Za glavno in najpogostejšo obliko poslovnega razmerja v Sloveniji sicer šteje delovno razmerje, kar ne preseneča, saj delodajalec s tem, ko z delavcem podpiše pogodbo o zaposlitvi pridobi osebo, na katero lahko (dolgoročno) računa pri svojem delovnem procesu, kar mu zagotavlja stabilno strokovno pomoč, po drugi strani pa delavec s sklenitvijo delovnega razmerja pridobi stabilnost zaposlitve in redno plačo, kar mu omogoča določeno stopnjo finančne varnosti.
Z vidika delodajalca je največji minus delovnega razmerja relativno visoka obdavčitev dela, zaradi česar se številni delodajalci zaradi varčevanja raje odločajo za druge oblike vstopanja v poslovna razmerja s svojimi delavci oziroma sodelavci. Najpogostejše oblike so delo preko različnih civilnopravnih pogodb (denimo avtorske ali podjemne pogodbe), pa tudi sodelovanje delodajalca z osebo, ki ima status samostojnega podjetnika.
Čeprav so take oblike sodelovanja delodajalca z delavci (sodelavci) pogosto finančno ugodne, pa želim že na tem mestu opozoriti, da v nekaterih primerih niso zakonite – v mislih imam oblike sodelovanja, v katerih obstajajo elementi delovnega razmerja, o čemer bom pisal v nadaljevanju.
Delo preko civilnopravnih pogodb
Podjetje (delodajalec) lahko načeloma lahko svobodno najema sodelavce in z njimi sodeluje preko različnih civilnopravnih pogodb (preko avtorske pogodbe- če ima delo elemente avtorskega dela po zakonu o avtorski in sorodnih pravicah, preko podjemne pogodba, če ima delo elemente pogodbe o delu v skladu z obligacijskim zakonikom, ali s samostojnim podjetnikom, če ima sodelavec status samostojnega podjetnika (tu podjetnik izstavi račun), vendar pa je taka oblika sodelovanja zakonita le v primeru, če gre pri tem za vrsto dela, pri katerem ne obstajajo elementi delovnega razmerja.
Elementi delovnega razmerja
Velja temeljno načelo, da elemente delovnega razmerja ugotavljamo v vsakem primeru posebej. Zakon[1] sicer podaja naslednjo definicijo delovnega razmerja „Delovno razmerje je razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgoma opravlja delo po navodilih delodajalca.
4. člen ZDR-1 torej vsebuje pet elementov, ki definirajo delovno razmerje. To so: prostovoljna vključitev delavca v organiziran delovni proces delodajalca, delo za plačilo, vključitev v organizirani delovni proces, osebno in nepretrgano opravljanje dela in delo po navodilih in pod nadzorstvom delodajalca. Če obstajajo vsi ti elementi, potem velja, da mora delodajalec z delavcem skleniti pogodbo o zaposlitvi in se delo ne sme opravljati na osnovi civilnopravnih pogodb.
Obstajajo pa številni mejni primeri. Denimo, da obstajajo nekateri elementi delovnega razmerja, ne pa vsi. Delodajalec bo seveda želel, da tako osebo raje zaposli po civilnopravni pogodbi. Vendar pa bo tako (civilnopravno) razmerje težko dokazal, če bodo razvidni naslednji elementi delovnega razmerja:
1.) dalj časa trajajoče delo, ki ni opredeljeno z roki izpolnitve
2.) vzpostavitev odnosa podrejenosti med delodajalcem in delavcem (tako razmerje nastane, če delavec konstantno dobiva navodila le od enega delodajalca, ta navodila pa mora redno izpolnjevati in se ne pogajati o njih, ali pa razpravljati o njih, kar je dokaj značilno za pogodbe civilnega prava
3.) dejstvo, da je izvajanje del in nalog vezano na določeno osebo, ki mora delo opraviti osebno (pri pogodbah civilnega prava to ni obvezno, razen, če je s pogodbo to izrecno dogovorjeno)
4.) delavec je vključen v točno določen delovni proces, običajno na sedežu delodajalca in v delovnem času, ki velja za ostale delavce – običajno 8 ur (pri pogodbah civilnega prava ima sodelavec več svobode oz. fleksibilnosti) in
5.) dejstvo, da delavec uporablja delovno opremo in ostala delovna sredstva podjetja.
Spor o obstoju delovnega razmerja
Pomembno je poudariti, da se glede domneve obstoja delovnega razmerja upošteva dejansko stanje in ne formalno sklenjeni pravni posel. Če nastane spor glede obstoja delovnega razmerja, se delovno razmerja domneva, če obstajajo elementi delovnega razmerja.
To je pomembno v situacijah, ko med strankama sploh ni sklenjena nobena pogodba, ali pa, če je denimo sklenjena civilnopravna pogodba, pa ne bi smela biti. Če bo denimo delavec na sodišču s tožbo uveljavljal obstoj delovnega razmerja, bo moral dokazati le obstoj elementov delovnega razmerja in nič drugega.
