po diktatu politike ali neposredno nadrejenih urednikov), pri čemer spregledajo bruno v lastnem očesu, predvsem pa tudi dejstvo, da spoštovanje državnih institucij ni samoumevna danost, pač pa je nekaj, kar (si) morajo nosilci oblasti znati prislužiti in obdržati.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Nekoliko provokativno se namreč sprašujem, ali je jezikovno-linearno oblikovanje in sporočanje pravnih norm, kakršno prevladuje v zgodovini civilizirane družbe, tudi naša bližnja in daljna prihodnost. Pravne predpise namreč pravodajalec praviloma podaja v jezikovnih povedih, v katerih so besede in njihove zveze nanizane v linearnih zaporedjih. Ko se želimo seznaniti z neko zakonsko ali drugo pravno določbo, jo tudi prepoznavamo v takšnem linearnem zaporedju, saj jo moramo najprej pozorno in natančno prebrati, da bi (si) jo lahko razumsko sestavili v (s)miselno celoto.

Izjeme od takšnega pravodajnega in interpretativnega pristopa so bolj redke. Poznamo jih denimo pri zakonodaji s področja cestnega prometa, kjer zakon poleg opisov prometnih znakov podaja tudi njihove dvodimenzionalne podobe (risbe), ki so nato materilizirane v prometnih znakih, semaforjih in podobnih prenašalcih zakonskih sporočil. Na podoben način pravo ureja tudi nekatere druge oblike slikovnega ali zvočnega obveščanja (signalizacije), kar nam torej omogoča, da določena pomembna obvestila ali zavezujoče prepovedi oziroma zapovedi doživljamo na bolj čutno-racionalno nazoren oziroma celosten način (npr. tuljenje sirene ali slikovno obvestilo na vratih avtobusa, da je vstop živalim prepovedan). Marsikdo se niti ne zaveda, da so najrazličnejše vrste in oblike signalizacije dejansko le vizualna ali akustična oblika posredovanja pravno določenih vsebin. Vsekakor nas lahko takšna signalizacija zelo nazorno obvešča o teh vsebinah, saj jo zaradi njene prostorske in čutne dimenzije lažje opazimo, si jo lažje zapomnimo ter jo pogosto tudi lažje razumemo, kot pa to velja v primerih dolgih in zapletenih določb različnih zakonov, pravilnikov in drugih pravnih aktov.

Glede na silen razvoj tehnologije, ki nas danes vedno bolj oblega s t.i. prostorsko trodimenzionalnostjo, npr. v obliki 3-D filmskih predstav, ter glede na dejstvo, da je tudi sicer naše doživljanje sebe, drugih in narave v prostorskem smislu predvsem trirazsežnostno, se lahko vprašamo, zakaj tudi prava v bistveno večji meri ne pretvorimo v 3-D, ali pa vsaj v dvorazsežnostno slikovno ali shematično obliko, s čimer bi mu zagotovili večjo prepoznavnost in popularnost. Zakaj recimo vseh vrst pogodb v Obligacijskem zakoniku enostavno ne določimo zgolj v obliki tipčnih »vzorcev« ter ob njih napišemo le to, da mora biti pač vsaka pogodba sestavljena po takšnem svojem vzorcu. Zakaj recimo k opisom kaznivih dejanj v Kazenskem zakoniku ne dodamo še risb oziroma ilustracij, ki bi na nazoren način tipsko ponazorile vsako od teh dejanj. Zakaj se denimo za vsak samostojen oziroma zaokrožen pravni institut ne izmislimo neke slikovne ali celo tridimenzionalne podobe, s katero bi takšen pravni institut lažje vtisnili v spomin zakonskim uporabnikom ter vsaj delno poenostavili pravno komunikacijo (tako kot si jo že sedaj z raznimi kraticami zakonov, navedbami številk členov ipd.). Znano je namreč, da ljudje dvo- ali trodimenzionalne podobe bistveno lažje predelamo v predstavo in si jih vtisnemo v spomin, kot pa vsebino nekega zakonskega člena, napisanega v formaliziranem pravnem jeziku v petih, desetih ali dvajsetih vrsticah. Poleg tega je linearna pisna komunikacija vedno bolj dopolnjevana z dodatnimi pristopi. Na papirju jo nadgrajujemo z ilustracijami in miselnimi shemami, knjige pretvarjamo v TV filme ali v gledališke predstave, dopisovanje preko pisem ali interneta pa vedno bolj nadomeščamo s pogovori po telefonu, z video razgovori ali celo z video konferencami.

Naj sedaj priznam, da si še sam ne predstavljam dobro, ali bi kaj takega lahko delovalo ter ali je prihodnost sporočanja in seznanjanja s pravnimi predpisi res lahko v bistveno večji meri na opisani način dvo- ali trodimenzionalna. Zgornji primeri so seveda nanizani bolj za ponazoritev in popestritev ideje, kot pa zares. Toda takšne in drugačne domišljijske predstave niso le gola miselna provokacija, pač pa so lahko tudi izhodišče za resnejši razmislek o prihodnosti pravnega komuniciranja (sporočanja in sprejemanja pravnih vsebin). Še posebej v sodobnem času, ko se predpisi objavljajo in sporočajo vedno bolj preko interneta, se pri tem odpirajo neslutene možnosti njihove dodatne vizualizacije in akustičnega izraza.

Predstavljajmo si, da bi, denimo, elektronski objavi besedila slovenske ustave dodali še ponazoritveno slikovno gradivo. Ob pogledu na besedilo določenega člena ustave bi uporabnik ob strani ugledal še določeno shemo (skico), sliko, fotografijo ali kratek predvajani film. Npr. ob 6. členu ustave, ki določa državne simbole, bi bili slikovno predstavljeni grb, narodna in državna zastava ter notni zapis slovenske himne, ob kliku na dodatno ikono pa bi se himna tudi zvočno predvajala. Ob 7. členu, ki ureja ločitev države in verskih skupnosti, bi bila skica, ki bi nazorno ilustrirala to ločitev. Ob 8. členu, ki ureja skladnost slovenskih zakonov z mednarodnim pravom, bi bila izrisana shema, ki bi jasno ponazorila takšno hierarično razmerje. Ob 9. členu, ki zagotavlja lokalno samoupravo, bi bila lahko podana shema organizacije lokalne samouprave ter izrisan zemljevid Slovenije z vsemi občinami. Itd. Ko bi se z leti na takšno dopolnilno oziroma (zgolj) ilustrativno slikovno in zvočno podajanje pravno zavezujočih vsebin počasi navadili, bi morebiti lahko – seveda po temeljitih pripravah in le postopno – prešli tudi na to, da bi nekatere pravne vsebine podajali le še na konvencionalno shematičen, slikoven ali slikovno-zvočen način, seveda ob ustrezni vključitvi ključnih besed ali povedi.

V zvezi s takšnimi in podobnimi zamislimi se zastavljata vsaj dve načelni vprašanji. Prvič, ali je na takšen način sploh mogoče dovolj jasno in določno sprejemati, oblikovati in posredovati pravne določbe? Drugič, ali ne bi takšen pristop neizogibno in v nesprejemljivi meri zmanjševal nujno potrebno formalno »resnobnost« ali celo »dostojanstvo« prava? Obe vprašanji oziroma pomisleka sta seveda povsem na mestu. Toda prihodnost je nepredvidljiva. Le kdo si je, denimo, lahko pred tridesetimi leti predstavljal sodobne internetne komunikacijske in druge možnosti. Le kdo si lahko torej danes predstavlja, kakšna bo pravna komunikacija čez kakih 50 ali 100 let. Izziv je vsekakor velik. In če bo postavljeno pravo tudi tedaj obstajalo še vedno pretežno le v sedanji izrazni obliki (tj. zgolj v obliki linearno-jezikovno formuliranih pravnih določb in odločb), potem bo takrat, ob predpostavki, da bo tehnika do tedaj še vedno napredovala, verjetno mogoče ugotoviti, da sta pravo in pravno mišljenje zagotovo posebni utrdbi togosti človeškega uma (v širšem smislu te besede - angl. »mind«).

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Ljudje imamo že od nekdaj dva obraza. Naš zasebni (intimni) obraz je praviloma avtentičen, kajti v svoji zasebni sferi smo večinoma takšni, kot smo v resnici. Sami pred sabo in pred tistimi, ki jim zaupamo, se pač ne pretvarjamo. Za razliko od tega je naš javni obraz vedno vsaj nekoliko drugačen od naše avtentične podobe, kajti če se zavedamo, da nas opazujejo drugi, se vedno nekoliko prenarejamo. V tem primeru postanemo persona (maska), ki jo kažemo navzven in s katero vedno do neke mere umetno (od)igramo to ali ono družbeno vlogo. 

Kadarkoli vemo, da bomo vstopili v nek manjši ali večji javni prostor, kjer se bomo soočili s sodelavci, prijatelji, sorodniki, znanci in neznanci, si oblikujemo določeno fizično, čustveno in intelektualno masko. Najpogosteje se vse skupaj začne z urejanjem obraza, pričeske in drugih delov telesa, ter z oblačenjem, nadaljuje pa se tako, da se pred ljudmi na razne načine pretvarjamo, da smo denimo samozavestni, samozadostni, pametni, dobro obveščeni, veseli, razočarani ali jezni. Na vprašanje, »Kako si kaj?«, odgovorimo npr. »Odlično, še nikoli bolje«, četudi se morebiti počutimo prav ubogi. Ali pa zavzamemo kalimerovsko držo in na navedeno vprašanje odgovorimo: »Saj veš, tako kot drugi hočejo.«. Če se pogovarjamo s pomembno osebo, se trudimo vesti čim bolj spodobno ter govoriti jezikovno pravilno. Če se želimo prikazati kot pomembni, se zatečemo k pretiravanju ter manjšim ali večjim lažem. Če se želimo prikazati kot ubogi, pretiravamo ali lažemo v nasprotni smeri. Kakorkoli že, pred drugimi, v javnosti, nikoli nismo tako avtentični, tj. neposredni, odkriti in pošteni, kot smo v svoji zasebnosti.

Takšno »prilagojeno« nastopanje v ožji ali širši javni sferi je v marsičem koristno. Med drugim nas nekako sili, da se javno pokažemo v čim boljši luči, kar nas napeljuje k temu, da v svojo osebo (persono, masko, naš pozunanjeni-družbeni lik) vnesemo čim več družbeno priznanih vrlin in vrednot. Če smo npr. v neki izbrani družbi primerno oblečeni, ne preklinjamo, ne izpuščamo neprijetnih vonjev, se pogovarjamo o zanimivih in pomembnih stvareh, spodbujamo kolegialnost in solidarnost ipd., potem nas to plemeniti, pri čemer se del tega vedno prenese tudi v našo zasebno sfero in tako sčasoma postaja tudi del našega avtentičnega človeškega jaza. V tem je tudi pozitivni pomen vse večje družbene transparentnosti, saj nas relativno visoka stopnja izpostavljenost javnosti ali oblastnemu nadzoru, ki jo poleg demokratičnosti družbe ter zahtev varnosti in kapitala (delodajalcev) omogočajo predvsem tudi vedno bolj razvita tehnična sredstva, nekako sili k temu, da smo boljši, kot smo morebiti zgolj v zasebni sferi. Avdio in video nadzor, nadzor nad internetom, biometrični nadzor in druge oblike poseganja v našo zasebnost imajo torej pozitiven učinek toliko, kolikor nas ozaveščajo o tem, kakšno je družbeno sprejemljivo vedenje.

Tu pa nastopita (vsaj) dve težavi. Prva je ta, da v sodobni zahodni družbi, katere del je tudi Slovenija, postopno prevladujejo takšni vzorci vedenja, ki odražajo anti-vrednote in ne pravih vrednot. Ker se medijsko in drugače najbolje prodajajo nasilje, prevare, škandali, afere, čudaštva vseh vrst, razuzdanost, objestnost in še marsikaj, so televizijski programi, časopisi, internet, revije in nenazadnje knjige prepolne človeških likov in ravnanj, ki v preveliki meri in pogosto na napačen način v našo zavest vnašajo vse te vsebine kot nekaj »družbeno normalnega«.

Že iz davne zgodovine je znan učinek, da ljudje ob prenasičenosti z določeno zadevo postanemo nekako brezčutni, apatični, se je privadimo, jo sprejmemo za nekakšen neizogibni del svojega vsakdana, četudi je ta zadeva morebiti kruta, strašljiva ali vrednostno negativna. Takšen učinek lahko npr. povzročijo pogoste javne izvršitve krutih telesnih kazni (rezanje in sekanje udov, razčetverjanje, kamenjanje, sekanje glav ipd.), ki sprva javnost navdajo z grozo in strahom, s časom pa postanejo »običajni del« življenja, pri čemer v ljudi vnesejo več krutosti, kot pa občutka za humanost. Na podoben način delujejo na nas tudi sodobni gladiatorski in drugi prizori, ki nam jih sicer na bolj virtualen način predstavljajo najrazličnejši mediji, vendar pa je njihov dolgoročen učinek zelo slab. Ker v teh medijih ni ustrezne URAVNOTEŽENOSTI med dobrim in slabim, pač pa slabo izrazito dominira, se, kot rečeno, na to slabo vedno bolj privajamo kot na nekaj družbeno običajnega, neizogibnega. Tisto, ker je slabo (negativno) tako postopno najprej postane »normalno« ter nato sprejemljivo ali celo zaželeno –  pomislite le, koliko ljudi se danes vsakodnevno medijsko hrani z nesrečo ali perverzijo drugih ljudi. Tisto, kar je dobro (pozitivno), pa se počasi izgublja in pozablja.

Druga težava, ki ji tu danes namenjam osrednji poudarek, pa je zlaganost. Naše pretvarjanje oziroma prenarejanje, kadar smo na ogled javnosti, je namreč tudi to – zlaganost. Le-ta pa je dandanes vedno večji družbeni problem. Zakaj? Zato, ker ljudje svojih družbenih mask žal ne dojemamo pretežno kot spodbud k osebnemu izboljšanju (tudi) naše avtentične osebnosti, pač pa vedno bolj le kot nekakšno igro, ki jo je treba povsem ločiti od naše zasebne sfere. Na ta način postajamo nekakšne dvojne osebnosti. Del nas se javno pretvarja, da je vrednostno pozitiven, drugi del pa se – zavestno ali nezavedno – zabava in naslaja nad tem, kako dobro je na ta način pretental javnost. Če javno zagovarjam humanost, poštenost, univerzalno ljubezen, ekološko ozaveščenost in podobne dopadljive vrednote ter jim dodam še kakšne idilične, seveda za javnost »prirejene« ali morebiti kar izmišljene prizore iz svojega življenja, sem vsekakor uspešno odigral svoj družbeni nastop in publika je (ali pa se vsaj mora pretvarjati, da je) navdušena. Takšnih javnih dopadljivcev je seveda veliko in mediji najdejo dovolj prostora tudi zanje. Problem pa je, da mnogi takšni javni dopadljivci enostavno lažejo, oziroma igrajo pred nami holivudske vloge, v resnici (tam kjer je to javnosti bolj skrito), pa ravnajo bistveno drugače ali celo nasprotno temu, kar govorijo. Ko ugotovijo, da se jim zaradi tega ne zgodi nič slabega, pač pa, nasprotno, postanejo družbeno pomembni, ali vsaj prepoznavni (kar je ena pomembnejših medijsko-proizvedenih družbenih vrednot), to zlaganost le še »pilijo« in »izboljšujejo«, saj se z njo dvigajo na družbeni lestvici.

Obe težavi opozarjata, da transparentnost in javnost (o čemer sem na tem mestu v drugačnem kontekstu pisal že v kolumni »Mediji in dostop do informacij javnega značaja«, 26.7.2010) nista vedno le pozitivna in konstruktivna vidika demokratičnega družbenega razvoja. Tisto, kar je javno, je večkrat preveč narejeno, celo preveč zlagano, da bi nam lahko prinašalo kaj dobrega in koristnega. Še posebej, če smo sami dobronamerni in ne pričakujemo laži. Zato je treba sebi in drugim dopustiti tudi zasebnost, ali drugačno odmaknjenost od širše javnosti, ter s tem dovolj prostora za (bolj) avtentični premislek in ravnanje. Vedno je torej treba iskati pravo mero med javnostjo in zasebnostjo. Če smo preveč izpostavljeni javnosti, nas to postavi v prevelik razkorak med javnim idealom in svojo zasebno stvarnostjo, kar pri večini povprečnih ljudi vodi v (pre)veliko prenarejanje in zlaganost. Če pa javnosti nismo dovolj izpostavljeni, sta naš osebnostni in vrednotni razvoj ter naša družbena odgovornost okrnjena, nezadostna.

Naj zaključim bolj konkretno. Upira se mi, ko na televiziji gledam posnetke polemičnih ali tolažilnih razgovorov direktorja Preventa z degradiranimi delavkami, ali denimo pogajanja med ministrico za javno upravo in sindikati. Takšni in podobni primeri so resničnostni šovi, v katerih so vsi neavtentični, pri čemer se nekateri »nastopajoči« pred kamero tudi tako izrazito pretvarjajo, oziroma govorijo predvsem nam, gledalcem, in ne drug drugemu, da je vse skupaj zgolj farsa. Takšni nastopi (seveda bi lahko naštel na stotine podobnih neustreznih »filmskih« primerov) bi morali »v živo« potekati brez navzočnosti kamer oziroma javnosti. Tako pa se z njimi hranijo predvsem opravljivci, obrekovalci in drugi, ki bodisi uživajo v tuji nesreči, ali pa morebiti naivno mislijo, da je to res tisto, kar se v resnici dogaja. Žal se bojim, da je tudi to zgolj še ena že vnaprej izgubljena bitka, kajti »kamera povsod« postaja očitno vodilni motiv in geslo sodobne družbe. Brez zadržkov, brez meril, brez sramu …

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

V nekdanjem okolju in času real-socializma oziroma komunizma je imel pojem elite pretežno negativni prizvok. Takrat je oblast spodbujala ideologijo splošnega egalitarizma ter vere v takšno bodočnost, v kateri bodo odpravljene vse diskriminatorne razlike med ljudmi, kar nekako ni (do)puščalo mesta elitizmu. Le-ta se je v poveličevalnem smislu odkrito pripisoval le komunistično – marksistični eliti, za katero je bilo nekako uradno določeno, da je začasno (čas pa je seveda relativna in raztegljiva kategorija) nujno potrebna. Po eni strani je tako ta elita jasno poudarjala svojo avantgardno družbeno vlogo, po drugi strani pa se je vseskozi predstavljala kot nekakšna neizogibna žrtev dialektičnega procesa družbenega razvoja. Komunistično vodstvo je namreč v skladu z ustrezno prirejeno marksistično ideologijo ugotovilo, da ljudstvo brez njega enostavno ne bo zmoglo dovolj napredovati v družbenem razvoju in kar samo preiti v napovedovani komunistični zemeljski raj, zato se je odločilo prevzeti nase »težko breme« voditelja. Postavilo je maksimo, da proletariat na poti k svoji emancipaciji potrebuje vodstvo, ki ljudstvo vodi v idealno družbeno ureditev, in sicer toliko časa, dokler družba ne doseže zadostne zrelosti in materialnega blagostanja, da lahko preide na višji nivo bivanja. Šele takrat dozorijo okoliščine, da se vodilna komunistična elita razpusti, samoukine ter prepusti družbo splošnemu samoupravljanju.

Danes bolje razumemo, da glede na dosedanji večtisočletni razvoj človeštva še dolgo ni mogoče pričakovati, da bi se oblastniki kakorkoli samoukinjali ali prostovoljno umikali z oblasti. Tudi komunistična oblast je zato z oblasti sestopila šele na pritisk ljudstva, ki je družbo pod vodstvom opozicijskih političnih skupin pripeljalo v demokratično politično ureditev. V Sloveniji je v tem procesu do neke mere konstruktivno sodelovala tudi sama komunistična oblast, ki je zato kot takšna ohranila svoj obstoj v obliki ene od vplivnejših političnih strank, pri čemer so se mnogi dotedanji komunisti vključili tudi v druge politične stranke. Nastala je nova politična elita, po izvoru in obliki demokratična, po vsebini pa ne kaj dosti bolj prijazna ljudstvu – saj veste, ljudje smo pač ljudje... Tudi ta politična elita namreč najpogosteje najprej poskrbi za svoje (naj)ožje interese, šele nato pa se, kolikor ji preostane dobrih misli, energije in materialnih sredstev, posveti tudi resničnemu služenju ljudem. Ljudje smo pač ljudje…

Toda kaj je v resnici elita? Pogosto opažam, da ta pojem ni dobro razumljen, še manj pa je mnogim jasno, zakaj elite sploh so, čemu služijo.

Te dni sem poslušal govor enega vodilnih slovenskih politikov, ki je bil namenjen slovenskim odvetnikom. V govoru je odvetnike večkrat poimenoval kot intelektualno elito. To je storil dobronamerno in s spodbudnim ciljem opozoriti na pomembno vlogo odvetništva v družbi, zato nekaj mojih nadaljnjih misli ne navajam kot kritiko tega govora, pač pa jemljem navedeno poimenovanje le kot nazorno izhodišče za nadaljnji premislek. Odvetnike, sodnike, učitelje, inženirje, ekonomiste, matematike in druge posameznike, ki so pridobili visoko izobrazbo ter se v ukvarjajo z zahtevnejšim intelektualnim delom, namreč ni mogoče kar skupinsko poimenovati niti kot intelektualce niti (oziroma še manj) kot intelektualne elite. Nekateri pripadniki teh in drugih poklicnih slojev sicer sodijo v različne elite, vendar pa za večino to že po definiciji enostavno ne more veljati. Elito (lahko) pač sestavljajo le vodilni, najboljši, najuspešnejši, najodličnejši posamezniki znotraj neke širše družbene skupine.

Ostanimo še pri pojmu intelektualne elite. Intelektualec je nekdo, ki ni le visoko izobražen in široko razgledan, pač pa je to oseba, ki tudi na relativno izviren način ustvarja novo intelektualno vrednost, prinaša družbi bistveno nova spoznanja ipd. Če denimo nekdo napiše knjigo, še ni nujno intelektualec. Intelektualnost dokazuje šele knjiga, ki je zelo posebna, originalna, izjemno koristna ipd. ter prinaša kot takšna bistveno novo vrednost na nekem intelektualnem področju. Intelektualcu seveda ni nujno pisati knjige. Svoje znanje lahko ustvarja in predstavlja tudi na različne druge načine. Toda za uvrstitev v kategorijo intelektualca zanesljivo ne zadostuje zgolj običajno intelektualno delo, ki ga nekdo redno opravlja kot del svojega poklica. V tem pogledu predstavljajo v določeni meri izjemo npr. zaposleni raziskovalci in profesorji, ki se morajo, če želijo obdržati svojo službo, vseskozi dokazovati z različnimi intelektualnimi dosežki in presežki. Vendar tudi pri teh in podobnih poklicih najdemo marsikoga, ki takšnega presežka ni sposoben proizvesti, čeprav mu denimo zaradi veliko popisanega papirja univerza ali kaka druga institucija prizna tak ali drugačen presežni oziroma prestižni status. V intelektualno elito pa sploh sodijo le vodilni oziroma najboljši med med vsemi intelektualci, zato lahko že po definiciji tvori takšno elito zgolj relativno ozka skupina ljudi.

Podobno kot z intelektualnimi elitami je tudi z drugimi elitami, npr. ekonomskimi, političnimi, verskimi ali športnimi. Seveda je za večino teh elitnih področij značilna tudi dobršna mera intelektualnosti, toda vsaka elita zase predvsem pomeni, da gre za skupino vodilnih ljudi v nekem poklicnem sloju ali na nekem področju družbenega delovanja. Pripadniki elitne skupine imajo na področju svojega delovanja največ znanja, spretnosti in izkušenj. Ponavadi so vsaj nekateri pripadniki vsake elite javno znani, npr. kot vodilni ali najuspešnejši strokovnjaki, učitelji, proizvajalci, tekmovalci in mnenjski voditelji, medtem ko ostajajo drugi očem javnosti skriti in so znani le ostalim pripadnikom svoje ali nekaterih drugih elit.

Žal pa je treba ugotoviti, da vodilnost znotraj neke družbene skupine ni vedno sorazmerna s poštenostjo, nesebičnostjo in drugimi pozitivnimi človeškimi vrednotami. Kadar elito pojmujemo tako, da vanjo uvrščamo zgolj vodilne predstavnike določenih področij, takrat se v elitnih krogih znajdejo tudi mnogi posamezniki, ki imajo sicer na svojem področju največ znanj in spretnosti, vendar pa so hkrati premalo moralni, ali pa denimo preveč ozko usmerjeni (specializirani) le na svoje področje in torej premalo življenjsko razgledani. Tako je lahko npr. neka skupina fizikov ali kemikov med najboljšimi na svojem ožjem strokovnem področju, pri čemer pa ta skupina s svojim delom brez pomislekov služi sadističnemu diktatorju in tako pomaga proizvajati družbeno zlo. V takšnem primeru se utemeljeno vprašamo, ali lahko takšno skupino sploh označimo za elit(n)o.

Tu se neizogibno soočimo z omenjenim vprašanjem, čemu (naj) služijo elite. Če smo pozitivno oziroma konstruktivno vrednostno in razvojno naravnani, potem bomo rekli, da si mora vsaka PRAVA ELITA, poleg odličnosti na svojem področju delovanja, vedno prizadevati, da v čim večji meri pooseblja tudi moralne vrednote kot so človečnost, poštenost, solidarnost in odgovornost. Vsaka elita mora ljudem predstavljati tudi vrednostno pozitivni zgled. Vsaka druga(čna) elita je v bistvu LAŽNA ELITA.

Žal sta zgodovina in sedanjost preobložena z lažnimi elitami. Obstajajo tudi prave, pri čemer pa tudi tem pogosto rušijo verodostojnost ne-elitni posamezniki, ki se v okviru tako ali drugače popačenih družbenih standardov formalno uvrstijo v elito. V splošni vrednostni popačenosti družbe je to razumljiv pojav. Vendar pa to ne odvezuje vsake nove generacije, vključno z našo, da od svojih elit terja kar najvišjo stopnjo odgovornosti za svoja ravnanja, ki imajo seveda na družbeni razvoj najpogosteje odločilni vpliv.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Vsi vemo, da je za uspešno (o)zdravljenje bolezni, tako telesne in psihične, kot tudi družbene, treba začeti telesni, psihični ali »družbeni« organizem zdraviti pri viru bolezni in ne le odpravljati simptome. Toda čeprav se tega zavedamo, nam to v življenju le redko uspe pretvoriti v dejanja. Tudi na področju (slovenskega) gospodarstva, financ, sociale, kulture, znanosti itd. se večina vodilnih akterjev trudi najti neke trenutne, hitro učinkujoče rešitve (svež kapital, posojila, nagla spreminjanja gospodarskih, socialnih, upravnih in drugih sistemov, naglo zniževanje javne porabe itd.), kar je do neke mere razumljivo, kajti država in gospodarstvo toneta, ljudje pa so razočarani nad stanjem v družbi.  Politiki ne vedo, kako ohraniti javnomnenjsko podporo (kar je žal ena njihovih primarnih in glavnih preokupacij), direktorji le s težavo rešujejo, kar se da, vsi skupaj pa se, vključno z mnogimi drugimi predstavniki elitnih družbenih krogov, ne zmorejo izviti iz korupcijskih zank, v katere jih je veliko posredno ali neposredno vpletenih. 

Skoraj nobena velika nepravilnost ali nezakonitost, ki spodjeda vrednostne in ekonomske temelje naše družbe, ni zares jasno in legalno razkrita. Skorajda noben pravi in veliki krivec ni in ne bo (ustrezno) pravno sankcioniran, kajti v nečednosti je enostavno vpletenih preveč vodilnih akterjev. Po domače temu rečemo: roka roko umije… Prava tragedija pri tem ni toliko v dejstvu, da je v tem segmentu pravna država država odpovedala, čeprav je to hud in simbolično uničujoč poraz prava. Prava tragedija je predvsem v tem, da takšno stanje zdaj vsi že bolj ali manj (apatično) sprejemamo za neizogibno dejstvo. Ob tem si le še želimo, da bi od nekje končno že prišel denar, veliko denarja, da bi se končno odprla nova delovna mesta, da bi se plače spet začele zviševati, da bi podjetja spet zaživela ipd. Potem bi bilo vse nakako še kar v redu. Konec koncev je bilo v zgodovini vedno tako, da so oblastniki tako ali drugače kradli in zatirali ljudstvo, zato smo lahko v teh časih zadovoljni že, če nam naši oblastniki zgolj vrnejo tisto udobje, katerega nas je sedanja kriza tako nenadoma oropala.

Toda v takem razmišljanju se skriva napaka, sicer majhna, vendar pogosto usodna za obstoj celih civilizacij. Kadar se namreč družba znajde v dekadenci, v počasnem, a vztrajnem vrednostnem razkroju, ki se kaže predvsem v neprestanem hlastanju po povečevanju materialnega bogastva in psiho-fizičnega uživanja ter v skrajni pomehkuženosti in egoizmu, takrat so različne finančne, kapitalske, zaposlitvene, plačne in druge podobne »injekcije« le korak v nadaljnjo, še večjo krizo. Podobno, kot učinkujejo poživila in mamila. Za kratek čas te osvežijo oziroma odrešijo psihičnega ali fizičnega trpljenja in ti povečajo ugodje, nato pa te vržejo še mnogo globlje, kot si bil prej – in tako vedno znova, vse dokler kriza ne doseže neke skrajne točke, ki ji sledi vsesplošen razpad.

Če torej želimo nekoč zares premagati sedanjo krizo, se moramo njenega reševanja lotiti pri izviru in postopno, vendar vztrajno. Le z majhnimi, a zanesljivimi koraki lahko namreč ustvarimo resnično čvrste temelje za izgradnjo boljše in uspešnejše družbe. Na tem mestu predlagam enega izmed takšnih korakov. Obstajajo tudi drugi, enako pomembni. Toda tokrat predlagam osredotočenje zgolj na enega, ki se mu očitno ne bomo mogli izogniti.

Preprosto povedano: gre za revitalizacijo občutka osebne časti. Ker smo besedo ČAST že skoraj povsem izrinili iz vsakodnevne uporabe, ter ji prilepili različne slabšalne konotacije, je seveda težko na hitro doumeti, za kaj gre. Vsekakor ne gre za tisti negativni vidik »časti«, ki pomeni pretirano napihovanje človeškega ega (domišljavost, agresivnost itd.), ali pa za človekovo samopomilovanje (užaljenost, »kalimerovstvo« ipd.). Razni obredni samomori, ki naj bi posameznika oprali osebne sramote (npr. japonski sepuku oziroma harakiri), ali medsebojni spopadi (npr. dvoboj zaradi razžalitve) in druga nasilna dejanja so tipični primeri nerazumevanja ali zlorabe pojma časti. Ko govorim o časti, mislim zato z njo le tisto, kar pripomore k bolj humanim in poštenim medčloveškim odnosom, nikakor pa nimam v mislih karkoli nasilnega oziroma destruktivnega.

Osebna čast je podobna osebnemu dostojanstvu. Ne torej tistemu »človeškemu dostojanstvu«, ki nam ga kot takšnega »od zunaj« priznavajo pravni predpisi (čeprav je tudi ta vidik dostojanstva zelo pomemben). Časten človek je tisti, ki se iskreno trudi biti pošten, odgovoren, skromen(!) in človečen. Časten človek nekaj dá na svojo besedo in če jo prelomi, se tega sramuje. Takrat to obžaluje, se za napako opraviči in jo skuša popraviti. Časten človek odgovorno opravlja svoje delo in se ne pusti podkupiti (slednje mu je »pod častjo«). Časten človek se ne skriva in ne pošilja v »boj« za svoje cilje drugih ljudi; postavi se v prvo vrsto ter daje z lastnimi dejanji zgled drugim.

Časten človek je seveda ob vsem tem še vedno le človek, zato se seveda tudi (z)moti, kdaj pogreši ter morebiti v strahu, paniki ali obupu za hip celo zataji ali pozabi na svojo čast. Toda ko spozna svojo napako, jo prizna in skuša popraviti. Časten človek torej ni noben super-človek, pač pa je pogumen človek, borec, ki kot takšen presega vsakogar, ki čast prezira ali negira.

Sodobna zahodna družba, kateri pripada tudi slovenska družba, v pretežni meri ni (več) častna družba. Kljub temu, da denimo pravno varuje čast in dobro ime posameznikov, se večina njenih voditeljev in glavnih akterjev ne obnaša (dovolj) častno. Ti voditelji – politični, gospodarski, sindikalistični, medijski, intelektualni, kulturni, verski in drugi – pogosto skrbijo predvsem za svoj položaj, ugled, premoženje in varnost. V njihovi zavesti pridejo ostali ljudje na vrsto šele po tem. S tem dajejo ti voditelji svojim ljudstvom slab zgled. Na ta način smo vsi skupaj že skoraj povsem pozabili na čast. Za dober denar ali položaj smo se pripravljeni ponižati, kaj »pozabiti« ali celo koga izdati. Tako zatajimo svojo osebno poštenost (integriteto) in se razvijamo v nečastne osebnosti, drugim pa dajemo zagon pri njihovih nepoštenih in neumnih ravnanjih. Na ta način postajamo osebe, ki jim ni mogoče zaupati, kajti zaupanja vreden je le časten človek. Takšen, ki drži obljubo, ki se ne pusti podkupiti oziroma »prodati« ter zavrača vsa ostala nečastna dejanja.

Naj ponovim, da človeka nikakor ne želim idealizirati. Gre zgolj za to, da si moramo prizadevati v čim večji meri izgrajevati, ohranjati ter pri sebi in drugih spoštovati častne lastnosti. Pohvalimo tistega, ki ravna častno, in spodbujajmo sebe in ostale, da postanemo takšni! Naj to postopno postane prevladujoča in javno opazna družbena praksa. Izrecimo priznanje direktorju, ki resnično skrbi za uspeh podjetja in dobrobit svojih delavcev, ne pa zgolj za lasten žep. Takšen direktor je časten. Časten je tudi politik, ko so mu prava in resnična skrb država in državljani. Časten je učitelj, ki si nadvse prizadeva, da bi učence naučil čim več pametnega in dobrega. Časten je učenec, ki dosega uspehe z znanjem in ne s prevaro. Časten je delavec, ki kakovostno in odgovorno opravlja svoje delo. Časten je prijatelj, ki nam stoji ob strani tudi v hudem ter je do nas vselej na primeren način iskren. Izrazimo pohvalo in spoštovanje do takšnih ljudi in lastnosti. Pokažimo njim in drugim, da to spoštujemo.

Ko bomo začeli kot pravo vrlino ceniti častno ravnanje, bomo naredili enega prvih ključnih korakov k premagovanju krize. Ne razmišljajte več, da ste neumni, če ravnate častno, medtem ko se drugi, ki ravnajo nečastno, na vaš račun bogatijo. Takšna logika vas bo vedno znova pehala v skušnjave, da postanete nepošteni in dolgoročno »prodate svojo dušo«. Ohranite svojo čast, nečastne ljudi pa prepustite njihovi dolgoročno težavni usodi. Seveda pa tudi ne popuščajte, kadar morate uveljaviti svoje pravice ali pravice drugih.

Čeprav je morebiti težko verjeti, da bi to lahko delovalo, nas nič ne stane, če poskusimo. Enostavno ravnajmo častno in druge pohvalimo, če ravnajo prav tako. Spregovorimo med seboj o tem in se spodbujajmo. In ko bomo tako izoblikovali kakšno (novo) pozitivno navado ter odpravili kako dosedanjo navidezno potrebo, se bomo tudi osebno počutili bolje – in že bo imela družba enega boljšega, bolj zadovoljnega in koristnega člana …

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Spoštovanje je vrsta pozitivnega občutka oziroma odnosa do neke osebe ali drugega bitja. Etimološko izhaja tujka respect (spoštovanje) iz latinske besede respicere, ki označuje pogled nazaj. Gre za idejo, da (pozitivno) ovrednotimo nekaj, kar je bilo storjeno v preteklosti in si zasluži odobravanje. Sposobnost spoštovanja je sposobnost preseganja lastne egocentričnosti in je, če je pravična in iskrena, znak pozitivnega razvoja posameznika na poti njegove samorealizacije. V vsakomur in v vsem je namreč vedno mogoče najti nekaj, kar lahko spoštujemo, zato je prav, da to tudi storimo.

Na osebni moralni ravni lahko kot posamezniki spoštujemo že sočloveka kot takšnega, še posebej pa ga lahko kot osebnost spoštujemo za vse, kar je v življenju storil dobrega, lepega, koristnega, veličastnega ipd. Naše spoštovanje si lahko denimo prislužita tudi rastlina ali žival, ki imata posebne ali nadpovprečne lastnosti. Nenazadnje ljudje posebno obliko spoštovanja namenjamo določenim družbenim institucijam (npr. predsedniku države, monarhu, vladi, predsedniku vlade, ministru, sodiščem in sodnikom), pri čemer moramo tu ločevati med institucijo kot takšno ter njenim konkretnim (začasnim) nosilcem.

Nasprotje od spoštovanja je nespoštovanje. Vsakdo od nas zasluži v določeni meri tako spoštovanje, kot nespoštovanje. Spoštovati ne moremo nečesa, kar je slabo, destruktivno ipd. S takšnim nespoštovanjem ni nič narobe. Celo prav je, da jasno razločujemo med tem, kar spoštujemo in tem, česar ne. Toda pri tem si moramo prizadevati, da ne zaidemo v skrajne oziroma najbolj intenzivne oblike nespoštovanja, med katere sodita predvsem prezir in sovraštvo. Gre namreč za negativni čustvi, ki prizadeneta ne le tiste, zoper katere ju usmerimo, marveč tudi nas same. Poleg tega ti negativni čustvi privlačita enaka in drugačna negativna čustva drugih ljudi, kar vodi v vedno večjo negativno obremenitev nosilca takšnih negativnih občutenj in njegove okolice. 

Prav je, da naše spoštovanje in nespoštovanje izrazimo navzven. Na eni strani z izražanjem spoštovanja vzpodbujamo druge, ki si to zaslužijo, in hkrati sebi povzročamo prav tako prijetna občutenja (seveda le, če smo pri vsem tem iskreni), na drugi strani pa z izražanjem nespoštovanja izrazimo kritiko, ki naj drugi osebi pomaga k spremembi, preobrazbi – seveda nam lahko to uspe le, če svoje nespoštovanje izrazimo na spoštljiv (kulturen, toleranten) način. Slednje je zelo pomembno, saj lahko le tako – tj. z lastnim zgledom –pozitivno prispevamo h kultiviranju družbe in dobrim medčloveškim odnosom. Zavedati se moramo, da smo vsi nepopolni, da imamo vsi napake. Ravno zato je še posebej pomembno, da se medsebojno vzpodbujamo tam, kjer lahko drug v drugem najdemo kaj dobrega – in tega je vedno kar nekaj.

V Sloveniji je spoštovanja premalo, tako na osebni, kot kolektivni in institucionalni ravni. Prevelika mera nespoštovanja se kaže predvsem v naslednjih vidikih: a) v pretirano zaostreni bipolarnosti političnega prostora; b) v zavisti do drugih, ki so morebiti v čem spretnejši, uspešnejši, bogatejši ipd.; c) v vedno bolj naraščajoči korupciji in drugih nepoštenih in/ali nezakonitih ravnanjih (koruptivna oseba je nespoštljiva do drugih, saj jih zaradi lastne koristi nepošteno prikrajša oziroma prizadene); d) v nevljudnem, žaljivem ali celo sovražnem govoru in nastopanju proti drugim posameznikom ali državnim institucijam in njihovim predstavnikom (žal smo večkrat priča takšnim pojavom tudi v parlamentu in še kje); e) v nespoštovanju in s tem v neprepoznavanju (oziroma v težnji po zanikanju) vseh pozitivnih vidikov naše skupne narodne in državne preteklosti.

Če navedene in morebitne druge oblike nespoštovanja v naši družbi seštejemo, lahko ugotovimo, da smo priča pravemu nacionalnemu mazohizmu. Namesto, da bi se (bistveno bolj) veselili naše lepe domovine, naravnih lepot Slovenije, velikih uspehov, ki jih je dosegla naša mlada država v zadnjih dveh desetletjih, naših znanstvenih, kulturnih, športnih in drugih svetovnih prebojev in uspehov ter še marsičesa drugega, se najpogosteje ukvarjamo z medsebojnimi prepiri in spopadi, bodisi na ideološki, politično-oblastni, materialno-pridobitniški, zavistno-šentflorjanski ali kaki drugi ravni. Enostavno ne znamo (dovolj) spoštovati sami sebe! S tem pa slabimo našo individualno in narodno samozavest, tako v naših glavah in srcih, kot seveda tudi v odnosu do tujcev ter do tujih držav in njihovih predstavnikov. Zato smo tam, kjer bi morali biti pokončni, najpogosteje servilni. Tako slabimo tudi našo politiko in gospodarstvo, pa tudi pravni red, kulturo in vse ostalo.

Razlog za to, da se premalo spoštujemo, je na površinski ravni v naših sebičnih in zmotnih predstavah o tem, da lahko priznanje, ki ga namenimo drugemu, kakorkoli škoduje nam samim, naši samopodobi in (samo)pomembnosti. Na globlji ravni pa gre enostavno za našo nevednost, tj. za temeljno nerazumevanje sveta. Ne zavedamo se povezanosti vseh bitij in celotnega stvarstva, zato se tudi ne zavedamo, da z odsotnostjo spoštljivega odnosa ali z neupravičenim nespoštovanjem, pogosto celo s prezirom in sovraštvom, neposredno ali posredno prizadenemo vse in vsakogar, s čimer seveda ne storimo nič dobrega.

V majhnih državah in družbah (ali skupnostih) kot je Slovenija je uravnoteženo in pravično medsebojno spoštovanje na nek način celo pomembnejše in ima vitalnejši pomen, kot to velja za velike družbe in države. V Sloveniji moramo biti zaradi naše večje medsebojne socialne bližine zelo taktni in premišljeni, kadar se odločamo za kritiko, konfrontacijo mnenj ipd. Če danes nekomu nesramno zabrusimo to ali ono, se moramo zavedati, da se bomo že jutri z njim ponovno srečali na delovnem mestu, v javni razpravi, na sprehodu ali kako drugače.

Seveda nikakor ne želim reči, da kritično soočanje mnenj ni primerno. Nasprotno, je nujno in zelo koristno, vendar le, če znamo biti, kot rečeno, tudi v naši kritiki in pri različnih mnenjskih soočenjih dovolj kulturni in tolerantni. Da torej svoje nespoštovanje izrazimo na spoštljiv način. Da se potrudimo v sogovorniku, tekmecu, nasprotniku videti tudi (potencialno) dobro in ne le slabo. In da po možnosti svojo kritiko usmerimo bolj ad rem (v napačne misli, besede in ravnanja) in manj ad personam (v človeka), kajti tako pustimo drugemu in sebi več prostora za (konstruktivno) »častno priznanje ali umik«.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Najprej se velja – seveda zgolj v kolumnističnem slogu – vprašati, ali v Sloveniji sploh potrebujemo posebno zakonsko ureditev, ki omogoča dostop do informacij javnega značaja. Ali ni Slovenija dežela, v kateri praktično ni skrivnosti? Ali ni tako, da vsak še tako zaupni vladni, parlamentarni, varnostno-obveščevalni ali kak drug državni dokument vedno najde pot v javnost? Ali ni tako, da se pri nas zanimivejše policijske akcije (npr. aretacije kakih pomembnih osebnosti) na televiziji prenašajo kar neposredno? Ali nam mediji vsak dan ne razkrivajo najrazličnejših sočnih podrobnosti iz javnega in zasebnega življenja politikov, direktorjev, estradnikov in drugih pomembnejših osebnosti? Še več, iz t.i. rumenega tiska (vsaj delno porumeneli so žal že skorajda vsi mediji) izvemo marsikatero nezanimivo, neumno, celo vulgarno podrobnost tudi o dotlej javnosti povsem neznanih ljudeh, ki jih mediji izpostavijo kot za ljudstvo pomembne, čeprav to v resnici niso – to seveda ponavadi več pove o medijih, kot pa o konkretnih osebah. Pa tudi, če je neka osebnost znana in resnično ali vsaj navidezno pomembna za širše ljudske množice, so denimo nekatere podrobnosti o njenem telesu, jedilniku, spolnih nagnjenjih in praksah pogosto manj relevantne in zanimive, kot to izpostavljajo rumeni mediji in plehke človeške govorice.

Kakorkoli že, Slovenci smo vsekakor nad-informirani. Preko medijev, za šankom, na delovnem mestu, ob družabnih srečanjih in še kje izvemo praktično vse. O javnih in nejavnih zadevah. Tudi tisto, kar ne drži. Na ta način postane marsikaj neresničnega resnično. Ta je podkupljiv, oni je mafijec, tisti je homoseksualec, ta laže, oni ima skritega ogromno denarja, tisti je tajni agent, tadva sta ljubimca, oni so krivi za propad podjetja, tisti so povezani v klan itd. V svetovni poplavi informacij se seveda razburka še človeška domišljija in tako ljudje »vedo« ogromno drug o drugem ter o znanih osebnostih in nenazadnje tudi o javnih zadevah. V vsem tem sicer Slovenci nismo kaj bistveno drugačni od državljanov drugih razvitejših držav, ki prav tako vsakodnevno podlegajo mediokritetnemu ustvarjanju in širjenju nekakovostnih, nepotrebnih ali celo neresničnih informacij. Vendar pa to ne more in ne sme biti opravičilo. Četudi smo Slovenci del globaliziranega sveta, bi se lahko bistveno bolj potrudili za ohranitev pozitivnih družbenih vrednot, oziroma za ohranitev tiste intelektualne in emocionalne »normalnosti«, ki nas ohranja humane in nam, hvalabogu, do neke mere še vedno preprečuje, da bi v nas povsem prevladali najnižji in najprimitivnejši nagoni in strasti.

Raziskave in izkušnje dokazujejo, da prinaša večja dostopnost do informacij javnega značaja manj koruptivno javno oblast. Bolj je delo državnih in drugih javnih organov in institucij javno in pregledno (transparentno), manj je možnosti, da bi se funkcionarji in uslužbenci teh organov in institucij na nedopustne načine okoriščali z javnimi sredstvi, prikrito ravnali diskriminatorno ali politično pristransko, goljufali državljane v korist svojih sorodnikov, prijateljev, znancev itd. Vse to nedvomno govori v prid ureditvi, ki omogoča in zapoveduje široko transparentnost delovanja javne družbene sfere.

Toda tudi tu je potrebna PRAVA MERA! Če pretiravamo in javno sfero razgalimo do te mere, da javne funkcionarje in javne uslužbence izpostavimo vsakršni človeški radovednosti, potem s tem več ne pripomoremo k razvijanju demokracije in pravne države, pač pa po eni strani med državljani spodbujamo nizke strasti (zavist, škodoželjnost ipd.), pa drugi strani pa omenjene funkcionarje in uslužbence nepotrebno motimo, dekoncentriramo, ali jim celo onemogočimo kakovostno opravljanje njihovega dela.

Nedavno je Sodni svet, katerega član sem, prejel dopis novinarja, ki želi na podlagi Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ) podatke o vseh članih tega organa. Smiselno isti dopis je prejela tudi moja matična institucija, tj. Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani. Ker gre za tipski dopis, domnevam, da so ga, ali ga bodo prejele tudi nekatere druge javne institucije oziroma organi. V obeh navedenih primerih želi novinar izvedeti imena in priimke javnih uslužbencev, podatke o nastopu njihove funkcije oziroma delovnega razmerja, podatke o njihovih dohodkih, formalni opis delovnih nalog ter, pozor, »poročilo kaj je ta oseba delala in naredila v letu 2009«.

Osebno me ne moti, če so novinarji seznanjeni z dohodki javnih uslužbencev ali funkcionarjev, tudi z mojim. Moram sicer reči, da to ni vedno družbeno produktivno, kajti še posebej v specifičnem slovenskem prostoru se na podlagi takšnih informacij pogosto ustvarjajo neadekvatne predstave in primerjave. Pa vendar, psihološka in posledično družbena škoda je tu relativno majhna. Toda če želi novinar na opisani način izvedeti, kaj je nek javni uslužbenec, denimo jaz, delal in naredil v letu 2009, je to norčevanje iz javne sfere! Od novinarja je namreč upravičeno pričakovati, da se bo neke tematike lotil pripravljen, da se bo vanjo predhodno sam poglobil in se ciljno usmeril v obravnavo določenega problema, ne pa da bo naokoli pošiljal splošne vprašalnike in šele nato razmišljal, kaj naj stori z odgovori.

Prvič, če ima novinar na takšen način namen raziskovati nepravilnosti ali pomanjkljivosti, potem dokazuje, da je, milo rečeno, zelo neizkušen. Če namreč pričakuje, da bo prejel od državnega organa ali kake druge javne institucije kakšen zelo samokritičen opis, je seveda neizmerno naiven. To pomeni, da bodisi še ni spremljal nobene samoevalvacijske izjave javnih funkcionarjev ali uslužbencev, ki smo jim priča skoraj vsak dan, ali pa tam ni ničesar razumel. Dejstvo je namreč, da se v svojih poročilih ter na raznih tiskovnih konferencah in podobnih predstavitvah vsi predstavniki javnih organov in institucij vedno hvalijo. Če se pa že ravno ne hvalijo v celoti, se vsaj ne kritizirajo, pač pa se trudijo obraniti pred morebitnimi aktualnimi ali potencialnimi kritikami, in sicer najpogosteje tako, da krivdo za neuspehe ali napake prevračajo na druge, ali pa dokazujejo, da drugi počnejo ali so počeli še veliko hujše stvari ipd.

Če torej novinar pričakuje, da mu bosta denimo Sodni svet in Pravna fakulteta v poročilu o tem, kaj je nek član Sodnega sveta ali profesor v zadnjem letu delal in naredil, napisala kaj takega, kar bo lahko neposredno uporabil za kritični članek, se moti. Žal tu do takšnega novinarja ne morem biti prizanesljiv, kajti že zdavnaj sem izgubil vero v to, da bi si recimo novinar želel takšne informacije zato, da bi javnosti posredoval zgolj objektivno informacijo o delu Sodnega sveta ali Pravne fakultete, ali morebiti celo o kaki njuni zgodbi o uspehu. Praviloma gre žal v takšnih primerih le za to, da se išče negativnosti, ki se na medijskem trgu najbolje prodajajo – pa če so resnične ali ne.

Hkrati do takšnega novinarja ne morem biti prizanesljiv zato, ker je v svojem ravnanju žaljiv. Če ima informacije o domnevnih pomanjkljivostih ali nepravilnostih, naj te posamično in konkretno razišče, ne pa da obremenjuje vse člane neke institucije z nepotrebnim delom. Kot da sem jaz na Pravni fakulteti zato, da bom zdaj (še) novinarjem poročal o svojem pedagoškem, znanstvenem in organizacijskem delu. Tu niti ne gre za to, da je – po moji oceni – odgovor na takšno novinarsko vprašanje mogoče in dopustno pravno zavrniti. Težava je v tem, da se moram jaz in organizacija, ki ji pripadam, s takšnimi žaljivimi vprašanji sploh ukvarjati oziroma se do njih opredeljevati, kajti s tem le izgubljamo dragoceni čas.

Problem je v tem, da smo z zakonodajo omogočili posameznikom, da sploh razmišljajo in ravnajo na takšen način. Če ima novinar kake konkretne sume, da recimo kot član Sodnega sveta ali kot profesor ne delam dobro ali prav, ga bom takoj sprejel na razgovor in mu odgovoril na njegova konkretna vprašanja. Njegova zahteva, da mu kar tako podam letno poročilo o svojem delu in svoji uspešnosti, pa presega vsako mejo dostojnosti in me, kar je bistveno, tudi ovira pri moji redni dejavnosti.

In v tem je problem ZDIJZ in na njegovi podlagi razvijajoče se mentalitete. Vsakemu naj bi bila po ZDIJZ dostopna že skoraj vsaka informacija javnega značaja. Kot rečeno, v pravi meri je to dobro in koristno. Toda ZDIJZ gre po moji oceni preko mere, saj postavlja v tem  pogledu premalo omejitev. Naj to ponazorim zelo konkretno. Če bi si hotel vzeti čas, da škodim nekemu ministrstvu, bi sam ali v sodelovanju s somišljeniki vsak dan na to ministrstvo naslovil nekaj deset zahtev za pridobitev informacij javnega značaja iz njihove sfere. Verjemite mi, to ni težko. In potem bi, četudi bi bila morebiti mnoga vprašanja banalna, ali morda nekatera celo neprimerna, moralo ministrstvo kar nekaj uslužbencev odtegniti od njihovega rednega dela in nalog, da bi mi ti vsakodnevno pisali – kratke ali dolge – odgovore na moje nenehne zahteve, ki bi jih seveda morali vsako posebej preučiti. Ne pozabite, tudi za kratek in zavrnilen odgovor moraš zahtevo prebrati, jo vsaj na kratko premisliti ter nato napisati in poslati dopis. Seveda pa je ogromno informacij javnega značaja takšnih, da zavrnilen odgovor ni dopusten …

Na tem mestu se nisem spustil v analizo posameznih določb ZDIJZ. Tudi ne v vprašanje skladnosti ZDIJZ z drugim odstavkom 39. člena Ustave, ki določa, da ima pravico dobiti informacijo javnega značaja le tisti, ki ima v zakonu utemeljen pravni interes (razen zakonitih izjem). Toda ZDIJZ, ki po moji oceni pretirano odstopa od te ustavne norme, bo nekoč v zgoraj navedenem pogledu treba nekoliko spremeniti. Do tega bo verjetno prišlo, ko se bo neprimernosti nabralo toliko, da jih tudi zagovorniki »prostega pretoka informacij javnega značaja« ne bodo več mogli upravičiti. Takrat se bomo verjetno bolj približali pravi meri. Do tedaj pa bi bilo dobro napraviti vsaj analizo, koliko časa javnih uslužbencev in koliko davkoplačevalskega denarja se porabi za zadovoljevanje medijev, civilno-družbenih združenj in kritičnih posameznikov po dostopu do informacij javnega značaja, ter koliko tega je resnično smiselno in koristno. Kot rečeno, verjamem, da je takšen dostop do podatkov za demokracijo dober in koristen, vendar pa mora imeti tudi transparentnost svoje (normalne!) meje.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Na tem mestu nikakor ne želim igrati vloge razsodnika v navedenem političnem sporu med obema politikoma, kajti po eni strani se morajo do konkretnega vprašanja konflikta interesov opredeliti pristojni nosilci javnih funkcij in državni organi (predvsem predsednik vlade in protikorupcijska komisija), po drugi strani pa gre tu za politični spor z večplastnim ozadjem, ki ga neposvečeni državljan – v tem primeru tudi jaz –  ne more dovolj celovito doumeti.

Toda navedeni spor opozarja na problem, o katerem je treba spregovoriti. Problem konflikta interesov je namreč ena osrednjih točk demokratične kulture. V tem pogledu je treba vzpostaviti jasne standarde in na ta način že vnaprej (preventivno!) omogočiti in spodbuditi nosilce javnih funkcij, da do konflikta interesov venomer znova zavzemajo jasno in zgledno držo. Seveda pa je pogoj za kaj takega tudi jasna predstava o tem, kaj je konflikt interesov in kdaj je za nosilce javnih funkcij takšen konflikt tako ali drugače nedopusten. Na tem mestu želim na kratko spregovoriti prav o tem.

Kaj je torej konflikt interesov? Izhodiščno lahko rečemo, da gre za situacijo, ko se neka oseba znajde v navzkrižju oziroma nasprotju dveh ali več interesov, pri čemer lahko eden izmed teh interesov negativno vpliva na motivacijo ali sposobnost te osebe pri zavzemanju za druge interese. V tem širšem pomenu je konflikt interesov vsakodnevna sestavina naših življenj. Takšne konflikte doživljamo relativno pogosto in njihovo razreševanje je del naše osebnostne (racionalne, emocionalne, duhovne itd.) rasti. Konflikt interesov se denimo lahko pojavi, če nas dva prijatelja na isti dan in ob isti uri povabita vsak na svoje na praznovanje rojstnega dne, če imamo ob istem času dva za nas enako pomembna sestanka, ali če več naših otrok hkrati pričakuje, da jim bomo podarili neko dragoceno unikatno uro.

Toda že navedeni primeri nakazujejo, da je za specifično opredelitev konflikta interesov potrebna še dodatna sestavina. Takšen konflikt je namreč v ožjem smislu mogoč le, če osebi, ki presoja različne interese, vnaprej pripisujemo nepristranskost. To pomeni, da imamo do nje pomembno pričakovanje. Predvsem ji zaupamo, da bo pri svoji presoji objektivna. Pri čemer konflikt interesov nima javnega pomena, dokler se dogaja zgolj na osebni ravni, tj. znotraj našega zasebnega življenja. Povsem drug značaj in pomen pa pridobi, ko vstopimo v sfero specifičnih poklicev in javnih funkcij. Na teh področjih se namreč konflikt interesov pretežno dojema kot etično ali pravno nedopusten. Tu se mu je treba (vnaprej) izogniti.

Če je npr. za starše povsem pričakovano, da se večkrat znajdejo v konfliktu interesov dveh ali več svojih otrok, je po drugi strani nedopustno, da bi nek odvetnik v sporu glede dodelitve otrok hkrati zastopal nasprotujoče si interese obeh staršev. Z vidika družbe je torej samoumevno, da si starši z rojstvom dveh ali več otrok na (zgolj) zasebni ravni povzročijo tudi konflikte interesov, po drugi strani pa družba ne dopušča konflikta interesov pri poklicnem zastopanju v pravnih sporih glede otrok, kajti tu ima vloga prava in pravnikov pomemben javni pomen.

Ko gre torej za določene pomembnejše družbene vloge, pri katerih je zaupanje v nepristranskost pri razsojanju v zvezi s personalnimi in premoženjskimi zadevami ključna družbena oziroma javna vrednota, je za nosilce teh vlog nedopustno, da bi se znašli v konfliktu interesov. Na ta način je prepoved konflikta interesov najpogosteje prisotna v zvezi s sodniki, politiki, tožilci, policisti, odvetniki, direktorji, raziskovalci na področju medicine, pisatelji, uredniki itd. Od teh oseb pričakujemo, da se bodo v skladu s svojim poslanstvom že vnaprej izognili možnosti, da se znajdejo v konfliktu interesov. Kolikor do takšnega konflikta pride, od njih pričakujemo, da bodo konflikt odpravili in zanj prevzeli odgovornost.

Če se v nadaljevanju omejim zgolj na politične funkcionarje, lahko ugotovim, da jim sodobni demokratični standardi že na moralno-etični ravni prepovedujejo konflikt interesov. Pri tem je mišljen predvsem konflikt med njihovimi zasebnimi interesi ter interesi, ki jih kot nosilci funkcij zastopajo v imenu javnosti. Seveda konfliktov interesov ni nikoli mogoče preprečiti v celoti, kajti kompleksnost medčloveških razmerij in interesov je za kaj takega enostavno prevelika. Tudi denimo minister ne more ob predstavljanju javnega interesa nikoli povsem odmisliti nekaterih ne-javnih interesov. Toda po moralni in etični plati si mora k temu po vsej svoji moči prizadevati(!). Če mu to ne uspeva dovolj dobro, če je torej v tem pogledu moralno »(pre)šibek«, potem se mora umakniti s svoje funkcije.

Tudi etični kodeks slovenske vlade poziva člane vlade, da preprečujejo in odpravljajo konflikte interesov. Kodeks za člane vlade izrecno določa: »Izogibal se bom konfliktu interesov in v primeru, da takšen konflikt nastane ali bi lahko nastal, to takoj sporočil predsedniku vlade ter upošteval njegova navodila za odpravo konflikta«.

Temu etičnemu načelu skuša vlada in širša politična oblast slediti tudi v zakonodaji, kjer pa prepovedi konflikta interesov ne uveljavlja na absoluten način. Zakon, ki je do nedavnega urejal preprečevanje korupcije, je sicer načelno prepovedoval konflikt interesov, vendar pa je med drugim dopuščal – tu se nekoliko navezujem na uvodno omenjeni aktualni primer – udeležbo podjetja na javnem razpisu, ki ga npr. razpisuje ministrstvo, vse dotlej, dokler minister ali kak drugi funkcionar s tega ministrstva ni imel v takem podjetju vsaj 20% lastniškega deleža. Povedano drugače, zakon je dovoljeval konflikt interesov do navedenih 20%.

Po novem zakonu, tj. Zakonu o integriteti in  preprečevanju korupcije (ZIntPK), ki velja od 5.6.2010, je drugače. Po 35. členu ZIntPK se je navedena meja spustila na 5%. To pomeni, da ministrstvo po predpisih o javnem naročanju ne sme poslovati s subjekti, v katerih je funkcionar (npr. minister), ki pri tem ministrstvu opravlja funkcijo ali njegov družinski član, član poslovodstva ali je neposredno ali preko drugih pravnih oseb v več kot 5% udeležen pri ustanoviteljskih pravicah, upravljanju oziroma kapitalu. Novi zakon je torej bistveno strožji, toda določen obseg konflikta interesov šteje še vedno za pravno dopusten.

Seveda pa to ne pomeni, da bi etični standardi vlade ne smeli biti (še) strožji. Pravzaprav bi si morali ministri venomer prizadevati, da kljub pravno dopustnim možnostim, svoje javno delovanje povsem razbremenijo suma konflikta interesov. Takšna etika je tudi del njihove politične odgovornosti. To velja še posebej danes in tukaj, kajti slovenski prostor postaja počasi že preplavljen z neetičnimi ravnanji v politiki, gospodarstvu in marsikje drugod. Ravno zato bi morala biti ena prvih (samo)zapovedi naše politike, tako vladne kot opozicijske, zgledno in resnično zagotavljanje visokih etičnih standardov.

ZIntPK v 4. členu definira konflikt interesov. V zvezi s tem določa, da je za nasprotje interesov treba šteti »okoliščine, v katerih zasebni interes uradne osebe vpliva ali ustvarja videz, da vpliva na nepristransko in objektivno opravljanje njenih javnih nalog.« Pri tem ZIntPK v istem členu posebej določa, da »zasebni interes uradne osebe pomeni premoženjsko korist zanjo, za njene družinske člane in osebe javnega ali zasebnega prava, s katerimi ima ali je imela poslovne ali politične stike«. Če izhajamo iz prvo navedenega citata, vidimo, da je zakonska definicija konflikta (nasprotja) interesov zelo široka in daje vsakemu javnemu funkcionarju možnost, da se konfliktu interesov izogne kar v največji možni meri. V skladu z zakonom lahko sicer v določenih podjetjih še vedno ohrani minimalne ustanoviteljske, upravljavske in lastniške deleže, vendar pa mu etično in pravno polje hkrati omogočata, da stori tudi kaj drugega ter tako javnosti ponudi (še bolj) nesporen videz o tem, da nepristransko in objektivno opravlja svoje javne naloge.

Za konec naj rečem, da pri vsem tem ne gre toliko za zakone in etična načela, čeprav moramo seveda pri teh vseskozi vztrajati. Gre za ljudi in njihovo osebno moralo (seveda so tej morali zakoni, etika in širša družbena morala lahko koristni zgledi). Še posebej v Sloveniji, kjer se zaradi naše majhnosti skorajda ne moremo izogniti različnim konfliktom interesov (saj se »vsi poznamo«), je ključnega pomena, da vsi, ki se kakorkoli poklicno ali drugače vključujemo v javno delovanje, spoštujemo določene standarde. Če neki osebi zaupam, ker jo štejem za (dovolj) moralno in etično, potem mi je vseeno, če ta oseba v nekem postopku obravnava svojega znanca ali prijatelja, kajti vem, da bo pri tem ravnala pošteno, nepristransko in v skladu s predpisi. Če pa je nekdo »lump«, mu noben zakon ali etični kodeks ne bo povsem preprečil nedopustnih in nepoštenih ravnanj.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Pred nekaj desetletji, ko je bil v Sloveniji in marsikje drugod spoštljiv(ejši) odnos do hrane vsaj med odraslimi še nekaj vsakdanjega in normalnega, bi takšen ukrep osnovnih šol verjetno požel val odobravanja, tako staršev kot predstavnikov (seveda takrat še »ideološko poenotenih«) javnih institucij in medijev. Tokratni »demokratični« odziv na omenjeni primer je (bil) drugačen. Različni mediji izpostavljajo pravno spornost takega ukrepa. Šolski inšpektorat je zato že sprožil ustrezno preiskavo. Večina staršev prizadetih otrok se z ukrepom ne strinja, predstavniki varuha človekovih pravic in nekateri javni komentatorji pa ugotavljajo, da gre tu za protipravno in celo »srednjeveško metodo discipliniranja učencev«, ki »po svoji vsebini predstavlja obliko telesnega kaznovanja« in nikakor »ne spada v ta čas«. Po mnenju teh predstavnikov in komentatorjev takšne sankcije niso učinkovite, pa tudi ne pravične in enake do otrok in njihovih staršev, saj bogatejše družine svojim kaznovanim šolarjem zlahka nadoknadijo manjko odvzetega obroka, za revnejše pa je takšna kazen neprimerno bolj boleča, kar velja še posebej v primeru, če kot nekakšna kolektivna kazen morebiti prizadene tudi otroka, ki je bil k obmetavanju hrane zapeljan s strani sošolcev (in v tem smislu bolj ali manj nedolžen).

Na tem mestu se ne želim spuščati v podrobnosti tovrstnih in drugačnih komentarjev. Prav tako ne želim individualno (ad personam) izpostaviti nobenega komentatorja in udeleženca nastale situacije oziroma primera. Želim pa jasno povedati, da zgoraj navedeni odzivi na ta primer zaradi svoje simptomatičnosti zaslužijo posebno pozornost. Osebno jih namreč doživljam kot še en vidik DEGENERACIJE (izroditve, popačenosti) slovenske mentalitete. Ob tem sem seveda prizadet, kajti če se bo ta miselna in emocionalna degeneracija v sedanjem tempu nadaljevala, se nam in našim potomcem ne piše nič kaj dobrega. Seveda pri tem ne gre zgolj za neko slovensko posebnost, kajti podobni primeri in odzivi nanje se dogajajo tudi marsikje drugod v evropskem in nasploh zahodn(jašk)em svetu, kjer tako ali drugače opravičujemo, ali kažemo nekakšno »razumevanje« za človeško objestnost in neumnost (od španskega tradicionalnega uličnega obmetavanja s paradižniki, preko vsakodnevnega zametavanja »viška« hrane, do javnega razlivanja mleka ali uničevanja krompirja s strani razočaranih evropskih kmetov – če se omejim le na nekaj primerov povezanih s hrano). 

Vsa zadeva ima več razsežnosti. Ko pravim, da se nam ne piše nič dobrega, ne mislim toliko na pravno in materialno razsežnost. Kot pravnik se zavedam, da je lahko šolski ukrep prepovedi prejemanja dnevnega obroka protipraven – tu prepuščam zadevo pristojnemu inšpektoratu. Kot človek in izobraženec se zavedam, da naš materialni svet boleha od številnih neizogibnih neuravnoteženosti (neenakosti), med katere sodi tudi dejstvo, da na eni strani zemeljske oble ljudje umirajo od lakote, na drugi strani pa imamo hrane preveč in zato celo zbolevamo od preobjedenosti. Vsega tega se ne da enostavno preprečiti, kajti –  in od tu dalje govorim filozofsko – ta in mnoge druge neuravnoteženosti oziroma neenakosti imajo svoj globlji življenjski smisel in namen. Napeljujejo nas k učenju v procesu naše individualne, partikularne in univerzalne samorealizacije. Toda če vseh teh navideznih krivic in človeških bolezni že ne moremo enostavno preprečiti ali odpraviti, je vsekakor človekov obči moralni, etični in za verujočega tudi religiozni imperativ ta, da si na svoji miselni, čustveni in duhovni ravni prizadeva razviti zavest o spoštovanju vsega, kar nam omogoča življenje in razvoj.

V okvir tega imperativa sodi tudi zahteva po spoštovanju hrane. Toda problem, ki ga obravnavam na tem mestu, ni v neprepoznavanju te zahteve, kajti četudi smo v Sloveniji in drugod, kjer hrane (še) ne primanjkuje, do nje zagotovo premalo spoštljivi, se vsaj ob resnejših opozorilih le bolj ali manj zavemo njene vrednosti (seveda pa ni malo tudi tistih, ki ne dosegajo niti te stopnje). Problem, ki ga tu izpostavljam je v tisti naši nespameti, ki brezmejno podpira objestnost in pomehkuženost. Tako našo lastno, kot tisto, ki jo povzročamo svojim otrokom.

Če je že razumljivo, da sproži ukrep obeh osnovnih šol, ki sta metalcem hrane za en teden prepovedali kosilo, takšne ali drugačne pravne dileme, pa je kakršnokoli drugačno »jamranje« ali zgražanje nad takšnim ukrepom ne le izrazito pretirano, pač pa tudi povsem zgrešeno. Je izraz degeneracije naše intelektualne (zdravorazumske), emocionalne in duhovne sposobnosti. Je izraz naše razvajenosti, lenobe in najrazličnejših zavestnih in nezavednih ovir in strahov pred tem, da bi v življenju napredovali. Je izraz odsotnosti poguma. Čeprav še zdaleč nisem kak psihoanalitik, si bom dovolil trditev, da se v takšnem obsojanju vzgojnega(!) ukrepa obeh šol skrivata slaba vest in strah odraslih, da bi mogoče kdo utegnil tudi njim prepovedati kakšno njihovo negativno razvado ali odvzeti kako nespodobno igračo.

Podobno se dogaja na raznih sejah senatov, odborov, komisij in drugih zbornih teles, ko se obravnava kako nepošteno, koruptivno dejanje kakega od »kolegov«, in večina prisotnih zre v tla ali v zrak ter išče način, kako bi se dalo to neprijetnost čim prej in čim bolj elegantno pomesti pod preprogo. Saj veste, kdo pa ni že v življenju storil kaj slabega, in zakaj bi zdaj morali v zvezi s kolegi odpirati te »boleče« rane – kajti naslednji na vrsti sem lahko jaz… Kako svetopisemsko. Vendar z napako. Bruno v lastnem očesu namreč tako zgolj ignoriramo in zgolj povečujemo svoj »greh«.

Če se vam zdi zgoraj zapisano prezapleteno, naj povem vse skupaj še na preprost način: Prav je, da so »mulcem« prepovedali kosilo! Tudi jaz bi ga svojima otrokoma, če bi se obmetavala s hrano. Že tako ali tako jima dovolim preveč norčevanja iz nje. Verjetno zato, ker imam tudi jaz v tem pogledu slabo vest. Tudi sam namreč vsakodnevno ne dosegam tiste ravni spoštovanja hrane, ki jo – če se v to resno poglobim – štejem za primerno. Če bi me kdo občasno kaznoval s kakim dnevom posta, ker sem si recimo pripravil ali naložil preveč hrane in nato preostanek vrgel v odpad, bi to kazen sprejel z odobravanjem, v upanju, da bo tudi to pripomoglo k temu, da česa takega ne ponovim. (Poleg tega je post še zdrav.)

Vsako pozivanje k iskanju sodobnejših vzgojnih ukrepov, ki bi uspelo preprečiti takšno norčevanje iz hrane, je tu zgolj beg od lastne (so)odgovornosti za te in druge neumnosti, ki se dogajajo v (naši) družbi. Seveda sem tudi jaz za to, da si prizadevamo za boljše vzgojne ukrepe. Toda, dokler jih ni, podpiram tudi takšne (seveda kot oče in človek; ne pa kot pravnik – če so ukrepi protipravni). Če bi bili mi starši bolj »normalni« in ne bi s pomočjo medijev in institucij (tudi) v takšnih primerih učiteljem javno izpodbijali avtoritete, bi bila šola lahko boljša, naši otroci pa bolj disciplinirani in lepše vzgojeni. V takem primeru bi namreč potem, ko bi jih doma temeljito »slišali« še od staršev, kazen odvzema obroka sprejeli kot upravičeno in predvsem kot vzgojno(!).

Če kdo misli, da gre tu za telesno kaznovanje, ki sodi v srednji vek, ga želim opozoriti, da naši otroci doživljajo kot hudo telesno in psihično kaznovanje že to, da morajo v šoli sedeti več ur ter se učiti matematike, slovenščine, biologije, kemije, fizike, tujih jezikov in še česa. Zame je denimo marsikatera seja, ki ji službeno prisostvujem, enaka psihofizičnemu mučenju… Kako pa je z vami? Ali vas šef kdaj (»srednjeveško«) muči? Ali vas muči partner? Ali morebiti starši ali otroci? Jih boste prijavili inšpektorju, ali vložili tožbo? Tistim, ki v zvezi z začasno prepovedjo uživanja enega obroka govorijo o (srednjeveškem) fizičnem mučenju, lahko rečem le to, da jim resnično želim, da ne bi kdaj v življenju res doživeli kakega pravega mučenja.

Če so šolniki s tem, ko so otrokom prepovedali kosilo, zagrešili protipravno dejanje (o čemer bo uradno oceno podal inšpektor in morebiti še kdo), potem to pove več o neustreznosti prava kot odraza našega vrednotnega sistema, kot pa o šolnikih, ki v takšnih primerih še znajo normalno razmišljati in vzgajati. Ko recimo berem javne zapise nekaterih komentatorjev, ki te šolnike umeščajo v srednji vek ter, denimo, pravijo, da jih tudi s kosi namazanega kruha »polepljene« stene jedilnic in ogromne količine hrane, ki jih šole zmečejo stran, ne prepričajo v ustreznost ukrepa, potem se resnično zgrozim na kako nizki stopnji dojemanja smo. Kako močno izgubljamo občutek za pravo mero(!) in za prave vrednote.

Sicer pa, kaj lahko drugega pričakujemo v družbi, v kateri politične, gospodarske in nekatere druge elite vsakodnevno neusmiljeno rušijo etične in pravne standarde. V družbi, v kateri v vrhovih notorično primanjkuje vrednotno pozitivnega zglednega ravnanja. Kaj lahko pričakujemo v družbi, kjer vsakdo vidi zgolj pravice, pozablja pa na svoje dolžnosti? Kaj lahko pričakujemo v družbi, kjer predsednik vlade potoži, da s svojo plačo ne more preživeti? Kaj lahko pričakujemo v družbi, v kateri starši učiteljem že vsakodnevno grozijo z inšpekcijo in odvetniki? Ali ni vse to tudi mučenje? Ali ne bi vsem tistim, ki se delajo norca iz »belega kruha« koristilo, da bi bili malo lačni in se tako naučili bolj ceniti sočloveka in življenje? Ali ni tako, da nas tudi narava, če se iz nje norčujemo, kaznuje z boleznijo ali vremensko nadlogo? 

Seveda bi lahko našteval še v nedogled. Tako kot bi lahko verjetno tudi vi, ki vsak dan opažate vedno več nepoštenosti in čudaštev, ki jih naša družba ne le tolerira, marveč pogosto celo vzpodbuja. Zato je treba reči, vsaj v zgoraj navedenem in drugih skrajnih primerih, da gre tu za degeneracijo. Vsaka milejša oznaka je pač evfemizem, ki nam daje alibi za naše nadaljnje (toleriranje) raznih neumnosti, ki nam, kot rečeno, ne prinašajo nič dobrega.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Na tem mestu ne bom nikogar spodbujal, da se na referendumu opredeli za ali proti arbitražnemu sporazumu. Svoje stališče o njem sem že večkrat javno izrazil in ga tu ne bom ponavljal. Nanizal bom le nekaj svojih trenutnih misli o vsem tem dogajanju.

Referendum o arbitraži še zdaleč ne bo edinstven po tem, da državljani večinoma ne bodo točno vedeli, kakšne posledice bo imela njihova opredelitev. V naši dosedanji referendumski praksi smo imeli že kar nekaj zakonodajnih referendumov, glede katerih so se državljani utemeljeno pritoževali, da ne vedo dovolj dobro, o čem resnično odločajo, pa tudi takšnih, kjer so državljani kaj hitro spoznali, da politiki na njih brez pravega razloga prenašajo svojo odgovornost. Kar precej takšnih referendumov je imelo zato tudi zelo nizko glasovalno udeležbo.

Seveda vse to ne pomeni, da so bili do sedaj izvedeni zakonodajni referendumi (npr. o privatizaciji železnic, o povračilu sredstev za telefonske priključke, o izbrisanih, o prepovedi nedeljskega dela v trgovinah, o zakonu o RTV Slovenija, o regionalizmu) nelegalni, kajti naša ustavna in zakonska ureditev dopuščata tudi marsikatero nenavadno referendumsko odločanje. Res pa je, da je ustavni institut referenduma zaradi nekaterih praktično »prisil(je)nih« referendumov izgubil precejšen del svoje kredibilnosti.

K slednjemu bo zagotovo dodatno pripomogel tudi referendum o arbitraži. Tu gre za referendum posebnega pomena, ki ima po svoji vsebini celo prvine plebiscita, saj bo vplival na reševanje meddržavnega ozemeljskega spora oziroma na določitev nekaterih delov državne meje. Referendum o tako pomembnem vprašanju bi terjal posebno intenzivno in organizirano pripravo. Državljanom bi morala politična oblast natančno (in ne le politično pavšalno) pojasniti, o čem odločajo in kakšne posledice bo imela odločitev o podpori ali zavrnitvi ratifikacije arbitražnega sporazuma.

Dogaja se seveda vse kaj drugega. Ker je vladna koalicija, ob nasprotovanju opozicije, v naravnost »šprinterskem« slogu najprej potrdila že tako ali tako preuranjeni podpis arbitražnega sporazuma ter ga nato prav tako neznansko hitro še ratificirala, seveda ni bilo časa in možnosti za kakršnekoli resne priprave na referendum. Kljub temu, da sta se za razpis referenduma skupno odločili koalicija in opozicija, je bilo zaradi radikalnega razhajanja stališč do arbitražnega sporazuma že vnaprej jasno, da tu kakega korektnega in poenotenega informiranja državljanov ni pričakovati. Arbitražni sporazum je pravnemu laiku praktično nerazumljiv, pravna stroka in politika ga (javno) razlagata na različne, večkrat tudi diametralno nasprotne načine, pri vsem tem pa politika referendumsko kampanjo izkorišča predvsem tudi za nabiranje političnih točk, oziroma za nekakšen »predvolilni boj«.

Za Slovenijo je še posebej problematično in škodljivo dejstvo, da v okviru (javne) referendumske kampanje nekateri strokovnjaki in politiki povsem brez zadržkov tekmujejo v argumentaciji za in proti arbitražnemu sporazumu. S tem Slovenci celemu svetu kažemo svojo neenotnost oziroma razklanost pri vprašanju, kjer so Hrvati močno nacionalno poenoteni. Toda še hujše je, da nekateri naši politiki in strokovnjaki povsem prostodušno javno navajajo in celo zagovarjajo argumente, ki nasprotujejo slovenskim interesom. V primeru, da bo ratifikacija arbitražnega sporazuma na referendumu potrjena, bo imela takšna argumentacija nedvomno negativen učinek na prizadevanje Slovenije, da v sporu pred arbitražo prepričljivo utemelji svoje stališče do tega, kaj nam kot državi pripada. Če se denimo že sedaj javno razkriva in analizira naša bodoča pogajalska taktika, namenjena postopku pred arbitražnim razsodiščem, ali če nekdo na televiziji ali v časopisu navaja, da nam Piranski zaliv nikoli ni pripadal, je to nadvse slaba popotnica za morebitni arbitražni spor.

Vsega tega seveda ne bi bilo, če ne bi bilo razpisanega referenduma in če bi naši vrli politiki opravili tisto, za kar so po lastni volji izbrani in plačani. Kot je znano je tu klonilo tudi Ustavno sodišče, ki je Vladi in Državnemu zboru s svojo »prazno« odločbo na temo (ne)ustavnosti ratifikacije arbitražnega sporazuma pomagalo prevaliti breme zahtevne in kompleksne strokovno-politične odločitve na pleča volivcev. Zdaj naj bi torej volivci presodili tako zahtevna vprašanja, kot je denimo vprašanje, kaj pomeni odločanje po pravilih in načelih mednarodnega prava glede kopenske in morske meje, ter kaj pomenijo načela mednarodnega prava, pravičnosti in dobrososedskih odnosov pri določanju stika z odprtim morjem, ter ali bo oba pristopa arbitraža upoštevala ločeno ali povezano. Komu verjeti v referendumski kampanji: tistemu, ki pravi, da bomo dobili vse kar nam pripada, ali tistemu, ki pravi, da bomo vse izgubili? Katera predvidevanja so bolj zanesljiva? Ali bolje: kdo manj pretirava in kdo se bolj moti?

Državljanom, ki se bodo udeležili referenduma lahko svetujem le, da si arbitražni sporazum preberejo in si s tem vsaj malo pomirijo svojo vest. Tako si kasneje ne bodo mogli očitati, da so v celoti zgolj nasedli tem ali onim manipulacijam v referendumski kampanji. Seveda jim tudi to ne bo v resnično pomoč, kajti večji del arbitražnega sporazuma bo v primeru referendumske potrditve ratifikacije, predmet diametralno nasprotujočih si razlag s strani Slovenije in Hrvaške. Odločitev arbitraže pa bo seveda mednarodnopravno dokončna in zavezujoča in bo tako enkrat za vselej razrešila mejni spor med obema državama.

Le kdo si ne bi želel, da se ta mučna zgodba z mejnim sporom že enkrat zaključi. Toda pri tem seveda še zdaleč ni nepomembno, KAKO se bo zaključila. Ali si upate napovedati, kako se bo zaključila v primeru arbitraže? Kakorkoli že, naši politiki sedaj to od nas pričakujejo. Dovolite mi malo ironije: Zaupajo nam. Končno! Kako prijazno. Sicer pa pravi rek, da ima vsako ljudstvo takšno oblast, kakršno si zasluži. Zato si zaslužimo tudi referendum. Želim vam – sedaj brez ironije – da bi se na referendumu čim bolje odločili. Za Slovenijo in zase.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Razvrščanje ljudi na različne skupine, sloje, razrede ali kaste seveda ni kakšna indijska oziroma hinduistična posebnost. Zgodovina vseh narodov in ljudstev pozna najrazličnejše (diskriminatorne) delitve ljudi. V evropskem prostoru smo dolga stoletja razlikovali svobodne ljudi od nesvobodnih (sužnjev), v srednjem veku pa denimo duhovščino, plemstvo, obrtnike in kmete, ki sta se jim kasneje, še posebej v novoveškem obdobju, pridružila še meščanski in delavski sloj ali razred. Takšne temeljne skupine je mogoče deliti tudi na številne podskupine. Tako so recimo v Indiji načelno obstajale štiri osnovne kaste, vendar pa se je njihova nadaljnja diferenciacija razmahnila do te mere, da nekateri danes ocenjujejo, da obstoji v okviru hinduistične Indije celo več kot tri tisoč kast.

Sodobna Indija je demokratična država, ki že na ustavni ravni prepoveduje kastni sistem. Pa vendar velik del hinduistične družbe še vedno upošteva starodavno izročilo in s tem mnoge kastne običaje in predpise. To v praksi povzroča nedopustno diskriminacijo, ki pa pogosto nima dosti zveze s prvotnim učenjem o kastah. Te namreč izvirno niso bile zamišljene kot nekakšen tog in neprehoden sistem družbenih vlog in položajev. Kastni sistem je bil pred tisočletji, ko je nastal, zamišljen kot pravičen sistem razporejanja ljudi v skupine, v katerih naj bi se ti sami najbolje počutili in bili hkrati tudi najbolj koristni skupnosti in družbi. Razvrstitev posameznika v določeno kasto naj bi ustrezal njegovim prirojenim in priučenim sposobnostim ter nagnenjem in prizadevanjem. To je tudi pomenilo, da je lahko nekdo, ki se je rodil staršem v nižji kasti, s svojim talentom, znanjem in delom napredoval v višjo kasto, tako kot je lahko nekdo, ki se je rodil v višji kasti, zaradi svoje lenobe, nesposobnosti in drugih slabih lastnosti padel za eno ali več stopničk nižje. Ideja kastnega sistema je torej družbeno funkcionalna, saj vsakomur pripisuje tisti položaj in delo, za katero je najbolj primeren oziroma usposobljen.

Žal so ljudje v Indiji ter v vseh drugih okoljih to in podobne ideje v praksi pogosto zlorabljali, kar je postopno pripeljalo do tega, da je kastni sistem postal sinonim za družbeno nepravičnost ter nedopustno diskriminacijo ljudi. Načelo kast, stanov, razredov ipd. se zato v sodobni demokratični družbi nadomešča z načeli nediskriminacije, (formalne) enakopravnosti ter s splošno usmerjenostjo v varstvo človekovih pravic in svoboščin. Tudi sam menim, da je takšen demokratičen pristop boljši, saj v bistveno večji meri preprečuje zatiranje človeka po človeku. Demokratični sistem je sicer – kot to že dobro vemo – daleč od idealne družbene ureditve, toda praktično pomeni bistveno manjše zlo od takšnega kastnega sistema, v katerem je položaj posameznika bolj ali manj družbeno determiniran že s samim rojstvom in kjer višje kaste ponižujejo in izkoriščajo nižje.

Toda kaste so in (še dolgo) bodo. Tudi v demokraciji. Pod tem ali onim imenom. Vsaka družba ima delavce in služabnike (v hinduistični tradiciji Sudre), prodajalce, trgovce in kmete (hind. Vaisye), politike in vojščake (hind. Ksatriye) ter filozofe in svete ljudi oziroma modrece (hind. Brahmane). Vsaka od teh družbenih skupin (kast) ima svojo prevladujočo mentaliteto in način življenja. V demokraciji so sicer na pravno-formalni ravni pripadniki vsake od teh kast pripoznani kot enaki, v svojem dejanskem mišljenju, čutenju in delovanju pa so seveda različni. V nižjih kastah prevladuje egoizem (materializem, individualizem itd.), v višjih kastah pa altruizem (sočutje, solidarnost, skrb za skupnost in družbo itd.).

Temeljni problem demokracije ni v pomanjkljivostih političnega ali pravnega sistema, pač pa v dejstvu, da na oblasti ni prava kasta oziroma skupina ljudi. Po hinduističnem učenju, ki ima v tem pogledu univerzalen pomen, so za družbene voditelje najbolj primerni in sposobni pripadniki druge kaste (Ksatriye), ki so po svoji naravi pametni, plemeniti, odgovorni, delavni in požrtvovalni. S pravo vzgojo se v takšnih posameznikih te njihove lastnosti še krepijo, hkrati pa se krepi tudi njihova zavest, da morajo pri svojem učenju in sprejemanju odločitev v čim večji meri slediti naukom modrecev, tj. pripadnikov prve, najvišje kaste (Brahmani). Ostali kasti sta za družbeni obstoj in razvoj pomembni (in kot takšni prav tako vredni spoštovanja) v drugih ozirih, tj. predvsem glede pridobivanja, predelovanja in menjave materialnih dobrin.

V času real-socializma (komunizma) je bila na oblasti pretežno četrta kasta – delavski razred. Iz tega se vsaj dolgoročno ni moglo razviti nič dobrega, kajti ta kasta pač nima znanja za pravično in nesebično vodenje družbe. V kapitalizmu – kjer smo sedaj – je situacija sicer nekoliko boljša, saj je na oblasti pretežno tretja kasta, toda vse skupaj je še vedno daleč od dobre vladavine. Tretja kasta je namreč pod pretežnim vplivom materialističnih strasti, zato kljub boljšemu poznavanju delovanja družbe teži predvsem k temu, da sebi in svojim »bližnjim« nagrabi čim več družbene moči, denarja in materialnega bogastva.

Tudi v Sloveniji se nam dogaja prav to. Na oblasti imamo pretežno tretjo, deloma pa še vedno tudi četrto kasto. Pripadnikov druge kaste skorajda ni, redke izjeme pa ne morejo prevladati. Državljane praviloma zavedejo besede in goli videz tistih, ki se ponujajo za politične, gospodarske, kulturne in druge voditelje. Ljudje naivno verjamejo in zaupajo izrečenim vizijam in obljubam ter »padajo« na lepe obleke, prestižne avtomobile in druge navidezne (lažne) simbole višjih družbenih slojev. Nato so vedno znova razočarani, kajti izvoljeni predstavniki ljudstva očitno niso tisto, za kar se izdajajo, oziroma kar bi kot voditelji morali biti.

Rešitev težave je jasna, toda težko dosegljiva. Ob vsem spoštovanju nediskriminacije, enakopravnosti, človekovih pravic ter drugih prvin pravne in demokratične države je treba težišče upravljanja z družbo in njenega vodenja v praksi postopno prenesti na višje intelektualne, emocionalne in duhovne nivoje. Te pa je seveda treba najprej v zadostni meri ustvariti in učvrstiti. In prav to je temeljni izziv sodobnega časa, kajti brez prenosa vodenja družbe na višje nivoje človeške zavesti, ljudje ne bomo kos bodočim družbenim, ekološkim in drugim izzivom.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Na svetu je tako vedno več starih ljudi. Toda ali sploh vemo, kdo sodi v to skupino? Ali ste se kdaj vprašali, kdo je v resnici star? Na prvi pogled bi rekli, da se da to izmeriti z leti življenja. Ali to drži? Kje naj potem postavimo ločnico? Pri petdesetih, šestdesetih, sedemdesetih? Morda nekje vmes? Morebiti pri triinšesdesetih letih in treh mesecih? Ali se vam ne zdi takšno razvrščanje ljudi na stare in »še-ne-stare«, pa tudi na otroke, mlade, srednje-letne, starejše in stare nekako neposrečeno, ali celo zgrešeno?

Do neke mere je seveda takšno razvrščanje še posebej nujno na področju prava, kjer moramo tudi s pomočjo štetja let vzpostaviti nekatere kategorizacije pravnih subjektov (fizičnih oseb). Tako denimo slovensko pravo človeku praviloma priznava polno poslovno oziroma opravilno sposobnost z dopolnitvijo 18 let. Toda če se začnemo v to reč resnično miselno poglabljati, se hitro zavemo, kako umetna je takšna ločnica. Gre pač za t.i. pravno domnevo, ki temelji na tem, da je na splošno zelo verjetno, da je posameznik pri 18 letu že dovolj intelektualno in voljno dozorel, da lahko samostojno nastopa v pravnem prometu oziroma opravlja pravna dejanja (npr. sklepa pogodbe, se udeležuje volitev, pravno zastopa svoje otroke ali odgovarja za škodna dejanja). Toda ta domneva, ki je v pravnem pogledu nujna, je v obče-življenjskem pogledu v marsikaterem primeru povsem zgrešena. Nekdo je lahko osebnostno zelo zrel že zdavnaj pred osemnajstim letom, nekdo drug pa zaradi nezrelosti še pri tridesetih ne bi smel pridobiti statusa polnoletne osebe.

Vrnimo se k vprašanju, kdaj nekdo postane star. Vsi poznamo koga, ki je po letih mlad, psihološko pa se obnaša kot starec, tako kot poznamo koga, ki je po letih star, v  psihi in delovanju pa je še vedno pravi mladenič. Nasploh smo pri tovrstnem dojemanju pogosto žrtev v pretežni meri privzgojenih predstav, v skladu s katerimi merimo starost ali mladost po številu let in po zunanjem izgledu neke osebe. Zaradi takšnih predstav lahko zavrnemo nekoga, ki se nam zdi po navedenih kriterijih enostavno prestar, da bi ga zaposlili v našem podjetju ali vključili v neko interesno skupino, čeprav je morebiti takšna oseba za dotično dejavnost mnogo primernejša od kakega mladca ali mladenke, ki imata premalo znanja, izkušenj in življenjske energije. Seveda pa po drugi strani drži, da je v povprečju več življenjske energije in potenciala pri mlajših ljudeh in manj pri starejših, zato je smiselno mladim progresivno odpirati več delovnih in drugih priložnosti, starim pa na neki točki njihovega življenja omogočiti dostojanstven umik iz obvezne delovne sfere in jim omogočiti čim polnejšo uživanje upokojitve.

Toda umik, ki ga imenujemo upokojitev ne bi smela pomeniti, da se družba starim ljudem odreka. Družba, ki ne spoštuje in ne potrebuje starih ljudi, je nehumana in dekadentna. Zakaj to sploh govorim? Zato, ker se bojim, da se tega Slovenci (verjetno pa tudi mnogi drugi narodi) premalo zavedamo. V sodobni kapitalistični družbi, ki je na svoji negativni strani pretirano profitabilna, materialistična, individualistična in še kaj, se po malem, a vztrajno razrašča tudi miselnost, po kateri svet stoji le še na mladih in nič (ali le še zelo malo) na starih. Takšna miselnost seveda ni prisotna le v sodobni kapitalistični družbi, pač pa na takšen ali drugačen način tudi v drugih okoljih in zgodovinskih obdobjih. Toda kadarkoli je prisotna, je ta miselnost zgrešena in vodi v družbeno in duhovno krizo.

Za prihodnji razvoj sveta so seveda zelo pomembni mladi rodovi. Toda ti mladi morajo za vrednostno pozitivni in konstruktivni razvoj sveta nujno vzpostaviti tudi spošljiv in kooperativen odnos do starejših ljudi. Brez slednjih prvih sploh ne bi bilo. Toda še pomembnejše je nekaj drugega, nekaj, kar je v vsaki pretežno materialistični družbi enostavno spregledano. Misli, občutja, besede in dejanja vsakega človeka soustvarjajo celotno človeško družbo in vplivajo na celoten kozmos. Vsaka misel, občutje, beseda in dejanje je vibracija, ki v različnih prostorskih dimenzijah povzroča posledice. Če kdo misli, da ustvarjajo družbene posledice le tovrstne aktivnosti kakega dinamičnega direktorja ali delavca, ne pa tudi starčka, ki prav tako vsakodnevno oddaja v prostor raznovrstne vibracije, se močno moti. Zato nikakor ni vseeno, ali množica starih ljudi oddaja v prostor pretežno vibracije bolečine in zagrenjenosti, ali pa pretežno vibracije miru in dobrote. Enako velja seveda za vse druge skupine človeške populacije, pa tudi za živali in rastline.

V nekaterih tradicionalnih kulturah, denimo v različnih afriških plemenskih skupnostih, štejejo za pomemben del (plemenske) skupnosti ne le stare ljudi, pač pa tudi že umrle prednike. Na umrle se obračajo ob raznih festivalih, kriznih trenutkih in ob drugih prilikah. Dojemajo jih kot še vedno prisotne, čeprav se zdaj nahajajo v drugi dimenziji. Tudi iz teh dimenzij namreč ta bitja (še vedno) oddajajo miselne, občutenjske in druge vibracije, ki po verovanju teh »preprostih« ljudstev vplivajo tudi na njihovo zemeljsko bivanje. Vse to vodi v spoštljiv odnos teh ljudi do starejših in umrlih, kajti zavedajo se, da s(m)o vsa bitja povezana in da je zato edino medsebojno spoštovanje in zaupanje tisto, kar nas lahko vse skupaj vodi v pozitivno smer na poti naše individualne in kolektivne samorealizacije. Seveda se tudi v takšnih okoljih dogajajo negativni odkloni od opisane prakse, toda to ne spremeni dejstva, da takšna verovanja, prepričanja in delovanja obstajajo ter kot takšna pripomorejo k boljšim medčloveškim odnosom.

Zdaj sicer ne bom predlagal, da začnemo tudi v zahodnem svetu mrtve prednike vključevati v naše vsakodnevne skupne dejavnosti in rituale, čeprav osebno menim, da bi nam lahko kaj takega, če bi lahko v to resnično verjeli in zaupali, močno koristilo. Vsekakor pa predlagam, da za (nov) začetek vsi skupaj bistveno bolj ozavestimo pomen prisotnosti starejših in starih ljudi v družbi ter da mlade in vse »še-ne-stare« posameznike (še) bolj intenzivno vzgajamo v duhu dojemanja vsesplošne povezanosti in soodvisnosti vseh skupin ljudi. Če s kakim malim ali velikim dejanjem osrečimo starejšo osebo, bo njena notranja ali pozunanjena reakcija hvaležno žarčila in vibrirala v celotnem prostoru človeštva. Seveda je treba težiti k temu, da osrečimo tudi čim več vseh drugih (skupin) ljudi, kajti le tako lahko resnično povečamo skupno količino dobrega v tem svetu. Ker pa se tu osredotočam na stare(jše), naj ob povedanem priporočim, da se skušamo v čim večji meri znebiti zgoraj omenjene predstave, da se starost meri predvsem po zunanjem izgledu in številu let. Starosti se seveda ne bi smeli bati ali jo zaničevati, prav tako kot bi se morali vsi (na)učiti čim normalneje sprejemati prehajanje v različna življenjska obdobja in na koncu prehod v t.i. smrt. Toda ob tem je treba človeka vedno gledati tudi nekoliko mimo njegovih golih telesnih manifestacij ter njegovo resnično starost presojati predvsem tudi po njegovi duhovni zrelosti, življenjski energiji, znanju in moralni drži.

Za konec še misel za stare(jše) ljudi. Ni jim treba čakati, da jih bodo mlajši oziroma mladi začeli ceniti in priznavati kot pomembne kar sami od sebe. Tudi stari ljudje lahko naredijo veliko zase in za vse druge že zgolj s tem, da oddajajo pozitivne vibracije, denimo tako, da so čim bolj mirni in srečni ter čim manj jezni in zagrenjeni.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Seveda nihče ni niti povsem izviren niti povsem neizviren. Na nek način smo vsi ljudje izvirni že zgolj zato, ker smo kot posamezniki nekaj posebnega, ker je vsaka naša misel, občutek in dejanje nekaj, kar ni povsem (absolutno) identično z ničemer na svetu. Toda ta naša edinstvenost je izvirna le, če jo opazujemo na mikroskopski način, kajti v vsem kar smo in kar počnemo smo tudi zelo podobni drugim ljudem. Ta podobnost je zelo velika že v navezavi na naše sodobnike, prav enormna pa postane, če začnemo raziskovati, kaj vse je človeštvo že proizvedlo v svoji zgodovini.

Seveda so področja človeškega udejstvovanja v luči izvirnosti precej različna. Na področju znanosti in tehnike se nam vsaj na prvi pogled zdi, da je izvirnosti bistveno več, kot denimo na področju filozofije in širšega družboslovja. Toda razlika med obema področjema v bistvu ni tako velika, kajti mnogi tehnični izumi so predvsem materializirane variacije na teme, ki so jih obdelovali že stari misleci. Seveda vsaj v relativnem pogledu ne gre zanikati, da so avtomobili, letala, računalniki, telefoni, jedrske elektrarne itd. tudi v relativnem smislu rezultat precejšnje izvirnosti človeškega mišljenja in delovanja, čeprav so vsaj grobe predstave ali zamisli o takšnih ali podobnih pojavih znane že (tudi) iz daljne zgodovine. Kaj je izvirnost in koliko je sploh mogoča je vsekakor precej zapleteno (filozofsko) vprašanje.

Mnoge sestavine sodobnega družbenega življenja so v zgodovinski perspektivi v marsičem izvirne. Če recimo primerjamo antične grške in druge zgodovinske oblike demokracije s sodobnimi demokratičnimi sistemi, lahko v slednjih prepoznamo marsikatero originalnost. Vendar pa je ta močno povezana prav z razvojem nove (izvirne) tehnologije. Tako je denimo e-demokracija dandanes mogoča le zato, ker nam to omogočajo telefonija, internet in druge tehnične povezave. Kakšnih zares bistvenih novosti na področju družbenega življenja pa človek od antike do danes ni iznašel. Vse temeljne abstraktne pojme in kategorije mišljenja (prostor, čas, kvantiteta, kvaliteta, materija, duh, atom, neskončnost, bog, vesolje, demokracija, avtokracija itd.) so ljudje poznali že pred mnogimi tisočletji, le da so takrat o tem razpravljali neposredno, ali preko kamnitih ali papirusovih zapisov, danes pa to počnemo tudi preko interneta.

