c S
Spremenjene okoliščine pri pogodbah 20.03.2020

Temeljno načelo pogodbenega prava, ki ima svoje korenine že v starorimskih časih je tako imenovano načelo pacta sunt servanda, torej načelo, da se je treba držati sprejetih pogodbenih obveznosti. Pri tem načelu gre pravzaprav za uzakonitev etične norme, ki je zelo uporabna tudi v vsakodnevnih poslovnih odnosih, v skladu s katero se je treba dogovorjenega držati.

Uvod

Obligacijsko pravo pa je to normo še dodatno (pravno) razdelalo v tem smislu, da je določilo, da so udeleženci v obligacijskem razmerju dolžni izpolniti svojo obveznost in tudi odgovarjajo za njeno izpolnitev, ta obveznost pa lahko ugasne samo soglasno z njihovo voljo, ali na podlagi zakona.[1]  

Vendar pa je življenje pogosto nepredvidljivo, zato bi bilo trmasto vztrajanje pri izpolnjevanju sprejetih pogodbenih obveznosti včasih nesmiselno in tudi nepravično. Zato v pravu poznamo tudi institut spremenjenih okoliščin, ki omogoča, da stranka zaradi spremenjenih okoliščin zahteva, da se sicer veljavno pogodbeno razmerje razveže. Institut torej služi varovanju položaja pogodbene stranke, posredno pa tudi načelu enakopravnosti udeležencev v obligacijskih razmerjih.

Razveza ali sprememba pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin

Če torej nastanejo po sklenitvi pogodbe okoliščine, ki otežujejo izpolnitev obveznosti ene stranke, ali če se zaradi njih ne da doseči namena pogodbe, v obeh primerih pa v tolikšni meri, da pogodba očitno ne ustreza več pričakovanjem pogodbenih strank in bi bilo po splošnem mnenju nepravično ohraniti jo v veljavi takšno, kakršna je, lahko stranka, ki ji je izpolnitev obveznosti otežena, oziroma stranka, ki zaradi spremenjenih okoliščin ne more uresničiti namena pogodbe, zahteva razvezo pogodbe.

Zakon torej pozna dve okoliščini, ki lahko služita kot podlagi za razvezo pogodbe. Prva je povezana z nastankom okoliščin, ki otežujejo izpolnitev pogodbe, druga pa je povezana s kavzo, torej z nezmožnostjo, da se zaradi spremenjenih okoliščin doseže namen same pogodbe. Poleg tega pa mora biti za to, da lahko pogodbena stranka uspešno uveljavlja razvezo pogodbe, izpolnjen še dodatni element in sicer, da iz narave stvari, oziroma iz okoliščin konkretnega primera izhaja, da pogodba zaradi spremenjenih okoliščin očitno ne ustreza več pričakovanjem pogodbenih strank in, da bi bilo po splošnem mnenju nepravično, da se jo ohrani v veljavi takšno, kot je. Vidimo, da torej zakon pri presoji pogojev za uspešno uveljavitev razveze pogodbe zahteva, da sta izpolnjena tako subjektivni, kot tudi objektivni element. Najprej je treba ugotoviti, ali so spremenjene okoliščine takšne narave in intenzitete, da te vplivajo na pričakovanja pogodbenih strank, potem pa še, ali so spremenjene okoliščine v takšni meri vplivale na dolžnost izpolnitve pogodbe, da bi bilo vztrajanje, da se pogodba ohrani v veljavi takšna kot je, nepravično, pri čemer se zakon sklicuje na »splošno mnenje«, kar lahko beremo tudi kot uveljavljeni standard v določeni družbi, morda celo kot »zdravo pamet«.     

Pomembno je poudariti, da razveze pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin ni mogoče zahtevati, če bi bila morala stranka, ki se sklicuje na spremenjene okoliščine, ob sklenitvi pogodbe te okoliščine upoštevati ali če bi se jim bila lahko izognila oziroma, če bi njihove posledice lahko odklonila.

