c S
Zagotavljanje varnosti delavcem v novih oblikah dela in v netipičnih oblikah zaposlitve 21.02.2020

Spremembe v delovnih okoljih so vse hitrejše in globlje. Nove tehnologije v celoti spreminjajo tako načine, kako živimo in delamo, kot tudi načine, kako razmišljamo ter dojemamo sebe in svet okoli nas. Če se trenutno bolj ali manj uspešno spoprijemamo z uporabo in posledicami uporabe netipičnih oblik dela, pa smo hkrati že priča intenzivnemu razvoju novih oblik dela, ki se po osnovnih parametrih še bolj razlikujejo od do pred kratkim splošno uveljavljenega in prevladujočega tipa zaposlitve, to je pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas s polnim delovnim časom.

Čim hitreje bo torej treba ugotoviti, kakšne bodo posledice novih oblik opravljanja dela (predvsem v smislu pravne, socialne in ekonomske varnosti tistih, ki opravljajo delo), ter se na to ustrezno odzvati. Močna rast netipičnih oblik zaposlovanja, ki jih prinaša digitalizacija, pomeni, da vse večji delež delovne sile ne prispeva v uveljavljene sisteme socialne varnosti in jih tudi ne koristi, na primer zavarovanje za primer brezposelnosti ter zdravstveno in pokojninsko zavarovanje. Klasična pogodba o zaposlitvi bo ostala in mora ostati prevladujoča oblika na trgu dela, vendar moramo sprejeti dejstvo, da novih načinov dela preprosto ne moremo preprečiti in da to niti ne bi bilo smiselno, ampak moramo zagotoviti, da bodo posamezniki, ki opravljajo takšno delo, imeli zagotovljeno ekonomsko, pravno in socialno varnost.

1. Uvod

Spremembe v delovnih okoljih so vse hitrejše in globlje. Pri tem ne gre samo za spremembe delovnega okolja, ki so posledica prilagoditve na gospodarsko in finančno krizo, s katero smo se spopadali zadnja leta. Dejstvo je, da nove tehnologije v celoti spreminjajo tako načine, kako živimo in delamo, kot tudi načine, kako razmišljamo ter dojemamo sebe in svet okoli nas. Na te spremembe danes vpliva niz dejavnikov, med katerimi so najpomembnejši: hiter razvoj tehnologij in drugi znanstveni preboji, novi načini organizacije dela, nova delitev dela na globalni ravni in demografske spremembe. Številne izmed teh sprememb prinašajo pozitivne posledice, spoprijeti pa se bo treba tudi z negativnimi.

Če se trenutno bolj ali manj uspešno spoprijemamo z uporabo in posledicami uporabe (mnogokrat tudi zlorabe) netipičnih oblik dela, pa smo hkrati že priča intenzivnemu razvoju novih oblik dela, ki se po osnovnih parametrih še bolj razlikujejo od do pred kratkim splošno uveljavljenega in prevladujočega tipa zaposlitve, to je pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas s polnim delovnim časom. Čim prej bo torej treba ugotoviti, kakšne bodo posledice novih oblik opravljanja dela (predvsem v smislu pravne, socialne in ekonomske varnosti tistih, ki opravljajo delo), ki večinoma temeljijo na možnostih, ki jih ponujajo sodobne informacijsko-komunikacijske tehnologije, ali izhajajo iz njih, ter se na to ustrezno odzvati.

Socialni sistemi so v Evropi še pred nekaj leti vzdrževali zavidljivo raven socialne varnosti in blaginje, danes pa ni več tako. Močna rast nestandardnih oblik zaposlovanja, ki jih prinaša digitalizacija, pomeni, da vse večji delež delovne sile ne prispeva v uveljavljene sisteme socialne varnosti in jih tudi ne koristi, denimo zavarovanje za primer brezposelnosti ter zdravstveno in pokojninsko zavarovanje.

Pri tem ne smemo pozabiti, da so bili sistemi socialne varnosti na področju pokojnin, bolezni in invalidnosti večinoma vzpostavljeni konec 19. stoletja, ko je na trgu dela prevladovalo delo za nedoločen in polni delovni čas. Povedano drugače, socialna varnost se s takšnim sistemom lahko zagotavlja le za tiste, ki imajo stabilno zaposlitev in ves čas redno plačujejo prispevke.

Namen prispevka je prikazati zahtevnost izzivov za načrtovalce politik pri naraščanju netipičnih oblik dela in pojavu novih oblik, pri katerih niso podani elementi klasičnega delovnega razmerja, ki bi zahtevali, da se takšno delo opravlja izključno na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Klasična pogodba o zaposlitvi bo ostala in mora ostati prevladujoča oblika na trgu dela, vendar moramo sprejeti dejstvo, da novih načinov dela preprosto ne moremo preprečiti in da to niti ne bi bilo smiselno, ampak moramo zagotoviti, da bodo posamezniki, ki opravljajo takšno delo, imeli zagotovljeno ekonomsko, pravno in socialno varnost.

2. Nove oblike dela

Nove oblike dela so praviloma posledica razvoja tehnologije, ki v celoti spreminja tako načine, kako živimo in delamo, kot tudi načine, kako razmišljamo ter dojemamo sebe in svet okoli nas.

