Ko govorimo o družini, imamo v mislih skupnost staršev in otrok. Slednje je v grobem tudi pravna definicija družine. Za namene lažjega razumevanja vsebine iz prispevka pa bomo namesto družine uporabljali tudi izraz oče/mama ter njun otrok oziroma njuni otroci.
Kaj pa je premoženje družine? Tega pojma pravo ne pozna, a glede na pomen kaj družina je, je torej logično sklepati, da je to premoženje, ki ga imajo starši (bodisi skupno, bodisi posebno) in premoženje, ki ga imajo otroci.
Če predpostavimo, da imata premoženje zgolj starša in v primeru, da za časa svojega življenja ne uredita prenosa premoženja na svoje otroke, bo po njuni smrti nastopilo dedovanje. Četudi starša nista napisala oporoke, so otroci dediči že na podlagi samega zakona in sodijo v tako imenovani prvi dedni red. V kolikor je več otrok, ti dedujejo na podlagi zakona po enakih delih. V takem primeru je vredno razmisliti ali ni morebiti bolje med svoje otroke premoženje razdeliti še za časa svojega življenja in na ta način otroke zaščititi pred potencialnimi spori, ki jih lahko prinese dedovanje. Ni namreč redkost, da se družinska vez, četudi je bila še tako močna, pretrga, ko pride do vprašanja delitve premoženja, torej ko je v 'igri denar'. Včasih tudi zato, ker dedovanje vzpostavi položaj, zlasti takrat, ko je dedičev več, ki običajno uporabo podedovanega premoženja bistveno otežujejo ali jo celo onemogočajo.
V primeru, da imata starša dve hiši in dva otroka, bosta oba otroka, če se pred zapuščinskim sodiščem ne bosta uspela dogovoriti drugače, podedovala vsak ½ premoženja, ki je predmet dedovanja, kar pa morda ni najbolj optimalno (predvsem z vidika uporabe podedovanega). Nič drugače ni v primeru dedovanja poslovnih deležev v gospodarskih družbah. Na tem mestu bi se verjetno večina strinjala, da lahko solastniški delež predstavlja solastniku prej breme kot korist, zlasti če te nepremičnine ne uporablja, drugi solastnik (v tem primeru bi to bil brat/sestra) pa deleža ni pripravljen odkupiti oz. nima sredstev za to, za nameček pa še nepremičnina ne izpolnjuje pogojev za vzpostavitev etažne lastnine. Kaj torej v takem primeru preostane solastniku, tj. bratu/sestri, ki solastniškega deleža ne želi imeti in ima s podedovanim več sitnosti kot koristi? Preostane mu le, da bodisi sprejme stanje kakršno je, saj bratu/sestri noče nasprotovati ali pa zahteva delitev nepremičnine v sodnem postopku. Ne prva, ne druga situacija najverjetneje ni po željah staršev, zato je pogosto najbolj smotrno, da se starša o delitvi premoženja s svojimi otroki sporazumeta še preden nastopi dedovanje. Namreč, ko nastopi dedovanje govorimo le o volji staršev, tj. zapustnikovi volji. Voljo zapustnika tako bodisi nadomesti sam zakon, s tem ko določa da premoženje dedujejo potomci, bodisi voljo izrazi starš kot zapustnik sam tako, da sestavi oporoko v kateri izjavi, komu svoje premoženje zapušča. V primeru oporoke govorimo o enostranski izjavi volje; gre za enostranski pravni posel za katerega ni potrebno soglasje druge stranke, da je oporoka veljavna.
Če bi se premoženje razdelilo za časa življenja staršev, je takšen prenos mogoč le, če se z njim strinjata obe stranki, torej starš(a) in otrok. Premoženje se med starši in otroci najpogosteje razdeli na podlagi darilne pogodbe, saj je takšen prenos tudi z davčnega vidika ugoden, kar bo ponazorjeno v nadaljevanju. Čeprav je pri darilni pogodbi obveznost zgolj na eni strani, je tudi darilna pogodba dvostranski pravni posel, kar pomeni, da v kolikor otrok darila noče sprejeti, darilna pogodba ne bo sklenjena. Pri dvo(-več) stranskih pogodbah je potrebno soglasje vseh stranka, da je pogodba sklenjena. V sled navedenemu, obstoji zatorej manj tveganja, da bi po morebitni smrti staršev prišlo do spora zaradi premoženja (zlasti glede njegove uporabe, sprejemanja ključnih odločitev in podobno), saj je bilo le-to med otroke sporazumno razdeljeno še za časa zapustnikovega življenja.