Vsak normalen človek želi biti izviren. S tem se sploh loči (diferencira) od ostalih ljudi. Nekomu zadostuje že, da v družbi prijateljev na svoj (relativno izviren) način komentira nek športni ali politični dogodek, ali kako umetniško predstavo, nekdo drug, ki se nahaja na drugem koncu »izvirnostnega loka« pa išče izpolnitev svojih izvirnostnih ambicij v izumljanju novih elektronskih naprav ali raket za potovanje na Mars. Izvirnost nas odlikuje, dela nas posebne, izjemne, pametne in uspešne. Seveda pa nas lahko vodi tudi v zlo in pogubo. Izvirnost je v veliki meri pogojena z našim egom. Želimo si priznanje za naša posebna spoznanja in ravnanja. Nekaterim zadostuje to že v manjši meri, drugi pa imajo v tem pogledu neznanske potrebe. Nekomu zadostuje, da je pohvaljen, ker je na izviren način pripravil dobro jed, nekdo drugi pa si želi prejeti Nobelovo nagrado za svoj (izjemen) roman ali znanstveno delo.

Izvirnost je po eni strani blagoslov, po drugi pa prekletstvo. Tudi pri izvirnosti namreč velja, da je preveč ravno tako slabo kot premalo. Pretirana želja po izvirnosti lahko vodi v larpurlartizem ali v škodljive dejavnosti in proizvode. Marsikatera škodljiva snov ali smrtno orožje je nastalo prav kot posledica pretirane vneme po izvirnih dosežkih. Človek, ki sledi zgolj težnji po izvirnosti in se hkrati ne sprašuje o moralnih oziroma etičnih razsežnostih svojega stremljenja in delovanja, lahko proizvede veliko slabega. Po drugi strani pa ljudje, ki so pretirano neizvirni oziroma neustvarjalni, ne pripomorejo k razvoju družbe, pri čemer so lahko zaradi svoje »zavrtosti« in »ziheraštva« celo nevarni, saj so sposobni iz gole težnje po lagodju, ali pa iz zavisti do izvirnih in ustvarjalnih ljudi, nasprotovati tudi vrednostno in razvojno pozitivnim pobudam. Takšni ljudje pogosto dušijo medčloveško spontanost in igrivost ter so hitro netolerantni, kar je prav tako moralno oziroma etično sporno.

Tudi pri izvirnosti je torej potrebna prava mera. Vendar ne v smislu splošne uravnilovke. Prava mera je tu odvisna od vsakega posameznega primera. Zagotovo je prava mera izvirnosti pri strokovnjaku, ki ustvarja računalniški program, bistveno drugačna od prave mere izvirnosti pri sodniku, ki presoja nek kazenski primer. Prvi si lahko dopusti več svobode, več improvizacije in (ne)uspelih poskusov, medtem ko se drugi zaveda, da lahko že z minimalno pretirano izvirnostjo prizadene pravice obdolženca ali integriteto oškodovanca.

Pri pravnikih je vprašanje izvirnosti še posebej občutljivo. Po eni strani profesorji že študente prava učimo, da je vsako ovrednotenje tistega, kar je zapisano v zakonu in kar se zgodi v življenju (npr. tatvina, obrekovanje, napačno parkiranje, povzročitev škode na tujem avtu ali neplačilo dolga) do neke mere ustvarjalno in v tem smislu tudi relativno izvirno dejanje. Vsak odvetnik, državni tožilec ali sodnik na nek (samo)svoj, in v tem smislu vsaj relativno izviren način oblikuje svoje pravno stališče v posameznem pravnem primeru. Vsaka obrazložitev tožbe ali sodbe je vsaj nekoliko izvirna. Vse to seveda študentom prava in pravnikom godi, saj si želijo biti izvirni. To navsezadnje daje smisel pravniškemu študiju in delu. Če bi bile pravniške ugotovitve in ravnanja zgolj šablonska, neustvarjalna, neizvirna, potem bi bil poklic pravnika vreden le malo pozornosti in denarja. To delo bi potem lahko v večji meri opravili že računalniki. Tako pa je pomembno, katerega odvetnika boš najel in kateri sodnik bo sodil v sporu…

Ob vsem tem se je treba zavedati, da prevelika izvirnost na pravnem področju praviloma ni vrlina. Pravo je po svoji naravi pretežno togo, formalizirano, celo konzervativno. Teži k poenotenosti, k ustaljenosti in nenazadnje h konsenzu. Pravo mora biti sorazmerno enako za vse, predvsem pa mora biti predvidljivo in zanesljivo (načelo pravne varnosti). Če bi smeli biti sodniki in drugi nosilci pravnih odločitev pretirano izvirni, bi se ne mogla razviti ustaljena sodna praksa, podobni primeri bi se (s strani različnih sodnikov) obravnavali različno in ljudje bi zaradi prevelike nepredvidljivosti pravnih postopkov izgubili zaupanje v pravo. Podobno velja tudi za odvetnike, notarje, pravne strokovnjake v podjetjih in upravi ter celo za profesorje. Vsi ti sicer neposredno ne sprejemajo zavezujočih pravnih odločitev in imajo zato zagotovo več prostora za takšno ali drugačno izvirnost (npr. pri organiziranju zagovora klienta, pri iskanju zakonskih praznin ali pri pisanju teoretičnih člankov o pravu). Toda tudi njihova dejavnost ne sme preseči neke prave mere izvirnosti, kajti sicer lahko pravne laike in druge naslovljence svojih mnenj in stališč zavedejo v napačna pravna pričakovanja in ravnanja.

Pravnik mora biti izviren, kar pomeni, da mora v skrbi za udejanjanje in izboljševanje pravnega reda tudi ustvarjalno in na samonikel način težiti k novim pristopom in rešitvam. Toda pri tem mora biti previden in vsaj praviloma ne sme bistveno odstopati od uveljavljene oziroma enotne pravne prakse ter ne sme slediti svojemu »ustvarjalnemu egu« na način, ki pri pravnih naslovljencih ustvarja nerealna pričakovanja in predstave o pravu.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

V zadnjih desetletjih smo tako pri nas kot v tujini priča nenehnemu porastu pravnega urejanja. Če smo se v časih real-socializma (komunizma) pogosto pritoževali nad obsežnostjo in nerazumljivostjo prava (govorili smo o t.i. hipertrofiji pravnih aktov), lahko danes mirno ugotovimo, da stopa po isti poti tudi večina sodobnih demokratičnih držav. V prejšnjem sistemu smo bili v okviru prava soočeni s številnimi ideološkimi načeli in pogosto težko razumljivimi predpisi, ki so uveljavljali specifičen samoupravni in socialistični »novorek«, ki so ga denimo zaznamovali termini kot vodilna vloga (edine) partije, socialistična zveza delovnega ljudstva, združeno delo, združevanje dela in sredstev, temeljna organizacija združenega dela ipd. Toda če se danes povprečni državljan vpraša, koliko ve o slovenskem pravnem sistemu in ali razume pravne predpise, ki ga zadevajo, lahko hitro ugotovi, da ostaja zanj pravo še vedno v veliki meri nekakšna ezoterika, s katero se enostavno ne more resneje spopasti brez ustrezne pomoči pravnih strokovnjakov. Če pogledamo še naše širše pravno okolje, tj. Evropsko unijo, vidimo, da ta prav z neprikrito vnemo ustvarja vedno nove pravne predpise, ki povprečnemu »evropskemu državljanu« prav tako niso dobro znani in v celoti razumljivi. Situacija torej v pogledu količine in poznavanja prava ni kaj dosti boljša, kot je bila v času real-socializma, pri čemer pa je – na srečo – bistvena razlika ta, da si sedaj prizadevamo za uresničevanje načel pravne države in demokracije.

Precejšen del kopičenja novih in novih pravnih norm je neizogiben, saj je nujna posledica vedno kompleksnejšega družbenega življenja. Izrazito hiter razvoj znanosti, gospodarstva, komunikacij, transporta in številnih drugih pozitivnih in negativnih dejavnosti (med zelo negativne sodi npr. mednarodni terorizem) terja tudi hitre odzive na področju pravnega urejanja. Vse to nas seveda vsaj do neke mere prepriča, da se tudi nadaljnji poplavi pravnih predpisov in pravnih postopkov (»panjuridizaciji«) družbe enostavno ne moremo izogniti.

Toda vsaka stvar ima svoje meje. Tudi pravo. Kadar gremo s pravom predaleč, kadar z njim politiki, sodniki ali kaki drugi akterji urejajo zadeve, ki jih na ta način ni primerno urejati, nastanejo težave. Teh težav pogosto ne opazimo takoj. Podobno kot v naravi. Tudi tam praviloma nismo dovolj pozorni na manjše motnje oziroma negativne spremembe, pač pa se svojega uničevanja narave zavemo šele, ko nas nekega dne ogrozi ali prizadene večja naravna nesreča ali katastrofa.

Kljub zgornjim ugotovitvam o neizogibnosti vedno večje količine prava je treba reči, da danes s pravnim urejanjem pogosto pretiravamo. Kadarkoli v družbi izbruhne afera, ali se poslabša situacija na področju gospodarstva, uprave, šolstva, kulture ali kjerkoli drugod, vedno znova slišimo izjave politikov, da bo treba spremeniti zakonodajo. Sprememba ali dopolnitev zakona naj bi učinkovala kot nekakšen čudežni napoj za vse naše težave. Le redki vodilni posamezniki in skupine se v takšnih situacijah resnično zamislijo nad svojimi ravnanji, nad vrednotami, ki jih vsakodnevno praktično uveljavljajo, ter nad zgledom, ki ga dajejo drugim. Namesto, da bi bil državljan v primeru takšne ali drugačne neljube ali celo kritične družbene situacije soočen z neposrednim in angažiranim človeškim pristopom k reševanju problema, se mora najpogosteje zadovoljiti s tem, da mu nekdo obljubi, da se bo zadeva izboljšala s spremembo predpisa. Vedno manj je časa za sočloveka, vedno manj odkritega (kritičnega) pogovora, vedno manj medsebojnega zaupanja.

Takšen pristop vodi v (nadaljnje) razčlovečenje družbe. Ker smo vsakodnevno zasuti z delovnimi in zasebnimi nalogami in dolžnostmi ter z najrazličnejšimi umetnimi oziroma virtualnimi dražljaji (televizija in drugi mediji, internet ipd.), se tega niti dobro na zavedamo. Postajamo vedno manj človeško avtonomni. Pristajamo na to, da pravni predpisi urejajo tudi takšna ravnanja, ki bi morala biti usmerjana predvsem z našo avtonomno zdravorazumsko presojo, torej odvisna predvsem od naše osebne morale in bontona, ne pa od prava. Pravo nas v tem pogledu pogosto že kar poneumlja.

Kot delni primer takšnega pravnega urejanja, naj omenim Uredbo o ukrepih za varovanje dostojanstva zaposlenih v organih državne uprave (Ur.l.RS, št. 36/09). Da ne bom napačno razumljen, naj takoj poudarim, da seveda podpiram ukrepe za varovanje dostojanstva državnih uslužbencev in da nisem proti pravnemu urejanju tega področja. Toda pravni predpisi morajo tu pustiti več prostora za razvoj dobrih praks, morale, etike, bontona – skratka za takšno preprečevanje posegov v dostojanstvo državnih uslužbencev, ki bo temeljilo na zdravorazumski presoji in odnosu. Če namreč takšne zdravorazumskosti ne spodbujamo, če ji ne damo dovolj avtonomnega prostora, potem bo tudi pravo (v tem primeru omenjena uredba) v pretežni meri neučinkovito, ali pa bo imelo celo negativne učinke na medsebojna razmerja med pravnimi naslovljenci.

Navedena uredba definira spolno nadlegovanje, nadlegovanje in trpinčenje na delovnem mestu ter predvideva ukrepe za preprečevanje in sankcioniranje teh dejanj. Namesto, da bi država s pomočjo strokovnih in drugih institucij zagotovila splošno izobraževanje v zvezi s prepoznavanjem in preprečevanjem teh dejanj, zdaj s to uredbo ustanavlja institut svetovalca za pomoč in informiranje. To nalogo bo opravljala ena ali več zaposlenih oseb, ki uživajo zaupanje med zaposlenimi in opravijo ustrezno usposabljanje v zvezi s spolnim in drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem. Uredba tudi natančneje določa postopke, ki jih je treba izvesti v primeru spolnega nadlegovanja, nadlegovanja ali trpinčenja.

Ne trdim, da je takšna uredba v celoti nesmiselna. Je pa vsekakor v precejšnji meri sredstvo (nadaljnjega) poneumljanja pravnih naslovljencev. Uredba že s samimi definicijami spolnega nadlegovanja, nadlegovanja in trpinčenja predpostavlja, da smo ljudje očitno že povsem nesposobni, da bi (na delovnem mestu) prepoznali, kdaj gre za neko nedopustno nadlegovanje ali trpinčenje državnega uslužbenca. Predstojnik organa in svetovalec za pomoč bosta sedaj kot hipnotizirana zrla v določbe uredbe in ugotavljala, ali je nekdo, ki je sodelavki ali sodelavcu rekel »da je seksi«, ali pa nekdo, ki je podrejenega odločno »nadrl«, storil katero od navedenih dejanj. Odprla se bo nova pravna problematika, ki bo zagotovo še dodatno zapletla medčloveške odnose v državni upravi ter zmanjšala možnost spontanega človečnega reševanja spornih situacij.

Tako denimo 8. člen uredbe, ki govori o neformalnem reševanju, določa, da naj skuša oseba z izkušnjo spolnega in drugega nadlegovanja, kadar je to možno, problem rešiti neformalno. Ob tem je tudi določeno, da to pomeni, da mora ta oseba od domnevnega storilca zahtevati, da naj z neželenim vedenjem ali ravnanjem preneha. Takšne določbe nas resnično postavljajo pred vprašanja, ali smo res že vsi tako neumni, da nam mora država nekaj tako samoumevnega predpisovati s pravnim aktom. Če je pač »to možno«, potem bo prizadeta oseba zanesljivo protestirala proti nekomu, ki jo na navedene načine muči ali ponižuje. Če pa to »ne bo možno« (kaj pa to pomeni?), bo prizadeti državni uslužbenec tudi ob desetih takšnih uredbah še vedno enako nemočen, kot je bil do sedaj. Naj še omenim, da je v teh postopkih za varovanje dostojanstva po določbah uredbe ključna oseba predstojnika, ki je dolžan izvesti ukrepe iz uredbe in zagotoviti njihovo izvajanje, pri čemer se očitno pozablja, da so ponavadi ravno predstojniki tisti, ki lahko zaradi svojega položaja in moči najlažje nekaznovano nadlegujejo ali trpinčijo svoje podrejene.

Kakorkoli že, čeprav močno nasprotujem nadlegovanju na delovnem mestu in drugod, menim, da bi moralo biti pravo tu nekoliko bolj zadržano. Nedvomno je treba različne oblike takšnega nadlegovanja pravno (predvsem zakonsko!) opredeliti, prepovedati in sankcionirati, pri čemer pa je treba nato več prostora prepustiti izven-pravnim načinom reševanja teh problemov (in to ne takšnim »izven-pravnim« načinom, ki jih določajo že pravni predpisi). Res je, da je včasih življenjska spontanost lahko premalo. Toda zaradi nje smo vsi še vedno živi in človeški. Če bomo s pravom to spontanost – in tu govorim na splošno – še naprej neusmiljeno zatirali, bomo na koncu vsi do skrajnosti poneumljeni, zreducirani na vlogo poslušnih, nesvobodnih in nekreativnih avtomatov.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Zagotovo je boj proti navedenim hujšim oblikam kriminala ena prioritetnih nalog naše oblasti in njenih posameznih institucij. Po eni strani zato, ker je tega kriminala v določenih sferah zagotovo veliko in povzroča veliko škodo ali hude krivice (npr. v gospodarstvu), po drugi strani pa zato, ker je treba (še nadalje) preprečevati, da bi se pri nas pojavile takšne vrste kriminala, ki smo se jim doslej uspeli izogniti (npr. terorizem). V ta namen je bila že pred leti pri Vrhovnem državnem tožilstvu ustanovljena posebna skupina državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala. Z začetkom tega leta pa sta bila ustanovljena še Nacionalni preiskovalni urad – NPU (nekateri so ta urad že slikovito poimenovali »slovenski FBI«) in specializirani oddelek sodnikov pri Okrožnem sodišču v Ljubljani, ki predstavljata na nek način nadaljevanje in sklenitev nekakšne verige državnih organov, katerih namen je odkrivanje, pregon in sojenje v zahtevnejših zadevah organiziranega, gospodarskega, korupcijskega ter drugega hujšega kriminala.

Če gledamo na zadevo optimistično, lahko rečemo, da bo pri odkrivanju, preiskovanju in pregonu hujših oblik korupcije, gospodarskega kriminala, terorizma in drugih kaznivih dejanj, katerih odkrivanje in pregon zahtevata posebno organiziranost in usposobljenost, potencialno (so)delovanje NPU in posebne tožilske skupine lahko privedlo do večje učinkovitosti in boljših rezultatov. Če bodo na podlagi dobro raziskanih kaznivih dejanj in dobro utemeljenih obtožnic nato v takšnih primerih zadeve obravnavali za ta področja posebej usposobljeni in najbolj izkušeni sodniki v okviru omenjenega specializiranega oddelka, potem bi to moralo voditi v situacije, ko bodo sumi in obtožbe glede hujših oblik gospodarskega kriminala v bistveno večji meri kot do sedaj, in seveda tudi bistveno hitreje, doživele ustrezen sodni epilog.

Toda če smo nekoliko bolj realistični, lahko v zgoraj opisani konstrukciji oziroma verigi zasledimo kar nekaj hudo problematičnih točk, ki glede na poznavanje značilnosti slovenskega političnega, gospodarskega in širšega družbenega prostora ne dajejo veliko upanja, da bodo te novosti pripeljale do bistveno boljših rezultatov. Vsaj ne na način, ki ga terja in dopušča pravna država ter v tem okviru še posebej varstvo človekovih pravic.

Če torej izhajamo iz nekoliko bolj realističnih predpostavk, lahko vidimo, da ima opisani pristop k intenziviranemu boju proti hujšemu gospodarskemu kriminalu (v nadaljevanju govorim le še o tej vrsti kriminala, pri čemer velja mutatis mutandis tudi za druge omenjene vrste kaznivih dejanj) kar nekaj šibkih točk, na katere bo treba biti v prihodnje še posebej pozoren.

Prvi problem, ki v precejšnji meri generira tudi ostale, so preširoko opredeljene pristojnosti navedenih treh specializiranih institucij. V zakonu o državnem tožilstvu je tako določeno, da je posebna tožilska skupina pristojna za kazniva dejanja na področju organiziranega klasičnega in gospodarskega kriminala, terorizma, korupcijskih in drugih kaznivih dejanj, katerih odkrivanje in pregon zahtevata posebno organiziranost in usposobljenost. V zakonu o sodiščih je na podoben način določeno, da je specializirani oddelek sodnikov pristojen za sojenje v zahtevnejših zadevah organiziranega in gospodarskega kriminala, terorizma, korupcijskih in drugih podobnih kaznivih dejanj. V podobnem okviru se gibljejo tudi pristojnosti NPU, iz česar lahko razberemo, da je krog kaznivih dejanj, ki jih lahko obravnavajo navedene tri institucije tako širok, da lahko razprši pozornost kriminalistov in tožilcev na zelo različna področja in primere in s tem onemogoči njihovo zadostno naravnanost oziroma usmerjenost v res najbolj pereče primere gospodarskega kriminala. Seveda takšne široke opredelitve pristojnosti omogočajo tudi arbitrarnost nosilcev preiskave in pregona pri odločanju o tem, katero konkretno kaznivo oziroma kriminalno dejanje bodo vzeli pod drobnogled. Že do sedaj smo bili kar nekajkrat priča primerom, ko se je posebna tožilska skupina ukvarjala z zadevami, ki po svoji naravi in teži niso sodile med organizirani ali hujši gospodarski kriminal.

Navedena možnost arbitrarnosti omogoča tudi politizacijo boja proti gospodarskemu kriminalu in njegovim nosilcem. V Sloveniji, kjer smo do kraja spolitizirali že skorajda vse sfere življenja, se praktično vsak pregon domnevnih storilcev kaznivih dejanj s področja hujšega gospodarskega kriminala ocenjuje v luči političnih razmerij v državi, poleg tega pa se v takšnih primerih politične, finančne, gospodarske in druge najvišje elite medsebojno ščitijo, tako da je verjetnost, da bo kdo odgovarjal za kak hujši gospodarski kriminal, resnično majhna. Dokler bo stanje takšno, tudi novoustanovljene institucije ne bodo mogle narediti večjega preboja v boju zoper navedeni kriminal, kajti v igri tako visokih interesov bosta NPU in posebna tožilska skupina največkrat nemočna.

Glede specializiranega oddelka sodnikov je treba opozoriti na problem, ki ga poraja že sama ustanovitev takšnega oddelka. Javnost, ki premalo pozna načela in pravila delovanja sodstva, bo od takšnega oddelka zagotovo pričakovala čim več obsodilnih sodb v primerih hujšega gospodarskega kriminala. Pravna država pa ne dovoljuje tovrstnega aktivističnega delovanja sodišč, pač pa zahteva, da sodišča povsem objektivno, pošteno ter v skladu z ustavo in zakoni ugotovijo, ali je obtoženi kriv ali nedolžen. To pomeni, da morajo v vsakem primeru, ko obtoženemu odgovornost ni dokazana, izreči oprostilno sodbo. Sodniki specializiranega oddelka bodo zagotovo še posebej intenzivno spremljani s strani medijev in bodo tako, kot rečeno, pod velikim pritiskom javnosti, kar za njihovo neodvisno in nepristransko delovanje ne bo prijetna popotnica.

Nenazadnje je tu še kadrovski problem. Nobena od navedenih institucij ne bo resnično mogla opraviti svojih nalog, če ne bo imela zaposlenih dovolj poštenih in za opravljanje nalog visoko usposobljenih ljudi. Poleg tega je še posebej za NPU in posebno tožilsko skupino ključno, da so njuni nosilni akterji osebe, ki uživajo nesporno zaupanje javnosti. Če takšnega zaupanja ne bo, potem se bo vsaki akciji, v kateri bo preiskovan in obravnavan hujši gospodarski kriminal, prej ali slej pripisal politični predznak in s tem atribut pristranskosti in nepoštenosti.

Ali torej imamo dovolj kakovostnih in zaupanja vrednih kadrov, ki bodo izničili zgornje pomisleke o slabostih uveljavljene ureditve? Upajmo, da je odgovor lahko pozitiven, kajti če že v bližnji prihodnosti boj proti hujšemu gospodarskemu kriminalu ne bo uspešnejši kot do sedaj, bomo priča še eni veliki klofuti pravni državi in nadaljnjemu povečevanju nezaupanja v pravo in pravne institucije v Sloveniji.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Z razmerjem med civilno družbo in državo so se neposredno ali posredno ukvarjali različni filozofi, družbeni teoretiki in drugi misleci, pri čemer je mogoče razvoj dojemanja navedenega razmerja na splošno razdeliti v dve temeljni obdobji. Prvo obdobje predstavlja čas do sredine 18. stoletja in je značilno po tem, da so politični misleci z izrazom civilna družba brez izjeme označevali tip političnega združenja, ki svoje člane podreja vplivu svojih zakonov in s tem zagotavlja mirno ureditev in dobro vlado. V tej stari evropski tradiciji je civilna družba sovpadala z državo – civilna družba in država sta bila zamenljiva pojma. Biti član civilne družbe je pomenilo biti državljan, ki mora ravnati v skladu z državnimi zakoni in ki ne škoduje drugim državljanom. Takšna klasična koncepcija civilne družbe se je začela razkrajati v drugi polovici 18. stoletja, kar je postopoma privedlo do modernega pojma civilne družbe, ki pomeni relativno osamosvojeno družbeno sfero, ki je ločena od države v ožjem smislu (tj. organzacije državne oblasti), ali pa predstavlja državi celo nekakšen nasprotni pol. Preprosto rečeno tako danes s pojmom civilna družba razumemo sfero svobodnega povezovanja posameznikov v različna združenja (asociacije), ki zapolnjujejo vmesni prostor med posameznikom in njegovo družino na eni strani ter državno oblastjo in njenimi institucijami na drugi strani.

Če se vrnemo k uvodoma omenjenim totalitarnim, religioznim in tradicionalnim vrstam prava, vidimo, da te vrste prava civilni družbi ne priznavajo posebnega statusa zato, saj so koncipirane kot družbeno vseobsežne. V njihovem okviru ima delitev na javno in zasebno sfero – kolikor takšna delitev sploh obstaja – le pretežno tehnični značaj. Področje zasebnega je tu upoštevano le kot posebna manifestacija splošne državne, religiozne ali tradicionalne pravne ureditve.

Za razliko od tega moderno pravo sferi civilne družbe že načelno priznava njeno originarnost in posebnost. Moderno pravo, ki se uveljavlja v okviru demokratičnih sistemov in zagotavlja vse temeljne pridobitve sodobnega pojmovanja pravne države (varstvo človekovih pravic, ustavnost in zakonitost, relativno pravičnost, pravno varnost, enakopravnost in nediskriminacijo, delitev oblasti, neodvisnost sodstva itd.) določa pravne okvire za avtonomno delovanje najrazličnejših svobodnih združenj, med katere sodijo npr. zasebna gospodarska združenja, društva, verske skupnosti in različna družbena gibanja. Pri postavljanju teh okvirov sta upoštevani načeli individualne in kolektivne svobode posameznikov. Na ta način moderno pravo deluje samoomejevalno, saj v navedeno svobodo posega le toliko, kolikor je to nujno zaradi javnega oziroma državnega interesa ter zaradi varstva posameznikov in svobodnih združenj.

Civilna družba je bila eden ključnih dejavnikov oziroma akterjev slovenske demokratizacije in državne osamosvojitve. V drugi polovici 80-ih let prejšnjega stoletja so se v okviru socialističnega oziroma komunističnega sistema ideje o nujnosti demokratizacije Slovenije in njene dokončne nacionalne emancipacije razvile prav v sferi porajajoče se civilne družbe, ki so jo tvorili predvsem najrazličnejši intelektualci (profesorji, pisatelji, pesniki in drugi družbeno angažirani misleci). Prelomni trenutki so bili denimo izid 57. številke Nove revije, gibanja za osvoboditev četverice (JBTZ) in za uveljavljanje človekovih pravic ter ustanovitev Demosa. Lahko rečemo, da je šlo takrat za pravi izbruh civilnodružbenih gibanj in iniciativ, ki so za seboj potegnile tudi širše ljudske množice. Takratna slovenska (komunistična) oblast je na srečo premogla dovolj družbene senzibilnosti in modrosti, da s temi civilnodružbenimi gibanji ni nasilno obračunala, pač pa se je z njimi konfrontirala predvsem na politični ravni ter kasneje – pod pritiskom slovenske javnosti – celo privolila v mnoge njihove zahteve. Vse to je leta 1990 privedlo do prvih demokratičnih volitev ter kasneje, leta 1991, tudi do osamosvojitve Slovenije in sprejetja demokratične slovenske ustave.

V tem obdobju so številni protagonisti tedanjih civilnodružbenih združenj in gibanj prešli v institucionalno politiko. Bili so izvoljeni za poslance, postali so člani vlade ali pa so zasedli kake druge položaje v državni oblastni sferi, denimo v državni upravi ali na Ustavnem sodišču. Tisti, ki si niso želeli te ali one oblasti, so se umaknili nazaj v svojo zasebno sfero, kjer so se spet intenzivneje posvetili svojim profesorskim, pisateljskim in drugim poklicem.

Sledilo je daljše obdobje, v katerem je v pretežni meri zamrl tisti del slovenske civilne družbe, ki je v času osamosvajanja in prehoda v demokracijo proizvajal številne pomembne politične ideje in koncepte ter predstavljal kritično protiutež uradni oblasti. V tem času je bilo sicer do neke mere dragoceno, da so mnogi intelektualci, ki so se vključili v državno politiko in upravo, tja prinesli tudi svoje znanje. Toda ob tem, ko so bili mnogi med njimi (še) premalo izkušeni za prevzem različnih oblastnih položajev, se je žal ponovno potrdila tudi stara resnica, da oblast kvari. Veliko nekdanjih civilnodružbenih kritikov oblasti se je tako relativno hitro prelevilo v politikante z relativno nizko stopnjo politične kulture ter politično-etične zavesti o odgovornosti politike za obče dobro državljanov in države.

In medtem, ko so tako nove in stare politične elite v različnih kombinacijah zapolnile novo nastali demokratični politični prostor, je ostal v Sloveniji civilnodružbeni prostor v veliki meri izpraznjen. K neprivlačnosti tega prostora je prispevala tudi nova družbena ideologija, ki smo jo v njeni radikalizirani inačici prevzeli iz zahodnega sveta. Ta ideologija, ki se seveda uveljavlja na zelo subtilne načine, pojmuje zasebnost kot sebičnost, ekonomijo kot socialni darwinizem in širše ljudske množice kot krdelo bedakov, ki jih je treba vztrajno pitati z rumenim tiskom in podobnimi primitivnimi oblikami »kruha in iger«.

V tem dekadentnem procesu, v katerega se na vso moč vključuje tudi Slovenija, je odsotnost inteligentne, družbeno odgovorne in kritične civilne družbe velika pomanjkljivost. Civilna družba se sicer v Sloveniji postopoma ponovno krepi, vendar pa njen vpliv še zdaleč ne izpolnjuje celotne potrebe po politično neodvisni ter inteligentni protiuteži državnim politikam in njenim akterjem. Civilnodružbena združenja so premalo povezana in medsebojno uglašena glede temeljnih civilizacijskih in vrednostnih vprašanj in usmeritev, pri čemer se mnoga bolj ali manj povezujejo tudi z akterji iz sfere politike oziroma države in se jim tako ali drugače tudi podrejajo ter tako izrazito slabijo svoj civilnodružbeni (beri: moralni) potencial.

Potrebujemo torej še več avtonomne, odgovorne in kritične civilne družbe, ki bi pomagala politiko in družbo preusmeriti v bolj vrednostno in drugače pozitivne razvojne tokove. Posameznik je za kaj takega prešibak, država pa tega zankrat očitno ne zmore zaradi svoje ujetosti oziroma podrejenosti finančnim, gospodarskim, vojaškim, energetskim in številnim drugim lobijem.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Preden se lotim treh naslovnih pojmov, naj omenim še enega: neiskrenost (ali tudi: sprenevedanje). Vedno, ko so v politični igri vložki zelo visoki, se med političnimi akterji ter državljani stopnja neiskrenosti oziroma sprenevedanja poveča. Ne gre za kakšen poseben slovenski, pač pa za obče človeški fenomen. Seveda pa ga, kolikor se dogaja v Sloveniji, slovenski državljani praviloma najbolj neposredno občutimo. Žal najpogosteje v specifični cankarjanski (šentflorjanski) inačici, ki je za Slovence še vedno usodna ovira na poti njihove resnične, notranje in zunanje emancipacije.

Gre namreč (spet) za to, da Slovenci mejni spor s Hrvaško doživljamo predvsem kot naš notranjepolitični boj. Pri mnogih (vendar ne vseh!) uglednih in razgledanih slovenskih politikih, novinarjih ter izobražencih vseh vrst je namreč nadvse očitno, da dojemajo mejni spor s Hrvaško predvsem kot sredstvo za dokazovanje, katera slovenska politična opcija (stranka ali ideološka skupina) je boljša in uspešnejša. Nekateri zdaj na arbitražni sporazum, kot na najboljšo možno rešitev mejnega spora, prisegajo predvsem zato, ker so odkriti ali prikriti člani, zagovorniki ali simpatizerji sedanje vladne koalicije, nekateri drugi pa počnejo ravno obratno predvsem zato, ker imajo tovrstna ideološka, poklicna, finančna ali čustvena nagnjenja do prejšnje vladne koalicije. Pri tem mnogi uporabljajo močne besede, včasih so te celo žaljive. Gre pač prvenstveno za boj z notranjim sovražnikom, s tistim torej, ki je v marsičem celo hujši od zunanjega.

Mejni spor in dobrososedski odnosi s Hrvati spor so za tako misleče ljudi v resnici postranskega pomena. Slovenci smo namreč zunanje simpatije sosednih in drugih narodov vedno znali na hitro pridobiti s svojo pridnostjo, prijaznostjo in seveda tudi servilnostjo. Resda je šlo pri tem le za kratkoročne uspehe, kajti na račun prizanesljivih nasmeškov in trepljanja po naših upognjenih ramah smo kasneje vedno plačali (pre)visoko ceno. Vendar pa kljub temu, da očitno še nekaj časa ne bo šlo drugače, verjamem, da je slovenski človek prihodnosti lahko tudi drugačen. Ne zato, da bi Slovenci pridobivali teritorij, se objestno materialno bogatili in povečevali svoj kolektivni ego, pač pa zato, da bi se znebili občutkov strahu, se nehali notranje razžirati z ideološkimi in drugimi boji ter nadalje razvijali številne pozitivne vidike naše kulturne, narodne in državne dediščine. Verjamem, da lahko vsaj prihodnje slovenske generacije spoznajo, da nas drugi ne bodo nikoli resnično cenili zato, ker se jim bomo udinjali, pač pa zato, ker bomo znali pogumno izraziti kaj smo in kaj znamo. Najboljši primer takšne drže so naši najuspešnejši športniki. Namesto, da se želijo vsi slikati z njimi, naj jih raje posnemajo.

Pri pristopanju k reševanju mejnega spora med Slovenijo in Hrvaško so pravo, politika in patriotizem nujno povezani. Brez visoko kakovostnega pravnega znanja v takšnem sporu ne moremo uspeti, pri čemer pa lahko pravniki uspešno delujejo le v okviru politično jasno začrtanih (želenih in možnih) ciljev in okvirov. Brez politične spretnosti in pameti pravo nima nobene prave vrednosti in učinka, kajti politiki so tisti, ki morajo na eni strani ustvariti ustrezne razmere za vzpostavitev pravega načina (pravnega) reševanja spora, na drugi strani pa morajo angažirati resnično najboljše (domače in tuje) pravnike za zadevno področje ter se z njimi v procesu političnih pogajanj nenehno posvetovati. Seveda pa sta v takšnem procesu tako pravo kot politika brez patriotizma sterilna, tj. brez pravega vrednostnega in emocionalnega naboja.

Patriotizem je ljubezen in vdanost svoji domovini. Če to komu zveni preveč vzneseno, patetično, naj pomisli, kakšno je življenje posameznika brez domovine. Kako je, če si – četudi imaš morebiti to ali ono državljanstvo –, večni tujec. Seveda si visoko ozaveščeni človek želi, da bi bila njegova domovina cel svet. Na globlji, duhovni ravni, je že. Toda v družbenem pogledu ljudje še nismo sposobni tako visokih spoznanj. Zato je na tej ravni patriotizem pomembna družbena vrednota. Naša domovina je naš širši dom. Seveda pa patriotizem ni in ne sme prerasti v negativni nacionalizem, šovinizem ali kaj podobno družbeno destruktivnega. Če se zgodi slednje, je sovraštvo med ljudstvi in narodi neizogibno, prav tako vojne in druga grozodejstva.

Toda patriotizem ni slepa poslušnost državni oblasti ali kateri drugi instanci, ki ima znotraj naroda ali države institucionalni pomen. Patriot je do svoje državne oblasti, do političnih strank, politikov in drugih javnih osebnosti tudi kritičen. Seveda se na koncu podredi demokratični oblasti, toda svoj pogled na vodenje in vzdrževanje države sme in včasih tudi mora izraziti. Še posebej tam, kjer gre za vitalne nacionalne interese. Kot npr. pri mejnem sporu s Hrvaško. Pripisovati ta čas patriotizem zgolj tistim, ki bodisi podpirajo vladni pristop glede arbitražnega sporazuma, ali zgolj tistim, ki mu bolj ali manj nasprotujejo, je bodisi manipulacija bodisi neznanje. Patrioti so zagotovo na obeh straneh, hkrati pa niso vsi, ki so za ali proti, tudi patrioti. Vsak primer in posameznik je drugačen, zato je treba pač pri vsakem posebej – če se v to že spustimo – ugotavljati, ali gre pri zagovarjanju določenega pristopa oziroma rešitve glede mejnega spora zgolj za strokovno ali politično konformnost, ustvarjanje zunanjega videza, ali za nabiranje političnih in podobnih točk, ali pa gre za iskreno strokovno in/ali politično podporo ali kritiko določene usmeritve.

Problemi, ki jih imamo pri (ne)reševanju mejnega spora, in sicer vse od osamosvojitve dalje, so v pomanjkanju vseh treh komponent. Na (mednarodno)pravnem področju je bilo angažiranih premalo strokovnjakov z bogatimi mednarodnimi izkušnjami, napisanih premalo v tujini odmevnih člankov, ki bi strokovno in drugače pojasnili naš pogled na mejni spor ter nenazadnje sproženih premalo (ali nič!?) sporov pred slovenskimi sodišči, ki bi se nanašali na širše območje Piranskega zaliva in na druga sporna obmejna območja. Na politični ravni je bilo doslej vse preveč usmerjenosti v širni svet (EU, Azija, Amerika, Afrika) in vse premalo na naša ključna odprta vprašanja s sosedami. Ob tem naša politika v zvezi z mejnim sporom najpogosteje ni znala zavzeti državniške drže, pač pa se je pogosto navzven obnašala naivno in navznoter politikantsko.



Patriotizma je pri vsem skupaj premalo. Ljudje imajo pač svoje probleme in želje. Slovenske direktorje in tajkune zanima hrvaški trg, politike t.i. prijateljski odnos hrvaških, ameriških in evropskih kolegov, državljane letovanje ob hrvaškem morju itd. Ker so ob tem mnogi državljani huje soočeni z ekonomsko in socialno krizo, je nekako že skoraj samoumevni izgovor ta, da naj se pač zadeva že enkrat reši. Naj se končno že umakne z dnevnega reda. Saj smo vendar v Evropi. Kjer bo kmalu tudi Hrvaška in bo vse samo še bolje… No, v resnici tudi jaz upam tako. Upam in si želim dobrososedskih odnosov s Hrvaško in vsemi drugimi sosedami. Upam, da bodo mir, solidarnost in blaginja. Upam! Kaj bo prinesel čas, pa bomo videli…

S tem, KAKO bo mejna zadeva rešena, se ljudje več nočejo ukvarjati. Siti so vsega. Ali pa se jim zdi to prikladen izgovor. V takih primerih zaupajo politikom. Tako kot zaupajo sodiščem takoj, ko so malce bolj jezni na soseda. Čeprav na splošno niti politikom niti sodnikom ne zaupajo kaj dosti. Nenavadno, a resnično. V bistvu nič novega. Očitno se Slovenci iz svoje zgodovine nismo naučili kaj mnogo.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Zadeva resnično deluje. Že od nekdaj. Zagotovo se je niso spomnili šele Rimljani, kajti recept je vse preveč očiten in uporaben, da bi ga oblastniki ne znali učinkovito uporabljati že v davni preteklosti. Panem et circenses prinaša pozabo (ignoranco). Kadar se polnimo z dobro hrano in pijačo smo dobre volje in praviloma zelo prijazni. Enako, kadar se dobro zabavamo, denimo ob športu, glasbi ali kakem drugem kulturnem dogodku oziroma »igri«. Tisti hip pozabimo na naše vsakodnevne tegobe in skrbi, pozabimo na težko preteklost ali grozečo prihodnost. Tisti hip se imamo pač dobro, lepo, prijetno. Zakaj bi se temu odrekli in začeli misliti na karkoli težavnega, morečega.

Učinkovitost uporabe naslovnega reka lahko pojasnjujemo na različne načine. Tudi tako, da ugotavljamo, da smo ljudje podkupljivi. Oseba, ki je morebiti ne maramo, nas lahko podkupi z veliko mero »kruha in iger«. Predstavljajte si, da imate izrazito nesimpatičnega šefa, ki pa vam ponudi napredovanje in nekajkratno povišanje plače (da o odpravninah in drugih sodobnih bonbončkih sploh ne govorim). Tu je torej v igri veliko »kruha«. Ali boste šefovo ponudbo zavrnili in mu raje v obraz zabrusili, da naj temeljito izboljša svoj odnos do podrejenih in do ljudi nasploh? Ali vas bo doma vaš partner v takšni načelnosti podprl?

Za povprečnega človeka vprašanje demokracije in pravne države praviloma ni vprašanje svobode posameznika in njegove zmožnosti osebnostnega razvoja. Zanj je ključno vprašanje tisto, ki se nanaša na količino »kruha in iger«. Če mu diktator ponudi več materialnih dobrin ter vrst zabave, kot jih lahko uživa v demokratični družbi, bo povprečni človek zagotovo kmalu našel prepričljivo utemeljitev, zakaj je takšna diktatura boljša od demokracije. Tega mu niti ne bo težko storiti, kajti vso argumentacijo mu bo »na pladnju serviral« že veliki vodja s svojimi sodelavci.

Povprečni človek ne razmišlja na dolgi rok. Kam dolgoročno vodi diktatura, se mu v trenutku, ko ima na voljo dovolj »kruha in iger«, ne zdi zelo pomembno. Ob tem se moramo zavedati, da smo v marsičem zelo povprečni skorajda vsi ljudje. Tudi bogati, ugledni, izobraženi in drugi. Tako smo lahko npr. tudi tisti, ki sodimo med izobražence, povsem enako, ali celo bolj kot mnogi drugi, dojemljivi na ponudbo »kruha in iger«. Gre le za to, da nam mora nekdo ponuditi takšne vrste materialnih dobrin in zabave, ki so prilagojene našim zahtevam. Tako je morebiti lahko za nekega izobraženca primerna »podkupnina« podaritev drage znanstvene opreme, podelitev častnega doktorata, sprejem v kako ugledno združenje, plačilo potovanja v tujino ali karta za sedež v prvi vrsti na izjemnem koncertu ali športni tekmi. »Bolj povprečen« državljan se bo zadovoljil s kakim sedežem v ozadju, na splošno pa morda že tudi z ustreznim povečanjem plače ali službenim napredovanjem.

Tako učinkujejo zadeve na kratki in srednji rok. Ljudje se pač radi zabavamo in uživamo. Zato smo, kot rečeno, pripravljeni marsikaj odmisliti oziroma pozabiti. Dokler nam nekega dne, če gremo v tem predaleč, ne postane žal. Na dolgi rok namreč vsi prej sli slej (v tem ali v nekem prihodnjem življenju) ugotovimo, da nas zgolj zabava ne pripelje nikamor. Užitek, ki ga prinašajo preprosti načini zadovoljevanja čutov, je sicer na poti samorazvoja občasno nujen in potreben. Toda če postane osrednji in močno prevladujoči dejavnik našega življenja, potem nas uspava in omrtvi našo spoznavno in ustvarjalno voljo, moč in sposobnost. Pri tem ne gre le za to, da na ta način zanemarimo svoje ustvarjalne, emocionalne in druge potenciale, pač pa tudi za to, da zaradi naše ignorance pustimo prosto pot tistim, ki peljejo razvoj družbe v pogubno smer. In tu se velja spomniti na tisti znani rek, da je za zmago zla potrebno le to, da dobri ljudje ne storijo ničesar.

Če se nenehno poneumljamo s pretiranim potrošništvom, z rumenim tiskom, z neumnimi televizijskimi in drugimi predstavami, s slabo glasbo, s pretirano požrešnostjo ali »afnanjem« v zvezi s hrano in pijačo ter z drugimi oblikami cenenega užitkarstva in zabave, potem zapravljamo resnične darove, ki nam jih nudi življenje ter postajamo nekoristni svojim bližnjim in družbi. Postajamo lutke v rokah pokvarjenih politikov in vodij multinacionalk ter številnih drugih vplivnih združenj in organizacij, ki nam nudijo »kruha in iger«, da bi nas tako (še nadalje) poneumljale in usmerjale k ciljem, ki niso pravi cilji ljudi in človeštva. Tisto, kar je na kratki rok užitek ali zabava, je lahko na dolgi rok bolezen in trpljenje. Mnogi današnji užitki človeštva bodo tako v prihodnje poplačani z ekološkimi katastrofami in z nastankom novih in hudih družbenih kriz. Tako je bilo v preteklosti in tako je (že) tudi danes. Gre za vesoljni zakon: akcija – reakcija.

Odločitev je naša. Vaša, moja... Individualna in skupna. In ker nismo nad-ljudje, je smiselno, da težimo glede navedenih stvari (vsaj) k zmernosti. Naredimo v naslednjih letih vsaj nekaj odločnih korakov v smeri večje avtonomnosti nasproti vsem, ki nas želijo poneumiti s »kruhom in igrami« ter nas zapeljati v pozabo, otopelost. Obudimo v čim večji meri zavest, da smo inteligentna, ustvarjalna in sočutna bitja, ki s(m)o sama odgovorna za svoj in družbeni razvoj.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Slavni kralj Salomon, sin še slavnejšega izraelskega kralja Davida, je ponižno prosil Boga, da naj mu kot božjemu služabniku nakloni razumevajoče srce, ki bo znalo soditi njegovemu ljudstvu ter razlikovalo dobro od zla. Bog mu je željo uslišal, in sicer zato, ker mu je ugajala Salomonova prošnja. Ta ga namreč ni prosil za dolgo življenje ali za osebno bogastvo, prav tako tudi ne za smrt svojih sovražnikov, pač pa za sposobnost prav(ičn)e sodniške presoje. Od tistega časa dalje so ljudje iz celega sveta prihajali na dvor in prosili za sprejem pri kralju Salomonu, da bi slišali modrost, ki jo je Bog položil v njegovo srce.

Znani svetopisemski primer Salomonovega pravičnega sojenja je tisti, ko so pred njega pripeljali dve materi, ki sta potem, ko je eni od njiju ponoči umrl dojenček, obe zatrjevali, da sta materi drugega, preživelega otroka. Ker nobena ni odstopila od svoje trditve, je Salomon razsodil, da naj pripade vsaki pol otroka ter ukazal, da dojenčka nemudoma razpolovijo z mečem. Da bi to preprečila in otroku rešila življenje, se je prava mati takoj odrekla otroku v prid druge ženske. Salomon je v tem dejanju prepoznal iskreno materinsko ljubezen ter dojenčka vrnil pravi materi.

Zgodovina žal nenehno dokazuje, da kraljev Salomonov ni veliko. Pravzaprav jih sploh ni, vsaj ne v sodniškem poklicu. Žal je tudi pravi kralj Salomon v svojem kasnejšem življenju zapadel v različne hude pregrehe, s čimer je nase in na svoje ljudstvo priklical Božjo kazen. Svetopisemska zgodba tako svari pred človeško prevzetnostjo, objestnostjo ali pohlepom, saj vse te in podobne negativne lastnosti vodijo človeka in človeštvo v propad. Nešteto je bilo doslej oblastnikov in sodnikov, ki se niso mogli upreti slasti svoje oblasti in so jo v škodo drugih zlorabili v sebične namene.

Sodobno moderno pravo, ki se integralno izraža skozi substanco in formo pravne države, upošteva vse te zgodovinske izkušnje na ta način, da vzpostavlja namesto vladavine sodnikov vladavino splošno veljavnih zakonov. Sodniki so torej zavezani in podrejeni zakonom. Pri tem si mora seveda zakonodajalec (parlament) vseskozi prizadevati, da so zakoni čim bolj jasni, pravični in koristni. Sodnik pa si mora prizadevati, da te zakone izvršuje v skladu z njihovimi normami ter po svoji najboljši vesti.

Takšen položaj sodnika predpostavlja, da je sodnik le človek, ki je spoznavno ter drugače omejen in zmotljiv. Sodnik torej ni Salomon. V študij prava, etike in še marsičesa lahko vloži ogromno časa in moči, pa bo še vedno nepopoln. Sodnik kot takšen tudi ne more biti popolnoma pravičen. Med drugim tudi ne zato, ker je pravičnost v marsičem razumu nedoumljiva in neizmerljiva, zato jo vsak človek in sodnik dojema nekoliko drugače, subjektivno. Tudi to pomanjkljivost želi odpraviti splošna zakonodaja, ki vzpostavlja splošna načela zakonitosti, enakopravnosti, nediskriminacije in še mnoga druga. Toda tudi zakon ni in ne more biti popoln. Le kako bi bil, če pa ga pišejo ljudje, predstavniki ljudstva, poslanci. Nepopoln sodnik torej izvaja nepopoln zakon v nepopolni družbi in za nepopolne pravne subjekte. Če k temu prištejemo še dejstvo, da je praktično vsak pravni primer zgodovinski dogodek, ki ga je v sodni dvorani že po naravi stvari nemogoče povsem avtentično rekonstruirati, potem nam počasi postane jasno, da na pravo le ne gre staviti preveč.

Pa vendar je pravo osrednji dejavnik obstoja in razvoja civilizirane družbe, sodnik pa temeljni steber prava in pravne države. Zato je treba sodnika spoštovati. V institucionalnem smislu. Torej kot nosilca sodne oblasti, ki mu je zaupano, da v imenu ljudstva ali države sodi v pravnih sporih. Idealno je, če spoštujemo tudi konkretnega sodnika. Kot osebnost. Lahko pa se nam zgodi, da nas nek konkretni sodnik razočara, ker morebiti menimo, da ni dovolj strokoven, pošten, prizadeven, odgovoren ali človečen. Vse to in še kaj ljudje pogosto očitamo sodnikom. Pogosto tudi zato, ker izgubimo pravni spor in zato iz utemeljenih ali neutemeljenih razlogov krivimo sodnika. Ali pa zato, ker tako slišimo od drugih…

Sodnik mora znati takšno kritiko sprejeti in prenesti. To je cena, ki jo mora plačati za svoj po-klic. Le-ta po zahtevnosti in odgovornosti presega mnoge druge poklice. Sodniški poklic je poslanstvo, ki terja veliko znanja, odgovornosti ter pravnega in etičnega čuta. Ob tem se mora sodnik zavedati, da bo, kot rečeno, že zaradi narave svojega dela vedno tudi tarča številnih kritik. Resne in utemeljene kritike mora sodnik premisliti ter se nato truditi odpraviti svoje napake. Primitivne, žaljive in drugačne neargumentirane ter neutemeljene obtožbe pa mora dostojanstveno zavrniti, v sodni dvorani tudi z izrekom ustreznih sankcij, izven sodne dvorane pa predvsem tako, da se na njih ne ozira. To in vse ostalo je del »igre«, ki jo implicira pravna država.

Vsekakor pa ni, vsem pomanjkljivostim sodstva navkljub, del pravne države kakršnokoli nasilje nad sodniki. Bombni napad na sodnico in njeno družino v začetku prejšnjega tedna je skrajni primer takšnega nesprejemljivega nasilja. Ko me je pred dnevi novinarka Večera vprašala, komu morajo glasno zvoniti alarmni zvonci, ko pri sodnici eksplodira, sem odgovoril: »Vsem državljanom.« Prav vsem! Kajti, če danes pristanemo na nasilje zoper sodnika, bomo morebiti jutri na enak način pristali na nasilje zoper kakega poslanca, direktorja, učitelja, policista… in na koncu bomo nasilja deležni tudi sami. Poleg tega je treba sodnika pred nasilnimi dejanji še posebej varovati tudi na institucionalni in simbolni ravni, kajti s sodnikom stoji in pade pravna država.

Seveda tudi v prihodnje ni mogoče povsem preprečiti, da ne bi tu ali tam kakšen prizadeti državljan uporabil katere od hujših oblik nasilja zoper kakega predstavnika oblasti ali institucijo. Toda takim dejanjem se moramo na načelni ravni vseskozi in sproti skupno postavljati po robu. Jasno in glasno moramo povzdigniti glas zoper (takšno) nasilje. Kritika nosilcev javnih funkcij in drugih posameznikov je lahko ostra in neposredna, toda izražati jo je treba na miren in čim bolj dostojanstven način. V hipu, ko izrazimo podporo nasilju, ali ko se k njemu celo sami zatečemo, smo sebi, svojim otrokom in drugim najbližjim ter družbi kot celoti začeli rušiti temelje sožitja. Mir in varnost sta dve ključni družbeni vrednoti, ki se ju morebiti v Sloveniji, kjer zaenkrat nismo izpostavljeni širši nevarnosti terorizma, oboroženih spopadov in podobnih nasilnih dejanj, premalo zavedamo. Zavedati se moramo, da je kultura miru in nenasilja, ki jo kot vrednoto omenja tudi slovenska ustava, pomembna a krhka dobrina.

Naj končam s sodniki. Ena najtežjih prioritetnih nalog slovenske države bi morala biti vzpostavitev (bistveno večjega) zaupanja v sodstvo. Tu morajo verjetno največ postoriti sodniki sami. Kakšen Salomon na vrhu sodne piramide in še kje bi jim tu nadvse koristil. S prizadevanjem za izboljšanje zakonodaje – po kateri sodniki sodijo – jim morata pri tem stati ob strani parlament in vlada. Predvsem pa je pomembno, da delež k temu prispevamo vsi pravniki, novinarji in drugi, in sicer tudi tako, da državljanom čim bolj objektivno predstavimo pomen tretje veje oblasti ter realno situacijo v slovenskem sodstvu.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

V zadnjem času je slovensko vlado v zvezi z reševanjem mejnega vprašanja javno podprlo in kritiziralo kar nekaj izobražencev, seveda pa se javna razprava o tej vroči temi vedno bolj razplamteva tudi med politiki in laično javnostjo. Pri tem je zanimivo, kako se pri nas nekateri trudijo biti pošteni, objektivni in koristni tako, da v dnevnih časopisih pojasnjujejo, kako Slovenija kot takšna nikoli ni imela stika z odprtim morjem in kako je treba sporazum, ki sta ga ob pomoči različnih akterjev oblikovala predsednik slovenske vlade Pahor in predsednica hrvaške vlade Kosorjeva, čim prej podpisati že samo zato, da se ta spor, ki zastruplja odnose med obema državama, končno umakne z dnevnega reda.

Tudi Bill Clinton, bivši predsednik ZDA, je v svojem sobotnem predavanju povabljencem Diners Cluba Slovenije in članom Ameriške gospodarske zbornice med drugim navrgel misel o tem, da se moramo Slovenci zavedati, da lahko mejni spor s Hrvaško rešimo le tako, da bo vsaka država malo popustila oziroma nekaj izgubila, kar je Clinton pospremil še z znano formulo o win-win situaciji, tj. o takšnem pristopu k reševanju sporov, v katerem ni nihče absolutni zmagovalec ali absolutni poraženec.

Bill Clinton je vsekakor markantna svetovna osebnost, ki se je že pred desetimi leti, ko je kot predsednik obiskal Slovenijo, zelo močno vtisnila v srca velike večine Slovencev. Njegov sobotni govor je bil inspirativen in vrednostno pozitivno orientiran. Le omenjena opomba o slovensko–hrvaškem mejnem sporu je bila nekoliko nenavadna, saj očitno ni sodila v kontekst globalnih problemov, ki so bila osrednja tema predavanja. Je to le dokaz vse pogostejših trditev, da stojijo za sporazumevanjem o mejnem vprašanju sedaj ZDA, ki pomagajo in po potrebi »usmerjajo« voditelje Slovenije in Hrvaške? Ali EU tu sploh še igra pomembnejšo vlogo? Kakorkoli že, ne morem se otresti misli, da je sedanja velika samozavest predsednika naše vlade nekako pogojena s tem, da stojijo za omenjenim procesom veliki igralci, ki naj bi nam Slovencem očitno želeli pomagati pri uveljavitvi za nas najboljše možne rešitve.

Toda ali nismo spet naivni. Zakaj pa bi denimo ZDA želele Sloveniji pomagati bolj kot Hrvaški? Hrvaška je članica Nato pakta, bodoča članica EU in (še posebej v tem času) dežela s pomembnejšim geostrateškim položajem od Slovenije. Poleg tega ima Hrvaška čudovito morje in druge dobrine, ki jih nesebično ponuja marsikateremu pomembnemu gostu iz držav EU ali iz ZDA. Seveda ima tudi mnogo številčnejše stike s politiki, gospodarstveniki in drugimi pomembnimi osebami v omenjenih okoljih, kot pa to velja za Slovenijo, ki se očitno še ni dodobra naučila niti nekaterih začetniških mednarodnih veščin (npr. intenzivnega pravočasnega obveščanja in lobiranja za svoje nacionalne interese). Ob vsem tem si res težko predstavljam, da bodo v primeru ostrejših nesoglasij med predstavniki Slovenije in Hrvaške te velike sile iz ozadja kakorkoli bolj »razumevajoče« do Slovenije kot do Hrvaške. Nasprotno, če bomo Slovenci nadaljevali s sedanjo politiko, bomo na koncu spet morali popustiti predvsem mi, kajti Hrvati so bolj temperamentni, odločni in pogosto tudi ostri, zato je seveda za tiste mednarodne posrednike v ozadju, ki jim gre pač za to, da se spor čim prej reši, veliko lažje in prijetneje malce močneje pritisniti na Slovence, ki s svojo popustljivostjo oziroma »pridnostjo« radi ugajamo velikim.

Pred časom sem bil opozorjen na ugotovitve izvrstnega psihologa, ki meni, da slovenski kolektivni karakter med drugim zaznamuje tudi koncept »pridnosti«. Že otrokom vcepljamo kot eno temeljnih nalog in vrednot, da so »pridni«. To običajno pomeni, da (naj) storijo, kar jim rečemo, da so mirni, tihi, uslužni, podredljivi ipd. Vedno bolj razumem, da je koncept pridnosti, če se z njim pretirava – in Slovenci z njim pretiravamo – škodljiv za razvoj posameznika. Ubija mu čut za osebnostno avtonomijo, kreativnost in samozavest. V tem pogledu je sicer današnja mladina že nekoliko na boljšem, saj s svojo relativno visoko (prirojeno?!) samozavestjo (žal pogosto tudi z aroganco oziroma domišljavostjo) preprosto ignorira velik del zahtev staršev, šole in drugih po »pridnosti«. Odrasli pa smo še vedno nekako pretežno v tej zgodbi. Tako so tudi mnogi naši politiki, ki so nasproti domači javnosti in drugim politikom zelo samozavestni (žal tudi tu pogosto prihaja do negativnih skrajnosti, npr. do arogance ali odsotnosti samokritičnosti), nasproti večjim, svetovnim »igralcem«, v katerih očitno podzavestno zaznavajo nekakšen lik očeta ali matere, izrazito »pridni«.

Ta pridnost se sedaj očitno seli tudi med tiste intelektualce, ki želijo tako ugajati neki višji (svetovni) instanci, da se jim zdi predvsem pomembno pozivati, da čim prej pristanemo ne sedanji sporazum o arbitraži ter tako prispevamo k dobremu ozračju, ki se je v zadnjih tednih razvilo med Slovenijo in Hrvaško. In spet se čudim. Kot da lahko nekaj dni smehljanja in trepljanja dveh predsednikov vlad naenkrat bistveno spremeni odnose med dvema državama in njunimi državljani. Kratkoročno zagotovo. O tem ni dvoma. Toda dolgoročno? Ali nas bodo Hrvati bolj cenili oziroma spoštovali, če jim še nadalje popuščamo pri zadevah, do katerih (po našem široko prevladujočem mnenju) niso upravičeni? Ali nas bodo bolj spoštovale ZDA in članice EU? Ali pa bodo morda že hip zatem, ko bodo neupravičeno in na našo škodo dosegli svoje, pomislili na kaj drugega, v čemer jim lahko spet pridno ugodimo?

Da ne bo pomote. Tudi sam si nadvse želim dobrososedskih odnosov. Soglašam tudi s tem, da mora pri iskanju rešitve za mejni spor vsakdo kje popustiti. Toda tudi popuščanje ima svoje meje. Če Slovenci popustimo tako, da na koncu nimamo niti priznanega neposrednega stika našega teritorialnega morja z mednarodnim morjem, potem smo izgubili praktično vse. Hrvati pa praktično ničesar; nasprotno, ponovno so celo pridobili.

Če drži navedba, da je v arbitražnem sporazumu določeno, da je naloga arbitražnega sodišča določiti »stik Slovenije z odprtim morjem«, to pomeni – tako so me podučili tudi mednarodni pravniki – da s tem Sloveniji še ni zagotovljeno, da se bo njeno teritorialno morje po takšnem ali drugačnem plovnem morskem prehodu (»kanalu«) neposredno stikalo z odprtim morjem. To je le ena od možnih rešitev, do katere lahko privede arbitražno razsojanje. Takšen stik lahko pomeni tudi, da bo Sloveniji Hrvaška morala dopustiti nekakšno »služnost« prehoda preko svojega, tj. hrvaškega teritorialnega morja, ali pa da bosta imeli nad prehodom obe državi nekakšno skupno »upravljavsko oblast«. Takšni rešitvi pa sta za Sloveniji bistveno premalo. To pomeni, da je arbitraža ob takšnem arbitražnem sporazumu za Slovenijo bistveno večje tveganje kot za Hrvaško. Slovenija lahko namreč z neustrezno odločitvijo arbitraže izgubi stik svojih teritorialnih voda z odprtim morjem, kar je za nas zagotovo neprimerno bolj tragično, kot pa je lahko za Hrvaško tragično pripoznanje pravice Slovenije do stika njenega teritorialnega morja z odprtim morjem.

Seveda gre tu tudi za psihologijo. Medtem ko Hrvati skoraj brez izjeme odločno zagovarjajo nekatera stališča, ki so za Slovenijo nesprejemljiva, se Slovenci s pravim užitkom delimo na »zelo pridne« in »manj pridne«. Hrvati postavljajo maksimalistične zahteve ter si z gradnjo hotelov, drugih objektov in na druge načine dejansko prisvajajo ozemlje v Piranskem zalivu, ki si ga po našem mnenju ne bi smeli, mi pa to bolj ali manj mirno opazujemo in morebiti celo naivno mislimo, da bo arbitraža ugotovila, da je kaj od tega tudi slovensko ter ukazala hrvaški strani, da poruši hotele ali jih prepusti v last in upravljanje slovenski strani.

Trenutno smo v nezavidljivem položaju. Ker sem to pretežno opisal že v prejšnji kolumni, naj le še dodam, da se lahko v prihodnjih dneh zgodi, da bodo Hrvati ratificirali arbitražni sporazum, ki predstavlja za Slovenijo, ob vseh njenih trenutnih pogajalskih in drugih slabostih, veliko tveganje. Takšna situacija bo izjemno težka, saj bomo med kladivom in nakovalom. Na eni strani bodo ZDA in (mnoge članice) EU pričakovale in morebiti že kar »zahtevale« takojšnjo slovensko ratifikacijo, na drugi strani pa nam bo verjetno dokončno postalo jasno, kako veliko tveganje je lahko takšna ratifikacija za slovenski nacionalni interes.

Naj zaključim takole: Smo kjer smo. Iskati krivca za vse zamujene priložnosti ta hip ni več niti smiselno niti produktivno. V prihodnjih dneh, tednih in mesecih moramo v zvezi z mejnim vprašanjem na eni strani preprečiti skrajne populistične nastope, ki nas lahko osmešijo in razvrednotijo pred mednarodno in hrvaško javnostjo, po drugi strani pa moramo zelo natančno preučiti, kam nas vodi podpis arbitražnega sporazuma. Tu moramo preseči delitev na koalicijo in opozicijo ter vse druge strankarske, ideološke in podobne delitve! Tu se Slovenci ne smemo zanašati na druge, pač pa le nase, kajti nihče se ne bo potrudil za nas, če se ne bomo najprej sami.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Morebiti je najbolj ilustrativen primer za naš odnos do lastne države in do sosednje države Hrvaške srečanje našega predsednika vlade s predsednico vlade Hrvaške na hrvaškem dvorcu Trakoščan, v začetku letošnjega avgusta. Tam so poleg hrvaške zastave izobesili nekaj na videz podobnega slovenski zastavi. Na fotografiji v takratni izdaji časopisa Večer je lepo razvidno, da so našo zastavo Hrvati obrnili narobe, nanjo pa so v napačnih proporcih in na napačno mesto namestili »slovenski« grb. Poslanec Zmago Jelinčič je takrat ob tem utemeljeno protestiral in navedel (tega s fotografije nisem mogel sam razbrati), da naj bi Hrvati celjske zvezde v našem grbu celo zamenjali z Davidovimi.

Takrat bi se moral slovenski predsednik vlade in vsa njegova delegacija pred tem zmazkom ustaviti in lepo mirno opozoriti, da bodo počakali na opravičilo gostitelja in zamenjavo napačne zastave s slovensko državno zastavo (verjetno jo Hrvati po 18 letih naše samostojnosti že poznajo). Kakšen bolj temperamenten predsednik slovenske vlade bi morebiti iz vsega tega naredil celo škandal. Ker tudi sam nisem nagnjen k povzročanju škandalov, bi me kot državljana in profesorja prava povsem potolažilo že to, da so Hrvati priznali napako, se opravičili in nato skupaj z našim predsednikom vlade in njegovimi spremljevalci v dobrem vzdušju nadaljevali z razgovori in drugimi aktivnostmi.

Seveda se ni zgodilo nič takega. Nobenega protesta z naše strani. Nobenega opravičila in zamenjave zmazka z našo zastavo s strani Hrvatov. Nič!

Moja mlajša kolegica s pravne fakultete je v uvodniku Pravne prakse nedavno zapisala, da v mednarodnem pravu ne velja le načelo pacta sunt servanda (dogovore oziroma pogodbe je treba spoštovati), pač pa tudi acta sunt servanda. K slednjemu je dodala, da je v tem smislu mednarodnopravno zavezujoča tudi nedavna izjava predsednice hrvaške vlade Jadranke Kosor o tem, da hrvaška vlada nobenih hrvaških aktov v prihodnje ne bo razlagala tako, kot da prejudicirajo mejno vprašanje s Slovenijo. Če k temu prištejem še ves optimizem aktualne slovenske vlade, da smo s Hrvati tokrat resnično na najboljši poti k rešitvi mejnega vprašanja, potem se res lahko samo še čudim.

Kar naenkrat nas želijo politiki in mednarodni pravniki (ki jih žal premoremo bore malo) prepričati, da tokrat Hrvati s svojimi obljubami mislijo povsem zares. Če to drži, bom čez nekaj mesecev ali let na tole svoje pisanje gledal nekoliko osramočen, vendar kljub temu nadvse zadovoljen, saj bo mejno vprašanje takrat že rešeno v zadovoljstvo obeh držav. Če bodo namreč Hrvati svoje obljube izpolnili in se bo ozračje prijateljstva in zaupanja med nami in njimi krepilo ter realiziralo v pošteni razmejitvi med državama na morju in kopnem, potem bomo sedanjima vladama obeh držav zaploskali in ju z zlatimi črkami navedli v zgodovino. Takšen sporazum bi namreč pomenil tudi širšo otoplitev odnosov med državljani obeh držav, ki s(m)o ta hip do neke mere že kar zastrupljeni s političnimi in drugimi manipulacijami glede mejnih in nekaterih drugih vprašanj.

Toda pomislimo. Če se kar naenkrat tako dobro razumemo, zakaj se potem o meji medsebojno neposredno, tj. dvostransko (bilateralno) takoj ne dogovorimo. Nenazadnje smo leta in leta poslušali zgodbe o strokovni komisiji in politikih, ki naj bi se bili resno pogovarjali o teh zadevah. To bi moralo po vsem tem času pomeniti, da so vse možne rešitve spora že bolj ali manj pravno izdelane in mora pač politika le še izbrati najsprejemljivejšo za obe strani. Morda s kakšnimi manjšimi popravki – toda to je potem le še stvar nekaj mesecev strokovnih in političnih pogajanj.

Žal gre po mojem prepričanju za povsem drugačno situacijo. Najprej lahko vidimo, da se naše dosedanje vlade tega vprašanja večinoma niso lotevale dovolj resno in osredotočeno. Še posebej v zadnjih letih jih je veliko bolj zanimal svet, EU, problemi v Aziji in še marsikje. Prav. Tudi to je pomembno. Toda tako zanemarjati naše ključno obmejno vprašanje je pod vsakim nivojem uresničevanja nacionalnih interesov. Slovenija očitno še sploh ni razvila niti jasne strategije za reševanje tega vprašanja. Tako smo tudi v času prejšnje in sedanje vlade priča stalnim improvizacijam. Nekaj časa se sklicujemo na sporazum Račan – Drnovšek, potem že skoraj pristanemo na jurisdikcijo mednarodnega sodišča v Haagu, nato ugotovimo, da je edina prava možnost arbitraža, vmes poskušamo doseči dogovor o mediaciji, tu in tam pomislimo tudi na možnost dvostranskega dogovora, vseskozi pa verjamemo Hrvatom, da bodo spoštovali stanje z dne 25.6.1991, čeprav ti v praksi te svoje obljube nenehno in očitno kršijo. Da raje ne govorim o še nerešenih vprašanjih razumevanja »stika z odprtim morjem« in »načela pravičnosti«. Ali denimo o tem, da naj bi bil odločilni (»najbolj neodvisni«) član arbitražnega telesa mednarodni sodnik s sodišča v Haagu, za katerega je težko pričakovati, da bo naklonjen reševanju spora po načelu t.i. zunanje pravičnosti, za katerega se zavzema Slovenija.

Vse to in še kaj nazorno kaže, da bi si morali ta hip naši politiki očitno vzeti daljši čas za resen premislek. Doslej sem se sicer ves čas pridruževal vsem, ki s(m)o menili, da je čas pred vstopom Hrvaške v EU za nas pogajalsko najbolj ugoden, vendar pa zdaj ugotavljam, da smo vse naše tovrstne adute žal lahkomiselno zapravili in se v pogajalskem smislu postavili celo nekaj korakov nazaj. Pri tem je zanimivo, da se nam v zvezi s tem hrvaški predsednik države posmehuje z izjavo, da nam je hrvaška predsednica vlade »zabila gol«, naši najvišji politični predstavniki pa menijo, da je zadeva za nas kar najbolj ugodna.

Če smo se odločili, da Hrvaško v pristopnih pogajanjih z EU blokiramo (tudi) na tistih področjih, na katerih so nekateri veljavni hrvaški akti po naši oceni prejudicirali mejno vprašanje s Slovenijo, potem bi morali s to blokado misliti resno. Če bi z njo mislili resno, je ne bi nikakor smeli umakniti zgolj na podlagi izjave (predsednice) hrvaške vlade, s katero se ta vlada zavezuje, da omenjenih aktov ne bo interpretirala tako, kot da prejudicirajo mejo med Slovenijo in Hrvaško. Sveta preproščina! Akti veljajo v isti vsebini še naprej, mi pa naj si sedaj mislimo, da jih bodo Hrvati (in s tem mislim predvsem na hrvaški parlament in vse bodoče hrvaške vlade) tudi čez tri, pet ali dvajset let razlagali tako, kot je sedaj v nekem na hitro spisanem pismu obljubila gospa Jadranka Kosor. Tolažimo (naj) se s tem, da takšne izjave mednarodnopravno zavezujejo (acta sunt servanda). Kot da ne bi bil pred leti že podpisan(!) sporazum med predsednikoma vlad obeh držav (sporazum Drnovšek – Račan), ki ga je najprej ignoriral in burno kritiziral hrvaški parlament, nato pa smo se mu odrekli še sami. Kje je tu mednarodnopravna zaveza?

Morebitni sporazum o arbitraži morata ratificirati parlamenta obeh držav. Če npr. hrvaški parlament takega sporazuma ne ratificira, padejo vse sedanje obljube hrvaške vlade (spet) v vodo. Če ga ne ratificira naš Državni zbor, sporazum prav tako ne stopi v veljavo, pri čemer lahko tudi naš Državni zbor to stori v nasprotju z določenimi predhodnimi zavezami s strani naše vlade. Kakorkoli že, Hrvati so dosegli umik naših pridržkov, v zameno pa nimamo čisto nobenega čvrstega zagotovila, da se bodo držali sedanjih obljub predsednice hrvaške vlade ter da nam bo to kakorkoli pomagalo pri iskanju korektne rešitve mejnega spora. Nasprotno, Hrvaški in EU smo dali nov signal, da se da z nami vedno pogoditi, in sicer tako, da se uklonimo želji drugih. Pri tem si seveda ne delajmo iluzij, da je za predstavnike EU naš mejni spor kakorkoli pomemben. Za njih je to le objektivna ovira na poti pridružitve Hrvaške v EU. To oviro želijo čim prej odstraniti in so zato naše visoke predstavnike pripravljeni na vse načine hvaliti in prijazno trepljati po rami, samo da že enkrat nehajo »komplicirati«. S Hrvati, ki so od nas politično bolj zvijačni in mednarodno izkušeni, jim v tem pogledu ne gre tako gladko, zato se pač na ta način osredotočajo v večji meri na nas.

Glede zakona o ratifikaciji mednarodnega sporazuma o arbitraži v zvezi z mejnim vprašanjem je mogoče zahtevati zakonodajni referendum. Zahteva ga lahko najmanj trideset poslancev, 40.000 volivcev ali Državni svet. Takšnemu referendumu nisem naklonjen. Vendar pa naj opozorim, da to ni referendum o sprejemu Hrvaške v EU. Slednjemu referendumu bi nasprotoval zelo odločno, saj bi nedvomno v marsičem prizadel hrvaške državljane. Po nepotrebnem bi (še) poslabšal naše sosedske odnose. Po drugi strani pa bi bil referendum zgolj o tem, ali je nek arbitražni sporazum o določanju meje primeren in ustrezno sestavljen, povsem drugačne narave. Tu bi državljani odločali le o primernosti in kakovosti nekega mednarodnega akta. Seveda je tudi o takšni materiji državljanom težko presojati. Toda če bi nastal resen in utemeljen dvom o vsebini takšnega sporazuma, se tudi sam zakonodajnemu referendumu ne morem povsem odreči kot zadnji možni varovalki pred morebitno preveliko »velikodušnostjo« naše vladne politike na račun slovenskega nacionalnega interesa, ki ga predstavlja neposredna povezanost slovenskega morja z odprtim morjem.

Naj zaključim s tremi strnjenimi mislimi.

Prvič, natančna opredelitev morske in kopenske meje med Slovenijo in Hrvaško je nujna. Ideje o nekakšnem kondominiju, tj. o skupnem upraviteljstvu nad Piranskim zalivom brez začrtane državne meje, so naivne in škodljive. Državne meje morajo biti jasno določene. Če niso, to odpira prostor za nenehne manjše spore in težave, v kakih bolj dramatičnih mednarodnih okoliščinah pa lahko vodi celo v oboroženi spopad.

Drugič, v prihodnjih mesecih bo moral v zvezi z obravnavano problematiko pomembno in odgovorno vlogo odigrati naš Državni zbor. Če opozorila, ki terjajo ponovni tehten premislek celotne situacije ne bodo zalegla (in bojim se, da ne bodo), lahko v tem pogledu kako radikalno slovensko napako na dostojen in legitimen način prepreči le še Državni zbor. Kot rečeno, obstaja tudi možnost razpisa referenduma, toda tu potem ni več toliko dostojnosti, saj daje referendumska kampanja veliko prostora političnemu populizmu in manipulaciji.

Tretjič, pojavljajo se domneve o zakulisnih pritiskih EU, ZDA in še koga na našo vlado, da Hrvaški omogoči čimprejšnji vstop v EU. Če morda taki pritiski obstajajo in se morebiti nanašajo tudi na način in vsebino reševanja mejnega spora med Slovenijo in Hrvaško, se jim mora naša politika družno in odločno postaviti po robu. Tu ne smemo kloniti. Vsem našim pravim in nominalnim prijateljem je to pač treba v tem primeru dati jasno na znanje.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Ko na pravni fakulteti študente poučujem o temeljnih prvinah pojma države, jim skušam z različnimi ponazoritvami prikazati, da prvine državnosti niso kakorkoli apriorno količinsko določljive. Vprašajmo se, koliko prebivalcev ali ozemlja je potrebnih za ustanovitev države. Če pogledamo t.i. žepne državice (Vatikan, Monaco, Andora, Liechtenstein itd.) vidimo, da sta lahko državno ozemlje in število prebivalcev zelo majhna. Mnoge etnične entitete, ki zajemajo več ozemlja in prebivalstva (npr. Čečenija, Tibet) si zaradi političnih razlogov ne morejo izboriti lastne državnosti. Mogoča so tudi obratna (ne)sorazmerja. Tako imata denimo Mongolija in Kanada zelo veliko ozemlja glede na število prebivalstva.


Kakorkoli vse skupaj obračamo, pridemo vedno do ugotovitve, da je kljub nekaterim širše sprejetim merilom državnosti (sem sodijo predvsem: prebivalstvo, ozemlje, pravno organizirana oblast in mednarodno priznanje), ustanovitev vsake konkretne države splet najrazličnejših političnih, ekonomskih, obrambnih, nacionalnih, religioznih in drugih dejavnikov. Pri vsem tem je v družbeni realnosti odločilna predvsem politična, ekonomska in vojaška moč. Vsa sklicevanja na naravnopravno ali mednarodnopravno priznano pravico ljudstev ali narodov do samoodločbe ne pomaga kaj dosti, če se denimo svetovne ali regionalne velesile odločijo nekemu narodu preprečiti ustanovitev lastne države. Po drugi strani pa seveda močna narodna hrepenenja po lastni državi niso muhe enodnevnice, zato jih je težko zatreti na daljši rok. Družbene spremembe prej ali slej ustvarijo priliko, ki jo različni narodi izkoristijo ter si ob naslonitvi na novonastala politična zavezništva priborijo svoje države (v naši bližini je takšen primer Kosovo).


Država ni namenjena sama sebi, pač pa svoji konstitutivni nacionalni in ljudski entiteti. Če se denimo vprašamo, ali je bila vzpostavitev državne suverenosti Slovenije ali Črna gore smiselna, se seveda s tem sprašujemo, ali sta oziroma bosta ustanovitvi obeh držav prinesli ljudem, ki v njih živijo boljše življenje. Vprašanje si lahko zastavimo tudi na omenjeni lapidaren način, tj. ali se ustanovitev takšnih relativno majhnih držav »splača«.


Pri odgovoru na tako zastavljeno vprašanje je nujno treba razmišljati večrazežnostno in hkrati vserazsežnostno (holistično). Čeprav je morebiti naš prvi, avtomatičen odziv na tako zastavljeno vprašanje pretežno ekonomističen, je v resnici zadeva bistveno bolj zapletena. Ekonomski pogled je seveda za povprečnega človeka nadvse pomemben, zato je merilo uspešnosti neke države v prvi vrsti, ali ljudje v njej dobijo zaposlitev in zaslužene plače, ali si lahko privoščijo temeljne življenjske potrebščine in sčasoma tudi druge pomembne dobrine, npr. avto ali stanovanje. Tu so seveda potem še vprašanja davčnih obremenitev, socialnih storitev in ugodnosti in še marsikaj v zvezi z življenjskim standardom ter ekonomsko in socialno pravičnostjo.


Toda ob takšni povprečni vsakodnevni usmerjenosti, v potrošniški družbi pa pogosto že kar obsedenosti z materialnimi dobrinami, ljudje pogosto pozabimo, da se država »splača« ali »ne splača« tudi zaradi številnih drugih razlogov. Eden najpomembnejših je zagotovo varnostni razlog. Če se v svoji državi ne počutiš varnega, bodisi zaradi nenehnih groženj naravnih nesreč, vojn, ali pa zaradi kakih mafijskih in drugačnih kriminalnih združb, potem ti tudi materialno bogastvo ne pomeni več veliko. Če se nenehno bojiš za svojo varnost in zdravje, ali za varnost in zdravje svojih otrok, si za varnejše in bolj zdravo okolje pripravljen žrtvovati tudi marsikaj materialnega.


Pomemben razlog za prijetno bivanje v državi je denimo tudi stopnja v njej prevladujoče politične, nacionalne, verske, rasne, spolne in drugačne tolerance. Če si v svoji državi zaradi svojega spola, ali zaradi svoje narodne, rasne ali verske pripadnosti zaničevan in diskriminiran, potem v taki državi ne boš rad živel, četudi bi lahko v njej pridobil veliko materialnih dobrin. Prav tako država ne more biti prijetna, če jo vodijo voditelji, ki so denimo neumni, koruptivni, zlobni ali kako drugače negativizirani.


Na oceno o tem, ali se neka država »splača« vplivajo še drugi kriteriji oziroma dejavniki, ki jih tu ni mogoče sistematično opisovati (naravne danosti ozemlja, kulturna razvitost itd.). Zavedati pa se je treba, da so vsi navedeni in drugi kriteriji subjektivni in relativni. Tako je za netolerantno osebo najboljša netolerantna država, za divjega tajkuna pa takšna, ki mu dopušča protipravno bogatenje. Na podoben način je mogoče relativizirati vsa druga merila in razloge za ustanovitev in obstoj neke države.


Pred slovensko osamosvojitvijo so mnogi menili, da je Slovenija premajhna za samostojno državo. Samostojnost naj bi Slovenijo vodila v ekonomske in druge težave. Naša dežela pač ni kak velikanski rezervoar nafte, zemeljskega plina, dragocenih rudnin, prestižnih svetovnih bank ali igralnic. Po osemnajstih letih lastne države nam je že povsem jasno, da je naša majhna država zelo draga in da lahko solidno (pre)živimo le s pametno naravnano gospodarsko in finančno politiko (proračun, davki itd.), z visoko stopnjo znanja in inventivnosti, s kvalitetnim načrtovanjem in vodenjem ter nenazadnje s poštenim delom, pri čemer moramo še posebej varovati in po pameti izkoriščati naše naravno okolje.


Osebno sem prepričan, da se je osamosvojitev Slovenije »splačala« in da se lahko naša država »splača« tudi v prihodnje. Realna alternativa je oziroma bi bila bistveno slabša. Kljub številnim specifičnim težavam, ki jih ima Slovenija kot manjša država, smo njeni državljani zagotovo zmožni do te mere izkoristiti vse naše naravne, intelektualne, kulturne in druge družbene danosti in potenciale, da se lahko nam in našim bodočim rodovom Slovenija tudi v prihodnje močno »splača«. Na tej poti je in bo seveda zelo pomembno, kako se bo na izzive časa odzivala Evropska unija (EU), v katero smo vedno bolj vpeti. Toda ne glede na prihodnje procese še tesnejšega povezovanja in sodelovanja v okviru EU, na katero smo že prenesli dobršen del državne suverenosti, bomo Slovenci vedno morali najprej znati poskrbeti sami zase. Tako kot mora vsak posameznik, če želi biti dober in koristen član družine, delovnega kolektiva, društva ali države, najprej poskrbeti za pozitiven razvoj lastne osebnosti.


Težava je v tem, da smo lahko danes Slovenci resno zaskrbljeni sami nad sabo. Marsikaj tistega, s čimer smo se nekoč postavljali pred drugimi narodi, postopno izgubljamo oziroma zapravljamo. Če smo se nekoč ponašali s svojo delovno vnemo in kakovostjo, se danes ponašamo z vedno bolj zaničljivim odnosom do dela in vedno bolj primitivnim poveličevanjem bogatenja na račun drugih ter izkoriščanja narave in družbe za svoje egoistične namene. Beseda poštenost je v vsakdanji uporabi povsem izgubila svoj osnovni pomen in funkcijo ter postala oznaka za naivnost ali neumnost. Vodenje države, podjetja ali česa drugega je izgubilo dobršen del svoje temeljne vsebine, ki je izražala čast in odgovornost, ter je postalo predvsem sredstvo za manipulacijo in osebno okoriščanje.


Saj ne, da bi ljudi in družbo preveč idealiziral. Človeške pomanjkljivosti so številne in nam predstavljajo vedno nove izzive na naši individualni in kolektivni poti samorealizacije. Toda če svojih resnično daleč pretiranih negativnih strasti Slovenci ne bomo začeli čim prej umirjati ter tehtnico družbenega razvoja postopno premikati v pozitivno smer, se nam naša država kmalu ne bo več resnično »splačala«.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Seveda to še zdaleč ni edina slovenska zgodba o neuspehu. Toda glede na izjemen družbeni pomen policije in policistov se mi zdi, da zasluži prav ta zgodba posebno pozornost. Če želimo živeti v bolj urejeni, bolj varni in nasploh bolj pravni državi moramo namreč skupno storiti vse, da policija pridobi tisti ugled in zaupanje, ki si ga - tako verjamem – želi velika večina Slovencev, tako državljanov kot policistov samih (z državljani in policisti mislim vseskozi na pripadnike obeh spolov).

Policijski poklic je eden izmed najtežjih. V njem se prepletajo težko združljive zahteve in visoki ideali. Policist mora biti po eni strani pripravljen vstopiti v nevarne situacije, v katerih lahko tvega celo življenje, po drugi strani pa mora imeti sposobnosti uradnika, ki se dobro spozna na določen del prava (kazenskega, prekrškovnega ipd.) ter obvlada različne praktične veščine (od pisanja zapisnika, do zavarovanja mesta nesreče ali preganjanja storilcev kaznivega dejanja). V prvem pogledu mora biti policist sposoben ravnati tudi nasilno, uporabiti orožje ter morebiti celo poškodovati, raniti ali ubiti človeka. V drugem pogledu pa mora biti sposoben spoštljivega in kulturnega odnosa do državljanov, pri čemer mora predvsem tudi varovati njihove temeljne in druge pravice.

Psihološko gledano je združevanje sposobnosti in znanj za tako različna ravnanja izredno zahtevno. Pri tem se seveda večkrat dogaja, da mora policist take psiho-fizične sposobnosti hkrati izkazati pri obravnavi iste osebe ali primera. Nek sprva povsem umirjen posameznik, ki ga denimo policist legitimira in izprašuje o določenih zadevah, se lahko nenadoma prelevi v nasilneža, ki ga je treba obvladati s silo. To terja pri policistu nenehno pripravljenost v obe smeri. Najprej mora biti sposoben svoj umirjeni pristop v hipu zamenjati z nasilnim (uradno: prisilnim), nato pa – kar je lahko še mnogo težje – svoj prisilni ukrep sproti nadzirati do te mere, da ne preraste v nepotrebno oziroma čezmerno nasilje ali krutost, pri čemer ga mora znati tudi prekiniti v hipu, ko je nasilnik obvladan.

Vsi vemo, kako je, ko se enkrat razburimo, ali se odzivamo na verbalni ali fizični napad. Takrat gremo s svojo jezo, z besedami in dejanji, pogosto vsaj nekoliko preko meje. Slednjega policist ne sme storiti, saj je za kaj takega pravno in moralno odgovoren, kar pomeni, da se od njega poleg zgoraj navedenih znanj in sposobnosti zahteva še izjemno visoka (bistveno nadpovprečna) mera psihološke zrelosti in uravnoteženosti. Slednje je za policista izjemno pomembno, saj ima vsakodnevno opravka s družbeno in individualno človeško patologijo.

Idealen policist bi moral biti skoraj nekakšen super-človek. Združevati bi moral različne vrste znanj in praktičnih sposobnosti (policijsko, pravno, uradniško, psihološko itd.). Ob vsem tem bi moral imeti visoko razvit občutek za etično ravnanje in za odgovornost do države in državljanov, ki jim služi. Vsi vemo, da se lahko povprečni policist – pri nas in drugod po svetu – takšnemu idealu približa le do neke mere. Tudi on je samo človek, z vsemi človeškimi omejitvami. Toda ta ugotovitev ne sme biti ali postati izgovor za to, da se policisti in policija odrečejo prizadevanjem za nenehno približevanje temu idealu.

Kot povprečni (povprečno razumen) državljan od policista ne pričakujem, da je super-človek. Vsekakor pa od njega upravičeno pričakujem, da se po najboljših močeh trudi biti takšna uradna oseba, ki ji bom zaupal in vanjo verjel, kadar bom ogrožen v svoji eksistenci in pravicah, ali kadar ga bom poklical zaradi varstva splošne varnosti ali pravic drugih. Takšnega policista, ki se iskreno trudi, si želim videti na potencialno nevarnih ulicah, parkih ali drugih delih mesta; ne le v avtu, ampak peš, tam kjer hodim tudi jaz. Želim si, da se obnaša dostojno in vliva meni in drugim državljanom občutek varnosti in zaupanja. Želim si, da čim pogosteje stoji ob tistih prometnih križiščih, kjer brezobzirni vozniki vsak dan drvijo skozi rdečo luč in močno ogrožajo pešce. Želim si, da pride na moj dom ali kamorkoli tja, kamor ga pokličem na pomoč. Želim si, da mi prihod policista ni bolj neprijeten od dogodka, zaradi katerega ga kličem. Želim si, da pokaže voljo in znanje pri reševanju težave, zaradi katere sem ga poklical. Nikakor pa si ne želim biti nekakšna žrtev policista, ki zaradi strahu pred dejanskim ukrepanjem ali zaradi privzgojene birokratske miselnosti misli le na to, kako bo v zapisnik stlačil čim več podatkov o nekom, ki ga je »zmotil«.

Žal prepogosto vidim in slišim, kako je vse drugače. Vsak dan opažam, skupaj z večino ljudi (s komerkoli se pogovarjam, mi potrdi, da ima enako izkušnjo), da se prometni policisti, verjetno po napotkih svojih nadrejenih, večinoma izogibajo tistih prometnih točk, ki so resnično nevarne. Predvsem križišč in prehodov za pešce, kjer so zaradi slovenske prometne nekulture (divjanje in nepotrpežljivost voznikov, vožnja skozi rdečo luč itd.) vsakodnevno močno ogroženi pešci, med njimi še posebej otroci. Ljudje mi nenehno potrjujejo, in takšna je žal tudi moja izkušnja, da policisti na radarje lovijo prehitre voznike predvsem tam, kjer je njim (policistom) to najlažje storiti in tako na hitro preliti nekaj denarja v proračun, ne pa tam, kjer je prekoračitev hitrosti lahko resnično zelo nevarna za življenje, varnost ali premoženje ljudi.

Če policist ob polnoči in ob dobri vidljivosti (jasna noč, mestna razsvetljava) na povsem prazni cesti skozi naselje ustavi voznika, ki ima pripet varnostni pas, ima vse potrebne dokumente in je trezen in spočit, ter ga s tristo evri in tremi kazenskimi točkami kaznuje, ker je vozil približno dvajset kilometrov preko omejitve, je to, oprostite izrazu, nepotrebno poniževanje državljana. Še posebej ker tu govorim o konkretnem primeru in državljanu, o dobrem prijatelju, ki je visoko izobražen, spodoben in pošten, poleg tega pa na splošno obziren in neagresiven voznik. Seveda so policisti za takšno svoje ravnanje pristojni in upravičeni. Toda vsakdo, ki ima izkušnje v prometu, ve, da v tem primeru voznik ni nikogar ogrožal. Če policisti pogosto gledajo čez prste vsem mogočim nasilnežem, tatovom in nenazadnje tudi različnim divjakom v prometu (kar je vsakodnevno očitno dejstvo), bi lahko v takšnem primeru uporabili vsaj nekoliko milejšo, bolj opozorilno sankcijo, ki bi jo moral za primere z olajševalnimi okoliščinami, zagotavljati tudi zakon. Govorim o enem primeru, vendar je podobnih veliko.

Ali imajo morebiti res prav tisti, ki opozarjajo, da se mnogi naši policisti (zdaj seveda ne govorim več le o prometni policiji) ne upajo obravnavati pravih kriminalcev, mafije in nasilnežev ter se zato raje zatekajo k obravnavi in kaznovanju miroljubnih in lepo vzgojenih državljanov? Ne morem zagotovo reči, v kolikšni meri to drži. Toda tako si misli večina ljudi, s katerimi se pogovarjam. Tudi moje izkušnje to vsaj deloma potrjujejo. Če gledamo televizijo in prebiramo časopise, nam vsem postane kar slabo, ko pomislimo, koliko korupcije in drugih vrst kriminala je neodkritega in nekaznovanega (seveda je treba ob tem odšteti tisti, vedno bolj naraščajoč del medijskega poročanja, ki je nekakovosten in zavajajoč, ter zaradi takšne svoje neprofesionalnosti povzroča škodo vsem nam, posebej pa tudi policiji in tožilstvu).

Da ne bo pomote. Za vse to še zdaleč niso krivi policisti. Oni so krivi le toliko, kolikor pozabljajo na ideal policista in se mu ne trudijo vsaj približevati. Krivi so toliko, kolikor se ne trudijo pokazati razumevanja do tistih storilcev manjših prekrškov (prometnih in drugih), ki so na splošno dobri državljani in ljudje. Takšni državljani imajo razvit občutek krivde in sramu, zato pri njih včasih milejša sankcija zaleže bolj kot strožja, še posebej če je pospremljena z strogim, vendar človečnim opozorilom policista. Takšnemu policistu potem zaupaš, ga ceniš in zato raje slediš njegovim opozorilom oziroma napotkom. Če pa je policist neselektivno uraden, brez posluha za življenjske nianse, potem bo sankcije izrekal kot nekakšen stroj, avtomat. Dejansko neenake situacije in ljudi bo obravnaval povsem enako. Takšen policist je ljudem pretirano odtujen, zato mu ne zaupajo, ga ne cenijo, in to ni dobro.

Krivi smo tudi državljani. Pogosto smo premalo samokritični. Ne zavedamo se dovolj, kako, denimo, z agresivnostjo v prometu ogrožamo druge. Prav tako se ne zavedamo, da smo pogosto zaradi svoje pasivnosti (so)krivi za korupcijo in kriminal ter za razmah splošne politične in pravne nekulture. Krivi smo tudi zato, ker ne upamo dovolj odločno in javno obsoditi naše politike za neustrezen odnos do urejanja organizacije in delovanja policije. Krivi smo, ker nas je strah vsega mogočega in se zato skrivamo pred lastno (so)odgovornostjo do sočloveka in družbe. Pogosto nismo ustrezno spoštljivi do policistov. Podcenjujemo jih, včasih se do njih vedemo celo nesramno. Tako ne bomo prišli nikamor. Tako državljani kot policisti moramo začeti spreminjati medsebojni odnos. Vsak pri sebi in vsaj manjši napredek bo kmalu viden.

Toda večjega napredka ne bo vse dotlej, dokler ne bodo svoje naloge opravile tudi vodstvene strukture družbe, ki so seveda prav tako (in celo v največji meri) sokrive za sedanje stanje. Dokler naši politiki policijo in državljane štejejo za nekakšne kmete na šahovnici, na kateri se sami vidijo v bistveno višjih in pomembnejših vlogah (žal je med njimi največ konjev in tekačev, in skoraj nobene trdnjave, kraljice ali kralja), toliko časa situacija ne bo bistveno boljša. Pri tem niti ni važno, kdo je v času od osamosvojitve dalje bolj odgovoren za neustrezno situacijo – parlament, vlada, ministri, direktorji policije, učitelji policijskih znanj in veščin, komandirji policijskih postaj ali policisti sami. Opisani negativen proces, ki je pred časom simbolno kulminiral v popolnem osmešenju policistov in države v zvezi z razvpitim primerom Strojan (spomnimo se, kako so t.i. vaške straže zaustavljale policijo in preiskovale policijske avtomobile), lahko resnično zaustavijo in preusmerijo v pozitivno smer le vsi skupaj, seveda ob ustrezni javni podpori državljanov.

Dokler policist ne bo čutil in verjel, da njegov poklic resnično nekaj velja ter da je za kakovostno in požrtvovalno opravljanje nalog tudi ustrezno nagrajen in cenjen vse dotlej, dokler politika z zakonodajo in drugimi ukrepi ne bo zagotovila resnično kakovostnega šolanja in delovanja (zadostnega števila) policistov, ter dokler mu njegovi nadrejeni ne bodo resnično stali ob strani. Seveda pa se mora ob tem tudi sam močno potruditi, da pridobi čim več znanja za svoj poklic ter da v njem izkazuje ne le policijsko moč in oblast, pač pa tudi ustrezne moralne in obče človeške kvalitete.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Število vseh navedenih in drugih »presnosnikov znanja« nenehno narašča. Pretok podatkov je ogromen in hiter (ažuren). Skorajda ni stvari, o kateri ne bi mogli zelo hitro, preko interneta, leksikona, telefona ali na kak drug način dobiti vsaj osnovne podatke.

Toda vse skupaj še zdaleč ni tako enostavno. Niti tako simpatično, kot se morebiti sliši. Takšen globalizem, odprtost in dostopnost znanja nosijo v sebi številne pasti. Količina in raznovrstnost najrazličnejših podatkov in sporočil, ki jih hote ali nehote prejemamo iz okolja, nam ne prinaša le vrednostno in razvojno pozitivnih stvari, pač pa tudi negativne.

Dobro, boste dejali, to smo že tisočkrat slišali. Drži. Vsi, ki uporabljamo internet, vemo, da lahko preko njega dostopamo do najsvetlejših ali najtemnejših stvari. Vsi, ki gledamo televizijo, poslušamo radio, ali beremo časopise se vsaj do neke mere zavedamo, da se nas tako dotaknejo številne ideološke, propagandne, nasilne in druge vsebine, ki škodijo naši pameti – seveda le toliko, kolikor si jo uspejo podrediti. Problem je seveda v tem, da smo kljub zavedanju o teh in drugih nevarnostih internetu, medijem, knjigam in drugim »prenosnikom« izpostavljeni v tolikšni meri, da se njihovemu propagandnemu vplivu v celoti ne moremo izogniti.

Četudi se pri branju časopisa ali revije, ali pri prebiranju novic preko interneta še tako osredotočamo zgolj na bolj ali manj »pametne« vsebine, si hkrati ne moremo pomagati, da ne bi prej ali slej prebrali tudi nekaj »neumnosti«, ki nam jih vsi ti viri permanentno in agresivno ponujajo na pogosto zelo opaznih mestih. Pri tem je seveda merilo »(ne)umnosti« zelo fluidno in relativno, saj se da o vsaki stvari pisati ali govoriti pametno ali neumno. Toda o tem tokrat ne želim govoriti. Bolj pomembno se mi zdi namreč vprašanje, ali lahko preko predavanj, knjig, revij in interneta sploh pridemo do znanja. Vprašanje, ki si ga namreč ljudje najpogosteje ne zastavljamo, je, ali je znanje na takšne načine sploh prenosljivo.

Odgovor se glasi: »Ne.« Znanja praviloma sploh ni moč prenašati, nikakor pa ne na takšne načine. Če preberemo neko poučno knjigo, to še nikakor ne pomeni, da smo osvojili znanje, o katerem govori. Proces učenja in spoznavanja je takšen, da se vedno dogaja v nas samih. Predavanje, knjiga, internet ali karkoli drugega so le impulzi, na katere se bodisi odzovemo bodisi ne. Nič in nihče ne more v nas neposredno vnesti neko znanje. No, obstajajo izjeme, namreč pri visoko razvitih duhovnih učiteljih, toda to zveni za povprečnega človeka kot znanstvena fantastika. Ostanimo zato pri nas, vsak pri sebi, in pomislimo, kako v resnici spoznavamo sebe in svet okoli nas.

Za lažje razumevanje naj uporabim prispodobo. Znanje je kot morje, do katerega ima vsak človek možen dostop, vendar pa se glede na naše predhodno življenje nahajamo na različnih mestih in razdaljah od njega. Nekateri s(m)o še daleč na celini, drugi že blizu obale, tretji s(m) že do kolen zabredli v vodo, četrti že dlje časa plavajo/mo na tem ali onem delu morja itd. Nihče od nas sicer ni sposoben doumeti in zaobseči morja (tj. Znanja) kot celote, toda vsakdo je morje že večkrat obiskal, se v njem namakal, plaval, ga nato v spominu odnesel s seboj na obalo in se kasneje k njemu in vanj spet vrnil, zaplaval… Učitelji, knjige, internet, mediji – vsi ti in drugi »informatorji« nam govorijo o različnih delih morja (o tistih, ki jih poznajo, ali o katerih so slišali), nam kažejo v smeri proti njemu, nam kažejo njegove risbe, slike, fotografije in filme, toda nič od tega ni morje samo. Besede in podobe torej niso morje, so le njegov bolj ali manj po(ne)srečen odsev ali zgolj namišljena predstava.

Ljudje se torej vsega naučimo sami. Seveda s pomočjo drugih. Toda ta pomoč ni prenos znanja. Ta pomoč nas le spodbuja, da se prebujamo, da sami najdemo znanje, ki je na voljo vsem ljudem – tako kot morje. Če je čas pravi, se nas bo neko sporočilo, nauk ali drugačen impulz takoj »prijel«, kar pomeni, da bomo takoj (sami!) spoznali tisto, kar nas nekdo ali nekaj hoče naučiti. Če pa čas še ni dozorel, potem se lahko z nami muči sto učiteljev, prebiramo lahko knjigo za knjigo, brskamo neumorno po internetu – vse to nam ne bo nič pomagalo. Enostavno smo od tistega dela morja, ki se mu želimo približati (ali pa to želijo drugi) še preveč oddaljeni.

