Osnovni cilj družb tveganega kapitala je zagotoviti transparentno in hitro financiranje podjetij, ki začenjajo poslovati oziroma poslujejo z novimi tehnološkimi rešitvami. Po Zakonu o družbah tveganega kapitala so tvegani kapital lastniške naložbe v gospodarske družbe, z vrednostnimi papirji katerih se ne trguje in se ni trgovalo na organiziranem trgu ter katerih vrednostni papirji se vlagajo po načelu aktivnega upravljanja v obliki povečanja osnovnega kapitala z vložki ali v obliki ustanovitve gospodarske družbe. Tvegani kapital se vlaga za financiranje razvoja začetnega koncepta poslovnega modela podjetja, razvoja izdelkov ali storitev in začetnega trženja oz. nadaljnjega razvoja podjetja za povečanje proizvodnih zmogljivosti.
Zakon o družbah tveganega kapitala (ZDTK) upošteva obstoječe pravne okvire in ureja samo vprašanja, ki so specialne narave (lex specialis), kar pomeni, da je v zvezi z obstoječo zakonodajo uveljavljeno načelo subsidiarnosti. Tako se v zvezi z statusno pravnimi značilnostmi družb tveganega kapitala subsidiarno uporabljajo pravila Zakona o gospodarskih družbah ((ZGD-1), v zvezi z nadzorom nad družbo tveganega kapitala pa Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) in Zakon o upravnem sporu (ZUS-1).
V zvezi z določbami, ki se nanašajo na nadzor nad družbo tveganega kapitala ZDTK poizkuša uravnotežiti pravo razmerje med načelom učinkovitosti nadzora nad družbo tveganega kapitala in načelom ekonomičnosti poslovanja družb tveganega kapitala. Ti dve načeli namreč ponazarjata na eni strani interes države, da imajo status družbe tveganega kapitala in s tem davčne olajšave samo gospodarske družbe, ki večino svojih sredstev nalagajo v obliki tveganega kapital in interes samih družb tveganega kapitala, da v zvezi z nadzorom nad njimi niso obremenjene (npr. z stalnim poročanjem ipd.) čez mero, ki bi dejansko predstavljala ogrozitev ekonomičnosti poslovanja. Zavedati se je namreč potrebno, da bodo družbe tveganega kapitala obsežno omejevane že z samimi določbami, ki se nanašajo na njihovo dejavnost in nalaganje njihovih sredstev, zato bi dodatne nepotrebne omejitve kljub zagotovljenim davčnim olajšavam lahko odvrnile vlagatelje od namena ustanoviti družbo tveganega kapitala[1]. Osnovni cilji ZDTK so:
Družba tveganega kapitala je gospodarska družba, ki ima status družbe tveganega kapitala in opravlja dejavnost v skladu z določbami ZDTK. ZDTK pri opredeljevanju tveganega kapitala v 4. členu sledi opredelitvam tveganega kapitala s strani Evropske komisije in EVCE. Za tvegani kapital je značilno, da za družbo v katero se vlaga vedno predstavlja nova sredstva. Pravno formalno to pomeni, da se tvegani kapital zagotavlja v obliki[2]:
Navedeno definicijo tveganega kapitala ZDTK pojasnjuje z določbo, da tvegani kapital niso naložbe v delnice, poslovne deleže in deleže pridobljene od obstoječih družbenikov gospodarske družbe. To definicijo dopolnjuje s tem ko določa, da tvegani kapital niso naložbe v gospodarske družbe, s katerih vrednostnimi papirji se ali se je trgovalo na organiziranem trgu ali naložbe, katerih namen je saniranje gospodarskih družb. Tvegani kapital je namenjen[3]:
Smisel opredelitve ekonomskega pomena tveganega kapitala je poudariti enotnost definicije tveganega kapitala v ZDTK z definicijo, ki jo podaja Evropska komisija in EVCA, kar bo imelo večji pomen predvsem v zvezi z morebitnim pridobivanjem evropskih sredstev s strani državno – privatne družbe tveganega kapitala ustanovljene v skladu z določbami ZDTK.
ZDTK torej ne opredeljuje tvegani kapital, kot kapital vložen v podjetja v določeni gospodarski panogi (npr. visokotehnološke panoge), kar odstopa od laičnega pojmovanja tveganega kapitala, kot kapitala, ki se vlaga v zvezi z določenimi gospodarskimi panogami. Razlog za to ni le opredelitev tveganega kapitala s strani Evropske komisije in EVCE, temveč tudi mnenje predlagateljev, da takšna opredelitev ne bi bila smiselna. Za državo je namreč bistveno, da se vzpodbuja investiranje novega kapitala, ki bo dejansko vedno povzročilo nove prihodke s strani majhnih in srednje velikih podjetij (v nadaljevanju MSP) v katere se kapital investira. V katera podjetja bo družba tveganega kapitala investirala, pa je stvar njene svobodne odločitve. Glede na to, da družba tveganega kapitala teži k maksimiranju donosa v zvezi z naloženim kapitalom, je pričakovati, da bo izbirala predvsem naložbe v panoge z visoko dodano vrednostjo. Ni pa seveda izključeno, da ne bi bile možne tudi naložbe v podjetje, ki pripada panogi z nizko dodatno vrednostjo, vendar bi v takšnem primeru gotovo šlo za podjetje, ki ima potencial, ki bistveno odstopa od povprečja v panogi. Skratka, država zagotovo ni kompetentna za to, da bi profesionalne upravljavce premoženja usmerjala, kam vlagati, da bodo donosi tem večji. To pa seveda nikakor ne pomeni, da ne bo zadovoljen legitimen interes države, da se vlaga predvsem v panoge z visoko dodano vrednostjo. Družbo tveganega kapitala bo namreč k temu vodila preprosta težnja po tem večji donosnosti vloženega kapitala[4].
