c S
Podjetniško premoženje zakoncev (kaj se všteva, kako se deli v primeru razveze, ipd.) 23.07.2021 Sklenitev zakonske zveze (prav tako pa tudi obstoj zunajzakonske skupnosti) spremeni marsikaj tudi na premoženjskem področju. Medtem, ko ima premoženje enega od partnerjev  pred sklenitvijo zakonske zveze status tako imenovanega posebnega premoženja, pa pridobi premoženje, ki ga zakonca ustvarita od sklenitve zakonske zveze dalje status skupnega premoženja.

Uvod

Nastanek skupnega premoženja pomeni, da zakonec z njim ne more več razpolagati samostojno, ampak le še skupno, torej na osnovi dogovora med zakoncema (oziroma zunajzakonskima partnerjema). V primeru, če se zakonca razvežeta, je treba pri tem uporabljati pravila Družinskega zakonika (DZ) v zvezi z delitvijo skupnega premoženja.

Poudariti je treba, da pod skupno premoženje načelno spada tudi tisto premoženje, ki sta ga v času obstoja zakonske zveze zakonca ustvarila v obliki opravljanja pridobitne dejavnosti. Pravila v zvezi z delitvijo tega premoženja so dokaj specifična, zato tokrat nekaj več o tem.        

Razdelitev skupnega premoženja

Skupno premoženje zakoncev se razdeli v dveh primerih in sicer se v vsakem primeru razdeli, če njuna zakonska zveza preneha. Med trajanjem zakonske zveze pa se skupno premoženje lahko razdeli na podlagi sporazuma med njima, kot tudi na predlog enega od zakoncev.

Čeprav tovrstne sporazumne delitve (oziroma delitve na osnovi enostranskega predloga) v slovenski pravni kulturi niso običajne, je priporočljivo, da zakonci razmislijo o tovrstnih delitvah, še posebej v primerih, če imajo občutek, da je njuna zakonska zveza krhkega značaja. Sestavni del sporazuma o delitvi skupnega premoženja je sicer tudi sporazum zakoncev o obsegu takega skupnega premoženja.

Postopek delitve poteka tako, da je treba še pred ugotavljanjem deleža vsakega od zakoncev na skupnem premoženju ugotoviti njune morebitne dolgove in terjatve glede njega.

O višini deležev na skupnem premoženju se zakonca lahko dogovorita ali pa na zahtevo enega od njiju o tem odloči sodišče.

Domneva enake vrednosti deležev skupnega premoženja

Pri delitvi skupnega premoženja se šteje, da sta deleža na njem enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. Neznatna razlika v prispevkih posameznega zakonca k skupnemu premoženju se pri tem ne upošteva.

V sporu o tem, kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, upošteva sodišče vse okoliščine primera, zlasti dohodke vsakega od zakoncev, pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje gospodinjskih del, skrb za dom in družino, za ohranitev premoženja ter vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravljanju, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja.

V laični javnosti se je ustvarilo mnenje, da je pri ugotavljanju deležev na skupnem premoženju daleč najpomembnejši kriterij dohodek vsakega od zakoncev. Tako stališče je napačno, saj sodišče v enaki meri upošteva prav vse kriterije, ki jih eksemplifikativno[1] navaja zakon (torej tudi varstvo in vzgojo otrok, skrb za ohranitev premoženja, ipd.).

Ko so dogovorjeni oziroma določeni deleži na skupnem premoženju, se zakonca lahko dogovorita o načinu delitve tega premoženja. Za delitev šteje tudi njun dogovor, da postaneta solastnika stvari v sorazmerju s svojima deležema iz skupnega premoženja.

Če dogovor o načinu delitve premoženja ni dosežen, sodišče premoženje razdeli po pravilih, ki veljajo za delitev skupnega premoženja.

Upravljanje in razpolaganje s skupnim premoženjem   

Skupno premoženje zakoncev so vse premoženjske pravice, ki so bile pridobljene z delom ali odplačno med trajanjem zakonske zveze in življenjske skupnosti zakoncev. Skupno premoženje zakoncev je torej tudi premoženje, ki je pridobljeno na podlagi in s pomočjo skupnega premoženja oziroma iz premoženja, ki iz njega izhaja.

Zakonca upravljata in razpolagata s skupnim premoženjem skupno in sporazumno. Kakršnokoli »soliranje« v obliki enostranskega razpolaganja s skupnim premoženjem ima običajno za posledico neveljavnost oziroma izpodbojnost tovrstnega razpolaganja (tak primer je denimo prodaja skupne nepremičnine brez soglasja drugega zakonca).

Obstaja pa tudi izjema in sicer v primeru, če eden od zakoncev razpolaga s premičnino manjše vrednosti ali če opravlja pravne posle rednega upravljanja skupnega premoženja – v tem primeru se domneva, da ima soglasje drugega zakonca.

Skupno premoženje zakoncev in vlaganje v podjetje

V primeru, če zakonca skupaj opravljata pridobitno dejavnost ali sta pri njej udeležena in sta sklenila družbeno pogodbo, pogodbo o delu ali drugo tovrstno pogodbo, ki ureja konkretno razmerje, se za obravnavanje njunih premoženjskih vprašanj iz te dejavnosti uporabijo določila teh pogodb – torej se bo njuno premoženje, ki izhaja iz tovrstne dejavnosti delilo po pravilih, ki sta jih dogovorila v eni izmed takih pogodb.   