Pravi učitelj to razume, zato je z učenci potrpežljiv. Vidi, da za nekatere še ni blizu pravi čas za dosego določenega znanja. Takšne učence zato priganja k intenzivnejšemu delu, včasih pa, če vidi, da so od določenega dela »morja« le še preveč oddaljeni, jih napoti k drugemu, ki jim je že na dosegu. Na drugi strani učenci, ki razumejo proces spoznavanja, iščejo takšne učitelje, ki znajo v njih ne le sprožati prave impulze, pač pa tudi pravilno oceniti njihovo že doseženo znanje ter jih skladno z njim usmerjati k novemu znanju ter nadzirati ta učni proces.

Prav slednje je bistveno. Brez usmerjanja in nadzora lahko učenec tudi z najboljšimi nameni zadevo povsem zavozi. In v tem je nevarnost sodobnega velikega razširjanja vseh vrst znanja. No, kot rečeno, v resnici ne gre za znanje. In še manj za spoznanje. Znanje je namreč celovita intelektualno-emocionalna-estetska-fiziološka-itd. človeška izkušnja. Besede in slike, ki jih zasledimo na predavanjih, v knjigah in na internetu niso znanje. So le impulzi, morebiti smernice k znanju (lahko so seveda tudi smernice k neznanju, k ne-umnosti).

Če torej preberem kuharski recept, to še ne pomeni, da znam pripraviti opisano jed. In seveda še manj, da jo znam pripraviti dobro. Če bi bile zadeve tako enostavne, bi bilo za šoferski izpit dovolj da preberemo knjigo o prometnih predpisih in knjigo o tem, kako se vozi avto. Potem bi tudi za pridobitev znanja iz medicine ali prava zadostovalo, da zgolj poslušamo predavanja in prebiramo knjige o zdravljenju ter o sodnih in drugih pravnih procesih. Očitno je, da tako ne gre. Najprej zato, ker moramo v sebi doživeti celovito izkušnjo vožnje z avtom, medicinske operacije ali sodne obravnave. Nadalje zato, ker jo moramo doživeti večkrat, da razvijemo in utrdimo svoje znanje. Predvsem pa zato, ker nas mora pri tem nekdo, ki to znanje že ima, sproti pravilno nadzirati in usmerjati.

Problem samoučenja iz knjig ali iz interneta torej ni le v tem, da poteka pri marsikomu v skladu s sodobno »instant mentaliteto«, v skladu s katero se je treba (in mogoče!?) učiti hitro. Preberemo dve ali tri knjige o zdravljenju z zelišči ali energijami in že ustanovimo zasebno zdravilsko prakso. Naredimo hiter dopisni ali drugačen tečaj iz nekega ekonomskega ali pravnega področja in že smo prepričani, da smo pravi ekonomisti ali pravniki. Problem pri takšnem učenju ni le, da na hitro ni mogoče utrditi ustrezne izkušnje, pač pa tudi, da poteka takšno učenje brez neposrednega usmerjanja in nadzora s strani izkušenega učitelja. Če nismo dovolj samokritični (in mnogi ljudje nismo!), potem si hitro domišljamo, da nekaj znamo. Toda šele preverjanje znanja preko ponavljanj in izpitov pred učiteljem nam resnično pokaže, kje smo.

Ko v družbi s prijatelji, znanci ali sodelavci, v pismih bralcev, v internetnih blogih, v javnih anketah in še kje komentiramo delo politikov, sodnikov, direktorjev, delavcev, novinarjev, zdravnikov in drugih se pogosto na marsikaj od tega spoznamo manj, kot si (tisti hip) mislimo. Mnogim lahko tako s svojimi mnenji in (ob)sodbami naredimo krivico in povzročimo škodo. Vse to nas poudarjeno opozarja na problem (ne)dostopnosti znanja. Danes imamo res na voljo ogromno podatkov o tem ali onem, toda ali imamo tudi ustrezno znanje? Odgovor na to vprašanje terja visoko stopnjo odgovornosti. Ali jo premoremo?

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

V pravu je zakon osrednji pravni akt in pravni vir. Z njim se na ravni države urejajo najpomembnejša pravno relevantna družbena razmerja. Kot pravni akt je zakon voljno in zavestno dejanje, s katerim zakonodajalec (v moderni državi je to praviloma parlament) za neko področje na splošno določi norme (načela in pravila) družbenega vedenja in ravnanja. Kot pravni vir pa je zakon obvezno formalno izhodišče nadaljnjega, podzakonskega pravnega urejanja.

Pravni pojem zakona je treba ločiti od zgoraj omenjenih izvenpravnih pomenov. Za tehnične in naravne zakone oziroma zakonitosti velja, da v skladu z njimi določenemu vzroku zanesljivo sledi določena posledica (tu torej učinkuje t.i. kavzalnost). Tako npr. vsi poznamo naravni zakon težnosti, prav tako kot se zavedamo, da bo v skladu s tehničnimi zakoni pritisk na električno stikalo zanesljivo prižgal luč v stanovanju. Pravni zakon za razliko od tega sodi v področje najstva (nem: Sollen), saj izraža le normativne zapovedi in prepovedi, ki se lahko izpolnijo le, kolikor se ljudje po njih tudi dejansko (voljno) ravnajo. Pravni zakoni so zato v svoji praktični izvedbi vedno v določeni meri nepredvidljivi. Tu igra torej ključno vlogo človeški dejavnik.

Danes vemo, da tudi naravni in tehnični zakoni niso absolutno predvidljivi, saj učinkujejo kavzalno zanesljivo le v določenih časovnih in prostorskih okvirih. Vsi ti zakoni so torej v vseobsežnem smislu le relativni, saj jih lahko bistveno drugačni časovni in prostorski dejavniki v vesolju popačijo oziroma onemogočijo. Tako denimo ne vemo, kaj bi se dogodilo z zakonom težnosti ali s prižiganjem luči v kaki vesoljski črni luknji.

Še mnogo težje je govoriti o božjih zakonih. O njih največ razpravljajo teologi in filozofi, ki se o tej temi nikoli ne morejo zediniti. Nekateri obstoj Boga zanikajo, drugi ga priznavajo, vendar zanikajo zmožnost človeka, da bi zanesljivo (s)poznal božje zakone, tretji menijo, da je te zakone vsaj v večji meri le mogoče (raz)umno ali intuitivno prepoznati itd. Odraz takšnih vrst razmišljanj so tudi različna razumevanja prava in pravnega zakona.

Naravnopravni misleci v svojih teorijah zatrjujejo, da je resnični vir prava božji zakon, kot sklop absolutno zanesljivih in vseobsežnih principov, ki naj bodo pravno vodilo posameznikov in družbe. Pravni pozitivisti menijo, da božji zakoni niso zanesljivo merilo za urejanje družbenih odnosov. Tisti pozitivisti, ki zanikajo obstoj Boga, sploh zanikajo kakršenkoli obstoj božjih zakonov. Drugi, ki v obstoj Boga verjamejo, pa ugotavljajo, da človek ni sposoben v zadostni meri doumeti božjih zakonitosti, zato menijo, da se je v sferi prava treba zanašati izključno na človeške zakone in druge pravne akte, tj. na pozitivno (postavljeno) pravo.

Zagovorniki naravnega prava poudarjajo, da je temeljna vsebina naravnega prava pravičnost. Le-ta je vsebovana bodisi v božjih zakonih bodisi v vseobsežnih zakonih, ki izvirajo iz vrednostno pojmovane narave kot takšne. Po takšni naravnopravni pravičnosti se mora vseskozi zgledovati človeški zakonodajalec (npr. parlament). Če zakonodajna oblast v določeni državno ali drugače organizirani družbi ali skupnosti pretirano odstopa od tistih načel pravičnosti, ki jih vsebujejo naravnopravni zakoni, potem takšna postavljena zakonodaja ni legitimna v luči zahtev naravnega prava. Te zahteve tvorijo principi kot so npr. načelo spoštovanja človekovega dostojanstva, načelo sorazmerne ali drugače koncipirane enakosti, načelo nediskriminacije, načelo ekvivalence in načelo prepovedi škodovanja drugemu. Če pozitivna zakonodaja skrajno odstopa od teh in drugih naravnopravnih principov, je po učenju mnogih naravnopravnih mislecev dopusten tudi upor ljudstva zoper tako krivično pravo. Četudi smo morebiti skeptični do naravnopravnih principov, lahko takšno pravico do upora vsaj intuitivno prepoznamo kot utemeljeno, če npr. pomislimo na kakšna nacistična, fašistična ali komunistična pravna grozodejstva (organizirano pobijanje v koncentracijskih taboriščih, montirani procesi, skrajna diskriminacija določenih etničnih skupin ipd.).

Praktični problem z naravnopravnimi teorijami je vedno ta, da vsak posameznik nekoliko drugače, subjektivno »prepoznava« naravnopravne principe. To se še posebej jasno vidi v konkretnih primerih. Kakšna naj bo pravična kazen za storilca nekega kaznivega dejanja? Npr. za tatvino kolesa, za ogrožanje varnosti z orožjem, za neko goljufijo ali posilstvo. O tem ima že na abstraktni ravni, še bolj pa v konkretnem primeru vsak svoje mnenje, svoj prav. Moderno pravo vidi zato edini razumen izhod v pravnem pozitivizmu. Toda le v takšnem, ki terja, da so z zakoni zagotovljene vse civilizacijsko uveljavljene vrednote in načela. Zagotovljene morajo biti vsaj relativna pravičnost, pravna enakost, nediskriminacija, človekove pravice in svoboščine in še kaj.

Zagovarjanje pozitivnopravne doktrine in prakse po sodobnem razumevanju ne pomeni, da imajo lahko v parlamentu sprejeti zakoni ali kaki drugi pravni akti povsem poljubno vsebino. Ne! Ne nek intuitiven način tudi v te zakone ljudje vsaj v nekem temeljnem obsegu prenašamo vse tiste duhovne, moralne, etične in običajne vrednote, ki se v pretežni meri skladajo s tem, kar naravnopravniki razumejo z naravnim pravom. V demokratični in kultivirani pravni državi zato razkorak med naravnopravnimi in pozitivnopravnimi pogledi na pravo praviloma ni (pre)velik in zato tudi ne problematičen. Če pa je država nekoliko (pre)divja, kar pomeni, da v njej pravna kultura in načela pravne države ne živijo v zadostni meri, je reakcija na to pogostejše sklicevanje razočaranega dela inteligence in ljudstva na naravno pravo, ali na kak drug izven-zakonski vrednotni vir (npr. na moralo).

Če govorimo o zakonu kot pravnem aktu je pomembno omeniti, da sta njegovi temeljni lastnosti splošnost in abstraktnost. Splošnost pomeni, da se zakonske norme nanašajo na tipsko opredeljene pravne subjekte (npr. vsakdo, voznik, delavec, minister), abstraktnost pa pomeni, da ureja vnaprej zamišljene tipe ravnanj in dogodkov. S splošnostjo zakona se tako zagotavlja pravna enakost, z abstraktnostjo pa pravna varnost (predvidljivost in zanesljivost prava).

V zakonodajni (parlamentarni) praksi je treba paziti, da se z zakoni res urejajo samo najpomembnejša pravno relevantna družbena razmerja, oziroma njihovi ključni pravni vidiki, podrobnosti pa je treba prepustiti podzakonskemu urejanju (uredbe, pravilniki itd.). Prav tako je bistvenega pomena, da zakoni vsebinsko sledijo (ustavnim) načelom in vrednotam pravne države. Pri vsem tem je treba še posebej paziti, da zakonske norme niso pretirano programske, tj. nerealne glede na dane in predvidljive družbene in naravne možnosti. V nasprotnem primeru pride normativnega pretiravanja, ki povzroča pretirano neučinkovitost zakona in vodi posledično v splošno nezaupanje državljanov v pravo.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Toda vse to še ni nujno pogum. Pogum ni objektivno določljiv ali izmerljiv. Če se med stotimi ljudmi le eden povzpne na visoko skalo in z nje skoči v vodo, to še ne pomeni nujno, da je pogumen. Tudi če eden od delavcev drzno in neposredno polemizira s šefom, medtem ko vsi ostali molčijo, to še ne pomeni nujno, da je to delavčevo ravnanje pogumno.

Pogum je premagovanje lastnega strahu. Pogumen je le tisti, ki stori nekaj, česar ga je strah. Bolj ga je strah, bolj je pogumen. Če nekdo skoči s padalom in v tem zgolj uživa, ni v tem nič poguma. Če pa ga je pred ali med prostim padanjem strah, mu lahko že pripišemo temu strahu sorazmeren pogum. Ocena o tem, ali je nekdo pogumen, je nujno odvisna od posameznikovega subjektivnega odnosa do nekega njegovega ravnanja. Pogum je torej človekova psihološka predstava o nekem ravnanju, pri čemer je ta psihološka predstava nujno razpeta med strah na eni strani ter voljo premag(ov)ati ta strah na drugi.

Poguma ne moremo pripisovati zgolj dejanjem. Ta sama po sebi niso in ne morejo biti niti pogumna niti strahopetna. Če bi gledali zgolj na dejanja, bi bilo pravzaprav zelo pogumno že to, da vsak dan sedemo v avto, avtobus, vlak ali letalo. Ali, da se zavežemo vzpostaviti prijateljstvo, partnerstvo ali družino. Vendar tega vsaj, ko gledamo druge, ne smatramo za nekaj zelo pogumnega, saj nimamo občutka, da bi se ljudje tega zelo bali. Seveda so tudi izjeme. Toda v povprečju se ljudje vsaj navzven obnašamo zelo optimistično, ko načrtujemo in govorimo o pravkar navedenih »projektih«. V skladu s tem se nato oblikujejo različni vzorci dojemanja, po katerih npr. dirkače formule ena avtomatično štejemo za pogumne, par, ki se je odločil za sklenitev zakonske zveze, pa ne. Vendar, kot rečeno, lahko nekoga štejemo za pogumnega le, če ga je nečesa strah, vendar strah premaguje oziroma premaga. Za nekoga, ki se ne zaveda nevarnosti svojega ravnanja in njegovih posledic, in ga zato tudi ni strah, torej ne moremo reči, da je pogumen. Lahko je naiven, neveden ali celo neumen, ni pa pogumen.

V življenju je tako, da mnogo pogumnih ljudi sploh ne opazimo, oziroma ne opazimo njihovega poguma. Po drugi strani pa večkrat slavimo pogum ljudi, ki si tega ne zaslužijo. Tako je npr. za nekoga velik pogum že, če mora javno nastopiti pred nekaj deset poslušalci, če mora obiskati zobozdravnika, ali se mora peljati z dvigalom. Pri nekom drugem pa ni zaznati niti kančka poguma, čeprav prevzema položaj direktorja, ministra ali starša, vendar se zaradi nevednosti ali domišljavosti ne zaveda svoje odgovornosti in težavnosti vloge, ki jo prevzema. Seveda je pogosto zelo dobro, da se ljudje ne zavedamo vseh bodočih negotovosti in nevarnosti, saj nas to ob načrtovanju naših ravnanj osvobaja strahu. Tako se lahko marsičesa bodočega veselimo in smo pri naših načrtovanjih in delovanjih optimistični. Toda pretirani optimizem je prav tako slab kot pretirani pesimizem, zato se ne smemo preveč otepati vsakršnega strahu. Neka normalna mera zavedanja o nevarnostih in neprijetnostih, ki nas utegnejo doleteti, če ne bomo pametno načrtovali svojega življenja, je nujna in razvojno pozitivna. Pri tem pa je do neke mere vedno na preizkušnji tudi naš pogum. Strah nas lahko blokira, lahko pa smo mu vsaj v večji meri kos in se tako lotevamo tistega, kar se nam zdi nujno, dobro ali koristno.

Zelo pogumnih ljudi je malo. Življenje nam nudi veliko alternativ in ko se nečesa ustrašimo, lahko pogosto zbežimo nekam drugam. Če se nekega človeka bojimo, se zatečemo k drugemu. Če nam neka dejavnost ne ustreza, iščemo drugo. To velja za vsa področja našega delovanja. Za kulturo, šport, znanost, izobraževanje, ekonomijo, politiko, religijo itd. Kadar pa od nečesa, česar se bojimo, le ne moremo – vsaj ne takoj – kar pobegniti drugam, takrat je na preizkušnji naš pogum. Mnogi ljudje takrat klonejo. Podredijo se danemu in odrečejo svoji zadanosti, svojim željam. Pogosto morajo za to tudi bolj ali manj prevrednotiti vrednote, saj lahko le tako upravičijo svojo »prilagodljivost«.

Zanimivo vprašanje je, ali je človek pogumen tudi takrat, ko pred svojim strahom ne more več zbežati. No, v resnici je tako, da je beg vedno mogoč. V skrajni obliki je zelo boleč in škodljiv, npr. če se kdo odloči za samomor. Toda če na zadevo ne gledamo tako zelo skrajno, si lahko enostavno predstavljamo situacijo, ko je nekdo, kot temu rečemo, potisnjen v kot. Takrat nima – kot temu običajno rečemo – nobenega drugega izhoda, kot da se nekomu upre. Državni oblasti, svojemu nadrejenemu, učitelju, sorodniku, kriminalcu, ali komu drugemu. V takih primerih se pogosto dogodi nekaj na videz nenavadnega. Strah izgine. Zamenja ga bodisi apatičnost bodisi jeza ali celo bes. Apatičnost vodi v popolno predajo, jeza in bes pa v spopad. V obeh primerih posameznik ni pogumen (vsaj ne v pretežni meri), pač pa je v nekakšnem »afektu«, v posebnem čustvenem stanju, v katerem je sposoben skrajnih ravnanj. Gre seveda za izredno nevarno stanje, ki ga lahko prepreči le pravočasen pogum. Kar pomeni, da je treba že preventivno zbrati dovolj poguma in preprečiti nastanek takšnih skrajnih situacij. To je seveda mogoče le, če se zavedamo, kam nas vodijo naša lastna ravnanja ter ravnanja drugih. Če se tega ne zavedamo, potem se nekega dne enostavno znajdemo stisnjeni v kotu, kar nas vodi v skrajne oziroma nerazumne reakcije.

Zastavimo si nekaj (retoričnih!?) vprašanj. Ali smo dovolj pogumni, da od naših sodelavcev, znancev in prijateljev zahtevamo, da nam povedo, kaj si resnično mislijo o nas? Ali smo dovolj pogumni, da od naših politikov in gospodarstvenikov neposredno in odkrito zahtevamo, da so manj objestni in domišljavi ter bolj človečni in pošteni, ter da sprejmejo učinkovite ukrepe za preprečitev zastrupljanja naših možganov, hrane in naravnega okolja? Ali si upamo priznati, da smo pogosto le lutke, s katerimi manipulirajo oblastniki in mediji na ravni rumenega tiska? Ali se ne bojimo vzdigniti svojega glasu zato, ker nas je strah, da bo kdo spregovoril tudi o naših napakah, ali ker se bojimo, da se bo naš materialni življenjski standard poslabšal? Ali si upamo živeti manj materialistično in egoistično? Ali nas ni strah korenitih sprememb v naših življenjih – takšnih, ki bi prinesle boljšo prihodnost našim otrokom in nekaj manj materialno ugodno sedanjost nam? Ali nismo na splošno (marsikje in marsikdaj) premalo pogumni?

Pogum je pomemben, vendar le, če nam pomaga pri usmerjanju k pravim ciljem. Premagovanje strahu je namreč lahko tudi nepotrebno in nepomembno. Če se nekdo odloči za neko ekstremno športno aktivnost, katere se boji, je to lahko tudi brez pravega smisla. Slednje velja, če služi takšna aktivnost zgolj potrjevanju lastnega ega. Če pa nekdo čuti, da mora premagati strah iz utemeljenih psihološko – terapevtskih razlogov, potem je to seveda smiselno. Vsak pogum, ki vodi k dobremu in pravičnemu, je treba spoštovati in spodbujati.

Pogum ni nekaj, s čimer bi se bilo treba hvaliti pred drugimi. Vsekakor pa smo lahko intimno hvaležni za vsako mero poguma. Verjetno so na svetu le redki ljudje, ki ga imajo dovolj. Takšni so lahko le ljudje, ki so visoko inteligentni ter so v pretežni meri že presegli svoj ego. Vsi ostali si moramo prizadevati, da bi bili v pomembnih zadevah, ko gre, kot rečeno, za dobre in pravične cilje, sposobni zbrati dovolj poguma, da tem ciljem sledimo, ter seveda še pred tem dovolj zdrave pameti, da te cilje tudi pravilno določimo in ovrednotimo.

Za konec še stara in večna resnica: strahu v resnici ni! Strah obstaja le v naši (subjektivni) predstavi. Kljub temu, da se tega ljudje vsaj teoretično zavedamo, se praktično nekaterih oblik strahu še ne moremo osvoboditi. Na poti našega individualnega samorazvoja si je zato treba najprej prizadevati odpraviti (»sprostiti«) vse naše preostale predstave in občutja strahu. Šele če nam to ne uspe, nastopi kot nenadomestljivi odrešitelj pogum, ki nas vodi preko negativnih preprek. Sebi in vsem drugim, ter še posebej vsem našim in svetovnim voditeljem, moramo zato najprej zaželeti čim manj strahu, ki nas oziroma jih mrtviči in kvari, nato pa seveda tudi čim več pravega poguma za prave cilje.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Toda besedo odklop lahko povežemo tudi s filozofskimi in psihološkimi vprašanji. Če se malce poglobimo vase, hitro ugotovimo, da je naše življenje nenehno vklapljanje in odklapljanje (izklapljanje). Ko se rodimo, se vklopimo v ta svet, ko umremo, se iz njega odklopimo. Vsaka nova misel, čustvo, beseda in dejanje so vklop v nekaj novega in hkrati začasni ali trajn(ejš)i odklop od prejšnih misli, čustev itd. Dejansko vsi ti procesi potekajo kontinuirano, vendar jih naš človeški (raz)um ne zmore dojemati na ta način, pač pa le v (pre)skokih, ki se razumu kažejo kot nenehni vklopi in odklopi. Ob vklopu in odklopu lahko govorimo tudi o preklopu, ki pomeni predvsem prehod iz enega vklopa, preko odklopa, v nov vklop.

Vklop in izklop sta ključna dejavnika našega življenja. V prispodobi je tako, da v čašo ne moremo naliti nove tekočine, dokler čaše ne izpraznimo. Enako je s človeškim umom. “Pranje možganov” je zato nekaj kar poteka ves čas, le da s tem izrazom običajno mislimo na tisto čiščenje dotedanjih možganskih vsebin, ki poteka zelo grobo in nasilno. V šoli in doma so učitelji in starši pri “izpiranju” naših “zmotnih” predstav praviloma bolj “nežni”, posebne prepričevalne metode pa so seveda značilne za ekonomsko, politično ali kako drugo propagando.

Če npr. prebiramo časopisno novico o ustanovitvi nove parlamentarne preiskovalne komisije, to v nas sproži razmislek o tem, ali bodo politiki spet zgolj zapravljali davkoplačevalski denar, ali pa bodo morebiti tokrat kakemu političnemu funkcionarju le dokazali politično odgovornost za korupcijo ali kako drugo škodljivo ravnanje. Temu in sorodnim razmislekomse pridružijo še čustva oziroma občutja. Tako smo lahko ob takšni novici radostni, žalostni ali jezni. Kakorkoli že, dejstvo je, da nas prebiranje novice miselno, čustveno in drugače pretežno vklopi v zadevo in se zato ne posvečamo kaki drugi, morebiti bolj veseli in koristni stvari.

Ko iz medijev izvemo, da imamo sedaj že štiri preiskovalne komisije, da je bilo v zadnjem tednu spet vloženih nekaj kazenskih ovadb zoper politične funkcionarje in pomembne gospodarstvenike (seveda ob tem iz izkušnje sklepamo, da iz vsega tega skoraj zagotovo ne bo nič), da je spet propadla nekoč uspešna firma, da je brez dela ostalo nekaj sto ljudi, da so nas državne agencije in razna gradbena podjetja pri gradnji cest ali drugih projektih oškodovali še za kakšnih nadaljnjih deset ali sto milijončkov evrov, da je bilo zagrešenih toliko in toliko kaznivih dejanj zoper življenje in telo, premoženje itd., postane naša čaša počasi polna. V tem primeru, žal,predvsem z negativnimi novicami. S takšnimi, ki nas navdajajo z negativnimi občutji.

Ljudi, ki skrbijo, da se (mi) ne bi počutili dobro, je danes ogromno. Ne gre le za razne politike, tajkune, nevrotike in morilce. Ljudi, ki nas navdajajo z negativno energijo je dosti povsod. Srečamo jih v šoli, službi, v krogu prijateljev, doma, ter celo v svetu znanosti, umetnosti in športa. Marsikdaj tudi sami z negativnimi mislimi, občutji in dejanji bremenimo druge. Vse to je do neke mere normalno in potrebno, kajti (tudi) tako se ljudje učimo prepoznavati in ločevati dobro od zla. Toda, na neki točki vsakdo potrebuje odklop. Še posebej od negativnih vplivov. Zato je pomembno vedeti, kaj odklop povzroči. Kajti če se zgolj naučimo od nečesa odklopiti, pa ne razumemo zakaj je to (lahko) dobro in koristno, potem se nam lahko hitro zgodi, da odklop po nepotrebnem obžalujemo in nam vzbuja slabo vest.

Seveda vsak odklop ni dober. Lahko je celo zelo škodljiv. Če prenehamo skrbeti za otroka, ko nas najbolj potrebuje, je to katastrofa. Tudi če se prezgodaj odklopimo od nečesa negativnega, je to lahko napačno ali slabo. Takšen primer je, če storimo neko napako (npr. nekoga užalimo, ali se ne pripravimo dobro na izpit), pa je nato ne analiziramo in ne želimo popraviti. Toda vsaka pozitivna in negativna dejavnost se mora na neki točki končati. Tako je npr. razvojno škodljivo, če neprestano premlevamo lastne napake, ali pa pretiravamo vskrbi za otroka. Vse to kaže, da je tudi pri vklapljanju in odklapljanju potrebna prava mera.

Odklop ne pomeni le možnosti za nek nov vklop. Pomeni tudi premor, počitek razbremenitev. Prav tega nam danes pogosto močno primanjkuje. Kak duhovni učitelj bi nam celo pojasnil, da je bistvo procesa človekove samorealizacije popolni odklop iz materialnega (zemeljskega) in drugih omejenih svetov ter prehod v duhovno razsežnost bivanja. No, na tem mestu ne želim govoriti o tem, pač pa želim poudariti dvoje. Prvič, da se moramo (na)učiti ob pravem času (začasno) odklopiti. Drugič, da se moramo (na)učiti, kako z lastnim odklopom drugim kaj pomembnega sporočiti.

O prvem smo že veliko slišali, vendar je ponavadi to znanje težko pretvoriti v prakso. Toda pri prakticiranju različnih vrst odklopov, ob pravem času in na pravi način, moramo vztrajati. Odklop od določenega razmišljanja, čustvovanja in delovanja je v določenem trenutku nujen. Če npr. občutite veliko jezo ali razočaranje ob prebiranju časopisnih novic o političnih ali gospodarskih dogodkih, potem je čas za odklop. S tem si boste ohranili zdravje in spraznili um za vnos pozitivnih (optimističnih) vsebin. Na višji ravni (znanja) je takšen odklop mogoče izvesti tudi tako, da še vedno prebirate takšne novice, pri čemer se od njih psihološko odklopite tako, da vas pustijo čustveno neprizadete ter da pretirano, tj. obsesivno ne zaposlujejo vašega mišljenja.

Če odklopa na višji ravni (še) niste sposobni, potem se odklopite v celoti, tj. tako, da negativnih časopisnih novic nekaj časa sploh ne spremljate. Ko jih boste čez čas ponovno prebirali, boste ob njih bolj umirjeni, neprizadeti. Odklop vas bo namreč napolnil z dobro energijo in z občutkom miru. Kako dolgo pa boste sposobni to ohranjati, pa je že druga zgodba. V prihodnje bo morebiti spet potreben kakšen odklop. Pri tem boste skoraj zagotovo ugotovili, da v času odklopa niste ničesar bistvenega zamudili, oziroma, da lahko vse zamujeno hitro nadoknadite. Seveda pa si takšnega popolnega odklopa ne morete privoščiti, če ste poklicno zavezani reševati probleme, ki vas vznemirjajo. V tem primeru priporočam avtosugestivne vaje v smeri zgoraj opisanega odklopa na višji ravni.

Če se želimo naučiti, kako z lastnim odklopom nekomu drugemu poslati pomembno sporočilo, se je koristno najprej poglobiti v moč molka. Le-ta je lahko zelo zgovoren. Podobno je z odklopom. Če nas nekdo s svojim ravnanjem močno moti, mu lahko to prepričljivo sporočimo z lastnim odklopom, s popolno odsotnostjo. Kako se počuti gledališki igralec, če celotno občinstvo sredi predstave nemo zapusti gledališče?

Ali ni morda prav takšen odklop tisto, kar si zasluži velik del naših vodstvenih elit? Ali ni morda to tudi edina pot, da se naši mediji vzdignejo v svoji profesionalnosti in prenehajo že skorajda vse sfere poročanja prirejati merilom rumenega tiska? Mislim, da bi se morali državljani Slovenije dogovoriti, da se za nekaj časa kolektivno odklopimo od političnih in gospodarskih afer ter podobnih “iger”. Mogoče bi njihove akterje potem le postalo dovolj sram, da bi se počasi zresnili in zavedli, da se ne igrajo s kockami, pač pa z ljudmi.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Naj priznam, da sem to misel pred tem slišal pri starših in sem jo takrat, kot študent na izpitu, izrekel avtomatično, nekritično, po občutku, verjetno le zato, da čim bolj »zapolnim« izpitni odgovor. Šele ko se je profesor nanjo nekoliko dvoumno odzval, sem začel dejansko razmišljati, ali sploh drži.

Če dobro pomislimo, je na tem svetu tako, da prava (zdrava) pamet nikjer ne škodi. Če je poglavar družine ali plemena, ali celo diktator v neki državi pameten, je to v dobrobit vseh ljudi, ki jim takšen poglavar ali diktator vlada. Če so na oblasti bogataši (plutokracija), plemenitaši (aristokracija), duhovniki (teokracija), ali pa kmetje, delavci ali izobraženci, je spet lahko le dobro in koristno, če so ti oblastniki čim pametnejši. Pametna oblast je torej zagotovo vrednota, kajti prava pamet je tista, ki ljudi vodi v smeri njihove največje dobrobiti. Gre za zdravo pamet ali naravno inteligenco, ki dopušča človekovi pravi intuiciji in logiki, da ga vodi v uresničevanje vrednot kot so dobrota, pravičnost in poštenost.

Seveda pa vse to ni tako enostavno. Vprašanje je namreč, kaj je prava pamet in kdo jo sploh (lahko) ima. Ker smo ljudje nepopolni, smo tudi nespametni. Vsi smo sicer že kdaj slišali za rek, da je pamet edina dobrina, ki je nikoli na zmanjka, saj vsak misli, da jo ima dovolj, pri čemer pa ta rek vsi jemljemo šalo (nekateri žal le zato, ker mislijo, da ne velja za druge), saj nam življenje vsak dan dokazuje, kako nam primanjkuje prave pameti. V bistvu si torej lahko le želimo, da bi bilo prave pameti čim več, vsaj toliko, da bi večinoma in pri bistvenih življenjskih zadevah prevladala nad nespametjo, ne-umnostjo.

Prava pamet ni nujno in v celoti odvisna od stopnje šolske izobrazbe. Zagotovo lahko pravo pamet razvije le oseba, ki je pod vodstvom učiteljev pridobila tudi neko osnovno izobrazbo o človeku, družbi, naravi, tehniki, umetnosti, kulturi in nenazadnje duhovnosti. Toda človek že ob rojstvu prinese na svet neko dano mero značaja, telesne strukture in inteligenčnega potenciala, pri čemer mislim z inteligenco na širše področje uma (angl. »mind«), ki zajema logično, čustveno, umetnostno in druga področja inteligence. Ta del človeka igra v njegovem življenju zelo pomembno vlogo.

Verjetno ste že vsi opazili, kako se ta naša prirojena inteligenca in značaj le malo spreminjata. Ko se npr. srečamo s sošolci in vrstniki iz osnovne ali srednje šole, opažamo še vedno iste vzorce mišljenja in vedenja. Seveda pa opazimo tudi novosti, kajti človek lahko v teku življenja kakšno tretjino svoje osebnosti tudi bistveno spremeni oziroma dogradi. Pametni in vztrajni ljudje zmorejo tudi bistveno več. Prava pamet je tako do neke mere pri vsakem posamezniku začrtana že ob rojstvu, nato pa jo človek razvija še z učenjem. Po eni strani tudi pri najimenitnejšem znanstveniku ali profesorju nikakor ni zagotovljeno, da ima ob svoji posebni strokovni (priučeni) pameti tudi dovolj prave pameti, po drugi strani pa ima lahko prave pameti zelo veliko tudi oseba, ki še ni nikoli videla kake imenitne šole ali univerze.

Ali je torej demokracija zgolj ali predvsem za pametne? Sedaj, ko sem na to temo prebral že kar nekaj literature, ter marsikaj tudi praktično videl in doživel, moram seveda najprej odgovoriti pritrdilno. Če v družbi ni dosežena neka stopnja prave pameti, potem je demokracija v resnici tragedija. Če ljudje v demokraciji vsaj večinoma nimajo dovolj razvitega osnovnega vrednostnega sistema, s katerim bi pri sebi in svojih otrocih razvijali zgoraj omenjene vrednote, ter še posebej v pravni sferi tudi vse tiste vrednote, ki jih varujejo človekove pravice, potem demokracija ne deluje.

Če torej ni dovolj prave pameti, navedene vrednote v pretežni meri niso uresničene. V takem primeru imamo sicer lahko volitve, večstranskarski sistem, ustavo, zakone, sodišča, pluralizem medijev, pravno določene temeljne pravice in še kaj, vendar vse to deluje brez demokratičnega duha. Vse te demokratične institucije so v takem primeru le fasada, za katero se skrivajo vse mogoče človeške nesposobnosti in nespodobnosti. Družbo v takem primeru vodijo ozke finančne, ekonomske, vojaške, politične in druge skorumpirane elite, ki dejansko zaobidejo večino demokratičnih institucij, njihove marionete v politiki, znanosti, medijih in drugod pa jim vse to pomagajo prikrivati ter preusmerjati pozornost javnosti k številnim nebistvenim stvarem, bodisi uspehom bodisi problemom.

Žal je do neke mere tudi sodobna demokracija ujeta v takšen popačen okvir. Nekje bolj, drugod manj. Zagotovo je velika razlika med demokracijo na Finskem, v Italiji, ZDA ali Indiji. Natančnejšo sodbo o tem, kam sodi Slovenija, prepuščam vam. Rečem naj le to, da že zelo dolgo časa nisem srečal človeka, ki bi bil navdušen ali vsaj zadovoljen s splošno politično situacijo v naši deželi.

Če družbi vlada ljudstvo, ki za večino vsakodnevnih političnih odločitev pooblasti poslance in preko njih vlado, potem je seveda hudo, če vsaj pri predstavnikih ljudstva ni dovolj prave pameti. Ne-umna demokratična oblast je za družbo nevarnejša od ne-umnega (nespametnega, nečlovečnega, netolerantnega, nasilnega itd.) diktatorja, ki svojemu ljudstvu povzroča škodo in bolečino. Če je namreč ne-umen eden, in denimo še kaka ožja skupina okoli njega, obstaja večja možnost, da se bodo med ljudstvom postopno le razširile pametne, vrednostno pozitivne ideje, ki bodo pripeljale do padca ali umika diktatorja, ali pa vsaj do boljše vladavine po njegovi smrti. Če pa je ne-umna kar večina, ki vlada sama sebi in manjšini, je prežetost družbe s takšno ne-umnostjo bistveno večja in težje popravljiva.

Vzemimo za primer sodobno ne-umno (nebrzdano) potrošništvo. Ker ga praktično v vseh demokratičnih državah podpira (demokratična) večina in z njo vred družbena oblast, ni skorajda nobene možnosti, da bi tista družbena manjšina, ki jo tvorijo pametni ljudje, ljudi uspela resnično prepričati v njegovo škodljivost. O tej škodljivosti se bomo zato morali prej ali slej prepričati s pomočjo šok terapije, ki bo pač bistveno bolj boleča od možnega procesa samo-prevzgoje.

Za zaključek naj rečem, da imam demokracijo zagotovo raje od nedemokratičnega sistema. Vendar pa moram reči, da je (tudi) demokracija smiselna le do točke, ko ljudi še ni povsem zapustila prava pamet. Od tu dalje je demokracija samo še sredstvo za pospeševanje vsesplošne dekadence. Glede slovenske demokracije me ne skrbi toliko, da je ta hip v nekaterih pogledih na slabi poti. Hudo pa me skrbi, da se večina pametnih ljudi sploh več ne trudi, da bi jo obrnili v pravo, ali vsaj boljšo smer. Vedno več ljudi s pravo pametjo se od politike distancira, na splošno se poraja državljanska apatija in resignacija. V politiki, vladajoči in opozicijski, ter v njenih spremljajočih okoljih (finančni, gospodarski in drugi lobiji) pa se kar kopiči nespamet in aroganca. Ali se že kje poraja nova generacija politikov, gospodarstvenikov, pravnikov, intelektualcev, duhovnikov in vseh ostalih, ki bo znala sedanje negativne oblastne vzorce zamenjati z (bolj) pozitivnimi? Pravzaprav je na dolgi rok to naše edino upanje.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Domovina je le ena. Za vse nas, ki se po državljanstvu ali etnični narodni pripadnosti štejemo za Slovence, je to Slovenija. Žal se mi vedno bolj dozdeva, da to mnogim še ni jasno. Enim ni jasno zato, ker jih o tem nihče primerno ne poduči, drugim zato, ker zaradi neznanja fantazirajo o drugačnih konceptih domovine, tretjim pa zato, ker se jim zdita bolj kot domovina pomembna oblast in bogastvo.

Vprašajmo se, kako naj mladi ljudje dojamejo pomen domovine, če jih o tem v zadostni meri ne podučimo v šolah, doma in drugod. Tega poučevanja je žal premalo. Ne gre le za to, da naj se v okviru posebnih učnih predmetov otroci učijo slovenske zgodovine ter značilnosti in pomena slovenske države in družbe. Kar nekaj tega je seveda nujno potrebno. Toda patriotizma, demokratične in pravne kulture ter socialnega čuta ni mogoče priučiti zgolj z učbeniki in predavanji. Te temeljne vrednote sobivanja v naši domovini je treba otrokom in mladini nenehno tudi praktično privzgajati, predvsem z lastnim zgledom. Tudi tako, da ob prazniku izobesimo zastavo ter izkažemo spoštovanje do ostalih državnih simbolov (himna, grb). Predvsem pa seveda tako, da spoštujemo pravice drugih ter izpolnjujemo do njih svoje pravne in moralne dolžnosti, ter ne pljuvamo kar vse povprek preko državnih institucij.

Morebiti se boste vprašali, od kje sem »potegnil« zgoraj navedene temeljne vrednote. Preprosto, iz Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije ter iz Ustave Republike Slovenije. Temeljna listina in Ustava vzpostavljata Republiko Slovenijo kot samostojno državo, tj. kot skupni dom vseh Slovencev, ki ga lahko ohranimo in razvijamo le ob močnem zavedanju, da je ta naš dom, naša domovina, naša največja skupna eksistenčna vrednota (o drugih dveh vrednotah, ki jih določata prva dva člena Ustave, malce kasneje). Ali pa bi raje živeli v Italiji, na Hrvaškem, v Avstriji, na Švedskem ali v ZDA? Če ste prepričani v kaj takega, potem je seveda vaša domovina tam. S tem ni nič narobe, kajti vsakdo ima pravico, da si sam izbere domovino. Toda dveh domovin ni mogoče imeti. Le ena je namreč tista država in nacija, v katero si najmočneje usidran, kjer najraje prebivaš ter se najbolj doživeto odzivaš na politične, gospodarske, kulturne in nekatere druge dogodke.

Tudi če ima nekdo dvojno državljanstvo ali bivališče v dveh državah, mu je ena od njiju bližje kot druga. Za večino ljudi velja to že v psihološkem smislu. Za tiste, ki psihološko niso tako opredeljeni, se torej ne počutijo doma zgolj v eni državi in narodu, pa nastopi trenutek odločitve, ko pride do problemov. Če teh ni, se posameznik nikoli na zave, da je tudi sam vsaj potencialno v večji meri opredeljen za eno od obeh okolij. Tipičen primer takšnega problema je, ko država ukine možnost dvojnega državljanstva. V tem primeru skorajda vsakdo spozna oziroma občuti, katera od dveh ali več držav mu resnično pomeni domovino.

Poudariti moram, da nikakor ne zagovarjam kakega ozkega nacionalizma. Človek biva hkrati povsod: v bogu, v vesolju, na planetu, na določenem kontinentu, v neki državi, v nekem kraju in v svoji družini. Kje se počuti doma, je njegova lastna izbira. Če razumemo dom kot neko zavetje posameznika, kot nek poseben psihološki in fizični prostor, v katerem se počuti relativno varno in prijetno, potem je seveda jasno, da je od vsakega posameznika odvisno, kako bo opredelil svoj lastni dom. Ker je domovina nekakšen dom širše družbene skupnosti, tj. nekega ljudstva ali naroda, lahko tudi tu izhodiščno rečemo, da si vsakdo išče svojo domovino sam. Nekdo se počuti doma le v bogu ali v vesolju, drugi šteje za svoj dom naš celoten planet in vse človeštvo, tretji išče dom v svoji državi oziroma deželi, četrti v svoji družini itd. Seveda pa naš dom in domovino sodoločajo tudi naši sorodniki, prijatelji, znanci in sodržavljani.

Če odmislimo izjemne posameznike, živimo ljudje v svojem bistvu že tisočletja na približno isti stopnji razvoja (glej mojo kolumno z dne 15.6.2009: Igre brez meja), za katero so značilne tudi vojne in druge oblike spopadov za politično, ekonomsko in kulturno prevlado. Če želimo biti originalni in koncept domovine bodisi odpraviti bodisi bistveno preoblikovati, nas realno družbeno življenje vedno znova postavi nazaj. Vedno znova ugotovimo, da kot pripadniki nekega naroda potrebujemo domovino v obliki države, ki nam omogoča narodni obstanek in razvoj. Vse ostalo je zaenkrat iluzorično. Resnično kozmopolitstvo in podobne nazorske usmeritve bodo še dolgo časa le domena oziroma lastnost izjemnih posameznikov.

Naj ponazorim. Nekateri naši politiki in družbeno angažirani misleci (dobronamerno) mislijo, da je mogoče naš mejni spor s Hrvaško rešiti tako, da bi skupno s sosedi oblikovali nek kondominij, oziroma da državne meje sploh ne bi točno določili. Pri tem izhajajo ti posamezniki, če so res dobronamerni, iz iluzije, ki izvira iz nepoznavanja zgodovine in človeške narave na sedanji razvojni ravni. Menijo namreč, da smo v Evropi dosegli takšno stopnjo razvoja, da meje niso več potrebne. Verjamejo v Evropsko unijo, ki je garant miru, ekonomske prosperitete ipd. To je, milo rečeno, velika zmota.

Seveda si tudi jaz želim, da bi EU še nadalje zagotavljala mir, varnost, uspešen ekonomski razvoj, odprtost med državami itd. Toda EU je le dobro desetletje nazaj mirno pustila krvaveti Bosno in ostale dele bivše Jugoslavije. V EU v primeru hujše krize vsaka država rešuje najprej samo sebe in šele potem skupnost. EU nam ob vsem tem tudi lepo (in povsem pravilno!) pove, da je mejni spor med Slovenijo in Hrvaško naš dvostranski problem. EU je do Slovenije pogosto prijazna le, dokler ji Slovenija kima (kar počnemo zelo pogosto). In če kdo misli, da državne meje v Evropi niso več pomembne, naj ga spomnim, da so vse meje še vedno določene in da se je ravno te dni Italija odločila začasno spet aktivirati svojo mejno kontrolo. Sicer pa, samo pomislite, kaj bi bilo, če bi ob osamosvajanju Slovenije in Hrvaške ne imeli vsaj približno določenih takratnih republiških meja.

Naša domovina je Slovenija in ne EU (in seveda še mnogo manj kaka druga država ali zveza držav). Tako bo tudi še dolgo ostalo. Tudi jaz si, kot rečeno, želim nadaljnjega pozitivnega razvoja EU, toda pri tem mi je kristalno jasno, da uradniki v Bruslju, ali voditelji Francije in Italije, niso tisti, ki bodo do Slovencev (slovenskih državljanov) kadarkoli čutili in za njih skrbeli tako, kot to počnejo naši slovenski uradniki in politiki. Slednji so v tem boljši, kajti kljub vsem svojim napakam so zaradi soodvisnosti od slovenskega naroda še vedno bistveno bolj »naši« kot pa Italijani, Francozi ali Nemci. Naj ob tem ponovim, da je to čvrsta družbena realnost, ki velja povsod po svetu.

Prej sem kot temeljne ustavne in domovinske vrednote omenil še demokracijo ter pravno in socialno državo. V Sloveniji se žal demokratična in pravna kultura ter socialni čut ne razvijajo v zadostni meri. V mnogih pogledih je situacija na teh področjih že prav slaba. Za to so v prvi vrsti odgovorni nosilci političnih in gospodarskih elit, ki v pretirani želji po oblasti in bogastvu pozabljajo na navedene domovinske vrednote. Ne gre torej le za pravne vrednote, pač pa za vrednote, ki so z ustavo postavljene v jedro našega narodnega bivanja. Domovina ni nekaj abstraktnega. Domovina je narod, in smo ljudje. In če se vprašamo, zakaj v Sloveniji ni prave domovinske vzgoje, lahko ugotovimo, da predvsem zato, ker med našimi voditelji (še) ni dovolj domovinskega čuta. Zaželimo jim, da bi ga kmalu ustvarili več in ga z zgledom posredovali vsem ostalim.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Seveda imamo pri vseh igrah tudi napake, prekrške, dobre in slabe igralce, podkupljene sodnike, bolj in manj zahtevno občinstvo itd. In ko takole neprizadeto, kot da bi za hip domišljijsko izstopili iz lastnega telesa in lebdeli v vesolju, še naprej opazujemo vse te človeške igre, ugotovimo, da ljudje, ki so v njih udeleženi, neizmerno hrepenijo in trpijo. Trpijo zato, ker njihovo hrepenenje po zmagi še ni uresničeno in potešeno, ko pa je, je (lahko) le začasno, kajti njihove športne junake prej ali slej čaka sestop ali padec z Olimpa. Ti ljudje se svojega hrepenenja in trpljenja niti dobro ne zavedajo, kajti če bi se ga, bi želeli iz njega izstopiti. Nekako tako uči Budizem, ki pravi, da je treba na poti samorealizacije izstopiti iz začaranega kroga trpljenja. Seveda učijo isto tudi vse druge avtentične religije, le da je poudarek na učenju o preseganju trpljenja nekako najpogosteje pripisan Budi.

Stvar je v osnovi zelo preprosta, le doumeti in izvesti jo je neizmerno težko. Treba je le izstopiti iz igre. Zapustiti športni štadion ali dvorano in se prenehati vznemirjati zaradi stvari, ki so z vidika iskanja smisla življenja nepomembne. Pomislite, ali imajo nabijanje žoge, tek v krogu ali dviganje uteži sploh kakšen pomembnejši pomen za vaš duhovni samorazvoj. Nekaj podobnega je verjetno mislil naš pokojni dr. Janez Drnovšek, ko je šport ocenil kot nekakšno dejavnost nižje vrste.

Toda ne pozabimo, da je sedaj, ko gledamo na stvar iz vesolja, šport tudi vse drugo: gospodarstvo, politika, pravo ter celo filozofija in religija. Povsod se tekmuje, kdo je boljši in uspešnejši, ter kdo ima bolj prav. Vse te tekme povzročajo celo neprimerno hujše posledice kot nogometne in druge običajne športne tekme. V športu prihaja do prepirov, poškodb in divjanja navijačev, v politiki, gospodarstvu, filozofiji in religiji pa do širših družbenih sporov, nemirov, revolucij in vojn. Ne da bi to milijonom ljudi pomagalo odkriti smisel življenja. Kakršnakoli apriorna vzvišenost politika, direktorja podjetja, profesorja ali škofa nad kakim nogometašem zato ni na mestu. Nasprotno, vsi prvo navedeni so lahko družbi bistveno bolj škodljivi kot nogometaš ali drug športnik. Seveda pa smo vsi najprej in predvsem samo ljudje, vsak s svojo življenjsko usodo in nalogo, vsi na poti k istemu cilju, le v prostoru in času različno oddaljeni od njega.

Ljudje se igramo otroške igre, igre mladostnikov, odraslih in končno starcev. Nato zapustimo svoja telesa in nadaljujemo igre »drugod«. Seveda le, če prej ne izstopimo iz začaranega kroga. Odrasli se vsakodnevno igramo ali opazujemo igre kot so služba, partnerstvo, družina, ali pa, na širši ravni, gospodarstvo, politika in religija. Ker smo od vsega tega pogosto neznansko utrujeni in nasičeni, si večkrat ogledamo še tiste igre, ki jim pravimo šport, filmi, gledališke predstave, koncerti, opere, romani itd.

Iz večine teh iger ne znamo izstopiti. Včasih si to neizmerno želimo, saj zaradi njih preveč trpimo. Npr. ko gledamo grozljiv ali tragičen film, ko naše nogometno moštvo izgublja ali ko ga politiki pošteno lomijo. Pa vendar je izstop težak. Če nam uspe, se nam pogosto zgodi, da se k isti igri kasneje spet vrnemo. Naš Prešeren je to lepo izrazil v verzu (navajam ga po spominu): »Srce je prazno, srečno ni, nazaj si up in strah želi.«

Ko imamo npr. že resnično dovolj tega, da naša nogometna ekipa le izgublja, prenehamo hoditi na tekme in brati poročila o njenih porazih. Ali pa, ko smo že povsem razočarani nad aktualno politiko, jo nehamo spremljati preko medijev. Takšen izstop nam prinese mir. Seveda ne popolni, saj nas še vedno vznemirjajo kake druge igre (npr. družinske, službene ali gospodarske). Toda izkušnja z izstopom in občutkom miru vsaj za nekaj časa ostane.

Žal takšne izkušnje nimajo zelo močnega učinka. Po nekaj tednih, mesecih ali letih zbledijo in spet se vrnemo k prejšnjim igram. Zopet navijamo za našo nogometno ali politično ekipo, saj se nam zdi, da bosta tokrat le uspeli… Če se ne vrnemo k istim igram, te praviloma nadomestimo z novimi. Navijamo za drugo športno moštvo, ali za drugo politično ekipo. Na koncu smo spet v isti stari zgodbi. Ta je sicer različna po obliki, vendar ista po bistvu.

Ko človek takole, v času enega zemeljskega življenja, malo odraste, doseže neka srednja leta, preštudira kar nekaj knjig in pozorno opazuje življenje, pride do zelo nespodbudne ugotovitve: ljudje se v več tisoč letih nismo nič bistveno spremenili! Še vedno si želimo predvsem »kruha in iger«, le da se to danes dogaja v tehnično bolj sofisticiranem okolju kot pred denimo dva, pet ali desettisoč leti. Še vedno znamo biti neizmerno brezčutni, kruti in pogoltni, pa tudi izredno sočutni, solidarni in plemeniti. Naša mentalna, energetska in telesna nihanja (tudi turbulence) so v osnovi še vedno takšna, kot so bila v času starega Egipta, Indije, Kitajske, Grčije in Rima. Človeštvo se je od tedaj do danes naučilo zelo malo bistvenih stvari. Veliko pa nebistvenih. Prav na slednje smo pogosto ponosni, saj se nam zdi naravnost imenitno, da se vozimo s hitrimi avti, vlaki, letali in celo raketami, da gledamo televizijo, komuniciramo preko telefona in interneta ter da lahko milijone evrov ali dolarjev zapravimo za kakšen majčken kamenček, sliko ali kakšen drug izjemen predmet ali užitek.

Toda reči je treba tudi naslednje: vse te človeške igre, polne (ne)znanja in strasti, polne hrepenenja in razočaranja, so pomembne! Vseskozi nam dajejo možnost učenja in (samo)izboljševanja. Zato jim moramo biti hvaležni. Morda še najbolj takrat, kadar so najbolj zavožene in krute. Takrat namreč najmočneje ozavestimo razliko med vrednostno in razvojno pozitivnim in negativnim, ter pomen prizadevanja, da igre enkrat za vselej presežemo in najdemo duševni mir. Zato so ravno vojne in druge grozote tako močan katalizator ozaveščanja humanosti in tolerance. Toda, ali si res želimo revščine, naravne katastrofe ali vojne, da bi končno ozavestili vsaj velike napake sedanjega človeškega obdobja? Ali ne bi raje poskusili vsaj nekaj pomembnejših korakov v pozitivno smer narediti že na podlagi doslej pridobljenega znanja in izkušenj? Ali moramo sebe in naše potomce res pahniti v hudo trpljenje, da se bomo (spet) kaj naučili?

Vse bolj se mi zdi se mi, kot da nas naši politični, gospodarski in mnogi drugi voditelji že več let vedno bolj pehajo prav v to negativno smer. Te hude obtožbe ne izrekam resignirano, marveč še vedno z upanjem, da se da tok dogodkov obrniti v pretežno pozitivno smer. Tako kot upam, da je v družbi še vedno veliko ljudi, ki bodo kmalu odločneje kot doslej dejali: Dovolj! Ne nasilno. Umirjeno. Vendar jasno in odločno. Kajti naši voditelji se igrajo igre brez meja. Moralne, etične, pravne in druge meje so le še za gledalce. Igralci so sami sebi omejitve odpravili. Vsi so bolj ali manj isti, ne glede na to, kateri začasno zmaga. Vstopnine za ogled tekem in nagrade igralcev so nesramno visoke, s slabo igro brijejo norca iz občinstva, odpravili so rdeče kartone, trenerje zaklenili v garderobe, policijo in sodnike pa poslali nad gledalce (nad t.i. »kurje tatove«). Ti igralci se sicer občasno kar pošteno spopadejo, brcnejo v koleno ali piščal kakega tajkuna, ministra ali poslanca, toda po tekmi so vsi spet zavezniki, saj se konec koncev zavedajo, da nosijo veliko odgovornost za to, da se igre ne končajo. Le kaj bi namreč ljudje brez njih in njihovih iger?

Ja, res, le kaj bi brez njih.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

T.i. razvita družba, v katero se uvršča tudi Slovenija, je pred težko dilemo. Ni namreč jasno, ali se s svojim znanjem in tehnologijo prebija proti nekakšnemu vrhuncu civilizacijskega razvoja, ali pa z vsem tem tone v svoj propad. Po eni strani smo ljudje vedno bogatejši v materialnih dobrinah ter v transportnih, komunikacijskih, delovnih, gospodinjskih in drugih sredstvih, ki jim pripisujemo velik pomen za svoje življenje in udobje. Kljub neenakomerni porazdelitvi vseh teh dobrin, prihajajo te v vse dele sveta, njihov obseg in vsakodnevna koristnost pa skupno še vedno naraščata.

Po drugi strani pa imajo vse te dobrine tudi tako pozitivne kot negativne lastnosti in posledice. Pozitivne se kažejo npr. v lažjem in hitrem pridobivanju in posredovanju znanja, v večji družbeni povezanosti in mobilnosti, v širši izrabi energetskih virov ter v boljših možnostih zdravljenja bolezni in reševanja življenj. Negativne se kažejo v porastu človeškega egoizma in površnosti medčloveških odnosov, v vse večjem zastrupljanju narave, ter posledično hrane in ljudi, v povzročanju novih bolezni in v vedno večjih možnostih oboroževanja in ubijanja. Ali bo vse to nekoč privedlo v revolucijo? Ali je revolucija človeštvu potrebna?

Negativni vidiki razvoja sodobne družbe zaenkrat nikakor ne vzpodbujajo revolucionarnega mišljenja in revolucionarnih gibanj. Kot sem že pojasnil, večina ljudi v t.i. razvitih družbah enostavno ne želi korenitih sprememb v načinu družbenega življenja, še manj pa si upa tvegati, da bi v revolucionarnem vrenju morebiti izgubila svoje materialne dobrine. Tudi večina tistih, ki jih ima malo, praviloma ne razmišlja revolucionarno, saj pristaja že na majhne izboljšave svojega življenjskega standarda, npr. na večje možnosti zaposlitve, napredovanja, povečanja plače, pridobitve socialne pomoči ipd. Poleg tega danes revolucionarji »niso v modi«.

V demokratičnih ureditvah se sicer pojavljajo radikalne politične stranke in druge družbene skupine, ki pa kljub svojim skrajnim (npr. nacionalističnim, rasističnim ali militantnim) stališčem nimajo revolucionarnega naboja. Njihovi pozivi k radikalnim ukrepom so (kolikor so sploh mišljeni resno, in ne le kot populistično sredstvo za boljši rezultat na volitvah) parcialni, usmerjeni zgolj v spremembe v določenih družbenih segmentih. Pomislite, kdaj ste v Evropi in v drugih demokratičnih delih sveta v zadnjih letih zasledili resnejše in ponavljajoče se pozive k revoluciji. Tudi sedaj, ko nas je zadela finančna in ekonomska kriza, pozivajo družbeni misleci, ideologi in voditelji zgolj k bolj ali manj radikalnim reformam, ne pa k revoluciji.

Tudi osebno sem naklonjen evoluciji in ne revoluciji. Po človeški plati zato, ker pomeni, kot sem že pojasnil, revolucionarna akcija sama po sebi hudo nasilje, tudi prevlado nizkotnih strasti, ter je v marsičem nepredvidljiva – nikoli se vnaprej ne ve, ali bo dosegla zastavljeni cilj. Vsi tisti, ki so kdaj resno preučevali filozofijo marksizma ter jo vzporejali z dejansko prakso leninizma, stalinizma in podobnih –izmov, dobro vedo, da so bile socialistične revolucije v praksi vse kaj drugega od zamisli, ki sta jih oblikovala Marx in Engels. Oba gospoda, ki sta sicer svoje revolucionarne ideje premalo domislila ter jih neodgovorno ponudila na voljo svetovnemu občestvu (takšno samoljubje je sicer značilno za ogromno piscev), bi verjetno še pred izdajo zažgala vse svoje knjige, če bi vedela, da se bo ob uporabi njunih idej »socialistična revolucija« zgodila v Rusiji in podobnih ruralnih ter ekonomsko nerazvitih okoljih, ki so bila umeščena v politični prostor z izrazito avtoritarno mentaliteto.

Izrecno sta namreč poudarila, da je takšna revolucija primerna le v okviru relativno visoko razvite industrijske družbe, pri čemer si verjetno nihče od njiju ni mogel zamisliti, kakšna grozodejstva (poboje, mučenja in ustrahovanja) bo v praksi prinesla uporaba in zloraba njunih idej. Podobno se je npr. dogajalo tudi s francosko revolucijo, ki se je preobrazila v neznosno tiranijo revolucionarjev in je prav tako terjala mnoga življenja ter vnesla v družbo bolečino in strah. Toda za razliko od komunističnih revolucionarnih režimov, se je francoska revolucionarna tiranija po nekaj letih le začela umirjati ter se nato na dolgi rok razvila v t.i. meščansko demokracijo, ki nam danes predstavlja vzor političnega sistema.

Po poklicni plati, tj. kot pravnik, sem revoluciji nenaklonjen zato, ker pomeni zanikanje pravne države. Seveda izhajam pri tem iz podmene, da živimo v demokraciji, ki temelji na načelih pravne države, ki jih štejem za civilizacijsko pridobitev. Slednje še zdaleč ne pomeni, da nisem kritičen do številnih pomanjkljivosti pravne države. Menim le, da so te pomanjkljivosti manjše in družbi manj nevarne od tistih, ki jih nosi s seboj avtoritarni ali totalitarni politični sistem.

Res je, da smo dandanes v Sloveniji in drugih demokratičnih državah dnevno »bombardirani« z informacijami o pravnih kršitvah, korupciji, aferah, neetičnosti nosilcev javnih in drugih pomembnih funkcij in položajev, kar nas pogosto navdaja z razočaranjem, slabo voljo, jezo in podobnimi negativnimi občutji. Toda ob tem ne smemo nikoli pozabiti treh stvari: prvič, tudi sami pogosto nismo boljši od tistih, ki jih kritiziramo, zato smo na nek posreden način »soudeleženi« pri pomanjkljivostih naših voditeljev; drugič, večina informacij o družbenem dogajanju se vedno bolj spušča na raven rumenega tiska, zato zaradi potenciranih negativističnih poročil še ne smemo sklepati, da je stanje v družbi v celoti tako slabo, kot se prikazuje; tretjič, v nedemokratičnih državah o večini kršitev prava in etike (kršitve človekovih pravic, gospodarski kriminal, korupcija, nepotizem itd.) s strani voditeljev in družbenih elit sploh nismo nikoli obveščeni, zato mislimo, da jih ni – vendar so, in to pogostejše in hujše kot v demokraciji.

Revolucija povozi obstoječe pravo. Proglasi ga za skrajno krivično, ali celo za nepravo. Če bi želeli z revolucijo odpraviti pomanjkljivosti in odklone demokracije in pravne države, bi to v začetni revolucionarni fazi pomenilo uvedbo nedemokratičnega sistema in odpravo večine temeljnih načel pravne države. Vse dotlej, dokler demokracija in pravna država v pretežni meri delujeta in omogočata »samopopravke« (preko svobode informiranja, dostopa do informacij javnega značaja, javnosti političnega razpravljanja, varstva osebnih in političnih svoboščin, političnega pluralizma, dostopa do neodvisnega sodstva itd.), spodbujanje revolucionarnih idej in praks ni na mestu. Nasprotno, vodi lahko v ceneni in nevarni politični populizem. Toda vsakdo je lahko na neki točki prisiljen k razmisleku o utemeljenosti revolucije. Če bi se demokracija in pravna država v praksi izrodile v svoje nasprotje (ne pozabimo, da se je tudi socialistična oziroma komunistična Jugoslavija, in z njo Slovenija, vseskozi deklarirala za ljudsko, demokratično državo, ki je spoštovala pravo – danes pravimo, da je za tem videzom dejansko deloval totalitarni sistem), potem bi se utemeljeno zastavilo vprašanje o potrebi po koreniti, tj. revolucionarni spremembi takšne ureditve.

Slednjega si ne bi smeli želeti. Nasprotno, razmišljajmo raje o tem, koliko lahko vsak od nas pripomore, da sebe, sodržavljane in predvsem naše voditelje spodbudi k bolj etično in pravno odgovornemu ravnanju. Vsak v dosegu svojega vpliva. Če nam namreč ta »projekt samokorekcije« v prihodnje v Sloveniji ne bo bistveno bolje uspeval, potem nas bo to pripeljalo v kritično fazo občutka družbene nemoči, apatije in egoizma. Kar vse se prej ali slej konča tragično za vse, tudi za voditelje. Mnogi izmed njih se žal že kar nekaj časa trudijo pozabiti, da so po naši ustavi v službi ljudstva in države. Vedno bolj služijo le svojim »velikim voditeljem«, političnim strankam, tajkunom in drugim vplivnežem, ali celo kar samim sebi. Vsem tem svetujem, da čim prej v pozitivni smeri vsaj nekoliko revolucionirajo sami sebe. Vrednostno pozitivna revolucija navznoter (v samem sebi) je namreč pogosto najboljše zdravilo za vse navedene in druge vrste »bolezni« posameznika in družbe.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Pojem revolucija pomeni popoln preobrat nečesa glede na (do)sedanje stanje. Ta pojem se uporablja v različnih povezavah. Tako npr. govorimo o znanstveni, industrijski, tehnični, kulturni in celo seksualni revoluciji. V političnem pomenu je revolucija radikalna sprememba družbene ureditve (v nadaljevanju se osredotočam izključno na pojem politične revolucije). Kot takšna pomeni revolucija tudi popoln preobrat na področju pravne ureditve, kajti revolucionarno pravo je povsem podrejeno revolucionarni politiki. Revolucija se lahko porodi le v hudi družbeni krizi. Seveda vsaka kriza ne vodi v revolucijo, saj lahko rezultira tudi v socialnih nemirih ali uporih, v državnem udaru ali v (državljanski) vojni. Kriza privede do revolucije, kadar so izpolnjeni še nekateri drugi pogoji. Tako morajo npr. obstajati organizirani nosilci določene revolucionarne ideologije, kriza pa mora biti izrazito huda in vseobsežna, kar pomeni, da temeljito »zamaje« vse družbene razrede in sloje.

Revolucija se od socialnih nemirov ali sporadičnih uporov zoper neko oblast (npr. kmečki upori, upori plemstva zoper kralja) razlikuje po svoji vseobsežnosti, ideološki naravnanosti, daljšem času trajanja ter nenazadnje pogosto tudi po (večji) radikalnosti. Vojna se od revolucije razlikuje predvsem po tem, da nima namena ideološko celovito preobraziti neke družbe, pač pa ima v vojni vsaka stran interes, da bodisi obrani svojo oblast in ureditev, bodisi da prevlada nad drugo oblastjo ter drugemu ljudstvu vsili svojo ureditev. Državljanska vojna za razliko od revolucije praviloma nima istih vzrokov, saj temelji predvsem na t.i. pravici do upora, ali na partikularnih motivih, kot je npr. boj za ekonomsko in politično prevlado enega dela prebivalstva nad drugim, ter boj za določene pravice posameznikov ali družbenih skupin (npr. boj za odpravo suženjstva). Pri vsem tem je zanimivo, da se v prevladujoči družbeni miselnosti vojne pogosto doživljajo kot nekaj »normalnega«, »naravnega«, tj. kot nekaj čemur se nekako nikoli ne da povsem izogniti, medtem ko nas pojem revolucije navda z nekoliko bolj »grozečim« občutkom, kajti revolucija naj bi bila nekaj izrazito samovoljnega in dramatičnega. Vojne se »pač dogajajo«. Četudi jim načelno nasprotujemo, jih nekako »razumemo«, saj si lahko predstavljamo človeške strasti in potrebe po ozemlju, naravnih bogastvih in oblasti, ki ljudi vodijo v takšne oborožene spopade. Revolucija pa pomeni ne le fizično nasilje, pač pa tudi izrazito psihično nasilje, pri čemer sta obe vrsti revolucionarnega nasilja neizogibno totalitarni. Usmerjata se na vse ljudi ter vodita v radikalno preobrazbo mišljenja in načina življenja. Česa takega pa se ljudje zavestno ali podzavestno bojimo celo močneje od vojn.

Revolucija lahko pripelje do družbenega napredka. Toda ta proces, kolikor uspe, pokaže resnično pozitivne rezultate šele na dolgi rok. Na kratki rok spremljajo revolucijo številni problemi in paradoksi. Prvi takšen problem je, da revolucija zaradi svoje nasilnosti sproži v njenih protagonistih in nato tudi širše v ljudstvu najbolj radikalne in nasilne instinkte. V vseh dosedanjih revolucijah, meščanskih in socialističnih (komunističnih), je bilo pobitih, mučenih in ustrahovanih ogromno ljudi. Ker v revolucionarnem času ni pravne države, pač pa vlada skoraj izključno zakon močnejšega, so ljudje na milost in nemilost prepuščeni vodjem revolucije in njihovim eksekutorjem. Revolucionarni vodje najpogosteje niso (le) začetni ideologi revolucije, pač pa so to predvsem tisti posamezniki, ki revolucijo izkoristijo za dosego osebnih ambicij po oblasti. Med vsemi nosilci oziroma protagonisti revolucije se zato prej ali slej vname boj za oblast, oziroma boj, v katerem hočejo tisti, s »pravimi idejami«, prevladati nad tistimi, ki so »skrenili s prave poti«. Vse skupaj se konča v krvi, zato je povsem na mestu rek, da »revolucija žre lastne otroke«.

Toda ob vseh negativnih, nehumanih vidikih revolucije, se prej ali slej znajdemo v zadregi. Če si to pogledamo praktično, vidimo, da živimo danes v demokratičnih in pravnih državah, ki temeljijo na revolucionarnem izročilu meščanstva. Meščanske revolucije v Evropi so bile namreč tiste, ki so odpravile fevdalizem in uvedle ideologijo svobode (človekovih pravic), enakosti (pravičnosti in pravne države) ter bratstva (solidarnosti). Te revolucije so postavile v središče političnega sistema posameznika in ljudstvo. S tem so sekularizirale politični sistem in državo, seveda ob hkratni dopustitvi svobode veroizpovedi in delovanja verskih skupnosti. Čeprav se je vse to razvijalo postopno, se je preobrat, ki je ta proces sprožil in legitimiral (!), zgodil z omenjenimi revolucijami. Demokracija, pravna država, človekove pravice, svoboda podjetništva in še marsikaj, kar danes nadvse poveličujemo, se je pred več kot dvesto leti in kasneje porodilo tudi v revolucionarnem divjanju, ki je bilo samo po sebi grozovito. Toda brez tega radikalizma, bi cel svet morebiti še danes živel v fevdalnih in tradicionalnih plemenskih in podobnih ureditvah. T.i. moderna družba je bila namreč v Ameriko, Azijo, Avstralijo in druge dele sveta sprva »izvožena« iz post-revolucionarne Evrope, v manjši meri pa seveda kasneje tudi iz post-revolucionarne, modernizirane severne Amerike.

Kako torej ovrednotiti revolucijo? Ali jo je morebiti legitimno zahtevati v primeru, če se bo svetovna kriza kapitalizma še stopnjevala? Ali ni v vsakem primeru boljša in legitimna le politična in nasploh družbena evolucija, kot zgolj postopno dograjevanje in izboljševanje (reformiranje) sedanje stopnje družbenega razvoja? Ali ni vsaka revolucija neizogibna kršitev človekovih pravic, česar po sodobni doktrini o univerzalnosti in naravni prirojenosti teh pravic nikakor ni mogoče opravičiti? Toda kako potem odpraviti številne krivice, ki se danes in tukaj le še stopnjujejo ter poslabšujejo stanje v družbi? Kako preprečiti vedno močnejšim in bogatejšim družbenim elitam, da ne bi še naprej nevarno onesnaževale planeta, sprožale nepravičnih vojn, puščale trpeti in umirati lačne in uboge, ter se neusmiljeno bogatile na račun velike večine svetovnega prebivalstva? Pa vendar, ali ni družba vedno krivična? Ali ni revolucija le nadomestitev ene vrste krivičnosti z drugo?

Takih in podobnih vprašanj je mnogo. Zastavljamo si jih tudi v Sloveniji, kjer vidimo, vedno več družbenih krivic. Toda ljudje v resnici (še) ne razmišljamo o revoluciji. Pa ne zato, ker je še preveč živ spomin na socialistično revolucijo, ki je v številnih državah s svojim brutalnim nasiljem skupno pobila, mučila in drugače zatrla na desetine milijonov ljudi. Tudi ta revolucija je imela svoje svetle plati. Nam Slovencem je npr. na specifičen način prinesla kar nekaj novega (državnega) ozemlja, veliko socialne in drugačne varnosti ter še marsikaj drugega (tako so si npr. v prejšnjem sistemu mnogi rešili stanovanjski problem, o čemer lahko številni mladi danes le sanjajo).

Razlog za dandanašnjo odsotnost revolucionarnega mišljenja je veliko bolj prozaičen. Gre enostavno zato, da imamo v povprečju ljudje še vedno več kot dovolj materialnih dobrin ter osebne svobode. Z revolucijo bi vse to postavili na kocko. Revolucija je predvsem za tiste, ki nimajo ničesar (več) izgubiti. Toda ali to pomeni, da je sleherni premislek o revoluciji dandanes brezpredmeten? In kaj pomeni revolucija za pravo. Nekaj več o tem in sorodnih temah prihodnjič.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

O PAMETI

Videz je prazen, če za njim ni vsebine. Učenje mora torej predvsem razvijati tudi pamet, inteligenco, ki prinaša vsebino. Splošno znano je, da obstaja več vrst inteligence (klasifikacije se razlikujejo glede na različne avtorje). Na tem mestu s pametjo označujem predvsem tisti mišljenjski del človeka, ki se kaže v razumskem dojemanju in (so)ustvarjanju pojavov ter je pogojen s čutnim zaznavanjem.

Učitelj pomaga učencem razvijati njihovo pamet oziroma inteligenco. Pri tem uporablja različne prikaze podatkov ter različne metode (logičnega) sklepanja. Ob tem se je pomembno zavedati, da učitelj učencev ničesar ne nauči neposredno. Tega enostavno ne more. To je omejitev, ki mu jo postavlja njegova človeška narava (izjeme so zgolj visoko razviti duhovni učitelji, o katerih tu ne govorim). Učitelj v učencu le sproža proces samoučenja.

V okviru starogrške sokratične metode poučevanja so to imenovali majevtika, odkrivanje že obstoječih (vrojenih) idej. Vse skupaj ima seveda globljo filozofsko in duhovno osnovo, toda poenostavljeno in na kratko lahko rečemo, da znanje že (objektivno) obstaja, zato se mu mora človek le pravilno intuitivno odpreti in ga priklicati v svojo zavest. Znanje se torej v človeku »rodi« (gr. »maieutike« dobesedno pomeni babištvo, porodništvo), ko posameznik za to ustvari ustrezne psiho-fizične pogoje.

Učitelj je v tem procesu le oseba, ki daje spodbudo, impulz, da se v učencu samem sproži postopek »rojevanja«, tj. prepoznavanja tistega, kar učitelj poučuje, učenec pa še ne pozna. Ker smo v šolah učitelji in učenci praviloma iz sorodnega kulturnega oziroma družbenega okolja in privajeni na naše običajne načine komuniciranja, pravkar opisani proces »rojevanja znanja« pogosto ni (samo)reflektiran s strani udeležencev izobraževanja. Zavest o tem procesu nam prebujajo predvsem primeri »težkih porodov«, ko se kot učitelji soočimo z učencem, ki zaradi teh ali onih razlogov (npr. slabo predznanje, lenoba, nezainteresiranost, ali slabša razvitost spoznavnih sposobnosti) še ni ustvaril psiho-fizičnih pogojev za »rojstvo« določenega (spo)znanja.

Iz povedanega sledi, da mora učitelj spodbujati razvoj znanja in pameti pri učencih predvsem tako, da jih, prilagojeno njihovi sposobnosti dojemanja, usmerja k intuitivnemu odpiranju. Pri tem je pomembno, da načrtovalci učnih programov in učitelji čim prej spoznamo, da je v šolah (še vedno) preveč racionalnega in premalo občutenjskega (emocionalnega) poučevanja. Ob tem ko v vsakdanjem življenju poudarjamo, kako pomembne vrednote so otroci, družina, varstvo naravnega okolja, ljubezen, sreča, prijateljstvo, sočutje, poštenost, toleranca itd., je šolsko poučevanje teh vidikov življenja še vedno podcenjeno oziroma v marsičem zanemarjeno. Ker seveda šolskega sistema ni mogoče kar naenkrat prilagoditi takšnim potrebam, je pomembno, da učitelj učence tu in tam kar samoiniciativno pouči tudi o teh stvareh, npr. s pomočjo kake zanimive življenjske zgodbe ali dogodka.

O SRCU

Učenje mora biti tudi sprostilno. Del učenja je vedno napor, ki ga je pač treba opraviti na poti do znanja. Toda ob tem je treba učencem omogočiti, da v učnem procesu tudi uživajo, se zabavajo ali drugače sprostijo. Vsak dober učitelj zato med poučevanjem pozorno spremlja učence in oceni, kdaj je čas za kakšno šalo, življenjsko zgodbo, zanimiv primer. S tem pa se že obračamo k srcu, ki ponazarja ljubezen. Sproščenost odpira srce, s tem pa se pojavi radost ali veselje do učenja (in poučevanja).

Ljubezen ima številne vidike (manifestacije). V svoji celoti, kot univerzalna ljubezen, nam je ljudem še nedostopna. Doživljamo le njene posamezne oziroma parcialne aspekte, npr. v odnosu do staršev, otrok, prijateljev ali partnerja, kajti vsako od navedenih oseb imamo radi na drugačen način. Posebna vidika ljubezni sta ljubezen do poučevanja in do učenja. Brez prve ni pravega (dobrega) učitelja, brez druge ni dobrega učenca.

Na vsaki stopnji poučevanja se mora učitelj vprašati, kaj je tisto najpomembnejše, kar želi dati (ali vsaj ponuditi) svojim učencem. Moj odgovor je vedno: veselje (kot vidik ljubezni) do učenja. Če namreč učitelj sproži v učencih rado-vednost oziroma veselje za vsaj nekatere dele učne snovi, bodo učenci to snov prej ali slej začeli raziskovali iz lastne pobude. Sčasoma bodo tako lažje spoznali tudi koristnost učenja »nezanimivih« delov snovi. Za učenje bodo (postali) motivirani. To pa je odločilno, kajti brez motiva oziroma volje ni učenja.

Volja oziroma motiv sodita v širše področje »srca«, saj sta pretežno pogojena s čustvi in drugimi (psihološkimi) občutki. Poučevanju in učenju daje »srce« pogonsko energijo. Pomembno pa je tudi v zgoraj že opisanem smislu, namreč kot spodbuda za razvijanje tiste pameti (inteligence), ki učence pripravlja na vse (racionalne, emocionalne, estetske, duhovne itd.) vidike vstopanja v življenje. Tu se videz, pamet in srce povežejo. Če nekdo s svojim znanjem na primeren način pomaga soljudem, družbi ali naravnemu okolju, je združil vse navedene tri aspekte. Ob tem je treba reči, da so v takšni funkcionalni kombinaciji vsi trije aspekti na nek način enakovredni, kajti če zataji eden, druga dva ne prideta do izraza.

Če želimo nekomu pomagati (»srce«), pa ne vemo kako (ni »znanja«), ali pa pri zunanji izvedbi naredimo napako (»pokvarimo videz«), potem pomoč ne bo uspešna. Vendar če gledamo na učenje in življenje širše, holistično, vidimo, da je srce pomembnejše od pameti, ta pa od videza. Predstavljajmo si družbo polno pameti in videza, vendar brez ljubezni, brez (vsaj minimalnega) nesebičnega predajanja drug drugemu. To ni več človeška družba, pač pa le velik in kompleksen stroj. Tega si ne smemo želeti. Zato moramo, če želimo stopati po drugačni, pravi poti, sebe in druge predvsem učiti videz podpirati s pametjo, oboje pa s srcem.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Znani latinski rek opozarja, da je ponavljanje mati učenja (Repetitio est mater studiorum). To ne pomeni, da moramo neko učno snov ponavljati toliko časa, da si jo (dobro) zapomnimo. Sporočilo tega reka daleč presega zgolj mehaničen pristop k učenju. Gre za to, da lahko pojave (bitja, predmete, energije, podobe, miselne konstrukte itd.) globlje spoznavamo le tako, da s k njim vedno znova vračamo, jih čutno ali psihološko občutimo, opazujemo ter o njih razmišljamo. Vsakič znova pojav doživljamo drugače. Prejšnjim izkušnjam dodajamo nove. Vedno znova izkušamo, preverjamo in dograjujemo predhodna (spo)znanja. Pravo učenje je celovito in poglobljeno doživljanje tega, kar spoznavamo, ter samega sebe v procesu spoznavanja. Učenje je torej izkušnja.

Spoznavanje pojavov, od vesolja do atoma, od rastline do človeka, je neskončen proces. Resničn(ejš)a spoznanja so tista, ki presegajo zgolj naš pojavni svet. Toda na poti do njih, moramo ljudje najprej spozna(va)ti pojavni svet v sebi in okoli nas. Na tej poti učenja je v sodobnem svetu šola kot organizirana institucija izredno pomemben dejavnik. Seveda pa šola niso le šolski prostori, učbeniki, pisala in računalniki. To je le ogrodje. Šola so predvsem učitelji in učenci. Ljudje!

Učni proces vodi učitelj. Napačno je, če ga vodi učenec. Če je učitelj pravi, kar pomeni, da ima več znanja od učenca ter zna poučevati, potem je in mora biti učencu avtoriteta v izvornem pomenu te besede (tj. osebni zgled znanja in dostojnega obnašanja). Če učitelj ni pravi, je situacija popačena in slaba za učenca. Ker pa idealnih učiteljev (in učencev) ni in je praktično sleherni učni proces bolj ali manj nepopoln, mora biti (pravi) učitelj vedno tudi učenec. Po eni strani se mora učiti od tistih, ki imajo več znanja od njega, po drugi strani pa od svojih učencev, ki jim mora znati prisluhniti ter poučevanje v pravi meri prilagoditi njihovim sposobnostim in znanju. Pri tem ne sme izgubiti avtoritete. Učitelj brez avtoritete namreč ni pravi učitelj, je le učitelj po nazivu. Toda avtoriteta učitelja ne pomeni nasilne moči ali oblasti, pač pa pomeni izžarevanje človeške topline, zgled znanja ter dostojnega in tolerantnega obnašanja, pa tudi odločnost, ko je treba vzpostaviti primerno učno okolje, red, (samo)disciplino in usmeritev učencev v spoznavanje snovi.

Učenje se osredotoča na omejen krog pojavov, včasih začasno tudi samo na enega. Zato mora učitelj učence vedno znova opozarjati na širši življenjski kontekst. Večkrat jim mora pojasniti smisel (namen, smoter) učnega procesa ter vpetost vsakega dela tega procesa v širšo področno ali življenjsko celoto. Vse to pa nujno vodi tudi v vzgojo učencev. Vsa področja poučevanja (humanistična, družboslovna, naravoslovna, tehnična, umetnostna itd.) terjajo vzgojo osebnosti. Brez razvite čustvene in drugih vrst inteligence, ki jih razvija vzgoja, bodo namreč vsa ostala znanja človeštvo prej ali slej pripeljala do novih vojn, zastrupljanj ter drugačnih oblik uničevanja človeka in drugih bitij oziroma narave. Tega se vsi tisti, ki zagovarjajo bodisi izrazito avtoritarnost bodisi izrazito permisivnost v procesu (po)uče(van)ja otrok, očitno ne zavedajo. Le emocionalno uravnotežen posameznik lahko namreč svoje znanje usmerja v vrednostno pozitivni (konstruktivni) smeri.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Da ne bo nesporazuma, naj jasno povem, da nasilje načelno ni sprejemljivo, zato je naloga vsakega človeka in družbe, da ga v sebi odpravlja in se mu odreka. Seveda pa smo do neke mere ljudje vedno tudi nasilni, in sicer tako na psihični kot fizični ravni. V svoji človeški nepopolnosti se nam namreč večkrat zazdi, da bomo lahko le z nasilnim pristopom rešili nek problem. Kot sem pojasnil že v prejšnji kolumni, je to človeško in družbeno celo do neke mere opravičljivo.

Toda to velja le v relativnem in subjektivnem okviru človeškega bivanja. V takšnem okviru je včasih opravičljivo, da z nasiljem braniš lastni obstoj, nekomu drugemu preprečiš samomor, otrokom preprečuješ nevarne dejavnosti ali vodiš osvobodilno vojno. Toda v holističnem pogledu je tudi takšno nasilje lahko slabo, saj z njim posegamo v svetovno dogajanje, ne da bi zares točno vedeli, ali je naš poseg upravičen.

Naj ponazorim z banalnim primerom. Če npr. stopite v nek prostor poln ljudi in vidite, da se nekdo pripravlja, da bo s pištolo streljal na nekoga drugega, se vam lahko zazdi povsem upravičeno, da z nasilnim dejanjem (npr. s poškodbo) napadalca onesposobite za strel. Potem, ko to storite, pa vam na vaše začudenje prisotni razložijo, da je šlo pri vsem tem le za dramsko igro ter da pištola sploh ni bila prava. Ker niste poznali celotnega konteksta dogajanja, je bilo vaše nasilno dejanje huda napaka.

To se nam v življenju vsakodnevno dogaja, le da tega najpogosteje sproti ne ozaveščamo. Pomislimo le, koliko nekih sodb (mnenj, opazk) vsakodnevno oblikujemo v mislih ali celo izrečemo o drugih ljudeh in o svetovnih dogodkih, ne da bi bili o njih temeljito seznanjeni (celovito pa sploh ne moremo biti seznanjeni o ničemer). Pomislimo tudi, koliko takšnih sodb skoraj zagotovo o nas izrečejo drugi ljudje, ne da bi nas sploh dobro, in seveda še manj celovito poznali. Če se v to resnično poglobimo, nam morda postane vsaj do neke mere razumljiv svetopisemski rek: »Ne sodite in ne boste sojeni; ne obsojajte in ne boste obsojeni…« (Lk 6, 37-38). Toda pojdimo še korak dalje.

Predstavljajmo si primer, ko z nasilnim dejanjem (npr. s poškodbo ali ustrelitvijo) nekomu preprečimo, da bi resnično ustrelil nekoga drugega. Denimo, da smo s tem zares preprečili umor. Ali smo v tem primeru ravnali pravilno, dobro, družbeno pozitivno? Na prvi pogled smo. V tem smislu nas tudi pravo zaradi silobrana izvzame od kazenske odgovornosti. Toda ali poznamo celoten kontekst? Kako bi se npr. počutili, če bi potem izvedeli, da smo ubili očeta, ki je želel usmrtiti posiljevalca in morilca svojega otroka? Ali če bi čez nekaj dni oseba, ki smo ji rešili življenje, kruto usmrtila več drugih ljudi, ali morebiti našega bližnjega sorodnika?

Naj spet takoj rečem, da seveda v pravnem pogledu vse to nič ne vpliva na dejstvo, da smo svoje dejanje izvršili v upravičenem silobranu. Funkcija prava je pač v tem pogledu jasna in smiselna, kajti pravo mora preprečevati vsak umor ali uboj, ter sploh vsa hujša nasilna dejanja. O tem ne sme biti dvoma! Toda ali bi svoje dejanje izvršili, če bi zanesljivo vedeli, da je oseba, ki smo ji rešili življenje, sama kruti morilec, ki bo kmalu spet nadaljeval z ubijanjem?

Tu seveda ne gre zato, da bi kakorkoli zagovarjali umor ali uboj. Gre le za primer, ki nas radikalno opozarja na naše slabo poznavanje svetovnega dogajanja. Opozarja nas, kako malo vemo o vzrokih in posledicah dejanj ljudi, ki nas obkrožajo, ter kako malo vemo o samih sebi. Zato je že zgolj s tega vidika pogosto najbolje, da kot ljudje čim manj sodimo in obsojamo druge, ter da se enostavno trudimo čim več razumeti, odpuščati in pomagati (zgoraj navedeni svetopisemski rek se namreč nadaljuje: »…oproščajte in boste oproščeni…«). Drugačna pa je seveda vloga in poklicanost pristojnih državnih organov, ki morajo v skladu z družbeno opredeljeno funkcijo prava preganjati in sankcionirati storilce protipravnih dejanj.

Če bi želeli resnično vedeti, ali je katerokoli nasilje opravičljivo, bi morali poznati Celoto. Brez poznavanja Celote v resnici ničesar točno ne vemo in ne razumemo. Samo uganjujemo, domnevamo, slutimo... Če ne poznamo vseh vzrokov za naše trenutno stanje zavesti, potem ne moremo točno vedeti, kaj vse je resnično vplivalo na naše trenutno dobro ali slabo počutje. Enako je z vprašanjem nasilja. Če je nekdo do nas, naših sorodnikov, prijateljev, sonarodnjakov, ali do soljudi nasploh, nasilen, bi morali najprej točno vedeti, zakaj se to nasilje dogaja. Morda je prizadetim celo nujno potrebno, da bi se nekaj naučili, da bi nekaj ozavestili. Ali ne počnemo tega tudi v pravu? Storilce protipravnih dejanj kaznujemo s takšno ali drugačno bolečino (tudi) zato, da bi jih spodbudili, da ozavestijo in obžalujejo svojo napako ter je več ne ponovijo.

Pravo je tu le nekakšen posnemovalec in hkrati sestavni del vesoljnega zakona akcije in reakcije, ki nam na naša negativna ravnanja odgovarja z ustreznimi, tj. poučnimi negativnimi posledicami, da bi tako prepoznali oziroma ozavestili svoje napake in jih ne ponovili. Kadar smo torej žrtev nasilnega dejanja, se lahko na to odzovemo na dva načina. Po eni strani moramo z nekim primernim, po možnosti nenasilnim, ali vsaj čim manj nasilnim odzivom tistemu, ki nas je prizadel, sporočiti, da ravna napak in da bo na ta način v skladu z omenjenim vesoljnim zakonom tudi nase priklical neprijetne oziroma nasilne posledice. Po drugi strani pa moramo skušati ugotoviti, s čim smo v svojem preteklem življenju, v tej ali drugi obliki (inkarnaciji), nase pritegnili to negativno, bolečo posledico. Le na ta način se bomo lahko v prihodnje izognili takšnim ravnanjem, ki nase in na nas privlečejo nasilne odzive.

Tu naletimo sedaj na ključno vprašanje. Če namreč verjamemo v neumrljivost našega dušnega bitja (duše), potem seveda gledamo na proces povezanih vzrokov in posledic skozi časovno razsežnost, ki daleč presega zgolj eno naše zemeljsko življenje. Po tem pogledu je življenje duše eno in večno, vendar se skozi razvijajočo se zavest vedno znova preraja (reinkarnira) v nove in nove oblike, dokler se zavest ne razvije do popolnosti, ki vodi v zlitje duše s Celoto ali Bogom. Če v to človek resnično verjame, potem se bo odrekel vsakemu nasilju, saj ga le takšen pristop vodi v stanje, ko več ne povzroča bolečine in se tako giblje v smeri popolne samorealizacije. To tudi pomeni, da bo takšen človek na neki zelo visoki stopnji samorazvoja raje hudo trpel ali umrl, kot pa si s povzročanjem trpljenja drugim nakopal t.i. negativno karmo (boleče posledice svojih ravnanj). Takšen človek bo lahko sledil verskemu principu ahimsa, ki pomeni nenasilje nasproti živim bitjem.

Ta princip, ki ga krščanstvo izraža skozi svoj postulat prepovedi ubijanja, predvsem pa tudi skozi zapoved odpuščanja, je podrobneje razložen in prakticiran v Hinduizmu, Budizmu in še posebej v Džainizmu (mnogi pripadniki Džainizma se izogibajo tudi ubijanju ali povzročanju škode insektom in drugim manjšim živalim ter rastlinam). Eden najznamenitejših zagovornikov in praktičnih pričevalcev te usmeritve sodobnejšega časa je bil Mahatma Gandhi (1869-1948), ki je uspel na osnovi ahimse večji del indijskega prebivalstva spodbuditi k »nenasilnemu«, t.i. pasivnemu uporu zoper angleške kolonizatorje. Seveda je šlo tudi v tem primeru za neko obliko in mero nasilja, toda ne takšnega, ki bi se izražal v telesnem nasilju ali celo ubijanju. Mnogi so v svoji veri v ahimso in v omenjeni vesoljni zakon tvegali ali celo žrtvovali svoja življenja, saj so verjeli ali vsaj upali, da jih bo nenasilje vodilo v (naj)ugodnejšo prihodnjo inkarnacijo.

Kdor ne verjame v neumrljivost duše, reinkarnacijo in Boga, bo seveda vprašanje (ne)nasilja presojal drugače. Če ga v nenasilje ne bo vodila spontana srčna dobrota do drugih ljudi, se bo v primeru, ko bo ogrožen, zanj težko odločil. V teku zgolj enega človeškega življenja je namreč razumsko nemogoče najti prepričljive in objektivne razloge za splošno usmeritev v nenasilje, saj se nasilje na takšen kratki rok mnogim splača. Pomislimo le, koliko nasilnežev ni (bilo) za svoja nečloveške dejanja v (enem) svojem zemeljskem življenju nikoli kaznovanih. Mnogi izmed njih so (bili) v materialnem ali drugem pogledu celo (začasno) nagrajeni.

Toda, naj bo izhodišče dobro srce, omejena pamet ali vera v Boga in vesoljni zakon, nasilju moramo že v osnovi reči ne. Še posebej, ko gre za življenje in nasploh temeljno integriteto človeka, kar v sodobnem jeziku označujemo kot človekove pravice. Takšna mora biti temeljna človeška usmeritev! Poti pa so seveda različne …

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Gre seveda za težavno vprašanje. Po eni strani zato, ker se ljudje svoje lastne nasilnosti niti v celoti ne zavedamo, po drugi strani pa zato, ker je nasilnost ena izmed tistih razvojno in vrednostno negativnih lastnosti, ki jo naš negativni del osebnosti izvrstno brani in varuje pred različnimi »obtožbami in napadi«. To utemeljevanje je seveda večkrat sprevrženo in napačno, toda človek mu zaradi svojih šibkosti hitro podleže. Npr. tako, da si reče, da jeza, kot oblika nasilja, pač mora iti ven. Da je bolje, da je ne zadržujemo v sebi, saj jo s tem kopičimo v sebi in s tem pripravljamo njen kasnejši »vulkanski« izbruh, ki je mnogo hujši od njenih posameznih, manjših izpadov. Gre za psihologijo, ki potolaži marsikoga in je še posebej primerna za ljudi, ki jezo in druga negativna čustva predolgo kopičijo v sebi, nato pa nekega dne naenkrat izbruhnejo v obliki nasilnih reakcij, ki jih usmerijo proti drugim ali proti sebi. Če torej jezo sprostimo tako, da nekoga naderemo ali mu primažemo klofuto, se lahko potemtakem vedno tolažimo, da smo bili v svoji reakciji vsaj iskreni, da smo se pač »čustveno odprli«, da smo zgolj reagirali na neko njegovo nesprejemljivo ravnanje, npr. na ponavljajoče se zbadanje, žalitve, grožnje ali celo fizično maltretiranje. Seveda obžalujemo, kadar gremo s svojo reakcijo predaleč, toda kot takšne je ne obsojamo v celoti. Do neke mere se nam zdi razumljiva. Tako, kot je razumljivo, da se bomo z nasiljem postavili po robu nekomu, ki uničuje naše premoženje, ali pa nas hoče celo ubiti ali raniti, ali prizadeti naše otroke. V takšnih primerih nas do neke mere varuje tudi pravo, saj npr. nasilna dejanja storjena v silobranu ali pod prisilo ne opredeljuje kot kazniva dejanja, za ravnanja v skrajni sili pa storilca izvzema iz kazenske odgovornosti (glej 22., 23. in 32. člen Kazenskega zakonika).

In kako je z nasiljem v resnici? Najprej je seveda pomembno, kako ga opredelimo. Če bi na splošno rekli, da je nasilje vsako poseganje v drugega proti njegovi volji, potem bi hitro ugotovili, da smo ljudje zelo nasilna bitja. Nenehno namreč želimo miselno, čustveno in fizično preobražati druge ljudi, ki si tega ta hip ne želijo. Že vzgoja in izobraževanje sta v tem pogledu v precejšnji meri nasilni dejavnosti, prav tako pa se takšno nasilje vseskozi dogaja tudi v vseh drugih medčloveških razmerjih. V demokraciji večina prisiljuje manjšino, v gospodarstvu lastniki in direktorji prisiljujejo delavce, prav tako pa tudi na kulturnem, športnem in vseh drugih področjih tekmujemo drug proti drugemu, želimo drugim vsiliti svoj pogled, ravnanje itd. Prisiljujoče so nenazadnje celo uradne religije, katerih nosilci so v svetovnem merilu v nenehnih sporih. Vse to kaže, da nasilja, če bi ta pojem razumeli tako zelo široko, ne moremo kar apriorno obsojati. Že s tem, ko smo, ko bivamo, nekoga drugega prisiljujemo, da nas kot takšnega sprejme, da nam prizna temeljne pravice do hrane, prostora, gibanja, izražanja itd. Nasilje kot nekaj negativnega, nezaželenega, je torej treba opredeliti ožje.

Tisto nasilje, ki ni sprejemljivo, ker je vrednostno in razvojno negativno, je nasilje, ki se porodi v t.i. negativnih čustvih oziroma psiholoških občutenjih. Takšna občutenja so jeza, sovraštvo, želja po maščevanju ter želja po škodovanju drugemu, samemu sebi ali svetu okoli sebe. Med takšna negativna občutenja sodijo tudi pohlep, zavist, brezbrižnost, predvsem pa seveda nevednost (ignoranca), ki je nekakšen zbirni pojem za vsa navedena občutja, saj pomeni osnovno nerazumevanje resničnih vzrokov in posledic naših ravnanj. Če bi namreč ljudje resnično razumeli od kod prihajamo in kam gremo ter po katerih zakonitostih tečejo naša življenja, potem bi uspeli hitro preseči vsa negativna občutenja in ravnanja. Ker pa smo glede tega pretežno nevedni, se nam v različnih situacijah in razmerjih porajajo jeza, bes, zavist ipd., ki nas vodijo v takšne ali drugačne nasilne (re)akcije. Vidimo torej, da je subjektivni element, tj. negativno čustvo oziroma občutenje, bistven za opredelitev tistih nasilnih dejanj, ki jih moramo resnično šteti za negativna. Če npr. oče otroka na silo potegne stran od ognja, ali če učitelj otrokom proti njihovi volji naloži domačo nalogo, tu ne gre za škodljive oziroma negativne vrste nasilja. Po drugi strani pa lahko npr. nekdo iz brezbrižnosti ali neopravičljive nevednosti zagreši resnično škodljivo nasilno dejanje, ne da bi se tega sploh zavedal (v pravu bi temu rekli malomarnost). Pogosto se celo dogaja, da nekdo iz nevednosti z najboljšimi (subjektivnimi) nameni izvaja najhujše nasilje. Nekdo npr. iskreno verjame v upravičenost nasilnega širjenja neke religije ali ideologije, ali v upravičenost mučenja nekoga, ki ga šteje za sužnja ali za pripadnika manjvredne rase ali naroda.

K opisanemu subjektivnemu merilu moramo za kolikor toliko smiselno in »uporabno« opredelitev nasilja k zgoraj povedanemu dodati še neko mero njegove intenzivnosti (jakosti). Kot rečeno, ljudje že s svojim obstojem in normalnim delovanjem nenehno prisiljujemo druge, da nam dovolijo misliti, govoriti, se gibati itd. Nasilje v svojem vrednostno negativnem pomenu zato nastopi, ko naša ravnanja prestopijo neko ustaljeno mero normalnega obnašanja. Merilo nasilnosti je tako po eni strani relativno. Odvisno je od konkretne družbene skupnosti in njenih vedenjskih standardov. Ali je nek trener nasilen do nogometašev, ali je profesor nasilen do študentov, ali je nekdo v podjetju nasilen do sodelavcev, ali je policist nasilen do občana itd. – odgovore na ta vprašanja nama lahko najbolj doživeto podajo le udeleženci v navedenih razmerjih, ko v skladu s svojimi dosedanjimi izkušnjami ocenijo, ali je katera od omenjenih oseb prekoračila običajno oziroma normalno mero komunikacije in postala nasilna.

Seveda pa relativno merilo ne zadostuje. Kaže nam le, koliko je neko družbeno okolje občutljivo za nasilje. Če je stopnja te občutljivosti majhna, potem lahko hitro pridemo do ugotovitev, da npr. ta ali ona oblika telesnega kaznovanja pravzaprav niti ni nasilje, pač pa normalni odziv na napačno ravnanje porednega otroka, zločinca itd. Kar pa ne drži. Kajti gre za nasilje, čeprav je to morebiti vzgojno, pravno ali kako drugače opravičljivo. Zato potrebujemo za opredelitev nasilja kot negativnega pojava še neko objektivno ali morebiti celo absolutno merilo. Tega pa v nekem eksaktnem smislu ni. Žal. Tako kot nasploh pri vseh človeških zadevah. Tudi tu gre torej do neke mere za stvar individualnega in kolektivnega občutka. Tako da lahko rečemo, da pač nasilje kot nekaj negativnega prepoznamo, ko ga vidimo ali doživimo. Tako so npr. uboj, povzročitev telesne poškodbe, grožnja s smrtjo, razbijanje in lomljenje stvari, mučenje, odvzem prostosti, preprečitev govora, gibanja ali združevanja zagotovo nasilna dejanja. Včasih so kot preventiva ali sankcija pravno upravičena, toda to ne spremeni dejstva, da so nasilna.