Premoženje se seveda pojavlja v različnih pojavnih oblikah. Med premoženje štejemo npr. nepremičnine, premičnine, podjetja (kot organiziran in delujoč skupek). Različne vrste premoženja zahtevajo različne pristope in obravnavo. Tako na primer pri nepremičnini lahko pridobiš lastninsko pravico brez nekih pomembnejših pripadajočih obveznosti, medtem ko pri podjetju, da le-to uspešno posluje še naprej, to premoženje lahko vključuje tudi vrsto drugih pomembnih obveznosti. Verjetno ni napačna teza, da nima vsak posameznik želje prevzeti in/ali voditi podjetje (oziroma postati družbenik v družbi, znotraj katere je tako podjetje organizirano). Težava je lahko še nekoliko bolj pereča v primeru družinskih podjetij. Ker smo si ljudje različni, imamo različne sposobnosti, želje, navade in pričakovanja, je tudi pri delitvi premoženja smiselno upoštevati želje in sposobnosti otrok oziroma potencialnih dedičev.
Da prispevek ne bi bil preveč obsežen, bomo v nadaljevanju nekoliko bolj podrobno predstavili pristope k razdelitvi premoženja v obliki nepremičnin. V nadaljevanju bomo ponazorili, kakšne so davčne obveznosti (če sploh) v primeru da, starši želijo na otroka prenesti nepremičnino oz. na kakšen način to storiti, da bo z davčnega vidika optimalno. Prenos organiziranega podjetja (in/ali poslovnih deležev v družbah) pa bo mogoče tema za kdaj drugič.
Predpostavimo, da je želja tako staršev kot otroka, da slednji postane lastnik nepremičnine, ki je danes v lasti in uporabi staršev. Z vidika davkov je najbolj smiselno, da se nepremičnina na otroka prenese brezplačno, torej z darilno pogodbo. Pri predmetni transakciji se srečamo z dvema vrstama davkov, in sicer s kapitalskim dobičkom (zaradi odsvojitve kapitala v obliki nepremičnine), ki ga določa Zakon o dohodnini (ZDoh-2) ter z davkom na darila, ki ga določa Zakon o davku na dediščine in darila (ZDDD) saj prejeta nepremičnina predstavlja dohodek v obliki darila. V takem poslu prenosa pride tudi do prometa in potencialno do vprašanj po obračunu prometnega davka, vendar pa predstavljena transakcija ni obdavčena z davkom na promet z nepremičninami, saj gre za neodplačni prenos nepremičnine.
Najprej poglejmo davek na dano darilo. Darila načeloma predstavljajo obdavčljive dohodke. Vendar pa je po ZDDD davka oproščeno darilo, ki ga prejme dedič/dedinja prvega dednega reda oz. obdarjenec/obdarjenka, ki je izenačena z dedičem prvega dednega reda. Kot smo ugotovili že zgoraj, so otroci dediči prvega dednega reda, zatorej obveznost plačila davka na darilo v tem primeru ne nastane. Navedeno pa ne pomeni, da pri tovrstni transakciji nimamo nobene davčne obveznosti. ZDDD v 13. členu pravi, da mora prejemnik darila napovedati prejem darila v 15 dneh od prejema, če se od njega plačuje davek. Iz dobesedne razlage te določbe sicer jasno izhaja, da v našem primeru napovedi ni treba vložiti, a je praksa pred finančnimi organi drugačna. Prav tako iz samega obrazca za oddajo tovrstne napovedi izhaja, da ima obdarjenec možnost v napovedi uveljavljati oprostitev ravno iz razloga sorodstvenega razmerja v okviru prvega dednega reda. Če sledimo vsebini obrazca, je tako napoved za prejeto darilo potrebno oddati. Sicer menimo, da obrazec (svojo formo in vsebino) ne more biti v nasprotju z zakonom, a je Vrhovno sodišče v obrazložitvi sodbe (X Ips 284/2012) zapisalo, da je napoved treba vložiti kljub oprostitvi plačila davka. Slednje je smiselno zlasti z vidika dokazovanja in izognitvi morebitnim kasnejšim težavam, ki bi jih utegnili imeti s FURS; npr. z dokazovanjem izvora premoženja oz. ugotavljanjem neprijavljenih dohodkov. Povzeto torej davka na darilo v predstavljeni transakciji ni, smiselno pa je prejeto darilo napovedati pri finančnemu uradu in uveljavljati oprostitev. Slednje je zavezan storiti obdarjenec.
