Računovodenje stroškov po stroškovnih mestih in stroškovnih nosilcih obravnava Pravilo skrbnega računovodenja 3, saj sodi ta način računovodenja kot notranja informacija za odločanje v podjetju. V opredelitvi pojmov se srečamo z naslednjo definicijo stroškovnega mesta in nosilca. Že samo ime nam da slutiti, da gre za pri stroškovnem nosilcu za poslovne učinke, ki jih bomo na trgu prodali, saj le ti imajo sposobnost pokriti nastale stroške in pri stroškovnem mestu za manjši zaokrožen del organizacije.
Stroškovni nosilec je poslovni učinek, zaradi katerega se pojavijo stroški in s katerim jih je treba tudi povezovati. Stroškovni nosilec je lahko celotna količina istovrstnih ali sorodnih poslovnih učinkov obračunskega obdobja oziroma niz poslovnih učinkov obračunskega obdobja, posamezen poslovni učinek ali del poslovnega učinka. Poslovni učinki, namenjeni prodaji ali vključevanju med osnovna sredstva iste organizacije, so končni stroškovni nosilci. Poslovni učinki, namenjeni ustvarjanju končnih poslovnih učinkov (npr. polproizvodi, sestavni deli, različne notranje storitve, itd.), pa so začasni stroškovni nosilci.
Stroškovno mesto je namensko, prostorsko ali stvarno zaokrožen del organizacije, na katerem ali v zvezi s katerim se pri poslovanju pojavljajo stroški, ki jih je mogoče razporejati na posamezne začasne ali končne stroškovne nosilce in je zanje nekdo odgovoren.
V finančnem računovodstvu se stroški ob začetnem pripoznanju razčlenjujejo po izvirnih vrstah na:
a) stroške materiala;
b) stroške storitev;
c) stroške amortizacije;
č) stroške dela;
d) stroške dajatev, ki so neodvisne od poslovnega izida in niso vezane na stroške od a) do č);
lahko pa tudi na
e) finančne stroške.
Neposredni stroški posameznega končnega stroškovnega nosilca so lahko že stroški posamezne izvirne vrste (na primer neposredni stroški materiala ali neposredni stroški dela) ali pa so stroški kakega začasnega poslovnega učinka na kakem prehodnem stroškovnem mestu, ki je neposredno vključeno v nastajanje končnega stroškovnega nosilca, zato je pri njem potreba po ločenem obravnavanju posrednih stroškov bistveno manjša. Takšne možne rešitve v stroškovnem računovodstvu pa niso odločilne za potrebe finančnega računovodstva in pri sestavljanju računovodskih izkazov za zunanje potrebe.
Glede na potrebe stroškovnega računovodstva je mogoče na poslovne učinke kot stroškovne nosilce obračunskega obdobja razporediti vse stroške (razen neposrednih stroškov nabave), stroške, ki se vključujejo v zoženo lastno ceno, samo proizvajalne stroške v širšem ali ožjem pomenu ali samo spremenljivi del proizvajalnih stroškov. Izbira metode vključevanja stroškov v poslovne učinke obračunskega obdobja je odvisna od tega, ali je namen kalkuliranja dobiti podlago za vrednotenje zalog proizvodov oziroma nedokončane proizvodnje ali, nasprotno, podlago za postavljanje ali presojanje prodajnih cen oziroma druge poslovne odločitve.
Za kalkuliranje (izračunavanje) lastnih cen je pomembna delitev stroškov na neposredne (direktne) in posredne (indirektne, splošne, režijske).
Neposredni (direktni) so tisti stroški, za katere natančno vemo, kateri stroškovni objekt jih je povzročil in koliko jih je povzročil.
Posredni (indirektni, splošni, režijski) stroški so skupni za več stroškovnih objektov, pri čemer ne vemo natančno, koliko jih je povzročil posamezni stroškovni objekt.
Stroškovna mesta so lahko proizvodna in neproizvodna.
Članek je v celoti na voljo v zbirki FinD-INFO >> mag. Darinka Kamenšek: Razporejanje stroškov na stroškovne nosilce s pomočjo kalkulacij – praktičen primer
PRIJAVITE SE
Prijavite se z naročniškim imenom in geslom.
Želite prebrati članek do konca?
Registriraj se s testnim dostopom in preberi celoten članek brezplačno.
Avtor: mag. Darinka Kamenšek
Visoka šola za računovodstvo
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.