Prihodnjič se bom posvetil odgovorom na začetna vprašanja. Za danes naj ob koncu dodam le še nekaj glede zgoraj omenjenega napačnega utemeljevanja potrebe po nasilju. Če se vrnemo k primeru psihičnega ali fizičnega nasilja, ki ga poraja jeza, se moramo namreč vprašati, ali mora jeza ali katerokoli drugo obremenilno čustvo res nasilno izbruhniti navzven, da se trenutno rešimo notranje frustracije ter na dolgi rok kopičenja in posledično hudo nasilne eksplozije takšnih frustracij. Odgovor je: Ne! Jezo ali katerokoli drugo negativno napetost moramo seveda sprostiti. Toda ne skozi nasilje zoper druge ali same sebe. Takšne napetosti se moramo naučiti notranje mirno sproščati in preobražati. K temu lahko pristopimo na več načinov. Preko spoznavanja vzrokov naših negativnih občutkov, preko sproščanja v naravi ali v športu, preko razgovora s primerno osebo, preko dihalnih vaj, preko meditacije ali globljega samoizpraševanja itd. Vendar nikakor ne tako, da nad nekom drugim sproščamo lastna negativna čustva. To škodi njemu in predvsem tudi nam samim. Nikomur torej resnično ne koristi. Kar seveda ne pomeni, da nekoga, ki nas jezi, ne bomo opozorili na to, kar nas moti. To celo moramo storiti. Vendar brez psihičnega ali fizičnega nasilja. Kajti nasilje rodi novo nasilje. Kar je seveda že stara resnica. Pa vendar gre za življenjsko lekcijo, ki se je ljudje še zdaleč nismo naučili.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Čeprav je zloraba mogoča praktično na vseh področjih človekovega delovanja, je njena obsodba vedno predvsem moralna. Tako npr. zlorabi prava, politike, religije ali običajev sledijo različne pravne, politične, religiozne in običajne sankcije – toda v vseh teh primerih je odziv na zlorabe tudi moralna obsodba. Če politik ali sodnik zlorabita svoj položaj, zdravnik zaupanje svojih pacientov, odvetnik zaupanje svojih strank ali duhovnik zaupanje svojih vernikov – vsa ta dejanja obsojamo predvsem tudi moralno. Najhujše je seveda, ko starši ali drugi odrasli zlorabijo otroka. V tem primeru je že dejanje samo po sebi strahovito nemoralno. Toda na moralni način obsojamo celo zlorabo živali, pa tudi širše narave, kjer s takšnim ravnanjem ni neposredno prizadet človek.

Zakaj je torej zloraba nemoralna? Ker (po)ruši zaupanje kot eno temeljnih moralnih vrednot. Seveda pa se (tudi) na moralni ravni takoj zastavi vprašanje meril presoje, kdaj gre za zlorabo in kdaj ne. Še posebej v sodobnem času, ko so moralna merila že do te mere fluidna, da se npr. v šolah morale malodane nihče več ne upa neposredno poučevati. Le kako jo poučevati, ko pa je tako raznolika, pa še hitro se spreminja. Kar je bilo včeraj nemoralno, je danes moralno sprejemljivo, za jutri pa nihče ne ve, kako bo. Ni (več) gotovosti, predvidljivosti.

Pri tem ni toliko problem v samih temeljnih moralnih načelih, kajti na nominalni (abstraktni) ravni ostajajo temeljne moralne zapovedi iste tudi na dolgi rok. Tako npr. ni sporno, da morala prepoveduje ubijanje, mučenje, laž in krajo ter zapoveduje pomoč pomoči potrebnemu. Problemi v zvezi s tem so konkretni. Tako kot vedno doslej, le da so v sodobnem času, zaradi večje kompleksnosti družbe in relativno hitrega tehnološkega razvoja, močno pomnoženi in intenzivirani. Moralna načela si namreč praktično zelo različno razlagamo, pri čemer jih v marsičem že skoraj »vsakodnevno« prilagajamo, svojim trenutnim željam oziroma potrebam. Kot sem zapisal v eni prejšnjih kolumn, vojna v Iraku lepo dokazuje relativnost moralnih meril pri presoji ubijanja, saj so v ZDA, pa tudi širše na zahodu, življenja ameriških vojakov in civilistov na eni strani, ter iraških vojakov in civilistov na drugi strani, bistveno različno vrednotena.

Zelo relativni sta tudi laž in kraja. Tako npr. politika in gospodarstvo marsikje dopuščata laž kot povsem normalno sredstvo delovanja. Nekako v smislu, da pač to delajo bolj ali manj vsi in da zato do tega ne smemo biti prestrogi. Še posebej, ker ni lepo obsojati drugih za nekaj, kar počneš tudi sam (praktično vsakdo pa ima na vesti kar nekaj laži). Na to noto igrajo predvsem veliki in največji lažnivci. Tako, da je potem nekomu, ki je v službi ukradel časopis, že kar resnično nerodno moralno kritizirati direktorja, četudi je ta morebiti »ukradel celo firmo«. Poleg tega lahko nosilci družbene moči laž naredijo za resnico. S pomočjo medijske in drugačne propagande to niti ni posebej težko. Podobno je s krajo. O tem zdaj govorijo že kar anekdote in pregovori. Saj veste, ko nekdo ukrade mleko in kruh, rečemo temu tatvina, ko pa nekdo ukrade milijone, označimo to za zgrešeno investicijo, težave s prestrukturiranjem ipd. Prav tako lahko relativiziramo tudi moralno zahtevo po pomoči tistim, ki so jo potrebni. V praksi se namreč pogosto izkažejo kot najbolj potrebni pomoči tisti, ki jo najmanj potrebujejo. Pomislimo le na visoke odpravnine v velikih bankah in podjetjih, ki so nekakšna premostitvena pomoč za »uboge direktorje«.

Zaradi relativnosti moralnih vrednotenj ter zaradi dejstva, da se največje zlorabe dogajajo na najvišjih družbenih ravneh, je težava predvsem ta, da jih je težko dokazati. Ali, če smo nekoliko bolj natančni, težko jih je priznati. Opazimo jih, vendar se zaradi slabe vesti, strahu pred zamero, morebiti celo pred izgubo službe, maščevanjem in zaradi podobnih razlogov naredimo, da jih nismo opazili. Vse to velja tudi za področje prava, kjer so sicer določene oblike zlorab izrecno zakonsko prepovedane in sankcionirane, vendar pa so na konkretni ravni večkrat relativno težko opredeljive in dokazljive.

Poglejmo si pojem zlorabe pravice. Starejša (liberalistična) pravna teorija je zanikala možnost, da je takšna zloraba sploh mogoča. Izhajala je iz načela, da kdor izvršuje svojo pravico, nikomur ne škodi (Qui suo iure utitur, neminem laedit). Kasneje se je najprej pojavila subjektivna teorija o zlorabi pravice, po kateri pravico zlorabi tisti, ki pri njenem izvrševanju ravna krivdno (naklepno ali malomarno) in tako drugemu povzroči škodo. V sodobnem času prevladuje objektivna teorija o zlorabi pravice, po kateri je treba vsaki pravici pripisati nek objektivni socialni cilj oziroma funkcijo. Nosilec pravice lahko zato pravico zlorabi ne glede na lastno krivdo, torej že zgolj tako, da pri izvrševanju pravice preseže njen objektivizirani družbeni namen in s tem prizadene pravico drugega.

Predstavljajmo si dva soseda, ki imata v lasti kmetijski zemljišči, čez kateri teče potok. Sosed na zgornjem zemljišču prenovi sistem namakanja svojega zemljišča, in sicer tako, da zajezi in preusmeri tok potoka, s čemer pa spodnjemu sosedu odvzame vodo. Po zgoraj omenjeni liberalistični teoriji ni s tem nič narobe, saj zgornji sosed zgolj izvršuje svojo pravico do uporabe zemljišča s potokom. Po subjektivni teoriji gre za zlorabo pravice, če se dokaže, da je zgornji sosed spodnjega prikrajšal za vodo namenoma ali vsaj iz malomarnosti. Če niti malomarnost ni podana, če je šlo denimo za nujni samozaščitni ukrep pred poplavo, potem ne gre za zlorabo pravice. Po objektivni teoriji pa za ugotovitev zlorabe lastninske pravice s strani zgornjega soseda zadostuje že, da ugotovimo, da namen uporabe lastnega zemljišča nikoli ne sme biti takšen, da bi lahko vodil v povzročanje škode lastniku drugega, sosednjega zemljišča. Če se postavimo na takšno objektivizirano stališče, je treba torej tudi pri samozaščitnem ukrepu v zvezi s poplavo ravnati tako, da ta ne bo v škodo drugim, razen, če to zaradi narave (obsega itd.) poplave, dejansko sploh ni mogoče.

Kot rečeno, je zlorabo pravice v praksi pogosto težko dokazati. Spomnimo se na čase, ko smo imeli v Sloveniji še možnost oziroma pravico do predhodnega zakonodajnega referenduma (ta je bil pred časom ukinjen, tako da imamo sedaj le še naknadni, potrditveni zakonodajni referendum). Takrat je vsaka vložena pobuda za zbiranje 40.000 podpisov zaustavila zakonodajni postopek za mesec in pol ali dva. Za takšno pobudo, ki jo je lahko vložil vsak državljan, je zadostovala podpora 200, kasneje pa 1000 podpisov. Če je nekdo vložil takšno pobudo zgolj zato, da začasno zaustavi zakonodajni postopek, pri čemer se je zavedal, da nima možnosti, da zbere 40.000 podpisov, ali pa si tega sploh ni želel, je s tem zlorabil svojo ustavno pravico do referendumske iniciative. Toda ker tega ni nikoli nihče javno priznal, je bila zadeva dokazljiva šele v primeru, ko se je ista oziroma podobna (neuspešna) pobuda ponovila dvakrat ali večkrat zaporedoma.

V zadnjih tednih se tako sprašujemo, ali ni Stranka slovenskega naroda z vložitvijo referendumske pobude glede sprejetega, vendar še neuveljavljenega zakona o ratifikaciji mednarodne pogodbe, po kateri bo Hrvaška postala članica pakta Nato, zlorabilo svojo referendumsko pravico. Odgovor na to vedo trenutno le (vodilni) člani te izvenparlamentarne stranke. Če resnično verjamejo v koristnost ukrepa, ki ga predlagajo ter hkrati v možnost, da zberejo 40.000 podpisov, potem je treba reči, da seveda s to svojo pobudo zgolj izvršujejo svojo ustavno pravico. Če pa v navedeno ne verjamejo, če torej s pobudo zgolj promocijsko opozarjajo nase ali želijo doseči kake druge cilje, potem zlorabljajo svojo pravico. Toda če slednjega ne priznajo, jim tega zaenkrat ni mogoče dokazati. Tu torej nekako ne moremo mimo subjektivne teorije o zlorabi pravice, kajti brez dokazov za manipulacijo, moramo pač upoštevati dejstvo, da pobudniki ravnajo v skladu s pravom. Četudi je to za Slovenijo politično škodljivo. To pa je tudi velik problem ustavnopravne ureditve, ki zoper takšne možne zlorabe nima učinkovitejših varovalk.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Zanimivo je, da je pojem politike (gr. ta politika - opravila, ki so v zvezi s polisom) etimološko vrednostno nevtralen. Pomeni namreč delovanje, ki se nanaša na skupnost, oziroma prizadevanje za urejanje skupnega življenja ljudi. Če si natančneje pogledamo ta pojem, vidimo, da ga je mogoče razčleniti predvsem v tri temeljne kategorije:
         1. institucionalna razsežnost politike (angl. polity) zajema delovanje različnih državnih in nedržavnih institucij ter posameznikov, ki vplivajo na delovanje države, pri čemer je njihovo delovanje ustavno in zakonsko urejeno (npr. politične stranke, družbena gibanja, javna občila, parlament in vlada);
         2. normativna razsežnost politike (angl. policy) pomeni ustvarjanje normativnih predstav oziroma idealov v smislu opredeljevanja temeljnih družbenih vrednot in ciljev ter usmerjenost v njihovo praktično uresničevanje;
         3. procesna razsežnost politike (angl. politics) se kaže v oblikovanju politične volje skozi uveljavljanje družbene moči in oblasti, pri čemer se moč in oblast gradita in izgrajujeta skozi konflikt in konsenz.

V vseh teh in drugih opredelitvah pojma politike je sicer mogoče implicitno zaznati usmeritev v takšno delovanje, ki npr. zagotavlja varnost in spodbuja razvoj skupnosti in njenih članov. Vendar kakšnega posebnega vrednostnega naboja pojmu politika zgolj samemu po sebi ne moremo pripisati. V širšem smislu gre pač za sklop treh zgoraj omenjenih vidikov organiziranja, načrtovanja in delovanja, ki mu pač šele konkretni nosilci vdihnejo takšen ali drugačen vrednostni značaj.

Za razliko od politike, se pojem prava, če ga vzamem za primer, marsikje že etimološko povezuje z vrednoto pravičnosti. Tako npr. mnogi menijo, da sta rimski besedi ius in iustitia (»pravo« in »pravičnost«) tesno povezani. Dva odlična klasična rimska pravnika, Celz in Ulpijan, sta skovala rek, po katerem je pravo spretnost dobrega in pravičnega (primernega) – ius est ars boni et aequi. Po tej definiciji je pravo že samo po sebi povzdignjeno na visok vrednostni nivo. Vendar s takšnim opredeljevanjem prava že od nekdaj mnogi ne soglašajo, kajti pravo doživljajo ljudje pogosto kot nekaj pretirano formalističnega, togega, »neživljenjskega«. Žal se ob tem tudi pravniki, kot nosilci pravne dejavnosti, večkrat gibljejo na meji nemoralnosti, ki jo tu in tam tudi prekoračijo, kar potem le še dodatno zbuja negativno dojemanje pravnega. V poznem srednjem in zgodnjem novem veku se je celo izoblikoval rek, po katerem so pravniki slabi oziroma zlobni kristjani (»Juristen, böse Christen.«). Pravo torej že v svojih opredelitvah sproža nekatere vrednostne sodbe, še bolj pa jih sproža s svojim praktičnim udejanjanjem.

Za razliko od prava, je torej pojem politike vsaj na prvi pogled vrednostno precej anemičen. Toda vse kaj drugega je praktično politično delovanje, ki pogosto razvnema številne strasti in vznemirja ljudi močneje od prava. Kadar je politična oblast v rokah karizmatičnega voditelja, je večji del ljudstva evforičen in vidi v tem voditelju in njegovih političnih pomočnikih, vsaj začasno, vse dobro. Tudi v totalitarnih političnih sistemih, kjer je karizma velikega vodje »dopolnjena« še s popolnim nadzorom, ustrahovanjem in prisilo (nasiljem), vodi to v prevrednotenje vrednot s smeri obče pozitivne vrednostne naravnanosti do obsesivne vladajoče politike. Vendar pa takšne pravljice ne trajajo dolgo (nekateri, bolj izkušeni, že tako ali tako nikoli ne verjamejo vanje), kajti ko se karizmatična čarovnija in totalitarna obsedenost razgalita v vsem svojem nasilju, nehumanosti in zlaganosti, ter še posebej potem, ko si takšni režimi dokončno »polomijo zobe«, pride do travmatične kolektivne streznitve, čemur sledi praviloma tudi razočaranje nad politiko in prevlada negativnega odnosa do nje.

V demokraciji je zadeva drugačna, saj je politika v večji meri odgovorna ljudstvu, je bolj transparentna in inkluzivna, politične spremembe pa so manj radikalne. To po eni strani pomeni, da državljani ne doživljajo prehudih političnih šok terapij, vendar pa zato vseskozi ohranjajo ambivalenten (pozitivno – negativen) odnos do politike. Svoboda govora, javnega nastopanja, združevanja, obveščanja ter druge temeljne svoboščine in pravice omogočajo (večjo) kritiko in nadzor nad politično oblastjo, zato je tu politika bolj racionalizirana ter praviloma ne doživlja niti karizmatičnih razsežnosti niti pretiranih (skrajnih) pretresov.

Ne glede na navedene in vse druge razlike v sami politiki in v dojemanju le-te s strani ljudstva, lahko rečemo, da je politika pretežno bolj na slabem kot dobrem glasu. Ob besedi politika večine ljudi ne preplavijo misli o idealih ali vrednotah dobrega, poštenega in pravičnega, pač pa se (naj)prej spomnijo na oblast, moč in denar. Mnogi se na politiko odzivajo celo z žaljivimi besedami, npr. s tistim starim rekom, da je politika k…, s čimer želijo predvsem reči, da je politika v pretežni meri nenačelna, celo lažniva ali drugače nemoralna. Ali to drži? Ali je vstop v politiko res nekakšen skok v napol ali še bolj umazano reko, ki neizogibno umaže vsakogar, ki se nameni v njej plavati, četudi ima pri tem osebno najboljše namene? Ali oblast res vsakogar (po)kvari? Ali si politiki res želijo predvsem občutka moči, družbenega ugleda, denarja, materialnih dobrin ter najrazličnejših privilegijev? Ali so za vse to pripravljeni tudi na nenačelne kompromise? Ali za zaprtimi vrati brezvestno trgujejo z usodami ljudi? Ali večkrat govorijo neresnice? Ali so torej pretežno nemoralni? Ali je politika že sama po sebi nemoralna in pomeni vstop vanjo le spoznanje nujnosti, da moraš tudi sam (vsaj do neke mere) postati nemoralen?

Odgovori na navedena vprašanja so pravzaprav enostavni. Politika je moralna ali nemoralna toliko, kolikor so (ne)moralni njeni konkretni nosilci, tj. politiki. Politiki pa so ljudje. To pomeni, da ni politika nič bolj zaznamovana z moralo ali nemoralo, kot to velja za vse druge sfere človeškega udejstvovanja. Ker pa (državna) politika pogosto odloča o družbeno pomembnih in javno izpostavljenih zadevah (tu je ključna vloga medijev!), je kot takšna tudi najpogostejša tarča (ne)zadovoljstva državljanov. To velja še posebej v demokratičnih sistemih, kjer je v pretežni meri zagotovljena svoboda mišljenja in v tem okviru dovoljena tudi javna kritika politike. Ker so poslanci, ministri in drugi politiki javno močno izpostavljeni, so njihove človeške lastnosti v večji meri na ogled, kot pa to velja za druge sfere družbe. Ob tem, ko se torej naslajamo nad kakšno neumnostjo katerega od politikov, ko smo ogorčeni nad določenimi političnimi odločitvami, govori, ravnanji itd., bi se morali večkrat opomniti, da se podobne stvari dogajajo tudi povsod drugod, le da so tam skrite pred (širšo) javnostjo.

Želja po moči, oblasti, denarju, privilegijih in še marsičem so enako kot v politiki prisotne tudi v gospodarstvu, upravi, pravosodju, šolstvu, zdravstvu, športu, celo v verskih skupnosti in v humanitarnih ustanovah ter nasploh povsod, kjer se ljudje organiziramo za dosego nekih ciljev. Res je, da je v politiki koncentracija tistih, ki si želijo vse navedeno, verjetno večja kot drugod. Toda tudi med politiki so mnogi takšni, ki v teh svojih željah ne odstopajo bistveno od raznih voditeljev na drugih področjih, ter celo takšni, izjemni, ki svoje morale ne podrejajo (prevladujoči) politiki.

Za ponazoritev si zamislimo, da bi imeli v podjetjih (celo v multinacionalkah) demokracijo. O vsaki poslovni odločitvi (investiciji, varčevanju, povečanju ali znižanju plač itd.) bi se vodila javna razprava, odločalo pa bi se z glasovanjem. Ali mislite, da bi bile takšne demokratične seje v gospodarskih družbah kaj bistveno bolj dostojanstvene in modre kot so seje parlamenta? Ali si predstavljate zdravnike, učitelje, duhovnike in še koga, ko demokratično, na očem celotni javnosti, odločajo o financah, o načinu svojega dela, o svojih pravicah, dolžnostih in privilegijih?

Če vse to dobro premislimo, postanemo vsaj v svoji notranjosti (intimno, moralno) bolj prizanesljivi (tudi) do politikov. Na zunaj je seveda treba politično oblast strogo nadzirati in kritično ocenjevati (tako s pohvalo kot z grajo). Takšna izrazita pozornost in strogost, ki jo moramo navzven namenjati državni in mednarodni politiki je utemeljena še posebej zato, ker sprejema ta politika marsikatere za državo in človeštvo usodne odločitve. V sebi pa se je ob tem le dobro zavedati, da ni državna politika nič kaj bolj »umazana« ali »čista« od »politike« v vseh drugih sferah človeškega delovanja (pomislimo le na multinacionalke, velike verske skupnosti in druge svetovno vplivne organizacije) Razlika je predvsem ta, da so drugod zadeve (bolj) skrite.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Toda kako se lotiti vsega tega? Ali npr. tako kot naš predsednik vlade, ki si sam plačuje kavo in kosila, pri čemer plača vse to tudi svojim gostom? Ko sem se o tem zapletel v pogovor z nekim drugim visokim politikom in državnim funkcionarjem, mi je dejal, da »na takšno demagogijo ne pada«. To mi je kar takoj ilustriral tudi s primerom. Pojasnil je, da je pred kratkim kot predstavnik državnega organa sprejel na uradni obisk neko manjšo skupino ljudi in se v zvezi s tem vprašal, kako bi se njegovi gosti počutili, če bi jim dejal, da jim bo plačal kavo ali sok iz lastnega žepa. Po njegovem mnenju bi se verjetno počutili nelagodno, saj potem ne bi bilo razloga, da si vsak sam ne plača svoje kave, ali da morebiti kdo od njih ne plača kave (tako dobremu) političnemu funkcionarju. Morda bi se tudi vprašali, ali je država res že toliko obubožana, da ne premore več niti sredstev za najbolj skromno reprezentanco.

Če nadaljujem zdaj kar po svoje, lahko k temu dodam še vprašanje, koliko bo torej država šele prihranila, ko se bo po zgledu na to odrekla luksuznim avtomobilom, določenim prostorom, prenočevanju v dragih hotelih, dragim pogostitvam tujih in domačih gostov, nekaterim potovanjem doma in v tujino, dragim prevozom itd. Toda, kaj bo potem sploh še ostalo od države? Ali res želimo, da naši državni predstavniki nastopajo tako zelo skromno, že skoraj kot reveži. Ali ni med preveč in premalo še kaj? Pomislimo npr. na angleško kraljico, ki je tako navdušila Slovence (Ali ne morda v veliki meri ravno s takšnimi stvarmi, ki sicer niso življenjsko pomembne, stanejo pa milijone funtov?). Le kaj bi porekla, če bi naš predsednik države večerjo v njeno čast plačal iz lastnega žepa? Bi kaj primaknila?

Priznam, da sem ironičen, vendar s (provokativnim) poučnim namenom. Da ne bo pomote: zgled je pomemben in to tudi v majhnih zadevah. Predsednik vlade seveda ne ostaja pri kavi, pač pa sprejema tudi druge varčevalne ukrepe, ki jih izvaja na lasten račun, npr. ko se odloča, da je potovanje na uradni obisk v bližnjo državo primerneje izvesti z (cenejšim) avtom kot z (dražjim) letalom. Seveda pa tudi na drugih ravneh, ko skupaj z ministri sprejema sistemske ukrepe za varčevanje in za drugačno reševanje krize. Tako je npr. vlada ob sedanjem škandaloznem primeru z milijonsko nagrado za dosedanjega direktorja NLB sprejela priporočila za omejitev plač, nagrad, odpravnin in sejnin v družbah z državnim lastniškim deležem. Eni ta ukrep hvalijo, drugi ga kritizirajo. Dejstvo je, da se vlada in njen predsednik trudita. Toda vprašanje, na katerega se sedaj vračam je, ali je »tisto s kavo« res primeren način za vzpodbujanje varčevanja države in državljanov.

Sedaj boste morda pomislili, zakaj vas nadlegujem tem vprašanjem, zakaj je sploh pomembno? Saj sem ravnokar povedal, da temu »malemu ukrepu« s kavo že sledijo drugi, »veliki ukrepi«. No, navedeno vprašanje je pomembno zato, ker se je s kavo nekako začelo. Začetek pa ustvari pomemben vtis, pri čemer sedanji predsednik vlade prav v teh prvih mesecih svojega vladanje zelo skrbi za naše vtise. Vtis s kavo pa je bil po moji oceni slab in napačen. Zakaj? Zato ker zgled vleče le, če je prepričljiv. Takšen zgled, pa to ni. Če predsednik to, kako si sam plačuje kavo in zraven komu drugemu še kakšno kosilo javno razlaga medijem in vsem nam, in to v funkciji predsednika vlade, postane ta stvar nekako komercialna, pozerska.

Si predstavljate Baracka Obamo, da bi kot enega svojih prvih ukrepov državljanom ZDA sporočil, da bo kot novi predsednik sebi in svojim gostom sam plačeval kavo in nekatera kosila? No, Obama je izvedel povsem drugačne prve ukrepe. Pomembne. Dolgo načrtovane, premišljene in napovedane že pred volitvami. Ob tem se vsaj zaenkrat še niti on niti njegova soproga nista odrekla dvem milijonom dolarjev, ki jima pripadata za notranjo prenovo prostorov Bele hiše po njunih željah oziroma okusu. Pa vendar jima tega javnost zaenkrat ne očita. Zakaj? Morda tudi zato, ker si misli, da bosta pri tem le nekoliko bolj varčna kot njuni predhodniki, vsekakor pa predvsem zato, ker ve, da bo predsednik v sedanji krizi lahko resnično storil kaj dobrega in pomembnega le z bistveno pomembnejšimi ukrepi.

Da ne bo nesporazuma. Moja tarča tu ni predsednik naše vlade, čeprav ga je po moji oceni s temi »kavicami« bolj polomil kot pa storil kaj zares koristnega. Gre le za primer, s katerim želim ponazoriti, kako strašanski prepadi nastajajo med nami in kako neprimerno se pogosto lotevamo njihovega reševanja. Že kar nekaj let opazujem, kako se npr. varčuje v upravi. Seveda ne poznam vseh sfer, toda najpogosteje je tako, da se marsikje neznansko varčuje pri pisalih, papirju, radirkah, časopisih, strokovnih revijah, telefonskih aparatih, majhnem pohištvu, celo pri izobraževanju itd.

Po drugi strani pa predvsem vodstveni kadri v nekaj dneh vse to razvrednotijo z nepotrebnimi ali neustreznimi nakupi službenih avtomobilov, bajnimi honorarji za zunanje eksperte, nekaterimi luksuznimi potovanji, celo izleti (še zdaj se sprašujem, ali je res, da slovenski vojaki tu in tam s svojimi družinami množično romajo v Lurd na državne stroške – hvaležen bi vam bil za odgovor oziroma pojasnilo) in seveda z mnogimi drugimi potratnimi zadevami, za katere je bolje, da za njih sploh ne vemo, kajti to lahko resnično škodi našemu zdravju. O gospodarstvu pa raje ne izgubljam besed. Smo pač v že omenjenem divjem kapitalizmu in zato je vse precej divje …

Zelo pomembno za našo prihodnost je, da se jasno zavedamo, da razlike med nami (ljudmi) so in bodo. Morda bo sedanja kriza, kot pravi nek moj prijatelj, le pripomogla k dokončnemu spoznanju, da smo si različni tudi v premoženju in možnostih, ki nam jih to nudi, kar pomeni, da naj bi se bolj jasno začeli zavedati, da ne moremo imeti vsi najboljših avtov, velikih hiš, vikendov, dragih kamnov in še česa. Človeške družbe so vedno slojevite, razredno ali drugače strukturirane. Nenazadnje, če dobro pomislimo, nas Slovence pri vsakdanjem življenju nič ne moti, da v Afriki in Aziji mnogi umirajo od lakote in bolezni. Le redko kdo bo prodal svoje premoženje, podaril izkupiček tem revežem ter odšel k njim, da jim še kako drugače pomaga. Zakaj je tako? Zato, ker se zaradi drugih (še) nismo sposobni odreči vsemu kar imamo. Tudi, če so v naši bližini. Ker smo pač kot ljudje takšni, da imamo svoje materialne potrebe, da si želimo živeti v lepi Sloveniji, imeti partnerje, otroke, družine, prijatelje, službo, uspeh in še marsikaj.

Zato tudi sprejemamo kapitalizem. Seveda bi si želeli bolj normalnega, manj divjega in družbeno nepravičnega. Toda v osnovi večinoma le razumemo, da morajo obstajati tudi bogati, da mora obstajati srednji sloj ter da se ne moremo povsem izogniti niti revežem. Tisto, kar je v kapitalizmu človeškega, ni le človekova sla po materialnih dobrinah, pač pa predvsem upanje, da lahko vsak od nas, če je priden, pameten, spreten, vztrajen ali kaj podobnega, napreduje, se vzpne v višave, postane nenazadnje tudi bogat (v premoženju) in uspešen. Takšno upanje lahko na sedanji stopnji razvitosti človeške družbe obstaja le v ekonomskem sistemu, ki je kompetitiven in vertikalno prehoden. Čeprav je kapitalizem v marsičem zelo primitivna zadeva, saj temelji – in tu ima marksizem prav – v precejšnji meri na ekonomskem izkoriščanju nižjih slojev s strani višjih, ali revnih s strani bogatih, ter seveda pretežno na naših čutnih (in ne npr. intelektualnih, moralnih ali duhovnih) stremljenjih, je pač to zaenkrat sistem, s katerim moramo živeti in preživeti.

Vse to pa od nas terja, da razvijemo tudi ustrezen odnos do pojava (anti)elitizma. Družbene elite morajo obstajati, saj kažejo družbi pot in jo vlečejo naprej. Ekonomske (podjetniške), politične, znanstvene, izobraževalne, pravne, medicinske, športne, kulturne in številne druge elite so pač skupine posameznikov, ki imajo v določenih pogledih boljši položaj od ostalih slojev prebivalstva, vendar pa imajo za to tudi bistveno večje odgovornosti. Prav in motivacijsko nujno je, da so pripadniki teh elit za svoje delo bolje nagrajeni. Vendar pa morajo biti za svoje položaje in delo tudi ustrezno odgovorni. Seveda je treba znotraj teh elit vsem tistim, ki se pretirano materialno bogatijo na račun ostalih, to omejiti oziroma preprečiti.

Toda še bolj pomembno je, da se jih z vsemi dopustnimi sredstvi nenehno in strogo opominja na njihove odgovornosti. Prav tu smo še posebej šibki, saj že otrokom polnimo glave na preveč enostranski način, tj. z opozarjanjem na njihove pravice, pri čemer jim pozabimo pogosteje povedati, da obstajajo tudi moralne in druge dolžnosti, kar pomeni, da morajo biti do sočloveka tudi odgovorni, vljudni, pošteni in solidarni. Ob tem je žal takih »otrok« neverjetno veliko tudi v parlamentu, vladi, pravosodju, upravi, gospodarstvu, šolstvu, zdravstvu in še marsikje, čeprav bi seveda normalno pričakovali, da gre v teh sferah za svet zrelih in odraslih ljudi. Ljudje smo pač, čeprav mnogi mislijo drugače, pretežno še v fazi otroštva, ali morda pubertete …

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Najprej je treba reči, da ukvarjanje zgolj ali pretežno z reševanjem finančnih in ekonomskih vidikov sedanje in bodoče krize, dejansko le odganja dim, ne gasi pa resnično tudi pravega ognja. Gre za ogenj, ki se tu in tam vedno znova razplamti iz vroče žerjavice, ki nenehno, že dolga tisočletja tli v človeških glavah in srcih. Te žerjavice človeštvo še nikoli ni povsem pogasilo. Pogosto je vsaj v večji meri že pogasilo ogenj, seveda šele potem, ko je že marsikoga in marsikaj prizadel. Toda žerjavica tli. Ta žerjavica je z vidika Stvarnika in stvarstva položena v samo bistvo našega človeškega obstoja. Kot negativna moč in sila pomeni hkrati past in izziv.

Kaj mislim? Gre za to, da v resnici sploh nismo v ekonomski krizi, pač pa le v nekoliko zaostreni krizi vrednot. Nastali ekonomski učinek (ki ga pač zaradi ustaljene prakse imenujemo »kriza«) je le tista bolečina, ki jo doživljamo kot reakcijo na resnično krizo. Kriza torej ni v mednarodnih, državnih in zasebnih financah ter v poslabšanju ekonomske in socialne situacije. Vse to je le posledica človeške nemorale, pohlepa, objestnosti, nepoštenosti, pomanjkanja sočutja, nesolidarnosti itd.

Seveda krizo občutimo najbolj neposredno tam, kjer smo zaradi lastnega materializma (tj. pretežne prilagojenosti naše zavesti na čutno-materialno dimenzijo življenja) najbolj občutljivi: v naši materialni sferi. Zato tudi pogosto mislimo, da je jedro krize tam. Podobno mislimo pri bolezni. Ko nas boli grlo ali glava, je pravi (resnični) vzrok za to v resnici nekje drugje. Tudi če nas glava boli zaradi udarca, pravi vzrok za bolečino ni v ranjenem mestu na glavi. Resnično krizno področje moramo zato prepoznati, se z njim temeljito soočiti in ga skušati odpraviti. Ne tako, da po njem razbijamo, vanj kričimo ali smo do njega kakorkoli drugače primitivno agresivni.

Vzroke naših telesnih ali družbenih bolezni ter ran lahko odpravimo le tako, da se jim odrečemo, jih morebiti spremenimo ali jih kako drugače presežemo. V takšnih primerih se osebno vedno spomnim na Mahatmo Gandhija in njegov način nenasilnega, četudi upornega delovanja (»pasivni upor«). V primeru »ekonomske krize« se moramo na ta način upreti predvsem samim sebi, in sicer tistim delom naše zavesti in čutenj, ki nas potiskajo v zanikanje zgoraj navedenih in drugih moralnih in duhovnih vrednot.



Z zgoraj uporabljeno besedno zvezo, da gre pri ekonomski krizi le za izraz »nekoliko zaostrene« krizo vrednot, želim povedati, da se zavedam splošno znanega dejstva, da je človeška družba že vse od svojega nastanka v vrednotni krizi. Ta kriza je le drug izraz za zgoraj omenjeno nenehno tlečo žerjavico, ki jo označujemo z različnimi izrazi, pri čemer jo bom tu imenoval kot vrednostno negativno silo. V človekovi najbolj temeljni eksistenčni zadanosti je ravno to, da si z vrednostno pozitivno naravnanostjo in delovanjem prizadeva preseči to negativno silo ter da se na koncu povzdigne onkraj obeh k svoji dokončni samorealizaciji.

Rečeno preprosteje: človek se mora z dobrim boriti proti zlu, z resnico proti laži, njegov končni cilj pa je onkraj obeh, nekje tam, kjer sicer ne vemo točno, kako je, vsekakor pa (lahko) slutimo, da gre za (naj)višje stanje zavesti, ki človeku prinese takšno ali drugačno osvoboditev. Na tej poti se vsi neštetokrat vzdignemo in pademo, smo dobri in slabi, pošteni in nepošteni, iskreni in lažnivi, sočutni in nesočutni itd. Takšen je vsak človek, tako otrok kot odrasli, tako učenec kot učitelj, tako vernik kot duhovnik.

Ljudje kot takšni smo očitno vsi nepopolni. Čeprav sebi in drugim govorimo, kako je treba zdravo živeti, pravilno misliti in ravnati, biti pošten, iskren, dober ipd., se vedno znova zalotimo, da delamo v tem pogledu tudi sami (velike) napake, da smo še vedno v marsičem zelo ubogi in pomanjkljivi. Toda zaradi tega ne smemo prenehati z učenjem in naporom. Le pretiravati s tem ni primerno. Če je nekdo v nečem preveč pomanjkljiv, potem naj se o tem glede drugih raje vzdrži javne sodbe.

Včasih tudi rečemo, da npr. alkoholik ali velik tat nista ravno primerna za širjenje nauka o škodljivosti alkohola ali o škodljivosti prisvajanja tujih reči. Vendar pa to nikakor ni samoumevno. Ali nista ravno alkoholik in tat tista, ki v neki akutni fazi svojega negativnega delovanja najbolj (ob)čutita in (pre)poznata negativne posledice alkoholizma in tatvin? Ali nista lahko v nekem trenutku ravno zato (potencialno) najboljša učitelja drugim, ki zapeljivosti in nevarnosti alkohola in nezakonitega prisvajanja lastnine ne poznajo? Ali ni tako, da včasih ravno starši kadilci svoje otroke najbolj vneto odvračajo od kajenja?

Vse to nas še dodatno opozarja, da moramo biti pri vseh teh moralnih in podobnih rečeh zelo senzibilni in tolerantni, seveda pa tudi dovolj pametni, da ne pademo na vsako »finto«. In ena takšnih »fint« je tudi sedanje odganjanje dima in zanemarjanje gašenja ognja v zvezi z ekonomsko krizo. Seveda se je treba znebiti tudi dima. Toda ne tako, da ga enostavno le odpihnemo ali pa, da ogenj pogasimo le delno in le tam, kjer se najbolj opazi. Če bomo ravnali tako (in pristali na to), bo ogenj kmalu spet močno in še močneje vzplamtel. Če bomo prepustili reševanje finančne in ekonomske krize zgolj kapitalistom, politikom, finančnikom in ekonomistom, potem družbenega razvoja ne bomo uspeli premakniti na višjo stopnjo.

Seveda so sedaj za rešitev (negativnih učinkov) krize akutno potrebni predvsem vsi ravnokar našteti. Toda ob tej krizi moramo vsi, vsak po svojih močeh, povzdigniti tudi svoj glas in reči, da je resnično nesprejemljivo, da nam denar in bogastvo tako močno slepita vid ter da je še posebej slabo, da tisti, ki imajo vsega tega ogromno, ne uvidijo, koliko resnično dobrega lahko s tem storijo. Nič hudega, če se pri tem ponavljamo. Če človeštvo ponavlja svoje napake, je pač treba ponavljati tudi nauke o pravi(lnejši) poti. Krize se bomo namreč za daljši čas resnično rešili le, če bomo bistveno popravili moralne in etične temelje tega že kar nekoliko pobesnelega sveta.

Ekonomske, finančne in socialne krize se moramo lotiti dolgoročno in pri temeljnih vzrokih. Sebi in našim otrokom moramo počasi v (še) večji meri dopovedati, da zgolj kopičenje bogastva in oblasti v resnici ne prinaša trajnega zadovoljstva in še manj sreče. Zdravja, prijateljstva, ljubezni, miru in še marsičesa resnično pomembnega in dobrega se pač ne da kupiti z denarjem ali izsiliti ter prav tako ne dobiti s prevaro. Mnogi bogataši in nasilneži nimajo mirnega sna, bojijo se za svoje otroke, imajo le malo prijateljev in še manj ljubezni.

Izraelci in Palestinci oziroma Arabci (in vsi ostali) ne bodo končali vojn in prekinili toka medsebojnega sovraštva, dokler ne bodo spoznali svetopisemske resnice, da se lahko zoper meč dolgoročno učinkovito in pravilno boriš le z ljubeznijo. Milijonarji kot dobrodelniki ne bodo nikoli v celoti navdušili in resnično prepričali ljudi, dokler bodo svojo dobrodelnost izkazovali le z odrekanjem (majhnemu) delu svojega premoženja (primerjajte npr. dobrotnika Billa Gatesa in pokojno dobrotnico mati Terezo). Politiki ne bodo nikoli resnično prepričali ljudi v svojo iskrenost in dobronamernost, dokler se bodo v znak svoje solidarnosti z revnimi odrekali le nekaterim majhnim privilegijem, ki praktično ne pomenijo nobene resne žrtve v dobro drugih in družbe.

V Sloveniji se lotevamo reševanja oziroma preprečevanja krize na več načinov. Nekateri politiki in gospodarstveniki razmišljajo o ustreznejši finančni politiki (varčevanje, davščine, posojila, finančne prerazporeditve itd.), drugi razmišljajo o ekonomskih in socialnih ukrepih (spodbude in varovalke za gospodarstvo, varstvo delavcev itd.), tretji pa želijo z lastnim zgledom pokazati pravo pot političnim in drugim elitam (npr. predsednik države se delu svoje plače odreka v dobrodelni namen, predsednik vlade pa si sam plačuje pijačo in kosila kot del vladne reprezentance).

V prihodnji kolumni se bom med drugim nekoliko zadržal pri teh slednjih. Na splošno pa se vedno pogosteje sprašujem, ali so naši politični in gospodarski voditelji, takšni kot so, sploh sposobni tem svojim ravnanjem vdihniti ali vsaj dodati kanček tiste pristne človeške (kaj šele moralno-etične) prepričljivosti, ki bi ljudem ponudila privlačen in realen zgled. Ob vsem dosedanjem nesorazmernem in pogosto neprimernem trošenju davkoplačevalskega in drugega denarja ter ob aroganci in nekulturi mnogih ključnih političnih in gospodarskih akterjev si namreč skorajda že ne znamo predstavljati, kako bi bilo, če bi bilo resnično drugače. In to je zares žalostno.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Pravna država kot konstitutivni koncept in temeljno načelo moderne (pretežno liberalne, demokratične) države se je v novem veku pojavila kot odziv na avtoritarno oziroma policijsko državo. Le-ta je v preteklosti prevladovala predvsem v obdobju fevdalizma (policijska država je seveda v drugačnem kontekstu prisotna tudi v sodobnih avtoritarnih ali totalitarnih sistemih), zanjo pa je bilo med drugim značilno, da sta uprava oziroma policija delovali v veliki meri politično in arbitrarno, saj nista bili vezani na vnaprej postavljene splošne pravne norme, temveč kvečjemu na osebna naročila vladarjev ali (njihovih) ministrov. V takšni državi torej državljanom ni bila zagotovljena pravna varnost.

V času pred in po meščanskih revolucijah je mogoče shematično razlikovati tri temeljne tipe držav: 1) V državi z zakoni (gre za tip države v času neposredno pred meščanskimi revolucijami) obstajajo pravni zakoni, ki pa ne obvezujejo tudi suverena, čigar volja je povzdignjena nad pravo; 2) Zakonska država, ki se je razvila v 18. in 19. stoletju in je prisotna še danes, uveljavlja načelo splošne enakosti pred zakonom ter zagotavlja vezanost delovanja uprave na zakon. Zakonska država pomeni torej odpravo omenjene policijske države absolutističnega tipa. 3) Pravna država se nato ob koncu 19. stoletja razvije na temeljih zakonske države, ki jih dograjuje z novimi pravnimi prvinami oziroma institucijami, kot so na primer neodvisnost sodstva, varstvo človekovih pravic in sodni nadzor ustavnosti.

Koncept pravne države (Rechtsstaat) se je v 19. stoletju izoblikoval v nemški pravni teoriji in je izvorno temeljil tako na formalnih načelih (načelo zakonitosti, racionalnosti, splošnosti itd.) kot tudi na materialnih načelih (npr. varstvo svoboščin in pravic posameznikov). Kasneje se je nemška pravna teorija in praksa pretirano usmerila zgolj v zagotavljanje formalnih načel in zanemarila materialna načela. Nekateri teoretiki so celo menili, da so formalna načela že sama po sebi dovolj, saj naj bi že zgolj spoštovanje formalnih postopkovnih pravil pri sprejemanju zakonodaje zadostovalo za veljavnost prava. Še več, že zgolj ti postopki naj bi bili tudi jamstvo, da bo pravo vsebinsko dobro.

Temu je nato sledil šok, ki ga je povzročila Hitlerjeva totalitarna vladavina, v kateri so bila materialna načela prava, ki naj bi zagotavljala pravičnost in človekove pravice, povsem izkrivljena ali zanikana. Nemško nacionalsocialistično pravo je v celoti podleglo politiki. Tako se je npr. najvišji princip pravičnosti v nemški totalitarni (nacionalsocialistični) državi izrazil v geslih, po katerih se je štelo za pravično vse, kar je bilo v službi uresničevanja nacionalsocializma, pravo pa se je opredeljevalo kot v zakon povzdignjena volja Voditelja (Führerja). Po zaključeni boleči izkušnji z nacizmom se je zato v Nemčiji, podobno kot tudi v vseh drugih (npr. fašističnih in komunističnih) državah, ki so prehodile pot iz totalitarnega v demokratični politični sistem, prebudila močna reminiscenca o etičnih temeljih prava ter o nujnosti medsebojnega dopolnjevanja formalnih in materialnih prvin pravne države.

Za razliko od Nemcev so Angleži skozi stoletja svojega uveljavljanja demokracije razvi(ja)li koncept vladavine prava (rule of law), ki za razliko od nemškega koncepta Rechtsstaat neposredno ne zajema države. To pomeni, da rule of law pravu pripisuje večjo avtonomnost nasproti državni politiki. Zgodovinsko gledano je bila doktrina o vladavini prava v zametkih v Angliji prisotna že pred več stoletji, še posebej če jo odkrivamo v povezavi z idejo naravnega prava ter z idejo o omejevanju oblasti.

Prvi pomembnejši izraz teh idej je mogoče v Angliji zaslediti že v 13. stoletju, v zadnjih dobrih sto letih pa se pojmovna opredelitev vladavine prava navezuje na Diceyjevo delo The Law of the Constitution iz leta 1885. Po Diceyju vladavina prava v ožjem smislu pomeni: 1. odsotnost arbitrarnega odločanja organov oblasti; 2. zagotovitev spoštovanja načela pravne enakosti; 3. zagotovitev pravne varnosti. Glede slednjega je treba reči, da se, v nasprotju s kontinentalnim pravom, kjer pomeni pravna varnost predvsem zahtevo po predvidljivosti in zanesljivosti pravnih aktov, načelo pravne varnosti v angloameriškem pravu istoveti predvsem z negativno individualno svobodo (freedom from interference), to je svobodo pred vmešavanjem kogarkoli (torej tudi in predvsem politične oblasti) v zasebno sfero posameznika.

Za pojem vladavine prava je bistvenega pomena dejstvo, da Anglija nima pisane ustave ter so zato, po Diceyevih besedah, splošna načela ustave v tej deželi rezultat sodnih odločb oziroma precedensov (govorimo lahko o judgemade constitution), zaradi česar so tudi posameznikove pravice, ki zagotavljajo pravno varnost, utemeljene v sodnih precedensih. V svojem izvornem pomenu zato vladavina prava ne pomeni vrhovnosti zakonodajne oblasti, temveč terja, da se zakonodajalec podredi občemu pravu (common law), ki ga ustvarjajo sodišča.

Dandanes med angleškim rule of law in nemškim Rechtsstaat ni več velikih oziroma bistvenih razlik, zato sedaj s pojmom pravna država na splošno označujemo koncept prava v modernih demokratičnih državah (tako v angloameriškem svetu kot v Evropi in drugod). Pravna država pa ni pomembna zgolj za pravno sfero, pač pa tudi za druga družbena področja. Tako npr. za politično teorijo pravna država pomeni predvsem vzpostavitev delitve in medsebojne uravnoteženosti posameznih vej državne oblasti. Tu se poskuša razrešiti vprašanje demokracije, pri čemer se izrazito izpostavljata načelo prvenstva zakonodajne veje oblasti nad upravno in sodno ter načelo zagotovitve mehanizmov političnega pluralizma.

Z ekonomskega vidika je pravna država predvsem organizacijska shema svobodnega trga, ki dopušča pluralizem lastninskih oblik ter deluje po sistemu konkurence subjektov, dobrin itd. Pravna država naj bi bila v tem pogledu nevtralni državni mehanizem, ki omogoča predvidljivost tržnega prometa ter zagotavlja druge vrednote, ki so za takšen promet bistvenega pomena (npr. avtonomija strank, zasebna lastnina, svoboda podjetništva in načelo spoštovanja pogodbenih obveznosti).

Seveda pa pravna država v resnici ni ideološko nevtralna, saj izraža v pretežni meri vrednote moderne liberalne države. Čeprav številna načela pravne države (npr. delitev oblasti, varstvo človekovih pravic, ustavnost in zakonitost, neodvisnost sodstva, pravna varnost, pravna enakost, pravičnost in sorazmernost) morebiti na videz nimajo ideološkega naboja, nam natančnejši pogled pokaže, da v resnici ni tako, kajti pravna država je organsko povezana s konceptom liberalne demokracije. Izhodišče pravne države je zato med drugim tudi zagotavljanje sekularnosti prava, kapitalizma, zasebne lastnine in nenazadnje enakega varstva posameznikove osebne svobode in njegovih človekovih pravic. Ti ideološki nastavki so sicer marsikje omiljeni s solidarnostnimi in drugimi prvinami (npr. načelo socialne države, človekove socialne pravice, družbena, ekonomska in ekološka vezanost zasebne lastnine, omejitve svobodnega trga, korporativistične strukture), ki pa pomenijo le korektiv temeljnemu (liberalnemu) konceptu.

V vsem tem ni seveda nič slabega, kajti pravna država kot takšna omogoča dovolj uravnotežen razvoj posameznika, družbe in države. Seveda pa lahko vsaka pretirana enostranskost ali zloraba pravne države le-tej odvzame veliko tiste pozitivne moči, ki jo je pravo uspelo pridobiti potem, ko je bilo stoletja in celo tisočletja izrazito podrejeno politiki ali spolitizirani religiji.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Prava zaradi pretiravanja in številnih zlorab se je pojem pravne države do danes v Sloveniji v precejšnji meri že »izpel«, tako da ga javnost že težko jemlje čisto resno. Seveda se nanj še vedno sklicujejo stranke v pravnih sporih in njihovi pravni zastopniki, intelektualci, politiki, novinarji in navsezadnje številni drugi državljani. Ne gre torej za to, da bi ta pojem izginil iz javnih in drugih razprav. Gre za to, da se je vrednostno pozitiven ideološki naboj, ki ga je doslej pri nas in verjetno tudi v mnogih drugih tranzicijskih državah nosil v sebi pojem pravne države, nekako izpraznil.

Usahnil je dobršen del vere v pravo kot ključno odrešilno sredstvo za reševanje naših medsebojnih sporov in drugih težav. V družbi je ob tem še vedno nadpovprečno veliko pravnih sporov, kar dejansko izpričuje nasprotno mentaliteto, toda v resnici tudi večina tistih, ki te spore sproža, ne spoštuje nujno pravnih institucij ter pogosto nima velikih pričakovanj in zaupanja v pravne postopke.

K upadu vere v pravno državo je pripomoglo marsikaj. Najprej seveda velika količina različnih oblik nepoštenosti in škodoželjnosti med ljudmi ter posledično nenormalno povečano število pravnih sporov. Potem pa tudi močna »pravdarska mentaliteta« državljanov, (pre)zapletenost nekaterih pravnih postopkov, sodni in drugi zaostanki, nekakovostno delo mnogih državnih organov, neučinkovitost države pri pregonu korupcije in nekaterih drugih protipravnih ravnanj ter nenazadnje nesorazmernost med (velikimi) pričakovanji državljanov do prava ter njihovim (slabšim) poznavanjem realnih možnosti za pravno uresničitev njihovih želja in interesov. No, pravo in pravna država seveda kljub vsemu temu še živita, toda za kakršenkoli ponos pravnikov in politikov, ki so nosilci pravotvorne in pravno-aplikativne dejavnosti ni pravega razloga. Morda kdaj (in upajmo, da čim prej) v prihodnje, toda ne danes.

Vse skupaj nas čaka še veliko dela. Vendar ne le tam, kjer mnogi najpogosteje obljubljajo rešitve. Ponavadi je namreč tako, da se nosilci (katerekoli) oblasti pri nas odzovejo na probleme s snovanjem sistemskih reform, kar ponavadi pomeni sprejemanje zakonskih sprememb ali celo novih zakonov, določanje novih delovnih normativov in plačnih sistemov (za sodnike, uradnike itd.), določanje sankcij za napake in neučinkovitost itd. Seveda je do neke mere pomembno tudi vse to. Toda če bi bil to odrešilni ključ za npr. odpravo sodnih zaostankov ali za zagotovitev kvalitetnejšega sojenja, potem bi bili v Sloveniji vsi ti problemi že zdavnaj odpravljeni, saj smo (kot se za »družbene alkimiste«, kot so nas imenovali že v prejšnjem sistemu, spodobi) vse te zadeve že preizkusili. Zakaj torej ne gre? Zakaj se nenehno vrtimo v nekakšnih začaranih krogih?

Po eni strani drži, da se vseh problemov v tem našem zemeljskem življenju pač ne da rešiti in da smo ljudje vedno znova soočeni z novimi preizkušnjami in izzivi. Po drugi strani pa bi lahko na pravnem področju mnoge zadeve v precejšnji meri le izboljšali, če k reševanju težav ne bi pristopali tako izrazito »tehnično« oziroma »mehanično«, tj. depersonalizirano. Je pač tako, da je za družbo odločilni dejavnik človek in da brez (samo)razvoja in izboljšanja človeka kot takega ni mogoče izboljšati družbe kot celote.

Konkretno to za pravo pomeni, da niti sodstvo niti druga področja pravne dejavnosti ne bodo dosti boljša, dokler njihovi vodilni akterji ne bodo pokazali visoke stopnje poštenosti, poguma (da bi to poštenost udejanjali) in seveda znanja (da bi jo znali udejanjiti na pravilen in praven način). Šele ko bodo ti akterji uresničevali te tri vidike, jim bodo postopno začeli slediti tudi vsi akterji na nižjih nivojih. Gre za znano zakonitost moči zgleda: Nižje sledi višjemu.

Žal so pri nas vsi trije navedeni vidiki še pod tistim nivojem, ki bi lahko zagotovil pravi preporod ključnih pravnih dejavnosti (sodstvo, državno tožilstvo, državno pravobranilstvo, odvetništvo, notariat itd.). Zato tudi politika vseh vrst z lahkoto manipulira s pravom. Ker na pravni strani ni prave osebnostne in strokovne avtoritete (v izvornem pozitivnem pomenu te besede). Ker kljub nekaterim posameznikom, ki dosegajo navedene tri vidike pravnega delovanja, to pretežno ne velja za večino tistih posameznikov in skupin, ki so vodilni, ki so na očeh javnosti in preko katerih se ustvarja javno mnenje o pravu in njegovih nosilcih.

Seveda pa si avtoritete ni mogoče ustvariti z nekaj javnimi nastopi, kajti za avtoriteto so potrebna leta kakovostnega delovanja na določenem področju ter hkrati celovitejša pozitivna osebnost nosilca avtoritete. Ne gre za iskanje ideala – od tega nas je večina še zelo daleč. Gre za nujnost spoznanja (ne zgolj védenja o tem), da pravo ne potrebuje le predpisov, normativov, sistemov in podobnih normativnih shem, pač pa predvsem zaupanja vredne, strokovne in pogumne pravne protagoniste. Ne takšne, ki se servilno uklanjajo politikom, ali takšne, ki se ukvarjajo pretežno z lastno samopodobo in uživajo v svojem (oblastnem) položaju ali denarju, pač pa takšne, ki razumejo, da je pravo pomembno sredstvo pomoči ljudem ter kot takšno temeljno poslanstvo slehernega pravnika. Vse ostalo je le za zraven, je sekundarnega pomena.

In če vam vse to zveni pretirano patetično oziroma »pocukrano«, to le pomeni, da ste se že močno uklonili prevladujočim negativnim družbenim trendom (moram priznati, da se jim tudi sam le stežka upiram). V resnici je namreč tako, da so določene pozitivne družbene vrednote absolutne, ne glede na to, ali živimo v prvem, trinajstem ali enaindvajsetem stoletju ter ne glede na to ali živimo na Kitajskem, v Ameriki ali v Evropi. Zagotavljanje pomoči sočloveku, tudi na praven način, zagotovo je takšna vrednota.

Če se vrnem k vprašanju ideološkosti pravne države, lahko ugotovim, da je zanimivo in hkrati tragično, da se na začetku omenjeni ideološki naboj pravne države v Sloveniji, še posebej s strani politikov, večkrat izraža kot čista demagogija oziroma zavajanje. V svojem vrednostno pozitivnem vidiku pomeni ideološkost pravne države predvsem motivacijsko – akcijsko poudarjanje prava kot pozitivne družbene vrednote ter usmerjanje državljanov v podporo pravnim institucijam in njihovi strokovnosti ter njihovi ustrezni (relativni) avtonomnosti ali celo neodvisnosti (npr. neodvisnost sodstva od politike, gospodarstva, cerkve in drugih družbeno vplivnih sfer).

Vse to naj bi se državljanom povrnilo v obliki delovanja kakovostnega in od politike neodvisnega sodstva in v kakovostnem delovanju upravno-pravnih sfer državne uprave, nadalje v prevladujočem občutku pravne varnosti in nenazadnje v konkretnem zavarovanju uresničevanja njihovih pravic in pravnih interesov. V mnogih političnih ali politikantskih in drugih demagoških nastopih pa se pravna država uporablja dejansko le še kot sredstvo za prevlado »naše stvari« nad »vašo« ter za diskreditacijo vseh tistih, tudi npr. sodne ali kake druge sfere oblasti, ki veljavno pravo razumejo drugače kot nosilci teh političnih nastopov.

K slednjemu žal izrazito pripomorejo tudi posamezni nosilci pravnih vlog, ki se npr. v javnih nastopih obnašajo izrazito politično ali kako drugače neustrezno. In to je spet zgodba o tem, kako pravniki izpodjedamo sami sebe, nato pa se pritožujemo nad politiki in državljani, ki »za nas nimajo pravega razumevanja oziroma posluha«. Tako se moram žal strinjati z mislijo nekega prijatelja, ki mi je pred časom dejal, da pri veliki večini pravnih strokovnjakov (na srečo ne čisto pri vseh), ki v medijih komentirajo odmevne pravne zaplete, afere ipd., že vnaprej ve, kaj bodo povedali (v smislu, komu bodo dali prav). Tudi novinarji in drugi razmišljajo temu ustrezno in v primerih, ko želijo »uravnotežiti« svoje oddaje ali poročanja, za komentar poprosijo hkrati »leve« in »desne« pravne strokovnjake.

Tako s(m)o tudi pravni strokovnjaki večinoma enostavno politično »popredalčkani« na bolj ali manj leve in desne. Podobno velja tudi za mnoge druge strokovnjake, denimo zgodovinarje, politologe, filozofe ali sociologe. No, vse to je seveda v demokraciji legitimno, do neke mere tudi normalno. Tako v tujini, kot pri nas. Vendar pa vsako pretiravanje škodi. In, roko na srce, pri nas je v navedenem pogledu, še posebej tudi na področju prava, veliko pretiravanja.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Ko sem v preteklih letih hodil po ljubljanskih ali katerih drugih mestnih ulicah (tudi v tujini) sem se, tako kot marsikdo, pogosto spraševal, kako naj se vedem do klošarjev oziroma beračev, ki so me na ulici prosili za denar. Enkrat sem se počutil dobro, ko sem jim kaj malega dal. Drugič me je ob misli, da si bo berač za ta denar kupil alkohol, cigarete ali drugačno drogo, preplavil nekakšen neprijeten občutek z mislijo, da bi, če bi mu dal denar, podpiral slabe namene in lenobo. Spet tretjič sem nekako čutil, da sem krivičen, saj (lahko) dam le enim, ne pa vsem itd. Skratka, vedno so bila v zvezi s tem vprašanja, dvomi, nemir. Tudi ko sem se s kom o tem pogovarjal, poslušal takšna in drugačna razmišljanja in nasvete, sem vedno čutil, da me nobena (razumska) razlaga nekako ne uspe pripeljati do pravega odgovora.

Potem sem nekega dne dojel, da je vse skupaj zelo enostavno. In da se dá celo nekako razložiti. Čeprav je razum v zadevah srca nemočen, nujno potrebujemo oboje. Stvari je treba tudi razumeti, jih znati pojasniti, sebi in drugim. Seveda je treba takšno razlago občutiti, kajti sicer ostane zgolj intelektualno prazna. Toda brez intelektualne razlage je tudi srce slepo in lahko z najboljšim namenom ravna narobe.

Morebiti že poznate pretresljivo zgodbo o človeku, ki je v divjem vojnem času skupaj z drugimi ujetniki čakal v vrsti na naglo usmrtitev, seveda brez kakšnega predhodnega pravnega postopka, pri čemer pa je uspel enemu od krvnikov prišepniti nekako takole: »Prosim te, pusti me živeti. Tebi to ne pomeni skoraj nič, meni pa ogromno.« Krvnika se je ta misel dotaknila in pustil ga je živeti (ostali so bili pobiti).

Poskusimo o beračih in nasploh ubogih ljudeh (tudi mi sami smo v kakšnih lastnostih zagotovo zelo ubogi) misliti na način, na katerega nas napeljuje navedena zgodba. Mislimo zgolj preprosto: »Kaj mi pomeni, če nekomu naklonim malce časa, nasmeh, prijazno besedo ali navsezadnje celo kakšen evro?« In nato pomislimo, kaj to (lahko) v tem trenutku pomeni tej osebi. Ne razmišljajmo o vzrokih, posledicah, stranskih učinkih in podobnem, pač pa le o tem golem, enostavnem, v resnici nadvse neznatnem dejanju, ko tako nekomu naklonimo delček sebe.

Preden nadaljujem, naj dodam še nekaj, da ne bo nesporazuma. Tu ne govorim o kakšni veliki dobrodelnosti, pač pa le o drobnih pozornostih, ki jih lahko vsaj občasno namenimo soljudem. Predvsem tudi ne govorim o svoji dobrodelnosti, kajti potem bi moral govoriti predvsem o tem, kako premalo jo je. Lastna dobrodelnost, kakorkoli jo že razumemo, je pač nekaj, kar počnemo ali ne počnemo. Če začnemo o njej konkretno govoriti, jo razglašati drugim in svetu, potem to ni več to, pač pa gre le še za ustvarjanje nekega videza, ki godi našemu (sebičnemu) egu. Tu bom zato raje govoril le na splošno in predvsem o drobnih rečeh, ki nosijo v sebi tako dobro kot slabo, vendar pa so za vse nas pomembne, tako za izboljšanje skupnega bivanja kot za naš osebni samorazvoj.

Poskusimo torej zdaj z razmišljanjem o tem, ali dati klošarju (beraču) evro. Poglejmo si nekaj misli na to temo.

Prvič, kot sem že dejal, klošarju ne damo evra, ker si mislimo (in v tem je celo naš dober namen), da ga bo porabil za alkohol ali katero drugo zdravju škodljivo substanco. Toda ali smo mi res toliko boljši? Ali ne troši marsikdo izmed nas kar veliko denarja za škodljive substance in navade ter ali v pehanju za denar ne živimo tako stresno, da nam to (včasih še hitreje kot klošarju) uničuje zdravje? Seveda ima na nek način prav vsakdo, ki reče, da je treba beraču kupiti kakšno zdravo hrano, ne pa dati denarja, ki ga bo porabil npr. (tudi) za vino. Toda on potrebuje tudi vino. Tako kot tudi kdo drug, ki ni berač. Podobno kot npr. nekdo tretji potrebuje veliko dela (t.i. deloholizem) ali veliko oblasti (vzvišenosti, arogance ipd.). Vse to so škodljive stvari. Nek direktor ali politik lahko z nezdravim, nepoštenim ali zlobnim delovanjem prizadene bistveno več ljudi kot pa kakšen berač. Obstaja tudi možnost, da bo berač že v tem svojem (klošarskem) življenju spoznal, da mu preveč alkohola škoduje in se ga bo odvadil. Morda se ga tudi ne bo. Toda ali nismo nekako vsi ljudje takšni? Vprašajmo se, koliko časa porabimo, da se odvadimo neke slabe in škodljive navade. Ali smo se je sposobni odvaditi takrat, ko nam to svetujejo drugi, ali moramo nekako dočakati (svoj) pravi trenutek, svoje pravo (malo) spoznanje?

Drugič, klošarju ne damo evra, ker je nadležen. Rine v nas, prosjači, zahteva. Včasih je celo nesramen. Še posebej, če ne dobi evra. Včasih je celo nehvaležen, če ne dobi celega evra. Priznam, zoprno in odbijajoče. Toda ali smo mi kaj drugačni? Kaj storimo, če imamo (po naši oceni) premajhno plačo, prenizek položaj v službi, premalo pozornosti s strani šefa ali partnerja, prepočasno postrežbo v restavraciji ali banki? Ali ne nergamo, opravljamo in se pritožujemo? Kaj storimo, če ne dobimo nečesa, kar si ta hip močno želimo ali (po naši oceni) potrebujemo? Ali smo nasmejani, prijazni in dobri do tistih, ki nam nočejo pomagati? Hujši je problem, bolj postajamo neposredni v svojih zahtevah. In kako se odzivamo na nehvaležnost s strani drugih, npr. naših otrok. Ali jim kar takoj prenehamo kupovati stvari? Kako se odzivamo na nehvaležnost naših politikov, direktorjev, šefov in sodelavcev v službi? Ali nismo na njih včasih upravičeno še bolj jezni kot na berače? Tako kot so mnogi ljudje iz zmotnih ali utemeljenih razlogov jezni na pravnike. Ali je torej opisano ravnanje beračev, čeprav je za mimoidoče neprijetno, res nekaj tako nenavadnega in obsojanja vredno? Ali ni celo bistveno bolj pošteno od našega opravljanja za hrbtom?

Tretjič, klošarju ne damo evra, ker menimo, da laže, da se pretvarja. Res je, so klošarji, ki s prosjačenjem dobijo več evrov, kot jih dobi v istem času kakšen slabo plačani delavec ali delavka v tovarni ali kje drugje. Takšen klošar se torej neupravičeno »dela reveža«. Skoraj prepričani smo tudi, da nam klošar pogosto laže, če prosi denarja za kruh, saj si mislimo, da ga bo porabil za kaj drugega (zelo podobno je npr. z romskimi in drugim berači, kjer se nam včasih še posebej upira, ko se za namen prosjačenja uporabljajo ali zlorabljajo otroci). Drži, takšne laži – kolikor so pač prisotne – niso dobre. Gre za nepoštenost, prevaro. Toda pomudimo se spet pri drugih ljudeh, tudi pri nas samih. Ali se vam ne zdi, da nas laži in prevare kakšnih direktorjev teh ali onih podjetij in bank, ali pa vladnih in drugih politikov in nenazadnje – upam, da vas ne bom preveč vznemiril – tudi kakih pravnikov, zdravnikov, učiteljev itd. stanejo bistveno več od laži tega ali onega berača? Samo pomislite, kako se pogosto neprimerno troši (naš) davkoplačevalski denar, ali pa, kako ponekod delodajalci izkoriščajo delavce (tole slednje res spominja na nekdanji marksistični repertoar, ampak, kar je res, je res). Če bi resnično vedeli, kako takšno nepošteno ravnanje škodi tem (in vsem) ljudem samim, bi se nam verjetno klošarji zdeli že skoraj kot angeli. In potem naj se še jezimo na »lažnive« klošarje?

Četrtič, za klošarje in berače menimo, da so lenuhi (brezdelneži). Zakaj le postopajo in prosjačijo? Toliko lažjih ali celo težjih del bi lahko postorili, pomagali skupnosti in drugim ljudem (npr. starejšim). Res je, da tu in tam klošarji tudi kaj (koristnega) delajo, da npr. izdajajo svoj časopis (»Kralji ulice«), da se občasno nekateri organizirano ukvarjajo s športom – in vsak, ki jim pri tem pomaga, dela dobro delo. Ampak ostanimo pri tistih klošarjih oziroma beračih, ki zgolj postopajo in prosjačijo. To, da skupno ali posamično po svoje »filozofirajo« jim ne štejemo v dobro, ker ne verjamemo, da s tem ustvarjajo kakšno posebno dodano vrednost. No, v prejšnjem sistemu smo mnoge »filozofe« in druge intelektualce desetletja solidno plačevali tudi za vse tisto, kar zdaj označujemo za totalitarno, zavržno, nehumano ipd. Pa pustimo politiko in evre, ki jih tam nekateri mečejo stran. Pozabimo tudi na vse tiste majhne ali velike lenuhe, ki v raznih službah vsak mesec dobijo (dobro) plačo tudi za nedelo oziroma lenarjenje. Pustimo pri miru celo tiste, za katere bi bilo bolje, da ne bi delali nič, kot pa, da s svojo grabežljivostjo ali neznanjem delajo veliko škodo (državi, gospodarstvu itd.) – za to, da bi dali mir, bi se jim splačalo celo kaj plačati. Pustimo navsezadnje pri miru tudi nas same, ki bi lahko marsikdaj delali kaj bistveno pametnejšega in koristnejšega od tega, kar večkrat počnemo. Pustimo vse to. Vrnimo se h klošarjem in recimo kar direktno, da so to zabušanti, lenuhi, bleferji, nekoristneži in še kaj podobnega. No, in kaj zdaj? Ali zato sedaj klošarju ne bomo dali evra? Enega evra? Ob vseh tajfunih, zidarjih, rupljih, viharjih, kalimerotih, barbikah, golobčkih, rjavčkih, playboyih, missicah, velikih bratih in podobnih zvezdah, ki jim, že samo s tem, da jih imamo, namenimo milijone evrov in svojih živcev.

Petič, klošarju ne damo evra, ker menimo, da bi se bilo z njim pravilneje pogovoriti, ga podučiti o tem, kako si morda lahko izboljša življenje ipd. Denar pač ni vse. Klošar rabi še bolj kot denar toplo besedo, razumevanje, morda kakšen dober nasvet ali misel. No, seveda rabi tudi denar, ampak, kot rečeno, denar ni vse (razen seveda, če gre za dedovanja, odškodnine, delnice, plače ipd.). Še posebej se nam včasih – seveda predvsem ob klošarju (pri lastnih otrocih tega pogosto celo ne opazimo) – zdi neprimerno, da bi mu dali denar zgolj zaradi slabe vesti, ker si pač nočemo ali ne moremo vzeti časa zanj (da bi ga pomagali obleči, nahraniti, da bi z njim poklepetali ipd.). Vse to drži. Toda ker nismo popolni in ker iz teh ali onih razlogov praviloma ne zmoremo posebej skrbeti še za klošarje, se lahko mirno vprašamo, ali ni potem bolje, da jim vseeno damo vsaj kakšen evro.

Šestič, klošarju ne damo evra, da ne bi bili krivični. Klošarjev in nasploh beračev je veliko, žal celo vedno več. Če dam le enemu, je to nepošteno do drugega. Vsem ne morem dati, zato raje ne dam nikomur in načelu enakosti je zadovoljeno. Toda med vsem in nič je še marsikaj vmes. Saj nikoli ne dobi vsak ničesar od vseh. Pomislimo, kako včasih nekoga obdarimo in kako smo sami pogosto obdarjeni, ne da bi mogli točno tisti osebi ali ona nam to kadarkoli v tem življenju neposredno povrniti. Vendar je to le naše površinsko dojemanje. V resnici smo vsi povezani, zato se naše povezave tkejo tudi z neštetimi nevidnimi tkivi. Ali torej ni bolje, da temu ali onemu klošarju vsaj občasno namenimo kakšen evro? Kateremu drugemu ga bo pa kdo drugi.

Ali torej dati klošarju evro? Seveda ne vsak dan ali vedno, ko ga srečamo, pač pa vsaj tu in tam? Takrat, ko nekako pridemo tudi mi »na vrsto«, da pokažemo vsaj malo tovrstne pozornosti? Lahko, da se vam zdi to že dolgo jasno ali samoumevno in vas ta prispevek le dolgočasi. Lahko pa, da vas zgornje misli v to niso prepričale. In če vas v to morebiti ne uspe prepričati krščanski, budistični, islamski ali kak drug avtentični religiozni nauk, ki uči, da je treba pomagati bližnjemu, in sicer ne glede na to, kdo in kakšen je, potem predlagam, da pomislite in skušate notranje občutiti tisto zgodbo, ki sem jo navedel na začetku. Zgodbo o človeku, ki je čakal na smrt in o zanj milostnem krvniku. Ta kratka zgodba je namreč več kot dovolj. Vse ostale besede sem pač prelil na papir zaradi moje in naše skupne privajenosti, da uporabljamo veliko besed. Ker se nam tako zdi, da povemo več in bolje. Ker se ne zavedamo, da bi morali bistveno več časa nameniti opazovanju, mišljenju in občutenju ljudi in nasploh sveta okoli nas. In ob tem se je verjetno treba spomniti tudi tistih modrih misli, ki učijo, da sta odpuščanje in sočutje boljši od vsega ostalega. Tudi če jih »zagrešimo v zmoti«.

Še nekaj. Čisto za konec. Pa saj ste že sami ugotovili. Namreč to, da pričujoči prispevek v resnici sploh ne govori o klošarjih. Niti o evrih. Govori o nas.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Poglejmo si torej, kateri so nekateri temeljni in najpogostejši argumenti za ali proti smrtni kazni. Pri tem naj poudarim, da so ti argumenti v nadaljevanju predstavljeni le lapidarno, torej brez širšega opisovanja kontekstov njihovega nastanka ter brez daljših vsebinskih obrazložitev (več o tej problematiki npr. Ivan Janković: Smrt u prisustvu vlasti, Smrtna kazna u Jugoslaviji i svetu, Beograd, 1985). Tako si lahko bralec »nadaljevanje zgodbe« (za in proti…) pri vsakem argumentu napiše sam.

ZA: Človeška življenja so enakovredna, zato je treba v primeru, ko nekdo nekomu vzame življenje, za kazen tudi morilcu oziroma ubijalcu (v nadaljevanju uporabljam izraz »morilec« za vsakogar, ki drugemu odvzame življenje) odvzeti življenje. PROTI: Človeška življenja niso enakovredna. Tako npr. ni enakovrednosti med življenjem plemenitega in dobrega človeka ter življenjem nemoralnega zločinca.

PROTI: Človekovo življenje je nedotakljivo. Ta nedotakljivost je absolutna, zato vsi tisti, ki to načelo oziroma dobrino na ta način spoštujejo, nikomur ne smejo odvzeti življenja in tudi ne smejo k temu kogarkoli napeljevati oziroma mu pri tem pomagati. To pomeni, da država in državljani v nobenem primeru ne smejo izreči in izvršiti smrtne kazni. ZA: Če sprejmemo argument absolutne nedotakljivosti življenja, potem je seveda nedopusten vsak odvzem življenja, tudi tisti, ki ga npr. zagrešimo v samoobrambni oziroma pravični vojni ali v silobranu, ko neposredno branimo svoje življenje ali življenje koga drugega pred smrtonosnim napadom morilca. Takšno sklepanje je pretirano, kar kaže, da nedotakljivost življenja ni in tudi načelno ne more biti absolutna. To pa (do)pušča prostor tudi za smrtno kazen.

PROTI: Pravo s tem, ko prepoveduje odvzem življenja, hkrati pa določa smrtno kazen, nasprotuje samemu sebi. ZA: Ta argument notranje protislovnosti prava postavlja pod vprašaj tudi utemeljenost ostalih kazni. Tako je npr. zaporna kazen, kot pravno določeni odvzem prostosti, v nasprotju s pravno določenimi pravicami in svoboščinami, ki zagotavljajo osebno svobodo. Poleg tega je navedeni argument proti smrtni kazni zavajajoč, saj izhaja iz predpostavke, da je umor moralno nedopusten, kar pa ne velja avtomatično tudi za smrtno kazen, saj se ta od umora v marsičem razlikuje.

PROTI: V pravu prihaja do sodnih zmot. V primeru, ko je posledica takšne zmote že izvršena smrtna kazen, je sodna zmota in iz nje izhajajoča »škoda« povsem nepopravljiva. Pri drugih kaznih (npr. zaporna ali telesna kazen) je vsaj deloma drugače, saj je mogoče ob naknadnem spoznanju sodne zmote le-to vsaj v določeni meri še vedno popraviti tudi tako, da ima od tega določeno »korist« tudi (še vedno živi) obsojenec. ZA: Navedeni argument nepopravljivosti je v resnici uperjen zoper takšen (pravni) postopek, ki privede do zmotne obsodbe, ni pa uperjen zoper smrtno kazen kot takšno. Zato je pač treba izpopolniti pravne postopke, ne pa ukiniti smrtno kazen.

PROTI: Za hudo zločinsko dejanje (umor ipd.) je poleg storilca vedno sokriva tudi družba. Kriminaliteta je v veliki meri posledica (slabih) družbenih razmer, v katerih odraščajo in živijo mnogi posamezniki, zato ni pravično, da se morilca kaznuje s smrtno kaznijo. Vsaka družba je v določeni meri nepravična, v nepravični družbi pa ni pravične kazni. ZA: Ta argument o družbeni pogojenosti kriminalitete predpostavlja v zvezi s smrtno kaznijo ekstremno determiniranost, ki je ni mogoče utemeljiti. Tako je npr. znano, da ljudje, ki izhajajo iz enakih ali podobnih (npr. težavnih) družbenih oziroma socialnih razmer, še zdaleč niso vsi zločinci. To pa pomeni, da je v določenih primerih, ko se izkaže, da družbene razmere niso odločilno vplivale na »zločinskost« morilca, terorista ali kakega drugega hudega zločinca, smrtna kazen lahko utemeljena.

PROTI: Časovni interval med obsodbo in izvršitvijo smrtne kazni je za obsojenca praviloma izjemno težek čas. Gre za krutost, ki si je civilizirana družba ne sme dovoliti, zato je smrtna kazen nesprejemljiva. ZA: Navedeni časovni interval ni »sestavni del« smrtne kazni, pač pa je del postopka. Treba je torej skrajšati ta postopek, ne pa ukiniti smrtno kazen kot takšno.

PROTI: Pri dosojanju smrtne kazni prihaja do diskriminacije. V državah, ki poznajo smrtno kazen se namreč nanjo (naj)pogosteje obsoja pripadnike najbolj revnih in neizobraženih slojev ter pripadnike diskriminiranih ras, religij ali drugih manjšin. ZA: Argument diskriminatornosti je sicer upravičen, vendar pa velja v primeru kaznovanja nasploh in ne le za smrtno kazen. Tudi v tem primeru je torej treba izboljšati pravni postopek in odpraviti diskriminacijo, ne pa odpraviti smrtno kazen.

PROTI: Tisti, ki izvršuje smrtno kazen je vreden prezira, saj je smrtna kazen kruta oziroma nečloveška. Poleg tega je nemoralno, da sodnik, ki dosodi smrtno kazen, izvršitev te kazni prenese na nekoga drugega. ZA: Zgodovina in sedanjost dokazujeta, da so vrednote relativne in da ni v vseh družbah in za vsakogar izvršitev smrtne kazni nekaj sramotnega. V zgodovini je marsikdaj poklic krvnika veljal za častnega. Takšni nazori so marsikje v veljavi še danes. Poleg tega tudi ni nemoralno, da smrtno kazen izvrši oseba, ki je za to najbolje (profesionalno) usposobljena, saj se tako prepreči, da bi obsojeni zaradi morebitne napake eksekutorja še dodatno trpel.

PROTI: Smrtna kazen škodljivo vpliva na (druge) ljudi, saj v njih zbuja grozo, stud in strah, ali pa, ravno obratno, občutke naslajanja nad trpljenjem drugega ter s tem tudi čustveno in moralno otopelost. ZA: Smrtna kazen ima zastraševalni učinek in služi kot takšna uresničevanju načela generalne prevencije, saj ljudi odvrača od umorov in drugih hudih zločinov.

PROTI: Smrtna kazen ničesar ne popravi tistim, ki so, poleg neposrednega oškodovanca, z zločinom utrpeli škodo, pa tudi ne širši družbi. Bolje je, da se npr. morilca obsodi na družbi koristno delo (v zaporu), s čimer vsaj na nek način in delno povrne, kar je zagrešil, poleg tega pa to omogoča tudi njegovo osebnostno preobrazbo na bolje. ZA: Smrtna kazen nudi vsem, ki zaradi zločina trpijo, pomembno moralno zadoščenje. Ti ljudje si pogosto želijo prav smrtne kazni za tistega, ki jim je nekoga umoril ali storil kak drug strahoten zločin.

Na tem mestu sedaj zaključujem z navajanjem argumentov. Opazili boste, da jih je mogoče še dodajati, razvijati, soočati, nadgrajevati ter se o njih tudi prerekati. Verjetno boste tudi opazili, da na njihovo dojemanje bistveno vpliva vaš (do)sedanji pogled na smrtno kazen. Zelo verjetno vas nasprotni argumenti ne bodo prepričali. Vsaj ne takoj. Tako je predvsem tudi zato, ker vprašanje smrtne kazni ni le vprašanje razuma, pač pa je predvsem tudi vprašanje naših notranjih občutij, čustev in intuicije. To velja pravzaprav za vsa temeljna življenjska vprašanja, ne le za vprašanja v zvezi z življenjem in smrtjo. Naj vas ne bo strah tem vprašanjem nameniti nekoliko več časa. S tem pa ne mislim več na smrtno kazen.

Mislim na vsa tista vprašanja, ki nas prej ali slej čakajo in na katera je dobro začeti odgovore iskati že mnogo prej, preden nas doletijo. Da smo dobro ali pa vsaj malce pripravljeni na neizogibno. Verjemite mi, naša prava pamet se meri prav po tem, kako pozorni smo do teh temeljnih vprašanj ter po tem, kako sposobni smo iskati in najti na njih prave odgovore. Ali pa je morda bolj pameten tisti, ki prešteje zvezde, izmeri pot do lune, zgradi največjo zgradbo, zasluži veliko denarja ali napove bodočo vladno koalicijo?

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Po Kantu mora biti kazen zasnovana na talionskem načelu, ki terja povračilo enakega z enakim (»Oko za oko, zob za zob…«), pri čemer pa niti Kant niti Hegel taliona ne pojmujeta dobesedno, temveč tako, da je treba prestopnika kaznovati na tak način, da bo konkretno prizadet v enaki meri, kot je bila prizadeta žrtev njegovega protipravnega ravnanja. Če npr. bogataš verbalno užali reveža, ga ne gre (bogataša) obsoditi na denarno, pač pa na sramotilno kazen, ki ga bo (bogataša) prizadela v njegovi časti.

K temu pa Kant dodaja, da v primeru umora ni nadomestka za zadostitev pravičnosti, kajti med smrtjo in (celo najbolj bednim) življenjem ni nobene istovrstnosti. Morilca je treba (sorazmerno njegovi notranji zlobi) v vsakem primeru obsoditi na smrt. Toda za izrek in izvršitev smrtne kazni ni ravno nujno, da gre ravno za morilca, kajti tudi zločin zoper državo je po Kantu take narave, da ga mora storilec plačati s smrtjo.

Če ostanemo pri umoru, vidimo, da morajo biti po Kantu na smrt obsojeni tudi sostorilci, napeljevalci in pomočniki morilca, saj to izhaja iz (Kantovega pojmovanja) pravičnosti, ki se ravna po apriorno postavljenih in (raz)umnih pravnih zakonih. Kant odstopi od zahteve po smrtni kazni le v primeru, če bi bilo število sokrivcev pri umoru tako veliko, da bi država ostala brez podložnikov, če bi usmrtila vse te zločince – v takšnih primerih mora imeti državni suveren možnost oziroma moč, da tem zločincem namesto smrtne kazni izreče neko drugo, saj lahko le tako ohrani obstoj naroda in države. Vendar pa Kant takšni odločitvi vladarja ne pripisuje skladnosti z zakonom, pač pa jo opredeljuje kot izjemen akt milosti.

Na splošno je mogoče reči, da Kant svojo teorijo kaznovanja pojmuje in razlaga na izrazito racionalističen način, kjer je na nek način logika (raz)uma pojmovana kot edini pravi vir utemeljitve (smrtne) kazni. Vse skupaj deluje že kar nekako grozljivo matematično, saj se ekvivalenca med kaznivim dejanjem (in njegovo posledico) ter kaznijo vzpostavlja nekako shematično, brez občutij, brez čustev, brez kakršnegakoli dvoma v lasten prav: morilec pač mora umreti.

Seveda je prav v tem poanta takšnega (filozofskega) racionalizma, kajti iracionalne dejavnike je treba iz pravne presoje izločiti, saj so preveč subjektivni in zato nedosledni, pristranski ali kaj podobnega. Čeprav Kanta ni mogoče šteti v krog evropske racionalistične filozofije, v katerega sodijo predvsem Descartes, Spinoza in Leibniz, lahko rečemo, da je njegov pristop k razumevanju (smrtne) kazni ter nasploh etike in prava, predvsem racionalističen.

Skrajna ponazoritev Kantove racional(istič)ne doslednosti je njegov hipotetičen primer, kjer se člani neke družbe, ki živi na otoku, odločijo da bodo to svojo družbo »samorazpustili«, in sicer tako, da se bodo razselili z otoka na katerem živijo. Pri tem se (Kantu) zastavi vprašanje, ali morajo pred tem usmrtiti na smrt obsojenega, ki v zaporu čaka na izvršitev kazni. Kantov odgovor je pritrdilen, kajti vsakdo mora dobiti tisto, kar je zaslužil s svojimi dejanji. Če smrtne kazni ne bi izvršili, bi krivda za kri ostala na ljudstvu, le-to pa bi morali celo šteti za sostorilca pri zločinčevem dejanju.

Komentatorji tega primera pogosto ugotavljajo, da je srž Kantove misli tu v tem, da je zločinec prekršil normo in concreto, ljudstvo, ki bi opustilo njegovo kaznovanje pa bi normo prekršilo in abstracto, kar je mnogo huje. Konkretna kršitev je namreč le posamično dejanje zločinca, ki je nekako nepovratno »izgubljeno« v preteklosti, medtem ko ima abstraktna kršitev pravne norme posplošujoč in zato odločilen učinek za prihodnost.

Pri vsem tem se mi zdi zanimivo predvsem to, da Kanta kljub njegovi strogosti v zvezi s razumevanjem funkcije in pomena kaznovanja pretežno uvrščamo med humanistične evropske filozofe. Tako npr. Kantova etika med drugim uči, da mora biti človeku njegova lastna človečnost in človečnost v osebi drugih ljudi vedno samo cilj in nikoli le sredstvo. Če upoštevamo tudi druge Kantove etične, pravne in politične nazore, ki so pogosto prežeti z mislimi o svobodi posameznika (Kant npr. pravo definira kot skupek pogojev, pod katerimi se lahko svobodna volja enega po splošnem zakonu svobode združi s svobodno voljo drugega), potem bi nas moralo na prvi pogled čuditi, da je Kant do morilca tako strog, da ne odstopa od smrtne kazni.

Toda podrobnejši vpogled v Kantovo filozofijo etike in prava nam kmalu pokaže, da so njegove splošne definicije in usmeritve zgolj formalne, kar pomeni, da so sicer na videz logično smiselne, vendar vsebinsko povsem prazne. Reči, da je treba spoštovati človečnost, je seveda lepo in prav, toda ob tem je treba tudi povedati, kaj si pod tem pojmom predstavljamo – Kant pa tega natančneje ne pojasni. Lahko pa iz njegovega nauka o kaznovanju in o utemeljenosti smrtne kazni sklepamo, da v morilcu človečnosti več ne vidi.

Kant v primeru morilca ne pozna odpuščanja, ne pozna kompromisa, ne pristaja na možnost, da se storilec lahko z obžalovanjem in kesanjem, s koristno dejavnostjo, z lastnim trpljenjem ali kakorkoli drugače vsaj delno odkupi za storjeno zlo. Pri tem je seveda zanimivo tudi to, kako prepričan je (Kant) v svoj prav. Kar je še posebej nenavadno (paradoksalno) zato, ker je Kant spoznal, da (raz)um ne omogoča zanesljivega spoznanja pri najbolj temeljnih vprašanjih, kot sta npr. vprašanji obstoja Boga in svobodne volje. Kant zato v zvezi z Bogom pušča prostor veri. Pri tem pa očitno niti najmanj ne pomisli na to, da bi morda lahko Bog na smrtno kazen »gledal« drugače od njega.

Podobno kot Kant, vendar v drugačnem filozofskem kontekstu, razmišlja o smrtni kazni tudi Hegel. Tudi on gleda na kazen racional(istič)no, logično. Kazen je »negacija negacije«. Zločin je negacija prava, kazen je negacija zločina. S kaznijo se spet vzpostavi pravno stanje. Zato mora država prestopnike kaznovati. Hegel poudarja, da je kazen tudi pravica zločinca.

Slednje je nekoliko težje na kratko razložiti. Naj poskusim tako, da izpostavim Heglovo misel, da kazen izhaja iz splošne volje, ki je tudi volja zločinca samega, zato je ta s tem, ko krši pravo, tudi sam negativno prizadet in mu zato pripada pravica, da se s kaznijo nekako »odreši« - po Heglu torej kazen ni gola prisila, marveč izražanje svobode, kar pomeni, da usmrčeni zločinec (ravno z usmrtitvijo spet) postane človek. To lahko razumemo nekako tako, kot da je vsaka kazen, ki nas upravičeno doleti za protipravno ravnanje, naša pravica v tem smislu, da nam (edino ona, tj. kazen kot pravica) daje možnost, da se preko nje odkupimo oziroma odrešimo svojega nedopustnega ravnanja ter dokažemo, da smo spet postali zavezani pravu in s tem tudi pravnemu spoštovanju drugih oseb.

Znani italijanski kriminolog Cesare Beccaria (1738-1794) je državi odrekal pravico, do uporabe smrtne kazni, saj je menil, da ni mogoče domnevati, da bi posameznik pristal na družbeno pogodbo, v kateri bi bila predvidena možnost, da se nad njim izvrši smrtna kazen, pač pa je moč domnevati ravno nasprotno. Na to se je Hegel odzval s stališčem, da država ni pogodba, pač pa višje bistvo, za katerega je v določenih primerih mogoče upravičeno zahtevati tudi žrtve, v skrajnem primeru tudi življenja državljanov.

Vse to spet kaže, kako lahko zaverovanost mnogih ljudi (tudi filozofov) v svoj prav vodi v takšna ali drugačna kategorična stališča, pri čemer imajo nekatera izmed njih zelo dramatične učinke. Ne glede na to, ali se glede smrtne kazni strinjamo ali ne strinjamo s Kantom in Heglom (ali z Beccario in še kom), se je pač treba zavedati, da ima kakršnakoli napaka v našem (zgolj človeškem, omejenem) razmišljanju o smrtni kazni neprimerno hujše posledice, kot morebiti napaka o tej ali oni globi za prekršek ali denarni ali zaporni kazni za kakšno manj hudo kaznivo dejanje. To je tudi eden temeljnih argumentov nasprotnikov smrtne kazni.

Ker bom te argumente predstavil prihodnjič, ko bom tudi zaključil svoje razmišljanje na to temo, naj tokrat le še rečem, da je seveda razumljivo, da lahko (tudi) o takšnih zahtevnih vprašanjih vsakdo razmišlja le v mejah svojega spoznavnega horizonta in da se dejstva, da te meje pač obstajajo, večinoma vsi res premalo zavedamo. Ali, kot se glasi šala, obstaja dobrina, ki je nikoli za nikogar ne zmanjka. To je seveda: pamet. Vsakdo je namreč prepričan, da jo ima dovolj oziroma da mu je ne manjka.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Naj takoj pojasnim, da z naslovno temo na tem mestu nimam namena pretiravati, saj je preobsežna in prezahtevna za zgolj takšnole kolumno/e. Poleg tega mi marsičesa, kar bi vam o tem (lahko) povedal, zelo verjetno mnogi ne bi verjeli. Tudi sam imam na življenje in smrt do neke mere izdelan pogled, ki ga ne bi mogel kar na hitro spremeniti.

Vendar gre tu za nekaj drugega. Čeprav bom v nadaljevanju govoril tudi o smrtni kazni in o nekaterih argumentih »za« in »proti«, tu nimam zgolj namena intelektualno premlevati idej bodisi v korist življenja (pro life) ali v korist takšne ali drugačne izbire (pro choice), ki se nam porajajo ob vojnah, lakoti, boleznih, umorih, samomorih, abortusih, silobranih in drugih situacijah, ki nas soočijo z dramatično izbiro med življenjem in smrtjo.

Želim vas namreč tudi spomniti na zanimiv paradoks, ki se ga sicer vsaj načelno zaveda veliko ljudi, vendar pa v zvezi z njim ne ukrene skoraj nič. Gre za to, da se o življenju in smrti ne pogovarjamo vse dotlej, dokler nam to ni bolj ali manj praktično (od zunaj) vsiljeno. Pomislite: ali je to dokaz naše naravne inteligence, ali pa bolj ne-umnosti in ne-vednosti (ignorance)?

Ali se kdaj s kom dobite na kavici zato, da bi se pogovarjali o življenju in smrti? Ali to počnete v odmoru med službo? Ali morebiti zvečer, s partnerjem, ko najdeta nekaj mirnega časa zase? Ali morebiti z naključnim sopotnikom na vožnji z vlakom, avtobusom ali letalom? Zakaj tega večinoma ne počnemo? Ali ni nenavadno, da pravzaprav o najbolj temeljnih zadevah našega bivanja ne razmišljamo in se ne pogovarjamo (seveda obstoje izjeme)? Kako se odzovete na situacijo, ko nekdo v vaši bližini nekemu »nižjemu« bitju – npr. muhi ali mravlji ali roži – odvzame življenje? Ali mu sploh res odvzame življenje, ali mu odvzame zgolj telo (s čimer ga seveda prizadene)?

Kaj pa sploh je življenje? Ja, če ste morda pričakovali, da bo osrednja tema tega prispevka smrt, potem vas sedaj zagotovo vsaj malce preseneča tole vprašanje o življenju. Poskusite odgovoriti. Kako bi definirali življenje? Na afirmativen način (ne le tako, da rečete, da je to nasprotje smrti, negibnosti)? Kaj je bistvena vsebina (kvaliteta) življenja? Ali je življenje eno, ali jih je več? Ali se godi reinkarnacija, ali ne? Kako bi to pojasnili na primeru gosenice, ki se spremeni v metulja? Ali na primeru človeka, ki se psihofizično v svojem življenju prav tako večkrat v celoti spremeni oziroma prerodi?

Ali ste tista podoba s fotografije, na kateri ste stari tri leta, res (še vedno) vi? Ali nimate sedaj že povsem drugega telesa in psihe? Ali ne gre zgolj za podobnost? Ali ne živite vsak dan novega življenja? Katero življenje je pravo: tisto, v katerem ste (v spanju) sanjali, da ste v vojni, ali tisto, ki ga v budnem stanju živite v miru? Ali naši »pokojni« predniki še vedno živijo nekje »z nami« (tako kot to npr. dojemajo v afriških in mnogih drugih plemenskih okoljih)? Veliko vprašanj? Res je. Še na tisoče jih je. Poznate odgovore?

Nekatere bralce verjetno že dolgočasim, morda koga celo razburjam. Tega ne želim. Pišem le za tiste, ki vsaj čutijo, da imajo vsa ta vprašanja velik smisel. Preko njih se začnemo ukvarjati z najpomembnejšimi in avtentičnimi rečmi. Je pa seveda tudi res, da se jim ne moremo posvečati kar vsakodnevno. Za večino nas, povprečne smrtnike, ki si želimo v življenju (katerem?) doživeti in narediti še toliko reči, so taka vprašanja pogosto preveč zahtevna, obremenilna in zamudna. Do neke mere je vse to normalno, razumljivo. Vendar pa ni dobro, če tovrstna vprašanja preveč potiskamo vstran.

Z našo vsakdanjo in najbolj temeljno stvarnostjo se moramo naučiti zavestno soočati mnogo pogosteje. Samo globlje in resnično razumevanje (smisla) življenja in smrti nas namreč naredi dovolj skromne (ponižne) in dobre do sebe, do drugih in do celotnega sveta okoli nas. Če nismo zares v stiku s svojo minljivostjo, potem hitro postanemo (pre)zahtevni, domišljavi, objestni, arogantni in še kaj. Če se ne zavedamo, da nam je življenje dano, da napredujemo na poti nesebičnosti (v smeri univerzalne ljubezni), potem lahko svoje tukajšnje življenje živimo tako, da se vseskozi ukvarjamo z nepomembnimi stvarmi in ga tako povsem zapravimo. To je tako, kot bi vrgli stran dragoceno podarjeno knjigo. Pravzaprav je še slabše, namreč tako, kot bi poškodovali sami sebe.

Če ne poznamo življenja in smrti, tudi ne moremo zanesljivo in dobro soditi o mnogih dramatičnih vprašanjih, ki sem jih omenil že zgoraj (vojna, umor, abortus itd.) in so tesno povezana tudi s pravom. Vzemimo za primer vprašanje smrtne kazni. Tudi zato, ker je v Sloveniji ne poznamo več in lahko zato o njej razpravljamo z manjšo stopnjo motečih strasti. Kaj je torej smrtna kazen? Kaj se zgodi s človeškim bitjem, ki ga za kazen usmrtimo? In kaj se zgodi ob tem z nami, ki ga tako praviloma za nekaj let preživimo? Ali nam to kaj pomaga ali škodi pri naših nadaljnjih življenjih?

Prihodnjič bom o nekaterih uveljavljenih stališčih glede smrtne kazni napisal nekaj več. Sistematično. Na kratko bom razmišljal tudi o Kantovem in Heglovem pogledu na smrtno kazen. Tokrat pa naj, da ne bo izpadlo, kot da postavljam zgolj (retorična) vprašanja in se izogibam odgovorom, predstavim svoj načelni pogled na to in vsako drugo vrsto kazni.

Kot veste, je o namenu kazni napisanih ogromno knjig, zato ne bom povedal nič izvirnega. O tem mislim zgolj takole: kazen je (in mora biti) vzgojna! Nič novega torej. To je na kratko vsa moja filozofija. Seveda bi lahko o tem napisal tudi mnogo več, vendar naj tu zadostuje le še kakšen odstavek ali dva. Najprej naj povem, da sem prepričan, da se ljudje kaznovanju še ne moremo (in se še dolgo ne bomo mogli) odpovedati.

Vsakdo od nas kdaj pa kdaj potrebuje kazen. Včasih od zunaj (udarec po prstih, opomin, kritika, globa, zapor itd.), včasih od znotraj (peklenje vesti). Toda ne glede na to, kakšna kazen nas doleti, bo imela pravi učinek le, če nas bo silila v premislek, v poglobitev vase, v svoja občutja, misli in dejanja. In če se bomo zaradi nje (sami!) preobrazili na bolje, bo dosegla tudi svoj resnični cilj.

Ob tem je treba reči, da preobrazba nikakor ni nujna posledica kazni. Le-ta je zgolj impulz, ki nas tako ali drugače prizadene, zaboli in nas tako opozarja, na potrebo po preobrazbi. Ali to potrebo resnično prepoznamo in ji sledimo, pa je odvisno od nas. Če ji ne sledimo, bo prej ali slej prišla nova kazen, nov impulz, le da tokrat močnejši (ker takšnega očitno potrebujemo). To ja tako, kot pri zdravju. Če se ne odzovemo na prva opozorila (manjše bolečine in drugačne »kazni«), potem sledijo nova, močnejša in na koncu nas čaka mnogo hujša kazen – bolezen.

Cilj kaznovanja je seveda mogoče iskati in najti tudi na strani žrtve, njenih bližnjih in celotne družbe. V tem je pravzaprav resnejši problem. To je namreč zelo človeško, ni pa dobro in pravilno. Če mi ne verjamete, samo pomislite, koliko ljudi soglaša s tem, da bi morali biti vsi čim bolj pozitivni, da bi morali razvijati univerzalno ljubezen in znati odpuščati.

O tem nas učijo tudi mnoge filozofije, etike in religije. Vse to govori proti temu, da bi se ob kaznovanju drugega napajali z občutji maščevanja oziroma lastnega zadoščenja. S tem v sebi le razvijamo negativna stanja in jih nato oddajamo v prostor. Treba se je torej truditi razvijati lastne misli in občutja v pozitivno smer. Toda to je lahko reči in težko storiti.

Kako npr. nekomu, ki je bil spolno zlorabljen in zato grozno trpi, dopovedati, da je treba storilca kaznovati tako, da mu omogočimo njegovo lastno preobrazbo, izboljšanje. Da torej bistvo kazni ne bi smelo biti v takšnem ali drugačnem maščevanju in posledično v (zgolj začasnem in nepopolnem) notranjem zadoščenju žrtve, njenih bližnjih ali širše družbene skupnosti. In čeprav sem kar »pogumen« pri temle pisanju, se tudi sam bojim, da bi v težki situaciji, ko bi utrpel hud strah ali bolečino, (še) ne zmogel biti kar takoj toliko pozitiven, da bi presegel vsa negativna čustva in reakcije.