Če zakonca nista sklenila ene izmed zgoraj omenjenih pogodb, imata pa sklenjeno pogodbo o ureditvi premoženjskopravnih razmerij (uporabljata torej pogodbeni premoženjski režim), a se v njej nista izrecno dogovorila o vprašanjih, ki izvirajo iz skupne pridobitne dejavnosti ali udeležbe pri njej, velja, da se pravila njunega pogodbenega premoženjskega režima uporabijo tudi pri odločanju o teh vprašanjih.

Če pa zakonca nista sklenila niti družbene pogodbe, pogodbe o delu ali druge tovrstne pogodbe, ki ureja razmerja iz pridobitne dejavnosti, in tudi nista sklenila pogodbe o ureditvi premoženjskopravnih razmerij, ali pa sta jo sklenila, vendar z razlago njenih določb ni mogoče rešiti vprašanj iz njune skupne pridobitne dejavnosti ali udeležbe pri njej, pa velja, da se v tem primeru uporabljajo pravila zakonitega premoženjskega režima (torej domneva enake vrednosti deležev skupnega premoženja z vsemi specifikami).

V primeru, če zakonec vlaga svoj prispevek v gospodarsko družbo ali v drugo pravno osebo ali v podjetje samostojnega podjetnika posameznika, ki predstavlja posebno premoženje drugega zakonca, pa zakonca s pogodbo določita obliko udeležbe zakonca, ki vlaga svoj prispevek.

Če takega dogovora ni, se šteje, da gre za udeležbo po pravilih obligacijskega prava o družbeni pogodbi.

Predmeti za opravljanje poklica in osebni predmeti

Če eden od zakoncev tako predlaga, se ob delitvi skupnega premoženja na račun njegovega deleža dodelijo tisti predmeti, ki so namenjeni za opravljanje njegovega poklica ali druge dejavnosti oziroma mu omogočajo pridobivanje dohodka. Enako velja za predmete, ki so namenjeni izključno osebni rabi enega od zakoncev in niso njegovo posebno premoženje. Pri tem je pomembno poudariti, da zakon uporablja besedno zvezo »na račun njegovega deleža«, kar pomeni, da se zakoncu ti predmeti dodelijo v okviru njegovega deleža in ne poleg njega.

Vlaganje v nepremičnine

Dobro je vedeti, da ima zakonec, ki vlaga v nepremičnino drugega zakonca, ki je njegovo posebno premoženje (to so denimo nepremičnine, ki jih je podedoval, prejel v dar, ipd.) določene premoženjske pravice na takem premoženju.

Če namreč zakonec vlaga delo ali sredstva v tako nepremičnino, velja, da se lahko zakonca sporazumeta o obstoju in višini njegove terjatve in o njenem zavarovanju. Če sporazum ni dosežen, pa lahko zakonec zahteva, da sodišče odloči o obstoju in višini njegove terjatve ter o njenem zavarovanju po predpisih stvarnega prava in po določbah zakona, ki ureja izvršbo in zavarovanje.

Sodna praksa

Omenil bom še zanimiv primer iz sodne prakse, ki je povezan z definicijo skupnega premoženja v primeru obveznosti, ki nastanejo iz podjetniške dejavnosti.

Višje sodišče v Ljubljani je v eni izmed svojih sodb [2] odločilo, da samostojni podjetnik upnikom odgovarja za obveznosti iz podjetniške dejavnosti z vsem svojim premoženjem tudi, če je poslovno ali kako drugače ločil podjetniško in osebno premoženje. Podjetniško premoženje, ki ga zakonec podjetnik ustvari z delom v času trajanja zakonske zveze, namreč spada v skupno premoženje. Kadar pa spada podjetniško premoženje v skupno premoženje zakoncev, so obveznosti v zvezi s podjetniškim premoženjem hkrati obveznosti v zvezi s skupnim premoženjem zakoncev.

Pripadnost podjetniškega premoženja skupnemu premoženju zakoncev ima torej pravne posledice na področju odgovornosti za obveznosti in to ne glede na to, kdo je nosilec podjetniške dejavnosti. Po pravilih družinskega prava zakonca za obveznosti v zvezi s skupnim premoženjem odgovarjata solidarno. To pomeni, da velja solidarna odgovornost zakonca tudi za obveznosti, ki jih zakonec podjetnik prevzame pri opravljanju podjetniške dejavnosti.

Sklep

Dokler je zakonska zveza med zakoncema trdna in uspešna, se zakonca o skupnem podjetniškem premoženju najverjetneje niti ne pogovarjata, saj razumeta, da gre za skupne stvari, ki sta jih ustvarila v vzajemno korist.

Vse to pa se lahko hitro obrne, ko je obstoj zakonske zveze ogrožen. V takih okoliščinah namreč zakonca poskušata vse zadeve v zvezi s skupnim premoženjem, še posebej pa v zvezi s skupnim podjetniškim premoženjem, obrniti sebi v prid. Ker se iz takih sporov pogosto izrodijo grde bitke, pranje umazanega perila, ipd., je priporočljivo, da poskušata zakonca pravna razmerja v povezavi s takim premoženjem, kar se le da natančno pogodbeno urediti, še preden se njuni odnosi eventualno poslabšajo. 


Oglejte si še druge članke s področja Poslovne poti in stranpoti


PRIJAVITE  SE

Prijavite se z vašim uporabniškim imenom in geslom.

Ste pozabili geslo?
Preizkusi brezplačno!
      



[1] Primeroma

[2] Glej sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 882/2015; ECLI:SI:VSLJ:2015:I.CP.882.2015 z dne 22.6.2015


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.