Poglejmo še, kaj bo potrebno storiti z vidika dohodnine. Pri odsvojitvi kapitala (nepremičnina za davčne namene sodi v pojme kapital) prihaja do t.i. kapitalskega dobička. ZDoh-2 namreč v 92. členu določa, da je dobiček iz kapitala dobiček, dosežen z odsvojitvijo kapitala. Po navedenem zakonu se ugotavljanje dobička širi na vsakršno odsvojitev kapitala, torej tudi podaritev kapitala (ker je podaritev oblika odsvojitve). Slednje se verjetno ne sliši logično, saj dobiček (kot ekonomski pojem) pri podaritvi kapitala že pojmovno ne more biti realiziran. A to je lahko tema za kdaj drugič.
Ne glede na splošno pravilo zgoraj pa ZDoh-2 dopušča tudi izjeme, ta pa velja tudi v primeru, ko zavezanec (tj. v našem primeru starš) kapital podari svojemu otroku. V stroki v takih primerih govorimo o institutu odloga ugotavljanja davčne obveznosti, ki torej pomeni izjemo od siceršnjega pravila in s tem na nek način davčno ugodnost. Zavezanec pa lahko to davčno ugodnost uživa zgolj v primeru, da ravna na predpisan način, tj. da v zakonskem roku vloži priglasitev odloga ugotavljanja davčne obveznosti.
In kaj davčna ugodnost odloga ugotavljanja davčne obveznosti prinaša? Najbolje, da ponazorimo na hitrem in grobem izračunu (ne upoštevamo namreč stroškov/davkov, ki se pri dejanskem izračunu davka upoštevajo in dodatno nižajo davčno osnovo).
Starša Mojca in Marko imata v lasti nepremičnino v Ljubljani, v kateri pa ne živita, saj živita v Celju. Njuna hčerka Simona se je odločila za študij medicine v Ljubljani. Da se Simona ne bi vsak dan vozila v Ljubljano na študij, sta se Mojca in Marko odločila, da Simoni podarita stanovanje v Ljubljani.
- Mojca in Marko sta stanovanje v Ljubljani kupila dne 1.12.2009 po ceni 100.000,00 EUR (vrednost ob pridobitvi).
- Simoni bi podarila stanovanje 1.10.2019, v pogodbi bi zapisali, da je vrednost stanovanja na dan podaritve 200.000,00 EUR, kar tudi ustreza tržni vrednosti glede na zadnje stanje na trgu nepremičnin (vrednost ob odsvojitvi).
- Davčna osnova za izračun kapitalskega dobička = vrednost ob odsvojitvi - vrednost ob pridobitvi = 200.000 EUR – 100.000 EUR = 100.000,00 EUR.
- Davčna stopnja – ker bi starša odsvojila (podarila) nepremičnino po tem, ko sta jo imela v lasti več kot 5 let, a manj kot 10 let, se uporabi davčna stopnja v višini 15 %.
- Davek – 15% x 100.000,00 EUR = 15.000,00 EUR.