Naložbe v družbo tveganega kapitala
Družba tveganega kapitala mora najmanj 50 odstotkov svojih sredstev nameniti za naložbe tveganega kapitala v MSP. Nadaljnjih 30 odstotkov svojih sredstev mora družba tveganega kapitala nameniti za naložbe zasebnega lastniškega kapitala ali »mezzanine kapitala« ali za posojila družbam, v katerih je udeležena s tveganim kapitalom. Z ostalimi sredstvi lahko družba tveganega kapitala razpolaga v skladu z določbami o dejavnosti družbe tveganega kapitala[5]. Struktura naložb tveganega kapitala predstavlja uresničitev sledečih ciljev:
Z določitvijo, da bo družba s 20 odstotkov svojih sredstev prosto razpolagala, se bo družbi tveganega kapitala omogočilo, da bo obdržala likvidnost in s tem možnost hitrega odziva na dobro poslovno priložnost. Sredstva, ki so naložena v obliki zasebnega lastniškega kapitala, so namreč izrazito nelikvidna. Upoštevajoč davčne olajšave, ki bodo uzakonjene v zvezi z ZDTK, določitev možnosti prostega razpolaganja z 20 odstotki sredstev, ni odločilen vzgib za ustanovitev družbe tveganega kapitala oziroma njene zlorabe. Kajti, če bi npr. družba tveganega kapitala s temi 20 odstotki sredstev dosegla ves dobiček, ki bi ga ustvarila, se vlagateljem ustanovitev ne bi izplačala, saj bi bil povprečen donos na celotna sredstva upoštevajoč davčne olajšave občutno nižji, kot če bi bila vsa sredstva naložena mimo strukture družbe tveganega kapitala[6].
Denarna sredstva, ki jih ima družba tveganega kapitala v gotovini na blagajni oziroma na vpoglednem denarnem računu in jih nima naloženih ali vezanih, in s katerimi lahko družba prosto razpolaga, se ne upoštevajo pri izračunu navedene strukture naložb, kar zagotavlja, da družba tveganega kapitala v primeru nenadne večje prodaje deležev ne bi kršila zakonsko določeno strukturo sredstev. Glede na to, da družba tveganega kapitala s takimi sredstvi ne bo dosegala dobička, navedeno ne bi smelo biti sporno. Družbe tveganega kapitala bo namreč težila, da bo sredstva v čim krajšem času ponovno investirala ali da bo sredstva izplača družbenikom[7].
Glede na to, da bo družba tveganega kapitala v začetni fazi poslovanja zelo težko dosegla navedeno strukturo naložb, bo v prvem letu od ustanovitve prosta teh omejitev, pri čemer družba tveganega kapitala svojih sredstev, dokler ne bo poslovala v skladu z navedenimi omejitvami, ne sme vlagati v gospodarske družbe, s katerih vrednostnimi papirji se ali se je trgovalo na organiziranem trgu. S tem se bo preprečila možnost zlorab statusa družbe tveganega kapitala v prvem letu poslovanja.
Namen družbe tveganega kapitala je, da se vzpodbudi širši krog podjetij, zato družba tveganega kapitala sme po treh letih obstoja vlagati tvegani kapital v določeno družbo samo, če v trenutku pridobitve vrednost vseh vložkov v družbo, vključno z danimi posojili ali poroštvi, ne presega 25 odstotkov vrednosti bilančne vsote družbe tveganega kapitala. Družba tveganega kapitala sme v prvem letu od prvega vložka tveganega kapitala v gospodarsko družbo, v tej gospodarski družbi dosegati največ 75 odstotkov glasovalnih pravic. S tem se bo preprečilo, da bi se družba tveganega kapitala ustanavljala z namenom ustanovitve določene gospodarske družbe. Družba tveganega kapitala sme določen lastniški delež v drugi družbi obdržati v imetništvu dalj kot deset let, vendar ne več kot dvanajst let, če vrednost vseh tistih deležev, ki jih ima družba dalj kot deset let, ne presega 25 odstotkov bilančne vsote družbe tveganega kapitala.