Ta zahteva še dodatno »filtrira« možnost uspešnega uveljavljanja razveze pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin na tak način, da izloči vse tiste primere, ko se ugotovi, da bi stranka v trenutku sklenitve pogodbe lahko vedela, da se bodo določene okoliščine spremenile (de je denimo razpolagala z informacijo, da se bodo določeni proizvodi, ki jih prodaja kmalu podražili), kot tudi, če se ugotovi, da bi se lahko tem spremembam izognila, oziroma, če bi njihove posledice lahko odklonila.

Stranka ne bo uspešna pri uveljavljanju razveze pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin tudi v tistih primerih, ko je glede sprejetih pogodbenih obveznosti v zamudi, četudi sicer obstajajo vsi pogoji za uspešno uveljavljanje razveze pogodbe (vplivanje na pričakovanja pogodbenih strank, nepravičnost vztrajanja glede izpolnitve, neobstoj dolžnosti upoštevanja spremenjenih okoliščin, ipd.) – jasno je namreč določeno, da se stranka, ki zahteva razvezo pogodbe ne more sklicevati na spremenjene okoliščine, ki so nastale po izteku roka, določenega za izpolnitev njene obveznosti.

Če stranka zahteva razvezo pogodbe, se lahko v določenih primerih zgodi tudi to, da bo sodišče zavrnilo razvezo pogodbe, čeprav sicer obstajajo vsi zakonski pogoji za razvezo in sicer v primeru, če druga stranka ponudi ali privoli, da se ustrezni pogodbeni pogoji pravično spremenijo.

Zakon pri razvezi pogodbe varuje tudi upravičene interese druge stranke, torej tiste stranke, ki ni zahtevala razveze pogodbe. Če namreč sodišče razveže pogodbo zaradi spremenjenih okoliščin, naloži na zahtevo druge stranke stranki, ki je razvezo zahtevala, da ji povrne pravičen del škode, ki ji je zaradi razveze pogodbe nastala. Pri tem bi poudaril, da o tem ne odloča sodišče po uradni dolžnosti, ampak mora to zahtevati druga stranka samoiniciativno, pri čemer pa poudarjam, da pravičen del škode ne obsega tudi škode iz naslova izgubljenega dobička.     

Notifikacijska dolžnost

Stranka, ki je zaradi spremenjenih okoliščin upravičena zahtevati razvezo pogodbe mora o tem, da jo namerava zahtevati, obvestiti drugo stranko (notifikacijska dolžnost), brž ko zve, da so nastale takšne okoliščine. Če tega ni storila, namreč odgovarja za škodo, ki jo je druga stranka imela zato, ker je o zahtevi ni pravočasno obvestila.

Notifikacijska dolžnost stranke, ki zahteva razvezo pogodbe ima svoj temelj v varovanju položaja oziroma upravičenih interesov druge stranke. Ta druga stranka namreč v skladu z načelom pacta sunt servanda izpolnjuje pogodbo in v izpolnjevanje vlaga tudi svoje delo in sredstva. Zato mora poznati namere prve stranke – vedeti mora, da ta namerava zahtevati razvezo pogodbe, to pa zato, da se lahko pripravi na nov pravni položaj, ki bo nastal kot posledica njene uspešne uveljavitve razveze pogodbe. Zakon izrecno določa, da mora stranka, ki bo zahtevala razvezo pogodbe o tem obvestiti drugo stranko takoj, ko izve, da so nastale spremenjene okoliščine in ne denimo šele en mesec za tem. V tem primeru lahko odgovarja za škodo.     

Okoliščine, pomembne za odločbo sodišča

Pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za to, da bo zahteva stranke glede razveze pogodbe uspešna, so pomensko precej odprti, zakon sicer postavlja le nekaj temeljnih usmeritev, ki jih mora sodišče upoštevati pri odločanju o tej zahtevi in sicer mora še zlasti upoštevati namen pogodbe, tveganja, ki so za pogodbene stranke v poslovnem prometu običajna pri izpolnjevanju pogodb iste vrste in uravnoteženost interesov obeh pogodbenih strank. Ključna je beseda »zlasti«, ki pomeni, da gre le za eksemplifikativno (s primeri) navajanje okoliščin, ki jih mora sodišče upoštevati, te okoliščine pa niso izključne, kar pomeni, da lahko sodišče upošteva tudi druge okoliščine, ki se mu zdijo v konkretnem primeru pomembne. 