Če Mojca in Marko ravnata na predpisan način in pravočasno in pravilno priglasita odlog ugotavljanja davčne obveznosti, potem obveznost plačila davka v višini 15.000,00 EUR danes, ob podaritvi stanovanja, ne nastane, temveč se ugotavljanje davčne obveznosti odloži do naslednje obdavčljive transakcije pri čemer se kot čas in vrednost pridobitve nepremičnine upoštevata čas in vrednost, ko sta Mojca in Marko pridobila nepremičnino. Na primeru to pomeni naslednje: Simona že načrtuje študij nadaljevati v tujini in razmišlja, da bi se konec leta 2019 preselila v tujino. Predpostavimo, da bo Simona stanovanje prodala 20.12.2019.
- Če se Simona odloči prodati stanovanje decembra 2019, se bo zaradi davčnega odloga štelo, kot da je stanovanje v Ljubljani pridobila dne 1.12.2009 po ceni 100.000,00 EUR. Decembra bo torej (za davčne namene) imela 'v lasti' stanovanje že več kot 10 let, zaradi česar bo davčna stopnja nižja, znašala bo 10%. Če stanovanje uspe prodati za malo višjo ceno, tj. 205.000,00 EUR, kar (predpostavimo) predstavlja tržno vrednost, bo davčna osnova 105.000,00 EUR, davek pa 10.500,00 EUR. Torej, šele ob tej odsvojitvi nepremičnine se bo ugotavljala davčna obveznost in bo nastopila obveznost plačila davka, seveda v primeru, ko imamo pozitivno davčno osnovo. Če se Simona odloči stanovanje obdržati, ga lahko brez davka, ob pogoju, da se v tem delu davčna zakonodaja tudi v prihodnje ne spremeni, proda v letu 2029, saj se dohodnine od kapitalskega dobička ne plača, če kapital (nepremičnino) odsvojiš po preteku dobe 20 let od pridobitve.
Izbrano tehniko lahko vključeni izberejo, ali pa tudi ne. Odločitev je odvisna od izračunov, ti pa so odvisni od izbranega pristopa. Namreč alternativa odlogu, ki je predstavljen zgoraj, je pristop, po katerem ob podaritvi starša ne uveljavita odloga (ali pa nanj pozabita, kar je v praksi pogost primer), ampak plačata 15.000,00 EUR davka na njuno odsvojitev, Simona pa nato ob svoji prodaji konec leta 2019 ustvari 5.000,00 EUR davčnega dobička (kot razlika med 205.000,00 EUR in 200.000,00 EUR) in nanj plača 25% davek (ker ima v lasti kapital manj kot 5 let) kar znaša 1.250,00 EUR, skupni znesek vseh plačanih davkov pa v tej alternativi znaša 16.250 EUR (zgoraj pa 10.500 EUR). Jasno je, katera možnost je davčno ugodnejša.
Kaj pa v primeru nekoliko drugačnih datumov in predpostavke o večji spremembi ureditve področja kapitalskih dobičkov, ki se morda obeta v kratkem? Bo odgovor še vedno enak?
Opisani (povsem enostaven) primer lepo prikaže, da posle prenosov premoženja na naslednjo generacijo ne gre izvajati nepremišljeno, pa tudi ne ob odsotnosti skrbne davčne analize. To velja še toliko bolj, ko gre za bolj kompleksno sestavljene prenose, kot so na primer kombinirani prenosi, kjer gre v delu za odplačni prenos, v preostanku pa za neodplačni prenos nepremičnin ali pa prenosi, v katerih so poleg prenosa lastninskih pravic vključene še druge posebne pravice, kot primeroma služnost, pogodba o dosmrtnem preživljanju in podobno. Redki so namreč primeri, ko bi starši na otroka prenesli svoje premoženje povsem brez bremen, nasprotnih dajatev ali pričakovanj. Za piko na i pa lahko na presojo o tem, kakšen način je davčno optimalen vpliva še strah pred morebitnimi spremembami davčnih predpisov na področju kapitalskih dobičkov.
Oglejte si še druge članke s področja Davek na promet nepremičnin in davek na nepremičnine
PRIJAVITE SE
Prijavite se z vašim uporabniškim imenom in geslom.
Ste pozabili geslo?
Želite postati nov uporabnik?
Sanja Purić,
davčna svetovalka,
stečajna upraviteljica
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.