In tu se sedaj srečamo. Potrebujem vašo pomoč. In vi mojo. In to je ključno: ko smo prizadeti, nam mora skupnost in seveda tudi država priskočiti na pomoč. Takrat nam morajo drugi čim prej odvzeti »pristojnost« in možnost samostojnega odločanja in ravnanja. Vsaj za toliko časa, dokler se ne umirimo, postanemo spet vsaj pretežno razsodni in človečni. Zato imamo predvsem tudi pravo. Da ne jemljemo pravice v svoje roke. Ob vsem tem pa se ne smemo pozabiti tudi vprašati, kaj želita strah ali bolečina dopovedati nam samim.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Pravica do ločenega mnenja (s tem izrazom mislim seveda na javno izraženo ločeno mnenje) je, podobno kot pravica do pritožbe, pravni izraz svobode javne kritike, ki je eden temeljnih filozofskih postulatov moderne družbe (pri pritožbi učinkuje ta svoboščina vertikalno, pri ločenem mnenju pa horizontalno). V predmoderni družbi (antika, srednji vek, začetno obdobje novega veka) je bila pravica do kritike na splošno in v pravu bistveno bolj omejena (tako npr. pritožbe niso bile redno pravno sredstvo v vseh pravnih postopkih), kajti družba je bila organizirana in dojeta bistveno bolj hierarhično in neliberalno. Z obdobjem moderne, katere filozofska znanilca sta bila predvsem Kant in Hegel, pa je prišlo do bistveno večje emancipacije posameznika ter njegove svobode mišljenja in drugih svoboščin in pravic.

Vprašanj glede ločenih mnenj je veliko. Glede na to, da se človek včasih ne strinja niti sam s sabo, je še toliko bolj razumljivo, da se ne morejo vedno med seboj strinjati sodniki, ki skupaj sodijo v sodnih senatih. Čeprav se morebiti komu zdi samoumevno, da naj bi imel sodnik priznano pravico do ločenega mnenja, zadeva ni tako enostavna. In tudi če se glede tega vsaj načelno oziroma na splošno le zedinimo, pa ostajajo še druga vprašanja, kot npr. ali je javna ločena mnenja treba na splošno pripoznati oziroma institucionalizirati v vseh sferah pravnega odločanja (ne le v sodstvu, pač pa tudi v upravi itd.) ter ali jih je smiselno v sferi sodstva dopuščati zgolj na ravni najvišjih (npr. vrhovnih in ustavnih) sodišč.

V nadaljevanju podajam kratek shematičen pregled pomembnejših argumentov za in proti ločenim mnenjem (prim. C. Ribičič: Ločena mnenja in varstvo človekovih pravic, Pravna praksa št. 41-42 (2006), priloga, str. VIII-XII). Ti argumenti se v teoriji praviloma povezujejo s problematiko ločenih mnenj v okviru najvišjih sodišč na državni in mednarodni ravni. Gre za naslednje argumente:

ZA: Ločeno/a mnenje/a (LM) omogoča(jo) sodniku/om izražanje mnenj v skladu z lastno vestjo. LM naj bi bila celo temeljna pravica sodnika (kot poseben primer svobode izražanja).

PROTI: Sodnika veže pravo in ne (le) lastna vest. Sodnik z LM tako navznoter (nasproti večini v sodnem kolegiju) kot navzven (nasproti javnosti) slabi integriteto in avtoriteto sodišča. Če bi bilo LM temeljna pravica sodnika, potem bi jo imel vsak sodnik, zato bi morala biti (javna) LM dopustna na vseh ravneh in pri vseh vrstah sojenja. Ker ni tako, lahko štejemo LM le kot pravico sodnika, da ločeno mnenje izrazi znotraj sodnega kolegija, ne pa tudi javno.

ZA: LM razkrije ozadje in bistvo sprejete odločitve pogosto uspešneje od njene uradne obrazložitve. Ob tem LM večkrat, v dopustnih mejah, razkrije tudi dinamiko sprejemanja odločitve.

PROTI: LM je lahko pretirano subjektivno in zavajajoče pri razkrivanju ozadja in bistva odločitve. Pri razkrivanju dinamike njenega sprejemanja lahko LM razkrije tudi dogodke, ki jih ni primerno in nujno razkrivati.

ZA: LM ali že napoved LM lahko spodbudi večino sodnikov, da (še) bolje utemelji odločitev oziroma (ponovno) preizkusi njeno utemeljenost.

PROTI: Sodniki morajo tudi brez »grožnje« z LM kakovostno opravljati svoje delo ter zato celovito in natančno premisliti in utemeljiti odločitev.

ZA: LM omogočajo sodnikom, da lahko svoje pomisleke, ki jih večina ni vključila v obrazložitev odločitve, vseeno javno izrazijo.

PROTI: Možnost LM slabi voljo in interes tistih sodnikov, ki imajo pomisleke glede odločitve, da bi se trudili in dovolj odločno zahtevali, da se ti pomisleki navedejo in ovrednotijo v sami obrazložitvi odločitve.

ZA: LM (še posebej odklonilna LM) so pogosto »glasniki prihodnosti«, kar velja še posebej v primerih, ko se njihovi avtorji zavzemajo za višjo stopnjo svobode, varstva pravic, zagotavljanja nediskriminacije ipd., česar večina sodnikov (in morebiti tudi večji del družbe) v času sprejete odločitve še ne sprejema.

PROTI: LM so lahko tudi »glasniki nazadnjaštva«, saj so lahko v pogledih človekove svobode in pravic tudi reakcionarna. Poleg tega ni vsaka opredelitev svobode in pravic nujno vrednostno in razvojno pozitivna.

ZA: LM koristijo pravni stroki in pravni znanosti, saj izpostavljajo dodatne pravne dileme, vprašanja itd.

PROTI: Strokovna in znanstvena diskusija o pravnih dilemah in vprašanjih je primernejša, če se izvaja preko strokovne literature in drugih ustreznih medijev, na strokovnih srečanjih itd.

Osebno menim, da je pravica do ločenega mnenja v modernem pravu nujna, vendar le na ravni (naj)višjih sodnih instanc in morebiti v primeru kakšne druge specifične instance pravnega odločanja, kjer so takšna mnenja lahko posebej smiselna, koristna. Pri tem pa morajo sodišča in druge institucije, ki ločena mnenja dopuščajo, storiti vse potrebno, da v čim večji meri preprečijo negativne učinke takšnih ločenih mnenj (ti učinki so zgoraj navedeni v okviru argumentov »proti« ločenim mnenjem). V tem pogledu je tudi pomembno, da se možnosti takšnih negativnih učinkov zavedajo predvsem posamezni avtorji ločenih mnenj.

V relativno močno transparentnem modernem pravu je vsekakor naravno, da lahko posamezni sodniki izražajo tudi svoje morebitno nestrinjanje z večinskimi odločitvami. Toda tako kot vse zgodovinske vrste prava, je tudi moderno pravo zavezano tisti vrednoti, ki jo lahko poimenujemo kot zagotovitev integritete in avtoritete sodišč. Med to vrednoto in pravico do ločenih mnenj posameznih sodnikov ne sme biti ravnovesja, kajti tehtnica mora biti tu na splošno nagnjena v prid avtoritete sodišč in njihovih odločitev. V nasprotnem primeru se pravo postopoma sámo razvrednoti in izgubi svojo formalno (zavezujočo, »pozitivizirajočo«, »dogmatično« itd.) družbeno funkcijo, s tem pa tudi učinkovitost.

Pri vsem tem seveda ne smemo pozabiti, da je, kot rečeno, kritika pravnih odločitev v demokratičnem okolju možna tudi na številne druge načine, npr. preko strokovnih srečanj, mnenj v medijih, strokovne literature, interneta, v neposrednih razgovorih med pravniki in širše. Ločena mnenja torej nikakor niso edino ali najpomembnejše sredstvo, ki opozarja na spornost sodnih ali drugih pravnih odločitev. So pa lahko v tem pogledu pomembna in koristna (včasih tudi zares odločilna za kasnejše premike v pravni doktrini in praksi), zato jih moramo v zgoraj omenjenih okvirih šteti za sestavni del modernega prava. Pri tem pa moramo o pomenu in dometu ločenih mnenj vseskozi ozaveščati tudi različne ožje in širše (pravniške in druge) avditorije, ki jih ta mnenja dosežejo – kar pa je že snov za posebno razpravo.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Pred prihodnjo vlado in njeno koalicijo sta po moji oceni predvsem dva temeljna izziva ali težavi. Prvi izziv ali težava je, da se bo na gospodarskem, finančnem, socialnem in mnogih drugih področjih zelo verjetno soočala s precejšnjimi težavami. Drugi izziv ali težava pa je, da se ta vlada rojeva v času, za katerega menim, da je čas katastrofalno nizke stopnje slovenske politične kulture. O prvem izzivu tu seveda nima smisla razpravljati, kajti gre za izjemno kompleksno in ta hip še v marsičem nepredvidljivo prihodnost, s katero se bodo ukvarjali bodoči ministri, poslanci in drugi vodilni (upajmo, da tudi kompetentni) politiki ter njihovi številni svetovalci in uslužbenci. O drugem izzivu pa želim v nadaljevanju podati nekaj misli, ki naj vsaj malce prispevajo k razmisleku o bodoči izgradnji našega političnega in nasploh družbenega prostora.

Problem je namreč v tem, da zgoraj omenjena druga težava, tj. nizka stopnja politične kulture, neizogibno vpliva ne le na celotno delovanje vlade in parlamenta, pač pa tudi na razpoloženje in mentaliteto državljanov. Prepričan sem, da je zelo veliko volivcev tudi na teh volitvah volilo predvsem »proti« nekomu ali neki stranki in ne toliko »za«. Veliko ljudi mi je tudi(!) pred temi volitvami dejalo, da bodo volili tistega, ki se jim zdi najmanj slab (na tokratnih volitvah so mnogi volivci glasove tudi zgolj iz preračunljivosti oddali enemu od obeh favoritov, tj. SD ali SDS, in sicer na račun katere od strank, ki jim je sicer bolj pri srcu oziroma jim je najmanj nesimpatična), na kar politične elite vsekakor ne morejo biti ponosne. Seveda lahko ob tem tudi rečemo, da je ravno ta kritičnost izraz zdrave presoje volivcev. Toda težava je, da gre pri nas vse to predaleč, saj v Sloveniji nekako vedno znova ustvarimo dve (pretirani) skrajnosti: ali nekoga občudujemo ali pa imamo do njega močan odpor, ki pogosto preraste celo v sovraštvo. Politika nas enostavno okuži z enim ali drugim skrajnim virusom in zato smo skozi njo pretirano vrednostno in ideološko polarizirani. Tu ne gre več za tisto povprečno ali normalno bipolarnost, ki je pač nujno prisotna v vseh vidikih (družbenega) življenja. Tu gre za skrajnost, ki nas medsebojno odtujuje. Tudi to, da smo vsi Slovenci, (p)ostaja oguljena in prazna fraza, ki jo le še malokdo jemlje resno. Morda bi se – vsaj začasno – vedli drugače, če bi imeli spet skupnega zunanjega sovražnika, toda to bi, tako kot v preteklosti, pomenilo le začasno preusmeritev naše kolektivne pozornosti, ne bi pa rešilo našega notranjega, bistvenega problema.

Seveda pravkar povedano ne velja za vse. Toda stvar je šla vsekakor že predaleč. Seveda je marsikaj podobnega mogoče najti tudi drugod, v tujini. Toda v našem majhnem slovenskem prostoru so skrajne ideološke polarizacije, ki se nanašajo na »večna« vprašanja povojnih pobojev, komunizma in nenazadnje klerikalizma, ter se nato dopolnjujejo še s »sodobnimi« vprašanji korupcije, tajkunizacije ipd. bistveno bolj škodljive za vse nas, kot pa to velja za večje države, kjer se zadeve vsaj nekoliko porazgubijo med mnogo številčnejšim prebivalstvom ali pa v luči pomembnejših aktualnih političnih tem. Prebivalci in državljani Slovenije bi se morali začeti počasi bistveno bolj zavedati, da smo SODOBNIKI, da nam je usojeno manjši ali večji del naših sedanjih življenj preživeti drug ob drugem in da ima vse to zagotovo nek smisel. Ta smisel je predvsem v tem, da se naučimo živeti in delovati skupaj, da si pomagamo, tako s kritiko kot z odpuščanjem. Za sovraštvo tu ne bi smelo biti prostora. Vse to pa seveda pomeni višjo stopnjo socialne in čustvene inteligence, kot pa jo žal v Sloveniji trenutno v povprečju premoremo.

Slovenska politična nekultura se kaže predvsem v tem, da mnogi vodilni politiki govorijo eno, nato pa brez sramu delajo drugo, ter v tem, da se je v zadnjih letih mnogo pretirano uveljavila ostra delitev na »naše« in »vaše«, ki se kaže v političnih razpravah, pri kadrovanjih in slabem sodelovanju pri zadevah, ki so za državo ključnega in simbolnega pomena. Prav tako se ta nekultura med mnogimi politiki kaže v njihovem nezadostnem spoštovanju (lastnih) državnih institucij ter v prevečkrat žaljivem (tu in tam že kar prostaškem) in nestrpnem odnosu do političnih tekmecev in nekaterih drugih družbenih skupin ali posameznikov ter večkrat tudi do medijev. Seveda se to v določeni meri dogaja tudi v drugih demokracijah. Toda za Slovenijo je porazno to, da se sedaj v demokraciji uri že skoraj dvajset let, zadeve v zvezi s politično kulturo (političnim bontonom, moralo, etiko ipd.) pa se ne izboljšujejo, marveč poslabšujejo. In ker smo pač majhni, vse to čutimo še toliko bolj neposredno.

Vprašanje politične nekulture se seveda zastavlja tudi na ravni državljanov. Npr. pri vseh tistih, ki so do oblasti kritični, volitev pa se ne udeležijo. Znano je, da pri nas nimamo volilne dolžnosti, zato je odločitev za neudeležbo na volitvah v pravnem smislu legitimna. Toda če nekdo kritizira to ali ono konkretno oblast, na volitve pa ne gre, potem njegova kritika ni več legitimna v političnem in moralnem smislu.

Sedaj, po volitvah, si (še vedno) želim, da bi se politična kultura v prihodnje izboljšala. Mnogi smo se v mislih že kdaj »igrali« s predstavo o tem, kaj bi storili, če bi nam zdravnik povedal, da bomo živeli le še nekaj mesecev. Jaz zagotovo vem, da se v tem času ne bi lotil pisanja pravnega članka ali knjige. Prav tako dvomim, da bi si delavec želel ves ta čas preživeti na delovnem mestu, tako kot si tudi politik verjetno v tem času ne bi želel predvsem obračunavati s političnimi nasprotniki in grabiti še več oblastne moči (seveda dopuščam izjeme). Mislim, da prav primer našega pokojnega predsednika Janeza Drnovška nazorno podpira te moje misli in nas opozarja, kaj je v življenju – tudi političnem – najpomembnejše. Zato tudi našim politikom, še posebej tistim, ki si premočno želijo javne pozornosti in oblasti ter pri tem pozabljajo na svojo temeljno zavezo in nalogo, želim, da bi se večkrat spomnili, da so (tudi oni) samo ljudje, da so v tem zemeljskem stvarstvu umrljivi in ubogi in majhni, tako kot jaz in vi, in da bi bilo zato nadvse dobro in koristno, da ta svoj kratek čas v politiki (in na oblasti) izkoristijo za resnično prizadevanje za pomoč ljudem in družbi kot celoti.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Spominjam se, da je pokojni prof. Cigoj na nekem predavanju – v času mojega študija na Pravni fakulteti v Ljubljani – dejal, da se je včasih iz slabega strokovnega članka mogoče naučiti mnogo več kot iz kakega kakovostnega članka. Izhajajoč iz te misli, lahko rečem, da bi se pravzaprav lahko ravno iz nekaterih škodljivih oziroma negativnih vplivov (če koristne za hip zanemarim), ki se iz ZDA širijo v Evropo in ostale dele sveta, naučili marsikaj dobrega in koristnega.

Toda žal ne gre tako. Coca Cola, MacDonalds, »avto-kultura«, navidezni blišč kot pravi blišč (Hollywood ipd.), poudarjena zunanjost na račun notranjosti, pretirana družbena tekmovalnost in individualizem, skratka pretirano materialna (potrošniška) egocentrična in plitka kultura - vse to in še marsikaj je že davno na podoben ali enak način kot v ZDA postalo tudi del našega vsakdanjika.

Vse to in še marsikaj drugega ima sicer zametek in temelj prav v (naši) t.i. evropski kulturi, vendar pa se je v ZDA razvilo do izjemnih razsežnosti in se nam sedaj v marsičem vrača nazaj v skrajni obliki. Hkrati se vse to z globalizacijo počasi razrašča tudi po številnih drugih delih sveta in le redka so še okolja, ki se takšni zahodni kulturi v večji meri upirajo (pa še v teh primerih se pri tem žal prepogosto zatekajo v druge skrajno negativne skrajnosti, npr. v verski fundamentalizem).

Spomnim se, da sem letos spomladi in poleti z (ženo) Danico in otrokoma v Berkeleyju, nasproti San Francisca, na naših sprehodih ob obali večkrat opazoval mlade in stare ljudi, ki so se z avti pripeljali prav do morske obale, nato pa so kljub prijetnemu sončnemu vremenu tudi za kakšno uro ali več obsedeli kar v svojih vozilih (včasih niso niti odprli oken), kjer so se malce okrepčali s hrano, klepetali (če jih je bilo v avtu več) ter skozi šipo opazovali morje, sonce in seveda nas – »nore sprehajalce« (na srečo nam je družbo le delalo kar nekaj domačinov).

Ob tem se seveda povprečnemu Slovencu porodi misel o tem, kako so ti ljudje leni in poneumljeni, da takole sedijo v avtih. Toda spomnimo se, vsaj tisti, ki smo že dovolj stari, kako smo se pred kakšnimi tremi desetletji neznansko čudili prvim Slovencem, ki so se, lahko rečemo, da po ameriškem zgledu, z avtom odpeljali na nakup do bližnje trgovine (takrat je namreč skorajda vsakdo hodil v lokalno trgovino peš ali s kolesom). Danes se z avti v trgovino vozi že večina Slovencev. Ja, boste rekli, za to je v marsikaterem primeru kriv predvsem ta nori tempo življenja, pomanjkanje časa, drugačen način nakupovanja (oddaljena velika trgovinska središča) itd., saj moramo vsi kupovati na veliko in za nekaj dni ali tednov naprej (kar nam omogoča tudi sodobnejša tehnika).

Seveda, saj prav o tem govorim (in to ne prvič). Ta tempo, ta potrošniška miselnost in vse ostalo – v tem nismo že skoraj nič drugačni od povprečnega Američana, pa če se ob primerjavi z njim v kakšnih vidikih počutimo še tako superiornega. Čeprav tudi jaz mislim (točneje: upam), da se bomo Slovenci v prihodnje morebiti izognili posnemanju vsaj nekaterih slabih navad in razvad (kot je npr. omenjeno uživanje narave iz avtomobila), pa si upam domnevati, da tudi pri tem ne bomo tako zelo uspešni, kot si domišljamo. Sicer pa za takšne nezdrave skrajnosti ne potrebujemo več avta, kajti zadostujeta že računalnik ali mobitel.

Ker sem že ravno omenil superiornost, naj povem na kratko še nekaj v zvezi s tem. Večkrat je slišati, da je povprečni Američan manj razgledan in izobražen od povprečnega Slovenca ali Evropejca. Ker so mi to doslej večkrat kar sami od sebe povedali tudi Američani (predvsem tisti bolj izobraženi), bo to do neke mere verjetno držalo. Po drugi strani je seveda dejstvo, da je na ravni visoke znanosti in šolstva prav v ZDA (še vedno) zbrano največ znanja in potenciala.

Toda res je tudi, da Američani povprečno le malo potujejo v Evropo in v druge oddaljene dele sveta (Južna Amerika, Azija, Afrika itd.) ter da so večinoma zazrti vase (v svoje televizijske programe ipd.), pri čemer jih njihova samozavest, ki jo imajo kot državljani tako velike in vplivne države, pogosto dela še bolj lene za odkrivanje širšega sveta ali njegovih globljih zakonitosti.

Toda če kdo meri izobraženost ali razgledanost Američanov po tem, ali poznajo Slovenijo, ali jo ločijo od Slovaške, ali razumejo za kaj gre pri Evropski Uniji, ali le-to ločijo od Sveta Evrope itd. – ta kar krepko pretirava. Tudi Slovenci namreč nismo tako razgledani, da bi se lahko v tem pogledu posebej hvalili. Morda ne verjamete? No, ali znate na pamet našteti glavna mesta vsaj polovice ameriških zveznih držav (med katerimi so mnoge večje od marsikatere evropske države)? Ali znate našteti jezera, ki skupno tvorijo največji sladkovodni rezervoar na svetu? Ali znate našteti kitajske province? Kaj resnično veste o državah kot so Gvajana, Ekvador, Dominikanska Republika, Sierra Leone, Gvineja Bissau, Gana, Jemen, Mozambik itd. Ali veste, katera je največja država v Afriki in katere so njene glavne surovine?

Morda vse to veste vi, toda koliko o tem ve povprečni Slovenec – pri čemer govorimo tu le o zemljepisu (kaj mislite, kako dobro Slovenci poznamo institucije EU in Sveta Evrope). No, to seveda ne pomeni, da Slovenci v povprečju nismo relativno zadostno razgledani. Gre bolj za to, da pogosto pretiravamo z željo, da bi nas in našo državo poznali kar po celem svetu (večkrat se spomnim, kako so me v New Yorku pred leti, ko sem razložil, koliko prebivalcev ima država Slovenija, vprašali, kdo je naš župan).

Naj se spet vrnem na osnovno temo. Kot rečeno, pobiramo od ZDA marsikaj takšnega, čemur bi se bilo dobro izogniti (vendar ne pozabimo, da smo bili Evropejci tisti, ki smo na ameriško celino zanesli in nato tam, med drugim, vzgojili oziroma razvili tudi marsikaj slabega). Seveda pa ZDA počnejo tudi mnoge dobre stvari. V zadnjem času se, če izluščim iz širšega sklopa le eno področje, marsikje vedno bolj ekološko ozaveščajo. Kalifornija je v tem pogledu ena vodilnih držav. Seveda ravno zato, ker je bila do nedavnega tudi med vodilnimi pri onesnaževanju okolja. In tako gredo vse te zgodbe. Če ne znamo pravočasno ugotoviti, da prevzemamo od nekoga slabe navade, nas bodo pač te navade – v obliki šok terapije – tega nekoč naučile same po sebi. In prav to na splošno velja tudi za obojestranski odnos med ZDA ter ostalimi deli sveta.

Če skušam za konec podati neko splošnejšo misel na naslovno temo, naj rečem, da smo si ljudje v osnovi v marsičem zelo podobni, čeprav nas zemljepisna, politična, ekonomska, religiozna in nasploh različna kulturna okolja tako ali drugače na poseben način zaznamujejo in delajo različne. Tako je, v smislu opažanja podobnosti, npr. zanimivo našo (slovensko) kolektivno narodno travmo, ki se navezuje na vprašanja druge svetovne vojne, kolaboracije, komunizma in povojnih pobojev primerjati z dejstvom, da v ZDA še danes, po dobrih 140 letih, mnogi ne morejo preboleti poraza Konfederacije v ameriški državljanski vojni (1861-1865) ter da je npr. v ameriški zvezni država Georgia celotni mesec April z zakonom uradno razglašen za mesec Konfederacije (»Confederate History Month«).

Vprašanje torej očitno ni, kaj se lahko ljudje dobrega učimo drug od drugega. Vprašanje je, koliko časa in koliko generacij ljudje potrebujemo, da se sploh uspemo česa dobrega oziroma pametnega tudi resnično naučiti.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Za ZDA marsikje preberemo ali slišimo, da so najmočnejša država na svetu, oziroma nekakšna edina preostala supersila (superpower). Po koncu hladne vojne in razpadu sovjetskega komunističnega imperija igrajo ZDA na svetovnem prizorišču izrazito dominantno politično in vojaško vlogo, superiorne pa so tudi v tehnološkem in v marsičem še vedno tudi na ekonomskem področju. Seveda pa je danes že skoraj vsakomur jasno, da se bodo v prihodnjih letih oblikovale nove svetovne supersile (superpowers), ki bodo ne le uravnovesile svetovno tehtnico politične, vojaške, ekonomske in druge moči, pač pa v določenih pogledih tudi nadvladale ZDA. Tu mislim v prvi vrsti na Kitajsko, poleg katere bosta (po)stali kot državi najpomembnejša dejavnika merjenja moči na svetovni ravni vsaj še Rusija in Indija.

Slika merjenja svetovne moči je lahko tudi nekoliko drugačna, če ne upoštevamo toliko državnih meja, pač pa ekonomske, politične, religiozne, kulturne (v ožjem smislu) in druge dejavnike. V tem nas lahko v prihodnje doleti tudi kaj takšnega, kar po Huntingtonu popularno imenujemo spopad civilizacij, ki bi ga lahko zelo hitro »zakuhale« v politične namene zlorabljene religije oziroma verski ali ideološki fanatizmi. V vsakem primeru se ločnica v svetu vedno nekako postavlja (tudi) med t.i. zahodno civilizacijo in ostalimi civilizacijami. Osebno bi bil seveda zelo vesel, če bi teh in takšnih ločnic ne bilo in bi globalizacija potekala tako, da bi ljudje iz vseh svetovnih okolij postajali medsebojno vedno bolj tolerantni, solidarni in človečni. Ker pa bo takšen svet verjetno še kar nekaj časa neuresničljiv, moramo vsekakor resno računati z možnostjo, da se bo zahodna civilizacija prej ali slej znašla v še mnogo ostrejši ekonomski, politični in drugačni tekmi z azijskimi in morebitnimi drugimi državami ali širšimi okolji. Še posebej takrat se nam bo – v pozitivnem ali negativnem – vrnilo marsikaj tistega, kar smo doslej in kar bomo v prihodnje prispevali k svetovnemu razvoju.

V navedenem pogledu lahko ugotovimo, da so se doslej ZDA in druge zahodnjaške države relativno malo (na)učile od preostalega sveta ter iz svojih lastnih izkušenj. Čas kolonializma in imperializma, v katerem so nekoč glavno vlogo igrale nekatere evropske države, danes pa so njegov protagonist (»svetovni policaj«) vsekakor ZDA, je zahodni svet prežel z občutkom že omenjene superiornosti, ki pa je po svoji naravi in učinkih vrednostno negativen. Evropa je to na nek način že spoznala. Verjetno do tega spoznanja ni prišla le zaradi ustreznega ovrednotenja svoje zgodovine, pač pa tudi zaradi svoje nemoči, da bi se politično vzpostavila kot (enotna) svetovna velesila. Toda, kakorkoli že, Evropa se danes v svetovni politiki obnaša mnogo bolje kot kdajkoli v preteklosti. Z lastnim zgledom širi zavest o človekovih pravicah in demokraciji ter skuša krepiti skupne imenovalce mednarodnega sodelovanja – tako znotraj sebe (npr. v okviru Sveta Evrope ali EU) kot v svetovnem merilu. Na drugi strani pa ZDA še vedno črpajo svojo samozavest in ideje za prihodnje delovanje predvsem v svoji moči. Ključno jim je, da so močnejše od ostalega sveta in da na ta način pridobivajo vse tisto, kar potrebujejo ali kar si želijo, od surovin do intelektualnih potencialov. Seveda v takšnem pristopu še zdaleč niso osamljene, saj je krepitev lastne moči eno temeljnih vodil politike vsake države. Toda težava je v tem, da se pri tem ZDA pretirano zatekajo h grobim oblikam pridobivanja in manifestacije moči ter vedno bolj spregledujejo dejstvo, da to dolgoročno neizogibno vodi v negativne (neprijetne) posledice.

Prava moč neke države ali imperija ni politična ali vojaška, pač pa moralna. Seveda se vsak imperij v družbenem smislu vzpostavi na politični, vojaški in ekonomski moči ter v okviru določene pravne ureditve. Toda edina moč, ki resnično kaj šteje in kot takšna človeštvu prinese kaj dobrega, je moralna moč, tj. moč človečnosti, odgovornosti, sočutja in solidarnosti. Zanimivo je, da smo ljudje doslej o pozitivnih družbenih usmeritvah prebrali na milijone knjig ter da imamo danes (še posebej v zahodni družbi) neizmerne možnosti izobraževanja oziroma učenja, pa vendar se na področju politike v osnovi obnašamo še vedno izrazito rudimentarno – le da uporabljamo sofisticirana sodobna orodja in orožja. Seveda ne gre spregledati, da smo prav v zahodni družbi naredili tudi nekatere velike korake v smeri človečnosti in boljše družbe, npr. s priznavanjem človekovih pravic in sprejetjem demokracije kot političnega sistema. Toda ti dve pridobitvi, ki sta kljub različnim pomanjkljivostim zagotovo korak naprej v graditvi boljše družbe, sta sami po sebi očitno premalo, kajti v praksi sta pogosto popačeni.

Naj navedem primer. Ko npr. v ZDA štejejo mrtve v Iraku, štejejo predvsem svoje mrtve. Tako je npr. pri dnevnem poročanju o razvoju dogodkov v Iraku ponavadi izrazito poudarjena izguba treh, petih ali desetih ameriških vojakov, zelo mimogrede pa se potem omeni, da je bilo ta isti dan ubitih še več deset ali včasih celo več sto iraških državljanov, bodisi policistov, vojakov ali celo civilistov. Ko sem takole pred nekaj meseci še podrobneje spremljal takšna poročila na ameriških televizijskih programih in v časopisih, sem se čudil, da se Američanom oziroma njihovim medijem in politikom ne zdi potrebno niti, da bi se vsaj malo pretvarjali, da resno obžalujejo tudi izgube življenj Iračanov, za katere so kot sedanji »varuhi« Iraka vsekakor soodgovorni. Tu torej ni morale. Niti vsaj njenega videza. Stvar je popolnoma jasna: Američani smo vredni več. Seveda ne trdim, da je to pogled vsakega Američana. Je pa to v ZDA prevladujoči pogled. Vojno v Iraku je treba končati zato, da se izognejo še nadaljnjim ameriškim žrtvam, ali pa jo nadaljevati zato, da dokažejo, da Američani tu niso poraženi (da se jim torej ni ponovil Vietnam).

Seveda na podoben ali enak način razmišlja vsaka država oziroma večina njenih državljanov. Zakaj bi bilo torej to problematično v ZDA? Odgovor je enostaven: zato, ker so ZDA v marsičem vodilne v svetu, ker so (še vedno) velesila, ker so najbolj na ogledu in ker kot takšne v marsičem postavljajo svetovne standarde. Navedeni in še marsikateri drugi primer (npr. Guantanamo) pa je slab zgled. In to močan (slab) zgled. Pri tem ni slabo ali problematično to, da ZDA (ali katerokoli drugo državo) skrbi za svoje državljane. Slabo je, da pri tem nekako spregledajo, da so tudi drugi ljudje prav tako ljudje. Da tudi za njih enako veljajo človekove pravice, ne glede na narodno pripadnost, raso, poreklo, vero… Naj ponovim, da seveda takšna nemorala ni prisotna le v ZDA, pač pa povsod po svetu. Toda prav zahodni svet se mora zavedati, da se je s svojo protagonistično vlogo na področju zavzemanja za človekove pravice postavil na ogled celotnemu človeštvu, ki ga zato upravičeno sodi po tem, koliko besed je pretvorjenih tudi v dejanja. ZDA in Evropa morata zato skupno težiti k temu, da zahodna civilizacija, ki je v preteklosti zakuhala že vse možna nemoralna oziroma nečlovečna ravnanja, še v bistveno večji meri razvije in pokaže svetu tudi svojo pravo moralno moč. Ta hip se tega v Evropi zavedamo bistveno bolj kot Američani, vendar pa nas politiki tipa Berlusconi opozarjajo, da tudi mi še zdaleč nismo imuni na razne »bušije«, ki so odraz našega infantilnega kolektivnega jaza.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Resda je lahko vstop različnih popotnikov (turistov, študentov, začasnih delavcev, priseljencev itd.) v ZDA povezan z raznimi tveganji za to deželo. Toda četudi obstojijo za zgoraj navedeno formalno izpraševanje določeni razlogi, je predpisovanje takšnega formularja znak slaboumnosti. Tisti, ki ga je predpisal ima potnike očitno za bebce, potniki pa to vlogo prevzamejo, saj se ne marajo izpostavljati kakšnemu še bolj slaboumnemu odzivu pristojnih ameriških mejnih organov.

No, morebiti mnogi potniki, ki so že navajeni, da se v svojih in tujih deželah potrpežljivo in ubogljivo prebijajo skozi administrativne postopke, svoje tragične vloge niti ne uvidijo, saj so v tem pogledu že otopeli – kar pa je le še (mnogo) slabše. Takšni primeri lepo kažejo – tistim, ki to želijo in morejo videti –, da nas lahko pravna država s svojimi predpisi ne le ustrezno varuje in nam omogoča organizirano sožitje, pač pa nas lahko, če zaide v negativno skrajnost, tudi oropa našega (resničnega, ne predpisanega) dostojanstva in pameti – seveda le, če se ji tudi v takšni negativni skrajnosti kolektivno (slepo) podrejamo.

Naj navedem še en praktičen primer oziroma svojo lastno izkušnjo iz ZDA. V prvi polovici letošnjega leta sta moja otroka (Miha – 8 let in Eva – 11 let) v Berkeley-ju obiskovala »Washington Elementary School«. Ta osnovna šola (mimogrede: bila je odlična) je pogosto sama ali z zunanjimi izvajalci organizirala zanimive aktivnosti za otroke. V aprilu je tako nek inštitut v sodelovanju s šolo za petošolce organiziral nekakšen »vrvohodni tečaj« (»Rope Course«). Pred tem so nam staršem – po ustaljeni navadi – izročili uradni obrazec, s katerim sva morala z ženo izrecno potrditi, da dovoljujeva Evi udeležbo na tem tečaju.

Ker mi pred tem še ni nihče pojasnil, kaj vse zajema takšen »Rope Course«, sem pač nekoliko bolj natančno prebral pojasnila v obrazcu. Tam sicer nisem našel opisa tečaja, sem pa lahko med drugim prebral na naslednji način oblikovano izjavo, ki naj bi jo podpisal kot eden od staršev: »Zavedam se, da lahko te aktivnosti (na tečaju – dodal M.C.) potencialno pripeljejo do poškodbe telesa ali premoženja. S podpisom te izjave se zavedam, da so določene prvine tega programa aktivne in fizično zahtevne ter da vsebujejo tveganja, ki lahko privedejo do fizične ali emocionalne poškodbe, paralize, do poškodbe …osebe … ali celo do smrti. Zavedam se, da takšna tveganja enostavno ne morejo biti izključena brez ogrozitve bistva programa…«.

Čeprav sem pred tem v Sloveniji in v ZDA podpisal že kar precej obrazcev, ki so se nanašali na privolitev staršev k udeležbi njihovih otrok v izven- ali ob-šolskih ali podobnih dejavnostih, česa podobnega še nisem zasledil. Na splošno so takšni obrazci seveda do neke mere nujni in koristni, toda če v njih prebereš, da se zavedaš, da lahko tvoj otrok z udeležbo na nekem izletu ali tečaju postane celo invalid ali se ubije, potem je seveda zadeva res nekaj posebnega.

Ker se res nekako nisem počutil tako, da bi ta obrazec podpisal, sem naslednji dan v šoli vprašal, na kakšen tečaj mislijo poslati otroke in ali so ostali starši k temu že dali privolitev. Prijazna učiteljica se je nasmehnila in me pomirila z izjavo, da na tečaju sicer otroci plezajo po vrveh (tudi na nekaj metrih višine), vendar da so pri tem maksimalno zavarovani (z varnostnimi vrvmi, čeladami, nadzorom) ter da zadeva v resnici sploh ni nevarna in da so vsi ostali starši že dali svojo privolitev. K temu je še dodala, da naj pač obrazca ne jemljem preveč zares, češ: »Saj veste, kako mi Američani pretiravamo s temi zadevami.« Obrazec sem nato podpisal še jaz in kasneje je bila Eva s tečajem zelo zadovoljna. Toda bedasti občutek, da sem podpisal, da se zavedam, da mi lahko otrok na takšnem tečaju celo umre, je nekako ostal.

Ja, boste rekli tudi vi, to je pač Amerika. Tam se želijo vsi na vse načine vnaprej zavarovati pred morebitno odškodninsko ali kakšno drugo pravno odgovornostjo. Ja, vem. Toda po eni strani sem prepričan, da navedeni obrazec nobenega od organizatorjev tečaja ne bi izvzel od njegove odgovornosti za morebitno malomarno organizacijo in izvedbo tečaja, ki bi privedla do kakšne poškodbe, po drugi strani pa me vse to skrbi zato, ker takšne in podobne stvari ponavadi prej ali slej prevzamemo tudi pri nas – tu se neznansko (pre)hitro učimo od ZDA. In to je slabo. Namreč, da pretiravamo.

Seveda je treba ljudi vnaprej opozarjati na dejanske in pravne nevarnosti, ki jim lahko grozijo. Tako pri organizaciji različnih športnih in drugih aktivnosti, kot pri navodilih o uporabi različnih kupljenih proizvodov (tehnične in druge naprave, nevarne igrače itd.). Toda pri tem ni treba grobo žaliti (vsaj) povprečne človeške inteligence. Npr. tako, da po nepotrebnem strašimo ljudi. Navsezadnje bi potem morala vsaka šola izdati obrazec, v katerem bi straši podpisali, da se zavedamo, da je pot v šolo, ki vodi npr. čez kakšno cesto, nevarna in da lahko privede do poškodbe ter celo do invalidnosti ali smrti. Seveda je prav tako nevarna tudi pot v službo, ali pa npr. vsaka aktivnost v zvezi z elektriko, stopnicami, dvigalom, steklom, vozili in še marsikaj.

Če torej želimo vsako človeško ravnanje na nekakšen pretirano(!) skrben in pedanten način urejati s pravnimi predpisi, obrazci ipd., potem na ta način (ne)hote (!?) ustvarjamo nekakšno novo »virtualno pravno resničnost«, v kateri se morebiti marsikomu zdi, da je bolje obveščen in varen, vendar pa smo v takšni navidezni realnosti samo še »bolj ubogi na duhu«. In čeprav morda takšno (moje) razmišljanje ni v skladu s prevladujočim duhom časa, pa me mnoge izkušnje vedno bolj prepričujejo, da – kot sem nekoč v neki kolumni že zapisal – preveč prava škodi. In prepričan sem, da je prava v t.i. zahodnem svetu (predvsem tudi v ZDA in Evropi) preveč.

Seveda kompleksnost družbe in družbenih odnosov terja vedno več pravnega normiranja. Toda pre- ali nad-normiranost je po eni strani v precejšnji meri tudi posledica pretirane »kreativnosti« številnih tistih politikov, uradnikov, pravnikov in drugih, ki morajo z izmišljanjem vedno novih pravnih norm ali obrazcev opravičiti svoj (karierni) obstoj in plačo, po drugi strani pa je prenormiranost posledica strahu, ki ga še posebej v ZDA generirata tista pravna mentaliteta in pravna praksa, ki posameznike navdajata z upanjem, da jih lahko že manjša poškodba prsta (če zadevo nekoliko karikiram) s pomočjo »kreativne« porote in sodnika spremeni v bogataše.

Če bo šlo tako naprej, bom moral kot profesor kdaj v prihodnje objaviti kar nekaj opozoril, študenti pa bodo morali podpisati obrazce, s katerimi bodo potrdili, da se zavedajo:
a) da se lahko na poti po stopnicah do moje pisarne poškodujejo (invalidnosti in smrti ne bom eksplicitno omenil);
b) da se lahko na predavanjih okužijo z znanjem;
c) da lahko na izpitu doživijo psihični stres (nematerialna škoda), lahko pa ga s kakšnim specifičnim neznanjem povzročijo tudi tretji osebi, tj. profesorju;
d) da lahko intenzivni študij škoduje njihovemu fizičnemu zdravju;
e) da se lahko ob obisku predavanj nalezejo od drugih študentov kakšne bolezni (npr. gripe);
f) da lahko s svojim neuspehom pri študijo psihično prizadenejo sebe ali tretje osebe (npr. starše ali prijatelje);
g) da lahko kasneje v pravniškem poklicu, če ga ne opravljajo dobro, škodujejo tretjim osebam. – No, zdaj se seveda šalim, toda malce me vseeno preganja zla slutnja, da bo morebiti kdaj v prihodnje kdo drug kaj takega štel za dobro idejo ali morebiti celo za nujnost.

In če danes zaradi t.i. varstva osebnih podatkov več ne smem študentu vpričo drugih študentov povedati njegove izpitne ocene (kar je bilo nekoč za vse povsem sprejemljivo), potem si lahko mislim, da bo še marsikaj takšnega, kar se zdi danes groteskno, jutri že povsem zaželeno ali celo nujno. Upam le, da nas bo že prej (spet) srečala pamet …

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Večina omenjenih napadov se je zgodila v Oaklandu, ki tudi sicer slovi po relativno visoki stopnji kriminala. Na napade se je seveda po eni strani odzvala policija, ki je močno intenzivirala svoj nadzor nad obema mestoma in sprožila različne aktivnosti, da bi odkrila roparje, pa drugi strani pa so se na to situacijo, ki je le še prispevala k že obstoječi visoki stopnji občutka ogroženosti v Oaklandu, na svoj način odzvali tudi njegovi prebivalci (naj omenim, da je bilo v Oaklandu leta 2006 zabeleženih 3.534 ropov, kar je 40 odstotkov več kot v Miamiju; Berkeley ne sodi v to kategorijo, saj je v njem kriminala bistveno manj). Ker policija kljub velikemu trudu v boju proti kriminalu v Oaklandu enostavno ne more biti uspešna, saj ji kljub različnim ukrepom še vedno primanjkuje policistov in finančnih sredstev, se prebivalci v vedno večji meri pripravljajo na samozaščito pred različnimi vlomilci, roparji ali morilci (v letu 2006 je bilo v Oaklandu 145 umorov, kar predstavlja 43 odstotni porast umorov glede na leto 2004).

V dnevih neposredno po omenjenih roparskih napadih na restavracije, sta kar dva prodajalca uporabila strelno orožje zoper osebi, ki sta jima hoteli oropati trgovini. V enem primeru je prodajalec trikrat ustrelil roparja, sam pa dobil strel v nogo, v drugem primeru pa je prodajalec ustrelil osemnajstletnega roparja. Patrick McCullough, znani aktivist zoper kriminaliteto, ki kandidira za člana občinskega sveta Oaklanda, in ki je leta 2005 streljal in ranil 15 letnega fanta, ki je s skupino mladeničev pred vhodom v njegovo hišo kričal: »Ubijte ovaduha,« je v zvezi z omenjenimi ropi restavracij dejal, da se bodo prebivalci Oaklanda pred kriminalom branili »z vsemi potrebnimi sredstvi«. In potem, ko je v dneh neposredno po teh ropih prebivalec severnega Oaklanda s pištolo hudo ranil (v prsni koš) vlomilca, ki se je sicer brez orožja, vendar z vlomilskim orodjem, ponoči skušal skozi okno prikrasti v njegovo stanovanje, je uradni predstavnik Oaklandske policije v zvezi z vsemi temi dogodki pokazal polno razumevanje za takšno samozaščitno ravnanje občanov. Dejal je, da so njihove reakcije (tj. uporaba strelnega orožja) ob upoštevanju danih razmer razumljive ter da policija zaradi tega ni zaskrbljena, saj tu ne gre za kakšno nasilno ravnanje množice (»drhali«), ki bi želela koga linčati, pač pa za samoobrambo ljudi, katerih dom ali delovno okolje je resno ogroženo.

Kaj se lahko iz tega naučimo. Predvsem to, da je pri zaščiti življenja in varnosti ljudi ključna preventiva. Ko namreč enkrat že pride do množičnih nasilnih dejanj, ki jih državna oblast več ne uspeva učinkovito zatreti, je samozaščita ljudi povsem naravna in pričakovana reakcija. Varnost je pač ena najpomembnejših vrednot. Ko je posameznik ogrožen v svoji osnovni eksistenci (življenje, dom, družina, delovno okolje itd.), takrat je praviloma zanj vse ostalo (ekonomija, politika, včasih celo religija itd.) sekundarnega ali terciarnega pomena. Ko sem se pred kratkim v neki restavraciji blizu New Yorka o uporabi strelnega orožja takole povsem sproščeno pogovarjal z nekim prijaznim in uspešnim ameriškim odvetnikom, mi je dejal, da se mu je doslej le enkrat zgodilo, da je ponoči zagrabil svojo nabito pištolo, ki jo ima sicer spravljeno v omarici, saj je mislil, da se po požarnih stopnicah k njemu vzpenja vlomilec (kmalu je ugotovil, da je bil to le sosed, ki je pozabil ključ od vrat). In takrat se je, kot mi je dejal, počutil zelo pomirjenega. Pištola mu je dala (in mu še daje) občutek varnosti.

Nujna in uspešna preventiva zajema marsikaj. Ne le policijski nadzor, čeprav je seveda ta nepogrešljiv. (Mimogrede: prav v Oaklandu so analitiki ugotovili, da so »police foot patrols« v ogroženem delu mesta okoli jezera Merrit spremenile to območje v eno najvarnejših v mestu – upam, da bodo podobna spoznanja kmalu prevladala tudi v Sloveniji, kjer se policisti po moji oceni prepogosto »zapirajo« v avtomobile). Preventiva zajema tudi ustrezno šolsko in drugo izobraževanje o možnih načinih izvajanja samozaščite ter solidaren in pozoren odnos med sosedi, sovaščani, someščani in nasploh med sodržavljani. Predvsem pa je treba v družbi spodbujati tisto, kar določa že naša ustava, to je kulturo miru in nenasilja. V zvezi s tem menim, da je v Sloveniji porazna prav situacija na političnem prizorišču, saj se je politični prostor v zadnjih letih zelo sprimitiviziral. In če je primitivizma vedno več med nosilci državnih političnih in administrativnih funkcij (in seveda še kje), potem je iluzorično pričakovati, da bodo državljani v medsebojnih odnosih na splošno kaj bolj kultivirani. Da niti ne omenjam problematike sovražnega govora ali česa podobnega…

Če se sedaj vrnem k vprašanju pravice do samoobrambne uporabe strelnega orožja, naj opozorim, da je smisel posedovanja in nošenja orožja za samozaščito seveda v tem, da ga lahko državljan nemudoma uporabi, ko jo res(nič)no ogrožen. Npr. doma, na sprehodu, na vožnji, v hotelu… – pravzaprav nas lahko nekdo resno ogroža kjerkoli. To pa pomeni, da ima posedovanje orožja za samoobrambo smisel le, če imamo orožje večino časa nekje pri sebi ali v svoji neposredni bližini. In seveda, kar je bistveno, pištola ali puška (če se omejim na ta dva primera) morata biti nabiti. Kajti, ko smo napadeni ali ko je ropar že v našem stanovanju, praviloma ni več dovolj časa in možnosti, da bi strelivo iskali po kakšnih skritih predalih, kamor smo ga morebiti – tako kot pištolo ali puško – skrili pred otroci. Seveda moramo biti ob tem tudi usposobljeni, da trezno ocenimo, ali in kam bomo pištolo in puško namerili ter kdaj in kolikokrat bomo ustrelili. Vse to pa zahteva veliko znanja in izkušnje, ki ju seveda povprečni državljan nima niti časa niti možnosti pridobiti.

Kar nekaj je še misli, ki bi jih lahko nanizal v zvezi z vprašanjem pravice do posedovanja orožja. Ker pa tu za širše razmišljanje ni več prostora, naj le še pojasnim, da si pri nas v tem pogledu nikakor ne želim Amerike. Tisto, za kar tam glede tega morebiti mnogi mislijo, da je dobro (za njih), vsekakor ni (več) dobro niti za njih niti za nas. Pri vsem tem je zanimivo in nekoliko paradoksalno naslednje. Po neki najnovejši raziskavi naj bi bile ZDA najbolj religiozna družba na svetu, saj blizu 90 odstotkov prebivalcev pripada kateri od cerkva ali verskih skupnosti, med preostalimi ateisti pa je veliko takšnih, ki tudi verjamejo v obstoj »višje sile« ali neke vrste »božanstva«. Če sedaj pomislimo na vse pripadnike krščanske religije, pa tudi na pripadnike številnih drugih religij, ki nas učijo odpuščanja, nenasilja, univerzalne ljubezni ipd., potem je seveda z vsem skupaj nekaj hudo narobe. Kako namreč združiti vse te miroljubne zahteve mnogih religij z ustavno pravico in s prevladujočo težnjo po osebni oborožitvi s strelnim orožjem (ali pa npr. s smrtno kaznijo). No ja, prepričan sem, da imajo zagovorniki pravice do nošenja (strelnega) orožja za to svoje argumente. Toda to le pomeni, da ne razumejo zakona podobnosti (o katerem sem že pisal v eni od kolumn) in zato tudi ne bistva svetopisemskega sporočila, da bo tisti, ki uporablja meč, z mečem tudi pokončan.

Da ne bo pomote: vse to ne pomeni, da se marsikdo od nas ne bi mogel znajti v situaciji, ko bi se želel v obrambi sebe ali koga drugega zateči k uporabi (morebiti tudi strelnega) orožja. Pomeni le, da si tega ne smemo želeti in da moramo storiti vse kar moremo (preventiva!), da do tako skrajnega ravnanja z naše osebne strani ne bi prišlo.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Gre spet za eno tistih odločitev, ki nas opozarja na tanko oziroma porozno mejo med pravom na eni strani ter politiko, moralo in drugimi normativno vrednostnimi svetovi na drugi. Gre namreč za vprašanje, kako je mogoče in treba danes razlagati več kot 200 let staro in precej abstraktno (jezikovno ohlapno) določbo omenjenega drugega amandmaja k ustavi ZDA, ki določa, da imajo ljudje pravico (lastniškega) posedovanja in nošenja orožja (»…the right of the people to keep and bear Arms… shall not be infringed.«). Pri odločanju o interpretaciji takšnega ustavnega besedila se seveda noben sodnik ne more izogniti mnogim in tudi zelo različnim moralnim, političnim in drugačnim pogledom na vprašanje smiselnosti in dopustnosti nošenja orožja, ki so se do danes razvila v ameriški družbi. Ob vsem tem zato niti ne preseneča, da je bila odločitev sodišča sprejeta s tesnim preglasovanjem – 5:4.

Česa se lahko tu naučimo od ZDA? Po mojem mnenju najprej tega, da smo lahko srečni, da se pri nas v Sloveniji in širše v Evropi na ta način sploh ne ubadamo s takšnimi vprašanji. Kar je po svoje zanimivo, saj smo bili prav Evropejci stoletja v številnih vojaških spopadih, pri čemer smo v zadnjih sto letih zakuhali celo dve svetovni vojni, kar je vsekakor vedno znova vodilo v to, da je veliko ljudi nosilo in uporabljalo orožje. Kljub temu in dejstvu, da je tudi v Sloveniji in širše v Evropi kar nekaj kriminala, ki neposredno ogroža človeška življenja, tu ne poznamo takšne eksplicitne splošne ustavne pravice, kot jo določa drugi amandma k ameriški ustavi. To in hkrati dejstvo, da je oboroženi individualni način samoobrambe v evropskem okolju manj zasidran v mentaliteto prebivalstva, kot to velja za ZDA, vodi pri nas v ureditev, po kateri je oborožena samozaščita res precejšnja izjema od splošnega pravila, da se v mirnem času zaščita ljudi pred ogrožanjem njihovih življenj in lastnine še vedno prepušča predvsem policiji, iskanje najustreznejše samozaščite (v primeru, ko policija ali drugi državni organi ne morejo pravočasno ukrepati) pa ni v prvi vrsti usmerjeno v oboroževanje ljudi s pištolami, puškami in čim podobnim.

Zagotovo je tudi pri nas kar dosti takšnih posameznikov, ki menijo, da je v skrajnem primeru, ko se moraš sam ubraniti npr. nasilnega vlomilca, roparja ali kar morilca, najprimernejše posedovati in uporabiti strelno orožje. V ZDA je tako mislečih ljudi seveda še mnogo več. K temu po eni strani prispeva že večstoletna ameriška tradicija zasebnega posedovanja različnih vrst orožja, po drugi strani pa takšno miselnost močno stimulirajo različna lovska in podobna združenja na čelu z ameriškim nacionalnim strelskim združenjem (»National Rifle Association«). Vsa ta združenja so nadvse vesela omenjene odločitve Vrhovnega sodišča in že napovedujejo, da bodo na njeni podlagi zahtevali tudi odpravo delnih prepovedi posesti in nošenja orožja v nekaterih drugih ameriških mestih, ki takšne prepovedi poznajo (npr. Chicago). K temu, da Američani v večini podpirajo dopustnost zasebnega lastništva oziroma posesti strelnega orožja pripomore tudi precejšnje število oboroženih ropov, posilstev, umorov in drugih skrajno nasilnih dejanj. Statistika kaže, da je vsako leto približno 30.000 Američanov ubitih s strelnim orožjem (umori, samomori in nesreče). Vsakodnevno jih je s strelnim orožjem ubitih 85, 65.000 pa jih je bilo s to vrsto orožja že poškodovanih. V letu 2002 je bilo v takšnem ali drugačnem streljanju ubitih 3.012 otrok. Ob vsem tem se, kot vemo, dandanes vedno pogosteje dogajajo tudi množični pokoli v šolah in na (drugih) javnih mestih. Vse to res niso vzpodbudni podatki in razumljivo je, da se ljudje marsikje in pogosto čutijo ogroženi. K temu močno pripomore tudi dejstvo, da praktično o vseh takšnih ali drugačnih »strelskih dogodkih« podrobno poročajo televizija, radio, časopisi in drugi mediji. Če k temu nenazadnje prištejemo še strah pred terorizmom, je občutek ogroženosti razumljivo velik. V ZDA je sedaj okoli 80.000 ljudi, ki posedujejo orožje, zakonito registriranih kosov orožja pa je v državi skupno več kot 200 milijonov.

Seveda se ravno v tem kaže znani paradoks, na katerega opozarjajo nasprotniki odločitve ameriškega vrhovnega sodišča oziroma vsi tisti Američani, ki so proti zasebnemu posedovanju in nošenju orožja. Brez pravice do posesti orožja bi bilo namreč v ZDA tudi bistveno manj tistih oboroženih posameznikov, ki strelno orožje uporabljajo v kriminalne ali kako drugače neprimerne namene. Župan Chicaga, Richard Daley, je odločitev vrhovnega sodišča označil kot strašljivo (»frightening«), pri čemer je to svojo izjavo podal dan za tem, ko se je 3-letni otrok iz okolice Chicaga ustrelil v glavo s pištolo, ki jo je nabito našel v domu svoje matere. Mnogi se sprašujejo, kaj bo odločitev vrhovnega sodišča pomenila neposredno za Washington D.C., kjer se je doslej mestna oblast trudila tudi z izjemnimi ukrepi zatirati nezakonito posest orožja ter je v ta namen vzpostavila posebne policijske točke nadzora v problematičnih soseskah in uvedla verižne hišne preiskave (»house-to-house searches«), da bi z zaplembami nezakonitega orožja omejila val oboroženega nasilja. Samo v jugovzhodni soseski glavnega mesta je bilo letos z orožjem že ubitih 22 ljudi, pri čemer je bilo v lanskem letu v glavnem mestu skupno zabeleženih 143 umorov, storjenih s strelskim orožjem.

Ameriško vrhovno sodišče je v svoji odločbi med drugim zapisalo, da ustavna pravica do posesti in nošenja orožja ni neomejena, podobno kot npr. tudi ni neomejena svoboda govora. Po mnenju večine sodnikov se zato drugega amandmaja k ameriški ustavi ne sme razumeti tako, kot da varuje pravico državljanov do nošenja orožja v zvezi z vsako obliko konfrontacije. Vrhovni sodnik Scalia, ki je pojasnil razloge za večinsko odločitev sodišča je poudaril, da ta odločitev ne sme voditi v zmanjševanje pravnih omejitev glede lastništva orožja v primeru obsojenih storilcev kaznivih dejanj ali umsko bolnih ljudi, pa tudi ne v oženje prepovedi, ki veljajo za »občutljiva področja«, kot so npr. šole.

Eden izmed problematičnih vidikov drugega amandmaja k ameriški ustavi, kot ga je sedaj avtoritativno razložilo vrhovno sodišče, je tudi ta, da pravica do (lastniške) posesti in nošenja orožja ni omejena le na (naj)lažje vrste oziroma oblike strelnega orožja, kot so npr. pištole, pač pa omogoča posameznikom tudi oborožitev s puškami, pri čemer se bodo določnejše pravne interpretacije v tem pogledu dokončno oblikovale šele v prihodnje. Nekateri kritiki sodne odločbe že sedaj poudarjajo, da odločba omogoča državljanom, da se oborožijo celo bolje od povprečno (vsakodnevno) oboroženega policista.

Toda jedro te celotne zadeve ni v odločbi vrhovnega sodišča, pač pa v ustavi ZDA ter v prevladujoči mentaliteti Američanov. Država, ki se je že pred več kot 200 leti odločila, da pravico državljanov do posesti in nošenja orožja povzdigne na ustavno raven ter vse doslej ni kazala resnejšega namena, da bi to ustavno določbo korenito spremenila ali odpravila, je pač v tem pogledu namenoma takšna kot je. Ali se lahko morebiti tu česa nauči od nas? Ali je splošno ustavno priznana pravica do posesti in nošenja orožja (za nujno samoobrambo) res koristna in vrednostno (po človeški in družbeni plati) bolj pozitivna kot negativna? O teh in še nekaterih vprašanjih bom nanizal nekaj (dodatnih) misli v prihodnji kolumni.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Na zgornjo misel me je tokrat spomnila predsedniška tekma v ZDA, v kateri se sedaj dva preostala kandidata (McCain in Obama) borita za oblast, ki bo v družbenem pogledu velika, vendar verjetno ne prav sladka, kajti ZDA se že dolgo niso soočale s tako težavnimi in številnimi problemi oziroma izzivi. No, navedena misel in nasploh vprašanje oblastiželjnosti časovno in prostorsko daleč presega ameriško predsedniško tekmo, kajti gre za vprašanje, ki zadeva vsako politično skupnost, v vsakem času in prostoru.

Nenazadnje se lahko ravno v samostojni Sloveniji z vedno večjo grenkobo sprašujemo, zakaj je naša politična kultura na tako zelo nizki ravni in zakaj se mnogi posamezniki (tako z leve kot z desne politične provenience), ki so v času osamosvajanja in začetnega prehoda v demokracijo odigrali pomembno pozitivno vlogo, ne morejo upreti svoji pretirani oblastiželjnosti ali želji po denarju. S tem namreč po eni strani z velikimi koraki uničujejo svoj (nekdanji) ugled in osebnostno integriteto, po drugi strani pa škodujejo državljanom in slovenski družbi. In če bi za prvo morda še lahko dejali, da je to njihov osebni problem, pa je seveda drugo velik problem vseh nas.

Naj na tem mestu nekoliko pojasnim, kaj pomeni izhodiščna misel. Tisti, ki si želi oblasti predvsem zato, da bi gospodoval nad drugimi in na ta način zadovoljeval svoj ego, je pokvarjen. Ker je takšnih ljudi v politiki v vseh zgodovinskih obdobjih in okoljih zelo veliko, se drži politike v smislu »boja za oblast« slab sloves (kar je zanimivo tudi zato, ker so mnogi tisti državljani, ki uporabljajo za politiko in politike splošne slabšalne nazive, enako željni oblasti, le da do nje ne znajo ali si ne upajo priti).

Osnovna težava pa je v tem, da smo ljudje v večini še na tako nizki razvojni stopnji, da v sebi pač ne moremo preseči egoističnih in oblastiželjnih teženj (doma, v službi, v raznih združenjih, skupnostih itd.). Če kot takšni vstopimo v tak ali drugačen oblastni položaj, nam ta pogosto stimulira prav te negativne tendence, ki nato prevladajo nad pozitivnimi tendencami (kot so altruizem, odgovornost, sočutje itd.).

Le redki so tisti posamezniki, ki potem, ko pridejo na oblast, še potencirajo svoje pozitivne človeške tendence (vrednote) na račun negativnih. Le takšni posamezniki, ki so se torej sposobni upreti najrazličnejšim materialističnim in gospodovalnim skušnjavam, se razvijejo v prave politike in državnike in bistveno pripomorejo k pozitivnemu razvoju družbe in človeštva. Takšni voditelji niso pokvarjeni.

Kot vemo, lahko človek z najboljšim namenom stori tudi slabo stvar. Mnogi posamezniki, državljani, si takole pri sebi mislijo, kako dobro bi znali oni voditi državo (ali podjetje ali kakšno športno moštvo ali kaj podobnega). Ja, vsekakor boljše kot vsi tile sedanji politiki, direktorji, trenerji itd. In ravno v tem je najpogosteje skrita tista druga omenjena lastnost želje po oblasti, tj. norost (ne v dobesednem smislu, pač pa kot ne-umnost, ne-ukost oziroma ne-vednost). Mnogi, ki si želijo oblasti z iskrenim namenom, da bi resnično pomagali ljudem in družbi, se sploh ne zavedajo, kaj vse oblast prinaša in odnaša. Grobo rečeno »nimajo pojma« o tem, kaj npr. pomeni voditi državo. Takšni ljudje, če pridejo na oblast, zaradi pomanjkanja znanja in izkušenj povzročajo škodo družbi (česar se v svoji nevednosti sploh ne zavedajo).

Pravzaprav je edina prava pot »želeti si oblasti« tista, kjer si nekdo, ki nikakor ni neveden (neuk ipd.), oblast »želi« le zato, ker ga mnogi drugi državljani prosijo in pozivajo, da naj jo prevzame, pri čemer si jo v sebi (intimno) sploh ne želi, ker predobro ve, kako zahtevna naloga in velika odgovornost je to. To je približno tako, kot če je odličen in odgovoren kirurg zaprošen ali določen, da operira predsednika države. Te operacije se na nek način »boji«, saj se zaveda vseh njenih pasti in možnih tragičnih posledic, po drugi strani pa se zaveda, da je za to prav on dovolj usposobljen in si zato želi, da bi operacijo opravil po najboljših močeh.

Seveda je v »real-politiki« zelo pogosto tako, da politiki trdijo, da na volitvah kandidirajo zgolj zato, ker pač tako hočejo ljudje (saj oni ne bi kandidirali, ampak kako naj se uprejo tako močni ljudski volji), vendar je to v veliki večini primerov zgolj zlagana javna poza, okrašena s hinavsko politično retoriko. Le redki so tisti, ki so za oblast resnično primerni (čeprav niso idealni), pri čemer prav ti ponavadi resnično vedo, da je želja po oblasti velika ne-umnost…

Od ZDA se v vseh teh zadevah na splošno ne moremo naučiti nič drugega kot to, da so ameriški državljani in politiki v osnovi prav takšni kot državljani in politiki drugod po svetu. Seveda vsako okolje posebej zaznamuje specifičen politični sistem, toda v zvezi z oblastjo delujejo želje in pamet po enakih temeljnih principih kot drugod. Ker pa so letošnje ameriške predsedniške volitve bistveno zaznamovane z dejstvom, da se je v finale prebil (pol)črnec, bo nadaljevanje predsedniške kampanje še posebej poučno v tem specifičnem pogledu (seveda se bo našlo še marsikaj zanimivega, toda ta vidik je za mnoge Američane skorajda »revolucionaren«).

Kandidatura Baracka Obame nam očitno kaže, da so ZDA še vedno močno prežete z rasističnimi občutji in predsodki. Pri tem je sicer hvalevredno, da se lahko v ZDA o tem javno (npr. v medijih) vsaj do neke mere odkrito razpravlja, zaskrbljujoče pa so napovedi, po katerih bi se znali mnogi beli volivci na volitvah odločati zgolj po rasnem merilu (tj. proti Obami), in seveda še mnogo bolj tiste napovedi, po katerih naj bi bil Barack Obama kot »črni« kandidat ali predsednik kdaj v prihodnje zaradi tega celo v življenjski nevarnosti. Ob tem se je zanimivo (zaenkrat še hipotetično) vprašati, kakšen bi bil odnos Evropejcev v primeru, ko bi za neko predsedniško funkcijo (npr. v Španiji, Franciji, Nemčiji, na Švedskem, v Italiji ali Sloveniji) kandidiral črni kandidat (ali pa musliman itd.). V tem pogledu so nam lahko letošnje ameriške predsedniške volitve (če na njih zmaga Obama pa tudi njegovo predsedovanje) še posebej zanimiva in poučna šola.

Kot sem zapisal že zadnjič, bo za volilni uspeh Obame med drugim zelo pomembno, ali ga bo v boju proti McCainu podprla tudi njegova dosedanja tekmica Hillary Clinton. Seveda pri tem ne gre le zanjo, pač pa za ves »politični klan«, ki je združen okoli družine Clinton. Osebno lahko rečem, da sem bil nad politično kampanjo Hillary Clinton v enem pogledu zelo razočaran. Namreč v njenem odnosu do (tekmeca) Obame. Skozi ta odnos je pokazala, da sama ni velika osebnost. Vsaj takšno je moje mnenje. Seveda sem se s to izjavo sedaj zameril (na srečo je ne bodo brali) več milijonom ameriških volivcev in predvsem mnogim ženskam, ki so goreče podpirale njeno kandidaturo. Toda kandidatka, ki večkrat ni zmogla toliko političnega bontona, da bi protikandidatu (iz iste stranke) čestitala za zmage v posameznih predvolilnih tekmah (primaries), in ki se je vsem očitnim dejstvom in na škodo lastni politični opciji navkljub daleč predolgo trmasto borila za nedosegljivo zmago, je očitno že preveč zaverovana v idejo, da ji oblast nekako samoumevno pripada. Seveda jo lahko razumem in (tudi jaz) cenim njene politične izkušnje, znanje, prizadevnost in politično strast, toda žal je v vsem tem preveč njenega ega, tj. gole oblastiželjnosti.

Svoje volivce je Hillary Clinton, ob pomoči svojega moža in bivšega predsednika ZDA Billa Clintona in še mnogih drugih, s svojimi političnimi nastopi pripeljala do tiste stopnje, da so sedaj – ob njenem porazu – mnogi izmed njih celo sovražno razpoloženi do Obame in njegovih podpornikov. Mnogi od njih, po političnem prepričanju demokrati, sedaj javno izjavljajo, da bodo (ker so razočarani…) raje volili McCaina kot Obamo.

No, sedaj se bo dogajalo marsikaj. V igri je seveda najprej vprašanje, ali bo Obama Clintonovi ponudil kandidaturo za podpredsedniško mesto. Takšen njun skupen volilni nastop bi zagotovo pomenil zmago na volitvah, toda skoraj zagotovo tudi velike težave pri njunem predsedovanju (Obama bi težko »krotil« svojo podpredsednico in t.i. celotni Clintonov klan). Drugo vprašanje pa je, ali bo Hillary le zbrala toliko notranje moči (in si izborila seveda tudi kaj v zameno), da bo na predsedniških volitvah iskreno podprla Obamo in mu pomagala k zmagi. Ne gre namreč spregledati tudi možnosti, ki jo izpostavljajo nekateri politični analitiki, da bi Clintonovi osebno močno ustrezal Obamin poraz na volitvah, saj bi tako proti McCainu lahko čez štiri leta kot kandidatka demokratske stranke nastopila prav ona.

To je zdaj velik osebnostni preizkus za Hillary Clinton in hkrati velik izziv za Baracka Obamo, ki bo v teh in prihodnjih dneh zagotovo veliko energije posvetil prav dogovarjanju z njo in celotnim »Clintonovim klanom«.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Prvi nauk, ki seveda ni nobena posebna novost, je ta, da (tudi) v politiki o ključnih zadevah ne odloča razum, pač pa emocionalni in drugi ne-razumski dejavniki. Ta ugotovitev bi sicer terjala natančnejšo terminološko, predvsem pa tudi globlje filozofko in psihološko pojasnilo, vendar pa se bom tu vsemu temu izognil in apeliral zgolj na naše običajno razumevanje racionalnega (razumskega) in iracionalnega (emocionalnega, instinktivnega, voljnega, intuitivnega itd.).

Kaj želim povedati? Najprej to, da se zdi danes skoraj povsem neverjetno, da so ameriški volivci leta 2000 (takrat s »pomočjo« Vrhovnega sodišča) in ponovno leta 2004 za predsednika ZDA izvolili Georga W. Busha. Kdor namreč tu v ZDA malce natančneje in potrpežljivo spremlja celoten predvolilni proces (in to še posebej letos počnem tudi jaz), vidi, da se v tem procesu zelo natančno in javno (TV, časopisi, radio, internet, javni shodi itd.) neštetokrat zastavijo (ponovijo) skoraj vsa ključna vprašanja, ki zadevajo ameriško notranjo in zunanjo politiko ter znanje, izkušnje in druge osebnostne vidike predsedniških kandidatov. Pri tem sploh ni pomembno, kateremu kandidatu so vprašanja zastavljena. Na njih se zelo hitro javno odzivajo vsi, ki so udeleženi v predvolilni tekmi.

Že leta 2000 je bilo (oziroma bi moralo biti) dovolj jasno razvidno, s kakšnim osebnim intelektualnim, emocionalnim in drugim potencialom razpolaga takratni kandidat G.W. Bush. Kljub temu, da je takrat k njegovi zmagi nad protikandidatom (Al Gore) prispevala tudi nadvse sporna odločitev Vrhovnega sodišča, je Bush, glede na svoje osebnostne potenciale, dobil relativno visoko število volilnih glasov. Dobro, tudi volivci se lahko »zmotijo«. Toda potem, leta 2004, so se zmotili še enkrat. Vsaj tako »priznavajo« sedaj, saj so v zadnjih mesecih javnomnenjske ankete pokazale, da aktualni predsednik ZDA uživa najnižjo javnomnenjsko podporo vseh časov (odkar jo pač na primerljiv način ugotavljajo). V medijih skorajda ni mogoče zaslediti kakšnih zares pohvalnih besed o predsedniku Bushu. Tudi republikanci in njim naklonjeni mediji se temi »Bush« najraje tako ali drugače izognejo. Aktualni predsednik je njihova velika zadrega in zavora. Republikanski predsedniški kandidat McCain bo velik del volilnih glasov izgubil že zgolj zato, ker ga bodo njegovi politični nasprotniki, na čelu s protikandidatom Obamo, vse do volitev prikazovali kot podaljšano roko Busheve politike, tj. kot Bushev »tretji mandat«. K temu je deloma pripomogel tudi McCain sam, saj je sprejel Bushevo javno volilno podporo (t.i. endorsement), ki je bila vizualno kar nekoliko sarkastična: Bush pokroviteljsko objema in treplja po rami McCaina kot nekakšnega »pridnega in dovolj dobrega fanta« za bodočega predsednika (da je ironija še večja, je treba spomniti, da sta bila v predvolilnem boju leta 2000 oba medsebojna nasprotnika za republikansko nominacijo za predsedniškega kandidata, pri čemer je takrat Bush s pomočjo svojih pristašev dokaj grobo obračunal z McCainom).

Seveda zgolj povezava McCaina z Bushem še ni dovolj za zmago Obame, kajti tudi slednji ima nekatere zelo »šibke volilne točke« (predvsem to, da je (pol)črnec in da je v pred-predvolilnem boju premagal zelo oblastiželjno Hillary R. Clinton – več o tem v prihodnji kolumni). Toda, če se bo v ZDA še naprej slabšala tudi ekonomska situacija, in če se v zvezi z njo McCain ne bo uspel izrazito »odlepiti« od vsega, kar se pripisuje Bushu in republikancem, potem bo – vsaj po moji oceni – zmagovalec letošnjih predsedniških volitev Obama. Vsa zgodovina namreč dokazuje, da so povprečni ljudje najbolj občutljivi na področju materialnih dobrin, zato je prepričljivost kandidatov na tem področju na volitvah praviloma ključnega pomena.

Seveda pa so izjeme. Npr. takšne, ki izvirajo iz strahu. In tega se zelo dobro zaveda Bush. Čeprav iz njega sedaj (ali pa že kar več let) mnogi brijejo norca, je Bush zanesljivo vsaj toliko inteligenten (celo zelo v tej smeri), da ve, da so prestrašeni volivci najboljši volivci. Četudi so vrata in pisarne marsikaterega profesorja na univerzah v Berkeleyu in San Franciscu (tu lahko pač to potrdim na podlagi lastnega opažanja) polepljena z »bušizmi« vseh vrst (v smislu norčevanja iz predsednika), in čeprav nekateri državljani v javnih pismih zahtevajo, da dve najbolj imenitni ameriški univerzi pojasnita, kako je lahko G.W. Bush pridobil njuni diplomi (Yale University – diploma iz zgodovine; Harvard Law School – diploma iz MBA), ostaja neizpodbitno dejstvo, da so Američani dvakrat zaporedoma Busha šteli za najprimernejšega predsedniškega kandidata (seveda izmed tistih, ki sta jih po preliminarnih volitvah predlagali obe največji politični stranki). Iz tega se lahko, zdaj tudi v ameriški retrospektivi, naučimo, da je volilno telo nezanesljiva spremenljivka, ki je še posebej dojemljiva na propagando zastraševanja. Če je ljudi dovolj strah, potem so pripravljeni izvoliti vsakega voditelja, za katerega menijo, da jih bo rešil tega strahu.

Seveda je zdaj vprašanje, za kakšen strah gre. Če gre za strah pred ekonomsko krizo, pred izgubo nekaterih materialnih dobrin oziroma iz teh dobrin izvirajočih ugodnosti, potem bodo volivci volili tistega, ki mu pripisujejo, da jih bo najbolj zanesljivo rešil tega strahu oziroma takšne krize. Če pa gre za strah za zdravje ali življenje, kar se npr. sedaj v ZDA kaže predvsem kot strah pred terorizmom, potem bo izvoljen tisti, ki mu volivci pripisujejo, da jih bo najbolje varoval v tem pogledu (ekonomski dejavnik je tu šele sekundaren). Prav v tem rokavu leži adut, na katerega bo v nadaljnji volilni tekmi stavil McCaine. Če bo ljudi prepričal, da jim lahko kot predsednik le on zagotovi resnično varnost pred mednarodnim terorizmom (islamskim fundamentalizmom ipd.), potem bo on novi predsednik. Še posebej, če bi se tik pred volitvami zgodilo kaj takega, kar bi ljudi v tem pogledu dodatno prestrašilo. To bi volilno tehtnico, ki se te dni vsaj za nekaj odstotkov (še) nagiba v smer Obame, zagotovo premaknilo v smer McCaina.

Vsaj moja in starejše generacije te »igre s strahom« poznajo iz lastne izkušnje. Strah je lahko resničen in navidezen. V bivši SFR Jugoslaviji je bil npr. strah pred separatisti s Kosova v 80-ih letih v precejšnji meri proizveden načrtno in lažno (javnosti predstavljena situacija o nevarnosti, ki naj bi bila grozila, v marsičem ni ustrezala resničnosti). Seveda je bilo to dovolj za tamkajšnjo uvedbo izrednega stanja. V nacistični Nemčiji je bil npr. strah pred Judi prav tako navidezen, sprožil pa je sovražno in nečlovečno genocidno reakcijo cele nemške nacije. Ali so se Američani kdaj v šolah natančneje učili o teh in številnih drugih primerih manipuliranja s strahom? Kako je s tem pri nas? Vendar me ne razumite napak. Kadar je strah utemeljen (seveda tu govorim praktično, kajti filozofsko ali religiozno gledano je mogoče tudi reči, da je vsak strah nesmiseln), takrat so seveda nekateri izjemni ukrepi nujni. Problem pa je v tem, da se ljudje pogosto premalo poglabljamo v vprašanje, kateri strah je (praktično) resnično utemeljen in kateri ne (kdaj torej oblast ali kdo drug strah umetno proizvaja in tako z nami manipulira).

Ko sem se pred kakšnim mesecem z letalom vrnil iz Seattla v San Francisco, sem v potovalnem kovčku našel obvestilo (na listku papirja), da so kovček iz varnostnih razlogov (fizično) preiskali (tj. prebrskali mojo prtljago). Taka preiskava me – ob predpostavki nevarnosti terorizma – niti toliko ne moti, zelo pa me načelno in osebno moti, da so jo opravili brez moje osebne prisotnosti. Če bi se to zgodilo pred leti kje drugod po svetu (npr. v bivši SFR Jugoslaviji), bi takrat v ZDA in v kakšnih drugih demokratičnih državah to zagotovo označili kot nedopusten in nedemokratičen poseg v zasebnost ter ga pač pripisali totalitarni (»komunistični«) oblasti. Toda danes v ZDA (upam, da tega še ni in tudi ne bo več pri nas), so se ljudje že navadili na takšno »demokracijo«, kjer je pač toliko strahu, da ljudje pristajajo na takšne in še hujše posege v zasebnost. No, prav v takem psihološkem okolju, kjer bo strah tako ali drugače dojet kot ključni dejavnik (strah pred terorizmom, pred ekonomsko bedo, pred »črncem« na oblasti itd.), bo potekal letošnji volilni boj v ZDA. (Več o tem prihodnjič.)

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

No, že v zadnjih štirinajstih dneh je prišlo v zvezi s to zadevo do zanimivega premika. Po zadnji javnomnenjski raziskavi na to temo se je namreč izkazalo, da sedaj na državni ravni (seveda je mišljena »država« Kalifornija) že 51 odstotkov volivcev podpira dopustnost istospolne zakonske zveze.

Telefonski razgovori s 1.052 registriranimi kalifornijskimi volivci o tej temi so bili med 17. in 26. majem izvedeni s strani Field Pool-a. Čeprav se mi zdi glede na število kalifornijskih prebivalcev (več kot 36 milijonov) ta anketni vzorec – takole bolj laično gledano – zelo majhen, pa so seveda rezultate te javnomnenjske ankete objavili in se o njej resno razpisali različni tukajšnji časopisi. V njih sem lahko tudi prebral, da je neka druga agencija (Los Angeles Times/KTLA Pool) pred tednom dni objavila svojo javnomnenjsko raziskavo na to temo, ki je seveda pokazala drugačno sliko.

Po tej raziskavi bi namreč 54 odstotkov kalifornijskih registriranih volivcev podprlo pobudo za spremembo ustave, s katero bi se prepovedale istospolne poroke. In potem so seveda tu polemike o (ne)pristranskosti različnih izvajalcev javnomnenjskih anket, o (ne)pravilnosti uporabljenih metodologij ipd. – pač tako kot v vseh demokratičnih deželah. No, vsekakor se rezultati takšnih anket močno približujejo skoraj simetrični bipolarni razcepljenosti kalifornijskih volivcev, kar močno odstopa od stanja v začetku 90-ih letih prejšnjega stoletja, ko jih je le okoli 30 odstotkov odobravalo istospolne zakonske zveze.

Seveda bi zdaj lahko pisal v zvezi s tem še o marsičem, med drugim tudi o tem, ali se bo vprašanje istospolnih porok zaradi razvoja dogodkov v Kaliforniji prelevilo v pomembno predvolilno temo v zvezi z letošnjimi predsedniškimi volitvami. Pred nekaj dnevi je npr. precej prahu dvignila tudi odločitev newyorškega guvernerja, da bo zvezna država New York odslej priznavala istospolne zakonske zveze sklenjene v drugih (zveznih) državah, saj naj bi bilo edino to v skladu z ureditvijo človekovih pravic v tej zvezni ameriški državi. Na to odločitev so se že odzvali številni kritiki, tudi pravni, ki so izpostavili dejstvo, da takšna odločitev, če je sploh utemeljena, sodi v domeno zakonodajne in ne izvršilne veje oblasti.

Ob vsem tem je treba tudi spomniti, da seveda vprašanje istospolne zakonske zveze daleč presega zgolj kalifornijske in druge ameriške okvire. Po meni dostopnih podatkih sedaj poleg dveh ameriških zveznih držav (federalnih enot) že pet samostojnih držav v svetu dopušča sklepanje takšne zakonske zveze (Belgija, Kanada, Nizozemska, Južna Afrika in Španija), tri države priznavajo v tujini sklenjene istospolne zakonske zveze, šestnajst držav (med njimi tudi Slovenija) priznava t.i. civilne zveze ali registrirane istospolne zakonske skupnosti, v številnih drugih državah pa potekajo diskusije o takšni ali drugačni obliki priznanja istospolnih skupnosti.

Vrnimo se sedaj nazaj, h kalifornijskemu vrhovnemu sodišču. Večina vrhovnih sodnikov (kot sem že pojasnil v prejšnji kolumni, je bila odločitev sprejeta s preglasovanjem 4:3) je svojo odločitev utemeljila z najrazličnejšimi dejstvi in argumenti na kar 120 straneh obrazložitve. Ker je seveda to argumentacijo na tem mestu popolnoma nemogoče korektno povzeti, naj povzamem le nekaj sklepnih končnih ugotovitev tega sodišča. V njih je med drugim zapisano, da določba kalifornijske ustave ne daje nobene podlage za takšno interpretacijo s strani zakonodajalca, ki bi izraz »zakonska zveza« omejevala oziroma izključno navezovala le na zakonsko zvezo oseb nasprotnega spola.

V luči vseh preučenih okoliščin po mnenju večine sodnikov tradicionalna definicija poroke (kot skupnosti moškega in ženske) ne predstavlja tiste vrste pomembnega državnega interesa, ki bi, ob uporabi stroge ustavne presoje enakega varstva pravic, upravičevala izključitev istospolnih parov iz statusa zakonske zveze. V odklonilnih ločenih mnenjih je npr. en vrhovni sodnik večini oporekal prav ta argument, saj naj bi bila po njegovem mnenju zakonska zveza ustavno (za)mišljena izključno kot pravno priznana skupnost moškega in ženske, medtem ko je npr. nek drugi sodnik v ločenem mnenju pojasnil, da sicer sam podpira možnost sklepanja istospolnih zakonskih zvez, vendar pa nasprotuje temu, da o tem na takšen način odloči Vrhovno sodišče, saj naj bi bilo na ta način kršeno načelo delitve oblasti.

In zdaj razmišljajmo malo še sami. Seveda ne morem vedeti kakšen tok misli boste ubrali vi. Vendar pa sem v nekaj prepričan. Tudi 120 ali morda celo desetkrat toliko strani dolga obrazložitev kateregakoli sodišča ali parlamenta, ali morda te ali one civilne iniciative, cerkve oziroma verske skupnosti, znanstvene inštitucije, ali kogarkoli drugega ne bo prepričala nobenega že prepričanega. Če ste ta hip globoko prepričani v utemeljenost ali neutemeljenost priznavanja istospolnih zakonskih zvez, boste za spremembo svojega mišljenja (vrednostnega pogleda) potrebovali dolgo časa, morda več let ali celo desetletij. Seveda je tudi zelo verjetno, da ga sploh ne boste spreminjali (ali ga sploh zares hoteli postaviti na preizkus). Seveda sem tudi sam le eden od »vas« ali »vseh nas«, zato si mislim, da sem se vsaj do neke mere sposoben vživeti v večino ljudi, ki je soočena s takimi ključnimi vrednostnimi vprašanji. In ko tako razmišljam, se mi včasih zdi že prav brezplodno takšno pogosto razsipavanje besed in stavkov, argumentov, »dokazov« in vseh drugih oblik artikulacije, ki prepričajo le tiste, ki so »že prepričani«, in povsem zgrešijo ali celo še bolj razkačijo vse tiste, ki so radikalno drugačnega mnenja.

Vendar se, ko takole razmišljam, hkrati tudi zavedam, da nimam povsem prav. Kajti javno demokratično soočanje argumentov je (pogosto) smiselno. Za temi argumenti stojijo (bodisi v zavesti ali v individualni in kolektivni podzavesti) vsi naši instinkti, nagoni, čustva, občutja ter intuitivni in drugi dejavniki, ki usmerjajo in dopolnjujejo naše razumsko dojemanje sveta in so(!) dojemljivi za različne pozitivne in negativne vrednostne dražljaje. Prav zato se je treba vsakemu negativnemu pojavu na konstruktiven način javno in odločno zoperstaviti, četudi morebiti takšne reakcije nimajo takojšnjega učinka ali uspeha.

Osebno se z odločitvijo kalifornijskega vrhovnega sodišča ne strinjam. Predvsem iz dveh načelnih razlogov (podrobnejša kritika, kot sem že dejal v prejšnji kolumni, tu ni mogoča). Prvič, menim, da bi moral o vprašanju istospolnih zakonskih zvez odločiti kalifornijski ustavodajalec. Tu mi bo verjetno kakšen zagnani zagovornik ustavnosodnega in drugačnega sodnega aktivizma očital konzervativnost ali kaj podobnega, toda po moji oceni v takšnih primerih sodišče ne bi smelo spreminjati tradicionalne in ustaljene interpretacije ustave. Če so ljudje z (ustavno določenim) izrazom zakonska zveza sto in več let označevali posebno pravno skupnost moškega in ženske, potem naj bo predstavništvo ljudstva (parlament) ali celo ljudstvo samo (na ustavnem referendumu) tisto, ki bo jasno povedalo, da sedaj misli drugače. Vse ostalo je v takšnih primerih sodniško sprenevedanje (to seveda poznamo tudi drugod po svetu in pri nas), ki daje izrazito politični odločitvi pravno obliko (formo).

Drugič, na splošno menim, da mora biti pravo pri takšnih vrednostnih odločitvah, kot je (tudi) vprašanje priznavanja istospolnih zakonskih zvez (tu gre seveda posledično tudi za vprašanje otrok itd.) zadržano, torej raje konzervativno kot progresivno. Družba mora za takšne zadeve najprej »dozoreti«. Ko se to zgodi, takrat pač ustavodajalec ali zakonodajalec sprejme ustrezno odločitev.

Seveda s tem (še vedno) nisem odgovoril na bistveno vprašanje, to je, ali je priznanje istospolne zakonske zveze (družbeno, življenjsko itd.) ustrezno in sprejemljivo. To v osnovi sploh ni pravno, pač pa predvsem moralno ali/in religiozno vprašanje. Zaenkrat ga puščam tu še vedno odprtega in vas – tako kot tudi sebe – postavljam na preizkušnjo glede tega, ali sodimo med »že prepričane«, ali pa morda pristajamo tudi na možnost, da bomo v prihodnje o tem razmišljali drugače kot sedaj. Vsi pa se lahko ob tem ponovno zavemo, kako pomembno je kdo je sodnik. Človeški dejavnik v pravu (pa tudi v politiki, morali, religiji itd.) je namreč resnično ključnega pomena.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Vrhovno sodišče je namreč pred nekaj dnevi razveljavilo kalifornijski zakon o prepovedi istospolnih porok. Povedano drugače: odslej so poroke med istospolnimi partnerji v Kaliforniji zakonsko dopustne. Številni istospolni partnerji in (drugi) zagovorniki istospolnih porok so seveda to odločitev navdušeno (evforično) pozdravili, medtem ko je velik del laične in strokovne javnosti nad sodno odločbo neprijetno presenečen ali ogorčen. Prepoved istospolnih porok je bila doslej utemeljena v kalifornijskem zakonu iz leta 1977 ter v referendumski odločitvi kalifornijskih volivcev iz leta 2000. Zagovorniki istospolnih porok so se po tem referendumu obrnili na vrhovno sodišče (California Supreme Court), ki je moralo na podlagi njihove vloge odločiti, ali takšna zakonodajna ureditev ne krši tistih določb kalifornijske ustave, ki se nanašajo na varstvo enakosti in temeljne pravice. To sodišče je sedaj sprejelo dokončno odločitev, ki bo uveljavljena (»effective«) po poteku 30 dnevnega roka, vendar le, če sodišče ne bo na podlagi vložene vloge z nasprotne strani njeno izvrševanje zadržalo.

Odločitev seveda ni bila lahka. Sodniki so jo sprejeli s tesnim preglasovanjem: 4:3. to seveda zveni zelo znano. Zadnjih nekaj tednov sem na pravni fakulteti v Berkeleyu poslušal nekaj predavanj eminentnih predavateljev, ki so izpostavljali številne vidike sodobnega prepletanja prava in politike, še posebno na ravni delovanja najvišjih nacionalnih in mednarodnih sodišč, pred dvema dnevoma pa sem imel o tem krajše predavanje in zanimivo diskusijo na pravni fakulteti univerze Washington v Seattlu. Politiziranje prava in judikalizacija politike sta v tem času vsekakor (še vedno) dve zelo udarni in vsesplošno aktualni temi. In prav takšne odločitve, kot je omenjena odločitev najvišje kalifornijske sodne oblasti, so takšne, da neizogibno postavljajo pod vprašaj ločnice med politiko in pravom. Seveda na tem mestu te odločitve, ki je naletela na številne, predvsem kritične odzive tudi v drugih delih ZDA, ne bom podrobnejše pravno analiziral ali jo kritiziral. Bom pa v zvezi z njo izpostavil nekaj splošnejših misli, ki so vsekakor aktualne tudi pri nas. Vsi skupaj pa se seveda lahko vprašamo, kaj se lahko v tem primeru (spet) naučimo od ZDA (Kalifornije).

Ker sem že ravno omenil vprašanje razmerja med pravom in politiko, naj najprej ponovim, da je omenjena odločitev kalifornijskega vrhovnega sodišča v direktnem nasprotju ne le z voljo zakonodajalca izpred mnogih let, pač pa tudi z nedavno izraženo večinsko voljo državljanov. Kot vemo, volja zakonodajalca in ljudstva v pravni državi (ustavni demokraciji) ne more prevladati nad ustavno ureditvijo. In če vrhovno sodišče, ki je v takšnih primerih pristojno tudi za razlago ustavnih določb, meni, da so kršena ustavna načela in ustavne pravice posameznikov, potem je seveda prav, da uveljavi ustavno ureditev. Tisto, kar zbuja pri takšnih primerih veliko nelagodje, je dejstvo, da imajo vrhovni sodniki pri tem zelo različne poglede na ustavno interpretacijo, ter da trije izmed štirih ustavo razlagajo nekako tako, kot si jo razlaga tudi zakonodajalec in večina državljanov (na referendumu). Takšni primeri nazorno kažejo, kot vemo tudi iz slovenske ustavnosodne prakse, da so sodne odločitve do neke mere vedno subjektivne in relativne, pri čemer so v najbolj vrednostno ali politično spornih primerih v veliki meri tudi neposredni odraz liberalnejših ali konzervativnejših nazorov sodnikov (včasih, žal, tudi njihovih osebnih političnih prepričanj).

No, o tem, da je treba sodne odločbe spoštovati, seveda ne sme biti dvoma. Toda omenjeno nelagodje ostaja, in je na dolgi rok lahko tudi kontraproduktivno. Tu v ZDA sproža npr. takšno dolgoročno nelagodje odločitev zveznega vrhovnega sodišča iz leta 2000, ko je to sodišče na zelo vprašljiv način za zmagovalca predsedniških volitev razglasilo Georga W. Busha. Vendar si upam ob tem domnevati, da tega nelagodja verjetno ne bi bilo (in to je še posebna »politična« dimenzija te in vsake podobne sodne odločitve), če bi aktualni predsednik ZDA ameriške državljane v zadnjih letih predvsem osrečeval, ne pa spravljal v zadrego in malodušje (kot je znano so mu pred kratkim namerili najnižjo javno podporo, ki jo je kdajkoli užival kateri ameriški predsednik).

Poglejmo si sedaj ključno dilemo. Po eni strani vemo, da so v preteklosti v mnogih primerih ravno vrhovna in druga sodišča naredila takšne ključne premike v smeri varstva človekovih pravic, ki jih politika (še) enostavno ni bila zmožna narediti. Tako je npr. v ZDA ravno Vrhovno sodišče pred več desetletji nekajkrat ključno pripomoglo k odpravi rasisma in segregacije (čeprav je seveda rasni problem v ZDA praktično še vedno aktualen). Tudi v obravnavanem primeru priznavanja istospolnih porok, bi zato lahko s takšnega zornega kota dejali, da je sodišče storilo korak naprej v varovanju enkopravnosti in temeljnih pravic istospolno usmerjenih posameznikov. To, da se s tem ne strinja večina državljanov Kalifornije (in seveda tudi ZDA, saj je istospolna poroka zaenkrat legalizirana le še v zvezni ameriški državi Massachusetts), je lahko skozi takšno optiko le posledica dejstva, da se niso dojeli, da so njihovi pogledi diskriminatorni in kot takšni neupravičeni. Na podoben način je pred 60 leti kalifornijsko vrhovno sodišče razveljavilo zakonsko prepoved med-rasnih porok (porok med belci in črnci itd.), kar je verjetno takrat povzročilo podobno ogorčenje dobršnega dela javnosti, medtem ko se zdijo dandanes takšne poroke veliki večini kalifornijskih državljanov nekaj samoumevnega. Ja, vsekakor drži, da so vrhovna, ustavna in druga sodišča večkrat glasniki pravičnejše prihodnosti.

Toda težava je v tem, ker v sedanjosti nimamo vedno zanesljivega merila za boljšo prihodnost. Tako kot se lahko motijo politiki, se lahko motijo tudi sodniki, in seveda vsakdo od nas. Pa pomislimo. Ali so bili glasniki boljše (pravičnejše, nediskriminatorne itd.) prihodnosti tudi sodniki v nekdanjih totalitarnih državah? In ali se v demokraciji ne more zgoditi, da nek sodnik zagovarja tudi dejansko slabše prihodnosti, za katero morda iskreno misli, da je »boljša«. Če bi pred sto ali več leti kakšen sodnik razsodil, da lahko ženske povsem enakopravno opravljajo vsa »moška« dela in so tudi nosilke vodilnih funkcij v gospodarstvu, upravi, šolstvu, politiki itd., bi ga imela seveda večina ljudi (tudi večina takratnih žensk) za nekoliko norega. Podobno bi bilo, če bi takrat sodnik razsodil, da se lahko ženske oblačijo enako kot moški, ali pa da so lahko na plaži v bikiniju. Smiselno podobnih primerov bi lahko našteli na tisoče. Vendar obstojijo tudi bistveno drugačni primeri. Toda, ali so res bistveno drugačni? Ali se nam morda ne zdijo takšni le zato, ker še nismo dojeli svojih zmotnih vrednostnih predstav? Ali se nam ne bodo zanamci smejali in nas pomilovali v naši omejenosti, krivičnosti, diskriminatornosti?

No, poskusimo s takšnim primerom. Za hip si zamislite, da ste ustavni sodnik in da presojate pravno utemeljenost zakonske zveze med desetletnim dekletom in tridesetletnim moškim. Kako boste v takšnem primeru razlagali ustavno načelo enakopravnosti oziroma nediskriminacije (primer iz Teksasa, kjer so se v fundamentalistični mormonski skupnosti odrasli moški poročali z mladoletnimi oziroma nedoletnimi dekleti ter imeli z njimi spolne odnose nazorno kaže, da so lahko takšni primeri tudi zelo aktualni). Ali boste morda glasnik prihodnosti, v kateri bodo takšne poroke med odraslimi in otroci nekaj normalnega, ali pa prihodnosti, v kateri bodo otroci še vedno le otroci in odrasli odrasli? Ali je torej, če potegnemo analogijo, istospolna zakonska zveza res nekaj vrednostno pozitivnega, normalnega, morda celo zaželenega, ali pa se morda le ne motijo tisti, ki menijo, da je istospolna skupnost vsaj v nekaterih pogledih le bistveno drugačna od skupnosti moškega in ženske in kot takšna ne bi smela biti (povsem) izenačena z zakonsko skupnostjo? Dilema je seveda aktualna tudi pri nas, zato je lahko (tudi) kalifornijski primer koristna »šola«, oziroma nova prilika za takšen razmislek. No, nekaj več o tem se v prihodnji kolumni.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Tisti nekoliko starejši bralci se bodo spomnili, da so nekoč, še v časih socializma (komunizma), v Sloveniji TV filmi in različne druge TV oddaje trajale točno toliko, kolikor je bilo njihove vsebine. Danes trajajo toliko plus še kakšne dodatne pol ure, ki jih zraven prinesejo reklame. Tudi naši časopisi, revije ipd. nekdaj niso poznali veliko t.i. ekonomske propagande. Zadeva je sedaj drugačna.

Na reklame, ki nenehno prekinjajo filme, TV in radijske oddaje itd. smo se že tako navadili, da brez njih že skoraj ne moremo – le kdaj bi si sicer lahko med gledanjem filma sploh pripravili sendviče, odprli kakšno pijačo, šli na stranišče, na hitro opravili še kakšen telefonski pogovor ipd. Ja, vse to je sedaj že vnaprej všteto v naše gledanje TV. Ko gremo v kino nas lahko pred psihološko in biološko travmo, ki je posledica dejstva, da so vse reklame predstavljene že na začetku, reši le velika porcija popkorna, čokolade, kokakole in česa podobnega ter seveda dejstvo, da je WC kadarkoli dostopen. (Ali se ob tem sploh kdaj zamislimo, kako ubogi ob tem izgledamo oziroma smo?)

Če kdo misli, da je reklam na slovenskih TV programih veliko, morda že preveč, potem bi moral videti, kako to zgleda dandanes v ZDA. Še mnogo hujše. Tu imaš občutek, da je vse samo še reklama. Vsaka poročila so na vsakih nekaj minut prekinjena z reklamami, podobno filmi, športne tekme, dokumentarne in vse ostale oddaje. Neverjetno. Če bi bil v času teh prekinitev sposoben pisati knjigo, bi jih v nekaj mesecih napisal že kar lepo število, seveda če bi TV gledal toliko, kolikor ga gleda povprečen Američan.

Ali nas tu ZDA lahko česa naučijo? Seveda. V veliki meri smo njihov nauk že sprejeli in ga uresničujemo tudi pri nas. Kapitalizem, tržno gospodarstvo, ekonomska konkurenca ipd. – vse to terja reklame. Brez reklam ne gre. Dobro. Tega smo se že naučili. In ker je tržno gospodarstvo sedaj tudi naša ideološka postavka, ki jo povezujemo celo s človekovimi (ekonomskimi in nekaterimi drugimi) pravicami ter z demokracijo, se pač reklamam ne moremo odreči. Toda če bodo ZDA še naprej naš učitelj oziroma učiteljica, potem bo gledanje TV v prihodnjih letih tudi pri nas postalo predvsem gledanje reklam, pri čemer bomo zraven, nekako mimogrede, le tu in tam, videli še kakšna poročila, film, dokumentarno oddajo, okroglo mizo itd. Seveda bomo potem na ta način tudi bistveno več sedeli pred TV (ali pred računalnikom…), televizijski voditelji pa bodo morali zaradi časovnih stisk in drugih pritiskov še bolj »igrati« oziroma se pretvarjati, da so nekako spontani ter da so se sposobni vživeti v probleme, o katerih poročajo.

Ta primer in mnogi drugi, o katerih bom še spregovoril, kažejo, da bi morali sedaj začeti marsikje (ne pa povsod) zavračati nekatere nauke našega velikega učitelja. Ker gre pri omenjenih in drugih zadevah tudi za pravna vprašanja, saj je npr. količina reklam v marsičem tudi pravno regulirana, bomo morali biti v prihodnje zelo ozaveščeni, če ne bomo želeli z nadaljnjim pretiravanjem sebi in svojim otrokom prizadejati še večjo psihološko, biološko in drugačno škodo. Kajti tako v tem kot v vseh drugih pogledih našega življenja velja že neštetokrat povedano in (žal) prav tolikokrat tudi preslišano temeljno načelo prave mere (naj mi bo oproščeno, ker se tu spet nekoliko ponavljam), ki nas uči oziroma naj bi nas naučilo predvsem dvojega. Prvič, da je preveč ravno tako slabo kot premalo. Drugič, da določene stvari za človeka sploh niso sprejemljive in zato sploh ne smejo biti (iz)merjene, torej jih sploh »ni za pravo mero«.

To drugo vodilo je mogoče na kratko ponazoriti tako, da npr. rečemo, da na področju prehrane kamen enostavno ni hrana za človeka (tu torej ne smemo zapasti v »iluzijo iluzije«, da obstaja »prava mera« kamna, ki ga mora človek jesti; seveda pa je povsem druga stvar ta, da moramo ljudje z drugimi oblikami hrane prejeti tudi snovi, ki jih vsebujejo kamnine), na področju prava pa npr. mučenje ne sme biti pravno sprejemljivo (tudi ne npr. »mala mera« mučenja). Seveda so vse te stvari »diskutabilne«, kajti človeški razum je v povezavi z neskončno raznoliko empirično stvarnostjo vedno sposoben najti izjeme od pravil, nasprotne argumente itd. Toda resnica je zelo preprosta, le uresničiti jo je težko.

