c S
IZ SODNE PRAKSE: Pooblastilo po zaposlitvi 16.07.2021 Osebe, ki na podlagi pogodbe z gospodarsko družbo ali samostojnim podjetnikom posameznikom opravljajo tako delo, da je z njimi zvezano sklepanje ali izpolnjevanje določenih pogodb, imajo s tem pravico skleniti in izpolniti take pogodbe.

Tožnica je kot upnica aprila 2018 proti toženki (takrat dolžnici) vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Postopek se je zaradi ugovora nadaljeval pred pravdnim sodiščem. Bistvo navedb tožnice je, da je imela s toženko sklenjeno ustno pogodbo, na podlagi katere je sin direktorice te družbe Č.B. za toženko opravljal storitve optimizacije in delovnega procesa pri toženki. Prvi račun št. 1/2018, izdan za delo, opravljeno v decembru 2017, je toženka brez ugovora plačala. Drugega, to je vtoževanega (št. 2/2018), ki je bil izdan za opravljeno delo v prvih dneh januarja 2018, pa je zavrnila.

Prvostopenjsko sodišče je sledilo navedbam toženke, da pogodba ni bila sklenjena z družbo, temveč z Č.B., ter je tožbeni zahtevek zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije zavrnilo.

Višje sodišče pa je s sodbo opr. št. II Cpg 684/2020 pritožbi zoper tako odločitev ugodilo.

Pritožbeno sodišče je ponovilo pravno odločilna dejstva, in sicer, da pisne pogodbe, na podlagi katere je Č. B. opravljal delo pri toženki ni bilo; da pa je bila sklenjena pogodba za izvedbo projekta D.B, na podlagi katere je bila delo dolžna zagotavljati tožnica in ne Č. B.; da je bil Č. B. dolžan delati po navodilih tožnice in v dogovoru z njo in da je prišlo do dogovora za sodelovanje neposredno med Č. B. in toženko. Za delo, ki ga je Č.B. opravil, je tožnica izdala dva računa, prvega od teh dveh je toženka tudi plačala. Višje sodišče je na podlagi teh dejstev naredilo edini logični zaključek, in sicer, da je toženka Č.B. od samega začetka štela za sodelavca tožnice. Sodišče je poudarilo, da to pomeni, da zanjo do vložitve tožbe ni bilo sporno, da je njena pogodbena stranka tožnica, ne pa Č. B.

Pritožbeno sodišče je nadalje sledilo pritožbenim navedbam, da je narava podjema takšna, da se lahko izvrši zgolj osebno. Gospodarska družba nima opravilne sposobnosti. Zato sama, kot taka ne more ničesar opraviti niti izraziti nobene volje. To lahko zanjo storijo le fizične osebe. Prav iz tega razloga je v 80. členu Obligacijskega zakonika (OZ) določeno, da imajo osebe, ki na podlagi pogodbe z gospodarsko družbo ali samostojnim podjetnikom posameznikom opravljajo tako delo, da je z njimi zvezano sklepanje ali izpolnjevanje določenih pogodb (npr. prodajalci v trgovinah, osebe, ki opravljajo določena dela v gostinstvu, delavci pri poštnih in bančnih okencih in podobni), pravico skleniti in izpolniti take pogodbe. Pogodba o sodelovanju, ki sta jo sklenila tožnica in Č. B. pa v ničemer ne odstopa od vsebine 80. člena OZ. Iz tega sledi, da je presoja sodišča prve stopnje, da ravnanja Č. B. ni mogoče šteti za ravnanja tožnice (ki je gospodarska družba), materialno pravno zgrešena.

Zaključek nižjega sodišča, da sta pogodbo sklenila Č.B. in toženka, ne pa pravdni stranki, temelji na zmotni uporabi materialnega prava in predstavlja absolutno bistveno kršitev določil pravdnega postopka.


Pripravila: mag. Jasmina Potrč


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.