c S
Metode izravnave transfernih cen med povezanimi osebami 26.01.2021 V davčnem izkazu mora davčni zavezanec, ki pri svojem poslovanju upošteva transferne cene med povezanimi družbami, ki so nižje od povprečnih cen na trgu upoštevati toliko prihodkov, kot bi jih dosegel pod običajnim tržnim poslovanjem. Zaradi zapletenosti ugotavljanja izravnalnih mehanizmov so se v okviru OECD in poslovne prakse  izoblikovale posebne transakcijske metode.

Metoda primerjalnih cen

Metoda primerjalnih cen je osnovana na primerjavi cenovnih ekonomskih faktorjev med povezanimi družbami in cenovnih ekonomskih faktorjev med nepovezanimi družbami. Razlike med obema primerjalnima kategorijama ima za posledico, da tržni in finančni odnosi povezanih družb niso v skladu z običajnimi pogoji poslovanja. Metodo primerjalnih cen je možno uporabiti le v primeru, če obstajajo vsi primerljivi podatki o transakcijah med povezanimi družbami. Primerjava le enega elementa poslovanja davčnega zavezanca ne daje zadovoljivih rešitev. Velikokrat je težko ugotoviti primerljivo transakcijo. Zato se lahko usklajujejo tiste nekontrolirane transakcije, ki sicer niso primerljive v smislu ustvarjanja primerljivih transakcij, so pa odstopanja od njih minimalna.   

Metoda cen pri ponovni prodaji

Ta metoda temelji na predpostavki, da povezana družba nabavi blago po običajni nabavni ceni in nato to isto blago proda nepovezani družbi, pri tem pa je cena pri prodaji nepovezani družbi, zmanjšana za maržo. Razlika v ceni je znesek zaslužka povezane družbe, ki se uporabi za kritje vseh relevantnih stroškov in dosežen dobiček. Neto dobiček od navedene transakcije med nepovezanimi družbami, se lahko upošteva pri transakcijah med povezanimi družbami. Metodo cen pri ponovni prodaji uporabljamo le v primeru primerjave istovrstnega blaga.

Metoda pribitka na stroške

Po tej metodi odprave transfernih cen je potrebno upoštevati ceno stroškov storitev in pravic dobavitelja v prometu s povezanimi družbami, z namenom, da se ugotovi dobiček. Dobiček se primerja z dobičkom, ki bi bil dosežen pri poslovanju v običajnih tržnih razmerah. Skladnost poslovanja med povezanimi in nepovezanimi družbami se ugotavlja na podlagi pribitka na stroške. Zaradi različnih poslovnih aktivnosti davčnih zavezancev je potrebna prilagoditev stroškov obravnave. Ta prilagoditev pa povzroča nemalo težav zaradi opredelitve obravnavanih stroškov. Pri obravnavi transakcij med povezanimi in nepovezanimi družbami, je potrebno upoštevati celotno poslovno politiko davčnega zavezanca. Ta metoda je najprimernejša pri prodaji polizdelkov med povezanimi družbami in glede dolgoročnih pogodb o poslovnem sodelovanju.

 Metoda  delitve dohodka

Metoda razdelitve dobička se nanaša na oceno dobička iz transakcij med povezanimi družbami in oceno dobička med nepovezanimi družbami. Tako dobljen dobiček se nato na osnovi ekonomskih meril  razdeli med povezane družbe in se primerja z dobičkom  glede na običajne tržne pogoje na podlagi analize aktivnosti davčnih zavezancev. Prednost te metode je njena uporabnost v primerih, ko ni primerljivih transakcijskih podatkov. Slabost te metode pa je predvsem vidna glede uporabnosti in primerljivosti zunanjih podatkov pri ugotavljanju deleža dobička povezane družbe.

Metoda primerljivega dohodka

Ta metoda je osnovana na načelu, da se bodo davčni zavezanci, ki se nahajajo v podobnem položaju trudili, da ustvarijo podobne prihodke v razumnem časovnem roku. Metoda spremlja objektivne mere profitabilnosti pri drugih nekontroliranih davčnih zavezancih, vključenih v podobne dejavnosti z drugimi nepovezanimi zavezanci. Osnovni primerjalni element je indikator stopnje dohodka na strani, ki se ocenjuje. Transakcija se upošteva kot metoda "on arm's lenth", če se stvarni poslovni dohodek giblje v okviru razpona konstruktivnega poslovnega dohodka. Kontrolirana stranka je največkrat tista, ki vrši najpreprostejše poslovne operacije, ki jih je najlažje primerjati. Indikator stopnje dohodka mora podati finančno razmejitev, s katero se meri odnos med dohodkom, stroški in uporabljenimi viri. Stopnja donosa od uporabljenega kapitala predstavlja odnos med poslovnim dohodkom in uporabljenimi poslovnimi sredstvi. Poleg tega lahko primerjamo tudi odnos med poslovnim dohodkom in skupno prodajo ter bruto dohodkom in stroški poslovanja.

Metoda neto razlike v ceni

S to metodo se preučuje razlika v ceni v odvisnosti od relevantnih stroškov medsebojnih transakcij med povezanimi družbami. Zaradi dejstva, da na delež stroškov, plač in sredstev v odvisnosti od razlike v ceni, manj vplivajo spremembe cen, so deleži razlike v ceni stabilen podatek za primerjavo transakcij med povezanimi družbami.