Poglejmo si še kakšen ilustrativni primer. Pred kakšnim mesecem smo si s prijatelji v Oaklandu (Kalifornija) ogledali košarkarsko tekmo lige NBA. Tekma je bila kvalitetna, atraktivna, do konca napeta in seveda tudi polno obiskana. Toda med precej več kot dvajset tisoč gledalci je bilo le malo takšnih, ki bi uspeli tekmo opazovati brez hrane in pijače. Dobro, vsi vemo, da se kaj takega lahko prileže tudi na tekmi. Tega smo se že tudi pri nas tako navadili, da marsikdo sploh več ne more (tudi) brez tega. Morda je to v nekem smislu celo (samo)razvojno pozitivno, saj nam malce hrane in pijače in še kakšen medsebojni pogovor vsaj trenutno toliko odtegnejo pozornost od tekme, da se z njo povsem ne identificiramo in torej ne mislimo, da je ta tekma prav življenjskega pomena za nas in še koga (vsi vemo, kako tragično se lahko končajo takšna pretirana poistovetenja s športom ali čim drugim).

Toda na omenjeni tekmi si je veliko ljudi privoščilo prave večerje, kot v kakšni restavraciji, tudi s (plastičnimi) vilicami in noži. Med odmorom ali celo med tekmo so nakupili toliko hrane in pijače, da so jo na pladnjih komajda uspeli prinesti do svojih sedežev. Ja, vsenaokrog je dišalo po hrani, po zrezkih, omakah in še čem (tu torej ne govorim le o kakšnem popkornu ali čokoladi), tako da bi z zaprtimi očmi lahko celo mislil, da sem v restavraciji, kjer se tekma prenaša po televiziji. Seveda je bilo med temi lačnimi (pa tudi med drugimi športnimi navdušenci) tudi zelo veliko tistih pravih debeluhov, ki jim je en sedež na tribuni že skoraj premalo. Šport res ubira nenavadne poti…

Še en primer s hrano. Na fakulteti na kateri sedaj predavam (tu v San Franciscu) lahko rečem, da so študenti zelo motivirani za študij prava (morda k temu pripomore tudi okoli 30.000 dolarjev letne šolnine, plus za mnoge še precejšnji stroški bivanja v SF), v povprečju dobro pripravljeni na predavanja ter odprti za diskusijo. Tudi profesorji se – po moji oceni uspešno – trudijo, da bi jih naučili kar največ. Seveda pa so eni in drugi vsaj nekajkrat na dan tudi lačni. No, ker res delajo veliko in ker ne želijo prekinjati učnega procesa ali pa npr. svojih sestankov, morajo zato večkrat piti in jesti tudi tam. Če primerjam: medtem, ko smo se denimo na naši Pravni fakulteti v Ljubljani učitelji že kar navadili, da študenti (in včasih tudi mi sami) kaj popijemo med predavanji (le kje smo to že videli preden smo to sprejeli tudi sami?), pa domnevam, da bi večino le motilo, če bi študenti na predavanjih večinoma tudi jedli (večje obroke).

No, tu na fakulteti v San Franciscu študenti ne želijo niti zamuditi predavanj niti biti lačni, zato si na predavanjih, še posebno okoli poldneva, mnogi privoščijo kosilo (mimogrede: na mojih predavanjih se to ni nikoli dogajalo, ker so bila vedno pozno popoldne, pa tudi dovolil ne bi tega). Podobno velja tudi za tukajšnje profesorje, ki npr. na opoldanski seji senata večinoma med samo sejo pojedo tudi svoje kosilo. Eden izmed njih mi je zaupal, da ga je pred leti, ko je obiskal Slovenijo (nad katero je bil večinoma navdušen), prav šokiralo(!) to, da ni mogel nikjer dobiti »coffe to go«, in je moral zato kavo popiti kar za mizo v lokalu, kjer jo je kupil.

Če je kdo ob teh mojih opisih za hip pomislil, da smo morebiti mi v zvezi s temi zadevami v čem kakorkoli boljši od Američanov, se zelo moti. Glede na dosedanje izkušnje gre le za vprašanje časa. Kokakola, MacDonalds, fast-food, natrpani hladilniki, led v pijačah, avto in sedenje namesto hoje, potrošništvo, reklame, povsod vedno več plastike, neumne TV oddaje, pretirana tekmovalnost, egocentrizem, odsotnost solidarnosti itd. – vse to se nas je že dodobra prijelo, čeprav smo nekoč na to gledali z drugačnimi, bolj zdravimi očmi. In tisto, kar se nam morda ta hip zdi še »vseeno nekoliko preveč«, bo morda jutri že naš samoumevni vsakdan. Ali pa bomo morda tokrat uspeli sami sebi reči »ne« ter našim prijateljem čez lužo pokazati, da se lahko tokrat tudi oni česa naučijo od nas?

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Če nadaljujem s pomočjo nastavka o učencu in učitelju (na katero se bom v zvezi z ZDA skliceval še v nekaterih nadaljnjih kolumnah), lahko rečem, da se bodo morale ZDA v prihodnje soočiti z dejstvom, da jim sedaj in v prihodnosti ni (več) namenjena le vloga učitelja, pač pa v marsičem tudi vloga učenca. Moj osebni vtis je, da so ZDA nekako močno utrujene. Pri tem so seveda še vedno svetovna velesila, ki sooblikuje vse pomembnejše svetovne politične, ekonomske in mnoge druge dogodke. Preostali svet jih še vedno v marsičem posnema, prosi za pomoč, jih hvali ali se jim prilizuje, na drugi strani pa jih seveda tudi kritizira ali celo sovraži… - kar vsekakor kaže, da so ZDA še vedno v marsičem osrednji dejavnik v svetovnem dogajanju.

Toda medtem, ko se na eni strani stara celina, še posebej članice EU, relativno uspešno povezujejo v zastopanju mnogih tistih vrednot, ki v precejšnji meri odgovarjajo na ključne izzive sodobnega časa (zagotavljanje človekovih pravic in socialne varnosti, varstvo okolja, nasprotovanje vojnam itd. – seveda pa EU še zdaleč ne gre idealizirati), in ko se drugod po svetu, še posebej v Aziji, prebujajo nove bodoče svetovne velesile (v prvi vrsti seveda Kitajska), so ZDA nekako obtičale v nekakšnem začaranem krogu.

Prvič, ekonomski kazalci niso vzpodbudni (vrednost dolarja že dolgo časa pada, cene bencina stalno rastejo, gospodarstvo je po mnenju mnogih v recesiji…). Drugič, politika je v zadnjih letih v marsičem obtičala v slepih ulicah (pretežno neuspešna vojna v Iraku, odsotnost pravih političnih vizij in seveda nezadovoljstvo s sedanjo vladno administracijo). Tretjič, že več let je opazno usihanje nekaterih temeljnih načel pravne države oziroma varstva človekovih pravic (izkoriščanje nevarnosti pred terorizmom za pretirane posege v zasebnost in druge človekove pravice, primer Guantanamo, nepristop ZDA k rimskemu statutu itd.). Četrtič, kljub mnogim premikom na področju širše ozaveščenosti o potrebi varstva (svetovnega) okolja, ameriška zvezna vlada na tem področju ni naredila bistvenega napredka. In še bi lahko naštevali.

Vse to in še marsikaj daje občutek, da ZDA temeljito potrebujejo precejšnjo spremembo v vodenju, kar se odraža med drugim tudi v zelo visoki podpori senatorju Baracku Obami, kot možnemu kandidatu za predsednika ZDA (upoštevati je namreč treba, da je Obama »na pol« črnec, kar je bila doslej v ZDA vedno zelo »šibka« popotnica za predsedniško kandidaturo), ter morda še bolj v načinu, na katerega se ta podpora na nekakšen sinergičen način steka od milijonov najrazličnejših posameznikov iz vseh rasnih in socialnih slojev.

Prav Obama namreč v krogu preostalih treh možnih kandidatov za predsednika ZDA (poleg njega sta potencialna kandidata še John McCain in Hillary Clinton) edini resnično uteleša možnost korenitejše spremembe. Čeprav je seveda v okviru sodobnega političnega marketinga, še posebej ameriškega, ki v svojem make-upu v marsičem presega celo holliwoodske spektakle, zelo težko prepoznati avtentične osebnostne lastnosti in prepričanja posameznih predsedniških kandidatov, pa osebno mislim (potem ko sem se v zadnjih mesecih tu v ZDA kar pošteno nagledal predvolilnih nastopov in komentarjev ter se o tem tudi z marsikom pogovarjal), da je Obama edini med kandidati, ki lahko v ZDA v prihodnje doseže širšo podporo za nekatere nujne spremembe (npr. na področju socialne varnosti, gospodarstva in zunanje politike). Ostala omenjena potencialna predsedniška kandidata sta seveda oba sposobna in izkušena politika, ki bi lahko enako dostojno vodila ZDA, toda njuna »reformna karizma« je bistveno šibkejša. ZDA pa v tem hipu, vsaj po moji oceni, nujno potrebujejo prav to.

Lansko leto, torej pred mojim odhodom v Kalifornijo, sem se o prihajajočih ameriških volitvah na kratko pogovarjal s prijateljem iz ZDA, Deanom DeVosom (ki je med drugim vrhunski prevajalec). Dean me je že takrat opozoril na moč osebnosti Baracka Obame. Takrat sem ga poslušal bolj površno, kajti ameriške volitve so se mi zdele še preveč oddaljene. Danes se večkrat spomnim na njegove besede. Ne gre za to, da bi želel idealizirati Obamo, čeprav moram priznati, da mi je izredno simpatičen, pač pa gre za to, da vedno bolj razumem, da mnogi posamezniki v njem vidijo (ali želijo videti) nosilca nekakšne nove Amerike, socialno varnejše, v svetu bolj priljubljene in nenazadnje polnejše optimizma.

Seveda vsega tega ne more doseči noben posameznik. Toda če je ta posameznik (bodoči) ameriški predsednik, potem lahko za seboj, če ima dovolj karizme in če ubira pravo pot, potegne tudi nacijo. In velik del te nacije se sedaj odziva. No, da se razumemo, mnogi so tudi zelo nenaklonjeni Obami, mnogi mu ne zaupajo, mnogi ga celo sovražijo – morda zato ker ni belec, morda zato ker je v marsičem precej liberalen oziroma je kandidat demokratske stranke, morda zato, ker ga ne poznajo, morda pa ravno zato, ker ga poznajo...

Dejstvo je, da sedanji predsednik George W. Bush v javnosti že dolgo ne uživa zadostne podpore. Še celo potencialni republikanski kandidat za Belo Hišo John McCain, ki je prejel za svojo kandidaturo Bushevo javno podporo (»endorsement«), se v svoji kampanji nadvse trudi, da ga volivci ne bi povezovali z Bushem. Toda vprašanje je, ali se Američani resnično zavedajo svojega problema. Ali pa morda mislijo, da je problem zgolj v Georgu W. Bushu? Ali se ne obnašajo podobno pravzaprav vse nacije? To je seveda vedno znova velika preizkušnja za vsakogar, tudi za nas Slovence.

No, glede ZDA je mogoče reči, da se je že dolgo prevladujoči ameriški »antiintelektualizem«, ki ga je še posebej v zadnjih letih tako »uspešno« poosebljal predsednik Bush, začel spreminjati v resno oviro za nadaljnji uspešen razvoj ZDA. Paradoks te države je namreč v tem, da ima na eni strani vrhunsko razvito intelektualno elito (seveda dandanes zbrano že iz vsega sveta), vendar pa ta elita, ki je zbrana okoli univerz, znanstvenih inštitutov, kulturnih organizacij, gospodarskih korporacij itd., očitno ni tista, ki bi lahko prevladujoče vplivala na povprečnega Američana ter na širše javno mnenje v ZDA. Le kako bi si sicer lahko drugače razlagali dvojno zaporedno izvolitev sedanjega predsednika.

Specifičen problem v zvezi s tem pa je, da je svet dandanes vedno bolj kompleksen in sofisticiran in ga ni več mogoče voditi oziroma upravljati na nekakšen preprost »kavbojski« način. Če želimo npr. svet rešiti ekološke katastrofe, moramo biti seveda na eni strani dovolj izobraženi in na drugi strani dovolj občutljivi (senzibilizirani) za dobro in zlo. Isto velja, če želimo pametno razvijati in upravljati sodobno tehnologijo, preprečevati terorizem in vojne ter v drugih pogledih razvijati bolj humano družbo. Vsega tega dandanes ni več mogoče dovolj uspešno početi le z osnovnošolskim znanjem in s poenostavljenimi predstavami, ki jih svetu vsiljujejo takšni ali drugačni »kavbojski« politiki in njihovi »kavbojski« lobiji.

ZDA v teh pogledih vsaj pretežno niso in ne morejo biti učitelj preostalemu svetu. Ko druga dva potencialna predsedniška kandidata javno »zmerjata« Obamo z elitistom, to v ZDA očitno izzveni kot nekakšna psovka. Seveda ni Obama nič bolj elitist kot McCain ali Clinton (v resnici je to celo bistveno manj), vendar je zanimivo to, da mora sedaj to volivcem posebej pojasnjevati. Vendar se bo treba tako v ZDA, kot v vsem preostalem svetu počasi naučiti, da biti izobražen (Obama je diplomiral na Harvardu) – vsaj kolikor je to povezano s predstavo povprečnih ljudi o »elitizmu« - ni še nič slabega; v sodobnem svetu je in bo to vedno bolj nepogrešljiva dobrina.

Seveda pa biti izobražen še ne pomeni, da moraš biti zato »vzvišen« ali »domišljav« v odnosu do ostalih ljudi. In tega se bomo počasi morali začeti mnogo bolj zavedati tudi v Sloveniji, kjer antiintelektualizem (v smislu neprepoznavanja in neupoštevanja pravega znanja) že marsikje postaja vrednota, sorazmerno s tem pa žal raste tudi količina primitivne vzvišenosti in domišljavosti.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Po ustaljeni šolski shemi imamo v učnem procesu na eni strani učitelja in na drugi strani učence. Učitelj poučuje, učenci se (od njega) učijo. To shemo seveda radi dograjujemo s spoznanjem, da učenje ni enosmeren proces, saj se tudi učitelj uči od učencev. Drži. Učenje lahko vedno poteka v zelo različnih smereh in izmeničnih procesih. Je pa tudi res, da v vsakdanjem življenju učni proces pogosto ni niti enosmerno uspešen, kar se dogaja, ko učenci ne dojamejo ali pa ne »šmirglajo« učitelja in obratno. Seveda se je pomembno tudi zavedati, da učiti (sebe ali drugega) ni isto kot naučiti (sebe ali drugega), prav tako kot je pomembno, da učitelj (resnično in ne le navidezno!) stremi k temu, da bi učencem omogočil ter jih spodbudil, da bi ga presegli (in postali morda celo njegovi učitelji). Ob vsem tem mora učitelj učiti predvsem tudi z zgledom in ne le z besedami. V nadaljevanju, predvsem v 2. delu, bom izhajajoč iz teh elementarnih premis na kratko predstavil nekaj misli o tem, kako so Združene države Amerike (ZDA) razpete med vlogo učitelja in učenca v razmerju do ostalega sveta.

Še preden se lotim pravkar (na)povedanega, moram dodati še nekaj pojasnil. Najprej naj spomnim na zelo pomembno lastnost vsakega pravega poučevanja, to je na nesebičnost. Na svetu je veliko učiteljev na najrazličnejših področjih, ki jih pri poučevanju drugih pretežno vodi njihov ego, ali po domače, njihova lastna skrb in korist. Takšni učitelji so za poučevanje motivirani predvsem zato, ker se s tem bodisi materialno bogatijo, ali pa jim poučevanje prinaša moč in oblast nad učenci in v družbi. Takšni učitelji v resnici ne stremijo po tem, da bi jih učenci presegli, ker si mislijo, da bo to poslabšalo njihovo materialno (premoženjsko) situacijo, zmanjšalo ali izničilo njihovo družbeno moč ali celo ogrozilo njihov obstoj. Takšni učitelji po eni strani na druge nočejo prenesti vsega svojega znanja, saj bi s tem ogrozili svoj »monopol«, po drugi strani pa so tudi imanentno omejeni v svoji sposobnosti prenašati znanje. Slednjega se ne zavedajo, saj ne razumejo (točneje: ne dojamejo), da znanje ne sme in ne more biti monopol posameznikov, pač pa je to nekaj, kar (potencialno) pripada vsem in vsakomur. Takšno nerazumevanje je posledica omejenosti človeka, ki pač še ne (z)more razumeti, da lahko na poti samorealizacije napreduje le z univerzalno nesebičnostjo (altruizmom), kar je pravzaprav le drugi izraz za univerzalno (popolno) ljubezen. Če se izrazim idealno-tipsko je torej pravi učitelj lahko le tisti učitelj, ki resnično ljubi vse ljudi in ostala bitja ter jim zato povsem nesebično namenja svoje poučevanje, popolni učitelj pa je tisti, ki ima ob tem še popolno znanje.

Pogosta napaka, čeprav morda na prvi pogled zanemarljiva, je, če na primer rečemo, da nas veseli pravo, ali da imamo radi pravo, politiko ali medicino ali kaj podobnega. V takšnih izjavah sicer ni nič slabega, če pri tem mislimo na pomoč drugim. Toda ker so besede pomembne(!), je bolje, da v takšne izjave izrecno vključimo tudi altruistični namen, ki je (oziroma naj bi bil) bistvo teh poklicev. V nasprotnem primeru nas namreč besede le še spodbujajo k že vse preveč razširjenemu dojemanju, po katerem so pravo, politika, medicina in mnogi drugi poklici primarno sredstvo za pridobivanje lastnega bogastva, družbenega ugleda in moči ipd.

Seveda je pravih in popolnih učiteljev izredno malo. Toda prav je, da se skušamo, kadar nastopamo v vlogi učiteljev (pri otrocih, prijateljih in znancih, v službi, v šoli itd.), usmerjati po idealu popolnega učitelja. In pri tem ne smemo nikoli pozabiti še ene modrosti (ki je seveda za človeka spet težko dosegljivi ideal), to je, da vsako poučevanje terja na drugi strani pripravljenega učenca. Če učenci še niso dorasli stopnji poučevanja, bo učitelj, ki jih bo poučeval zgolj »metal bisere svinjam«, če uporabim svetopisemsko prispodobo.

In kako je z učenci? Preprosto rečeno, popolni učenec – če spet uporabim idealno tipski pristop - je tisti, ki na vsaki stopnji svojega učenja teži k temu, da bi postal popolni učitelj. Iz tega je tudi razvidno, kako sta vlogi učitelja in učenca vseskozi prepleteni in soodvisni.

Če zdaj vse te ugotovitve smiselno prenesemo na raven držav in narodov oziroma ljudstev, vidimo, da tudi v tej razsežnosti obstajajo učitelji in učenci. Če najprej samo pomislimo na našo lastno, to je slovensko narodno in državno izkušnjo, vidimo, da smo imeli Slovenci v zgodovini veliko (tujih) učiteljev, pri čemer pa smo tudi sami večkrat, vsaj v manjši meri, igrali vlogo učitelja (na primer v bivši SFR Jugoslaviji, pa tudi pred in po tem, še posebej seveda v času od leta 1991 dalje). Precej radikalno smo vse to doživljali v času osamosvajanja, ko smo učenje o »demokratičnem socializmu« zamenjali z učenjem o sodobni demokraciji zahodnega tipa. V tem času smo se, na primer pri pisanju ustave, zakonodaje in pri vodenju politike, učili od demokratičnih evropskih in drugih držav, seveda tudi od ZDA. In prav tu, to je z ZDA, se sedaj prične drugi del mojega razmišljanja.

Splošno znano je, da so ZDA, tako kot mnoge druge države, nastajale in se oblikovale z veliko mero nasilja. Prelile so kri milijonov Indijancev (Native Americans) in priseljencev, ter krvavele v revolucionarni oziroma osamosvojitveni vojni proti Veliki Britaniji (1775-1783) ter kasneje v lastni državljanski vojni (1861-1865). Za ZDA bi težko rekli, da so se v teh obdobjih kaj dosti učile od drugih svetovnih okolij, kajti po eni strani je večina priseljencev prišla na ameriško celino prav z željo po »novem življenju«, s katerim so pretrgali številne vezi s svojimi matičnimi državami, po drugi strani pa je prav osamosvojitveni boj Američanov proti Angležem v marsičem že sam po sebi pomenil ne le vzpostavitev neodvisne države, pač pa tudi vzpostavitev svojega lastnega modela državne politične in pravne ureditve, ki sta jo formalno utemeljila predvsem Ameriška deklaracija o neodvisnosti iz leta 1776 in Ustava ZDA iz leta 1789. V nadaljnjem razvoju so ZDA (poleg nekaterih drugih držav) postopoma postale učitelj mnogim drugim državam, ki so se želele oblikovati na temeljih pisane ustave, konstitucionalizma, federalizma, vladavine prava itd. To svojo vlogo učitelja demokracije in relativno svobodnega ekonomskega in političnega razvoja so v večji meri upravičile tudi kasneje, še posebej v času obeh svetovnih vojn, ko so ideale, za katere so se zavzemale, neposredno branile tudi onkraj svojega ozemlja.

Toda ZDA so se v vsem tem času razvile v svetovno velesilo, ki je svojo »učiteljsko« vlogo v marsičem hote ali nehote preusmerila na vprašljiva pota. Nekatera aktualna vprašanja, ki se tu zastavljajo, so naslednja: ali lahko ZDA dandanes še vedno (z lastnim zgledom) nudijo prepričljiv zgled demokracije in pravne države; v kolikšni meri je njihovo »poučevanje« drugih (npr. na bližnjem vzhodu, v Aziji, Afriki) še lahko prepričljivo in koristno; ali bi se morale ZDA dandanes v večji meri učiti od drugih držav oziroma svetovnih okolij (glede prava, politike, ekonomije, sociale, človekovih pravic, varstva okolja itd.)?

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

E-demokracija je vsekakor tisti vidik demokracije, ki ponuja po eni strani nove možnosti za lažje oziroma učinkovitejše uveljavljanje že obstoječih demokratičnh institucij, po drugi strani pa odpira tudi možnosti za nastanek nekaterih novih pristopov v okviru participativne demokratične prakse. Po eni strani tako sodobna informacijsko komunikacijska tehnologija omogoča, da se lažje izvedejo razne javnomnenjske ankete, da se o delu državnih organov in političnih strank lažje in hitreje obvešča državljane, da slednji lažje vzpostavljajo stike s politiki oziroma javnimi funkcionarji, ter da se nenazadnje enostavneje, tj. s pomočjo interneta izvedejo volitve ali referendum. Po drugi strani pa se postopoma uveljavljajo takšne nove možnosti demokratične participacije, kot so npr. e-forumi ali e-posveti, kjer se državljane preko interneta neposredno obvešča o delovanju vlade, parlamenta in drugih državnih organov ter o tekočih političnih zadevah, ali se jih vzpodbuja in jim daje možnost, da sami neposredno s svojimi mnenji in predlogi sodelujejo v demokratični razpravi.

Na tem mestu se ni mogoče podrobneje ukvarjati s posameznimi e-orodji (e-anketa, e-peticija, e-referendum, e-volitve, e-forum, e-posvet, e-včlanitev v stranko, e-dostop do obvestil za javnost, e-vpogled v politične programe strank, e-politična kampanja itd.), kajti to bi terjalo precej obsežno obravnavo. Toda na splošno je mogoče ugotoviti, da se vsa navedena orodja oziroma oblike e-demokracije iz dneva v dan bolj uveljavljajo v praksi. V prihodnosti bomo tudi v Sloveniji zagotovo lahko izbirali med tem, ali bomo na referendumski ali volilni dan še vedno odšli na volišče in tam glasovali na klasičen način, ali pa bomo že pred tem svoj glas oddali preko interneta. Seveda terjajo e-volitve ali e-referendum temeljite pravne in tehnične priprave, kajti v teh primerih je treba vnaprej predvideti in preprečiti možne zlorabe in napake.

Primer Estonije, ki je leta 2002 kot prva država na svetu svojim državljanom omogočila e-glasovanje na lokalnih volitvah in nato leta 2005 tudi na državnih parlamentarnih volitvah, kaže, da je takšne volitve mogoče izvesti brez večjih zapletov. Seveda so se pred temi volitvami zastavljala številna pravna in tehnična vprašanja, pri čemer je na pravna podalo svoj »odgovor« tudi estonsko ustavno sodišče, ki je ocenilo, da e-volitve, kot jih je uredil zakon, še vedno v zadostni meri zagotavljajo svobodo volitev ter enakost in tajnost volilne pravice – kar so bila nekatera izmed glavnih spornih vprašanj.

Če si npr. pogledamo le vprašanje svobode in tajnosti odločitve volivca, vidimo, da so v Estoniji ta problem zakonsko rešili z določitvijo večkratne možnosti spremembe že oddanega e-glasu. Praktično to pomeni, da lahko volivec, ki predčasno glasuje po internetu, kadarkoli kasneje ponovno glasuje in s svojim novim glasom (izpolnitvijo e-glasovnice) razveljavi in nadomesti svoj prejšnji glas (svojo prejšnjo e-glasovnico). Še več, volivec, ki je že elektronsko glasoval, se lahko na volilni dan osebno zglasi na volišču, kjer mora na njegovo zahtevo volilni organ izločiti (razveljaviti) njegov elektronsko oddani glas ter mu omogočiti, da fizično glasuje na volišču.

S takšno zakonsko ureditvijo se preprečujejo situacije, ko bi neko doma ali na kakšnem drugem mestu koga prisilil ali nanj drugače vplival, da odda svoj e-glas za določenega kandidata, ali pa bi, ob uporabi volivčevega volilnega certifikata nekdo glasoval celo namesto njega. Če bi npr. lastnik nekega podjetja svoje delavce tako ali drugače prisilil, da vpričo njega oddajo svoj e-glas za tistega kandidata ali stranko, ki jo ta lastnik podpira, bi lahko vsak izmed teh delavcev kasneje doma ali na kaki drugi lokaciji s pomočjo računalnika ponovno oddal svoj e-glas, s katerim bi razveljavil »svoj« prejšnji, izsiljeni e-glas. Prav tako bi lahko odšel tudi na volišče in tam osebno volil ter na ta način izničil prisilo, ki je je bil deležen. Podobne situacije bi se lahko dogajale tudi pri marsikomu doma oziroma v družini, kjer bi en član družine želel ostale prisilno usmerjati pri njihovem glasovanju. Tudi v takšnih primerih bi lahko posameznik kadarkoli kasneje (skrivoma) ponovno oddal svoj e-glas, tako kot bi resnično želel.

Seveda na ta način še zdaleč niso rešeni vsi vidiki navedenega problema, ki se lahko pojavi pri e-glasovanju na volitvah. Če ima npr. nekdo dostop do volilnega certifikata neke druge osebe v ožji družini ali v nekem kolektivu, potem lahko to zlorabi tako, da glasuje namesto te druge osebe, ne da bi ta oseba za to sploh vedela. Na podoben način se porajajo vprašanja tudi pri mnogih drugih vidikih e-volitev. Toda kakorkoli že ob tem razmišljamo, so e-volitve zagotovo tudi naša prihodnost. Osebno se bom volitev sicer še vedno raje udeleževal na volišču in se na takšen način počutil nekoliko bolj človeško – državljansko. Toda če bom v času volitev v tujini ali bolan, bom seveda z veseljem uporabil možnost e-glasovanja. Zagotovo pa bo tudi naša postopno vedno večja privajenost na takšne e-demokratične postopke in prijeme vodila v to, da v prihodnosti niti ne bomo več toliko zaznavali tega, kar se nam danes zdi problematično. Spomnimo se le, koliko smo imeli nekoč pomislekov glede uporabe mobitela, danes pa se nam ti (takratni) pomisleki zdijo že vsaj večinoma nepomembni.

Kot je bilo omenjeno, pomeni e-demokracija tudi boljšo obveščenost in vključenost državljanov v procese političnega dogajanja. Tako je danes dostop do informacij javnega značaja preko informacijsko komunikacijske tehnologije bistveno lažji kot nekoč. Skupaj s sodobnim trendom demokratičnega odpiranja izvršilno-upravne oblasti (pa tudi drugih vej oblasti oziroma državnih organov), se lahko državljani sedaj preko interneta in npr. spletnih strani ministrstev ažurno seznanjajo z osnutki zakonskih in drugih pravnih aktov ter jih komentirajo, dajejo na njih pripombe ipd. Vse to je zelo dobro zato, ker se na ta način mnogi tisti, ki so poznavalci zadevnih področij, že v tej fazi odzivajo na te akte in s tem tudi opozarjajo izvršilno-upravno oblast na morebitne napačne pristope in na možnosti izboljšav zasnovanih aktov. Slaba stran takšne e-demokracije je seveda ta, da se v takšno javno diskusijo vključujejo tudi nekompetentne osebe, ki nižajo raven demokratičnega dialoga oziroma diskurza, kar pa je v določeni meri vedno neizogibno.

Toda nečesa tudi e-demokracija ne more bistveno spremeniti. Namreč tega, da mora nekdo vedno o nečem odločiti in za to prevzeti odgovornost. Tu mislim predvsem na državne organe in njihove člane – predsednike, ministre, poslance itd. Široka obveščenost, vključenost javnosti in razprava sta pri tem včasih dobrodošla pomoč, včasih pa na nek način tudi »ovira«, saj lahko raznolikost in konfliktnost mnenj otežkočata sprejem pravočasne in decidirane odločitve. Toda bistvo sodobnega demokratičnega procesa je prav v tem, da se oblast odprto in tolerantno sooča z različnimi in tudi nasprotnimi mnenji ter da se na njih argumentirano odziva. Navedenih »ovir« zato ne sme odpravljati s silo, pač pa jih mora presegati predvsem z znanjem in lastno prepričljivostjo.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Področje e-demokracije je danes le eno izmed številnih »e-področij«. Glede na to, kako napreduje razvoj elektronskih telekomunikacij in podobnih tehnik, bo v prihodnosti e-demokracija zagotovo postala nekaj vsakdanjega. E-volitve, e-referendumi, e-politične kampanje, e-zbori občanov, e-parlamentarne razprave, e-sestanki vlade, e-javnomnenjske raziskave itd. V literaturi lahko v zvezi s tem zasledimo najrazličnejše ideje, tudi takšne, ki npr. izpostavljajo možnost svetovne e-demokracije. To bi pomenilo, da bi lahko državljani celega sveta preko interneta sodelovali v razpravi in pri glasovanju o politični ureditvi sveta. Ali pa bi preko e-volitev izvolili svetovni parlament in nato preko interneta in drugače spremljali in kritično vrednotili njegovo delo.

Seveda so bistveno bolj realne tiste zamisli, ki z internetom povezujejo možnosti demokratične participacije, deliberacije in drugih demokratičnih procesov znotraj posameznih držav. Toda še preden se posvetimo tej temi (predvsem prihodnjič, v nadaljevanju te kolumne), se velja nekoliko zamisliti nad vprašanjem, kaj se ob vsem tem razvoju z nami dogaja. Ob vsej fascinaciji nad internetom in vsemi drugimi tehnološkimi novostmi se namreč najpogosteje sploh ne sprašujemo, kakšen eksistenčni in razvojni smisel imajo ti pojavi. In ali ga sploh imajo. Ali je v dejstvu, da prehajamo vedno intenzivneje na elektronsko komunikacijo, tudi kakšno globlje sporočilo za človeštvo? Ali pa je res ves smisel tega razvoja le v tem, kar opazimo na vsakdanji površini?

Da pojasnim, kaj mislim, bom naredil kratek ekskurz. V hinduističnem duhovnem učenju se razvoj planeta Zemlje meri s pomočjo različnih časovnih obdobij. Že stari jasnovidci naj bi točno izračunali starost oziroma življenjsko dobo vesolja (s temi gromozanskimi števili vas tu ne mislim obremenjevati) in znotraj tega ugotovili tudi t.i. ekvinokcijski ciklus Zemlje in človeštva. Ta ciklus traja 24.000 let in je razdeljen na štiri dobe, imenovane yuge. Žal se tudi v teh zadevah pojavljajo različne številke in interpretacije, zato se je seveda težko odločiti komu zaupati. Če zaupamo npr. velikemu duhovnemu učitelju Paramahansi Yoganandi (1893 – 1952) in njegovemu učitelju Sri Yukteswarju (1855 – 1936), potem je ena polovica navedenega ciklusa (12.000 let) obdobje človekovega razsvetljevanja, tj. intelektualnega, emocionalnega in duhovnega zorenja in napredka, medtem ko je druga polovica tega ciklusa (12.000 let) doba človekovega nazadovanja, ki se kaže predvsem v človeškem neznanju (nevednosti) in materializmu. Od svojega nastanka je Zemlja prešla že številne takšne cikluse, v enem izmed njih pa se nahajamo seveda tudi mi – danes in tukaj.

Čeprav lahko v literaturi zasledimo, da naj bi bilo človeštvo sedaj v najtemnejši dobi, imenovani kali yuga, pa Yogananda, v skladu z učenjem svojega učitelja Sri Yukteswarja, ugotavlja, da je človeštvo že prešlo kali yugo, dobo materializma, in se (danes) že približno 300 let nahaja v naslednji dobi, imenovani dwapara yuga, ki traja skupno 2.400 let. V času druge svetovne vojne, tj. pred več kot 60 leti, je Yogananda napovedoval (glej npr. njegovo knjigo The Divine Romance, Self-Realization Fellowship, Los Angeles 1992, str. 62-62), da bo v skladu s to dobo, ki jo je mogoče poimenovati tudi električna doba, vedno bolj prevladovala vibracijska energija, ki bo predirala navidez trdno materijo. Dejal je, da bodo bolezni v vedno večji meri zdravljene s pomočjo žarkov, znanost pa bo zelo napredovala na področju elektrike. Napovedal je, da bomo ljudje vedno bolj potovali po zraku (z letali ipd.), medtem ko bodo vlaki in avtomobili s časom postali bistveno manj uporabni. Ob tem pa je tudi opozoril, da je problem te dobe (dwapara yuge), da bo znanost igrala vlogi dr. Jekylla in g. Hyda, kar pomeni, da bo shizofreno izmenjavala vlogi dobrega in slabega, ustvarjalca in uničevalca, saj človeštvo v tem obdobju še ni na kakšni visoki duhovni in siceršnji razvojni stopnji.

Ne glede na to, kaj si mislimo o teh navedbah, lahko ugotovimo najmanj to, da je človeštvo dejansko prešlo v neko razvojno fazo, v kateri je vedno bolj usmerjeno v energije (»elektriko«). Toliko kot se danes govori o pozitivnih in negativnih in vseh drugih energijah, se ni nikoli v zadnjih tisočletjih. Laserski in drugi žarki so postali del številnih dejavnosti in naprav, zgodba z internetom in vsemi »e-zadevami«, pa le potrjuje dejstvo, da se človeška materialistična miselnost v nekaterih vidikih že počasi (marsikje seveda zelo počasi) razkraja. Pomislimo le na to, kako papir, kot relativno čvrsto materijo, postopno nadomeščamo z elektronskimi oziroma energetsko-svetlobnimi oblikami sporočanja (številna besedila in fotografije objavljamo in si jih izmenjujemo v elektronski obliki).

Iz vsega tega lahko torej razberemo, da nas razvoj usmerja v novo, drugačno dojemanje sveta okoli nas, seveda pa tudi nas samih. Vse tisto, kar je bilo v preteklem obdobju, ki sovpada z navedenim obdobjem kali yuge, dojeto kot bolj ali manj groba materija, se danes na podlagi vseh znanstvenih spoznanj in celo že vsakodnevne prakse dojema vedno bolj kot energija. In kaj smo potem ljudje? Ali kdaj, ko z nekom komunicirate preko telefona ali elektronske pošte, pomislite, da komunicirate zgolj z zvočnimi in svetlobnimi vibracijami, ki jim glede na neko privajenost pripisujete človeško ozadje. In kaj smo mi sami, ko nekomu sporočamo svoje misli, želje, čustva itd. preko interneta? Ali nismo tudi mi pretvorjeni v energijo, v svetlobno vibracijo, ki se na oni strani, pri sogovorniku zabeleži kot določena kombinacija barvnega kontrasta? In ali nismo tudi mi sami le energija, ki je začasno kondenzirana v navidezno trdno materijo (kot jo pač dojemajo naši čuti).

Čeprav se verjetno mnogi tega še ne zavedajo, bo ta naša »električna doba« v naslednjih stoletjih temeljito pretresla tudi naše dojemanje človeka, tj. nas samih. Človek bo vedno bolj dojet kot energetsko bitje, kasneje v naslednjem obdobju (po hindujskem nauku imenovanem treta yuga, ki traja 3.600 let) pa vedno bolj kot mentalno bitje. Če torej danes med seboj še vedno komuniciramo skozi materialno dimenzijo, tj. preko naših čutov, bo ta vrsta komunikacije skozi naslednja stoletja počasi izgubljala na intenzivnosti in pomenu.

Tu moram priznati, da to na nek način osebno težko sprejemam. Kljub zavedanju o neizogibnosti in celo koristnosti takšnega razvoja, sem namreč privajen tega, da se svojih sorodnikov, prijateljev in znancev lahko tudi fizično dotaknem (se z njimi rokujem, jih objamem ipd.) ter da jih neposredno (in ne preko ekrana) gledam v oči in poslušam. Zaenkrat pač čutim tako, da mi noben internet in računalnik ne moreta nadomestiti tistega pomembnega občutka, ki ga imam v takšni neposredni, čutni komunikaciji.

Podobno je z e-demokracijo. Ko bomo npr. poslance volili pretežno ali celo zgolj preko interneta, bomo ljudje zagotovo osiromašeni za to neposredno čutno in simbolno izkušnjo, ki jo omogoča fizični obisk volišča, kjer izpolnimo volilni listič in ga vržemo v volilno skrinjico, vmes pa spregovorimo še par besed s člani volilne komisije ali kakšnim drugim udeležencem volitev. Seveda bi v skladu s povedanim sedaj lahko rekli, da tu sploh ne gre za osiromašenje, pač pa za prehod v neko novo dimenzijo, ki pomeni hkrati tudi korak naprej, v bolj subtilne sfere medčloveškega komuniciranja. To je delno (parcialno) sicer res, ne drži pa to v celoti, kajti tudi tu se nam dogaja shizofrena situacija dr. Jekylla in g. Hyda. Dokler lahko namreč v elektronski obliki prenašamo le del naše osebnostne strukture (npr. le misli, ne pa tudi občutenj; pa tudi misli vedno prenašamo v abstrahirani obliki), toliko časa je takšen prenos invaliden. In podobno je tudi z e-demokracijo, o kateri bom povedal nekaj več prihodnjič (v nadaljevanju te kolumne).

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

No, predsednik vlade je pojasnil, da so ministri, ki so (vsi na isti dan) podali svoje odstopne izjave, delali dobro, le da se je ob njih in ob delu njihovih resorjev s strani politične opozicije in javnosti dvigalo preveč prahu (med drugim so bile napovedane že tudi nekatere interpelacije), zato naj bi bili njihovi odstopi najprimernejši način, da se te motnje odpravijo in tako vladi omogoči, da se mirneje posveti prednostnim nalogam (predvsem prihajajočemu predsedovanju Svetu EU). Predsednik vlade torej te dni v svojih javnih nastopih glede ministrov ni menil, da so ti tako ali drugače odgovorni za kakršnekoli nepravilnosti ali neuspehe, čeprav njihovim odstopom ni ugovarjal.

Takšna retorična telovadba ni v politiki nič novega. Enkrat jo uporabljajo eni, drugič drugi politiki (na oblasti), pri čemer je razlika predvsem v (ne)domiselnosti in stilu. Seveda nihče, ki vsaj malo razmišlja, ne verjame, da so trije ministri, ki so po javni oceni predsednika vlade delali dobro, iz lastne pobude vsi istočasno sami odstopili. Prav tako je jasno, da predsednik vlade ministrov ne bi »zamenjal«, če bi bil z njihovim delom oziroma delom njihovih ministrstev povsem zadovoljen. Od tu dalje pa lahko le uganjujemo, ali so ti ministri odstopili zaradi svoje subjektivne ali objektivne odgovornosti – za karkoli pač že.

No, to aktualno zgodbo uporabljam tu le kot nastavek za splošni razmislek o tem, kaj je objektivna politična odgovornost ministra. Toda to vrsto odgovornosti lahko dodobra razumemo le, če jo obravnavamo v razmerju do subjektivne odgovornosti. In naj poudarim, tu ne obravnavam vprašanje pravne, pač pa politične odgovornosti. To pomeni, da ne gre za odgovornost, ki bi bila vsaj okvirno opredeljena ter kriteriji zanjo vsaj na splošno določeni v kakšnem zapisanem uradnem (formalnem) aktu, kot to velja na pravnem področju. O (objektivni) politični odgovornosti lahko govorimo le na podlagi teorije in prakse, ki sta se doslej razvili v parlamentarnih in drugih demokratičnih sistemih (če se omejimo le na te).

V političnem pogledu je minister na splošno subjektivno politično odgovoren za določena dejanja ali dogodke pod dvema pogojema:
     1) če obstoji med njegovim ravnanjem ali opustitvijo ter nastalo posledico neposredna vzročna zveza;
     2) če je podana njegova krivda za nastanek posledice, kar pomeni, da v takšno dejanje ali opustitev ni bil prisiljen »od zunaj« (s strani drugih subjektov ali zaradi kakšnih izjemnih družbenih ali naravnih dogodkov) in se je (vsaj minimalno) zavedal možnosti nastanka škodljive posledice oziroma je nanjo voljno pristal.

Objektivno pa je minister politično odgovoren za vsako dejanje ali dogodek, ki je posledica ravnanj subjektov, ki jim je neposredno nadrejen (različni uslužbenci ministrstva itd.), v širšem smislu pa je to tudi odgovornost za vsakršno politično ravnanje ali dogodek, ki spada v formalno ali neformalno mrežo subjektov in institucij, ki so del političnega in pravnega področja ministrstva oziroma ministra.

Objektivna odgovornost (nekateri jo imenujejo tudi hierarhična odgovornost) je torej odgovornost za posledico brez neposredne krivde odgovorne osebe (ministra). Še posebej omenjeni širši vidik te odgovornosti je pravzaprav izredno strog do ministra, saj je lahko vzrok za njegovo odgovornost zelo oddaljen od njega (neko nepravilnost lahko npr. zagreši neka dislocirana, manjša enota ministrstva ali celo nek zunanji izvajalec, ki je bil izbran za sodelovanje z ministrstvom).

K temu pa je treba takoj dodati dvoje. Prvič, že v teoriji je mogoče zaslediti nekatere kritike ali odpore do instituta objektivne politične odgovornosti, saj naj bi bil ta krivičen. V skladu s temi pogledi naj bi minister odgovarjal prvenstveno ali izključno le na podlagi svoje subjektivne (krivdne) odgovornosti. Drugič, kljub relativno veliki širini, ki jo lahko zajema objektivna politična odgovornost, se v praksi ni pretirano za bati, da bi ministre zavest in občutek takšne odgovornosti prevzemala zelo pogosto in do te mere, da bi relativno hitro odstopali s položajev. Seveda pa občasno prihaja tudi do tega. V demokracijah z daljšo tradicijo verjetno pogosteje kot v mlajših demokracijah (kamor sodi tudi Slovenija), kjer se demokratični standardi šele postopno oblikujejo in utrjujejo.

Upoštevati je treba tudi, da se subjektivna in objektivna politična odgovornost pogosto prepletata. Včasih je minister za določene napake ali neuspehe deloma neposredno kriv sam, deloma pa so mu jih lahko »zakuhali« njegovi podrejeni, ali pa je do njih prišlo iz nekega drugega vzroka. Kadar pa se že sprašujemo o obstoju in obsegu objektivne politične odgovornosti ministra, takrat je potrebno pri presoji upoštevati predvsem naslednje štiri okoliščine:
     1) kakšna je teža dejanja oziroma dogodka sama po sebi;
     2) kakšna je teža dejanja oziroma dogodka ob upoštevanju celotnega (preteklega) dela ministra ter ministrstva oziroma družbenih sfer, ki neposredno ali posredno sodijo v okvir delovanja ministrstva;
     3) ali je dejanje oziroma dogodek povzročil škodljive posledice (ter kako velika je škoda) ali pa je bilo dejanje samo po sebi napačno, vendar pa ni privedlo do negativnih družbenih posledic;
     4) kolikšna je »oddaljenost« dejanja oziroma dogodka od ministra, tj. ali je škodljiva oziroma nepravilna posledica nastala v institucionalni sferi, na katero lahko minister vpliva zgolj posredno.

V tuji strokovni literaturi glede (objektivne) politične odgovornosti ministrov ni mogoče zaslediti natančnejših predpostavk oziroma pogojev za uveljavljanje takšne odgovornosti, npr. v obliki zahteve po odstopu ministra oziroma po njegovi razrešitvi. Med takšnimi pogoji se zelo na splošno navajajo predvsem trije:
     1) obstajati mora neka napaka;
     2) ta napaka mora biti velika oziroma resna;
     3) politične okoliščine morajo biti takšne, da izrazito ne nasprotujejo zahtevi po odstopu oziroma razrešitvi ministra.

Seveda pa smo v praksi ob vseh takšnih in drugačnih merili vedno znova soočeni z dejstvom, da se politiki lastni odgovornosti, na katero sicer retorično nenehno javno prisegajo, bolj ali manj izogibajo (kakšna svetla izjema le potrjuje pravilo). In to verjetno ne velja le za politike (njih le pogosteje gledamo na televiziji), pač pa za večino ljudi, morda tudi za nas same (?!).

Ali imate občutek, da je večina ljudi zelo samokritična? Ali bi ta ali oni posameznik, če bi postal politik, znal oceniti, da je v nekem trenutku objektivno politično odgovoren za slabo stanje na svojem delovnem oziroma resornem področju? Ali ne bi za to raje krivil svoje predhodnike? In seveda svoje podrejene, ki v takšnih situacijah pogosto »prisilno odstopijo« ali pa so razrešeni, s čimer prevzamejo nase vsaj del krivde nadrejenega političnega funkcionarja?

Vse skupaj torej ni enostavno. Vsekakor se po eni strani objektivni odgovornosti na političnem področju ne gre odreči, po drugi strani pa je treba nenehno izgrajevati in v politično zavest vcepljati merila, po katerih se takšna odgovornost prepoznava in realizira.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Na srečo veliko ljudi ne čuti in ne razmišlja pretirano v tej smeri. Toda vsakdo si na kakšnem področju želi in najde trenutek, ko uživa v moči nad drugimi. Pri tem sploh ni treba, da bi moč s pomočjo sile izrazil (manifestiral) navzven. Pogosto zadostuje že občutek, da bi lahko, če bi hotel, nekomu drugemu ali drugim storil to in ono. Moč ima predsednik vlade nad ministri, direktor ali katerikoli drug šef nad delavci oziroma podrejenimi, šolski učitelj nad učenci, oče in mati nad otroci, starejši otroci nad mlajšimi itd.

Toda življenje pozna tudi številne mešane situacije. Nek visok politik ali direktor podjetja je v službi po svoji moči nadrejen, doma pa je morebiti podrejen ženi ali staršem. Nek učitelj, ki je morda strah in trepet za učence, je morda zunaj šole povsem nebogljen in šibkejši od drugih ljudi. Svetovno znani glasbenik ali športnik, ki lahko »potegne za sabo« milijone oboževalcev, je lahko zelo nebogljen pred sodnikom, ki razsoja v kazenskem postopku zoper njega. V vseh teh in mnogih drugih primerih lahko govorimo tako o psihični kot tudi o fizični (pre)moči in nemoči.

Med številnimi mešanimi situacijami pozna življenje tudi razmerja, kjer »je šibkejši močnejši«. V takšnih primerih je lahko npr. mož fizično močnejši od žene, toda te svoje moči sploh ne more aktivirati, ker je žena psihično močnejša od njega (čeprav bi jo v jezi najraje celo udaril, se v celoti podredi njenim željam). To nam nazorno kaže, da obstajajo različne razsežnosti (dimenzije) moči. Če vzamemo za ponazoritev tri takšne temeljne razsežnosti, lahko poenostavljeno rečemo, da se moč manifestira (1.) na fizični (materialni, grobosnovni) ravni, (2.) na čustveni (emocionalni) ravni ter (3.) na mentalni (umski, idejni) ravni.

In zdaj se vprašajmo, katera raven oziroma razsežnost je (naj)močnejša. Na prvi pogled bi marsikdo odgovoril, da fizična raven, saj je fizična sila (kot izraz moči) najbolj zaznavna in lahko zelo boleča. Tudi za pravo bi lahko rekli, da je najmočnejše takrat, kadar je najbolj podprto s fizično prisilo, ki jo (lahko) izvajajo državni organi nad kršitelji prava. V tem pogledu bi morale biti najmočnejše orožje zoper kršitve prava telesne kazni (mučenja), saj se takšnih ukrepov ljudje praviloma najbolj bojimo.

Toda v resnici ni tako. Poglejmo si to na preprost, vendar nazoren način. Kdo je močnejši: ali tisti, ki grozi ljudem s fizično prisilo, ali tisti, ki ljudi obvlada na čustvenem področju? Ali ni močnejši tisti, ki ljudi pripravi do tega, da se mu čustveno podredijo, da ga imajo radi, ga celo ljubijo? Ali lahko nekoga, ki ga imate radi ali ga celo ljubite prizadenete? Ali se ne bodo ljudje voditelju, do katerega gojijo pozitivna čustva, podrejali ne da bi jih moral on v to fizično prisiljevati? Na drugi strani pa lahko hitro ugotovimo, da je »prepričevanje« ljudi s fizično prisilo relativno kratkega veka, saj jih »prepriča« le na zunaj, heteronomno, ne pa tudi intimno, avtonomno.

Primerjajmo ta dva nivoja s tretjim, mentalnim nivojem. Ali sta fizična sila in čustvo močnejši od (raz)uma, misli? Ali ni tako, da če nekomu vodimo misli, duhá (imamo torej moč nad njegovo miselno in idejno razsežnostjo), vodimo tudi njegova čustva in fizično telo? Če torej voditelj na miselni oziroma širši mentalni ravni ljudi prepriča v smisel in korist nekega ravnanja, je to zagotovo močneje, kot če želi to storiti zgolj s pomočjo čustvene ali fizične moči (sile). Zato lahko tudi utemeljeno rečemo, da svet napreduje v pravo smer, če se razvija k višjim nivojem oziroma razsežnostim. To pa pomeni, da postaja manj grob in bolj subtilen, saj se iz grobe materije preusmerja na energetske nivoje in nato iz slednjih na mentalne.

Toda pozor, ta napredek je zgolj napredek v nivojih – tako, kot da bi se npr. vzpenjali na goro. Nikakor pa to ni nujno tudi napredek, ki bi pomenil zmago dobrega nad zlim (na vseh teh nivojih se namreč še vedno prepletata yin in yang). Zadeva postaja na višjih nivojih celo nevarnejša. Če si namreč prizadevamo k dobremu življenju in ravnanju, potem moramo vedeti, da nam višji nivoji v tem pogledu nastavljajo še večje pasti. Dobro in zlo (če ponovno uporabim to grobo delitev) se manifestirata na vseh treh omenjenih nivojih (razsežnostih), pri čemer ju na fizični ravni prepoznamo lažje kot na čustveni, na slednji pa lažje kot na mentalni. Zla sila deluje prav na mentalni ravni najbolj zvito in močno. Tako je npr. Hitler popeljal nemški narod na pot totalitalitarizma predvsem na emocionalni in mentalni ravni (spomnimo se le nacionalsocialistične propagande), čeprav seveda tudi fizična (pri)sila v tem pogledu nikakor ni bila nepomembna. Po drugi strani pa je npr. Gandhi na podoben način, toda z vrednostno pozitivnimi (dobrimi) ravnanji, popeljal indijsko ljudstvo v politično neodvisnost.

Upoštevaje povedano vidimo, da je moderno pravo naprednejše od predmodernega, saj v bistveno manjši meri kot predmoderno pravo uporablja fizično moč oziroma (pri)silo. Seveda pa temelji moderno pravo – tako kot njegovi sopotniki: moderna politika, ekonomija in drugi – v precejšnji meri na t.i. kognitivni moči oziroma (pri)sili, ki je pač delna manifestacija mentalne moči. Ta pa pomeni, da vpliva moderno pravo na pravne naslovljence s prepričevanjem, lahko tudi rečemo s propagando, ki ljudi prepriča, da verjamejo, da je to pravo kot celota koristno in dobro ter ga zato vsaj pretežno spoštujejo. Pri tem je vsekakor dobro, da je moderno pravo tesno povezano z demokracijo, kar pomeni, da je tudi pravo predmet javne (laične in strokovne) razprave in kritike. To pa nekoliko omili možnost manipulacij, s katerimi želijo politične, gospodarske in druge elite (tudi) preko prava usmerjati družbeno življenje.

Na tem mestu je smiselno poudariti, da je takšna želja po moči, ki je zgolj izraz težnje po obvladovanju drugega, razvojno in vrednostno negativna. Kolikor je pravo ali katerakoli družbena dejavnost sredstvo ali cilj takšne želje posameznikov ali družbenih skupin, je na slabi poti, saj vodi v tiranijo oziroma drugačno nasilno skrajnost, ki pomeni hkrati tudi zanikanje svobodne volje posameznikov.

Pravo torej nikakor ne sme biti oziroma postati golo sredstvo moči, preko katerega se uveljavlja poljubna volja vladajočih posameznikov ali družbenih skupin. Seveda pa tudi ne smemo zaiti v drugo enostranskost ter terjati, da se pravo distancira od družbenih razmerij moči ali celo, da se odreče lastni družbeni moči, kajti pravo je po svoji naravi z močjo nujno oziroma neločljivo povezano. Pravo je na eni strani izraz prevladujoče politične moči oziroma ideologije tistih družbenih skupin, ki ga določajo, pa drugi strani pa se pravo, kot bolj ali manj avtonomna dejavnost, vedno vzpostavlja tudi kot lastna moč. Le-ta se deloma zoperstavlja politiki in njeni ideologiji, ki v neki meri sintetično vključuje tudi moralo, običaje, religijo, itd. Pravo je tako na eni strani oblika, skozi katero se izraža politična moč, na drugi strani pa je hkrati tudi specifična avtonomna moč.

Moč modernega prava se kaže predvsem v tem, da je to pravo bolj kot katerokoli zgodovinsko ali sodobno pravo avtonomno v razmerju do politike in njene ideologije. To je na eni strani posledica dejstva, da je moderno pravo že razvilo svojo avtonomno tradicijo, s čimer se je ostreje, kot to velja za različne nemoderne vrste prava (npr. religiozno, tradicionalno ali totalitarno pravo), ločilo od politične tradicije. Hkrati pa moderno pravo s svojim obširnim in razčlenjenim sklopom pravnih norm in institucij onemogoča takšno koncentracijo oblasti, ki bi lahko pripeljala do avtokratične ali totalitarne vladavine. Ker pa smo – kot je bilo že tolikokrat zapisano – pravo predvsem ljudje, je zelo pomembno, da vsi (in v tem okviru še posebej pravniki) čim prej in močneje dojamemo, da hrepenenje po moči ni in ne more biti smisel življenja in seveda tudi ne prava ter da človek (svoje) moči ne sme zlorabljati.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

V družbenih vedah z močjo praviloma označujemo kompleksno celoto sil(nic), ki se v različnih kombinacijah in jakostih izražajo v obliki (možnosti) podrejanja drugih subjektov ali objektov. V svojem najširšem pomenu je moč sposobnost obvladovanja, podrejanja in usmerjanja vsega, kar se kaže v razliki do nosilca moči. Druga stran moči pa je seveda sposobnost obvladovanja in premagovanja samega sebe – toda ta aspekt moči je v določenem smislu zaobsežen že v prejšnji (temeljni) opredelitvi, kajti pri premagovanju samega sebe človek dejansko premaguje »nekaj drugega«, neko »svojo« (npr. škodljivo) lastnost, ki jo dojema kot oviro, tujek, skratka kot nekaj, kar ni več (zaželeni) del njega.

Posebna značilnost moči je njena potencialnost. Moč kot celota ni manifestna, pač pa je v določeni meri latentna, kot nekakšna nakopičena energija, ki se praviloma aktivira oziroma manifestira le deloma, tj. preko različnih sil(nic), iz katerih je mogoče sklepati na obstoj moči določenega subjekta. Praktično to pomeni, da je mogoče obstoj in jakost (posamezne) sile, ki se kot takšna vedno manifestira navzven, bolj ali manj natančno izmeriti neposredno, medtem ko je mogoče jakost oziroma količino moči meriti le posredno. V družbenih vedah in praksi je tako mogoče nek pravni ali politični pritisk v obliki sile ugotavljati oziroma meriti glede na zunanje učinke te sile v družbenih razmerjih (pri tem seveda meritve ne morejo potekati v smislu matematične oziroma fizikalne izmerljivosti in natančnosti), medtem ko je dejansko politično ali pravno moč nekega subjekta nemogoče izmeriti na takšen način.

V družbenem pogledu se lahko jakost ali obseg moči, ki jo poseduje določena družbena enota ali subjekt meri predvsem po naslednjih metodah (L. Tadić, Nauka o politici, Beograd 1988, str. 84-85):

1. po metodi reputacije se člane določenega družbenega sistema izpraša, kako sami ocenjujejo razmerja moči v tem sistemu glede na lastne izkušnje;

2. po metodi odločanja se ugotavlja, kateri subjekt prevlada v situacijah, v katerih se medsebojno soočajo nasprotni interesi;

3. metoda položaja izhaja iz predpostavke, da je mogoče moč določenega subjekta ugotoviti preko njegovega družbenega statusa in iz njega izvedene stopnje udeleženosti ter iz oblastnih pristojnosti tega subjekta;

4. po metodi virov (»resursov«) sta pokazatelja družbene moči predvsem obseg in sposobnost razpolaganja z različnimi sredstvi za zadovoljevanje potreb (predvsem z ekonomskimi, političnimi in normativnimi sredstvi) ter obseg in sposobnost realiziranja formalnih pristojnosti odločanja.

Ker seveda nobena od navedenih ali drugih metod ne more privesti do tega, da bi se dalo obseg in jakost družbene moči povsem natančno izmeriti in (racionalno) izraziti, je mogoče reči, da temelji sleherna ugotovitev o moči nekega subjekta (posameznika ali neke kolektivne oziroma drugačne družbene enote) v veliki meri na verjetnostni oceni, ta pa predvsem tudi na (psihološkem) občutku ocenjevalca. Kljub temu, da lahko iz razmerij med posameznimi manifestacijami moči (soočanje sile dveh ali več subjektov) ter iz splošnih razmerij nad- oziroma podrejenosti tudi racionalno sklepamo na porazdelitev družbene moči, so takšne racionalne ugotovitve vedno le bolj ali manj »približne« oziroma so močno pogojene z iracionalnimi ocenami oziroma vrednotenji.

Pri tem se je treba še posebej zavedati, da zunanji vidiki družbenih razmerij pogosto ne kažejo ali pa celo prikrivajo dejanska razmerja moči. Poleg tega jakosti oziroma obsega družbene moči določenega subjekta nikoli ni mogoče izmeriti zgolj upoštevaje posamezne relacije, v katerih se ta moč nakazuje, pač pa je treba upoštevati celoto oziroma vsoto vseh relacij, skozi katere se manifestira družbena moč. Vse to velja tudi za moč prava, ki je torej ni mogoče eksaktno izmeriti, vendar pa je pomembno, da je ta moč tolikšna, da omogoča prevlado temeljnih vrednot pravne države povsod tam, kjer bi lahko v nasprotnem primeru moč politike vodila v avtokracijo ali totalitarizem.

Ljudje se pogosto ne zavedamo, da moči ni, če se ji nič oziroma nihče ne upira. To je najbolj neposredno razvidno v primeru sile, kot zunanje in delne manifestacije določene zaokrožene enote moči, kajti kakršnakoli manifestacija sile (pritiska) brez proti-sile, tj. brez odpora oziroma nasprotnega pritiska, ne more imeti narave sile (še takšen silak ne more pokazati moči in sile svojih mišic, če ni nikogar, ki bi se mu upiral). Ker je, kot rečeno, za razliko od sile moč latentna in potencialna, je tudi njen obstoj pogojen z obstojem proti-moči v smislu latentne in potencialne pojavnosti.

Seveda so lahko te ugotovitve na prvi pogled nesmiselne oziroma nelogične, kajti če se móči zoperstavlja enaka moč, potem seveda nobena moč ne more prevladati. Toda pri soočanju različnih (enot) moči gre dejansko za nenehni proces kvalitativnega preoblikovanja in preusmerjanja (izpodrivanja), ki je posledica dinamike pojavnega sveta. Vsaka enota moči je namreč v nenehnem spreminjanju in gibanju. V trenutku, ko se soočita dve enaki enoti moči oziroma sile, je ena od njiju potencialno (v večji meri) v progresiji in druga potencialno (v večji meri) v degresiji. Prva zato izpodrine in preusmeri tok delovanja druge (podobno kot npr. pritisk ladje izpodrine določeno količino vode, katere moč se nato v obliki valov preusmeri v drugo smer), ob tem pa morata biti obe moči v tistem neskončno majhnem trenutku prvega soočenja v svoji jakosti enaki. Že v naslednjem trenutku nato prevlada ena nad drugo (včasih se zgodi, da je »trenutek« soočenja dveh enakovrednih moči »daljši«, zato smo v takšnem primeru začasno soočeni z navidezno pat pozicijo dveh ali več moči), tako kot npr. v kitajski simboliki yang prevlada in izpodrine yin, ali obratno. Pri tem se v procesu medsebojnega spopadanja in izmeničnega izpodrivanja yin in yang nikoli popolnoma ne izničita, pač pa le spreminjata svoj obseg, jakost in zunanjo podobo. Seveda pa so vse te ugotovitve precej poenostavljene. Tako npr. ni določena enota moči nikoli v celoti v progresiji ali v degresiji, prav tako kot se v življenju nikoli ne soočata zgolj dve enoti moči, saj so vse enote moči vpete v proces bolj ali manj tesnega součinkovanja in medsebojnega preobražanja.

Dejstvo, da sta moč ali sila eksistenčno odvisni od ustreznega odpora v smislu nasprotne moči ali sile ima pomembno oziroma odločilno vlogo v človekovi individualni in kolektivni zavesti. Želja oziroma težnja po čim večji (lastni) družbeni moči, ki je eno temeljnih gibal družbenih odnosov, terja namreč od nosilcev moči ne le krepitev te moči v smislu povečanja njenega obsega oziroma (potencialne) jakosti, marveč hkrati tudi zagotovitev takšnega in tolikšnega odpora, ki je navidezno enakovreden tej moči in je potencialno degresiven, kar pomeni, da ga bo (progresivna) moč lahko iz(pod)rinila.

Preprosto rečeno: posameznik ali skupina, ki krepi svojo družbeno moč, mora imeti na drugi strani posameznike ali skupine, ki se bodo tej moči (pasivno ali aktivno) upirali. Tu se najbolj izrazito kaže relativna narava moči. Nosilec družbene moči torej mora imeti nekoga drugega kot nasprotnika. Le-ta je lahko v blažjih oblikah npr. »(so)tekmovalec« ali »drugače misleči«, v radikalnejših oblikah pa postane »sovražnik«. Ob tem je žal spoznanje, da je mogoče le s popolnim vnaprejšnjim izničenjem odpora preprečiti nastanek in krepitev moči nekega subjekta (posameznika, družbene skupine, državne oblasti itd.) za človeka praviloma nedoumljivo oziroma nesprejemljivo, zato se ljudje neželeni moči drugega najpogosteje aktivno ali pasivno zoperstavljamo. Pri tem je treba razumeti, da je tudi pasivni odpor še vedno odpor, ki vodi v takšno ali drugačno konfrontacijo ter v (začasno) prevlado ene moči nad drugo.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Kljub vsemu temu se uničujoči proces ne ustavi. Na svetu je še vedno bistveno premalo ljudi, ki se resnično zavedajo, kakšne rane vsak dan prizadenemo našemu planetu – bolje rečeno naši materi Zemlji – in kako boleče se nam bo to povrnilo v prihodnosti. V želji po vse večjem materialnem blagostanju, kot si ga vedno znova zamišljajo in izmišljajo naši nevedni umi, uničujemo naravo in sami sebe. Ker so podrobnosti tega procesa že splošno znane, naj le rečem, da se po moji oceni ljudje premalo zavedamo pravih vzrokov takšnega svojega ravnanja. Seveda pa moram tudi takoj poudariti, da nikakor ne mislim, da si človek ne bi smel podrejati in prirejati narave, tako tiste, ki jo nekateri še vedno označujejo kot »mrtvo naravo« (plini, kamnine, kovine), kot tiste žive, ki jo sestavljata celotna flora in favna. Človek lahko na določeni stopnji svoje razvojne poti napreduje le s pomočjo narave, zato si jo sme do določene mere tudi podrejati, jo raziskovati in uporabljati. Toda to mero prekorači vselej, kadar naravo prizadene zgolj zaradi svoje objestne zabave (telesnih in drugih užitkov), in še bolj, kadar jo prizadene z namenom škodovati njej ali sočloveku.

Vzrok za to škodljivo ravnanje je naša (človeška) nevednost. Na globlji ravni pomeni nevednost seveda naše nepoznavanje temeljnih vzrokov in značilnosti našega bivanja, toda tu se ne bom spuščal v tako težavno snov. Nevednost, ki jo imam v mislih, je posledica naše vzgoje in izostanka tiste intuicije, ki bi nam prepričljivo prišepnila, da je vse okoli nas živo. Seveda kamen ni živ na isti način, kot to velja za rastlino, žival ali človeka. V kamnu (kamnini) je življenje šele v zametku. Zavest, ki se manifestira v kamnu, miruje, saj se še ni prebudila tako, kot pri drugih navedenih oblikah življenja. Človek v komi nas lahko na nek način spominja na kamen (seveda pa obojega nikakor ne gre enačiti), kajti kljub temu, da je telo negibno in zavest umaknjena, je slednja nekje v neznani globini, vsaj potencialno, prisotna. Skratka, če bi nas že v zgodnjem otroštvu, doma in v šoli, vztrajno učili, da je vse okoli nas živo in da je (vse) življenje treba spoštovati, potem bi bilo na svetu mnogo manj tistih političnih voditeljev, bogatašev in drugih ljudi, ki spodbujajo vojne in neusmiljeno izkoriščanje naravnih bogastev (živali, rastline, voda, nafta, plin, les, različne rude itd.).

Bodimo za hip čisto praktični. Zamislimo si, da so vse kamnine, vse kovine in vsi koščki zemlje vredni našega spoštovanja. Predstavljajte si to čim bolj živo. Bodite v mislih in srcih hvaležni vsakemu od teh elementov, da je, da biva, da tvori naš planet Zemljo, da daje oporo (za rast in gibanje) rastlinam, živalim in ljudem ter da nam polepša svet. Ali lahko, če ste se vživeli v takšno razmišljanje (tistim, ki že tako razmišljajo seveda ta »vaja« ni potrebna), sedaj enako kot prej razbijete ali zavržete kamen? Ali niste sedaj v svojem ravnanju do njega bolj previdni, celo bolj nežni. Ali ga ne držite v rokah z drugačnim občutkom in mislimi? In ali potem ni samo še večje (kot doslej) vaše spoštovanje do rastlin, ki so na razvojni stopnji življenja višje od kamnin? In ko bolj cenite rastline, ali se s tem ne povečuje tudi vaše spoštovanje živalskega in človeškega sveta?

Kot vidite, gre tu – logično gledano – za nekakšen argument a fortiori. Lahko ga uporabite tudi v drugih primerih, npr. na lastnem telesu. Za ponazoritev lahko pomislite, kako pomemben je vaš palec (prst) na roki. O njem verjetno ponavadi kaj dosti ne razmišljate. Pogosto se sploh ne zavedate, kako pridno dela za vas. Poglobite se zdaj vanj, oglejte si ga in ga zavestno občutite. Predstavljajte si, kako bi bilo, če bi ga izgubili. In če ste sedaj ozavestili, kako dragocen je, potem bosta verjetno s tem hkrati bistveno narasli tudi vaši spoštovanje in ljubezen do vašega želodca, ledvic ali srca. Kako dobri in pomembni so za vas šele ti organi. Kaj bi bilo brez njih? In če se boste še nekajkrat podali na pot takšnega razmišljanja in občutenja, se boste mnogo bolj kot doslej zavedli tudi pomena svojega zdravja. Če boste bolj spoštovali posamezne dele svojega telesa in jih zato manj prizadeli z nezdravim načinom življenja (nepravilna prehrana, premalo gibanja, napačno gibanje, premalo spanja, negativno mišljenje in čustva, stres itd.), potem se boste še bistveno bolj (kot doslej) začeli zavedati vrednosti vašega celega telesa; in nato celotnega psihofizičnega ustroja. In začeli boste živeti bolj zdravo, bolj konstruktivno in vrednostno pozitivno. Seveda pa, kot vemo iz vsakodnevne izkušnje, pot do takšnega spoznanja in njegove realizacije ni lahka.

Tudi naša mati Zemlja je živa. Seveda na nek drug način kot človek, zato mnogim ostaja velika skrivnost in uganka. Toda čas je, da najprej sebi in nato vsem našim otrokom čim prej dopovemo, da je živa in da jo moramo nadvse spoštovati in varovati, saj nam omogoča življenje in razvoj. In potem je pač treba kaj narediti zanjo. Od tu naprej se že dolgo veliko ve in govori. Vsaj v našem širšem evropskem, zahodnem in še kakšnem okolju je znano že veliko načinov boja zoper uničevanje Zemlje, narave in nas (ljudi) samih. Toda vse to ni in ne more biti dovolj, če pomena in vseobsežnosti življenja ne ozavestimo globlje v nas samih. Zato se je treba vrniti prav na začetek, h kamnu ali čemu podobnemu.

Ali bomo ljudje uničili naš planet, mati Zemljo? Morda. Z vsemi sedanjimi in bodočimi jedrskimi in drugačnimi vrstami in količinami orožja in drugačnih uničujočih snovi in energij smo tega vsaj teoretično sposobni. Seveda bi bila to za človeštvo popolna katastrofa, kajti naš planet nam daje neizmerne možnosti (samo)razvoja. Toda ljudje smo kot bitja vedno na razpotju med napredovanjem in nazadovanjem, med izgradnjo in uničenjem (že vsak predmet, ki ga vzamete v roko, lahko bodisi koristno uporabite bodisi poškodujete ali uničite). Na širši družbeni ravni je znano, da vsaka civilizacija nekoč propade in tako omogoči nek nov razvoj, morda začetek prihodnje civilizacije. Ali bo naša civilizacija (če sploh točno vemo, kaj je to) nekoč svoj obstoj zaključila s postopnim prehodom v neko novo obliko družbe, ali pa bo, tako kot že mnoge civilizacije poprej, razpadla in izginila v družbeni ali naravni katastrofi? Vsega tega seveda ne moremo vedeti, toda z našim nespoštljivim in celo uničevalnim odnosom do matere zemlje in vseh njenih oblik življenja se zaenkrat usmerjamo proti katastrofi. Kaj s tem počnemo našim otrokom, prihodnjim generacijam, se očitno ne zavedamo dovolj dobro. Če bi se, bi že čez deset minut vsi stali na ulici in demonstrirali, hkrati pa bi že danes začeli spreminjati nekatere naše življenjske navade oziroma razvade.

Ali nam pri vsem tem lahko pomaga tudi pravo? Lahko. Do neke mere celo zelo. Kajti če z zakoni in z drugimi pravodajnimi akti prepovemo te in one oblike uničevanja in onesnaževanja življenja (okolja), potem je to neka pomembna splošna zaveza, formalna »obljuba, ki dela dolg«. Takšen primer je nedavno uveljavljeni protikadilski zakon. Če odmislim nekatere pretirane skrajnosti, ki jih ta zakon prinaša (mislim predvsem na pretirano poniževanje kadilcev), bo njegov dolgoročni učinek zagotovo zmanjšanje onesnaževanja okolja s kajenjem. Ta zakon so sprejeli in podprli tudi številni kadilci – politiki in državljani. In čeprav bo zdaj »prizadel« tudi njih same, ga bodo (včasih tudi »s pomočjo« državnega nadzora in sankcioniranja) pretežno spoštovali, s tem pa se bo še nadalje utrdila »nekadilska« morala oziroma se bodo razvili novi »nekadilski« običaji. Iz tega primera vidimo, da je pravo, kljub vsem svojim pomanjkljivostim, lahko zelo pomemben dejavnik v prizadevanjih za ohranitev življenja. Seveda pa le v družbi, v kateri je družbena zavest za to že dovolj zrela.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Temeljna vprašanja, na katera naj bi volivci dobili odgovore so predvsem:

1. kakšne osebnostne lastnosti ima (bodoči) predsednik države;

2. kakšno je njegovo politično, strokovno in splošno življenjsko znanje ter koliko ima političnih in življenjskih izkušenj;

3. za katere vrednote (ideale, cilje) ter politične, ekonomske, socialne, kulturne in druge družbene usmeritve se bo zavzemal, če bo izvoljen za predsednika.

Toda, ali so to res vprašanja, s katerimi se volivci zavestno soočamo? Ali ne gre zgolj za to, da nam mora biti kandidat enostavno všeč, simpatičen, vreden našega zaupanja ipd.? Seveda tudi za takšno oceno niso dovolj le njegovi nasmeški, lepe fotografije in leporečne fraze. Toda žal postaja v sodobnem političnem marketingu v demokratičnih državah vse to vedno pomembnejše, če ne že kar najpomembnejše.

Sodobni mediji, ki so seveda ključnega pomena za predstavitev kandidatov, so vedno bolj slikoviti, tako v smislu poudarjanja vizualne podobe politikov (razen tam, kjer to seveda ni mogoče – npr. radio), kot tudi v smislu krčenja vsebine predstavitev na kratke utrinke (»flashes«), ki kandidate v naših predstavah dejansko predvsem strnjeno »naslikajo« v tej ali oni »pozi«. Četudi se kandidat morebiti trudi biti avtentičen, tj. takšen kot je, četudi želi natančneje predstaviti svoj svetovni nazor, svoje raznovrstno znanje in izkušnje ter svoje politične usmeritve, ga mediji v svojih dnevnopolitičnih predstavitvah najpogosteje skrčijo (reducirajo, abstrahirajo) na nekaj zanimivih vizualnih predstavitev in delov njegovih izjav, kar vse je seveda izvzeto iz širšega konteksta njegovega delovanja oziroma nastopanja. Če k temu prištejemo še dejstvo, da le redki volivci redno spremljajo večji del poročil in predstavitev kandidatov, potem je jasno, da so neposredne volitve predsednika države nekaj zelo nepopolnega, tako kot je nepopolna demokracija.

Seveda ni vse tako črno, saj imajo še posebej v času volilne kampanje kandidati večkrat tudi možnost daljših nastopov in predstavitev. Toda tudi v teh primerih pogosto ni dovolj časa za zares poglobljeno in široko razpravo.

S povedanim ne želim reči, da je demokratična volilna tekma in izbira slaba, nesmiselna ali absurdna, kajti tudi življenje na splošno ni nič kaj bolj popolno. Kot sem že enkrat pisal, smo pri mnogih stvareh »obsojeni« na poenostavitve, na površinskost, ki pogosto prerašča tudi v površnost. Toda če primerjamo sedanjost s preteklostjo, vidimo, da smo danes marsikje celo bistveno na boljšem.

Če primerjamo demokratične volitve pred sto leti (v kateri od takratnih evropskih demokracij) z volitvami danes, lahko takoj ugotovimo, da smo danes volivci glede informiranosti, transparentnosti in drugih okoliščin volitev v boljšem položaju. Poleg tega se je treba tudi zavedati, da je včasih celo bolje, če nismo preobremenjeni z informacijami, kajti to lahko vodi v (pre)zapleteno premišljanje in ocenjevanje, ki otežkoči našo sposobnost odločanja. Potem cincamo, z mislimi pretirano begamo sem ter tja in se ne znamo dokopati do (prave) odločitve.

V zvezi z volitvami je lahko zato takšna »poenostavitev«, pri kateri je odločitev o predsedniških kandidatih predvsem (tudi) izraz naše intuicije ter moralnega in nenazadnje pravičnostnega občutka, boljša od pretiranega intelektualnega premlevanja vseh možnih vidikov. Vendar pa tudi s tem nikakor ne smemo iti predaleč, kajti intuitivni in občutenjski momenti, ki so nedvomno odločilni pri naši volilni izbiri, so lahko zavajajoči in zmotni, če niso v nas dozoreli na podlagi zadostne količine informacij, predznanja in izkušenj.

Prava pot in umetnost odločanja je torej v združitvi obojega. In pri tem moramo vsaj do neke mere sodelovati vsi akterji – predsedniški kandidati, mediji, strokovnjaki, volivci, politične stranke in druge interesne skupine, ki podpirajo katerega od kandidatov. Pri tem je še posebej zanimivo vprašanje, kako in v kolikšni meri so se predsedniški kandidati sami dolžni »razkriti« javnosti.

Po slovenski ustavi so funkcije predsednika republike pretežno iniciativne, protokolarne in reprezentativne, kar enostavno povedano pomeni, da predsednik države ni tisti, ki odloča o zakonodaji, proračunu in politiki države. To je argument za stališče, da predsedniškim kandidatom pravzaprav ni treba oblikovati svojega političnega programa in ga javnosti predstaviti v predvolilnih nastopih, kajti funkcija predsednika države le-temu ne omogoča, da bi lahko takšen program samostojno uveljavil v političnih in pravnih aktih in seveda še manj samostojno implementiral.

Včasih je zato mogoče slišati mnenje, da (naj) zadostuje, da se predsedniški kandidati javnosti predstavijo predvsem v osebnostnem in splošnem političnem vidiku. Toda takšno stališče je preozko, kajti kljub temu, da predsednik slovenske države ne more neposredno vplivati na politiko vlade, delovanje parlamenta, sodstva itd., lahko o dejavnosti vseh treh vej oblasti javno predstavlja svoja mnenja in pobude ter tako vsaj posredno, s svojo avtoriteto in argumenti, vpliva na javno mnenje, pa tudi na odločitve vlade, parlamenta itd. Poleg tega lahko predsednik republike svoj vpliv na politiko države izvaja tudi preko različnih neformalnih ali formalnih razgovorov in posvetovanj. Vse to vsekakor utemeljuje stališče, da je tudi v predvolilni tekmi primerno in koristno, da kandidat za predsednika države predstavi svoje poglede na aktualna politična oziroma družbeno relevantna vprašanja in probleme.

Za konec naj le še rečem, da je včasih prav boleče gledati nekatere predsedniške kandidate, kako se zaradi nabiranja političnih točk trudijo biti to kar niso. Kako skušajo biti nekateri ljudski in drugi aristokratski, čeprav ne eni ne drugi to niso po svoji naravi. Kako nekateri nastopajo v raznih populističnih medijskih »šovih«, kjer se pretvarjajo, da so ljudski, ali kako nekateri dajejo velike »državniške« izjave, katerih teže se še dobro ne zavedajo. Toda vse to in še marsikaj drugega je pač sestavni del demokratične igre. Od tu dalje je zato marsikaj odvisno predvsem tudi od javnosti, volivcev. Ko se bomo državljani na splošno izobrazbeno in kulturno dvignili na višji nivo, bomo s tem politike samodejno prisilili, da nam sledijo (da se nam prilagodijo, da so nam »všečni« na tem nivoju). Dokler pa se bo povprečni volivec »intelektualno« in emocionalno hranil z rumenim tiskom in podobnimi neumnostmi, toliko časa se bodo še posebej v predvolilnih spopadih tudi politiki spuščali na ta nivo (četudi se bodo pri tem mnogi ali vsaj nekateri le pretvarjali).

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Osebno sem prepričan, da nobena šola ne more biti uspešna, če ne zahteva tudi določenih izpitov, tj. obveznega in ocenjevanega preverjanja znanja. Ne govorim le o šoli v institucionalnem smislu, kot so npr. osnovna, srednja ali visoka šola, avtošola, šola prve pomoči, starševska šola, tečaj jezika itd., pač pa tudi o vseh drugih življenjskih šolah. Že samo življenje nas povsod tam, kjer se nečesa učimo, postavlja pred preizkuse znanja, tj. pred takšne ali drugačne izpite. Te si včasih naložimo sami (npr. preizkusimo delovanje omare, ki smo jo sestavili), drugič nam jih naloži nekdo drug (npr. prijatelji pridejo »preveriti«, ali res znamo skuhati neko jed) ali pa nam jih naloži narava (ko si opečemo prst, je na preizkušnji naše znanje prve pomoči oziroma samozdravljenja).

Izpiti se torej ne dogajajo le v šolah, kjer učitelji naše znanje ovrednotijo z ocenami, pač tudi v našem vsakodnevnem življenju. Ali nismo na nekem posebnem izpitu, kadar nadrejeni od nas pričakuje kakovostno ekspertno mnenje ali originalno poslovno idejo? Ali nismo na izpitu, ko nas otroci preizkušajo v našem znanju in potrpljenju? Ali nismo na izpitu, ko se moramo odzvati na neprimeren odnos drugih oseb do nas? Ali nismo na izpitu, ko se lačni in žejni znajdemo pred (pre)veliko količino hrane? In če vse to postavim v širšo eksistenčno in nekoliko dramatično luč, smo vsekakor vsi ljudje nekoč na izpitu glede našega odnosa do lastne in tuje minljivosti, tj. do smrti.

Zakaj govorim vse to? Zato, da čim bolj nazorno pokažem, da so izpiti nujni in koristni spremljevalci našega življenja. Ravno zato se jim nikakor ne smemo odreči tudi v šolah, tj. tam, kjer jih nekoliko bolj »umetno« postavljamo v okviru takšnih ali drugačnih učnih načrtov. Ljudje kot takšni na (do)sedanji stopnji razvoja še zdaleč nismo dovolj zreli, ozaveščeni in nenazadnje samonadzorovani (disciplinirani), da bi si lahko privoščili (institucionalno) šolanje brez obveznega in ocenjevanega preverjanja znanja. Predstavljajte si, da npr. celo leto obiskujete pouk v gimnaziji ali na pravni fakulteti, pri čemer nimate nobenih izpitov. Ali bi se (na)učili toliko kot v primeru, če izpiti so? Izkušnja nas vsekakor uči, da ne. Seveda je vedno možna kakšna izjema, toda tudi v tem primeru velja, da izjema le potrjuje pravilo.

Nekdo, ki npr. študira pravo, bi sicer lahko celo leto pridno hodil na predavanja, tam celo razpravljal, morebiti tudi prebiral učbenik in drugo literaturo, toda če na koncu ne bi imel izpita, bi se s tem prikrajšal za tisti psihofizični napor, ki dela razliko med vsemi, ki so kadarkoli študirali na ta način in onimi, ki se v življenju izobražujejo zgolj s priložnostnim branjem, obiskovanjem različnih seminarjev, srečanj in podobnim (seveda to govorim ob vsem spoštovanju obojih).

Zakaj je ta primerjava pomembna? Predvsem zato, ker danes obilica dostopne literature, internet, televizija, radio, časopisi, razna srečanja, delavnice itd. na najrazličnejših področjih (od kuhanja in urejanja vrta, preko prava, fizike in medicine, do športa, zabave in duhovnosti) omogočajo samoizobraževanje. In to je dobro, celo zelo dobro, kajti še nikoli v zgodovini toliko ljudi kot danes ni imelo toliko možnosti, da se na ta način uči o tako različnih stvareh, med katerimi so bile nekatere v preteklosti ljudem bodisi namenoma ali pa zgolj zaradi odsotnosti znanja (npr. nepismenost) in primernih sredstev (npr. mediji) nedostopne. Toda prav samoizobraževanje nosi v sebi tudi veliko nevarnost, kajti ljudje do sebe pri učenju praviloma nismo tako zahtevni, kot so do nas zahtevni učitelji v raznih institucionaliziranih šolah. Kar pomislite, koliko biologije, kemije, fizike, matematike, zgodovine, zemljepisa in slovenščine bi se resnično naučili, če nas k temu s preverjanjem znanja ne bi »silili« učitelji in šolski sistem. Pri samoizobraževanju se zato pogosto zgodi, da ljudje prehitro mislimo, da smo nekaj dovolj dobro razumeli, obvladali ipd., čeprav temu ni tako. Še posebej to velja v primerih, ko razni avtorji oziroma »učitelji« v svojih knjigah ali predavanjih predstavijo neka področja na poenostavljen (»priročniški«) način in nas na ta način namenoma ali nenamenoma zavedejo.

Prej omenjena razlika med učenci, ki študirajo v šolah in tam opravljajo izpite, ter onimi, ki se samoizobražujejo, ne da bi njihovo znanje nekdo preverjal na organiziranih izpitih, je ta, da tisti dodatni napor, ki so mu obvezno podvrženi prvi, prinese vsaj dve pomembni stvari: prvič, neke dodatne delovne navade oziroma delovno disciplino (to npr. še posebej razume študent, ki mora pred izpitnim rokom ure in ure metodološko organizirano študirati in se prilagoditi zahtevam izpita); drugič, višjo stopnjo utrditve in poglobljenosti znanja (če namreč učno snov zaradi »strahu« pred padcem na izpitu metodološko ustrezno večkrat ponovimo in premislimo, jo s tem tudi močneje in dlje pomnimo ter jo vsebinsko poglobimo – Repetitio est mater studiorum).

Vse to sicer še ni jamstvo, da bo študent na koncu študija zanesljivo dobro usposobljen za delo na svojem področju, kajti njegovo znanje in spretnost sta tudi stvar nadarjenosti in drugih osebnostnih lastnosti (na področju prava in na marsikaterem drugem področju so denimo še posebej pomembne vrednostne in nazorske lastnosti študenta), toda stopnja verjetnosti glede (vsaj) zadostne usposobljenosti je tu višja kot pri študentu, ki se samoizobražuje. Seveda lahko nekdo, ki se samoizobražuje, zaradi svoje nadarjenosti in drugih osebnostnih lastnosti dejansko doseže tudi višjo stopnjo znanja od nekega študenta s fakultete, toda takšni primeri le sodijo med izjeme.

Izpiti torej da, toda kakšni? No, na to zahtevno vprašanje seveda tu ne morem podati enoznačnega odgovora. Naj nanizam le nekaj misli. Najprej menim, da mora biti izpit dovolj (ne pa prekomerno) zahteven. Študentu mora omogočiti (in ga tudi »prisiliti«), da se snov dobro nauči. Spomnite se, kateri izpiti so vam ostali v spominu kot »pomembni«, »ključni«, »vredni« ipd. Na katere izpite, ki ste jih nekoč opravili, ste ponosni? Ali so to tisti izpiti, ki ste jih opravili z lahkoto, brez pravega študijskega napora, morebiti celo s »plonkanjem« ali drugačno prevaro? Ali pa so to izpiti, kjer ste imeli do učitelja in predmeta nekakšno »strahospoštovanje« (v pozitivnem pomenu besede) in kjer ste v študij vložili veliko energije in na koncu imeli tudi utemeljen občutek, da ste se marsikaj naučili? Ta vprašanja so verjetno bolj kot ne retorična, pri čemer pa naj poudarim, da z vsem navedenim nikakor ne zagovarjam kakršnegakoli zastraševanja študentov na izpitih ali pa pretiranega zviševanja izpitnih meril.

Izpit mora biti tudi takšen, da pomeni iskanje znanja in ne neznanja – tej standardni frazi se pač tu ne morem izogniti. Vendar pa to ne sme pomeniti, da se mora npr. profesor truditi ignorirati študentovo neznanje in ga spraševati toliko časa, dokler ta ne pokaže vsaj malo znanja. Izpit mora biti v tem pogledu uravnotežen. Prav tako izpit nikoli ne sme biti sredstvo za kakršnokoli uveljavljanje osebnostne (egocentrične) nadvlade učitelja nad učencem. Šola sicer ne sme delovati po demokratičnem principu (ker bi to v končni instanci pomenilo, da bi učitelji tekmovali v všečnosti učencem, naučili pa bi jih bore malo), kajti nadrejenost in avtoriteta učitelja sta ključni prvini šolskega učenja. Toda navedeni dve (in druge) lastnosti ne smeta nikoli voditi bodisi v preveliko odtujenost učitelja ali pa v psihično ali fizično nasilje učitelja nad učenci.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Dnevi pred tem dogodkom so bili v političnih, intelektualnih in mnogih drugih okoljih napeti, polni pričakovanja. Vedeli smo, da bo prišlo do odločilnega koraka, toda v zraku je že bilo nekaj zloveščega, mračnega – napovedovala se je možnost vojne. Kljub temu je takratna Skupščina Republike Slovenije, ki je bila dobro leto pred tem konstituirana na prvih demokratičnih volitvah, svoje delo opravljala po že uhojeni poti. Vzpostavitev državne suverenosti je bila zasnovana kot ustavno in ne zgolj politično dejanje. Takrat bi npr. skupščina lahko sprejela zgolj politično deklaracijo o neodvisnosti in tako urbi et orbi Slovenijo razglasila za novonastalo (suvereno) državo. Toda takratna politična elita se je pod taktirko dr. Franceta Bučarja, predsednika skupščine, tudi v tem primeru odločila za ustavnorevizijski postopek. Tako kot v nekaj primerih pred tem, ko je z amandmaji k slovenski republiški ustavi skupščina postopno (o)krepila položaj Slovenije znotraj takratne jugoslovanske federacije.

Zakaj je to zanimivo ali pomembno? Zato, ker bi lahko na svoji poti v osamosvojitev Slovenija sprejemala takšne prelomne odločitve tudi na enostavnejši, lažji in hitrejši način. Vendar se je temu, večkrat tudi po žgočih polemikah (npr. v primeru pravne ureditve organizacije plebiscita), premišljeno odrekla. Tako je npr. skupščina na dan osamosvojitve sprejela tudi Deklaracijo ob neodvisnosti, s katero je strnjeno pojasnila razloge za slovensko osamosvojitev, njeno izvedbo ter temeljne usmeritve delovanja Slovenije kot države. Toda ta politični dokument je imel »postransko« vlogo, kajti odločilen je bil sprejem Temeljne ustavne listine (in ob njej sprejem sveznja t.i. osamosvojitvenih zakonov), ki jo je skupščina sprejela po ustavnorevizijskem postopku, z dvotretjinsko večino vseh delegatov (poslancev). Če ob tem upoštevamo, da je Slovenija dobre pol leta zatem, tj. 23. decembra 1991 po istem postopku sprejela še Ustavo Republike Slovenije, potem lahko ugotovimo, da je bila pot v samostojno in demokratično Slovenijo resnično tlakovana s pravom. Že takrat je torej Slovenija dokazala, da na najvišji ravni želi in zmore biti pravna država.

V čem je bila premišljenost takšnega ravnanja? Najprej in predvsem v tem, da se je na takšen način na vsakem koraku k samostojnosti zagotavljala visoka stopnja političnega soglasja. To je vsaki odločitvi skupščine ter takratnega izvršnega sveta in predsedstva Republike Slovenije zagotavljalo visoko stopnjo legitimnosti. Zadnja leta smo v politiki in javnosti priča nenehnim očitkom v zvezi s preteklostjo, tako tisto, ki sega še v čas druge svetovne vojne ter komunistične vladavine, kot tisto, ki sega nazaj le nekaj let, mesecev ali tednov. Nikoli pa kakšni resnejši očitki niso namenjeni temeljnim ustavnopravnim aktom, s katerimi smo si Slovenci uspeli izboriti državo. Slednjega smo lahko zares veseli, kajti ustanovitev države je z današnje retrospektive skorajda edina stvar, ki nas je Slovence resnično povezala in poenotila. Vse ostalo, vključno s polemikami glede letošnje proslave dneva državnosti, katerih povod je bila odsotnost sedanjega in bivšega predsednika države, pa sodi v že znano kategorijo slovenske politične in kulturne nezrelosti.

In v čem je še dodatni pravni pomen omenjenih osamosvojitvenih aktov? Slovenija se je z njimi tudi mednarodno uveljavila kot država, vredna zaupanja. Seveda je šlo pri tem le za prve velike korake v to smer, pa vendar. Če smo se želeli uvrstiti med moderne demokratične države, potem smo morali zavestno že ob ustanavljanju države velik pomen nameniti tudi pravu. Zakaj? Zato, ker je pravna država v (pretežno zahodnem oziroma zahodnjaškem) demokratičnem svetu zelo cenjena dobrina. No, pri tem ne smemo biti naivni. Ne gre kar za nekakšno čisto srčno ljubezen do prava, pač pa predvsem (ne pa tudi izključno) za »računico«. Koncept pravne države je namreč ideološko usklajen (komplementaren) z nekaterimi temeljnimi vrednotami sodobnega zahodnega tipa demokracije, kot so npr. »svetost« zasebne lastnine, tržno gospodarstvo, delitev oblasti, politična pluralnost, formalna enakost itd. V tem okviru je še posebej pomembno, da pravna država med drugim zagotavlja pravno varnost, tj. predvidljivost in zanesljivost prava oziroma zaupanje v pravo, saj je to ključnega pomena predvsem za ekonomijo (za mednarodno trgovino, tuja vlaganja itd.).

Po eni strani je res, da je mogoče marsikdaj utemeljeno podvomiti v iskrenost zahodnih (vele)sil, ko te npr. članstvo manjših držav v EU, Natu ali kakšni drugi mednarodni integraciji pogojujejo s zagotavljanjem varstva človekovih pravic, pri kakšnih večjih državah (npr. Rusija, Kitajska, ZDA) pa so pripravljene spregledati ali tolerirati marsikatero takšno kršitev. Toda po drugi strani pravna država, seveda vključno s človekovimi pravicami, v zahodnih državah še zdavnaj ni zgolj retorični politični okrasek, pač pa resnična potreba demokratične družbe. Zato je bilo za Slovenijo tako pomembno, da je na tem področju ob osamosvojitvi naredila ne le – če smem uporabiti prispodobo – »osnovno šolo«, pač pa že kar »maturo«.

Takšen zrelostni izpit je bil takrat mogoč tudi zato, ker se je Slovenija že nekaj let pred osamosvojitvijo podala na pot postopnega uveljavljanja pravne države. Z vključitvijo v EU lahko – ponovno v prispodobi – rečemo, da je Slovenija na pravnem področju tudi »diplomirala«, da pa je sedaj v dobi težavnega »pripravništva«, ki naj bi jo postopno le dvignilo na višjo pravno raven. Toda sedaj je uveljavljanje kakovostne pravne ureditve in pravne kulture na nek način celo težje, kot pa je bilo sprejemanje Temeljne ustavne listine in Ustave Republike Slovenije. Takrat je bila namreč zavest političnih in pravnih elit o odgovornosti njihovih ravnanj mnogo večja, kot pa je sedaj. Hišo smo zgradili, sedaj pa se v njej (spet) na veliko prepiramo o tem in onem. Tako pač to gre. Le da smo Slovenci za te stvari žal še posebej nadarjeni.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Vlada je navedeno preimenovanje sprejela na svoji seji 7. junija in to s sklepom. O tako pomembnem vprašanju, kot je preimenovanje največjega državnega letališča je torej odločila s pravnim aktom, ki zaseda relativno nizek rang v hierarhiji pravnih aktov. No, naj takoj dodam, da v tem ni prav nič pravno nepravilnega, kajti poimenovanja slovenskih letališč pač že ureja sklep vlade, ki ga je bilo treba v tem pogledu le deloma dopolniti oziroma spremeniti. V pravnem pogledu tu torej ni kakšne posebne zgodbe. Vprašamo se kvečjemu lahko, ali ne bi bilo poimenovanja tako pomembnih objektov, kot so državna letališča, primerneje urejati z zakonom, ki ga pač sprejme predstavniški organ (Državni zbor), toda glede na dejstvo, da ima Državni zbor, upoštevaje primerljive parlamentarne sisteme, že tako ali tako veliko pristojnosti, morebiti res ni napačno, če za takšne »manj pomembne« zadeve v celoti skrbi Vlada.

Tako nekako bi lahko razmišljali na pravni način. Povsem drugače pa je seveda v političnem in občečloveškem (nenazadnje tudi v intelektualnem) pogledu, kjer se v zvezi z navedenim preimenovanjem zastavlja kar nekaj vprašanj. In ta potem spet vodijo nazaj k pravu, kajti možnost spreminjanja naziva letališča ostaja seveda odprta (tj. pravno mogoča) tudi v prihodnje. Ali bodo ta in naslednje vlade kar na takšen enostaven način spreminjala imena najpomembnejših nacionalnih objektov? Ali ni v demokraciji tako, da se o pomembnih odločitvah, četudi glede njih morebiti (že) obstaja soglasje v ožjih vladnih (koalicijskih) krogih, spodobi opraviti širšo javno razpravo. Naj kar direktno povem, da sem kot državljan neprijetno presenečen, da sem bil tu s sodržavljani postavljen pred izvršeno dejstvo. To sicer lahko razumem (o tem v nadaljevanju). Ne morem pa tega odobravati. Želel bi si imeti vsaj možnost, da se o tem predhodno javno izrazim, da bi bila o zadevi izpeljana kakšna širša javna razprava ter izvedena kakšna verodostojna anketa ipd. Seveda bi potem o tem še vedno odločila vlada, toda imel bi vsaj občutek, da nas je državljane vzela resno, da je slišala javno mnenje, nato pa ocenila, tako kot misli, da je najbolje.

Da ne bo pomote. Če pravkar govorim osebno, želim s tem le ponazoriti položaj mnogih državljanov, ki pač nimajo prilike svojih misli objaviti, tako kot jaz, razmišljajo pa podobno. Pa sploh ne (vsaj ne nujno) kakorkoli proti Jožetu Pučniku (tudi o tem na kratko v nadaljevanju), pač pa zoper takšen postopek oziroma način sprejetja navedene odločitve. In tu postane seveda zadeva nadvse objektivizirana, kajti gre za vprašanje demokracije in legitimnosti oblastnega odločanja. Vlada ima namreč v takšnih »občutljivih« primerih na voljo dve temeljni možnosti. Prvič, če meni, da je takšno preimenovanje nujno, ob tem pa ocenjuje, da bi javna razprava lahko vnesla razdor med ljudi in ne prinesla dovolj poenotenih stališč, potem se lahko odloči (kot se je v konkretnem primeru), da »pravo odločitev« sprejme kar sama, nato pa »pusti času čas«, da se ljudje pač navadijo na novo ime. In v življenju je najpogosteje res tako, da se ljudje sčasoma ne navadimo le na kaj takega, pač pa še na marsikaj mnogo bolj nenavadnega ali hudega. Takšen način sprejemanja (pre)imenovanj je seveda najbolj tipičen za nedemokratične sisteme (spomnimo se samo naše prejšnje države, Tita, Kardelja, Kidriča itd.), toda do neke mere je legitimen tudi v demokratičnih sistemih, saj je vladna odločitev vsaj pretežno izraz volje koalicijske večine, ki črpa svojo legitimnost iz demokratičnih volitev. Drugič, vlada lahko v takšnih »občutljivih« primerih (pre)imenovanj najprej prisluhne demosu, morda še posebej tudi intelektualnim oziroma kulturnim elitam, nato pa se ravna po volji večine ali pa to voljo vsaj na nek dostojen način upošteva pri lastnem razmisleku.

Kot sem že rekel, vladni pristop lahko razumem, čeprav ga ne odobravam. Vlada se verjetno zaveda, da ime Jožeta Pučnika med državljani ni na splošno le sinonim za zaslužnega borca za demokratizacijo in osamosvojitev Slovenije. Nekateri ali morebiti celo mnogi (?) (vidite, saj tega sploh zanesljivo ne vemo!) ob imenu Jožeta Pučnika morebiti nimajo zgolj pozitivnih asociacij, ali pa sploh stežka sprejemajo kakršnokoli preimenovanje v naši kolektivni zavesti že zelo usidranega imena »Brnik«. Vlada verjetno zato meni, da mora državljanom pač tudi malo vsiliti »pravo stvar«, čas pa bo nato prinesel spoznanje, da je ravnala prav. Takšen pristop, kot rečeno, ni nič novega ali posebnega, žal pa ni kaj dosti demokratičen.