Možnost sklicevanja na spremenjene okoliščine je dispozitivna norma obligacijskega prava. To pomeni, da se lahko pogodbeni stranki (s pogodbo) vnaprej odpovesta sklicevanju na določene spremenjene okoliščine, razen, če to nasprotuje načelu vestnosti in poštenja. Kdaj bi lahko pogodbena odpoved sklicevanja na določene spremenjene okoliščine nasprotovala načelu vestnosti in poštenja, sodišče odloča od primera do primera, vsekakor pa v primeru, ko bi ugotovilo, da se je pravni položaj stranke zaradi odpovedi sklicevanja na spremenjene okoliščine poslabšal v znatni meri, tako, da bi denimo zaradi odpovedi utrpela znatno materialno škodo, da bi se je zaradi odpovedi znatno povečale obveznosti, ipd.    

Sodna praksa

V zvezi s spremenjenimi okoliščinami sem izbral še zanimiv primer iz sodne prakse. 

V zadevi, ki jo je obravnavalo Višje sodišče v Celju[2] je toženec s tretjim sklenil dogovor o poslovnem sodelovanju, od katerega pa je tretji odstopil in tožencu s tem onemogočil ustvarjanje zaslužka, iz katerega naj bi toženec poravnal kupnino tožniku. Sodišče je izreklo, da so s tem sicer res nastale spremenjene okoliščine na strani toženca, vendar pa gre za take spremenjene okoliščine, ki jih je povzročil tretji. Te spremenjene okoliščine pa izhajajo iz uresničitve poslovnega rizika, v katerega se je toženec sam spustil, zato je šteti, da bi jih toženec ob sklenitvi pogodbe moral upoštevati in se nanje ne more sklicevati.

Spomnimo - razveze pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin stranka ne more zahtevati, če bi jih morala ob sklenitvi pogodbe upoštevati ali če bi se jim bila lahko izognila oziroma, če bi njihove posledice lahko odklonila.

Sklep

Večina nas v pogodbena razmerja vstopa z dobrimi, poštenimi nameni in posledično stremimo k temu, da bomo svoje pogodbene obveznosti tudi izpolnili, tako, kot so bile dogovorjene. A ker živimo v časih, ko se svet okrog nas zelo hitro spreminja, s tem pa tudi pogoji našega delovanja ali/in sodelovanja s poslovnimi partnerji je področje razveze pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin še bolj aktualno kot kadarkoli prej.

Če se torej izkaže, da po sklenitvi pogodbe nastanejo okoliščine, ki otežujejo izpolnitev obveznosti ene stranke, ali če se zaradi njih ne da doseči namena pogodbe in to v tolikšni meri, da pogodba očitno ne ustreza več pričakovanjem pogodbenih strank in bi bilo po splošnem mnenju nepravično ohraniti jo v veljavi takšno, kakršna je – v svetu »spremenjenih okoliščin« pa je takih slučajev čedalje več, nam zakon omogoča, da se razbremenimo pogodbenih obveznosti, ki bi bile za nas pretirane oziroma nepravične.

Vendar pa moramo ob tem paziti tudi na zlorabe tega instituta. Ta namreč ne sme postati sredstvo za izogibanje pogodbenih obveznosti, ne sme postati potuha neresnim in nezanesljivim poslovnim partnerjem. To  pomeni, da ga moramo razlagati dokaj restriktivno (ozko), predvsem pa upoštevajoč okoliščine vsakega posameznega primera.      



Oglejte si še druge članke s področja Gospodarsko pravne zadeve



PRIJAVITE  SE
Prijavite se z vašim uporabniškim imenom in geslom.

Ste pozabili geslo?
Preizkusi brezplačno!



* Še natančneje: načelo pacta sunt servanda pomeni, da so pogodbene stranke, potem ko je pogodba sklenjena, zavezane svoje sprejete obveznosti izpolniti, in sicer tako, kot je bilo dogovorjeno ob sklenitvi pogodbe.



[1] Glej 9. člen Obligacijskega zakonika

[2] Glej zadevo VSC Sodba Cp 1887/2006 z dne 7.9.2007