Tudi zaradi gibanj gospodarske aktivnosti se vse bolj povečujeta negotovost zaposlitve in intenzifikacija dela. Vse več ljudi dela na podlagi pogodbe o zaposlitvi s krajšim delovnim časom, za določen čas, kot svobodnjaki, kot samozaposlene osebe v primerih, ko gre za ekonomsko odvisnost, po pogodbah, v katerih delovni čas ni opredeljen (zero hour contracts), prek spletnih platform (crowdsourcing) itd.

V Sloveniji tako kot v večini drugih razvitih držav poteka proces krepitve storitvenega sektorja, kar prinaša večji obseg fleksibilnih oblik dela. Ta proces je dodatno pospešila tudi nedavna finančna in gospodarska kriza. Kljub naraščanju obsega storitvenega sektorja pa ta v primerjavi z državami članicami Evropske unije in evroobmočja še vedno ostaja nekoliko pod povprečjem, iz česar lahko sklepamo, da se bo trend nadaljeval tudi v prihodnosti. Glede na prevladujoča gospodarska gibanja in dogajanje na trgu dela v zadnjih letih storitve postajajo najpomembnejša dejavnost ne le z vidika zagotavljanja rasti zaposlovanja, temveč tudi z vidika dvigovanja stopnje delovne aktivnosti.

Prvi korak pri načrtovanju politik mora biti opredelitev, katere nove oblike dela so se na trgu dela že pojavile in v kakšnem obsegu. V nadaljevanju je treba za vsako izmed teh oblik dela preučiti, kako obstoječi sistemi socialnih zavarovanj posameznikom, ki zakonito opravljajo delo v teh novih oblikah dela, omogočajo vključitev v ta zavarovanja in, kar je še pomembneje, kako jim omogočajo uveljavljanje pravic iz zavarovanja. Vprašati se je treba, ali so obstoječi sistemi socialnih zavarovanj z vidika vključitve v zavarovanja in posledično priznavanja pravic prilagojeni novim oblikam dela, ki ne temeljijo na klasični pogodbi o zaposlitvi.

Značilnost novih oblik dela je tudi, da se, bolj kot to velja za klasične oblike dela, izvajajo čezmejno oziroma ne samo v eni državi, kar pomeni, da je prisoten mednarodni element in s tem še dodaten izziv pri določitvi obveznosti vključenosti v zavarovanje, plačevanja prispevkov in uveljavljanja pravic.

V državah članicah OECD je že postalo lažje in ceneje poiskati in opravljati delo prek spleta - digitalizacija namreč zmanjšuje stroške, podjetjem pa omogoča prenos opravljanja dejavnosti na zunanje izvajalce. Nove oblike dela omogočajo večjo fleksibilnost tudi delavcem in zmanjšujejo ovire za zaposlitev tistih, ki so izključeni s trga dela.

Po drugi strani so delavci v teh oblikah dela izpostavljeni tveganjem: pogodbe oziroma naročilo dobijo za točno določeno delo ali nalogo in dejansko nimajo nobenega delovnopravnega varstva. Ker so njihova pravna razmerja, na podlagi katerih opravljajo konkretno delo, zelo kratkotrajna, so upravičeni tudi do bistveno nižje ravni socialne varnosti.

3. Nestandardne oblike dela

Kot nestandardne (netipične) oblike dela za namen tega prispevka razumemo tiste oblike dela, ki so drugačne od pogodbe o zaposlitvi s polnim delovnim časom. Karierna zgodovina posameznikov na vseh ravneh izobrazbe postaja vse bolj raznolika in dinamična. Manj stabilne oziroma bolj raznolike karierne poti so poseben izziv za vse sisteme socialne varnosti. Prekinitve zaposlitve v delovni dobi posameznika lahko pomembno vplivajo na ustreznost pokojnin. Navedeno pomeni, da bo v prihodnje izjemnega pomena znotraj obstoječega pokojninskega sistema zavarovati pokojninske pravice posameznika, še posebej glede vključitve v zavarovanje kot posledice začetka opravljanja dela, prehodov med različnimi oblikami dela in zaposlitvijo, vrnitve na delo po obdobju brezposelnosti ter pravic, kadar gre za delo s krajšim delovnim časom od polnega.

Problematično je, če netipične oblike dela postanejo običajne oziroma celo prevladujoče, obenem pa ne zagotovijo ustreznega plačila skozi daljše časovno obdobje.

Zavedati se moramo, da netipične oblike dela niso le obroben, začasen pojav na trgu dela. V državah članicah OECD v povprečju vsak šesti delavec opravlja delo samostojno, kot samozaposlena oseba. Število delavcev, ki delo opravljajo z uporabo spletnih platform, je v deležu vseh delavcev sicer še vedno majhno, vendar izjemno hitro narašča.

Naraščajoči delež netipičnih oblik dela lahko pomeni tveganje za posameznika, po drugi strani pa tudi omaje učinkovitost sistemov socialne varnosti v posamezni državi.

Članek je v celoti na voljo v zbirki FinD-INFO >> Peter Pogačar: Zagotavljanje ekonomske, pravne in socialne varnosti delavcem v novih oblikah dela ter v netipičnih oblikah zaposlitve; Podjetje in delo, št. 6-7, 2018

Oglejte si še druge članke s področja Delovna razmerja

PRIJAVITE  SE
Prijavite se z vašim uporabniškim imenom in geslom.

Ste pozabili geslo?
Preizkusi brezplačno!