Sedaj pa se vprašajmo, ali lahko neka prihodnja vlada, v neki politično bistveno drugačni sestavi, ime letališča Jože Pučnik ponovno preimenuje. Seveda lahko. Tako v pravnem kot političnem pogledu. Ali bi bilo to dobro? Seveda ne. Ali lahko potem spet neka prihodnja vlada letališču vrne ime Jožeta Pučnika (ali pa mu čez nekaj desetletij podeli npr. ime Janeza Drnovška, Janeza Janše ali Milana Kučana)? Seveda lahko. Jasno je, da obstojijo številni argumenti zoper takšen (za ponazoritev namišljeni) razvoj dogodkov. Toda kdo nam lahko jamči, da ob perpetuiranju tiste znane slovenske mentalitete, ki nenehno reformira in na novo odkriva in postavlja svet, ne bomo nekoč soočeni tudi s takimi dilemami.

Ob vsem tem se postavlja seveda še zelo osebno, pietetno in občečloveško vprašanje: ali je ime Jožeta Pučnika res primerno za poimenovanje letališča? Osebno menim, da ne. Bil je intelektualec, pogumen mož, borec za demokracijo in samostojno Slovenijo – če navedem le nekatere njegove pozitivne lastnosti, ki jih poznam tako »od daleč«, iz člankov in knjig, torej le posredno (osebno sem dr. Pučnika tu in tam od blizu le videl in slišal, nisem pa ga osebno poznal). Osebno menim, da bi bilo primerno po njemu poimenovati kakšno pomembnejšo knjižnico, šolo ali kakšno podobno kulturno ali znanstveno ustanovo, ne pa letališče. Slednje bi lahko npr. poimenovali po kakšnem legendarnem slovenskem letalcu. Seveda pa tako mislim jaz. In kako mislite vi? Ali se vam zdi sploh pomembno, da o tem kaj mislite, ali da bi bili o tem morebiti povprašani oziroma imeli vsaj možnost, da se izrečete? (Tudi v primeru, če morebiti z vlado povsem soglašate?)

Čeprav preimenovanja našega osrednjega državnega letališča nikakor ne gre dramatizirati, naj za konec vseeno le rečem, da v tem dejanju vidim neko simptomatiko, ki je neposredno povezana z vprašanjem percepcije demokracije v Sloveniji. No, »anketa«, ki je v tem primeru izostala pred preimenovanjem, bo sedaj pač vsaj v nekem manjšem obsegu potekala tudi v predvolilnem dogajanju prihodnje leto. Toda, ali bo res? Ali se bomo takrat tega sploh še spomnili? Ali ne bomo takrat že vsi povsem privajeni na novo ime in morebiti z njim tudi povsem zadovoljni? …

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Zgodovinarji nas včasih opozorijo, da je zgodovina kot nekakšna samopostrežna trgovina, iz katere vsakdo vzame, to kar mu ugaja. V tem je mnogo resnice, ki pa je seveda le odraz dejstva, da ljudje pač na celotno življenje in tako tudi na zgodovino gledamo subjektivno. Temu se enostavno ne da izogniti. Toda težava je tudi »na oni strani«, tj. pri »samopostrežni prodajalni«. Večino zgodovinskih dejstev in interpretacij nam namreč posredujejo učitelji v šolah, avtorji knjig, drugih publikacij ter različnih filmskih in drugih predstav, mediji, internet in seveda nenazadnje naši prijatelji, znanci in sorodniki. Vsi ti gradijo okoli nas bolj ali manj (ne)resnično podobo tega, kar štejemo za zgodovino. In mi nato s teh zelo luknjičastih in trhlih »samopostrežnih polic« izbiramo ponujeno(!) »blago« in ga primerjamo z blagom drugih, se nad njim veselimo, žalostimo, jezimo ipd.

Če smo natančni, je vse, kar ni (več) sedaj ali jutri, že zgodovina. Tako so npr. zgodovina že tudi zgornje vrstice, pa tudi te, ki sem jih pravkar zapisal in ste jih vi pravkar prebrali. Zgodovina torej niso le stari Egipčani, Grki in Rimljani, Napoleon, Hitler, Churchill, Gandhi in Tito, prejšnja slovenska vlada ipd. Zgodovina smo tudi mi sami. Vse, kar smo, je ta hip »celotni izkupiček« naše zgodovine. Pa če je ta za druge ali za nas lepa ali grda. In to našo zgodovino so poleg nas soustvarili naši starši, dedje in babice, pradedje in prababice itd. Soustvarili so jo tudi vsi drugi sorodniki, znanci, prijatelji… - pač vsi tisti, ki so se kakorkoli dotaknili našega življenja.

Ali je npr. Napoleon del moje in vaše zgodovine? Zagotovo, razen če ga niste v šoli popolnoma »prešpricali« (kar je vsaj v Evropi zelo težko). Še zdaj ga nosite v svoji glavi, o njem ste sposobni povedati vsaj nekaj stavkov ali pa morda napisati že kar članek ali knjigo. Ali je to prav ali ne, je seveda veliko vprašanje. Ali morda ne bi bilo bolje, da bi namesto Napoleona ta prostor v naših glavah zavzel nekdo drug, npr. Patanjali. Kdo? Ga morda (vsi) ne poznate? To je to, o tem govorim. Če bi bil npr. večji del (v) vas Patanjali in Napoleona sploh ne bi poznali, bi bili v tem obsegu drugačni. Ali si predstavljate, da ne bi nikoli slišali za Hitlerja, Stalina in druge diktatorje in totalitarne režime in njihova grozodejstva? Kako bi to vplivalo na vašo osebnost. Ali bi si znali vsaj predstavljati genocid in kaj podobnega? Ali bi sploh lahko verjeli, da je ta naša evropska civilizacija, ki ji sami pripisujemo relativno visoke civilizacijske atribute, še v prejšnjem stoletju (ko si teh atributov Evropa ni pripisovala v nič manjši meri) sprožila dve svetovni vojni. Ali bi si lahko predstavljali, da so tako Nemci kot Srbi in Hrvati, seveda pa tudi Slovenci in verjetno tudi kar vsi ostali evropski narodi (še vedno) sposobni zverinsko mučiti soljudi, jih poniževati in se skratka obnašati hujše od zveri?

No, po drugi strani imajo za nas enak pomen vsi vrednostno in razvojno pozitivni vidiki (naše) zgodovine, ki jih tvorijo vsa dobra, človečna (humana) in poštena dejanja mnogih znanih in neznanih posameznikov, od Gandhija in matere Tereze pa do tega ali onega »anonimnega« človeka, nekje v mestu ali na podeželju, ki je nesebičen in pomaga drugim. Naj ponovim, vsi ti ljudje in dogodki iz preteklosti, ki so del nas, bodisi biološko (v genetsko-dednem smislu) bodisi psihološko (v smislu, da so del naše zavesti, podzavesti ali nezavednega) so del nas oziroma smo tudi mi del njih. In v tem je ta veličastna vsesplošna povezanost in soodvisnost človeštva in seveda tudi živalskega, rastlinskega in nasploh vsega živega sveta in življenja. In kaj se lahko iz tega naučimo?

Najprej moram seveda reči, da marsikaj. Toda ker pač o vsem ne znam in ne morem govoriti, naj tu opozorim le na eno stvar. Za vse kar smo, moramo biti hvaležni vsem in vsemu, kar tvori našo zgodovino. No, če morda nočete biti hvaležni, potem naj bo tako – to je pač svobodna izbira vsakega posameznika. Če ima pač nekdo katastrofalno samopodobo, potem se seveda s temi mojimi mislimi ne bo mogel uglasiti, saj si bo mislil, da mu je (njegova) zgodovina prinesla le nesrečo. Toda večinoma smo ljudje le takšni, da pravzaprav o sebi ne mislimo zelo slabo. Zavedamo se (nekaterih) svojih napak, toda zaradi njih se še nimamo kar na splošno za neumne, nerodne ali kaj podobnega. Tudi krivca za naše nesreče pogosto (in seveda zmotno) iščemo in »najdemo« izven sebe. In če torej imamo kolikor toliko dobro samopodobo, bodimo za njo hvaležni vsem, ki so v naši skupni preteklosti prispevali k njej. Drznil si bom reči še več. Tudi če imamo slabo samopodobo, če smo nesrečni, razočarani ipd. – tudi tedaj bi morali biti za to hvaležni vsem, ki so del naše zgodovine. Kajti čeprav nas je ta v tem trenutku pripeljala v nesrečno stanje, nam je s tem hkrati ponudila razvojno pomemben izziv, saj nas ta naša nesreča sili (in nam na ta način pomaga), da se naučimo narediti korak naprej, proti naši lastni sreči. Kdaj pa smo se sposobni zares pozitivno prenoviti, postati dobri in nesebični, če ne takrat, ko sami v sebi najbolj občutimo, kaj je bolečina, razočaranje, zlo ipd. In kot mi je nekoč razložila neka gospa, moja dobra prijateljica, je vsak UDAR, hkrati tudi DAR – torej: (U)DAR.

Kaj želim zares povedati. Predvsem to, da se moramo ne le naučiti biti hvaležni, pač pa tudi spoštovati svojo oziroma našo (skupno) zgodovino. Zakaj npr. sveto pismo uči, da je treba spoštovati očeta in mater? Razlogov je več, toda eden izmed njih je zagotovo tudi ta, da nas brez njiju tu in zdaj sploh ne bi bilo. Sploh nam ne bi bila dana možnost učenja, napredovanja in ubiranja poti proti samorealizaciji, tako skozi veselje kot skozi bolečino. In bilo bi npr. lepo, če bi takšne misli oziroma spoznanja prevevale tudi naše politike. Potem bi npr. našo daljno in polpreteklo zgodovino začeli vsi skupaj spoštovati, jo dojemati predvsem kot nauk, kot koristno, četudi v mnogih vidikih boleče sporočilo vsem nam in našim zanamcem. Potem bi končno tudi dojeli, da moramo znati (bolj) ceniti to, da smo vsi skupaj postavljeni v ta svet kot sodobniki z mnogo skupne zgodovine in »usojenosti«. To ne pomeni, da bi potem kar naenkrat vsi živeli v slogi, kajti medsebojni človeški nesporazumi in spori so nujni del našega dialektičnega (samo)razvoja. Toda ti spori bi bili mnogo manj zagrenjeni, v njih bi bilo mnogo manj sovraštva, zavisti in podobnih negativnih občutij. Potem bi tudi slovenska politika nekako končno začela »dihati« in se vzpenjati na višji nivo politične kulture. Zaenkrat še vedno (prepogosto) diha sunkovito, v krčih, nesproščeno…

In kako je s pravom. Zdi se mi, da se v Sloveniji pravniki zaenkrat vsaj nekoliko bolje kot politiki soočamo s svojo, tj. s pravno zgodovino. Pravno državo vedno bolj konsenzualno dojemamo kot pozitiven izraz zgodovinske izkušnje, kot pomemben nauk in vrednoto, ki pomaga zagotavljati ustrezno ravnotežje med svobodo posameznikov (človekovimi pravicami) ter oblastjo (državnim interesom). Toda tudi pravo in pravna država sta prepletena s politiko. In tam, kjer se pravniki preveč prepustijo politiki, niso nič bolj modri od politikov, nič bolj sproščeni, nič manj pristranski in nestrpni do »nasprotnikov«. Pred prevelikimi skrajnostmi jih rešuje le dejstvo, da pravo nasproti politiki ohranja relativno (vrednostno in funkcionalno) avtonomnost in na ta način pravnikom že tudi samodejno preprečuje pretirano politizacijo svojih poklicnih pogledov in ravnanj. Seveda pa so vedno tudi izjeme…

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

S tem seveda razmerje med pravom in športom ni izčrpano, kajti dinamika sodobnega družbenega razvoja in razvoja športa povezuje pravo in šport tudi na nekaterih drugih področjih, npr. na področju marketinga. Dandanes se zaradi velikega pomena, razvejanosti in »globalizacije« športa pogosto zastavlja vprašanje, ali številna pravila, ki urejajo organizacijo športa in športne aktivnosti kot takšne, ne tvorijo posebne vrste prava – tj. športno pravo (»sports law«).

V zvezi s tem je najprej treba opozoriti, da lahko na splošni ravni pravila športa razčlenimo v dve kategoriji. V prvo sodijo pravila športnih iger oziroma tekmovanj, v drugo pa državni predpisi, ki neposredno ali posredno urejajo športno sfero – npr. pravila, ki urejajo športna društva in druge organizacijske oblike športa, proračunske, sponzorske in drugačne stimulacije športa, gradnjo in vzdrževanje športnih objektov ter seveda vsa tista pravila različnih pravnih panog (npr. kazensko, civilno in delovno pravo), ki se uporabljajo v zvezi s pravnimi situacijami in konflikti v športu.

V primeru druge omenjene kategorije pravil gre nedvomno za državno pravo, ki ureja področje športa, medtem ko je situacija v primeru pravil športnih iger bolj zapletena. Ta pravila namreč niso sprejeta s strani države in s strani nje tudi niso neposredno sankcionirana, zato jih zgolj s tega vidika ni mogoče šteti v okvir državnega pravnega sistema. Teorija jih pogosto opredeljuje kot posebno kategorijo, tj. kot pravila (športne) igre (»rules of game«), ki se v določenih pomembnih oziroma bistvenih vidikih razlikujejo tako od pravnih, kot tudi od moralnih, običajnih, političnih in drugih družbenih pravil. Po drugi strani pa so sistematično izdelana pravila posamezne športne igre v precejšnji meri podobna pravnim pravilom, zato jih je mogoče pojmovati tudi kot posebno avtonomno (tj. nedržavno, interno) pravo.

No zadeva je še bolj zapletena, saj se različni športi in njihova pravila med seboj pogosto tudi bistveno razlikujejo in je zato je težko uveljaviti idejo avtonomnega prava športa kot celote. Toda po drugi strani je izraz »športno pravo« ali »pravo športa« spet lahko smiseln, če z njim skupno zajamemo obe prej omenjeni normativni razsežnosti športa, tj. pravila športnih iger in državno pravno ureditev, ki neposredno ali posredno ureja področje športa. Športno pravo v takšnem pomenu sicer ne more predstavljati enovite pravne panoge (kot je npr. ustavno, kazensko, upravno, delovno, obligacijsko ali dedno pravo), saj je preveč »razpršeno«, pač pa lahko v tem primeru govorimo o pravnem področju športa, ki se dotika različnih pravnih panog (tako kot npr. pravno področje človekovih pravic sega praktično v vse pravne panoge).

Poglejmo si še na kratko, kako je s pravno odgovornostjo v športu. V okviru športnih iger doseže stopnjo tiste pravne relevantnosti, ki je podlaga za kazensko ali civilnopravno (predvsem odškodninsko) odgovornost, le takšna kršitev pravil športne igre, ki po svoji naravi in intenzivnosti (škodljivih posledicah itd.) preseže okvir pravil igre (npr. če hokejist namerno udari člana nasprotne ekipe s palico v obraz, ne da bi ga ta ob tem preigraval). Če je torej nekomu v okviru športnega tekmovanja ali drugačne športne aktivnosti povzročena materialna ali nematerialna škoda, pri tem pa so konkretno izpolnjeni določeni pravni kriteriji (tj. predvsem hujša oblika krivde, npr. namen ali velika malomarnost, ter hujša prekoračitev pravil športne igre), potem je ta oseba po splošnih pravilih obligacijskega prava škodo dolžna povrniti. Seveda pa je o odškodninski ali kazenski odgovornosti posameznika za kršitve, ki izvirajo iz športne igre, veliko lažje doseči konsenz na načelni ravni kot v konkretnih primerih. Vsak konkretni primer je namreč posebnost zase, zato lahko šele pravna kazuistika ponudi dokončne odgovore na vprašanja, ki se zastavljajo ob teh primerih.

Na področju kazenskega prava je nekoč del kazenskopravne teorije menil, da je pri športu, bodisi zaradi njegove koristnosti in družbene »ne-nevarnosti« bodisi zaradi izrecno ali molče izražene privolitve posameznika, ki se vključuje v športno igro, izključena protipravnost poškodbe. V sodobnem kazenskem pravu takšna protipravnost ni apriorno izključena, pri čemer se, enako kot pri civilnem odškodninskem pravu, povezuje z vprašanjem, ali je poškodba nastala v okviru korektne športne tekme (tako se npr. v nemškem in avstrijskem kazenskem pravu telesne poškodbe v športu opredeljujejo kot pravno nedopustne kljub oškodovančevi privolitvi, če so bile povzročene v nasprotju z dobrimi običaji). Podobno kot v civilnem pravu, je bil pri nas že tudi v preteklosti na kazenskem področju uveljavljen pristop, da telesno poškodovanje ni protipravno (tj. kaznivo) dejanje, če je nastalo v običajnem okviru upoštevanja pravil športne igre. Obstoj protipravnosti se tako v kazenskem pravu obravnava analogno kot v teorijah o dovoljenem tveganju (analogno zato, ker omenjene teorije izhajajo iz dovoljenosti po pravu, ne pa po zunajpravnih, tj. avtonomnih športnih pravilih).

Tu velja še spomniti, da pozna kazensko pravo institut dejanja majhnega pomena (gre za dejanje, pri katerem so npr. škodljive posledice neznatne ali pa je podana nizka stopnja storilčeve krivde), pri katerem je kljub izpolnitvi znakov kaznivega dejanja izključena njegova kaznivost. Vsa takšna dejanja, kolikor izvirajo iz športa, ostajajo zato praviloma v interni (avtonomni) domeni pravil športne igre. Kadar pa neko dejanje športnika izrazito odstopa iz okvira športne igre in je storjeno z naklepom (npr. naklepna povzročitev telesne poškodbe nasprotnega igralca ob prekinitvi igre), pa gre seveda lahko za dejanski stan kaznivega dejanja zoper življenje in telo.

Tako v zvezi s kazenskim kot civilnim pravom se lahko v pogledu obravnavane materije zastavljajo še druga vprašanja, npr. vprašanje objektivne odškodninske odgovornosti pri nevarnih rekreativnih športih, kot so športno letenje, padalstvo, avtomobilske dirke itd., ter vprašanje pravne dopustnosti nekaterih športov. Glede slednjega velja, da nekateri (sicer zelo redki) športi po svoji naravi vsaj deloma neposredno nasprotujejo pravu. Tako npr. v boksu neizogibno prihaja do poškodb, ki so sicer prizadejane v skladu s pravili te športne igre, vendar pa te poškodbe in sam namen oziroma cilj boksa (prizadejati čim več »uspešnih« udarcev nasprotniku) niso v skladu s pravnimi normami o človekovih pravicah, ki varujejo človekovo dostojanstvo ter telesno in duševno integriteto.

Do poškodb enega športnika s strani drugega prihaja seveda tudi v drugih športih (npr. nogomet, košarka, rokomet), pri čemer pa »običajna« intenziteta teh poškodb praviloma ni primerljiva s tistimi iz boksa, predvsem pa je cilj takšnih športnih tekmovanj povsem drugačen (doseči več golov ali košev od nasprotne tekmovalne ekipe). Ob vsem tem pa je mogoče ugotoviti, da družba tudi pravno dopušča nekatere takšne športe, ki v zgoraj omenjenem pomenu kršijo človekove pravice, pri čemer daje tu (npr. pri boksu) vnaprejšnji privolitvi športnika v možnost hudih poškodb bistveno večjo težo kot pri ostalih športih, saj na podlagi te privolitve uvršča tudi številne hude poškodbe v okvir pravil športne »igre« oziroma »športnega« spopada. Nekoliko drugačen primer je lahko npr. pravno dopustni lov na živali (npr. na lisice), kjer se pod vprašaj kot (ne)vrednota postavlja življenje živali in strast za ubijanjem.

Vse to in še marsikaj drugega nas opozarja, da je ovrednotenje razmerja med športnimi in pravnimi pravili oziroma ovrednotenje njihove morebitne konfliktnosti odraz stanja duhá in kulturne stopnje določene družbe. Če k temu primeroma prištejemo še velik sodobni problem dopinga v športu in z njim povezan problem (pre)pogostih ekstremnih psihofizičnih zahtev, ki se postavljajo poklicnim oziroma vrhunskim športnikom, ter nenazadnje »problem« visoke stopnje komercializacije športa, lahko sklepamo, da bo se bodo v prihodnje (tudi) v športu vedno močneje zastavljala etična vprašanja. Pri tem pa bo verjetno vse več etičnih zahtev zaradi relativno šibke moralne ozaveščenosti družbe (v primerjavi z veliko željo po športnih spektaklih in komercializacijo športa) ter zaradi omejenega dometa oziroma »moči« internih športnih pravil prej ali slej moralo prevzeti tudi pravno obliko, tj. obliko zakonskih in drugih predpisov z ustreznimi pravnimi sankcijami.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Beseda impeachment naj bi imela korenine že v latinščini, neposredno pa je izpeljana iz stare francoske besede »empeechier«, oziroma iz moderne francoske besede »empecher« in moderne angleške besede »impede«, ki pomenita »preprečiti«, »ovirati«. V ustavnih ureditvah držav, ki poznajo impeachment (npr. Velika Britanija, ZDA, Indija, Brazilija), in med katere sodi tudi Slovenija, pomeni ta ustavni institut prvo stopnjo v postopku ugotavljanja odgovornosti nekaterih najvišjih državnih funkcionarjev, med katere sodijo predsednik države, lahko pa tudi predsednik in člani vlade, vrhovni sodniki, poslanci itd.

Druga stopnja v tem postopku je odločanje o obtožbi, kjer je končna odločitev najpogosteje sprejeta v zgornjem domu parlamenta oziroma na ravni najvišjega sodišča v državi (pri nas ustavnega sodišča), pri čemer se za sprejem »obsodbe« (»conviction«) praviloma zahteva kvalificirana večina. Tako je npr. v Veliki Britaniji impeachment predviden za primer veleizdaje ali (drugega) hudega kaznivega ravnanja, o obtožbi pa odloča zgornji dom parlamenta (House of Lords). Znano je, da je leta 2003 eden od poslancev spodnjega doma parlamenta napovedal, da bo sprožil impeachment zoper premiera Tonyja Blaira, in sicer zaradi njegove (negativne) vloge pri invaziji Velike Britanije na Irak, vendar kasneje do impeachmenta ni prišlo. Nekateri poslanci so takrat menili, da je impeachment v tem pogledu zastarel in neprimeren, kajti odgovornost vlade oziroma njenega premiera se lahko v sodobnem (angleškem) parlamentarnem sistemu uveljavlja preko drugih institutov, npr. preko glasovanja o nezaupnici vladi.

V ZDA je lahko impeachment usmerjen zoper predsednika in podpredsednika države ter zoper vse »civil officers of the United States«, in sicer v primerih (vele)izdaje, podkupljivosti in drugih hujših kaznivih ravnanj. Pri tem ni povsem jasno, kdo vse sodi v navedeno kategorijo »civil officers…«. Medtem ko npr. ni sporno, da zajema ta kategorija tudi vrhovne in druge zvezne sodnike, pa je nejasno, ali se nanaša tudi na poslance predstavniškega doma. V ZDA je bila v predstavniškem domu od leta 1789 dalje v 62 primerih podana iniciativa za sprožitev impeachmenta, a le v 17 primerih je do impeachmenta tudi prišlo.

Med predsedniki sta doživela postopek impeachmenta le Andrew Johnson leta 1868 in Bill Clinton leta 1998. Oba sta bila na koncu s strani Senata oproščena obtožbe, pri čemer je šlo pri predsedniku Johnsonu, ki je bil obtožen, da je prekršil zakon (Tenure of Office Act), resnično za las, saj je za njegovo obsodbo v Senatu zmanjkal le en glas. Kot je znano, se je leta 1974 impeachmentu z odstopom s položaja izognil predsednik Richard Nixon, ki mu je zaradi njegove vpletenosti v afero Watergate grozila skoraj zanesljiva obsodba. Poleg nekaterih drugih visokih funkcionarjev je v ZDA doživelo postopek na podlagi impeachmenta kar 12 zveznih sodnikov, med katerimi so bili nekateri tudi obsojeni.

V Sloveniji je mogoče postopek impeachmenta, tj. ustavne obtožbe, sprožiti zoper predsednika države ter zoper predsednika vlade in ministre. Državni zbor lahko predsednika republike obtoži pred ustavnim sodiščem, da je pri opravljanju svoje funkcije kršil ustavo ali huje kršil zakon (109. člen ustave). Predsednika vlade ali ministre pa lahko državni zbor na analogen način obtoži, če meni, da so pri opravljanju svojih funkcij kršili ustavo ali zakon (119. člen ustave). Razlike je torej v tem, da predsednik odgovarja le za hujše kršitve zakonov, ostali navedeni funkcionarji pa že za kršitve zakonov. Ustavno sodišče lahko obtoženega oprosti ali pa ugotovi utemeljenost obtožbe. V slednjem primeru lahko z dvotretjinsko večino glasov tudi odloči o odvzemu funkcije predsedniku republike, predsedniku vlade ali ministru.

Že lansko leto se je v javnosti večkrat pojavilo vprašanje, ali ni morebiti naš predsednik republike dr. Janez Drnovšek s svojim nekonvencionalnim vedenjem prekršil ustavo ali zakon na način, ki bi terjal razmislek o ustavni obtožbi. Podobna vprašanja te tedne sprožajo ugotovitve vladne delovne skupine o (domnevnih) manjših in hujših nezakonitostih v delovanju Sove (Slovenske obveščevalno-varnostne agencije) ter v tem okviru tudi o nezakonitem financiranju potnih stroškov tujega zdravilca s strani Sove in po naročilu kabineta predsednika države. Kot je znano je pred nekaj dnevi predsednik države javno pojasnil, da o takšnem nezakonitem financiranju ne ve nič, s čimer je zanikal kakršnokoli utemeljenost suma, da bi bil v tem primeru ravnal nezakonito. No, na tem mestu se ne želim spuščati v to aktualno ter politično in pravno nadvse vročo tematiko. »Afera Sova« bo verjetno še kar nekaj časa zaposlovala vlado, parlament, morda tudi predsednika države, predvsem pa tožilstvo, policijo in morda nekega dne (če se ne bo spet le tresla gora, rodila pa le miš) tudi sodišča.

Toda doslej razlogov za ustavno obtožbo zoper predsednika države ni (hvalabogu, saj si kaj takega pač nikakor ne moremo in ne smemo želeti). Na nek način je z vidika političnega bontona celo neprimerno, če se takšno vprašanje pogosto zastavlja v javnosti, pa četudi nato pravniki in drugi praviloma, oziroma vsaj večinoma, (javno) pojasnjujemo, da dosedanjih ravnanj predsednika države le ne gre uvrščati v to sporno kategorijo. Seveda pa je po drugi strani tudi res, da morajo (beri: bi morali) biti vrhovni politični predstavniki države še posebej vzorni in delovati v skladu s pravnim redom.

Če se sedaj na kratko osredotočimo na našo ustavno ureditev ustavne obtožbe (impeachmenta), vidimo, da ta kar kliče po dodatnih pojasnilih (razlagah). Tako je npr. veliko vprašanje, kaj je »hujša kršitev zakona« ali »kršitev ustave«. To se v ustavni teoriji in stroki glede nekaterih vprašanj počasi le ustvarja nek širši konsenz. Tako npr. velja, da je impeachment lahko uporabljen v primeru, če predsednik krši ustavo tako, da ne razglasi oziroma promulgira sprejetega zakona. Prav tako bi bil impeachment mogoč v primeru, če predsednik ne bi v ustavnih rokih razpisal parlamentarnih volitev. Seveda pa bi imelo v teh in drugih primerih, če bi do njih prišlo, zadnjo in odločilno besedo ustavno sodišče.

Ali je hujša kršitev zakona, če npr. predsednik pri opravljanju funkcije, denimo na slavnostnem sprejemu, zagreši tatvino (»za spomin« ukrade nek dragocen predmet)? Ali ga je zaradi tega mogoče obtožiti pred ustavnim sodiščem? Kako npr. obravnavati kršitev ustave, ki bi jo predsednik države zagrešil s tem, ko bi si začasno prilastil neko pristojnost, ki pripada vladi (npr. na področju svojega razmerja do obrambnih sil, kjer je vrhovni poveljnik)? V 160. členu ustave je med drugim določeno, da o kompetenčnem sporu med predsednikom republike in vlado odloča ustavno sodišče. Ali bi bil torej morebitni predsednikov »poraz« v takšnem kompetenčnem sporu lahko že tudi razlog za ustavno obtožbo?

Vprašanj je seveda še zelo veliko. Vsekakor mora biti kršitev ustave ali zakona, ki lahko napeljuje na postopek impeachmenta, zares zelo huda. Kršitev ustave ali zakona mora biti takšna, da močno škodi ugledu države ali ugledu funkcije predsednika, da resneje ovira ali škodi delovanju države in njenih organov, da povzroča veliko materialno ali moralno škodo (npr. nezakonito prilaščanje večjega premoženja, korupcija, izdaja, krivo pričanje) ali kaj podobnega. No, vsekakor moramo predvsem upati oziroma si želeti, da bo vse to tudi v prihodnje ostala zgolj teorija.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Vendar pa nekateri ljudje z odločanjem nimajo problemov. Gre za dve vrsti ljudi. Za tiste, ki so po svoji pameti zelo preprosti (pa tega ne mislim v žaljivem smislu), ter za modrece. Prvim se zdi svet zelo enostaven in se zato z lahkoto in hitro opredeljujejo do življenjskih vprašanj, pri čemer so seveda tudi vedno prepričani, da imajo prav. Pri modrecih je navidez zelo podobno, v resnici pa je bistveno drugače. (Tu naj le pripomnim, da modreca ne gre zamenjati npr. s filozofom ali intelektualcem, kajti ta dva, kljub precejšnjemu znanju, še vedno iščeta dokončno in popolno spoznanje.) Tudi modrec vidi svet kot enostaven, čeprav se ob tem hkrati zaveda njegove (navidezne) kompleksnosti. Modrec, kot bitje, ki je o svetu doseglo popolno spoznanje, zares in zanesljivo ve, kaj je resnično in prav(ilno) in kaj ne, zato se seveda lahko hitro in zanesljivo odloča (opredeljuje) do življenjskih vprašanj.

No, vsi ostali ljudje smo nekje vmes. Ogromno nas je. O sebi in svetu vemo ravno toliko, da se nam vse skupaj ne zdi več enostavno, vendar pa hkrati ne vemo dovolj, da bi se znali izviti iz kompleksnosti. Potem pa so seveda razlike tudi med nami, povprečneži. Nekateri so t.i. »rojeni komplikatorji«, ki vsako zadevo tako zapletejo, da se o njej skorajda ne morejo nikoli dokončno odločiti. Potem imamo takšne, ki so »izšolani komplikatorji« (»izučeni komplikatorji« ipd.), saj jih je ta ali ona šola (tudi fakulteta) tako obširno napolnila s podatki, teorijami, metodologijami itd., da jim vzame zelo veliko časa, preden se pri sprejemanju odločitve metodološko prebijejo skozi vse možne alternative ter vsaj za hip presežejo metodični dvom. Seveda je komplikatorjev še veliko vrst. Tako obstajajo npr. tudi »majhni komplikatorji«, ki se bodisi približujejo kategoriji skrajno preprostih ljudi ali pa modrecev in zato odločajo nekoliko lažje. In seveda, obstajajo tudi ljudje, ki (sami) skorajda ne sprejemajo odločitev, pač pa jih prepuščajo drugim (možu, ženi, otrokom, staršem, šefom, prijateljem, državni in drugi oblasti itd.).

Za pravnike si upam reči, da smo v svoji poklicni sferi »izšolani (»izučeni«) komplikatorji«. Povedano nekoliko drugače: smo »poklicni komplikatorji«. Gre pač za to, da moramo pravniki, v skladu z naravo prava, pri odločanju upoštevati številne postopkovne in vsebinske smernice in omejitve, ki nam jih postavljajo ustava, zakoni, podzakonski predpisi, sodna, upravna in druga pravna praksa itd. Če nas imajo torej drugi za komplikatorje, ki vedno znova opozarjamo na te in one predpise, izražamo pomisleke o dopustnosti tega ali onega ravnanja, potem je to v precejšnji meri povsem normalno. Na ta način smo pač poklicno zaznamovani kot formalisti in še kaj. Toda tudi to ima svoje meje. Vsakdo, ki sprejema pravne odločitve, se mora zavedati, da procesa odločanja ne sme zakomplicirati do takšne mere, da bi zaradi tega predolgo odlašal z odločitvijo ali da do nje sploh ne bi zmogel pravočasno priti. V prvem primeru pride zaradi odlašanja npr. do sodnega zaostanka, v drugem primeru pa npr. do zastaranja pravne zadeve po krivdi sodnika. In ravno sodniki so seveda tisti nosilci pravnega odločanja, od katerih pričakujemo, da so za odločanje najbolj usposobljeni.

Toda za kakovostno odločanje nikakor ne zadostuje le pravno znanje, pridobljeno na fakulteti in v pravosodni in drugi praksi. Za odločanje je odločilnega pomena tudi osebnostna struktura sodnika. Odločanje zahteva celega človeka, še posebej ko odločamo o tako pomembnih zadevah, kot so pravni spori, kajti (pravno) odločanje vključuje poleg racionalnih (razumskih) tudi številne iracionalne (ne-razumske, izven-razumske) dejavnike, kot so volja, instinkti, občutki, čustva in intuicija. Pri tem je proces odločanja vedno pogojen tudi s številnimi neznankami, ki človeško in strokovno obremenjujejo vsakega odločevalca, tudi sodnika. Tako npr. v procesu odločanja nikoli nimamo na voljo vseh relevantnih podatkov za odločitev. Pri pravnem odločanju se sodnik praviloma ukvarja z zgodovinskimi dejstvi, o katerih ima le posredne in relativno (ne)zanesljive podatke oziroma pričevanja. Za odločanje je nadalje potrebna volja oziroma motivacija, ki pri vsakem človeku niha. Nenazadnje pa je problem odločanja pogojen še s časovno omejitvijo, kar še posebej velja za pravo, kjer je sodnik vezan na pravno določene roke, zavezujejo pa ga tudi storilnostni normativi in seveda (etična) odgovornost nasproti strankam in javnosti.

Preden dodam še nekaj o sodnikih naj poudarim, da sposobnost kakovostnega odločanja ni dana vsakomur. Le redki so posamezniki, ki znajo pravočasno in preudarno odločati, tako o sebi kot o drugih. Pri tem pa je zelo pomembno še nekaj: občutek odgovornosti. Vedno, ko odločamo, se moramo zavedati (možnih) posledic naših odločitev in zanje prevzeti odgovornost. Pa ne tako, kot to včasih naredijo kakšni politiki, pa tudi pravniki na visokih položajih (in seveda še kdo), ko po storjeni napaki ali ugotovljeni nepravilnosti rečejo: »Za to prevzemam (polno) odgovornost, « potem pa »nikome ništa«. Večkrat sem že slišal takšno izjavo ljudi na visokih položajih, nato pa sem – očitno zelo naivno – čakal, da vidim, kako bodo sedaj prevzeli to svojo odgovornost (ali se bodo komu izrecno in neposredno opravičili, se morda odrekli delu plače, morebiti celo odstopili s položaja itd.). In videl nisem seveda nič, kajti očitno so odgovornost prevzeli že s samim izrečenim stavkom. Ali si predstavljate, da bi se na takšen način odgovornost ugotavljala v kazenskem postopku. Obdolženec bi priznal, da je nekoga okradel, pretepel, posilil ali ubil, nato pa bi dejal: »Prevzemam polno odgovornost za svoja dejanja,« in lepo odšel domov.

Če se spet vrnem k sodnikom, naj rečem, da seveda njihovo delo ni enostavno. Vsak dan morajo odločati o pomembnih življenjskih zadevah, dosojati odškodnine, denarne in zaporne ter druge kazni itd. – vse to terja veliko teoretičnega in praktičnega znanja (izkušenj), včasih pa tudi določeno mero poguma. Slednjega še posebej zato, ker mora sodnik, vsaj kolikor se zaveda kompleksnosti primera in svoje odgovornosti, pri sojenju pogosto premagovati tudi večje ali manjše strahove. Ali se morda ne motim, ali nisem česa pozabil, ali nisem (bil) premil ali prestrog – takšna in podobna vprašanja porajajo v sodniku občutja večjega ali manjšega nelagodja, strahu. In pogum je pač premagovanje strahu. Toda takšen strah je mogoče uspešno premag(ov)ati tudi z veliko količino znanja in izkušenj. Zato je tako pomembno, da vsaj v težjih zadevah sodijo sodniki, ki premorejo oboje. Prav tako pa je, kot rečeno, pomembno, da se sodniki tudi širše osebnostno razvijajo na način, ki pripomore h kakovostnemu odločanju. In o tem se premalo govori, premalo poučuje, morda celo (vsaj v pravniških krogih) premalo ve. Tudi to je zagotovo eden od razlogov, da nekateri sodniki včasih pretirano odlašajo z odločitvijo, se je na nek način bojijo in tako pripomorejo k povečevanju sodnih zaostankov in k nezadovoljstvu udeležencev postopka.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Najprej nekaj besed o nezemljanih (vesoljcih). Večina ljudi si nezemljane – če v njihov obstoj verjamejo ali ne – predstavlja nekako antropološko. Vsaj v nekih temeljnih značilnostih naj bi bili podobni človeku (tako kot v raznih filmih). Imeli naj bi nekakšno materialno telo, z bolj ali manj prepoznavno glavo in udi, sposobni naj bi bili gledati in/ali drugače zaznavati okolje, se premikati, se na nek način sporazumevati… Vsekakor naj bi bili tudi inteligentni. No, če bi nas že obiskali, potem bi bili verjetno v marsičem celo bistveno inteligentnejši od nas.

Skratka, ne glede na prevelike ali premajhne glave in ude ter ostalo si nezemljane predstavljamo predvsem kot bitja, s katerimi je mogoče na nek način komunicirati. In če je z njimi mogoče komunicirati, potem je neizogibno, da z njimi stopimo tudi v različna pravna razmerja. Kakor pač ljudje gledamo na pravo, je le-to tisto, ki ureja status, pravice in dolžnosti pravnih subjektov ter položaj pravnih objektov. Ne glede na to, ali bi torej nezemljane šteli za subjekte ali objekte prava, bi morali opredeliti njihov pravni status ter način našega odnosa do njih v različnih pravnih vidikih – npr. glede menjalnih, darilnih, prodajnih in drugih pogodb, glede svobode gibanja, glede spoštovanja (človeškega in vesoljskega) življenja, glede lastništva nad določenimi stvarmi itd. Skratka v odnos z nezemljani bi se neizogibno vključilo tudi pravo.

Toda naše zgoraj omenjene povprečne predstave o nezemljanih so lahko zelo zmotne. Zakaj pa bi nezemeljska bitja morala imeti grobosnovna materialna telesa? Nekateri, recimo jim posebej obdarjeni ljudje že okoli nas vidijo palčke, vile in druga bitja, za katere naj bi veljalo, da imajo telesa iz drugačne, finosnovne substance. Kako ne bi torej v vesolju, ki se nam zemljanom zdi tako neskončno veliko, mogla bivati najrazličnejša bitja tudi v takšnih telesih, ki jih naši čuti sploh ne zaznavajo? Ali pa, zakaj ne bi mogla npr. na soncu bivati bitja, ki imajo ognjena telesa in jih zato ljudje, tudi če jih vidimo, sploh ne ločimo od vidnega ognjenega elementa? Zakaj ne bi mogla obstajati tudi netelesna bitja? Če so naši čuti tako zelo omejeni, da nas v vidu, vohu in sluhu bistveno prekašajo celo mnoge živali, potem si seveda ne smemo kar apriorno domišljati, da so (lahko) morebitni nezemljani le takšni, kot si jih zamišljamo pod vplivom filmov in raznih znanstvenofantastičnih zgodb. Nezemljani so morda okrogli, ploščati, ognjeni, vodni, zračni, podolgovati, brez udov, brez odprtin itd. No, zdaj se že zdi, da pretiravam, toda vse te možnosti so v luči naslovne teme pomembne zato, ker je pravo po svoji naravi antropomorfno(!). In vprašanje je, kakšen status bi v pravnem pogledu uživali nezemljani, če bi se znašli na zemlji.

Predvsem se zastavlja vprašanje človekovih pravic. Ali nezemljan uživa človekove pravice? Če bi ga srečali na zemlji, bi morali seveda sklepati, da je v marsičem inteligenčno in drugače razvitejši od nas, saj sami zaenkrat nismo sposobni odkriti nezemljanov in jih obiskati. Če pa je v inteligenčnem pogledu takšen nezemljan razvitejši od človeka, bi morale zanj verjetno veljati vsaj približno takšne temeljne pravice, kot veljajo za človeka, verjetno pa še kakšna več – seveda si to težko predstavljamo, ker pač ljudje sebe vsekodnevno štejemo za najbolj razvita bitja (na zemlji). Vsekakor pa bi bilo težko sprejemljivo, če bi tako inteligentne nezemljane šteli za »manj od človeka« in jih obravnavali zgolj kot objekt prava (kot npr. pretežno obravnavamo živali). V slednjem primeru bi jim, če bi jih lahko nadvladali, morda omejili prostost ali na njih celo izvajali znanstvene raziskave in poskuse. Kar bi bilo seveda v nasprotju s človekovimi pravicami in temeljnimi načeli prava. Toda če pravo velja le za človeka, potem ne velja za nezemljane. Vendar, kot rečeno, če so nezemljani po razvitosti nad človekom, bi jim morali pripisati še višjo stopnjo pravnega varstva in spoštovanja, kot to velja za človeka (približno tako, kot to velja za razmerje med ljudmi in živalmi).

Problem pa ni le v tem, da je v povprečni človeški predstavi zagotovo bistvena razlika med takšnim nezemljanom, katerega telo je le nekakšna sluzasta trakulja, in takšnim, ki ima glavo, roke, noge in še kaj navzven podobnega človeku. Čeprav je lahko prvi intelektualno in emocionalno celo bolj podoben človeku, bi se nam verjetno zaradi zunanjega izgleda vsaj na začetku drugi zdel bolj »človeški«. Toda problem je lahko predvsem v tem, da pri nezemljanu prisotnost (višje stopnje) inteligence ne pomeni nujno, da ima ta nezemljan tudi ostale človeške lastnosti, npr. čustva in občutja. Tako je lahko nezemljan po eni strani »nadčlovek« (inteligentnejši od človeka) po drugi strani pa »podčlovek« (čustveno, občutenjsko in drugače manj razvit od človeka). Skratka možnosti je veliko, nekaterih si zagotovo ne znamo niti predstavljati.

Toda pravna vprašanja ostajajo. Kako bi (ljudje) ravnali, če bi se nezemljani želeli naseliti na določenem ozemlju na našem planetu? Ali bi jih sprva šteli za apatride in jim nato omogočili pridobitev državljanstva države, na ozemlju katere bi se nahajali? Ali bi jim omogočili pridobitev lastninske pravice na nekaterih zemeljskih premičninah in nepremičninah? Ali bi jim morda izrazito omejili gibanje, jim celo odvzeli prostost? Ali bi za razmerje med zemljani in nezemljani skušali v sporazumu z njimi oblikovati posebno vrsto prava, nekakšen ius gentium?

Čeprav se torej sliši nenavadno in skorajda smešno, vidimo, da bi imeli v primeru srečanja z nezemljani polne roke dela tudi pravniki, ki bi morali politikom in varnostnim ter drugim državnim organom svetovati, na kakšen način pravno obravnavati ta bitja. Predvsem bi se takrat soočili tudi s temeljnimi (pravno)filozofskimi vprašanji, od katerih bi bila odvisna pravna opredelitev statusa takšnih bitij: ali gre za »nad«- ali »podčloveška« bitja ali pa za bitja, ki jih je mogoče šteti za sorodna človeku. Ali so ta bitja lahko nosilci človekovih pravic, ali jih je dopustno pravno obravnavati bistveno drugače kot človeka (diskriminatorno, zgolj kot objekte prava ipd.)?

Posebno vprašanje bi se seveda pojavilo, če bi bila situacija predvsem obratna, če bi torej nezemljani nas obravnavali po svojem »pravu«. Če bi bili nezemljani nasproti ljudem superiorni, potem bi nam morda hoteli vsiliti svoja pravila (tudi svoj »pravni red«). Morda bi nas statusno opredelili kot sužnje, kot objekte »prava«, morda bi v nas videli zgolj orodja ali koristne stvari. Morda bi nas imeli celo za surovino ali hrano (podobno kot ljudje opredeljujemo mnoge pline, kamnine, živali in rastline). Ali bi v takšnem primeru ljudje imeli (naravnopravno) pravico do upora? Ali imajo to pravico živali in rastline, ki jih ljudje uporabljamo za hrano in svoje užitke? Če kdo misli, da se rastline in živali večinoma ne upirajo takšnemu človekovemu ravnanju, se moti. Seveda pa so pri tem pretežno neuspešne, kajti človek jih nadvlada. Tako kot bi ljudi lahko nadvladali nezemljani. In potem bi seveda prišlo do spopada, vojne, ljudje bi se branili, borili za preživetje in svobodo. Človeštvo bi bilo prvič enotno, saj bi imelo skupnega sovražnika. Tu pa se postavlja spet vprašanje, ali bi ljudje v takšni vojni spoštovali mednarodne konvencije oziroma določbe vojnega prava. Ali bi npr. človečno (humano) ravnali z ujetimi nezemljani? Ali bi se odrekli možnosti genocida nad sovražnimi nezemljani?

Veliko domišljije in vprašanj, malo odgovorov. Verjetno smo lahko zaenkrat še veseli, da nas nezemljani, če sploh obstajajo, pustijo na miru. Že sami s seboj imamo ljudje preveč problemov. Morda bi ob invaziji nezemljanov na te probleme začasno pozabili, toda tudi rešili jih ne bi. In verjetno si vsaj tisti nezemljani (če bi obstajali), ki bi bili na višji razvojni stopnji od nas, zaenkrat niti ne bi želeli srečanja z nami. Verjetno bi raje počakali, da presežemo svoje egoizme, vojne in druge uničevalne težnje in negativnosti. Potem bi se nam morda le približali. In takrat bi bilo verjetno tudi pravnih vprašanj in problemov bistveno manj.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Zelo nerodno bi bilo, če bi se npr. odvetnik ali sodnik sklicevala na zakon, ki je bil že objavljen v uradnem listu, vendar pa še ni začel veljati, ali pa na zakon, ki več ne velja. Prav tako bi bilo sila nerodno, če bi npr. sodnik šele ob koncu obravnave neke pravdne ali kazenske zadeve ugotovil, da je bila ta zadeva pravno zastarana že v trenutku vložitve tožbe ali obtožnice. Nasvet, ki lahko koristi vsakemu državljanu (torej ne le pravnikom) je torej ta, da naj bodo v zvezi s svojimi pravnimi zadevami zelo pozorni na razne roke in druge časovne vidike v pravu. Kadar nekdo meni, da je neka pravna zadeva zanj zares pomembna, naj nikakor ne okleva in naj o tem čim prej pridobi strokovno pravno mnenje, da ne bo npr. zadeva zastarala.

Toda čeprav so časovni vidiki prava pomembni v vseh pravnih ureditvah, pa so pogledi na čas v različnih svetovnih okoljih različni, kar se pozna tudi na pravnem področju. Poglejmo si primer iz islamskega sveta (primer povzemam po W. Fikentscher: Modes of Thought…, Tübingen 1995, str. 423). Ob koncu 70-ih let prejšnjega stoletja je bilo priznanemu članu Amnesty International (AI) kot vodji delegacije dovoljeno, da je opravil intervju s polkovnikom Gadafijem, vrhovnim poglavarjem Libije. Omenjeni predstavnik AI je polkovniku Gadafiju ob tem izročil seznam nekaterih oseb, ki so takrat v Libiji prestajale zaporno kazen. Te osebe so bile aretirane brez ustreznega pravnega postopka (due process of law) in so prestajale zaporno kazen brez zakonite podlage, tako v smislu šeriatskega prava kot tudi modernega prava. Polkovnik Gadafi se je na to odzval z izjavo, da bo nemudoma rešil ta problem, in sicer tako, da bo izdal ukaz, da se sprejme zakon, ki bo določil kot protipravna vsa dejanja, ki so jih zagrešili omenjeni zaporniki. Predstavnik AI je temu ugovarjal ter poskusil polkovniku Gadafiju razložiti koncept nedopustne retroaktivnosti (prepovedi povratne veljave pravnih aktov). Pojasnil je, da takšna retroaktivna zakonodaja v modernem pravnem sistemu pomeni kršitev načela pravne države. Polkovnik Gadafi pa mu je na to odgovoril, da Libija pač nima modernega zahodnega prava, pač pa se ravna po šeriatskem (islamskem) pravu. In ker je šeriatsko pravo večno veljavno (forever valid), je njegova retroaktivna razlaga zgolj stvar logike.

Tu velja pojasniti, da sveta knjiga Koran, kot temeljni vir islamskega prava, velja za vse čase in se ne sme spreminjati, kar lahko v nekem (omejenem) smislu utemeljuje Gadafijevo razlago (protipravnost ravnanj omenjenih zapornikov je pač v luči Korana večna, kar pomeni, da velja tako za naprej kot tudi za nazaj). Islamsko drugačno pojmovanje časa se zrcali tudi v nekaterih drugih šeriatskih (pravnih) institutih, npr. v splošni prepovedi obrestnih posojil. Toda če sedaj odmislimo Gadafijevo razlago, lahko ugotovimo, da se tudi islamsko pravo s časom spreminja. Čeprav ostaja sicer Koran kot takšen nespremenjen, se namreč do neke mere spreminjajo njegove interpretacije, ki jih z najvišjo stopnjo avtoritete predvsem v obliki t.i. idžme (soglasnega pravnega mnenja učenih članov islamske skupnosti) sprejemajo predstavniki islamskih pravnih šol. Poleg tega tudi povsem vsakdanje človeške potrebe in hotenja vedno znova najdejo poti, kako npr. zaobiti »večne prepovedi«. Tako se npr. pripadniki islama prepovedi obrestnega posojila pogosto izognejo s t.i. dvojno prodajo. Posojilojemalec »proda« posojilodajalcu neko (poljubno) stvar, posojilodajalec pa to stvar takoj »proda« nazaj posojilojemalcu, seveda za toliko višjo ceno, kolikor znašajo obresti, pri čemer mora posojilojemalec kupnino plačati šele po poteku tistega časa, v katerem poteče rok za vrnitev »obresti«.

Potek časa lahko v pravu pomeni kršitev načela pravne varnosti. V mislih imam predvsem sodne zaostanke. Pogosto slišimo, da pravica (ali pravičnost) ni zagotovljena, če je zagotovljena prepozno. Nekdo, ki je od nekoga drugega utrpel škodo, doživi še dodatno (nepremoženjsko ali premoženjsko) škodo, če se sodni postopek v tej njegovi zadevi vleče pet, deset ali celo še več let. Seveda je še hujše, če se postopek vleče tako dolgo, da zadeva zastara in zato sploh ne doživi sodnega epiloga. Podobno krivično je, če npr. kazenski pregon zoper nekega poslanca zastara, ker je njegova poslanska imuniteta več let preprečevala kazenski pregon. Takšnih krivic je v pravu kar precej in včasih je zares težko razumeti, zakaj pravni predpisi to sploh dopuščajo. Res je, da pravo mora imeti neke časovne omejitve, kajti sicer bi bilo psihološko in družbeno nevzdržno. Toda pravniki zaradi visoke stopnje privajenosti na določene ustaljene rešitve včasih težko pristanemo tudi na takšne spremembe, ki ne bi bistveno slabile načela pravne varnosti (predvidljivosti prava), poleg tega pa bi bile tudi (bolj) pravične. Tako bi npr. lahko »skrivanje« nekaterih poslancev ali članov državnega sveta za imuniteto vsaj do neke mere »sankcionirali« z ureditvijo, po kateri absolutni zastaralni roki ne bi tekli v času trajanja poslanskega mandata.

V pravu je vsekakor nujno, da se pravni postopki izvajajo tako, da v t.i. razumnem času privedejo do zakonite rešitve. Če sodnik, odvetnik ali kak drug udeleženec pravnega postopka namenoma ali zaradi svoje nesposobnosti povzroča sodne zaostanke, je (tudi) to vsekakor vredno pravne obsodbe in ustrezne sankcije. Toda razmišljajmo o teh časovnih vidikih še z globljega človeškega vidika. Ali se nam res godi krivica, če sodni postopek traja nerazumno dolgo ali če celo zastara? Naj ponovim: s pravnega vidika zagotovo. Kaj pa s človeškega in svetovnega vidika? Ali se vam je kdaj zgodilo, da ste bili kaznovani po krivici? Ali ste se morda takrat spomnili, da ste se ob neki drugi priložnosti, ko bi resnično zaslužili kazen, le-tej izognili? Ali ni tako, da vsak dan doživimo kakšno »kazen«, pri čemer so nekatere kazni »pravične« in druge »krivične«; prav tako kot vsak dan prejmemo tudi kakšno »nagrado«, bodisi po »pravici« ali »krivici«. Nekdo nas nadere brez razloga, nekdo nam v naši odsotnosti poškoduje avto, nekdo nam skuha slabo kosilo, nekdo nam ne izkaže pričakovane hvaležnosti – vse to se nekakšne »krivice«, nekakšne »kazni«. Toda po drugi strani nas včasih nekdo pohvali bolj, kot si zaslužimo, nekdo nam nekaj podari, nam pomaga, čeprav nam ni ničesar dolžan – ali niso tudi to »krivice«, čeprav jih doživljamo kot »nagrade«.

Svet je pač urejen tako, da je vsaka »kazen« in vsaka »krivica« le posledica nekega vzroka, ki ga morda ta hip (še) ne poznamo oziroma ga ne uvidimo. Če to prenesemo v svet prava, se moramo vprašati, ali so veliki sodni zaostanki, pa tudi neutemeljene sodne odločitve v našo škodo, v resnici takšne »krivice«, kot se nam to praviloma dozdeva. Naj še enkrat – da ne bo nesporazuma – ponovim: v pravnem smislu seveda so. Toda v širšem življenjskem smislu je morda vse to bolj pravično, kot se nam dozdeva. Ali pa je celo absolutno pravično. Le da ne vidimo celotne slike in zato ne znamo povezati vseh vzrokov in posledic. Če bi namreč znali najti in dojeti vse vzroke za naša sedanja ugodja in neugodja (»pravice« in »krivice«), bi sebe in svet zagotovo doživljali povsem drugače, saj bi videli, da so vse(!) »pravice« in »krivice« ustrezno medsebojno soodvisne . Ker pa takšnega vpogleda nismo zmožni, ostajamo ujetniki (svojega) časa. In čas zato ostaja naša (nujna) omejitev tudi v svetu prava.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Čas je seveda sam po sebi velika skrivnost. No, ljudje se v to skrivnost praviloma kaj posebej ne poglabljamo, smo pa zato toliko bolj pridni pri nenehnem preštevanju minut, ur, dni in let, ki so nam na voljo za to ali ono, oziroma so pomembna za načrtovanje naših aktivnosti. Sodobna civilizacija gre v tem pogledu celo najdlje doslej, kajti obseg in kompleksnost sodobne družbe terjata nenehno časovno načrtovanje. Verjetno vsaj v t.i. razvitem svetu skorajda ni več človeka, ki ne bi uporabljal ure in koledarja, vedno več pa (nas) je takih, ki imamo ure in dneve že za več tednov ali mesecev vnaprej vsaj delno časovno načrtovane (službene obveznosti, rojstni dnevi, obiski zdravnika, srečanja s prijatelji in znanci, obiski koncertov in drugih prireditev, dopusti itd.).

Ob vsem tem se nam vedno pogosteje dogaja, da nam, kot temu rečemo, »zmanjkuje časa«. Toda ali ni ravno ta fraza najboljši pokazatelj naše omejenosti, lahko bi rekli celo ne-umnosti. Kako pa nam sploh lahko zmanjka časa? Saj časa je vendarle na voljo dovolj za vse in za vsakogar, saj je neomejen… V hipu, ko nek čas »porabimo« (kot to povprečno dojemamo), se nam že ponuja na voljo novi. Seveda pa to (žal!) ni običajni način razmišljanja sodobnega (modernega) človeka, ki je v svojem dojemanju časa omejen s številnimi privzgojenimi (»vsiljenimi«) okviri in standardi, kot so npr. starost (merjena v letih), delovna doba, delovni čas, čas dopusta, prosti čas itd. Vsi ti mejniki so seveda »umetni« in nas vodijo v nadaljnje umetne predstave, ki se kažejo v najrazličnejših ločevanjih ljudi, npr. po starosti ali delovni dobi. Seveda obstaja tudi nek navidezno dokončen mejnik, tj. smrt, s katero v naših predstavah prenehamo meriti svoj individualni (zemeljski) čas. Toda, kot rečeno, tudi ta mejnik je zgolj navidezen, »umeten«, kajti s t.i. »smrtjo« resnično življenje ne preneha.

Ja, sedaj smo že pri filozofskih in psiholoških vprašanjih, v katere se na tem mestu ni mogoče pretirano poglabljati. Vseeno pa naj predstavim neko pomembno spoznanje, ki bi nam pravzaprav lahko korenito spremenilo življenje, če bi ga uspeli resnično dojeti in živeti. Gre enostavno za to, da čas v resnici ni nekaj objektivno danega, pač pa je le subjektivna predstava. Ker ljudje svoje predstave v procesu socializacije v precejšnji meri prirejamo našemu skupnemu (družbenemu) življenju in ker smo si ljudje že po naravi v marsičem sorodni, so sorodne (podobne) tudi naše individualne predstave o času. Toda mnogi modreci, pa tudi filozofi, nas učijo, da je čas le »v naših glavah«.

Morda mislite drugače? Razmišljajte še naprej. Npr. takole: zakaj v sanjah doživljam čas drugače kot v budnem stanju? Saj sem tako v sanjah kot v budnem stanju še vedno »isti jaz«. Spomnite se tudi, kako ste čas doživljali, ko ste bili še otrok. Ali se vam ni takrat zdelo, da traja eno leto bistveno dlje kot pa se vam to zdi danes? Ali ste torej že opazili, da čas starejšim ljudem praviloma vedno hitreje mineva kot mlajšim? In ali ni tako, da se nam včasih kakšna ura strašno vleče (najpogosteje, ko doživljamo kaj neprijetnega), včasih pa nam mine hitro kot blisk.

In kaj vse to pomeni? Med drugim to, da lahko na čas vplivamo. Če je namreč čas naša subjektivna predstava, potem lahko to predstavo vsaj do neke mere sami preoblikujemo, kar pomeni, da lahko čas raztegnemo ali skrčimo. Seveda praviloma le v manjšem obsegu, kajti naše časovne predstave so v nas tako močno usidrane, da jih vsaj povprečni ljudje težko koreniteje spremenimo. Pa vendar. Poskusite! Kako? Ker sam nisem kakšen strokovnjak za to področje, vam na tem mestu svetujem le enostavno avtosugestijo. Če želite »pridobiti čas«, si začnite enostavno dopovedovati, da ga imate na voljo dovolj. Ne razmišljajte več tako, da si govorite, »Joj, samo še dve uri časa imam, da pripravim ta zapisnik«, pač pa si recite, »Dobro je, da imam na voljo še dve dolgi uri časa, da pripravim zapisnik.« In ne podlegajte splošni časovni histeriji v smislu: »Joj še slaba dva tedna sta do prvomajskih praznikov, potem pa še malo in bodo tu že poletne počitnice oziroma dopusti, potem pa spet jesenske obveznosti, no, in že bo leto naokoli.«

Če razmišljate tako, ste z mislimi nenehno v (daljni) prihodnosti. In ker smo ljudje vedno tam, kjer so naše misli, to pomeni, da ob takšnem razmišljanju sploh ne živite »zdaj in tukaj«. Ko planirate svoje bodoče obveznosti, si jih zabeležite v koledar, nato pa na njih pozabite in se z mislimi preselite v sedanjost. In v mislih si to sedanjost časovno čim bolj raztegnite. Dopove(du)jte si, da je časa (za vas in vaše aktivnosti) dovolj. Recite si, da je do prvomajskih praznikov še več kot teden dni, kar je zelo veliko časa. Že v enem dnevu se da narediti in doživeti ogromno. Pa tudi v eni uri. In tudi vsaka minuta, ki jo polno in prijetno doživimo skozi sedanjost, je lahko zelo dolga. Skratka, vsak od nas lahko vsaj do neke mere vpliva na svoje dojemanje (percepcijo) časa. Poskusite. In bodite potrpežljivi.

Sedaj se moramo posvetiti še nekaterim vprašanjem, ki se nanašajo na razmerje med časom in pravom. Pravo se z vprašanjem časa vsaj v pretežni meri ne sooča na filozofski način (lahko pa seveda tudi o času v pravu razmišljamo filozofsko). Za pravo in v pravu je čas predvsem objektivizirana (dogovorjena, »umetna«) kategorija, ki je pač merljiva v običajnih merskih enotah (urah, dnevih, letih itd.), v skladu s obče sprejetim koledarskimi in drugimi časovno-merskimi standardi. Seveda pa pravo tudi vpliva oziroma (pre)oblikuje mnoge vidike našega družbenega življenja. Določa nam namreč najrazličnejše časovne okvire oziroma omejitve. V tem pogledu je pravo pač formalistično, saj ne upošteva našega »naravnega« dojemanja časa. Še posebej načelo pravne varnosti, ki implicira zahtevo po predvidljivosti in zanesljivosti prava, terja, da se vsak pravni spor enkrat konča. Na to nas opozarjajo pravni instituti kot so pravnomočnost ali zastaranje. Seveda pa tudi tu obstajajo nekatere izjeme. Tako lahko npr. tudi pravnomočno sodbo izpodbijamo z izrednimi pravnimi sredstvi (npr. obnova postopka, zahteva za varstvo zakonitosti, revizija), prav tako pa poznamo tudi nekatera protipravna dejanja, ki ne zastarajo (npr. kaznivo dejanje genocida).

Toda dejstvo je, da se pretežni del prava odvija v nekakšnem časovno omejenem sistemu. Tega smo že tako privajeni, da tega vidika prava pravzaprav sploh več ne problematiziramo, vsaj ne »čisto zares«. Seveda se tu in tam pritožujemo nad »neživljenjskostjo« oziroma kratkostjo nekaterih zastaralnih rokov, toda le redko se zares poglobimo v vprašanje, ali so kakršnikoli zastaralni roki sploh resnično potrebni. Prav tako se lahko npr. vprašamo, ali v pravu zares potrebujemo institut pravnomočnosti. V praksi je namreč ta že tako ali tako zelo relativizirana, kajti možnosti, da neko pravnomočno sodno odločbo pravni subjekti izpodbijajo pred vrhovnim, ustavnim ali kakšnim mednarodnim (npr. evropskim) sodiščem so precej široke. Seveda pa so tu še nekatera druga zanimiva (pravna) vprašanja, o katerih več prihodnjič.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Časti ni mogoče zadovoljivo opisati zgolj z besedami. Seveda lahko rečemo, da je čast pojem, ki posamezniku pripisuje določene vrline, ki jih kot takšne priznava tudi širša skupnost ali družba. Toda katere so te vrline? Kaj je častno ravnanje ali časten položaj? V iskanju odgovora na takšna vprašanja se skriva velika mera (psihološkega) občutka za nekaj, kar posamezniku daje neko prepoznavno in relativno pomembno mesto v družbi, tj. nek položaj in vrednost v razmerju do drugih posameznikov in do družbe kot takšne. Če gledamo z vidika družbe, tj. od zunaj, je lahko čast(na) že pripadnost določeni družbeni skupini, npr. aristokratskemu sloju, določeni religiji ali neki dobrodelni organizaciji. Toda na ta način je čast določena po merilih, ki ustrezajo zgolj nekemu času in prostoru ter so lahko za nek drug čas in prostor povsem neprimerna. Pripadnost kraljevski družini je bila lahko v pred-revolucionarni Franciji velika čast, po t.i. meščanski revoluciji (l. 1789), ki je ukinila monarhijo in uvedla republiko, pa seveda nikakor ne več. Nekoč se je bil marsikateri mladenič ali gospod pripravljen za razžalitev sebe ali svoje dame dvobojevati na življenje in smrt, medtem ko danes osebna čast v tem pogledu praviloma nima tako visoke vrednosti, saj jo moški praviloma (o)branijo (če sploh jo) na milejše načine. V nekaterih okoljih je »dana beseda« (ustna obljuba) stvar osebne časti in si zato posamezniki nadvse prizadevajo, da bi jo izpolnili, medtem ko v drugih okoljih niti pisna obljuba ni kaj dosti vredna in jo je zato treba zavarovati še z grožnjo pravne sankcije. Nekoč je bila udeležba športnika v državni reprezentanci velika čast, danes pa je ta občutek časti v marsikateri državi že bistveno šibkejši in ga je treba vsaj nekoliko (če ne kar močno) podpreti še z finančno stimulacijo. V naši prejšnji državi je bilo članstvo v Komunistični partiji (kasneje Zvezi komunistov) velika čast, v današnji retrospektivi pa je takšno članstvo pretežno obravnavano kot nekaj slabega. Itd.

Na družbena merila se je torej težko dolgoročno zanašati, kajti podvržena so splošnemu družbenemu in naravnemu zakonu relativnosti. Vrednotenje se pač s časom spreminja, zato se spreminjajo tudi vrline, ki tvorijo pojem časti. Verjetno prav zato zakonodaja pojma časti ne definira, pač pa njegovo opredelitev prepušča vsakokratnemu sodniku, ki mora npr. odločiti, ali je neka oseba storila kaznivo dejanje zoper čast. Tako npr. v osemnajstem poglavju Kazenskega zakonika, ki nosi naslov »Kazniva dejanja zoper čast in dobro ime«, člen 169 določa, da je kaznivo, če kdo »koga razžali«. Kaj je razžalitev, kot oblika prizadetja posameznikove časti (in dobrega imena), iz takšne lapidarne določbe seveda ni razvidno. To mora ugotoviti sodnik. V 170. členu istega zakonika je določeno, da stori kaznivo dejanje obrekovanja tisti, ki »o kom trdi ali raznaša kaj neresničnega, kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu, čeprav ve, da je to, kar trdi ali raznaša, neresnično...« V skladu s 171. členom pa stori kaznivo dejanje žaljive obdolžitve tisti, ki »o kom trdi ali raznaša kaj, kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu…« Tudi v teh primerih zakonodajalec pojma časti ne definira, pač pa prepušča to sodnikom oziroma sodni praksi. Čast je torej v pravu pretežno quaestio facti. Kdaj vas nekdo razžali, bodisi z grobo izrečeno ali zapisano besedo ali z grobim vedenjem ali z ignoranco ali morebiti s specifično fizično kretnjo ali z grobim dotikom (npr. odrivom), je torej stvar konkretne ocene. Na to oceno pa odločilno vpliva prevladujoč družbeni občutek za vrednoto časti.

Čast ima seveda tudi svojo notranjo razsežnost. Je nekaj, kar posamenik – bolj ali manj v skladu s prevladujočimi družbenimi merili in vzorci – sam pripisuje svojemu položaju in ravnanju. Če nekdo meni, da je varovanje šibkejšega pred močnejšim vprašanje časti, potem bo seveda v tej smeri storil marsikaj, da vzpostavi in ohrani svojo čast. No, ravno ta primer je zanimiv tudi za globlji razmislek o tem, kako sami gledamo na to. Ali nam varovanje šibkejših pomeni častno ravnanje? Ali je takšen pristop danes sploh še (lahko) družbena vrednota? Ali ni tako, da se večina ljudi raje priključi močnejšim (seveda, če jim to le uspe), da s tem tudi sami pridobijo moč (nad šibkejšimi)? In ali morda ni bilo vedno tako? Ali ni morda tako, da čast tako v zgodovinski kot sodobni perspektivi pretirano idealiziramo? Verjetno povsem enoznačnega odgovora na ta vprašanja ni.

Jasno pa je treba poudariti, da čast kot zavest o človeški vrlini, predvsem pa tudi kot občutek oziroma emocija o takšni vrlini, ni vedno vrednostno pozitivna. Kadar čast napihuje človeški ego (v smislu (samo)pomembnosti, pretiranega »ponosa« ipd.), kadar vodi v diskriminacijo (npr. v poveličevanje »višjih« slojev na račun nižjih) ali v uničevanje življenj (npr. uboj ali vojna zaradi »častnih« razlogov), takrat čast kvari človeka ter ga preko negativnih ravnanj postopoma vodi v »šok terapijo«. Kadar pa je čast pravilno usmerjena v pomoč drugim, kadar se veže na iskrenost, dobroto, poštenje in podobne vrline, takrat je čast pozitivno družbeno gibalo. In takšno čast družba (še) vedno potrebuje.

Zadnja dva tedna je svetovne medije in javnost burila zgodba o skupini britanskih vojakov (mornarjev oziroma marincev), ki so bili ta čas v iranskem ujetništvu. Tam so pisno in pred kamerami priznali, da so oni in njihova država storili napako (vdor v iranske teritorialne vode itd.). Nato so jih Iranci izpustili, ti vojaki pa so takoj po vrnitvi v domovino pojasnili, da so vsa ta priznanja podali v strahu pred mučenjem in smrtjo ter da so bila vsa ta priznanja dejansko izsiljena in lažna. Prav danes pa so mediji sporočili, da bodo nekateri izmed teh bivših ujetnikov svoje zgodbe sedaj za mastne denarje prodali nekaterim britanskim časopisom oziroma medijem in to celo z izrecno privolitvijo britanskega obrambnega ministrstva.

Zgornjo zgodbo štejem za poraz elementarne (vrednostno pozitivne) vojaške, deloma pa tudi občečloveške časti. Seveda lahko razumem in sprejmem, da v strahu tudi vojak prizna marsikaj. Toda ali res tako hitro in tako brez zavor, kot so to storili omenjeni britanski vojaki, ki so v času svojega ujetništva odigrali še kakšno partijo namiznega tenisa in šaha ter gledali televizijo, na koncu pa so se pred kamerami vsi po vrsti za svojo izpustitev zahvalili iranskemu predsedniku in se z njim rokovali (kot je znano, je vse to dokumentirano na video posnetkih)? Ob tem se lahko resnično s strahom zamislimo, kaj lahko v prihodnje sploh še pričakujemo od tako ali drugače prestrašenih vojakov, policistov in sorodnih poklicev. V navedenem primeru se (mojemu) občutku za čast upira predvsem dejstvo, da se ti vojaki (»junaki«) v domovini niso tiho poskrili po svojih domovih, pač pa so se odločili iz te svoje zgodbe o neuspehu narediti še biznis. In če morda kdo misli, da to ni sramota, naj se vpraša, kaj naj si o tem misli slovenski ali katerikoli drug vojak, ki bo morda jutri v Afganistanu ali kje drugod po svetu v okviru Nata sodeloval tudi z britanskimi vojaki. Ali jim bo lahko zaupal? Ali ga ne bodo ob prvem resnejšem strahu, ki ga bodo doživeli, kar zapustili ali ga izdali sovražniku? (Kasneje pa seveda to svojo zgodbo na »katarzičen način« prodali medijem…).

V takšnih primerih čast ni nekaj patetičnega (v slabšalnem pomenu besede). Čast je tu vitalna vrednota, saj odloča o življenju in smrti, o zavezništvu, morda celo prijateljstvu, in nasploh o zaupanju…

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Pri takšnih vprašanjih moramo vedno ločiti pravno in politično (pa tudi moralno) razsežnost takšnih situacij. Po pravni plati so poslanci predstavniki vsega ljudstva in niso vezani na kakršnakoli navodila (82. člen ustave). Po politični plati pa so poslanci predvsem tudi člani političnih strank. Pri tem so – realno gledano – poslanci bodisi zaradi lastnega prepričanja bodisi zaradi pritiskov strankarskih vrhov pretežno vezani na strateške (programske) in operativne usmeritve in stališča svojih političnih strank. Tu je treba v našem volilnem sistemu tudi upoštevati, da praktično nihče ne more biti izvoljen za poslanca, če ne kandidira na listi kandidatov, ki lahko na ravni države preseže 4-odstotni volilni prag, pri čemer so vsi doslej izvoljeni poslanci kandidirali na strankarskih listah (razen seveda obeh predstavnikov narodnih skupnosti). Podobno je tudi v drugih demokratičnih državah, ki imajo proporcionalni volilni sistem. Toda tudi v večinskem volilnem sistemu (npr. v Veliki Britaniji in ZDA) kandidirajo posamezniki za položaj poslancev praviloma na strankarskih listah. Povsem neodvisni kandidati so namreč tudi v večinskem volilnem sistemu le stežka izvoljeni v predstavniško telo, kajti zgolj redki premorejo sami toliko denarja ter logistične in drugačne podpore, da bi lahko s svojo volilno kampanjo uspešno konkurirali strankarskim kandidatom. Ob in po sprejemu ustave ter še posebej v letih 1996 do 2000 je pri nas potekala obsežna in politično vroča razprava o tem, ali naj v Sloveniji uvedemo večinski volilni sistem. Ta razprava je bila v letih 1996 do 2000 povezana s t.i. volilnim referendumom, o katerem bi lahko napisali že skorajda pravno-politično »dramo« ali morebiti celo »kriminalko«. Ker tokrat ne želim obnavljati takratnih dogodkov, naj le rečem, da so takrat politične stranke ter družboslovni in drugi intelektualni krogi intenzivno razmišljali, kakšne posledice bi imela za slovenski politični prostor uvedba večinskega volilnega sistema. V prid večinskemu volilnemu sistemu sta se takrat navajala predvsem dva argumenta, sicer dobro znana iz področja politične teorije in prakse: prvič, večinski volilni sistem volivcem omogoča, da izbirajo neposredno med posameznimi kandidati (in ne prvenstveno med strankarskimi listami kandidatov); drugič, večinski volilni sistem privede do vlade, ki jo sestavi (ena) zmagovita stranka ali že pred volitvami oblikovana čvrsta koalicija strank z enotno listo kandidatov, kar omogoča transparentno odgovornost vlade (za razliko od proporcionalnega volilnega sistema, ki vodi v vladne koalicije bolj ali manj raznorodnih strank, ki jih volivci vnaprej ne morejo predvideti in v katerih je odgovornost razpršena in manj transparentna). V prid proporcionalnemu volilnem sistemu sta se v tistem času navajala predvsem dva splošno znana argumenta: prvič, da takšen volilni sistem zagotavlja bistveno bolj proporcionalno zastopanost družbenih skupin in interesov v parlamentu, kot pa to velja za večinski volilni sistem; drugič, da je bolj kompromisno odločanje in vodenje politike, v katerega je praviloma prisiljena koalicijska vlada, manjše tveganje za razvoj demokracije, kot pa to velja za večinski volilni sistem (v slednjem lahko stranka, ki obvladuje parlament in vlado, odločitve sprejema večinoma sama, kar lahko vodi tudi v skrajnosti). Tako eden kot drugi volilni sistem imata svoje prednosti in slabosti. Ker tu seveda ne morem širše obravnavati te problematike, naj primeroma ponazorim, kako se v praksi vse obrne nekoliko drugače, kot pa »srce si sladkega obeta«. V Sloveniji je tako npr. ljudem pretežno všečna ideja, da bi na parlamentarnih volitvah izbirali neposredno med kandidati in ne med političnimi strankami. Pa si sedaj predstavljajmo, da v nekem volilnem okraju volivci – v okviru večinskega volilnega sistema – izvolijo nekega neodvisnega kandidata. Pač nekoga, ki ga cenijo in mu zaupajo. Lahko je to dosedanji župan, mestni svetnik, zdravnik, kmet, učitelj itd. In tako pride ta neodvisni kandidat med poslance. Ne pozabimo, volivcem je pri tem všeč predvsem to, da je neodvisen, da se ne bo podrejal tej ali oni stranki, da bo razmišljal z lastno glavo ipd. Toda od tu dalje, tj. od vstopa v parlament, se začnejo zadeve kazati drugače. Najprej mora ta neodvisni poslanec že na prvih sejah Državnega zbora glasovati o nekaterih zelo pomembnih personalnih in strukturnih zadevah. Predvsem o mandatarju in vladi. Če se tu opredeli proti oblikovani politični koaliciji, se je na ta način avtomatično opredelil za opozicijsko vlogo. Če pa vlado podpre, postane »njen« - tj. vsaj do neke mere. Skratka v obeh (in mnogih nadaljnjih) primerih je sedaj politično opredeljen, četudi morda ne tako določno, kot to velja za strankarske poslance. Toda pojdimo dalje. Vprašajmo se, kako vpliven je ta naš »neodvisni« poslanec. Ker je sam, »neodvisen«, ima le zanemarljiv vpliv. Ker ni član politične stranke, ki ima kot takšna bistveno večjo politično težo, ni kaj posebej zanimiv niti za vlado niti za opozicijo (razen v kakšnem izjemnem primeru, ko gre pri glasovanju zelo na tesno). Ker torej nima politične teže, ni kaj posebej zanimiv niti za medije. Javnost ga tako le slabo pozna, njegov politični vpliv je zato še manjši. Poleg tega za seboj nima strokovnega in drugačnega strankarskega aparata. Še na zakulisne pogovore in pogajanja med strankami ni vabljen in je tako odrezan od nekaterih virov informacij. Če se začne zato povezovati z drugimi poslanci, pa pride v eno od dveh možnih situacij: prvič, poveže se s poslanci ene stranke in tako dejansko postane »njihov«; drugič, poveže se z drugimi »neodvisnimi« poslanci, kar pa dejansko pomeni začetek nastanka nove politične stranke (če je povezava manj zavezujoča, potem ni učinkovita in je kot takšne nesmiselna). Kakorkoli torej obrnemo, ima takšen poslanec na voljo bodisi, da se čim prej politično priključi (kot član ali »simpatizer«) eni od parlamentarnih strank, ali pa vztraja pri svoji »neodvisnosti« in ostane kot takšen brez resnejšega političnega vpliva. Politična stranka je torej tako ali drugače nuja demokratičnega političnega delovanja. To kaže tudi uvodno omenjeni aktualni prebeg poslancev Državnega zbora iz LDS v druge poslanske oziroma strankarske skupine. »Prebežniki« so se priključili drugi stranki, tj. SD, ali skupini »Zares«, ki ima ambicije postati politična stranka. Kdor bo ostal samostojni neodvisni poslanec do konca parlamentarnega mandata oziroma do volitev, bo s tem zagotovo tudi končal svojo poslansko kariero. Kot rečeno, so takšni prestopi v (ustavn)opravnem smislu dopustni, kajti čeprav so bili vsi ti poslanci izvoljeni na strankarskih listah, so v pravnem pogledu samostojni predstavniki vsega ljudstva in se lahko neodvisno odločajo, v kateri poslanski oziroma strankarski skupini bodo v Državnem zboru in izven njega delovali. V političnem smislu pa se, kot je splošno znano, takšni prestopi praviloma ocenjujejo kot nenačelno ravnanje, kot »izdajo volivcev«, ki so s svojim glasom za te poslance hkrati in primarno oddali svoj glas politični stranki, na katere listi so ti poslanci kandidirali. Izjeme od takšnega kritičnega naziranja so vsaj v starejših demokracijah redke. Za takšno izjemo lahko gre, če poslanec sredi mandata prestopi v drugo stranko iz zelo pomembnih in načelnih vsebinskih političnih ali/in moralnih razlogov (za takšne razloge zagotovo ne gre, če je motiv prestopa v prvi vrsti ohranitev ali pridobitev neke politične funkcije). Kako bomo slovenski volivci politično (o)vrednotili sedanje (in morebitne prihodnje) prestope poslancev, bo pač še nekaj časa razvidno predvsem preko javnomnenjskih anket, nato pa seveda v odločilni meri na parlamentarnih volitvah. Tudi ta zgodba pa nam dokazuje, da v demokraciji brez političnih strank pač ne gre.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Zadeva s političnimi strankami v resnici ni enostavna. Politične stranke namreč pomenijo nekakšen tujek v izvirni ideji demokracije kot vladavine ljudstva. Ta ideja temelji v osnovi predvsem na konceptu neposredne demokracije, kjer vsi člani neke politično organizirane skupnosti skupaj razpravljajo in glasujejo o pomembnejših vprašanjih organiziranja in delovanja skupnosti. No, ne prav vsi državljani in tudi ne vsi ljudje. Če se ozremo nazaj v antiko, v krog takšnih državljanov seveda niso sodili sužnji. Pa tudi mladina in ženske niso imele pravice soodločanja o javnih zadevah. Tudi kasneje so dolgo obstajali različni volilni in drugačni cenzusi (po spolu, premoženju, položaju itd.). Še danes, ko smo v moderni demokraciji dosegli zgodovinsko gledano najširšo stopnjo vključenosti (participacije) državljanov v politično odločanje, le-to ni dosegljivo čisto vsem. Praviloma obstaja glede volilne pravice vsaj starostna omejitev. Toda to ni nek poseben problem.

Problem je dejstvo, da je v sodobni družbi raznih procesov odločanja ogromno, pri čemer so ti medsebojno tako prepleteni in kompleksni, da se povprečni državljan v njihov pretežni del sploh ne more vključiti, kjer pa se že vključi, potrebuje pri odločanju strokovno in drugačno pomoč. Vzemimo za primer na videz enostavno referendumsko vprašanje: »Ali ste za zvišanje cen mleka?« Če želi volivec odgovorno soodločati o takšnem vprašanju, mu seveda ne zadostuje le informacija, da lahko s pritrdilnim odgovorom na to vprašanje pomaga nekaterim kmetom. Nekaterim drugim kmetom ali drugim poklicem morebiti s tem škoduje. S povečanjem cen mleka se posledično povečajo cene mlečnih proizvodov. Kaj to pomeni s širših vidikov ponudbe in povpraševanja? Kako bo to vplivalo na potrošnike ter na težnje po povečanju cen nekaterih drugih proizvodov? Ali lahko vse skupaj vsaj minimalno vpliva na inflacijo? Itd. O vseh teh vprašanjih bodo volivca preko medijev in na druge načine v referendumski kampanji poučevali te in oni kmetje, različne politične stranke, vlada in opozicija, kmetijski, ekonomski, finančni in drugi strokovnjaki in še kdo. Komu bo volivec bolj verjel, bolj zaupal? Ali morda samemu sebi? Pa zares ve dovolj o vseh možnih posledicah zvišanja cen mleka? No, o zgolj enem takšnem vprašanju se bo verjetno povprečni volivec uspel zadostno poučiti že v nekaj dnevih ali vsaj tednih, tako da bo lahko nato o tem kompetentno odločal.

Toda v sodobni državni politiki se v enem samem dnevu odloča o stotinah enako ali bolj pomembnih in zapletenih vprašanj. Ali lahko volivec v tem kompetentno sodeluje? Nikakor ne. To pač enostavno ni mogoče. Jasno je, da neposredna demokracija tu odpove. Politika mora biti poklic, z njo se morajo profesionalno ukvarjati politiki, ki jim pri tem pomagajo najrazličnejši strokovnjaki in drugi sodelavci. Še več, politika mora delovati po načelu posredne demokracije. Na občasnih volitvah pač volivci izvolimo predstavnike ljudstva (poslance), ti postavijo izvršilno oblast itd. Seveda potrebujemo za demokracijo še mnogo več. Pravno državo ter v tem okviru človekove pravice, delitev oblasti, neodvisno sodstvo in še marsikaj. In seveda, ne pozabimo: politične stranke. Toda zakaj jih potrebujemo? Ankete javnega mnenja v Sloveniji pogosto kažejo nizko stopnjo zaupanja ljudi v politične stranke. Tudi članstvo v politični stranki ni neka posebna vrednota. No, lahko je zelo koristno, če je pač na oblasti tvoja stranka. Takrat te lahko doletijo razne ugodnosti. Toda, če dobro pomislimo, takšen način pridobitve neke funkcije, zaposlitve, ekonomskega ali drugega vpliva ni nekaj častnega. Samo zato, ker si »naš«, postaneš nekaj, kar morebiti po svojih sposobnostih in karakterju v resnici nisi in ne moreš biti. Po položaju si visok funkcionar ali direktor, po znanju, karakterju in osebni kulturi pa ne. Seveda so tudi drugačni primeri, tj. takšni, ko politična stranka pripelje na vodilne položaje kakovostne ljudi. Toda slednjih je pogosto manj kot prvo omenjenih. In javnost oziroma ljudje to opazijo, vedo. Res je, da dandanes v zahodni družbi čast in poštenost nista izrazito prevladujoči družbeni vrlini, toda ljudi še vedno relativno močno prizadene, če sta ti vrednoti v preveliki meri zanikani oziroma izkrivljeni na (naj)višjih nivojih družbe. Od voditeljev pač že nekako podzavestno pričakujemo, da bodo boljši od povprečja, da bodo z lastnim zgledom pomagali »vsem nam grešnikom«. To ne pomeni, da smo ljudje v tem pogledu do skrajnosti naivni, neuki, tj. da ne vidimo, da se pokvarjenost ljudi v višjih sferah družbe pogosto še stopnjuje. Vse to kar pogosto opazimo, o tem se strokovno in laično vseskozi govori, piše, o tem nas nenazadnje učijo tudi lastne izkušnje. Toda ljudje smo pač v svoji nepopolnosti takšni, da ob vsem tem še vedno upamo in si želimo, da bi bili naši voditelji pametnejši, bolj pošteni in nasploh boljši kot to večina voditeljev v resnici zmore. In čeprav gre zato ljudstvo politikom vedno znova »na led« in čeprav zato ljudje o politiki pravijo, da je k…, je prav, da ljudstvo v zavesti ali podzavesti še vedno ohranja pri življenju ideal poštene in dobre politike. S tem namreč politikom ne pusti, da bi v svojih slabostih otopeli ali jih brez zavor še stopnjevali. In potem se politiki vsaj malo, tu in tam, vsaj navzven poboljšajo in to da ljudem novo upanje, le-to pa politike ponovno in nadalje opozarja in sili, da se morajo truditi… Vrnimo se sedaj spet k političnim strankam. Te so nekaj vmesnega, partikularnega. So posrednik med političnim posameznikom in državo, kot veliko politično organizacijo.

V sodobni državi povprečen posameznik v političnem smislu ne pomeni skoraj nič. Je kot eno zrno v veliki vreči zrn. Če sam povzdigne glas, ga skoraj nihče ne sliši. Posameznik postane družbeno močan, vpliven, le če pripada pomembn(ejš)i, vplivn(ejš)i družbeni skupini. V politični sferi je to predvsem (seveda pa ne izključno) politična stranka. Verjetno je eden od razlogov, zakaj se mnogim ljudem že nekako podzavestno upira, da bi bili člani politične stranke, prav dejstvo, da se mora posameznik kot član stranke odreči delu svoje individualnosti, mora se prilagajati, sklepati kompromise in se celo podrejati drugim. Seveda obstajajo tudi drugačni ljudje, tj. takšni, ki se jim vse to vsaj pretežno ne upira. Med takšne sodijo na eni strani bodisi konformisti, karieristi in podobni »kalibri«, na drugi strani pa tudi takšni posamezniki, ki vse to niso, so pa pač spoznali, da lahko vrednostno pozitivno in konstruktivno prispevajo k političnemu razvoju le s pomočjo širšega in družbeno vplivnega kolektiva, tj. politične stranke. V slednjem primeru je članstvo v stranki nekaj povsem normalnega, je družbeno koristno in celo častno, medtem ko je v prvem primeru zadeva seveda obratna.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Vsem tistim, ki so, tako ko jaz, šolske klopi žulili še v času slovenskega in jugoslovanskega real-socializma, je verjetno vprašanje o povezavi med kvaliteto in kvantiteto ostalo v spominu predvsem kot sestavina t.i. dialektičnega materializma. Kot je znano, gre za marksistični nauk, ki od Heglovega filozofskega idealizma povzema predstavo o dialektičnem razvoju (Ideje oziroma duha) ter jo prireja materialističnemu filozofskemu izhodišču. Skratka, da stvari preveč ne zapletam, po Marxu in Engelsu (in marsikaterem njunem nasledniku) naj bi se materialni svet razvijal v smislu spirale, nekako od nižjih pojavov k višjim, in sicer v progresiji: teza – antiteza – sinteza itd. V tem okviru so nas v omenjenem času »po marksistično« naučili, da je za družbeni in nasploh svetovni razvoj značilno, da iz kvantitete raste kvaliteta. To primeroma pomeni, da če spustimo na tla pšenično zrno, ne bomo slišali nobenega zvoka, če pa spustimo na tla naenkrat celo vrečo pšeničnih zrn, bo to povzročilo zvok. V tem smislu je imel prav tako Marx, kot tudi že vrsta filozofov pred njim in za njim. Ko neka snov ali pojav preseže kritično količino (kvantiteto), pridobi ali povzroči ta snov ali pojav novo kakovost (kvaliteto).

Toda beseda kakovost (kvaliteta) tu ne pomeni nujno, da gre za nekaj vrednostno pozitivnega ali konstruktivnega. Nova kvaliteta pomeni le bistveno spremenjeno lastnost stvari oziroma pojava, lahko torej tudi spremembo na slabše. Prav zato je v tem pogledu smiselno uporabljati sicer že udomačeno tujko »kvaliteta« (kot filozofski pojem), kajti slovenska ustreznica »kakovost« nosi v sebi preveč vrednostno pozitivne konotacije. Skratka, če neko stvar privedemo v novo kvaliteto, to pomeni, da jo bistveno spremenimo, pri čemer jo bodisi izboljšamo bodisi poslabšamo. Če npr. pojemo zelo majhno drobtinico torte, je njena kvaliteta: brez okusa. Če pojemo običajni kos torte (tj. povečamo kvantiteto zaužite materije torte), preidemo v novo kvaliteto, ki se kaže npr. v odličnem okusu. Če pa naenkrat (eno za drugo) pojemo trideset ali več tort, preide ta kvantiteta spet v novo kvaliteto: okus ni več prijeten, do (sestavin) torte dobimo odpor.

Kaj se lahko iz tega naučimo? Kot sem v neki prejšnji kolumni že zapisal (povzel po Konfuciju), najprej in predvsem to, da je preveč ravno tako slabo kot premalo. Hkrati pa nas to opozarja, da lahko kritična kvantiteta vodi tako v dobro kot v slabo. Tako lahko npr. pri hujšanju (dieti), če se pretirano odrekamo hrani, ta kvantiteta povzroči novo, »slabo kvaliteto«, tj. bolezen.

Podobno je tudi na področju politike, prava, uprave... Že vse od nastanka naše nove države lahko spremljamo, kako npr. slovenski državni organi (parlament, Vlada, ministrstva, sodišča, tožilstva itd.) v svojih »samoevalvacijah« ponujajo številne kvantitativne podatke, npr. o tem, kako veliko zakonov so sprejeli (Državni zbor), kako veliko denarja so ali bodo prihranili (Vlada), kako veliko upravnih in sodnih zaostankov so ali bodo odpravili (npr. ministrstva za javno upravo, za notranje zadeve in za pravosodje), kako veliko kaznivih dejanj so obravnavali (policija), kako veliko obtožnic so vložili (državno tožilstvo) itd. Seveda vsi ti organi v svojih poročilih podajajo tudi vsebinske (kvalitativne) podatke. Toda splošni vtis gre vedno bolj v smeri, da so pomembne predvsem številke – tj. kvantiteta. Ja, boste porekli, saj iz kvantitete vendar izhaja kvaliteta. Res je, toda vprašanje je: kakšna? S tem vprašanjem se širša javnost, prav tako pa tudi same državne institucije premalo ubadajo.

Vzemimo za primer državno upravo. Že več let poslušamo, kako pomembni so ukrepi za povečanje učinkovitosti in ekonomičnosti delovanja državne (pa tudi nasploh javne) uprave. V tem parlamentarnem mandatu se s tem še posebej intenzivno ukvarja ministrstvo za javno upravo. In res, po podatkih, ki jih javnosti posreduje to in druga ministrstva, se na splošno vedno hitreje odpravljajo zaostanki, vedno več je poenostavitev različnih upravnih postopkov, sprejetih je vedno več ukrepov za zagotovitev uporabnikom prijazne ter varčnejše uprave. Do tu je vse lepo in dobro. Kvantiteta takšnih ukrepov torej narašča, kar naj bi nekako neizogibno vodilo v novo, boljšo kvaliteto državne uprave. Toda ali je to res? V določenih vidikih zagotovo, kajti uporabniki s(m)o nedvomno lahko zadovoljni, če je državna uprava cenejša, dostopnejša uporabnikom, informacijsko dobro koordinirana ipd. V teh in nekaterih drugih pogledih je razvoj spodbuden. Toda pri tem se pozablja na nek zelo pomemben kvalitativni element, tj. na človeški dejavnik. Če to pojasnim v luči osebne izkušnje, naj povem, da mi je v zadnjih dveh letih relativno veliko uradnikov, iz različnih sfer državne uprave, zelo doživeto povedalo, da so izrazito preobremenjeni, da jih nadrejeni obravnavajo pretežno kot številke ter jih vsaj posredno občasno tudi ponižujejo ali ustrahujejo (»mobing«), da se v strahu pred neprijetnimi posledicami včasih bojijo nadrejenim in drugim posredovati svoja strokovna mnenja ipd.

Seveda je normalno in pričakovano, da v času reform strožje oziroma višje zahteve nadrejenih povzročijo tudi pretirane oziroma neutemeljene reakcije (odpore) med podrejenimi, ki se stežka odrečejo privajeni rutini oziroma se le težko in počasi navajajo na intenzivnejši delovni ritem ter na t.i. dobre prakse. Toda kadar tudi izkušeni, strokovni in delavni uradniki na zgoraj navedeni način odločno kritizirajo povečano kvantiteto »novih meril in praks«, takrat se je treba nad vsem tem resno zamisliti. In če k temu prištejemo še dejstvo, da zaradi spremembe oblasti v državni upravi marsikje prihaja tudi do politične delitve na »vaše« in »naše«, potem vsekakor obstaja nevarnost, da se iz takšne povečane kvantitete najrazličnejših ukrepov sčasoma (npr. v nekaj naslednjih letih) razvije takšna nova kvaliteta, ki bo pomenila poslabšanje delovanja državne uprave. To je približno tako, kot če jahač pretirano priganja konja. Sprva gresta skupaj zelo hitro, lahko hitreje od vseh, nato pa konj omaga, pade in ni več zmožen nadaljevati ježe. In v upravi, pravosodju, gospodarstvu itd. - kjerkoli pač že, ima vlogo takšnega konja človek. Človeški dejavnik je tu odločilen. Če upravni delavec, sodnik, pravnik v podjetju ali zavodu ipd. izgubi motivacijo, dela le še zaradi strahu pred sankcijo in eksistenčne nuje (tj. zaradi plače), potem se pričnejo »bolniške«, apatija, frustracije in podobno. Povečuje se nezaupanje med sodelavci, ni »teamskega duha«, ni zadovoljstva z delom in njegovimi učinki. In takšno situacijo je zelo težko popraviti.

Da ne bo pomote. Seveda podpiram vse premišljene in koristne ukrepe za izboljšanje delovanja uprave, pravosodja, vlade itd. Toda tisti, ki te ukrepe sprejemajo, jih s tem nalagajo ljudem in ne strojem, zato morajo biti pri tem nadvse previdni. Pri ocenah učinkov teh ukrepov ne smejo biti usmerjeni pretežno na kvantitativne, pač pa tudi in predvsem na kvalitativne kazalce. Če namreč zaradi močno pretirane kvantitete pregori človeški dejavnik, potem se na dolgi rok vse skupaj klavrno konča. Če to zelo poenostavljeno ponazorim, naj rečem, da npr. zgolj podatek o uspešni odpravi določene količine (kvantitete) upravnih ali sodnih zaostankov še nič ne pove o kvaliteti takšnega pristopa, tj. o tem ali so bile izdane odločbe tudi vsebinsko kakovostne oziroma pravilne. Konec koncev je mogoče tudi sodne zaostanke odpraviti zelo hitro, npr. z abolicijo (podobno, kot je bila ta pred časom sprejeta za prekrške) ali s hitrim sojenjem, ne glede na vsebinsko kakovost odločb. Seveda pa se s tem ne moremo in ne smemo strinjati. In ravno to pove veliko.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

V demokratičnih državah večino (naj)pomembnejših zakonodajnih in drugih pravnih ter političnih odločitev sprejme parlament, v sodelovanju z izvršilno oblastjo. Seveda v ta krog odločanja na specifičen način vstopa tudi sodstvo, še posebej njegove najvišje instance (npr. vrhovna in ustavna sodišča), ki preko varstva (človekovih) pravic ter ustavnosti in zakonitosti prav tako pomembno vpliva na pravni in (posredno) politični razvoj. Ljudstvo stoji ob vsem tem večinoma bolj »ob strani«, razen seveda v času volitev ter ob občasnih širših akcijah, ki jih različne družbene skupine in posamezniki izvajajo v obliki javnih zborovanj, demonstracij ali drugih oblik podpore ali kritike oblasti.

Precejšnja izjema od takšnega prevladujočega vzorca demokratične »vladavine« je Švica, ki je, kot je znano, dežela referendumov in drugih oblik neposredne demokracije. Analitiki ugotavljajo, da je bilo doslej v Švici že samo na državni ravni izvedenih več referendumov kot v vseh drugih državah sveta skupaj. Če k temu prištejemo še številne kantonalne referendume in zbore občanov, potem seveda Švica resnično izrazito izstopa iz splošne slike, ki jo nudijo sodobne demokracije. Seveda pa se je takšna praksa v Švici postopoma razvila in utrdila skozi večstoletno tradicijo, zato bi bilo kakršnokoli avtomatično posnemanje švicarske skupščinske in referendumske demokracije s strani kakšne druge države (tudi npr. Slovenije) že vnaprej obsojeno na neuspeh.

V Sloveniji smo v letih po osamosvojitvi in sprejemu (nove) ustave prelili že veliko črnila na temo referenduma ter potrošili kar nekaj denarcev in energije za izvedbo (predhodnih ali naknadnih) zakonodajnih referendumov. Ob tem smo se vsaj na strokovni ravni marsikaj naučili, seveda pa pri referendumski problematiki za različne probleme in dileme ni mogoče najti povsem enoznačnih odgovorov oziroma rešitev. V referendumski teoriji različni svetovni avtorji tako ali drugače navajajo razloge za in proti referendumu. Če te razloge, ki zadevajo predvsem značilnosti referenduma na državni oziroma nacionalni ravni, strnemo v temeljne skupne imenovalce, dobimo relativno kratko bipolarno preglednico (z razlogi »za« in »proti«), ki jo predstavljam v nadaljevanju.

Razlogi, ki govorijo v prid institutu referenduma so predvsem naslednji:

referendum povečuje udeležbo (participacijo) državljanov v politiki in s tem legitimnost političnih odločitev, pri čemer je širjenje participacije državljanov tudi v skladu z dinamičnim razumevanjem demokracije, ki mora vse višjo povprečno izobrazbeno stopnjo državljanov upoštevati tudi tako, da jim daje možnost neposrednega političnega (so)odločanja;

referendum omejuje moč parlamenta in parlamentarnih strank (partitokracije) ter zmanjšuje možnosti korupcije med poslanci;

referendum vzgojno in stimulativno vpliva na državljane, saj jih sili k temu, da se seznanijo z aktualnimi družbenimi vprašanji (s tem se krepi občutek posameznikov, da so dejansko aktivni politični subjekt, kar pogosto vpliva tudi na povečanje volilne udeležbe v državi);

referendum predstavlja sredstvo za vzpostavitev in ohranjanje družbenega miru in stabilnosti, saj s pretežno poenoteno oziroma večinsko odločitvijo praviloma zagotovi relativno trajnost ureditve določenega razmerja ter zagotavlja nacionalno enotnost.



Razlogi, ki govorijo zoper uporabo referenduma pa so:

referendum slabi predstavniško (reprezentativno) demokracijo, saj omejuje uresničevanje parlamentarnih prvin kot sta razprava in možnost sklepanja kompromisov, s čimer slabi odgovornost in pomen predstavniškega telesa – vse to slabi motivacijo, prestiž in avtoriteto ljudskih predstavnikov;

pri prenosu referendumskih rešitev v ustrezne (pravne) akte igra predstavniško telo praviloma predvsem servisno vlogo, kar je dodaten vidik slabitve njegovega položaja;

povprečni državljani nimajo niti zadostnih analitičnih sposobnosti niti niso v zadostni meri informirani, da bi lahko sprejemali dovolj pretehtane oziroma kakovostne odločitve (poleg tega je mogoče z državljani preko različnih oblik referendumske propagande tudi manipulirati);

referendumske odločitve niso ustrezno diferencirane, saj za razliko od odločitev predstavniškega telesa ne morejo biti v zadostni meri prilagojene različnim družbenim skupinam in vsem mogočim situacijam (referendumsko odločanje zgolj "za" ali "proti" je toga in pretirana poenostavitev možne rešitve);

odločitve predstavniškega telesa so, bolj kot referendumske, naklonjene varstvu pravic manjšin;

referendum lahko privede do ostrih polarizacij med državljani, kar se lahko odrazi npr. v različnih oblikah sovraštva in konfliktov.