Nadzor družbe tveganega kapitala se izvaja z namenom zagotoviti, da bi družbe tveganega kapitala poslovale v skladu z ZDTK in s tem upravičile davčne olajšave, ki bi bile priznane v zvezi z naložbami tveganega kapitala preko družb tveganega kapitala. Nadzor je sestavljen iz postopka podelitve statusa družbe tveganega kapitala, nadzora v času delovanja družbe tveganega kapitala in ukrepov v primeru nespoštovanja določb ZDTK.
Ministrstvo za gospodarstvo (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo) opravlja naloge organa nadzora in odloča o podelitvi in odvzemu statusa družbe tveganega kapitala. V postopku podelitve in odvzema statusa družbe tveganega kapitala je organ postopka komisija, ki jo sestavljajo predsednik oziroma predsednica (v nadaljnjem besedilu: predsednik) komisije in dva člana. Člane komisije imenuje minister, pristojen za gospodarstvo, za dobo petih let in so lahko imenovani ponovno.
Ministrstvo odloča brez naroka, razen če presodi, da je narok potreben za razjasnitev ali ugotovitev odločilnih dejstev. Z odločbo ministrstvo odloča o podelitvi in odvzemu statusa ter o drugih zadevah, za katere ZDTK ne določa, da se o njih odloča s sklepom oziroma odredbo. Odločba mora biti obrazložena. V obrazložitvi morajo biti obrazloženi tudi tisti sklepi, proti katerim ni posebnega postopka sodnega varstva. Za postopek sodnega varstva se uporabljajo določbe ZUS-1, če ni z ZDTK drugače določeno. Proti odločbi, s katero ministrstvo odloči o ugovoru proti odredbi in ga zavrže, zavrne ali spremeni odredbo in proti odločbi, s katero ministrstvo začne postopek za odvzem statusa družbe tveganega kapitala, ni posebnega postopka sodnega varstva[8].
Odločba, s katero ministrstvo odloči o ugovoru proti odredbi in ga zavrže, zavrne ali spremeni odredbo se lahko izpodbija s tožbo v postopku sodnega varstva proti odločbi, ki jo je ministrstvo izdalo, ker subjekt nadzora ni ravnal v skladu z odredbo ministrstva. Odločba s katero ministrstvo začne postopek za odvzem statusa družbe tveganega kapitala, se lahko izpodbija s tožbo v postopku sodnega varstva proti odločbi o odvzemu statusa družbe tveganega kapitala.
Proti sklepom ministrstva ni posebnega postopka sodnega varstva. Dovoljeno je začeti poseben postopek sodnega varstva proti tistim sklepom ministrstva, proti katerim je po splošnem upravnem postopku dovoljena posebna pritožba. Ministrstvo vodi register družb tveganega kapitala. V register se vpisujejo naslednji podatki:
Če je bila odločba o podelitvi ali odvzemu statusa pravnomočno spremenjena, ministrstvo temu primerno nemudoma uskladi stanje v registru in o tem obvesti Davčno upravo Republike Slovenije. Ministrstvo mora vsaki osebi na njeno zahtevo izročiti izpis podatkov o posamezni družbi tveganega kapitala, vpisani v registru.
Nadzor nad družbo tveganega kapitala
Ministrstvo opravlja nadzor nad družbami tveganega kapitala s spremljanjem, zbiranjem in preverjanjem poročil in obvestil družb tveganega kapitala in drugih oseb, ki so po tem zakonu dolžne poročati ministrstvu oziroma ga obveščati o posameznih dejstvih in okoliščinah, z opravljanjem pregledov poslovanja družbe tveganega kapitala in z izrekanjem ukrepov odredb o odpravi kršitev[9]. Pri opravljanju nadzora lahko ministrstvo od subjekta nadzora zahteva poročila in informacije o vseh zadevah, ki so glede na namen posameznega nadzora pomembne za presojo, ali subjekt nadzora spoštuje določbe ZDTK oziroma na njegovi podlagi izdane predpise.
Oglejte si še druge članke s področja Gospodarsko pravne zadeve
PRIJAVITE SE
Prijavite se z vašim uporabniškim imenom in geslom.
Ste pozabili geslo?
Preizkusi brezplačno!
[1] Ivanjko Šime, Kocbek Marijan, Korporacijsko pravo, Pravni položaj gospodarskih subjektov, GV Založba d.o.o., Ljubljana, 2003, str. 135.
[2] Gabrič Primož, Pravni vidiki ustanavljanja in poslovanja družb tveganega kapitala, Podjetje in delo 5/2008, GV Založba d.o.o., Ljubljana, 2008, str. 708.
[3] Trstenjak Verica, Pravne osebe, GV Založba d.o.o., Ljubljana 2003, str. 125.
[4] Ivanko Šime, Kocbek Marijan., že navedeno delo, str. 391.
[5] Gabrič Primož, že navedeno delo, str. 718.
[6] Gabrič Primož, že navedeno delo, str. 720.
[7] Gabrič Primož, že navedeno delo, str. 721.
[8] Gabrič Primož, že navedeno delo, str. 722 – 725.
[9] Gabrič Primož, že navedeno delo, str. 724 - 725.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.
