Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1)[1] v 164. členu določa, da je izjava, s katero bi se delavec odpovedal pravici do letnega dopusta, neveljavna. Neveljaven je tudi sporazum, s katerim bi se delavec in delodajalec dogovorila o denarnem nadomestilu za neizrabljen letni dopust. Tak sporazum je tako mogoč samo ob prenehanju delovnega razmerja. Iz ureditve 164. člena ZDR-1 izhaja, da glede tega vprašanja ni pomembno, na kakšen način se delovno razmerje konča. Končati se mora seveda iz razlogov, ki so določeni v ZDR-1, mednje pa spada tudi redna odpoved delavca.
Sodna praksa je imela glede obračuna nadomestila različne odgovore. Zadnja sodna praksa Vrhovnega sodišča RS se opira na sodno prakso SEU. Leta 2020 je Vrhovno sodišče sprejelo zanimivo sodbo VIII Ips 42/2019 z dne 14. januarja 2020, v kateri je potem, ko je povzelo bistvene poudarke sodne prakse SEU glede 7. člena Direktive 2003/88/ES in 31. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravica[2] potrdilo odločitev, da je pod določenimi pogoji do zneska nadomestila za neizrabljen letni dopust upravičen celo delavec, ki je še vedno zaposlen pri istem delodajalcu. Pri tem se je oprlo na drugi odstavek 179. člena ZDR-1, po katerem je delodajalec delavcu po splošnih pravilih civilnega prava odgovoren za škodo, ki mu jo je povzročil s kršenjem delavčevih pravic iz delovnega razmerja. Šlo je za primer delavca, ki je bil zaradi bolezni odsoten z dela od maja 2014 do konca novembra 2015. Tako mu je na koncu tega leta preostalo še 30 neizrabljenih dni plačanega letnega dopusta za leto 2014, vendar mu jih je delodajalec z januarjem 2016 izbrisal iz evidence neizrabljenega dopusta, čeprav se je delavec še pred koncem 2015 v kadrovski službi pozanimal glede neizkoriščenega dopusta za leto 2014. Vrhovno sodišče je poudarilo, da je treba delavcu glede na stališča iz predstavljene sodne prakse SEU v specifičnih okoliščinah tega primera na podlagi drugega odstavka 179. člena ZDR-1 utemeljeno prisoditi odškodnino za neizrabljen dopust v višini nadomestila za v letu 2014 neizkoriščen del dopusta. Delodajalec namreč v sodnem postopku ni zatrjeval, da je delavca ob vrnitvi na delo na začetku decembra 2015 poučil o njegovih pravicah glede izrabe dopusta in hkrati tudi konkretno poskrbel, da bi delavec dejansko imel možnosti izrabiti plačan letni dopust, prav tako delavca ni poučil o posledicah, če tega ne bo storil (tj. o izgubi pravice).
Zadnja dostopna praksa višjih sodišč stoji na stališču, da je delavec upravičen do nadomestila za neizkoriščen letni dopust, če gre so podane objektivne nepredvidljivo okoliščino, ki so mu onemogočile izrabo letnega dopusta do prenehanja delovnega razmerja (glej na primer sodbo VDSS 753/2022).
Glede na navedeno je sicer vprašanje, ali so v konkretnem primeru podane objektivne okoliščine ali ne. Iz previdnosti je svetovati, da se dva dneva dopusta izplačata, razen če bi morebiti delavec podpisal dogovor (po zapadlosti terjatve), da se odpoveduje pravici do nadomestila za neizkoriščen dopust.
Pri tem naj omenim sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 191/2018 z dne 21. maja 2019 pojasnilo, da se delavec vnaprej pravici, ki mu gre po zakonu, ne more veljavno odpovedati. Drugače pa je s pravico, ki jo je že pridobil, oziroma s terjatvijo, ki je že zapadla; z njo lahko prosto razpolaga in se ji tudi „odpove“ tako, da je pač ne uveljavlja, jo odstopi ali pa se z delodajalcem, v mejah, ki so začrtane s tretjim odstavkom 3. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP),[3] o njej poravna ali sporazume.
Oglejte si še druge članke s področja Delovna razmerja
PRIJAVITE SE
Prijavite se z vašim uporabniškim imenom in geslom
Ste pozabili geslo?
Preizkusi brezplačno!
Avtorica: dr. Nana Weber
[1] Ur. l. RS, št. 21/13 (78/13 – popr.) in nasl.
[2] Izrecno so bile v tej sodbi Vrhovnega sodišča omenjene sodbe SEU v zadevah C-214/10, KHS, z dne 22. novembra 2011, C-214/16, King, z dne 29. novembra 2017, C-619/16,Kreuzinger, z dne 6. novembra 2018,C-684/16, Max-Planck-Gesellschaft, z dne6. novembra 2018,C-178/15, Sobczyszyn, z dne 30. junija 2016, C-337/10, Neidel, z dne3. maja 2012 ter C-350/06 in C-520/06, Schultz-Hoff in drugi, z dne20. januarja 2009.
[3] Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. Iz 3. člena ZPP izhaja, da se stranke lahko odpovejo svojemu zahtevku, pripoznajo nasprotnikov zahtevek in se poravnajo. Sodišče ne prizna razpolaganja strank:
1. ki nasprotuje prisilnim predpisom;
2. ki nasprotuje moralnim pravilom.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.
