c S
Odklonitev dela zaradi možnosti okužbe delavcev 23.03.2020 Ali množičen izbruh bolezni COVID-19 v lokalnem okolju pomeni táko nevarnost za zdravje delavca, da lahko ta odkloni delo?

V prejšnji številki Pravne prakse1 sem izpostavil dilemo, s katero se lahko delodajalci srečajo ob pojavu in širjenju COVID-19 v Sloveniji, in sicer možnost in pogoje (preventivne) odreditve dela od doma. Naknadno je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti objavilo podrobnejša pojasnila,2 v katerih je navedlo možnost enostranske odreditve drugega dela oz. dela na drugem kraju v skladu s 169. členom ZDR-13 v primeru izjemnih okoliščin (kot je npr. množičen pojav nalezljive človeške bolezni).

Tokrat obravnavam vprašanje, ali sme delavec odkloniti delo (52. člen ZVZD-1)4 zaradi pojava COVID-19. V skladu z drugim odstavkom 52. člena ZVZD-1 ima delavec namreč pravico odkloniti delo, če mu grozi neposredna nevarnost za življenje ali zdravje, ker niso bili izvedeni predpisani varnostni ukrepi, ter zahtevati, da se nevarnost odpravi. Že iz samega jezikovnega dometa te določbe izhaja, da delavec zaradi abstraktnega strahu pred okužbo z novim koronavirusom ne more odkloniti prihoda na delo. Za odklonitev dela morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja, in sicer obstoj neposredne nevarnosti za življenja ali zdravje delavca in okoliščina, da delodajalec ni izvedel predpisanih varnostnih ukrepov.

Sodne prakse na področju pravice delavca odkloniti delo ni veliko, zaslediti je moč le nekaj posamičnih primerov. Še najpomembnejša za ta prispevek je sodba Vrhovnega sodišča RS z opr. št. VIII Ips 214/2004 z dne 18. januarja 2005, s katero je odločalo o razmejitvi med pravico do odklonitve dela in pravico do odsotnosti z dela. Kot je poudarilo Vrhovno sodišče RS, razlika med obema pravicama obstaja, vendar je treba pri tem upoštevati, da se lahko ti dve pravici tudi prekrivata. To povedano drugače pomeni, da se v določenih primerih odklonitev dela lahko izvede tudi ali celo samo z dejansko odsotnostjo z dela (delovnega mesta), saj se delavec le na tak način lahko izogne neposredni nevarnosti za življenje ali zdravje.

Teoretično in za namen tega prispevka si predstavljajmo starejšega delavca pred upokojitvijo (delo opravlja na blagajni), ki je kronični bolnik (npr. astmatik, sladkorni bolnik in/ali srčni bolnik), s čimer nedvomno spada v bolj rizično skupino ljudi, pri katerih je potek COVID-19 statistično težji, stopnja umrljivosti pa bistveno višja. Natančni podatki o COVID-19 se sicer še zbirajo, kljub temu pa pristojne zdravstvene institucije sklepajo, da COVID-19 v lažji obliki poteka pri približno 80 odstotkih okuženih, težji potek pa naj bi imelo 20 odstotkov zbolelih. Če pri tem upoštevamo še stopnjo umrljivosti pri COVID-19, ki naj bi bila po podatkih WHO na globalni ravni v povprečju 3,4 odstotka5 (pri starejših od 80 let pa celo 14,8 odstotka6), bi lahko trdili, da bi množičen izbruh COVID-19 lahko predstavljal neposredno nevarnost za zdravje in življenje našega hipotetičnega delavca.

Kljub temu pa to še vedno ne bi bilo dovolj, da bi naš hipotetičen delavec imel pravico odkloniti delo. Z nastankom neposredne nevarnosti za zdravje in življenje delavca namreč hkrati (oz. še pred tem) nastane obveznost delodajalca, da sprejme ustrezne varnostne ukrepe, kar v primeru izbruha COVID-19 pomeni zlasti sprejem preventivnih zdravstvenih ukrepov - namestitev dodatnih razkužil, navodil pravilne higiene rok in kašlja, pogostejše razkuževanje najbolj kritičnih mest. Za visoko rizične delavce bi v poštev prišel tudi preventivni ukrep premestitve delavca na manj izpostavljeno delovno mesto (v konkretnem primeru npr. premestitev visoko rizičnega delavca v skladišče, kjer je osebnih stikov s strankami bistveno manj) ali odreditev opravljanja dela od doma (če je to fizično izvedljivo).

Če bi delodajalec sprejel ustrezne in učinkovite preventivne zdravstvene ukrepe, s katerimi bi poskrbel za varnost in zdravje svojih delavcev, delavec po mojem mnenju ne bi imel pravice odkloniti dela. Delavec bi lahko delo odklonil samo v izjemnih primerih posebnih okoliščin pri njem (visoko rizična oseba), okoliščin na delovnem mestu (pogost oseben in neposreden stik s strankami) in okoliščin na strani delodajalca (zanemarjanje pomena preventivnih zdravstvenih ukrepov, nesprejem oz. sprejem nezadostnih preventivnih zdravstvenih ukrepov ipd.).

Situacija s širjenjem COVID-19 se v Sloveniji dnevno spreminja,7 zato priporočam aktivno spremljanje ukrepov Vlade RS, MDDSZ, MGRT in MZ. V primeru nadaljnjega nenadzorovanega širjenja COVID-19 je pričakovati, da bodo omenjene institucije sprejele dodatne ukrepe in dala priporočila, ki bodo namenjena tako zaščiti delavcev pred morebitno okužbo kot tudi zmanjšanju vpliva COVID-19 na poslovanje podjetij.


Oglejte si še druge članke s področja Delovna razmerja


PRIJAVITE  SE
Prijavite se z vašim uporabniškim imenom in geslom.

Ste pozabili geslo?
Preizkusi brezplačno!

 

Vir: Vošner Matej, Pravna praksa, št. 10, 2020.




Opombe:
______________

1 Vošner, M.: Delo od doma zaradi koronavirusa, PP, št. 8-9/2020, str.
https://www.gov.si/assets/ministrstva/MDDSZ/OPRAVLJANJE-DELA-NA-DOMU-in-DRUGEGA-DELA.pdf (5. 3. 2020).
3 Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.
4 Ur. l. RS, št. 43/11.
5 https://www.who.int/dg/speeches/detail/who-director-general-s-opening-remarks-at-the-media-briefing-on-covid-19---3-march-2020 (6. 3. 2020).
6 https://www.sciencealert.com/covid-19-s-death-rate-is-higher-than-thought-but-it-should-drop (6. 3. 2020).
7 Ob pisanju tega prispevka (7. 3. 2020) je bilo v Sloveniji potrjenih 12 okužb s COVID-19.