S tem seveda vsi razlogi za in proti referendumu niso izčrpani niti podrobno pojasnjeni. Število razlogov v prid in proti pa niti ni bistveno, kajti v določeni družbeni situaciji lahko prevesijo tehtnico na eno stran le nekateri ali celo en sam. Pri vsem tem je pomembno poudariti še dvoje: prvič, vsak od navedenih razlogov se lahko v konkretni (skrajni) družbeni situaciji spremeni v svoje nasprotje (zaradi tega so pritrdilni in zavrnilni razlogi medsebojno korespondenčni); drugič, referendum je lahko primerno demokratično sredstvo izključno le pod pogojem, da se uporablja v okviru demokratičnega političnega sistema, kar v sodobnem kontekstu pomeni, da je lahko uspešen le kot dopolnitev reprezentativne demokracije. Če se npr. referendum uporabi v avtokratičnem ali totalitarnem sistemu, je seveda njegova narava bistveno drugačna, saj zanj niso podane bistvene demokratične predpostavke (svoboda obveščanja, izražanja, politični pluralizem itd.).

Kljub temu, da nekateri menijo, da je referendum zgolj kot sredstvo odločanja vrednostno nevtralen, pa tudi takšno "tehnično" razumevanje tega instituta ne more izničiti dejstva, da sta referendumski postopek in izid referenduma neizogibno in praviloma močno prežeta z vrednostnimi (interesnimi) soočanji in vrednostno prevlado, zaradi česar je referendum vedno "dvorezen meč". Pravilna uporaba referenduma, tj. uporaba, ki je v skladu z njegovim izvornim demokratičnim namenom, je zato močno odvisna od znanja, spretnosti ter dobronamernosti (poštenosti in tolerance) vseh njegovih akterjev.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih uslužbencih (EPA 1304-IV) z dne 16.2.2007 v 33. a členu določa, da lahko ne glede na splošno prepoved opravljanja detektivske dejavnosti za državne organe (drugi odstavek 13. člena Zakona o detektivski dejavnosti), »predstojnik v primeru, ko razpolaga z informacijo, na podlagi katere so podani razlogi za sum, da javni uslužbenec zlorablja pravico do zadržanosti z dela do 30 delovnih dni zaradi bolezni ali poškodbe ali da gre za morebitno zlorabo uveljavljanja pravice do povračila stroškov prevoza na delo in z dela, za izvajanje kontrole nad uveljavljanjem teh pravic sklene pisno pogodbo in pooblasti pravno ali fizično osebo v skladu z zakonom, ki ureja detektivsko dejavnost.« Ob tem predlog zakona tudi določa, da mora pred pričetkom izvajanja takšnega nadzora »predstojnik javnega uslužbenca najprej opozoriti, da obstajajo razlogi za sum o zlorabi, ter mu omogočiti, da se o tem izjasni.«

Ne glede na (nadaljnjo) usodo tega predloga v zakonodajnem postopku, menim, da zasluži že ideja, ki jo vsebuje navedeni 33. a člen novele zakona, posebno pozornost. Kot je znano, so mnenja o njeni primernosti že deljena, kajti sindikat javnih uslužbencev takšno rešitev zavrača. Tudi osebno mislim, da je takšna rešitev v nekaterih pogledih vprašljiva, pri čemer je samo po sebi zgovorno že dejstvo, da vlada v prikazu primerjalne ureditve tega področja ni navedla nobene druge demokratične države, ki bi poznala takšno vrsto detektivskega nadzora.

Najprej se lahko seveda vprašamo, kaj naj si mislimo o državi, ki mora svoje uslužbence nadzirati s pomočjo zasebnih detektivov. Ali država kot organizacija oblasti nima dovolj svojih organov, ki bi lahko izvajali takšen nadzor? Ali to pomeni, da bo država postopoma tudi povsod drugod, kjer sama ne uspe dovolj ažurno in uspešno zbirati informacij, za to najela kot dodatno pomoč detektive? Npr. v predkazenskih postopkih, pri odkrivanju prometnih in drugih prekrškov, morda celo pri nadzoru dela policistov, tožilcev, sodnikov, poslancev itd.? Če sem še nekoliko bolj ironičen, naj spomnim, da je npr. stopnja zaupanja v delo državnega zbora oziroma poslancev relativno nizka, kar pravzaprav – v duhu predlagane zakonske rešitve – kar kliče po tem, da bi tudi upravičenost odsotnosti poslancev s kakšne seje delovnega telesa ali državnega zbora preverjali detektivi. Pojdimo še nekoliko dlje in se vprašajmo: Kdo lahko zapravi več davkoplačevalskega denarja – nek javni uslužbenec, ki morebiti neupravičeno prejema povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, ali (tisti) funkcionarji, ki veliko potujejo po domovini in (predvsem) po svetu?

Prvi problem je torej ta, da država, ki prepušča takšno obliko nadzora v pristojnost zasebnim detektivom, s tem izkazuje svojo nesposobnost. Drugi problem pa se kaže v dejstvu, da lahko javni uslužbenci in seveda tudi funkcionarji državo gmotno oškodujejo še na številne druge načine (in ne le z zlorabo »bolniške« ali povračila za prevoz na delo). Če torej sedaj na nekem področju dopustimo, da zasebni detektivi delajo za državo in namesto nje, potem se stvar tu verjetno ne bo ustavila (čeprav bo šla že tu predaleč). Zakaj pa ne bi potem zasebni detektivi pomagali nadzirati javnih uslužbencev in funkcionarjev tudi na raznih službenih potovanjih in pri kateri drugi vrsti porabe javnih sredstev? Si predstavljate npr. ministra, ki povabi na kosilo goste iz domovine in tujine, zasebni detektiv pa jih vse skupaj opazuje ter beleži kaj in koliko jedo, koliko časa sedijo v restavraciji, ali se pogovarjajo o zasebnih ali službenih zadevah, kdo so ti gostje (ali je zraven kakšen »zasebni prisklednik«) ipd., ter nato o tem poroča predsedniku vlade. Ali pa, predstavljajmo si, da dekan pravne fakultete najame zasebnega detektiva, da nadzira delo profesorjev – koliko časa prebijejo na službenem mestu ter ali v času, ko so doma, namesto na fakulteti, res delajo (berejo, pišejo, razmišljajo)…

Skratka, v vsem tem vidim načelni problem. Predvsem tudi zato, ker se bojim, da je mogoče takšen nadzor nad javnimi uslužbenci, kot je predlagan z novelo zakona, tudi zlorabiti. Takšen nadzor namreč lahko pomeni tudi precejšen poseg v zasebnost, kajti detektiv bo posameznika spremljal in opazoval v njegovem domačem, zasebnem okolju, pri čemer bo seveda takšno zbiranje podatkov zaobseglo tudi vse ostale osebe, ki bodo v bližini nadziranega javnega uslužbenca. Možni so tudi številni nesporazumi. Si predstavljate, da ste na bolniški in se napotite k prijatelju po nek zdravilni čaj, detektiv pa to zabeleži in označi kot družaben obisk, ki pomeni zlorabo vaše bolniške?

Seveda moram ob vsem tem takoj priznati, da odkrivanje zlorab, ki jih navaja novela zakona, terja tudi takšne pristope, ki v razumni (nujni in primerni) meri posegajo v zasebnost. In ker je takšne zlorabe treba preprečevati in odkrivati seveda nikakor nisem apriorno proti iskanju rešitev, ki bi to omogočile. Seveda pa je treba pri tem že zakonsko določiti tudi nekatere omejitve izvajanja takšne kontrole. No, prav v tem pogledu pa je novela zakona že prav paradoksalna. Če gre po eni strani, kot sem pojasnil zgoraj, predaleč, pa po drugi strani z eno samo omejitvijo sama sebi spodnaša tla pod nogami. Gre namreč za omejitev, ki jo vsebuje določba, po kateri mora predstojnik še pred pričetkom izvajanja detektivskega nadzora javnega uslužbenca opozoriti, da obstojajo razlogi za sum o zlorabi, ter mu omogočiti, da se o tem izjasni. Če tu odmislimo vprašanje, kdaj bo podan (upam, da vsaj kolikor toliko verodostojen oziroma utemeljen) sum, da gre za zlorabo, lahko vsekakor že po zdravi kmečki logiki sklepamo, da bo tako opozorjen javni uslužbenec, če tudi v resnici zlorablja svoje pravice, storil vse, da svojo zlorabo tudi nadalje prikrije. Če bo opozorjen na možnost detektivskega nadzora, bo pač zlorabo zanikal (»prostovoljnih skesancev« zagotovo ne bo veliko) svoja ravnanja pa bo pač za ustrezen čas priredil zakonskim zahtevam. Seveda pa bi bil že tudi to določen uspeh, saj bi se lahko na takšen »zastraševalen« način tiste uslužbence, ki zlorabljajo svoje pravice, v prihodnje v precejšnji meri odvrnilo od takšnih zlorab.

Zastavljajo se še druga vprašanja. Npr. kaj storiti z zdravnikom, ki javnemu uslužbencu izda potrdilo o bolezni, čeprav v resnici ni bolan v tolikšni meri, da bi smel uveljavljati pravico do zadržanosti z dela? Saj vemo, kako je s tem… Toda naj se za konec vrnem na začetek. Temeljni vprašanji sta: ali lahko država nadzor nad javnimi uslužbenci prepušča zasebnim detektivom ter kako preprečiti morebitne zlorabe takšnega nadzora. V tem trenutku lahko le upam(o), da bo zakonodajalec vse te dileme temeljito premislil ter sprejel le takšne rešitve, ki so v duhu pravne države ter hkrati ustrezajo tudi naravi in funkciji moderne države kot takšne.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Človekove (temeljne) pravice so tista vrsta pravic, ki varujejo mnoge (naj)pomembnejše človekove dobrine. Seveda ne vseh, ali pa vsaj ne v celoti. Tako npr. na čustvenem področju ne govorimo o človekovih pravicah (npr. o človekovi pravici da ljubi ali da je ljubljen). Po drugi strani pa pravno zagotovljene človekove pravice posamezniku zagotavljajo življenje, dostojanstvo oziroma osebno integriteto, lastnino, varstvo v pravnih postopkih, različne oblike svobode (svoboda mišljenja, gibanja, veroizpovedi, političnega opredeljevanja itd.) ter nenazadnje različne oblike participacije pri oblasti (npr. volilna pravica) in upravičenja do nekaterih »storitev« države (npr. zdravstveno varstvo).

Že iz vseh teh splošnih opredelitev človekovih pravic je mogoče razbrati, da je pojem pravice sam po sebi pravzaprav prazen ter da ga ustrezno napolni šele navezava tega pojma na določeno vrednoto oziroma dobrino. Če rečemo, da ima oseba A pravico, s tem dejansko še ne povemo ničesar. Ko pa navežemo pojem pravice na neko dobrino, npr. na premoženje, zasebnost in vero, potem dobimo iz tega lastninsko pravico, pravico do zasebnosti in svobodo veroizpovedi (tu naj le opozorim, da pojem pravice v širšem smislu zajema tudi pojem svoboščine). V vseh teh primerih gre zaradi velikega pomena navedenih dobrin za človekove pravice. Pri tem pa ni nujno, da bi morali imeti zagotovljene človekove pravice, da bi lahko uživali navedene in druge dobrine. Na to opozarja npr. J. Donnelly (Universal Human Rights in Theory and Practice, Cornell University Press, London 1989, str. 38-40), ki pravi, da lahko človek, ki nima zagotovljenih določenih temeljnih pravic (npr. pravice do življenja, osebne svobode in lastnine), kljub temu nemoteno uživa različne dobrine (npr. življenje, osebno svobodo in lastnino). Seveda velja tudi obratno. Znani so primeri držav, ki v ustavah in drugih pravnih aktih zagotavljajo (vsaj nekatere) človekove pravice, vendar pa v praksi veliko ljudi ne uživa dobrin, ki jih te pravice varujejo (npr. svoboda mišljenja, prepoved mučenja, zasebnost).

Iz navedenega je razvidno dvoje: prvič, da gre pri človekovih pravicah predvsem za izbor dobrin, za katere doktrina človekovih pravic ugotavlja, da morajo biti univerzalno priznane vsem ljudem; drugič, da je pravica primarno pravni pojem in da so zato tudi človekove pravice lahko pretežno učinkovito varovane le preko institucij modernega prava (pravne države). Pri tem pa se moramo pravzaprav že po naravi stvari vprašati, zakaj se na ta način tako izrazito poudarjajo le človekove pravice in zakaj ne (enako intenzivno) tudi človekove dolžnosti. Seveda mislim pri tem na človekove pravne dolžnosti, ki so povezane z varstvom istih dobrin, kot jih varujejo človekove pravice.

No, v zvezi s pravkar povedanim je treba najprej vsaj na kratko spomniti, da je v pravu dolžnost (obveznost) nujni korelat pravici. Kadar ima v pravu ena fizična ali pravna oseba dolžnost, ima neka druga fizična ali pravna oseba ali širši krog oseb vedno dolžnost (obveznost), da tej prvi osebi neposredno ali posredno pomaga(jo) uresničiti njeno pravico, bodisi z nekim svojim aktivnim ali pasivnim ravnanjem. V pravu enostavno ni pravice brez korelativne dolžnosti (tu gre seveda za pravno dolžnost in ne npr. moralno ali religiozno ali kako drugo dolžnost). Zato se seveda moramo vprašati, kako to, da se dandanes marsikje tako izrazito poudarjajo le človekove pravice, ne pa tudi človekove dolžnosti. Ali slednje sploh obstajajo?

Razlog za takšno (enostransko) poudarjanje človekovih pravic je predvsem ta, da pomenita doktrina in praksa človekovih pravic predvsem zmago nad »temačn(ejš)imi« obdobji zgodovine, v katerih je oblast svojim podložnikom nalagala predvsem dolžnosti, ter jim skorajda ni priznavala pravic, in seveda še manj človekovih pravic. Ker je vsaka (tudi demokratična) oblast potencialno vedno v skušnjavi, da tako ali drugače pretirano poseže v svobodo posameznikov, je torej treba kot obrambni mehanizem pred državno oblastjo (iz)postaviti predvsem človekove pravice. K temu se kot razlog za (enostransko) poudarjanje človekovih pravic »na račun« dolžnosti posameznikov dodaja tudi misel, da so v pravicah tako ali tako že implicirane korelativne dolžnosti, kar npr. pomeni, da se z zagotovitvijo pravice do nedotakljivosti zasebne lastnine samo po sebi razume, da morajo to nedotakljivost na dolžnosten način spoštovati in zagotavljati vsi ostali pravni subjekti, med njimi seveda tudi država oziroma državni organi.

Oba zgornja argumenta sta prepričljiva, vendar ne dovolj. Proti avtokratičnim ali totalitarnim težnjam državne ali kake druge oblasti se je sicer res treba boriti predvsem s poudarjanjem in varstvom človekovih pravic. Toda pri tem ne smemo pozabiti, da smo vsi udeleženci razmerja med (državno) oblastjo in ljudstvom ter vseh drugih razmerij v družbi predvsem ljudje. Ja, tudi oblastniki (ti ali oni predsedniki, ministri, poslanci in drugi politični funkcionarji…) so navsezadnje ljudje. Če torej poleg(!) človekovih pravic izpostavimo in poudarimo tudi človekove dolžnosti, potem s tem na eni strani na dolžnosten način (dodatno) zavežemo vse oblastnike, da spoštujejo človekove pravice, na drugi strani pa dolžnostno zavest o vrednotah, ki jih varujejo človekove pravice, spodbujamo in krepimo tudi pri vseh drugih posameznikih (nasproti vsem drugim posameznikom). Tako npr. človekova pravica do zasebnosti pomeni hkrati tudi dolžnost slehernega posameznika (ne pozabimo: tudi tistega, ki vlada ali opravlja sodniško ali upravno funkcijo), da spoštuje zasebnost vseh drugih posameznikov.

Seveda ne želim kar predlagati, da bi se morale sedaj npr. človekove pravice v ustavi ali kakšni mednarodni konvenciji ustrezno pretvoriti (zgolj) v človekove dolžnosti. Želim pa poudariti, da bi morala družba (veliko bolj) krepiti tudi splošno zavest o človekovih dolžnostih. Predvsem v procesu izobraževanja, kjer bi se lahko učencem na različnih stopnjah (od osnovne šole do univerze) razložilo, da so po eni strani nosilci človekovih in drugih pravic, po drugi strani pa tudi nosilci človekovih in drugih dolžnosti – do soljudi. Seveda pa tudi povsod drugod, v politiki, v delovnih kolektivih itd. To bi vsekakor pripomoglo, da se tehtnica, ki se je v zadnjih letih vsaj v Sloveniji (seveda pa tudi v mnogih drugih demokratičnih okoljih) pretirano nagnila v egocentrično dojemanje človekovih pravic, nekoliko uravnovesi in prinese v družbo, tj. med vse njene člane, več občutka za osebno odgovornost in solidarnost.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Izhodišče za razmislek glede zastavljenih vprašanj nam lahko predstavlja odločba Ustavnega sodišča U-I-69/03, z dne 20.10.2005, v kateri je med drugim zapisano: »Načelo prilagajanja prava družbenim razmerjem je eno izmed načel pravne države (poudaril M.C.). To pomeni, da lahko zakonodajalec enak pravni položaj pravnih subjektov v različnih zaporednih časovnih obdobjih uredi različno. Samo po sebi to ne pomeni posega v drugi odstavek 14. člena Ustave. Drugače pa je v primeru, ko zakonodajalec spremenjeno zakonsko ureditev v relativno kratkem časovnem obdobju ponovno spremeni tako, da uzakoni enako ureditev, ki je veljala pred zadnjo spremembo. V tem primeru je zavezan k spoštovanju načela enakosti, po katerem lahko enake pravne položaje uredi različno le, če ima za to razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. Če iz zakonodajnega gradiva izhaja, da tak razlog ne obstaja, potem je dolžan urediti enako tudi pravni položaj subjektov, za katere je v vmesnem času veljala drugačna ureditev.«

Navedena utemeljitev je pomembna, zanimiva in vredna razmisleka (seveda ob temeljitejšem vpogledu v celotno zadevo). No, na tem mestu pa želim le izpostaviti, da je Ustavno sodišče s to odločbo v naš ustavni sistem uvedlo novo (pod)načelo »krovnega« načela pravne države iz 2. člena Ustave, tj. načelo prilagajanja prava družbenim razmerjem. Osebno mislim, da je konstrukcija tega načela precej neposrečena. Prilagajanje prava družbenim spremembam bi bilo namreč lahko kot načelo smiselno le v smislu zapovedanega vrednostnega vodila (najstva, »Sollen«), ne pa v obliki dopustitvene norme. Poleg tega se vsako pravo že po svoji naravi tako ali drugače vedno prilagaja družbenim razmerjem, pa če je to zapisano v odločbi Ustavnega sodišča ali ne.

Ustavno sodišče pojasnjuje, da navedeno načelo pomeni, da lahko zakonodajalec enak pravni položaj pravnih subjektov v različnih zaporednih časovnih obdobjih uredi različno, razen v primeru, ko uzakonja enako ureditev, kot je veljala pred nedavno sprejeto in sedaj (spet) spremenjeno zakonsko ureditvijo. Dobro. Imamo načelo in izjemo, ki pomeni njegovo omejitev. Pa pustimo zdaj to izjemo in pomislimo, kaj Ustavno sodišče zakonodajalcu sporoča na temeljni, načelni ravni. Enostavno to, da lahko zakonodajalec sprejema zakone, s katerimi spreminja prejšnje zakone. To je sedaj proglašeno za načelo pravne države. Kot da v državah, v katerih ni uveljavljeno načelo pravne države (kamor je npr. sodila tudi bivša SFR Jugoslavija) spreminjanje zakonov ni možno ali dopustno. Pa vsi vemo, da je. V nepravni državi morda še bolj, kajti tam, kjer ni pravne države, ni nobenih takih zadržkov, kot jih poudarja ustavno sodišče.

Menim torej, da gre pri konstrukciji načela prilagajanja prava družbenim razmerjem kot (pod)načela pravne države za pretiravanje. Bistvo citiranega dela odločbe Ustavnega sodišča je dejansko drugje, namreč v zagotavljanju varstva ustavnega načela pravne enakosti. Reči, da zakonodajalec lahko(!) v različnih zaporednih obdobjih spreminja zakone (seveda z učinkom pro futuro) je seveda premalo, če naj bi to načelo celovito osmislili. Če bi šlo tu res za navedeno načelo, potem bi imelo vse skupaj pravi smisel le, če bi to načelo zakonodajalcu naložilo dolžnost (obveznost), da s spreminjanjem zakonov le-te (ustrezno in pravočasno) prilagaja družbenim razmeram. Seveda pa se tu potem takoj pojavi vprašanje, kakšne bi morale biti družbene spremembe, da bi »v luči pravne države« resnično terjale spremembo zakona. Ali bi morale biti »bistvene«, »ključne«, »pomembne«… Na splošno bi jih lahko definirali le zelo abstraktno in s tem nejasno ter tako konkretno odločitev v pretežni meri prepustili zakonodajalcu in v morebitnem sporu odločitvi Ustavnega sodišča. Skratka, načelo prilagajanja prava družbenim spremembam, kot posebno (pod)načelo načela pravne države, me ne prepriča. Se pa strinjam, da je v naravi pozitivnega prava, da se mora spreminjati in tako tudi prilagajati družbenim spremembam.

Zdaj pa drugo vprašanje. Ali se pravo prilagaja družbenim spremembam, ali se družbene spremembe prilagajajo pravu? Jasno je, da je pomembno oboje, oboje se izmenjuje, prepleta. Enkrat pravo s svojimi normami »lovi« že uveljavljene družbene in strokovne običaje, standarde ipd., drugič pa pravo s svojimi normami te običaje, standarde in moralo tudi spreminja. Tako je npr. (ustavno)pravno načelo nediskriminacije skoraj vedno kakšen korak pred povprečnim (»ljudskim«) običajnim ali moralnim dojemanjem razlik med ljudmi (po rasi, etnični pripadnosti, političnem prepričanju, veroizpovedi, spolu, spolni usmerjenosti itd.), kar pomeni da tu pravo pripomore k ustvarjanju nove (nediskriminatorne, tolerantne) morale, običajev, navad oziroma miselnih in vedenjskih vzorcev. Ali bi torej morali tudi v tej smeri oblikovati posebno (pod)načelo pravne države, tj. načelo prilagajanja družbenih razmerij pravu? No, temu lahko rečemo tudi dolžnost spoštovanja prava. Kar pa je bolj razumljivo. Samo da gre tu seveda očitno za dolžnost (obveznost). In seveda je tudi to del pravne države. Vendar pa spet ne le pravne države, pač pa vsakega prava – in tu smo pri analogni situaciji kot prej. Če bi npr. zagovarjali obstoj nekega posebnega načela prilagajanja družbenih razmerij pravu kot (pod)načela pravne države, s tem ne bi nič kaj dosti manj pretiravali, kot pretiravamo, če govorimo v navedenem smislu o načelu prilagajanja prava družbenim razmerjem.

Seveda obstojijo že od nekdaj tudi razmišljanja, da je pravo lahko tudi večno in nespremenljivo. Toda tu gre za nauke o naravnem pravu, ne pa o pozitivnem pravu, ki ga tudi naravnopravne teorije dojemajo kot nekaj dinamičnega, spremenljivega. Poseben primer je npr. Koran kot sveta knjiga in temeljni vir (religioznega) islamskega prava. V islamskem svetu namreč velja, da je ta temeljni vir islamskega prava večen in nespremenljiv. Toda tudi vsebino Korana razlagajo ljudje, zato prihaja pri različnih islamskih pravnih šolah in učiteljih ter različnih skupnostih islamskih učenjakov za pravno vedo (fikh) do bolj ali manj različnih interpretacij, te pa, koliko so podprte z ustrezno avtoriteto, učinkujejo erga omnes, torej podobno kot zakoni. Tudi pravni nauki iz Korana se tako preko interpretacije prilagajajo družbenim razmerjem.

Naj zaključim. Pri prepoznavanju vsebin načela pravne države je le treba biti nekoliko bolj zadržan. Ni vsaka lastnost ali zadanost prava že kar tudi specifična (tj. bistvena razlikovalna) lastnost načela pravne države. Že tako ali tako se pravni državi pripisuje zelo veliko sestavin (vladavina prava, delitev oblasti, človekove pravice, pravičnost, pravna varnost, sorazmernost, pravna enakost, ustavnost in zakonitost, javnost prava, vezanost izvršilne oblasti na zakon, prepoved retroaktivnosti, pošteni pravni postopki itd.). Če pa že govorimo o prilagajanju prava ne smemo pozabiti, da se (državno) pravo prilagaja predvsem tudi politični volji nosilcev oblasti in nenazadnje mednarodnemu pravu in politiki. Prilagajanje prava je torej odvisno od številnih dejavnikov in je z vsakim od njih v dvostranskem razmerju. Prilagajanje prava družbenim razmerjem je le en vidik te kompleksne celote, zato bi to veljalo upoštevati tudi pri oceni, ali lahko zgolj ta vidik posebej in samostojno opredelimo kot (pod)načelo pravne države.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Najprej naj pojasnim, da tu ne govorim o pravu oziroma pravnih ureditvah afriških držav, temveč le o običajnem pravu afriških plemenskih in tradicionalnih vaških skupnosti, kolikor je pač to pravo mogoče reducirati na skupne imenovalce. To običajno pravo je tudi dandanes še vedno zelo živo in se marsikje uveljavlja mimo afriškega državnega prava. Državne oblasti se namreč v običajno pravo praviloma ne mešajo prav veliko, intervenirajo pa seveda v primeru kakšnih hujših konfliktov ali ko gre za državni interes.

V afriškem tradicionalnem pravu se močno odraža kolektivna kultura. Posameznik v tradicionalni vaški ali plemenski skupnosti nima posebnega individualnega pomena oziroma je tudi pravno pripoznan le v funkciji skupnosti. Pravo zagotavlja predvsem obstojnost in funkcionalnost kolektiva, od katerega so njegovi člani odvisni oziroma so mu podrejeni (tako se npr. poroka ne šteje le za združitev dveh oseb, temveč predvsem za združitev dveh družin). Poudarjena kolektivnost je tako med drugim razvidna tudi v primerih reševanja (pravnih) sporov. Sodnik (starešina, poglavar ipd.), ki o sporu odloča, si ne prizadeva vsaki stranki v prvi vrsti dodeliti tisto, "kar ji gre", temveč išče (kot pravično) takšno odločitev, ki krepi koherentnost skupnosti in ponovno vzpostavlja medsebojno razumevanje med člani skupnosti. Pri reševanju sporov je nasploh značilno prizadevanje za dosego sprave med strankami in s tem za ponovno dosego miru in harmonije znotraj skupnosti. Poleg tega je značilnost sojenja praviloma tudi ta, da v njemu sodeluje širok krog medsebojno povezanih oseb. Tako si npr. Afričan, ki živi v določeni lokalni skupnosti, ne more predstavljati, da mu lahko katerokoli sodišče sodi pravično, če pri sojenju niso prisotni njegovi znanci oziroma prijatelji in sorodniki, ki tudi sami aktivno sodelujejo pri preiskavi, dokazovanju in sprejemanju sodne odločitve. Po tradicionalnem naziranju Afričanov namreč prav prisotnost omenjenega kroga ljudi zagotavlja objektivnost sodne odločitve, saj gre za ljudi ki živijo z »obdolžencem« in ga dobro poznajo ter lahko zato najbolje razumejo ter pojasnijo ozadje spornega dejanja in posledice, ki jih ima njegovo dejanje za skupnost. Pri takšnem sojenju navzkrižno kolektivno dokazovanje oziroma razpravljanje učinkuje kot nekakšen sistem checks and balances, ki odpravlja predsodke posameznih udeležencev sojenja.

V primeru, ko gre za spor dveh nasprotnih strank, se v skladu z afriškim tradicionalnim duhom velikodušnosti neredko zgodi, da se tista stranka, v katere korist je razsojen spor, odreče zahtevi po izvršitvi razsodbe. To seveda ne pomeni, da afriške skupnosti ne poznajo različnih oblik nestrpnosti, netolerantnosti, nasilja ipd. Toda povsod tam, kjer prevladujejo pozitivne afriške vrednote, je reševanje sporov usmerjeno v pomiritev strasti in v spravo. Pogosto se pri obravnavi »protipravnih« dejanj pozornost v večji meri posveča obsodbi teh dejanj samih, kot pa težnji po obsodbi njihovih storilcev. Iz vsega povedanega je tudi bolj ali manj razvidno, da opisano reševanje sporov ne poteka po kakšnih podrobneje izdelanih (kodificiranih) postopkih. Upoštevajo se le nekatera temeljna postopkovna pravila, ostalo pa je v pretežni meri odvisno od (raz)sodnika in njegove neposredne interakcije z ostalimi udeleženci postopka.

Če torej tako reševanje sporov primerjamo s pravnim reševanjem sporov v modernem pravu, tj. v državah z natančno izdelanimi kompleksnimi institucijami pravne države (sem sodi seveda tudi Slovenija), potem lahko med obema pristopoma opazimo nekaj očitnih razlik. Kot vemo, je v (našem) modernem pravu ena temeljnih postopkovnih zapovedi, da se sodnik, ki je v sorodstveni ali kakršnikoli drugi tesni osebni zvezi z obdolžencem ali s strankami v postopku, izloči iz sojenja. Na ta način naj bi se zagotovila objektivnost oziroma nepristranskost sojenja. Torej ravno obratno kot v tradicionalnem afriškem pravu. Če ima v naši (t.i. zahodnjaški) pravni tradiciji Pravičnost (Iustitia) zavezane oči, ima torej v afriški tradiciji Pravičnost oči široko odprte.

V našem pravu nastopajo stranke v postopku predvsem kot posamezniki (individuumi), med katerimi se »bije pravni boj«, v katerem na koncu eden zmaga in drugi izgubi (t.i. win – lose situacija). V afriškem tradicionalnem pravu prevladuje težnja po iskanju rešitve, s katero naj bi bili čim bolj zadovoljni vsi ali vsaj pretežna večina skupnosti (stranke v sporu, njihovi sorodniki, prijatelji, znanci in ostali udeleženci razprave oziroma postopka) – tu torej nihče ni popolni poraženec, razsodba teži predvsem k spravi.

V našem pravu je obsodba (vsaj na prvi stopnji) »v očeh ljudstva« praviloma bolj usmerjena v obsojenca (»kriminalca«, »prestopnika«, »povzročitelja škode« ipd.) kot pa v dejanje samo. V afriškem tradicionalnem pravu ima obsodba samega dejanja pogosto večjo težo kot pri nas. In še bi lahko naštevali in premlevali razlike med obema pravnima kulturama. Toda če se vprašamo, kateri pristop k reševanju sporov je boljši, odgovor seveda ni in ne more biti črno-bel oziroma enoznačen. Vsaka od obeh pravnih kultur je pač prilagojena svoji splošni družbeni kulturi, bodisi tradicionalni bodisi moderni. Vsaka pravna kultura ima svoje pluse in minuse. Tako npr. lahko v afriški tradicionalni pravni kulturi prenapenjanje navedenih značilnosti ter prevlada negativnih vrednostnih usmeritev pravo spremeni v golo orodje (in celo v »orožje«) za zatiranje posameznikov s strani skupnosti. Tu seveda potem ni več govora o kakšni pravičnosti in še manj o človekovih pravicah, ki so tradicionalnim afriškim okoljem tako ali tako pretežno neznan pojem. Po drugi strani pa lahko prenapenjanje značilnosti modernega prava vodi v pretirani individualizem in egocentrizem udeležencev pravnih sporov, kar predvsem slabi solidarnostno zavest posameznikov in družbe. Da seveda o pretiranemu številu pravnih sporov in s tem povezanih sodnih zaostankih niti ne govorimo.

Dobro je poznati obe plati obeh medalj. Tako kot npr. v zadnjih letih v okvirih modernega prava vse močneje zaznavamo potrebo po spravnem reševanju sporov ali po preprečevanju le-teh, tako v Afriki (seveda ne povsod) počasi le odkrivajo tudi družbeno pozitivni pomen zagotavljanja dostojanstva posameznika in njegove avtonomne sfere – kar je pač korak v smeri postopnega uveljavljanja človekovih pravic. Ostajamo torej različni, toda drug od drugega se lahko tudi marsikaj (na)učimo.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Na splošno lahko rečemo, da je totalitarizem oblika (družbenega) zla, zato seveda ne more biti sprejemljiv. To zlo se predvsem kaže v ideologiji in praksi popolnega podrejanja posameznika neki višji družbeni celoti (državi v fašizmu, narodu v nacizmu, delavskemu razredu v komunizmu itd.), kar vodi v odsotnost vsakršne zavesti o človekovih pravicah. To višjo celoto (ki je bolj ali manj le virtualna) zastopa ena in edina zveličavna politična skupina, vladajoča politična stranka, ki jo praviloma vodi karizmatični voditelj, pri čemer je seveda ta Veliki Vodja (Hitler, Mussolini, Stalin itd.) poosebljenje negativne, tj. razdiralne in uničevalne vesoljne sile. Geslo: »Kdor ni z nami, je proti nam,« privzame v totalitarizmu najbolj skrajno obliko in vsebino. Policija in vojska nista primarno v funkciji varovanja ljudi, pač pa v funkciji varovanja totalitarne oblasti in njene države. Tajna policija, ki jo v takšni ali drugačni obliki pozna vsak totalitarni sistem, opravlja umazane naloge v imenu višjih ciljev in v interesu vladajočih. Totalitarna ideološka propaganda preko medijev vsakodnevno »bombardira« državljane in jih postopoma (pre)oblikuje v uniformne in poslušne podložnike brez lastne volje in mišljenja…

No, na tem mestu se velja za hip ustaviti z nadaljnjim navajanjem vrednostno negativnih plati, ki jih prinaša totalitarizem. Ob vsem tem se moramo namreč opomniti, da ima tudi totalitarizem – tako kot vsak drug družbeni ali naravni pojav – določen smisel in celo pozitivno razvojno funkcijo. In kaj naj bi to bilo? Zelo enostavno. Totalitarizem človeštvo postavlja pred preizkušnjo, skozi katero se (lahko) ljudje učimo. Kot vemo, se ljudje v stanju ugodja praviloma nismo željni prav veliko učiti – takrat pač uživamo v zabavi in sproščanju. Še celo tisto, kar se v stanju ugodja učimo, si izberemo tako, da nam bodisi povzroča dodatno ugodje ali pa nam naše ugodje le minimalno zmanjšuje (uživamo ali pa le »minimalno trpimo« v npr. branju knjige ali v učenju športnih iger ali igranja inštrumenta). Kadar torej ljudje preveč podležemo uživanju in s tem stagniramo ali celo nazadujemo v razvoju naše zavesti, takrat nas po višjih zakonitostih bivanja doletijo preizkušnje, ki nam poslabšajo situacijo in nas tako prisilijo v nadaljnji razvoj oziroma učenje. Bolj ko smo pred tem stagnirali ali nazadovali, večje in težje (hujše) preizkušnje nas doletijo. In ena najhujših preizkušenj za človeštvo je totalitarizem. Pri njem so na izjemni preizkušnji religiozni, moralni, pravni in drugi vidiki individualne in kolektivne človeške zavesti. Totalitarizem veliko ljudi sooči z grozljivimi situacijami zato, da jih prisili v radikalne spremembe zavesti, ki jih sicer ljudje ne bi bili sposobni napraviti. Ta radikalna šok terapija sproži v ljudeh najbolj nizkotna in najbolj vzvišena čustva, misli, ravnanja itd. V tej mejni situaciji, v kateri so mnogi ljudje tudi neposredno eksistenčno ogroženi, se dogajajo največje preobrazbe. Žal je cena izredno visoka. Tako kot bo verjetno visoka cena našega (do)sedanjega onesnaževanja okolja. Toda v celotnem prostoru in časovnem ciklusu svetovnega dogajanja so to le majhne in kratke razvojne epizode. V tej perspektivi ima torej tudi totalitarizem povsem smiselno vlogo v svetovnem dogajanju oziroma razvoju. Seveda pa je naš odpor zoper njega tista šola, ki jo moramo narediti. In če jo v naših glavah in ravnanjih naredimo že sedaj, torej še preden nas doleti kakšen novi totalitarizem, potem se mu bomo seveda izognili oziroma ga prerasli. Potem pač ne bomo več potrebovali takšne šok terapije.

Težko je reči, v čem totalitarizem najbolj prizadene ljudi. Nekdo bo morebiti pomislil, da jih najbolj prizadene s poboji in mučenji. V nekem smislu je to res. Toda v nekem drugem smislu, v smislu našega razvoja na poti samorealizacije, v smislu razvijanja naše individualne in kolektivne zavesti, nas totalitarizem verjetno najmočneje prizadene na dva načina. Prvič, v nas porodi in krepi strah in drugič, prisili nas v vrednostno negativna vrednotenja.

Poglejmo si najprej, kako je s strahom. V resnici sicer drži, da je sleherni strah nesmiseln oziroma neutemeljen ter je zgolj posledica naše nevednosti. Toda na tem mestu se ne želim spuščati v globljo filozofijo strahu, pač pa izhajam iz empiričnega dejstva, da so pač v totalitarnem sistemu ljudje prestrašeni. Bojijo se storiti napako, za katero bi jih totalitarna oblast neusmiljeno kaznovala. Bojijo se glasno razmišljati, kajti vsaka lahkotna oziroma nepremišljena beseda je lahko nevarna. Bojijo se svobodno gledati okoli sebe, kajti v totalitarni državi se sme gledati le tisto, kar oblast dovoli. Bojijo se svojega gibanja, saj se lahko povsem nehote znajdejo na kakšnem prepovedanem mestu. Bojijo se družiti z drugimi ljudmi, saj ne vedo, če ni kdo od njih morda sumljiv ali sovražen režimu. Bojijo se sproščeno pogovarjati celo v domačem krogu, kajti kaj hitro se lahko zgodi, da bi oblast izvedela za vsebino teh pogovorov (preko zgovornih otrok, preko prisluškovalnih naprav itd.). Bojijo se še marsičesa. In strah je eno najbolj negativnih, destruktivnih človeških občutij. Zavira naš razvoj in nas na dolgi rok ubija. Prestrašen človek v nobenem pogledu ni svoboden, ni motiviran, ni resnično ustvarjalen, ni iskren v odnosu do drugih in do samega sebe itd. Strah je torej eno največjih zel totalitarizma. To ve najbolje tisti, ki je takšen strah kdaj sam izkusil. Kdor ga ni, pa naj tu in tam (ponovno) poskusi ob branju kakšne knjige ali ogledu kakšnega dokumentarca na to temo podoživeti tudi to negativno občutenje. To ga bo namreč najbolj neposredno odvrnilo od kakršnekoli želje po totalitarizmu. Seveda pa to govorim le s perspektive človeka, ki se vživlja v vlogo subjekta oziroma podložnika totalitarnega režima. Tisti pa, ki si morebiti želi, da bi na totalitaren način obvladoval druge, naj pomisli na dejstvo, da vsi totalitarni režimi prej ali slej v mukah propadejo, implodirajo, »požrejo sami sebe«. Kar je značilnost vsakega zla – najprej žre druge, nato pa razžre tudi samega sebe.

Veliko negativnost totalitarizma predstavljajo vrednostno negativna vrednotenja. Enostavneje povedano, totalitarizem ljudi preko propagande, groženj ali fizične sile prisili, da sprejmejo njegovo ideologijo. Otroke z organizirano vzgojo, odrasle pa s pritiski, pod katerimi ti postopoma prevrednotijo svoje vrednote. Toda ali je v demokratičnih okoljih kaj drugače? Ali ne gre tudi tu za vsakodnevno – zavedno ali nezavedno – vrednostno indoktrinacijo, za »pranje možganov« ipd.? Seveda, vsaka šola, vsaka vzgoja in učenje, vsaka politična ali ekonomska propaganda ipd. pomenijo nekaj takega. Toda v demokraciji smo pač toliko (bistveno) na boljšem, da imamo na izbiro več različnih političnih, ekonomskih, kulturnih in drugih vrednostnih sistemov, informacij, ciljev itd. – kar vse je posledica pluralnega političnega, kulturnega in širšega družbenega okolja. Totalitarizem v tem pogledu posamezniku prepreči vsakršno možnost izbire. V tem je nasilen in s tem siromaši »svoje« ljudi in posledično tudi sam sebe (kar na dolgi rok nujno vodi v njegovo degresijo in propad). Ker pa sta, kot je bilo rečeno, v totalitarnem sistemu Veliki Vodja in njegova vladajoča stranka manifestaciji zla, je tudi ideološka usmeritev, ki jo nalagata svojim podložnikom, neizogibno vrednostno negativna.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Avtor pojma totalitarizem naj bi bil G. Amendolla, ki je leta 1923 nelegalne pritiske fašistov v italijanskem parlamentu imenoval »sistema totalitario« - totalitarni sistem. Dve leti pozneje je začel pridevnik »totalitaren« uporabljati B. Mussolini, in sicer v vrednostno pozitivnem pomenu, pač skladno s takrat razvijajočo se fašistično doktrino, ki je v (vseobsežni, totalni) državi videla višji cilj in ideal italijanskega ljudstva. Princip totalitarne države in oblasti je že takrat in seveda tudi kasneje, vse do danes, navdihnil še več drugih »velikih voditeljev«, tako v Evropi kot na drugih celinah. Ta princip bo žal tudi v prihodnje vedno znova prebujal politična hrepenenja pri tako ali drugače emocionalno in intelektualno nezrelih, nedoraslih, včasih pa tudi motenih osebnostih. Kajti totalitarizem ni samo oblika skrajno nedemokratičnega in, kar je še mnogo hujše, nehumanega političnega sistema, pač pa je v prvi vrsti oblika oziroma način (takšnega) mišljenja in čutenja. Totalitarizem se ne porodi v filozofskih, politoloških ali drugih spisih, na javnih tribunah ali demonstracijah, v vojnah itd. Če bi bilo temu tako, potem bi vsakdo, ki bi bral določeno knjigo, se udeležil določenega zborovanja ali sodeloval v takšnem ali drugačnem revolucionarnem boju postal totalitarist. Pa vemo, da ni tako. Mnoge ravno agitacija k totalitarizmu ali totalitarno mišljenje in ravnanje drugih odbija, se jim upira, morda celo gnusi. Če npr. gledamo televizijske posnetke iz današnje Severne Koreje, ene najhujših trdnjav totalitarizma, se seveda zgrozimo (verjamem, da govorim vsaj v imenu večine), ko vidimo enoumje, zatiranje posameznika do samih skrajnosti njegove eksistence (ljudje tudi umirajo od lakote), njegovo razčlovečenje. Seveda se zgrozimo zato, ker smo tu v Sloveniji, v Evropi, sedaj navajeni povsem drugačnih stvari, pluralizma mišljenj, politik in še marsičesa drugega, tolerance, varstva človekovih (temeljnih) pravic, pravne države… No, resda tudi tu še zdaleč ni vse tako lepo in še manj idealno. Pa vendar, če se primerjamo s Severno Korejo ali s kakšno podobno državo se nam upravičeno zdi, da živimo v bistveno bolj humani, pravični in razviti družbi. (Pustimo tokrat ob strani vprašanje, ali in koliko smo zares humani, pravični in razviti.)

Toda pozor! Totalitarizem je človeku vedno blizu. Je naša skušnjava. Sicer le ena izmed njih, vendar hkrati ena najnevarnejših. Totalitarne tendence so nekakšen »božji preizkus« človekove zrelosti. Gre za to, ali nas bodo zapeljale v »greh«, ali pa se jim bomo uspeli izogniti, jih prerasti in jih nekoč za vedno pustiti za seboj.

Beseda totalitarizem izvira iz latinskih besed totus – ves, cel; totum – celota. In s celoto ni nič narobe. Če npr. na svet gledamo celostno (holistično) je to zelo dobro. Če želimo sami sebe razvijati celostno, potem je to spet zelo dobro. »Vsi za enega, eden za vse«. »Gozd in drevesa«. Vsaka posamičnost in partikularnost je povezana v celoto in vsaka celota vsebuje partikularnosti in posamičnosti. Če torej težimo k celoti, celovitosti, popolnosti, totalnosti…, potem s tem pravzaprav ni še nič narobe. Če je npr. nekdo perfekcionist in želi neko delo opraviti popolno, potem ga hvalimo. Če ima nekdo dovršen, popoln umetniški, znanstveni ali politični nastop, ga spet hvalimo. V čem je torej problem? Kje se (pozitivna) totalnost prevesi v (negativno) totalitarnost? Odgovor je v bistvu enostaven. Totalitarni postanemo in smo vedno, kadar popolnost po svoji predstavi vsiljujemo drugim. In čeprav pojem totalitarnost praviloma povezujemo s politiko, oblastjo, državo in političnim sistemom, je totalitarnost – kot vsebina in forma – prisotna v vsaki naši misli in ravnanju, s katerimi želimo ljudi okoli sebe popolnoma (totalno) podrediti svojim predstavam in željam. Seveda gre tu največkrat le za »majhne doze«, tj. zgolj za nekakšne zametke totalitarnosti. Toda iz malega raste veliko. Vsak takšen zametek je že »majhna totalitarnost«, ki samo čaka na ugodne razmere, da zraste v »veliko totalitarnost«.

Zametek totalitarnega mišljenja in ravnanja je, ko npr. starši otroka po svojih predstavah in proti njegovi volji izrazito prisiljujejo v športne ali intelektualne aktivnosti, s katerimi naj bi se po njihovih zamislih otrok uveljavil in postal uspešen (temu praktično rečemo, da starši zdravijo svoje komplekse ali frustracije na otroku). Zametek totalitarnega mišljenja in ravnanja je, ko npr. učitelj od učencev zahteva, da morajo misliti tako kot on. Zametek totalitarnega mišljenja je, ko šef od svojih delavcev zahteva, da ga brezpogojno ubogajo, mu kimajo, ga hvalijo in ga skratka tako ali drugače poveličujejo (tudi tu gre pač za komplekse in frustracije – seveda šefove). Zametek totalitarnega mišljenja je, ko je politik prepričan, da ima samo še on prav ter da ima (zato) tudi samo on pravico, da postavlja družbena pravila, usmerja družbeni razvoj ipd. Skratka za zametek totalitarnega mišljenja in ravnanja gre, ko želimo nekoga drugega celovito (totalno) prenoviti, preoblikovati ali preusmeriti zgolj po svojih predstavah, pri čemer smo v ta namen pripravljeni uporabiti tudi (pri)silo.

Predstopnja totalitarizma je avtoritarnost, predstopnja tega pa avtokratičnost. Avtokracija je »vladavina enega« (gr. autos – sam; kratein – vladati; autokrateia), kar pomeni, da v avtokratičnem političnem sistemu vlada samodržec, tiran, skratka vladar, ki ima v rokah ključne vzvode oblasti. Avtokracija se prevesi v avtoritarnost takrat, ko se samovlada še izrazito stopnjuje oziroma intenzivira v smeri nedemokratičnosti in samovolje vladarja, ko je torej oblast bodisi odkrito bodisi prikrito nasilna, brutalna. Med avtokracijo in avtoritarnostjo torej ni neke zelo velike razlike, pač pa je velika oziroma bistvena razlika med njima in totalitarnim sistemom ali režimom. Totalitarni sistem namreč teži k temu, da se (avtoritarna) oblast »velikega vodje« in njegovih pomočnikov razširi prav v vse pore družbe, torej ne le na politično sfero, pač pa tudi na področja ekonomije, znanosti, umetnosti, športa, v sfero družine, v šole, v cerkve itd. Totalitarizem se lahko zato iz svojih zametkov realizira v družbeni stvarnosti šele takrat, kadar razvitost družbe sploh omogoča takšno realizacijo. Ravno zato je do prvih zares totalitarnih sistemov prišlo šele v 20. stoletju, kajti šele takrat je razvoj tehnologije (tisk, telefon, televizija, avtomobili, vlaki, letala, prisluškovalne oziroma zasledovalne naprave itd.) omogočil avtoritarni politiki, da je začela svojo ideologijo in moč, ki sta jo podpirala policija in vojska, učinkovito in bliskovito širiti po celotnem državnem ozemlju, med vse sloje prebivalstva in v vse celice družbenega življenja.

Danes, ko smo že v 21. stoletju in je tehnika razvita še mnogokrat bolj kot takrat, je totalitarizem (in z njim »Veliki brat«) za človeštvo še večja nevarnost, še večja skušnjava. Sredstva, orodja in orožja, so tu, so na voljo. Vendar se jim – vsaj v demokratičnih družbah – upiramo. Mislimo, vemo, smo prepričani, da si totalitarizma več ne želimo, da je to zlo, ki se mu moramo nenehno upirati in ga premagovati. Pa zares vemo zakaj? No, nekaj misli na to temo še v prihodnji kolumni.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Ker se v perspektivi nadaljnjega razvoja EU pogosto zastavlja vprašanje, ali naj se EU razvije v klasično federacijo, ali pa naj ostane nekakšna (unikatna) mešana oblika med federacijo in konfederacijo, si poglejmo, za kaj pri teh pojmih pravzaprav gre.

Konfederacija (sodržavje) je zveza neodvisnih in enakopravnih držav, ki nastane na podlagi mednarodne pogodbe. Članice prenesejo na konfederacijo nekatere svoje (suverene) pristojnosti, predvsem tiste, ki zadevajo zunanjo politiko, skupno obrambo ter določene gospodarske zadeve. Subjekti mednarodnega prava ostanejo (še vedno pretežno suverene) države članice, v omejeni meri (v okviru prenesenih oziroma pridobljenih pristojnosti) pa je subjekt mednarodnega prava tudi konfederacija. Praviloma ima konfederacija skupni organ (skupščino, diet), ki je v bistvu stalna konferenca držav članic in praviloma nima imperativne oblasti. V takšni skupščini, ki je sestavljena iz delegatov članic, se odločitve praviloma sprejemajo soglasno, kadar pa velja večinsko načelo, ima država možnost, da iz zveze izstopi (ius secessionis), če z odločitvijo izrazito ne soglaša. Konfederacija ima tudi druge skupne organe, vendar pa zgodovinski primeri kažejo, da je izvršilna oblast v konfederaciji težko učinkovita. Zveza med državami je zasnovana kot trajna, vendar pa je doslej večina konfederacij obstala le relativno kratek čas, pri čemer so bodisi razpadle ali pa so iz njih nastale federacije (npr. ZDA, Švica).

Federacija (npr. ZDA, Kanada, Avstralija, Indija, Brazilija, Nemčija, Avstrija) je ena država, ki se sestoji iz dveh ali več politično-teritorialnih enot, pri čemer temelji ta oblika državne ureditve na zvezni ustavi, ki razmejuje pristojnosti med federacijo (zvezo) in federalnimi (zveznimi) enotami. Slednje so zelo različno poimenovane, npr. »dežele« v Nemčiji, »države« v ZDA ali »kantoni« v Švici. V federaciji je nosilec najvišje suverenosti federalna oblast, pri čemer federacija v mednarodnem okviru nastopa kot enoten (suveren) subjekt. Federalne enote so v okvirih, ki jih dopušča zvezna ustava, samostojne, na ravni federacije pa nastopajo kot takšne preko svojih predstavnikov, praviloma v posebnem domu federalnih enot, ki obstoji poleg splošnega predstavniškega doma. V federacijah praviloma ni dopustna pravica do odcepitve, razen če je takšna pravica urejena v zvezni ustavi oziroma v ustavah federalnih enot, vendar pa je takšno pravico v praksi zelo težko, pogosto celo nemogoče uveljaviti po mirni (pravni) poti.

Kot rečeno, EU ni niti konfederacija niti federacija, pač pa vsebuje različne elemente in tendence obeh oblik ureditev. V zvezi z EU je zato najprimerneje govoriti o federalnem in/ali konfederalnem načelu (principu). Meddržavni pogodbeni temelj EU je npr. izraz konfederalnega načela, način delovanja komisije EU pa je npr. pretežno izraz federalnega načela. Temeljno vprašanje, ki zadeva prihodnost EU, se nanaša prav na vprašanje prevlade enega ali drugega načela. Prevlada konfederalnega načela na dolgi rok ne more zagotoviti zadostne ekonomske in politične učinkovitosti EU, še posebej v primerjavi z drugimi aktualnimi in nastajajočimi svetovnimi velesilami (ZDA, Kitajska, Indija itd.), prevlada federalnega načela pa lahko na dolgi rok – tu ne smemo biti preveč vzneseni in naivni – ogrozi avtonomnost in identiteto malih evropskih narodov, med katere seveda sodimo tudi Slovenci (tako po narodno-etničnem kot državljanskem principu). Izraz te izredno zapletene situacije, ki v nekaterih vidikih spominja že na gordijski vozel(!), je tudi neuspel poskus splošne ratifikacije t.i. »evropske ustave« (Pogodbe o ustavi za Evropo - PUE). In tudi če bi to »ustavo« ratificirale vse članice EU, bi se z njo in na njeni podlagi EU še vedno nahajala v situaciji, v kateri bi se mešali federalni in konfederalni elementi, pri čemer pa bi prvi resda dobili (še) večji obseg in poudarek. Med nove konfederalne elemente v zaenkrat »nesojeni« PUE sodi npr. določba I-60. člena, ki določa pravico vsake države članice do prostovoljnega izstopa iz EU, med nove federalne prvine pa npr. določbi I-22. člena in I-28. člena, ki naj bi vzpostavili instituciji predsednika Evropskega sveta in Ministra za zunanje zadeve.

Seveda so vsa teoretična vprašanja praviloma tako ali drugače tudi praktična. Kot posamezniki se npr. vprašajmo, kako resno in doživeto jemljemo naše državljanstvo EU. No, verjetno bo v prihodnje vedno bolj koristno in praktično, da se v tretjih državah, tj. izven EU, predstavljamo (tudi) kot državljani EU, zato si lahko predstavljam, da bo ta »državljanska-EU-identiteta« postopoma vedno močnejša (no ja, razen morda pri kakšnih Angležih, Francozih, Nemcih, Italijanih, Poljakih, Špancih, Grkih… - no, pa smo spet pri »velikih« in »malih« narodih). Toda če bi EU nekega dne postala federacija, bi to pomenilo ne le, da ima npr. predsednika EU (ali predsednika zveznega predsedstva EU), zvezno vlado, dvodomni parlament s paritetnim ali proporcionalnim zastopstvom držav članic v zgornjem domu itd. To bi npr. pomenilo tudi, da ima EU samo eno nogometno, košarkarsko, rokometno, smučarsko itd. nacionalno reprezentanco (tako kot npr. ZDA, Kitajska, Indija itd.). Kot vidimo, bi bilo to v številčnem pogledu lahko celo bolj pošteno, kajti res je nekoliko nenavadno, če se v nogometu pomerita Slovenija in Kitajska. Toda ali bomo »Evropejci« na to kdaj pristali? Ali bomo pristali npr. na zgolj enega veleposlanika iz EU v tretjih državah? Slednje bi bilo seveda zelo ekonomično oziroma poceni. Toda ali bo to za »Evropejce«, npr. Angleže, Nemce, Francoze… in nenazadnje tudi Slovence, sprejemljivo? Če bo gospodarski razvoj EU še dolgo ugoden in če se bodo voditelji in nato z njimi tudi državljani posameznih držav članic EU še naprej trudili vzpodbujati strpnost in multikulturnost, varstvo človekovih pravic in pravne države ter nenazadnje demokratični duh (v smeri nadaljnjega odpravljanja demokratičnega deficita), potem bomo lahko (ali pa bodo vsaj naši potomci) čez nekaj desetletij pozitivno presenečeni nad dosežki razvoja EU. Če pa bi se uveljavile nasprotne tendence, potem bo v Evropi prej ali slej ogrožen tudi mir (med državami), kot zagotovo ena najdragocenejših vrednot, ki jih zagotavlja EU. To pa bi bila seveda katastrofa.

Nadaljnji prevladi federalnega načela se v EU verjetno v prihodnjih letih ne bo mogoče izogniti. Do kje bo šel ta proces, pa lahko seveda ta hip bolj ali manj zanesljivo napove le kakšen »super-vedeževalec« (pa še vedeževalci seveda nikoli ne morejo zanesljivo napovedati prihodnosti). Ob vsem tem pa je za Slovenijo kot državo in za vse nas kot njene državljane izredno pomembno, da pravočasno oblikujemo nadaljnje usmeritve, za katere si bomo glede razvoja EU v prihodnje prizadevali. Toda to nikakor ne bi smelo biti zgolj neko politično leporečje, ki naj bi le (ponovno) dokazalo, da znamo biti Slovenci nadvse originalni (četudi pri tem marsikaj pokvarimo ali uničimo). Tu ni bistveno, da smo originalni, zanimivi, dopadljivi, prepoznavni itd., pač pa je bistveno, da si želimo – kolikor je le mogoče skupno – v pravo smer ter da znamo (kar pa seveda res znamo, če le hočemo) tudi ustrezno artikulirati in zastopati naše vrednostno pozitivne vizije glede prihodnosti (Slovenije v) EU.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Ko je leta 1991 skupščinska ustavna komisija razpravljala o pravici do ugovora vesti, je med njenimi člani prevladovala želja, da se v Sloveniji že na ustavni ravni zagotovi ugovor vesti vojaški obveznosti. V prejšnjem sistemu takšen ugovor vesti ni bil dopusten, medtem ko ga je v (takratni) demokratični Evropi večina držav dopuščala z zakoni. Z umestitvijo te vrste ugovora vesti v ustavo je Slovenija temu vidiku posameznikove svobode priznala najvišji možni pravni rang. Ob tem pa je želela iti ustavna komisija še dlje. Prvotno se je namreč namenila, da z ustavo tudi na splošno prizna pravico do ugovora vesti. Toda po temeljitem premisleku je prišla do spoznanja, da to ni tako enostavno, kajti ugovor vesti pomeni posameznikovo nasprotovanje pravnemu redu, zato takšne pravice kar na splošno ni mogoče priznati. Če bi lahko vsakdo od nas kadarkoli iz (sicer osebno utemeljenih) moralnih, filozofskih in podobnih razlogov odrekel poslušnost pravu, potem bi bilo s pravno ureditvijo kmalu konec. Tako ustavna komisija kot kasneje skupščina kot ustavodajalec sta se zato odločili, da pravico do ugovora vesti določita le pogojno. V 46. člen ustave je bilo tako zapisano, da je ugovor vesti »dopusten v primerih, ki jih določi zakon, če se s tem ne omejujejo pravice in svoboščine drugih oseb.«

Tej ustavni določbi je kasneje sledil npr. Zakon o zdravstveni dejavnosti (ZZDej), ki v 56. členu določa:

»Zdravstveni delavec lahko odkloni zdravstveni poseg, če sodi, da ni v skladu z njegovo vestjo in z mednarodnimi pravili medicinske etike.

Zdravstveni delavec mora o svojem ugovoru vesti obvestiti zdravstveni zavod. Zdravstveni zavod mora to upoštevati, vendar bolnikom zagotoviti možnost za nemoteno uveljavljanje pravic s področja zdravstvenega varstva.

Zdravstveni delavec ne sme odkloniti nujne medicinske pomoči.«

Iz tega primera je nazorno razvidno, kako je mogoče na zakonski ravni opredeliti možnost oziroma pravico do ugovora vesti. Seveda nekatere zgoraj citirane določbe kar kličejo po ustrezni interpretaciji (npr. ali v prvem odstavku zadostuje že eden od obeh pogojev, ali pa morata biti za utemeljenost ugovora vesti, tj. za odklonitev zdravstvenega posega, kumulativno podana oba pogoja – 1. neskladnost z vestjo in 2. neskladnost z mednarodnimi pravili medicinske etike?), toda na tem mestu se v to ne spuščam. V nadaljevanju želim namreč pojasniti predvsem nekaj splošnih značilnosti narave ugovora vesti kot takšnega. Seveda pa so lahko te značilnosti pomembne tudi za presojo, kdaj bo šlo v konkretnem primeru za utemeljeni ugovor vesti zdravnika ali drugega zdravstvenega delavca (npr. v zvezi z abortusom ali z določenim posegom na področju plastične kirurgije).

Ugovor vesti je v nekaterih vidikih podoben državljanski neposlušnosti, o kateri sem nedavno že pisal v eni od svojih kolumn. Podobnost je v posameznikovem nestrinjanju s pravnimi zapovedmi ali prepovedmi ter v tem, da ugovor vesti posameznik uveljavlja zavestno, praviloma nenasilno in v »skrajnem primeru«, tj. ko nima (več) na voljo nobenih pravnih sredstev za uveljavitev svojih moralnih stremljenj, pri čemer pristaja tudi na možnost, da ga doletijo pravne sankcije. Toda za razliko od državljanske neposlušnosti je za ugovor vesti značilno, da posameznik tu ravna zgolj v skladu s svojo osebno moralo in se torej ne sklicuje na večinski občutek za pravičnost ali katero drugo občo vrednoto. S tem je povezana tudi druga posebnost ugovora vesti, in sicer ta, da tu ne gre za javno dejanje ali delovanje posameznika. To sicer ne pomeni nujno, da ostane javnosti takšno dejanje prikrito, pač pa pomeni, da posameznik z ugovorom vesti pač zavestno uveljavlja le svoje individualno moralno prepričanje, ne glede na to, ali mu pri tem kdo sledi ali ne. Prav ta moralna pogojenost posameznikovega ugovora vesti pa je tudi dodaten razlikovalni znak v razmerju do državljanske neposlušnosti, kajti ugovor vesti ni izraz nekih (splošnih) političnih načel in zahtev.

S pravnega vidika govorimo najpogosteje o pravici do ugovora vesti. Na ravni prava se ugovor vesti, kolikor ga pravo dopušča, resnično kaže in opredeljuje kot pravica, tj. kot pravno zavarovana možnost nekega ravnanja – v tem primeru ravnanja, ki pomeni izjemen in dopusten odstop od splošne pravne ureditve, in sicer zgolj na podlagi posameznikovega sklicevanja na lastno vest. Ker pa je vest v racionalni refleksiji moralna pojavnost (ki je seveda tudi izraz globljih, npr. duhovnih, religioznih teženj posameznika), je seveda, kot sem že nakazal, tudi ugovor vesti v svoji avtentični pojavnosti moralna kategorija. Ker pa je morala področje specifičnih (moralnih) dolžnosti (in ne pravic, čeprav se pogosto – kar je seveda zmotno – govori tudi o »moralnih pravicah«), tudi za ugovor vesti velja, da ta v svoji avtentični pojavnosti ni (pravna ali »moralna«) pravica, pač pa je moralna dolžnost. To praktično pomeni, da posameznik v primeru, ko mu vest nalaga neko protipravno dejanje, čuti in ozavešča moralno dolžnost, da to dejanje tudi stori. Ker pa je pri tem v konfliktu s pravom in tako torej tudi s svojo pravno zavestjo, bosta pač njegova dokončna odločitev in ravnanje odvisna od tega, kaj bo v njem prevladalo: ali občutek in zavest o njegovi moralni dolžnosti, ali zavest o tem, da je zavezan spoštovati pravo, ali pa seveda zgolj strah pred pravno sankcijo.

Ugovor vesti je torej po svoji temeljni oziroma avtentični naravi moralna dolžnost. Pravo, ki je pripravljeno na toleranten prisluhniti tudi različnim ugovorom vesti, kaže s tem svojo humanost, saj posameznika odreši nekaterih (naj)večjih notranjih napetosti, ki jih lahko včasih povzroči posameznikova razklanost med moralo in pravom. Toda pravo tu nikakor ne sme iti predaleč. Ugovor vesti je lahko v pravu dopusten le zelo izjemoma, kajti s širšo pravno dopustitvijo takšnega ugovora bi pravo zagrešilo lasten »samomor«. Seveda pa mora pravo težiti tudi k temu, da se v čim večji (možni) meri ujema s prevladujočo (družbeno) moralo.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

5. Usmerjenost v zunanje vedenje posameznikov. Pravne norme so pretežno namenjene urejanju zunanjega vedenja in ravnanja ljudi. Pravo torej praviloma ne sme posegati v človekovo intimo. Tega do neke mere pravo niti ne more neposredno storiti (npr. normativno urejati počutja ali čustev posameznikov), predvsem pa to tudi ni njegova naloga. Seveda pa mora pravo tu in tam le poseči tudi v človekov notranji svet, saj lahko le na ta način pravično obravnava pravne subjekte. Tako je npr. treba v primeru spora med pogodbenima strankama ugotavljati tudi njuno resnično pogodbeno voljo, pri ugotavljanju kazenske odgovornosti posameznika pa je med drugim treba ugotoviti krivdo (npr. naklep za storitev kaznivega dejanja) in stopnjo prištevnosti, kar vse so posegi v človekovo psihično sfero.

6. Prisilnost in (državna) sankcija. Pravne norme so prisilne narave, kar med drugim pomeni, da v končni instanci njihovo uresničevanje zagotavlja država s prisilnimi sredstvi, preko pristojnih državnih organov (npr. policija, inšpektorat, tožilstvo, sodišče). Vendar pa prisilnost pravnih norm ne pomeni nujno, da pravni naslovljenci vsako posamično pravno normo tudi dejansko dojemajo kot prisilno. Tako so npr. zakonske prepovedi tatvine, umora ali kršitve pogodbene obveznosti načelno sprejemljive za večji del državljanov, saj se te prepovedi pretežno ujemajo (tudi) z njihovimi moralnimi vrednotenji. V teh primerih so pravne norme s strani pravnih naslovljencev večinoma že spontano spoštovane, zato učinkujejo kot prisilne praviloma le za tiste posameznike, ki jih kršijo. Ob vsemu temu pa je treba opozoriti, da je zatekanje k (fizični) prisili ultima ratio modernega prava, kajti to pravo temelji v prvi vrsti na t.i. kognitivni prisili, kar med drugim pomeni, da moderno pravo teži k prevladi moči argumenta nad argumentom (fizične) moči oziroma (pri)sile. Seveda pa ostaja kljub temu "grožnja" s sankcijo oziroma kaznijo še vedno sestavni del pravnih pravil, s čimer je sankcija po eni strani sestavni (podporni, potencialni) element omenjene kognitivne prisile, po drugi strani pa tudi dejanski mehanizem odzivanja na pravne kršitve.



7. Vrednote. Če ne bi upoštevali vrednot, bi bilo pravo v skladu z vsemi do sedaj omenjenimi merili pravnosti zgolj oblika (forma), ki bi jo bilo mogoče napolniti s poljubno vsebino. Pravne norme so prežete z vrednotami, ki na eni strani izvirajo iz morale, običajev, religije, različnih strokovnih področij, politike, ekonomije itd., na drugi strani pa uveljavlja pravo tudi specifične pravne vrednote (npr. pravna varnost, pravičnost, ustavnost in zakonitost), ki so neposreden produkt praktične in teoretične pravne zavesti in so se kot takšne izoblikovale skozi pravno izročilo. Pravne vrednote so v družbeni sferi relativne in deloma subjektivne, zato se ljudje v konfliktnih situacijah pogosto le težko v celoti sporazumemo o njihovih konkretnih vsebinah. Zato je tudi nujno, da v spornih situacijah na avtoritativen način (tj. z obvezno močjo) odločajo pristojni državni organi (v končni instanci predvsem sodišča), ki na ta način v določenem času in prostoru konkretizirajo vsebino navedenih vrednot.

Vsa navedena merila pravnosti (t. 1 do 7) že po svoji naravi ne morejo biti predpisana v pravnih aktih. Ta merila ustrezajo pravni kulturi in pravnemu izročilu, ki sta se utrdila v zahodnem (novoveškem, modernem) pravnem prostoru. Gre za merila, na katerih temeljita sodobna doktrina in praksa pravne države in s tem tudi doktrina in praksa človekovih pravic. Ta merila pa so pogosto latentno oziroma potencialno ogrožena s težnjo po takšnem preobsežnem pravnem normiranju, ki želi poseči v osebno svobodo (dostojanstvo, zasebnost, integriteto itd.) posameznika. Gre za to, da pravodajalec – lahko tudi z najboljšim namenom – stori zlo, če s pravom v navedenem smislu pretirava, kajti zgodovina dokazuje, da se to vedno konča v takšni ali drugačni tiraniji ali totalitarizmu, kjer pravo izgubi svojo relativno avtonomnost in postane golo sredstvo politike.

Platon je v svojem znanem delu Zakoni z najboljšim namenom zasnoval vseobsežen in zato skrajno nevaren koncept prava (»državne zakonodaje«). V želji, da bi s pravom, tj. z zakoni, skorajda do potankosti in v vseh družbenih segmentih na vrednostno idealen način uredil človeško sobivanje, je zasnoval koncept takšne zakonodaje, ki posega praktično v vse pore človeškega življenja. Čeprav tudi akterji v Platonovih dialogih na nekaterih mestih izpostavljajo, da nekaterih stvari pač ni primerno reševati z zakoni, pač pa predvsem s prepričevanjem (npr. kdo naj se s kom poroči), pa je Platonova ideja zakonskega normiranja praktično vseeno »totalna« (v jeziku 20. stoletja bi lahko rekli tudi »totalitarna«, čeprav seveda Platona ne smemo šteti za ideologa sodobnih političnih totalitarizmov). Tako naj bi po Platonu zakoni poleg številnih drugih področij podrobno urejali npr. tudi merila primernosti za sklepanje zakonskih zvez, rojevanje otrok, njihovo vzgojo in izobraževanje, umetnost itd. Seveda urejajo ta(kšna) področja državni zakoni tudi dandanes, toda Platon bi z zakoni mnogo globlje posegel v intimno (zasebno) sfero posameznikov, kot pa to dopušča moderno pravo. Platon npr. meni, da je treba predpisati ustrezno starost (v smislu »od – do«), v okviru katere se morata mladenič oziroma mladenka poročiti, ali predpisati desetletno obdobje nadzora nad mladoporočenci in nad njihovim rojevanjem otrok, ali predpisati nadzor, ki bo zagotovil, da se bodo spolni odnosi vršili le po n(a)ravni poti in zgolj zaradi ustvarjanja potomstva, ali predpisati, da mora biti celotna poezija pobožna oziroma religiozna in da lahko npr. komedije (kot nekaj nevrednega) izvajajo le sužnji in tujci, ne pa državljani, katerim zakoni zapovedujejo kreposti…

Tudi danes se seveda ljudje ubadamo s podobnimi ali celo identičnimi vprašanji. Toda v demokratični in pravni državi so vse veje državne oblasti zavezane modernim merilom pravnosti. Le-ta pa, kot rečeno, pretežno ne dopuščajo, da bi s pravom urejali intimo posameznika in tako omejevali njegovo osebno svobodo. Kot zanimiv primer za razmislek nam lahko služi predlog Strategije za dvig rodnosti v Republiki Sloveniji, ki ga je lansko leto (2006) objavilo Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. V njem je npr. med drugim zapisano (t. 4.4.1.), da naj bi pristojni organ spodbujal oziroma ozaveščal prebivalce glede zdravih prehrambenih navad, glede potrebe po ustrezni telesni aktivnosti in glede nujnosti izogibanja vsem vrstam škodljivih odvisnosti (droge, alkohol, cigarete in druga mamila) ter odvračal ljudi od zdravstveno škodljivih modnih trendov oblačenja (npr. pretirana uporaba umetnih materialov, preozka oblačila v predelu pasu in bokov, izpostavljanje občutljivih nepokritih delov telesa okoli pasu – predvsem pri dekletih, pretirano prizadevanje za porjavelost itd.). Tu gre vsekakor za dobre namene, vendar pa je zelo pomembno, da si jih država prizadeva uresničevati predvsem v izvenpravnih sferah (izobraževanje, javno ozaveščanje ljudi, strokovne aktivnosti itd.), z zakoni in drugimi pravnimi akti pa le v čim bolj omejeni meri. V nasprotnem primeru se utegne namreč pravo (na teh področjih) izkazati za družbeno kontraproduktivno oziroma škodljivo.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Seveda je lahko tudi drugače. V družbi, ki ne priznava tistih vrednot, ki jih je vzpostavila novoveška (razsvetljenska) tradicija in iz nje izpeljana liberalna demokratična in pravna država, je pravo v veliki meri podrejeno tradiciji, religiji ali (avtokratični) politiki. Z vsem tem ne bi bilo sicer nič narobe, če bi tradicija, religija in politika uveljavljale zgolj pozitivne človeške oziroma družbene vrednote (na takšen način je že Platon utopično razmišljal o idealni državi in pravnih zakonih). Toda kot vemo iz večtisočletnih izkušenj, se v državno organizirani družbi zaradi človeške nevednosti (tj. zaradi nepoznavanja resničnih zakonov stvarstva) praktično vsaka tradicija, religija ali politika, ki ni vpeta v takšen ali drugačen demokratični kontekst, prej ali slej pretvori v avtoritaren ali totalitaren režim, v katerem je pravo zgolj sredstvo oblastnikov za podrejanje ljudstva svojim egoističnim ciljem. V takšnem režimu je mogoče s pravom (prisilno) urejati praktično vse, kar si zaželi vladajoča skupina oziroma stranka in še posebej njen veliki vodja (diktator). Pravo tu radikalno posega v vse pore življenja – tudi v posameznikovo intimo, zasebnost, integriteto, dostojanstvo itd. Vse to več kot nazorno dokazujejo totalitarizmi 20. in 21. stoletja. Tega ne smemo pozabiti. Če bomo to pozabili, bomo vse to spet zagrešili. Takšni (zaenkrat še vedno) smo ljudje. Seveda ne vsi. Toda vsekakor (še vedno) večina.

Kaj so torej temeljna merila (kriteriji) pravnosti? Kaj pravo more (sme) in mora urejati? Če izhajamo iz liberalne tradicije pravne države (ki jo seveda dopolnjujejo načela solidarnosti, socialne države, družbene integracije ipd.), potem lahko med temeljna merila pravnosti uvrstimo predvsem naslednje:

1. Normativnost. Ena izmed osrednjih eksistenčnih prvin prava so vedno norme (norma: načelo, pravilo, vodilo, merilo), ki določajo pravice in dolžnosti (obveznosti) pravnih subjektov. Kot normativna pojavnost in dejavnost je tako pravo vedno usmerjeno v neko zadanost, v nekaj "kar naj bo" (nem. Sollen). Kot takšno je pravo preskriptivno in v svojih projekcijah ter učinkih v določeni meri negotovo. S pravom torej ne moremo urejati vzročno-posledičnih (kavzalnih) zakonitosti, kot jih poznamo na tehničnih področjih (npr. delovanje avtomobilskega motorja) in v "elementarnem" naravoslovju (npr. zakon težnosti).

2. Učinkovitost. O pravu lahko govorimo le dotlej, dokler je sklop oziroma sistem pravnih norm kot celota pretežno družbeno učinkovit, kar pomeni, da se v pretežni oziroma relevantni meri uresničuje v družbeni praksi. V nasprotnem primeru ostanejo pravne norme le "mrtve črke na papirju" in jih zato ni mogoče priznavati kot dejansko učinkovito oziroma delujoče pravo. Pri tem je seveda treba za različna področja prava uporabiti različna merila vrednotenja. Tako je npr. na področju prometnih prekrškov (prehitra vožnja, nepravilno prečkanje cestišča, napačno parkiranje itd.) relevantna količina odkritih in sankcioniranih kršitev bistveno manjša kot npr. na področju težjih kaznivih dejanj (umor, težka telesna poškodba, goljufija itd.).

3. Konfliktnost. Pravne norme urejajo tista družbena razmerja, ki so potencialno ali aktualno konfliktna. Ena izmed bistvenih nalog prava je torej preprečevati ali odpravljati (že nastale) medosebne oziroma družbene konflikte. Tu ne gre le neposredno za to, da pravo na ta način preprečuje medčloveške spore, ki vodijo v psihično ali fizično nasilje, ter s tem preventivno zagotavlja relativen družbeni mir, pač pa to tudi pomeni, da je naloga prava zagotoviti ustrezno pravno varnost in s tem družbeni red. Ob tem pa je treba poudariti, da je pravno urejanje potencialno ali aktualno nekonfliktnih družbenih razmerij ne le nepotrebno oziroma neprimerno, pač pa je lahko tudi izredno škodljivo, saj lahko sámo po sebi sproži oziroma povzroči konflikte, do katerih sicer ne bi prišlo (npr. v delovnem kolektivu, v katerem so vsi pretežno zadovoljni z razporeditvijo in opremo delovnih prostorov, vodstvo predpiše drugačno razporeditev in s tem povzroči nezadovoljstvo in spore med delavci). Seveda pa je ob tem treba upoštevati tudi druga merila, predvsem merilo nujnosti pravnega urejanja.

4. Možnost in nujnost pravnega urejanja. Vsa družbena razmerja, tudi tista, ki so potencialno ali aktualno konfliktna, seveda niso takšne narave, da bi jih morali urejati s pravom. Tako bi bile npr. nesmiselne pravne norme, ki bi zapovedovale, da zdravnik mora (p)ozdraviti vsakega pacienta, ali da morajo vsi državljani živeti v velikem in enakem materialnem blagostanju, ali da mora vsak posameznik misliti le dobro o drugih. Takšne norme je pač v praksi nemogoče v zadostni meri uresničiti oziroma uspešno nadzirati potek njihovega uresničevanja. Prav tako morajo pravne norme urejati le tista družbena razmerja, za katera je poseg prava nujen. Če je neko medčloveško razmerje konfliktno, to še ne pomeni, da ga je treba nujno urediti s pravom. Tako npr. prelomljena obljuba lahko povzroči konflikt med posamezniki, vendar pa to še ni vedno razlog, da bi jo morali urediti in sankcionirati s pravom. Pogosto v takšnem primeru zadostujejo že moralne in običajne norme in njihove sankcije. Kadar pa prelomljena obljuba nekemu posamezniku povzroči hujše materialne ali duševne škodne posledice (npr. prelomljena obljuba iz pogodbe), takrat vsaj kot dodatni mehanizem za pomiritev konflikta nastopi pravo.

Merili možnosti in nujnosti pravnega urejanja sta tesno povezani z že omenjeno bistveno sestavino prava, tj. z njegovo družbeno učinkovitostjo. "Pravne" norme, ki bi zapovedovale nekaj nemogočega, že same po sebi ne bi mogle biti družbeno učinkovite in bi kot takšne že v osnovi ne imele narave prava. Po drugi strani pa bi bile pravne norme, ki bi urejale nekaj, kar ni treba nujno urejati s pravom (čeprav je takšno urejanje vsaj deloma mogoče), v določeni meri sicer lahko družbeno učinkovite (k čemur bi vsekakor pripomogla prisilna narava prava), vendar bi takšne norme pri državljanih in pri mnogih nosilcih javnih oziroma oblastnih funkcij vsaj na daljši rok verjetno zbudile tolikšen odpor, da bi jih vsi ti prej ali slej začeli ignorirati ali zavračati.

(Nadaljevanje prihodnjič)

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Toda bodimo previdni. Ob pogledu v novo leto, tj. v našo skupno prihodnost, je zelo pomembno, da (vsem) ljudem, in s tem seveda tudi sebi, zaželimo res le tisto, kar je resnično dobro. Vsaka želja je namreč, kot misel in občutenje, vedno zametek nekega prihodnjega ravnanja ali dogajanja. Če je želja šibka, potem sicer ne bo povzročila večjih premikov v nas in okoli nas, če pa je želja močna, potem bo seveda vplivala na vse tiste, ki jih zadeva, in seveda tudi na nas same. Podobno kot če vržemo kamen v mirujoče jezero. Majhen kamen(ček) povzroči le malo valovanje, velik pa...

Ključno vprašanje pa je seveda, kaj je »resnično dobro«. Zagotovo je dobro, če nekomu želimo veliko zdravja, ljubezni, sreče, uspeha na delovnem mestu ipd. Toda zdravje, ljubezen, sreča in delovni uspeh ne pridejo sami od sebe, pač pa vsak posameznik k njim prispeva svoj delež – tako k svojemu zdravju, sreči itd., kot tudi k zdravju in sreči vseh drugih, ki se jih ta posameznik v tem življenju tako ali drugače »dotakne«. Prav zato, ker torej vsaka naša misel, kretnja, čustvo ali občutek povzroči posledico v nas samih in v našem okolju, je še posebej pomembno, da svoje dobre želje ne le v našem neposrednem odnosu do drugih oseb, temveč tudi v svojem celotnem družbenem delovanju pretvorimo v resnično dobra dejanja, kajti le tako lahko resnično (vsaj malo) pripomoremo, da se naše želje tudi opredmetijo.

Ker se na ravni družbenega delovanja neizogibno srečamo tudi s pravom, se lahko seveda pred novim letom vprašamo tudi, kaj si lahko v novem letu dobrega (boljšega) želimo na pravnem področju. Pri tem pa je seveda pomembno razumeti, da je pravo zaradi svoje vpetosti v naše družbeno življenje v marsičem le odraz nas samih, zato so vse želje, ki so povezane s pravom, neposredno ali posredno povezane prav z vsemi našimi (osebnimi) željami, hotenji, vrednotenji itd. Ker pa sedanjega prednovoletnega vzdušja ne želim preveč obremeniti z zakompliciranimi mislimi, naj mi bo dovoljeno, da v nadaljevanju le na kratko in preprosto nanizam nekaj svojih splošnih, s pravom povezanih novoletnih želja, ki jih naslavljam na vse nas skupaj – pravo namreč ni le stvar posameznika, temveč družbe kot celote.

Prvič, želim nam manj materialnih in več duhovnih želja in misli. Če bo tako, bo tudi manj pravnih (in drugih) sporov, kajti velik del teh sporov povzročajo prav naše neustavljive in nepotešljive želje po materialnih dobrinah oziroma bogastvu.

Drugič, želim nam čim več pravne preventive (preprečevanja sporov) in čim manj pravnega »zdravljenja« (reševanja sporov pred sodišči ipd.). Za to je predvsem pomembna zavest o tem, da se moramo pravočasno seznaniti z veljavnimi pravnimi pravili in si pravočasno, tj. vnaprej pridobiti ustrezno pravno pomoč povsod tam, kjer sklepamo pomembnejše pravne posle ali stopamo v pomembnejša pravna razmerja.

Tretjič, želim nam več pravnega znanja in zavesti o pomembnosti (kakovostnega) prava za naše sožitje. Prvo pomeni (nadaljnje) izboljševanje izobrazbe pravnikov na vseh ravneh (od študenta do sodnika, profesorja itd.) ter širitev znanja o pravu pri vseh državljanih. Drugo pa pomeni, da se vsi skupaj še nadalje in močneje (medsebojno) ozaveščamo glede pomena prava za ohranjanje miru, varnosti, pravičnosti, svobode posameznika in drugih vrednot, brez katerih družbeno življenje ni mogoče.

Četrtič, želim nam, da nas pristojni državni organi ne bi pustili na cedilu, kadar bomo v skladu s pravom potrebovali njihovo pomoč, hkrati pa želim, da bi se tudi mi na pravne nepravilnosti odzivali v duhu pravne države. To po eni strani pomeni, da seveda nikomur ne želim, da bi ga država pustila na cedilu tako kot mnoge prebivalce Ambrusa, ki so jim nekateri pripadniki tamkajšnje romske družine leta in leta nekaznovano kršili človekove in druge pravne pravice. Po drugi strani pa to pomeni, da si želim, da bi se iz »primera Ambrus« vsi naučili, da se ogorčeni državljani na protipravnost(i) ne smejo odzvati z ogrožanjem življenja, integritete in pravic sodržavljanov – v tem primeru romske družine Strojan (razen seveda ko gre za silobran ali skrajno silo), pač pa naj raje pravočasno javno protestirajo zoper škandalozno pasivnost odgovornih državnih organov – prebivalci Ambrusa bi lahko zoper leta in leta dopuščani »kriminal« v svoji občini povsem utemeljeno protestirali npr. pred pristojnim ministrstvom ali vlado in zahtevali od pristojnih organov ustrezne ukrepe ter identifikacijo krivcev in uveljavitev odgovornosti. Pri takšnem ravnanju bi za njimi morala stati vsa demokratična in pravno ozaveščena slovenska javnost.

Za konec le še nekaj kratkih misli. Najprej tale: v novem letu bomo z vsem začeli točno tam, kjer bomo v starem letu končali. To je zakon akcije in reakcije, ki se ga ne da »prinesti naokoli«. Toda željá nikakor ne gre podcenjevati. Želje so namreč vedno prvi, začetni korak… Odločilno je torej, kako močne so. In če parafraziram znano misel, lahko rečem, da so danes dovoljene želje, »jutri« pa je novo leto…

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Na splošno je mogoče ugotoviti, da je v teoriji in praksi znanih več oblik neposlušnosti oziroma nestrinjanja (»dissent«) z oblastjo in/ali njenimi oblastnimi političnimi in/ali pravnimi akti. Tradicionalna klasifikacija moralno in politično motiviranih oblik neposlušnosti zajema naslednje tri kategorije (J.Raz: The Authority of Law…, 1986, str. 263): 1. Revolucija je politično motivirana kršitev prava, ki je posredno ali neposredno namenjena spremembi oblasti oziroma ustavne ureditve; 2. Državljanska (civilna) neposlušnost (»civil disobedience«) je politično motivirana kršitev prava, ki ima za cilj doseči spremembo prava ali oblastne politike ter se kaže v javnem protestu in nestrinjanju s pravom oziroma z državno politiko; 3. Ugovor vesti je kršitev prava s strani osebe, ki meni, da ji je ravnanje v skladu z določeno pravno normo predvsem moralno prepovedano.

V teoriji obstoje seveda tudi druge klasifikacije oblik ali vrst neposlušnosti, toda na tem mestu se osredotočam le na pojem državljanske neposlušnosti, ki jo različni avtorji (npr. J. Rawls, H. Bedau, C. Bay in A. Perenič) opredeljujejo predvsem kot:

1. protipravno (neustavno, nezakonito) dejanje, s katerim so bodisi neposredno kršene sporne pravne določbe ali pa so kršene pravne določbe, ki niso identične s tistimi, zoper katere je usmerjen protest državljanov (npr. skupina državljanov s kršitvijo prometnih predpisov javno izrazi nestrinjanje z določeno kazenskopravno ali civilnopravno normo);

2. praviloma politično (motivirano) dejanje, kajti na eni strani se na ta način družbeno šibkejša skupina (manjšina ali pa večina, ki je podrejena močnejši manjšinski skupini) obrača na subjekte z odločilno politično močjo, po drugi strani pa želi takšna skupina uveljaviti predvsem svoje politične zahteve oziroma načela;

3. javno dejanje, kar pomeni, da se izvaja na javnem mestu in na javnosti dostopen (prezenten) način;

4. zavestno dejanje, kar pomeni, da so vse prvine državljanske neposlušnosti rezultat zavestne (premišljene) odločitve njenih akterjev;

5. argumentirano dejanje, saj je brez argumentirane obrazložitve smisla oziroma namena konkretnega dejanja državljanske neposlušnosti le-to nemogoče v potrebni meri legitimizirati;

6. vrednostno naravnano dejanje, kajti pri državljanski nepokorščini apelirajo njeni akterji na obči družbeni občutek za pravičnost ali katero drugo splošno družbeno vrednoto, ki jo obstoječi pravni red in politika ne upoštevata v zadostni meri;

7. praviloma dejanje v »skrajnem primeru«, kar pomeni, da morajo biti v prizadevanju za želene spremembe predhodno (neuspešno) izčrpana vsa legalna sredstva oziroma ravnanja;

8. nenasilno dejanje, kar pomeni, da državljani praviloma v obliki pasivnega odpora onemogočajo izvrševanje določenih pravnih predpisov; nenasilnost je tu mogoče razumeti tudi širše, npr. tako, da dejanje, ki je samo po sebi nenasilno, tudi ne sme zastraševati;

9. dejanje, katerega cilj je doseči (javno zahtevano) spremembo v pravni ureditvi ali v politični dejavnosti državne oblasti.

Navedene prvine pojma državljanske neposlušnosti je seveda mogoče v določeni meri tudi problematizirati in relativizirati. Tako npr. nekateri avtorji delno oporekajo trditvi, da je civilna neposlušnost upravičena zgolj, če gre za dejanje v »skrajnem primeru«, za javno ter nenasilno dejanje itd. Raz v zvezi s tem meni, da včasih ni nujno, da bi bila državljanska neposlušnost izvajana le kot zadnja možnost, kajti v podporo pravičnemu cilju je lahko utemeljena tudi v »zgodnejšem stadiju«, saj je pogosto lahko manj družbeno škodljiva od določenih oblik nestrinjanja, ki so pravno dopustne (npr. od dolgotrajne stavke v ključni panogi državne industrije ali storitvene dejavnosti). Bay npr. meni, da je lahko civilna neposlušnost v določenih primerih tudi nasilna, vendar pa le pod pogojem, da so načini in sredstva (pri)sile skrbno izbrani in omejeni.

Ker se tu ni mogoče posebej spuščati v naravo in problematiko posameznih prvin državljanske neposlušnosti, naj k povedanemu predvsem na splošno dodam, da je civilna neposlušnost kot takšna, tj. kot priznana oblika protesta zoper oblastno politiko in/ali pravo, mogoča le v demokratičnem sistemu. Državljanska nepokorščina je v demokraciji lahko splošno legitimna tudi, če jo v svojem interesu izvaja zgolj neka ožja družbena skupina. Čeprav torej nima širše družbene podpore, jo v duhu demokratične politične tolerance moramo priznati za legitimno – seveda če izpolnjuje vse svoje ključne kriterije (prvine). Iz tega izhaja nekakšen »paradoks«, saj se ravno v nedemokratičnih ali totalitarnih političnih sistemih, v katerih je seveda bistveno več razlogov za upor proti zatiralski (nehumani itd.) oblasti, nobena oblika upora zoper oblast ne priznava za politično legitimno (in seveda še manj za pravno dopustno). V takšnih sistemih oblast praviloma radikalno politično in pravno obračuna s političnimi oporečniki. »Paradoks« je torej v tem, da državljanska neposlušnost ni priznana v tistih političnih okoljih, v katerih ima največ razlogov za svoj obstoj. V demokratičnih sistemih pa je državljanska neposlušnost legitimna predvsem v političnem smislu, medtem ko je v pravnem pogledu nedopustna. Kljub temu pa se včasih v primerih, ko se državljanska nepokorščina izvaja na nenasilen in pretežno neškodljiv način, njenim (vsem ali le nekaterim) akterjem izrečejo le minimalne pravne sankcije ali pa se jim te celo odpustijo.

Slovenskih »javnih zbiranj« in »vaških straž«, ki so se v preteklih tednih pojavile kot reakcija na protipravna ravnanja nekaterih članov romske družine Strojan in hkrati kot reakcija na neučinkovitost državnih institucij, da občane zavaruje pred omenjenimi ravnanji, ni mogoče uvrstiti v zgoraj opisano kategorijo državljanske neposlušnosti. Šlo je za neposlušnost drugačne vrste, kajti tu ni šlo zgolj za javni, zavestni, argumentirani, morebiti tudi deloma politično obarvani itd. protest zoper neučinkovitost oblastne politike in prava. Občani (Ambrusa) so namreč s tem, ko so se z grožnjami in potencialnim nasiljem obrnili neposredno proti sodržavljanom (Romom) in pri tem tudi diskriminatorno posegli v njihove temeljne (človekove) pravice, zapustili sfero legitimne državljanske nepokorščine. Javni protest večinskega prebivalstva je bil sicer glede na dogajanje zadnjih let v izhodišču utemeljen (legitimen), toda šel je predaleč in zato izgubil svojo demokratično (in pravno) legitimnost. Zato to tudi v prihodnje nikakor ne sme postati pravno ali politično sprejemljiv vzorec ravnanja. Tudi demokracija in pravna država imata namreč meje, ki jih ni dopustno prekoračiti.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Toda ali ni problem sodobnega človeka prav ta, da se večinoma pretirano izgovarja na kompleksnost pojavov in zato spregleda nekatere »preproste resnice«? Ali ni res, da je vse tisto, kar je zapleteno, v resnici tudi zelo enostavno – pač odvisno od načina gledanja…? No, poglejmo si na poenostavljen način razmerje med legitimnostjo in legalnostjo ter nato nekatere vidike legitimnosti prava.

Legitimnost pomeni predvsem upravičenost, sprejemljivost, lahko pa nenazadnje tudi pravičnost nekega družbenega ravnanja ali družbene (npr. oblastne) institucije. Če je npr. neka oblast legitimna, to pomeni, da jo bodisi posameznik (subjektivna legitimnost) bodisi širša družbena skupnost oziroma družbena večina (objektivna legitimnost) priznava za upravičeno, sprejemljivo, dobro, uspešno – skratka za takšno, kot si jo ljudje vsaj pretežno želijo. Beseda legitimnost je sestavljena iz dveh delov, iz besede lex, ki pomeni zakon, in besede intimus, ki pomeni notranji ali najgloblji. To pomeni, da gre pri legitimnosti predvsem za naše notranje doživetje, notranji oziroma intimen odnos do nečesa, čemur nato pripišemo značaj legitimnosti ali nelegitimnosti. Na kolektivni ravni se ta notranja doživetja posameznikov izrazijo navzven, bodisi v javni podpori neke oblasti bodisi v njeni kritiki, tj. v odrekanju upravičenosti in sprejemljivosti dejanj in obstoja te oblasti.

Za razliko od legitimnosti, pomeni legalnost predvsem zakonitost, v širšem smislu pa tudi pravnost nekega družbenega ravnanja ali družbene institucije. Legalnost se torej nanaša na ožji pojem prava in zakona kot pravnega akta. Legalno ravna tisti subjekt, ki se podreja pravnemu zakonu oziroma postavljenemu (pozitivnemu) pravu. V okoljih, kjer pravo še ni izdiferencirano kot relativno samostojna pojavnost, kjer torej pravne norme niso dojete kot vsaj relativno ločene od religioznih, moralnih, običajnih, političnih in drugih norm (tako je npr. še dandanes v mnogih plemenskih skupnostih ali v izrazito religioznih družbah, kjer ni mogoče govoriti o modernem pravu), tam bistvene razlike med legitimnostjo in legalnostjo ni, kajti tam se oba pojma nanašata na neko občo ali višjo zakonitost, ki pomeni (pravično) merilo človeškega oziroma družbenega ravnanja. V modernem pravu, tj. takšnem kot ga poznamo v demokratični in pravni državi, pa oba navedena pojma ločujemo. Tako je npr. lahko ravnanje vlade legalno in legitimno – tj. tako v skladu z zakonom (pravom) kot tudi splošno sprejemljivo oziroma pozitivno ovrednoteno s strani državljanov. Lahko pa je npr. ravnanje vlade legalno, vendar nelegitimno (npr. vlada dosledno izvršuje zakon, s katerim večina državljanov izrazito ne soglaša), ali pa legitimno, vendar nelegalno (vlada ravna državljanom všečno, vendar pri tem krši zakon ali kake druge predpise).

Ideal je seveda hkratno legalno in legitimno ravnanje oblastnih in drugih državnih in družbenih institucij ter vseh posameznikov, ki te institucije predstavljajo. Ker pa v praksi tega ideala večkrat ni mogoče uresničiti, se moramo v takšnih primerih odločiti, čemu dati prednost. V pravni državi mora imeti prednost pravo. Čeprav tudi to načelo – tako kot nobeno drugo človeško vodilo ravnanja – ni absolutno, pa je treba nanj vedno znova jasno in glasno opozarjati ter s tem spodbujati ozaveščenost o družbenem pomenu prava in pravne države. Če se mora npr. nek državni organ ali funkcionar odločiti, ali naj ravna všečno državljanom, tudi če s tem »malce« ali pa celo »malce bolj« krši pravo, ali pa naj raje spoštuje pravo in se morebiti državljanom celo »malce« ali »malce bolj« zameri – je odgovor jasen: spoštovati mora pravo. Če tega ne stori, ga sicer lahko razumemo, vendar pa nikakor ne smemo odobravati njegovega ravnanja. V nasprotnem primeru se namreč s tem sproži plaz podobnih ravnanj vseh nosilcev oblasti, kar vodi v nepravno družbeno stanje, tj. v stanje, v katerem postane v končni instanci odločilna prevlada gole moči oziroma nasilja.

Seveda pa se tu samodejno zastavi vprašanje: kakšno ali katero pravo? Ali nima npr. politik, državljan in morda celo sodnik nekakšno moralno (etično) ali drugačno dolžnost, da ne spoštuje slabega, nepravičnega, nekoristnega… zakona oziroma prava? To večno vprašanje doživlja svoja utelešenja vedno znova v raznih političnih govorih, teoretičnih razpravah in nenazadnje celo v konkretnih ravnanjih posameznikov. Toda argument ali »izgovor«, da je veljavno pravo neznosno krivično, je dejansko lahko sprejemljiv (legitimen) in tudi pravno uporaben (legalen v širšem smislu besede) zgolj v izrazito skrajnih situacijah, ko npr. totalitarni režim s pomočjo gole pravne forme (»zakonov«, ki so to le še po nazivu) krši vsa temeljna načela človečnosti, tepta človekove pravice, načrtno uničuje človeška življenja ipd. V tem primeru je, če govorimo v duhu znanega nemškega pravnega filozofa 20. stoletja G. Radbrucha, mogoče takšnemu »pravu« izjemoma (tudi z uporom) celo odreči naravo prava. Toda v t.i. normalnih časih, ko ljudje prava še zdaleč ne dojemamo kot tako nepravičnega, da bi nas to lahko spodbujalo k revolucionarnim mislim in dejanjem, moramo pravo spoštovati. Če se z določenim zakonom ali drugim predpisom ne strinjamo, potem moramo uporabiti pravno dopustne in možne poti za spremembo predpisov, pa tudi za spremembo pravne prakse itd. Če se izrazim nekoliko v duhu N. Luhmanna, moramo legitimnost udejanjati skozi legalnost, oziroma vsaj ne proti njej.

Seveda pa se zastavlja tudi vprašanje, kdaj je neko pravo legitimno in kdaj ga je zaradi nelegitimnosti treba – po pravni poti – spremeniti. Ob tem se moramo zavedati, da pravo že po svoji naravi nikoli ne more biti legitimno v vseh svojih sestavinah, saj ljudje z določenimi deli prava (npr. z davčno zakonodajo, s pravico do splava ali do istospolnih porok) včasih tudi v večji meri intimno ne soglašajo. Toda za legitimnost prava kot celote je pač pomembno, da ga ljudje večinsko in v pretežni meri le sprejemajo kot ustreznega.

Skozi zgodovino se je razvilo več možnih utemeljitev legitimnosti prava. Če izhajamo iz učenja M. Webra, lahko (idealno-tipsko) navedemo kot vir legitimnosti prava karizmo voditelja (karizmatično pravo), (običajno)pravno izročilo (tradicionalno pravo) ali demokratični temelj splošnih pravnih norm (legalno pravo). Mnogi vidijo izvor legitimnosti prava v t.i. naravnem pravu kot sklopu (naj)višjih, praviloma nespremenljivih in večnih pravnih vrednot oziroma načel, med katerimi je osrednja vrednota pravičnost. V okviru naravnopravnih teorij zasedajo posebno mesto tiste, ki utemeljujejo legitimnost prava v božji volji ali v božjem razumu. Znotraj modernega demokratičnega izročila se kot poseben izvor legitimnosti prava dojemajo tudi človekove pravice ter nekatere druge vrednote, ki so sad pravno-civilizacijskega razvoja (npr. načelo nediskriminacije)…

Kakorkoli že, pravo je toliko bolj uspešno, kolikor bolj je legitimno. Iskanje čim višje stopnje ujemanja med legitimnostjo in legalnostjo (delovanja) državne oblasti je zato velik izziv sleherne demokratično organizirane družbe, v kateri prevladuje načelo pravne države. Nosilci oblasti, ki so v tem pogledu pogosto na preizkušnji (in tudi v skušnjavi!), se morajo zavedati, da prav oni postavljajo vzorce in zgled(!) vedenja drugim državljanom. V tem pogledu se je zato treba še posebej zavedati, da tudi za pravo velja, da je potrebno veliko časa in truda za njegovo ustrezno izgradnjo, medtem ko ga je mogoče porušiti zelo hitro – kar ima seveda zelo usodne družbene posledice.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.