Ostale metode

Vse že opisane in tiste, ki še bodo opisane metode se nanašajo na dostopnost primerjalnih transakcij. V večini primerov je težko upoštevati primerljive transakcije, saj ne moremo enačiti pogojev med transakcijami. Prodaja blaga je velikokrat vezana na licenciranje breztelesnih stvari, ki se uporabljajo pri proizvodnji tega blaga. Zaradi tega je prišlo do uporabe alternativnih metod pri ugotavljanju transfernih cen. Te metode lahko uključujejo alokacijo skupnega dohodka osnovano na sprejemni stopnji prihodka investicijskega kapitala ali na primerljivih stopnjah prihodka skupaj s poslovnimi stroški.

Alokacijo bruto dohodka, odbitke in kredite med povezanimi davčnimi zavezanci, je potebno upoštevati na takšen način, da se onemogoči davčna evazija in se jasno ugotovi dohodek povezanih davčnih zavezancev. Transakcije med povezanimi davčnimi zavezanci morajo biti ocenjene po metodi "on arm's lenth", torej tako, kakor bi nepovezane stranke strukturirale transakcijo, ko le ta ne bi bila nadzorovana s strani obeh strank. Nasprotje metodi "on arm's lenth" je formalna metoda. Pri formalni metodi se vrednost obdavčenega dohodka v okviru ene jurisdikcije, določa z množenjem skupnega dohodka ustvarjenega s strani povezanih oseb tako v okviru jurisdikcije, kakor tudi zunaj nje, s faktorjem določenim na plačilnem spisku, premoženju in kupoprodaji v okviru določene jurisdikcije. Takšen izračun se nato primerja s skupnimi plačilnimi spisi, premoženjem in kupoprodajami (natančneje glej Container Co. Of USA vs. Franchise Tax Board, 463 US 159 (1983) in Barclays Bank International vs. Franchise Tax Board (1992)). Pri zgoraj omenjeni metodi je velikokrat težavno določiti ceno on arm's lenth za dejavnosti med povezanimi osebami, zato se uporabljajo metode za določitev najprimernejše cene, katere bom podrobneje predstavil v nadaljevanju. Povezanost oseb se v našem primeru nanaša na dva davčna zavezanca, ki sta v lastništvu ali jih nadzorujeta neposredno ali posredno enake osebe. Pri ugotavljanju dejstev povezanosti, se je potrebno osredotočiti na realnost primera, in ne na pravno formalnost nadzora.  To pravilo se v mednarodnem smislu uporablja za alokacijo dohodka hčerinske družbe v tujini, na matično družbo v rezidentni državi in obratno.

Primer

Rezidentna družba A ima v 100% lastništvu nerezidentno hčerinsko družbo B, ki je bila ustanovljena in posluje v državi B. Družba A proizvaja blago, ki ga prodaja družbi B, ki daje blago v nadalnjo prodajo nepovezanim kupcem v državi B.  V primeru, da so davčne stopnje v državi B nižje od davčnih stopenj v državi A in država B upošteva določene davčne ugodnosti glede na dohodek ustvarjen v državi B, ali če ima družba A velike poslovne izgube, bo za družbo A in njeno hčerinsko družbo ugodnejše, da transakcijo oblikuje tako, da bo večji del dohodka iz povezave med družbo A in družbo B upoštevan kot dohodek družbe B.

Za določeno transakcijo je strošek proizvodnje 80.000 d.e. in je končna prodajna cena, ki jo je družba B ustvarila 300.000 d.e., od česar 220.000 d.e predstavlja skupni prihodek obeh družb. V primeru, da družba A prodaja proizvode družbi B za 80.000 d.e., bi družba B prijavila 220.000 d.e. dohodka končne prodaje in družba A 0 d.e.. Če so v državi B davčne stopnje nizke, je splošna davčna obveznost obeh družb minimalizirana.

V primeru, da bi bila družba A nerezidentna družba, ki prodaja proizvode družbi B, ki je rezidentna družba, bi družba B morala plačati družbi A 220.000 d.e. Družba A bi prijavila dohodek 220.000 d.e., ki bi bil izvzet iz obdavčenja v rezidentni državi, medtem ko bi družba B prijavila 0 d.e.. Ker so obe družbi povezani osebi, so vse transakcije umetno ustvarjene in omogočajo velike davčne olajšave.

Zaključek

Transferne cene med povezanimi družbami imajo za posledico vplivanje na rezultate poslovanja in višino dobička davčnega zavezanca. Povezane družbe lahko preko njih umetno znižujejo davčno osnovo in se izogibanju plačila davka. Le  podrobnejša analiza elementov poslovanja povezanih in nepovezanih družb ter na njeni podlagi primerna metoda oblikovanja normalnih cen je porok za upoštevanje osnovnega načela davčnega prava, načela davčne enakopravnosti.

Oglejte si še druge članke s področja Davek od dohodkov pravnih oseb


PRIJAVITE  SE

Prijavite se z vašim uporabniškim imenom in geslom

Ste pozabili geslo?
Preizkusi brezplačno!




Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.