c S
Načelo enakega plačila žensk in moških 09.04.2021 Načelo enakega plačila žensk in moških je opredeljeno v 133. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Prvi odstavek 133. člena ZDR-1 določa, da je delodajalec dolžan za enako delo in za delo enake vrednosti izplačati enako plačilo delavcem, ne glede na spol. Poleg tega pa so vsa določila pogodbe o zaposlitvi, kolektivne pogodbe oziroma splošnega akta delodajalca, ki so v nasprotju s prvim odstavkom 133. člena ZDR-1, neveljavna, kot to izhaja iz drugega odstavka 13. člena ZDR-1.

Navedeni 133. člen ZDR-1 ureja prepoved diskriminacije pri plačilu delavk in delavcev. Citirana določba je tako tudi v tesni povezavi s 6. členom ZDR-1, ki določa prepoved diskriminacije in povračilnih ukrepov. Tako prvi odstavek 6. člena ZDR-1 določa, da mora delodajalec iskalcu ali iskalki zaposlitve (v nadaljnjem besedilu: kandidatu) pri zaposlovanju ali delavcu v času trajanja delovnega razmerja in v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi zagotavljati enako obravnavo ne glede na narodnost, raso ali etnično poreklo, nacionalno in socialno poreklo, spol, barvo kože, zdravstveno stanje, invalidnost, vero ali prepričanje, starost, spolno usmerjenost, družinsko stanje, članstvo v sindikatu, premoženjsko stanje ali drugo osebno okoliščino v skladu s tem zakonom, predpisi o uresničevanju načela enakega obravnavanja in predpisi o enakih možnostih žensk in moških. To pomeni, da se prepoved diskriminacije ne nanaša zgolj na plačilo za delo, temveč tudi na vse druge naštete osebne okoliščine. Poleg tega sta prepovedani tudi neposredna in posredna diskriminacija zaradi katere koli osebne okoliščine iz prvega odstavka 6. člena ZDR-1. Neposredna diskriminacija obstaja, če je oseba zaradi določene osebne okoliščine bila, je ali bi lahko bila v enakih ali podobnih situacijah obravnavana manj ugodno kot druga oseba. Posredna diskriminacija zaradi osebne okoliščine obstaja, kadar je oseba z določeno osebno okoliščino bila, je ali bi lahko bila zaradi navidezno nevtralnega predpisa, merila ali prakse v enakih ali podobnih situacijah in pogojih v manj ugodnem položaju kot druge osebe, razen če ta predpis, merilo ali prakso objektivno upravičuje zakoniti cilj in če so sredstva za doseganje tega cilja ustrezna in potrebna.[1]

Če posameznica meni, da je diskriminirana pri plačilu, lahko uveljavlja pravico do enakega plačila in tako zahteva izplačilo razlike do višjega plačila, ki bi ji pripadalo, če bi bila pripadnica nasprotnega spola.[2]V konkretnem primeru tako velja pravilo obrnjenega dokaznega bremena. To pomeni, da mora delavka navesti vsa dejstva, s katerim upravičuje dejstvo, da gre za diskriminacijo, pri čemer bo moral delodajalec dokazati, da diskriminacije ni bilo in da ni kršil načela enakega obravnavanja.[3]Dokazno breme bo tako na delodajalcu.

Glavni dejavniki oziroma vzroki, zaradi katerih je delavka slabše plačana od delavca so različni. En izmed bistvenih vzrokov se kaže  predvsem v tem, da delavke velikokrat prekinjajo kariero zaradi družinskih obveznosti, so pogosteje odsotne zaradi nege otroka ter zaradi večjega deleža koriščenja dopusta povezanega s starševstvom. Polega tega pa so še drugi dejavniki in vzroki, zaradi katerih so delavke slabše plačane kot delavci, med drugim tudi zaradi slabše koncentracije žensk v določenih dejavnostih in podobno. Pravica do enakega plačila ne glede na spol je sicer za zaposlene v Sloveniji pravno zagotovljena z določbami ZDR-1, vendar pa je praksa drugačna.

Čeprav je bilo načelo enakega plačila za enako delo uvedeno že z Rimsko pogodbo leta 1957, pa so razlike med plačami moških in žensk še vedno prisotne.[4]Tako zaposlene ženske v Evropski Uniji v povprečju na uro zaslužijo 16 % manj kot moški.[5] Največje razlike v plačah so v Estoniji (25,6 %), Češki (21,1 %), Nemčiji (21 %), Združenem kraljestvu (20,8 %), Avstriji (19 %) in na Slovaškem (19,8 %) (podatki za leto 2017), najmanjše pa v Sloveniji (8 %), na Poljskem (7,2 %), v Belgiji (6 %), Italiji in Luksemburgu (po 5 %) ter v Romuniji (3,5 %).[6]Zato je tudi bistveni namen 133. člena ZDR-1 ta, da se izenačujejo plače delavk s plačami delavcev.


Oglejte si še druge članke s področja Delovna razmerja

PRIJAVITE  SE
Prijavite se z vašim uporabniškim imenom in geslom

Ste pozabili geslo?
Preizkusi brezplačno!




[1] Kot to določa 3. odstavek 6. člena ZDR-1.

[2] Irena Bečan, Nataša Belopavlovič, Etelka Korpič Horvat, Barbara Kresal, Katarina Kresal Šoltes, Špelca Mežnar, Ivan Robnik, Darja Senčur Peček, Martina Šetinc Tekavc, Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, 2., posodobljena in dopolnjena izdaja, GV Založba, 2019, str. 814-815.

[3]Irena Bečan, Nataša Belopavlovič, Etelka Korpič Horvat, Barbara Kresal, Katarina Kresal Šoltes, Špelca Mežnar, Ivan Robnik, Darja Senčur Peček, Martina Šetinc Tekavc, Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, 2., posodobljena in dopolnjena izdaja, GV Založba, 2019, str. 57.

[4] https://www.europarl.europa.eu/news/sl/headlines/society/20200109STO69925/razlike-med-placami-moskih-in-zensk-opredelitev-in-vzroki

[5] https://www.europarl.europa.eu/news/sl/headlines/society/20200109STO69925/razlike-med-placami-moskih-in-zensk-opredelitev-in-vzroki

[6] https://www.europarl.europa.eu/news/sl/headlines/society/20200109STO69925/razlike-med-placami-moskih-in-zensk-opredelitev-in-vzroki


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.