Ekonomsko odvisne osebe
Zanimiv institut delovnega prava so ekonomsko odvisne osebe[2]. Pri slednjih gre za nekakšen »hibrid« med neodvisnim samostojnim podjetnikom in pa osebo, ki je v delovnem razmerju. Dejansko gre za samozaposleno osebo, ki na podlagi civilnopravne pogodbe osebno, za plačilo, samostojno in dlje časa opravlja delo v okoliščinah ekonomske odvisnosti, ter sama ne zaposluje delavcev, pri čemer pa vsaj 80% svojih letnih dohodkov pridobi od istega naročnika (zato ekonomska odvisnost)..
Ekonomsko odvisni osebi je zagotovljeno omejeno delovnopravno varstvo, kar pomeni, da se zanjo uporabljajo določbe ZDR-1 o prepovedi diskriminacije, o zagotavljanju minimalnih odpovednih rokov, o prepovedi odpovedi pogodbe v primeru neutemeljenih odpovednih razlogov, o zagotavljanju plačila za pogodbeno dogovorjeno delo, o obveznosti plačila davkov in prispevkov in o uveljavljanju odškodninske odgovornosti.
Vendar pa status ekonomsko odvisne osebe tej ne pripada avtomatično. Ta mora do zaključka vsakega koledarskega ali poslovnega leta obvestiti naročnika, od katerega je ekonomsko odvisna, o pogojih pod katerimi deluje, tako, da naročniku posreduje vsa dokazila in informacije, potrebne za presojo vprašanja ekonomske odvisnosti.
Pri ekonomsko odvisni osebi je bistveno, da čeprav pri njej niso izpolnjeni vsi elementi delovnega razmerja, vseeno ne moremo reči, da gre tu za prikrito delovno razmerje.
Sodna praksa
Ob zaključku bom navedel še dva zanimiva primera iz sodne prakse glede elementov delovnega razmerja. Višje delovno in socialno sodišče[3] je denimo odločilo, da je tožnik (novinar) sklenil več pogodb o novinarskem delu, na podlagi katerih je opravljal enako delo kot redno zaposleni turnusni urednik – delo je opravljal v turnusih, od ponedeljka do petka, v istem delovnem prostoru in v istem času kot redno zaposleni po mesečnem razporedu.
Delo je tako opravljal nepretrgoma, po navodilih in pod nadzorom urednika oddaje, prostovoljno se je vključil v organizirani delovni proces tožene stranke, s katero je želel skleniti pogodbo o zaposlitvi. Na podlagi navedenega je sodišče ugotovilo, da je bil njegov tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja (pogodbe o zaposlitvi namesto pogodbe o opravljanju novinarskega dela) utemeljen.
Isto sodišče je v neki drugi zadevi[4] ugotovilo, da je bil delavec (tožnik) v spornem obdobju v delovnem razmerju pri toženi stranki (delodajalcu) in sicer na delovnem mestu direktorja hčerinske družbe, čeprav pisna pogodba o zaposlitvi ni bila sklenjena.
Izreklo je, da dejstva, da je nepretrgoma, več kot pet let opravljal delo direktorja družbe, v kraju in prostorih, ki jih je določil delodajalec, da mu je delodajalec določil plan prodaje njenih proizvodov, mu izplačeval plačo na podlagi izstavljenih plačilnih list, zanj plačeval prispevke in davke, ter da je delavec evidence o opravljenem delu in urah posredoval toženi stranki (delodajalcu), tožnikovo (delavčevo) delo pa je tudi ocenjeval direktor tožene stranke, nesporno dokazujejo obstoj delovnega razmerja.
Sklep
Čeprav je pogodba o zaposlitvi temeljna in najpogostejša oblika sodelovanja v delovnem procesu, pa se v poslovni praksi navkljub temu pojavlja čedalje več alternativnih oblik poslovnega sodelovanja, pri čemer zadnje čase prednjači predvsem vzpostavitev poslovnega odnosa v obliki sodelovanja s samostojnimi podjetniki. Pogosti so primeri, ko bi moral delodajalec delavca zaposliti po klasični pogodbi o zaposlitvi, a mu namesto tega predlaga naj mu raje izstavi račun kot samostojni podjetnik. Čeprav je taka praksa iz zornega kota delodajalca načelno razumljiva (saj mu niža stroške poslovanja), pa je po drugi strani za delavca pogosto nepravična in nezakonita – če se izkaže, da je šlo v konkretnem primeru za odnos, ki ima elemente delovnega razmerja. Zato je prav, da se delodajalci zavedajo, da na ta način vstopajo v polje protipravnosti, zaradi česar jih lahko doletijo tudi neprijetne finančne posledice.
Oglejte si še druge članke s področja Delovna razmerja
PRIJAVITE SE
Prijavite se z vašim uporabniškim imenom in geslom
Ste pozabili geslo?
Preizkusi brezplačno!
[2] Glej 213. in 214. člen ZDR-1
[3] Glej Sodbo VDSS Pdp 200/2010; z dne 12.10.2010
[4] Glej Sodbo VDSS Pdp 798/2010; z dne 25.11.2010
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.
