Poleg možnosti, da inšpektor za delo kot nadzorni organ za izvajanje delovnopravnih določb opravlja nadzor nad izvajanjem navedenih določb, pa lahko opravlja tudi funkcijo kot posrednik med delavcem in delodajalcem v zvezi s sporom tako, da si prizadeva za njuno medsebojno zunaj sodno sporazumno rešitev spora.[1]

Tako je na podlagi prvega odstavka 216. člena ZDR-1 določeno, da če delodajalec v roku osmih delovnih dni po vročeni pisni zahtevi delavca ne izpolni svoje obveznosti iz delovnega razmerja oziroma ne odpravi kršitve, lahko delavec oziroma delodajalec predlaga posredovanje inšpektorja za delo v sporu.

Če je posredovanje predlagal le delavec ali le delodajalec, inšpektor za delo najprej pridobi soglasje druge stranke za reševanje spora s posredovanjem, kot to izhaja iz drugega odstavka 216. člena ZDR-1. Glede na navedeno določbo izhaja, da je postopek posredovanja inšpektorja za delo prostovoljen postopek, za katerega morata obe stranki podati soglasje, saj se brez soglasja ene stranke, postopek niti ne more začeti niti nadaljevati. Pa tudi če ena stranka naknadno umakne soglasje, postopek posredovanja delovnega inšpektorja ni dovoljen. V zvezi z dovoljenjem delavca ali delodajalca ZDR-1 ne določa kakšno mora biti to dovoljenje, niti ne določa, ali morajo stranke z inšpektorjem za delo skleniti kakšno pogodbo o posredovanju in po kakšnih pravilih deluje inšpektorat za delo kot posrednik.[2]

Nadalje iz tretjega odstavka 216. člena ZDR-1 izhaja, da inšpektor za delo lahko posreduje v sporu med delavcem in delodajalcem z namenom, da delavec in delodajalec sporazumno rešita spor, vendar ZDR-1 v tej določbi ne pove, kaj se šteje za sporazumno rešitev spora. Posredovanje inšpektorja za delo med delavcem in delodajalcem lahko poteka sočasno z individualnim delovnim sporom tako, da je lahko rezultat postopka posredovanja tudi umik tožbe, pripoznava zahtevka ali drugo procesno dejanje.[3]

Inšpektor za delo lahko posreduje v sporu med delavcem in delodajalcem vse do izvršljive arbitražne odločitve o spornem vprašanju oziroma do odločitve sodišča prve stopnje o spornem vprašanju, kot to določa četrti odstavek 216. člena ZDR-1. Glede na navedeno je posredovanje inšpektorja za delo mogoče le do izvršljive arbitražne odločitve o spornem vprašanju (če je hkrati potekal arbitražni postopek) oziroma do odločitve prvostopenjskega delovnega sodišča.[4]

Nadalje je v petem odstavku 216. člena ZDR-1 določeno, da sporazum o razrešitvi spornega vprašanja med delavcem in delodajalcem ne sme nasprotovati morali ali prisilnim predpisom. Glede na navedeno niti ta sporazum ne sme nasprotovati morali ali prisilnim predpisom, kar velja seveda tudi pri sodnih poravnavah, sklenjenih v delovnopravnih sporih in drugih postopkih,[5]ki tečejo po določbah Zakona o pravdnem postopku - ZPP (v nadaljevanju: ZPP).

Poleg tega pa sporazum o razrešitvi spora med delavcem in delodajalcem, sklenjen v skladu z določbami ZDR-1 predstavlja izvršilni naslov, ki se izvrši po pravilih, ki veljajo za sodno izvršbo. To pomeni, da je mogoče na podlagi takega sporazuma, na enak način kot na podlagi pravnomočne sodne odločbe ali sklenjene izvršljive sodne poravnave neposredno vložiti predlog za izvršbo[6]na podlagi določb Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ (v nadaljevanju: ZIZ).

Vsekakor je možnost sporazumnega reševanja sporov med delavcem in delodajalcem dobrodošla, vendar pa je vprašanje predvsem, ali je inšpekcija za delo glede na siceršnje naloge in obremenjenost organ, ki lahko zagotovi ustrezno izurjene posrednike med delavcem in delodajalcem.[7]


Oglejte si še druge članke s področja Delovna razmerja


PRIJAVITE  SE
Prijavite se z vašim uporabniškim imenom in geslom

Ste pozabili geslo?
Preizkusi brezplačno!

---

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.