c S
Sklenitev pogodbe o zaposlitvi s krajšim delovnim časom 25.02.2021 Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) poleg pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas (ki je opredeljena v 12. členu ZDR-1), pogodbe o zaposlitvi za določen čas (ki je opredeljena od 54. do 58. člena ZDR-1), pogodbe o zaposlitvi zaradi opravljanja javnih del (ki je določena v 64. členu ZDR-1), pogodbe o zaposlitvi za opravljanje dela na domu (ki je opredeljena od 68. do 72. člena ZDR-1), pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku (ki je opredeljena od 59. do 63. člena ZDR-1), pogodbe o zaposlitvi s poslovodnimi osebami ali prokuristi in z vodilnimi delavci (ki je opredeljena od 73. do 74. člena ZDR-1), opredeljuje tudi pogodbo o zaposlitvi s krajšim delovnim časom v členih od 65. do vključno 67. člena ZDR-1.

Značilnost pogodbe o zaposlitvi s krajšim delovnim časom je, da se lahko sklene za krajši delovni čas od polnega, kot to izhaja iz prvega odstavka 65. člena ZDR-1 in da ima delavec, ki je sklenil pogodbo o zaposlitvi za krajši delovni čas, enake pogodbene in druge pravice ter obveznosti iz delovnega razmerja kot delavec, ki dela polni delovni čas s to razliko, da jih uveljavlja sorazmerno času, za katerega je sklenil delovno razmerje, razen tistih, za katere zakon določa drugače.[1]

Prav tako ima delavec pravico do letnega dopusta v minimalnem trajanju v skladu s 159. členom ZDR-1, pri čemer letni dopust v posameznem koledarskem letu ne sme biti krajši kot štiri tedne, ne glede na to, ali dela delavec polni delovni čas ali krajši delovni čas od polnega. Minimalno število dni letnega dopusta delavca je odvisno od razporeditve delovnih dni v tednu za posameznega delavca.[2]Poleg letnega dopusta ima delavec, ki dela s krajšim delovnim časom tudi pravico do regresa za letni dopust, vendar le sorazmerno delovnemu času, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, razen v primeru, če delavec opravlja dela krajši delovni čas v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, predpisi o zdravstvenem zavarovanju ali predpisi o starševskem dopustu, saj ima v takem primeru pravice iz socialnega zavarovanja, kot če bi delal polni delovni čas (invalidi, pravice staršev, da delajo, do zakonsko določene starosti otroka krajši delovni čas od polnega).[3]Druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja pa imajo praviloma enake kot delavci, ki delajo polni delovni čas, če s tem zakonom ni drugače določeno, razen pravice do plačila za delo, ki jim pripada po dejanski delovni obveznosti.[4]

Naslednja značilnost pogodbe o zaposlitvi s krajšim delovnim časom je ta, da delodajalec, razen če v pogodbi o zaposlitvi ni drugače dogovorjeno, ne sme delavcu naložiti dela preko dogovorjenega delovnega časa, razen v primerih iz 145. člena ZDR-1. Gre za prepoved opravljanja nadurnega dela. Vendar pa ZDR-1 v 145. členu določa izjemo od navedenega pravila, ko pa je delavec dolžan opravljati  delo preko polnega ali dogovorjenega krajšega delovnega časa v skladu s pogodbo o zaposliti in sicer v zvezi z odpravljanjem ali preprečevanjem posledic, v primerih naravne ali druge nesreče ali ko se ta nesreča neposredno pričakuje. Tako delo lahko traja, dokler je nujno, da se rešijo človeška življenja, obvaruje zdravje ljudi ali prepreči materialna škoda. Smiselno se mi zdi, da bi se taka določba vnesla v pogodbo o zaposlitvi med pogodbenima strankama v kolikor delodajalec pričakuje, da bi nadurno delo utegnil naložiti delavcu, ki dela s krajšim delovnim časom. Nalaganje nadurnega dela delavcu, ki opravlja delo s krajšim delovnim časom,  je opredeljena kot prekršek, kot to izhaja iz 5. točke 217a. člena ZDR-1. Delodajalec, ki zaposluje več kot 10 delavcev in krši navedeno določbo, se kaznuje z globo od 1.500 do 4.000 EUR, medtem ko se manjšega delodajalca kaznuje z globo od 300 do 2000 EUR, delodajalca posameznika ali odgovorno osebo pa z globo 150 do 1000 EUR.

Glede odmora med delovnim časom za delavca, ki dela s krajšim delovnim časom je značilno, da nima pravice do odmora, v kolikor dela manj kot 4 ure na dan. Če delavec dela 4 ure na dan oziroma več, vendar ne polni delovni čas, pa ima pravico do odmora med delom, ki je sorazmeren s časom prebit na delovnem mestu. Pravico do povračila potnih stroškov in stroškov za prehrano ZDR-1 podrobneje ne ureja in je ureditev le tega prepuščena kolektivnim pogodbam.

Naslednja značilnost pogodbe o zaposlitvi s krajšim delovnim časom je tudi ta, da ima delavec pravico skleniti več takih pogodb s krajšim delovnim časom z različnimi delodajalci, tako da doseže polni delovni čas.[5] V kolikor delavec sklene več pogodb o zaposlitvi s krajšim delovnim časom z različnimi delodajalci, potem se mora z vsakim od njih dogovoriti tudi glede načina izrabe letnega dopusta ter drugih odsotnosti delovnega mesta, kot to izhaja iz drugega odstavka 66. člena ZDR-1. V kolikor ima delavec sklenjenih več pogodb o zaposlitvi s krajšim delovnim časom, so vsi delodajalci dolžni takemu delavcu zagotoviti sočasno izrabo letnega dopusta in drugih odsotnosti z dela, razen če bi jim to povzročilo škodo.


Oglejte si še druge članke s področja Delovna razmerja

PRIJAVITE  SE
Prijavite se z vašim uporabniškim imenom in geslom

Ste pozabili geslo?
Preizkusi brezplačno!




[1] Kot to izhaja iz 3. odstavka 65. člena ZDR-1.

[2] Kot to izhaja iz 2. odstavka 159. člena ZDR-1.

[3] Kot to izhaja iz 1. odstavka 67. člena ZDR-1.

[4] Kot to izhaja iz 2. odstavka 67. člena ZDR-1.

[5] Kot to izhaja iz 1. odstavka 66. člena ZDR-1.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.