V skladu z veljavnimi predpisi so podatki o davkih posameznih davčnih zavezancev varovani kot davčna tajnost. Ta ureditev temelji na uveljavljenih mednarodnih standardih in izhaja iz predpostavke, da država ne sme zlorabljati podatkov, ki jih v zvezi s plačevanjem davkov pridobi od posameznih davčnih zavezancev za druge namene.
Kljub temu načelnemu izhodišču pa je v zakonu, ki ureja davčni postopek, določena vrsta izjem, ko je zakonodajalec presodil, da je treba interesu po razkritju podatkov o davčnem dolgu posameznega davčnega zavezanca dati prednost pred interesom varovanja davčne tajnosti. Spremenjene javnofinančne in gospodarske razmere zahtevajo ponoven premislek, ali veljavna zakonodaja vzpostavlja pravilno razmerje med potrebo po varovanju davčne tajnosti in potrebo po zagotavljanju interesa javnosti. Še posebej je treba na novo presoditi, ali v nekaterih primerih načelo varovanja davčne tajnosti ne spodbuja izmikanja plačevanju davkov in postavlja zavezance, ki redno izpolnjujejo svoje davčne obveznosti, v konkurenčno slabši položaj v primerjavi z neplačniki javnih dajatev."
S temi besedami se prične obrazložitev k 5. členu predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davčnem postopku (tj. novele ZDavP-2F), ki se je v obliki pozneje sprejete korenite prenove 20. člena osnovnega zakona začel uporabljati s 1. januarjem 2013.
Od tega trenutka naprej je bila v Sloveniji namreč dopustna javna objava seznama neplačnikov davkov, tj. zakonsko omejene odmere (tudi osebnih) podatkov davčnih zavezancev z zapadlimi neplačanimi davčnimi obveznostmi, ki so na 25. dan v mesecu pred mesecem objave presegale 5.000 evrov in so hkrati starejše od 90 dni. Toda, ali je že samo vodenje tovrstnega seznama, kaj šele njegova javna objava, kljub zakonitemu temelju a priori v skladu s pravom Unije, natančneje s pravkar uveljavljeno (Splošno) Uredbo o varstvu osebnih podatkov (GDPR)? In nadalje, ali gre (najmanj) z vidika varstva pravice do zasebnega življenja morda za prekomeren poseg države v zasebnost posameznika, če davčni organi zgolj za interno rabo oblikujejo in vodijo seznam domnevnih slamnatih lastnikov? Nedavni slovaški primer, čeprav se še vedno nanaša na predhodnico GDPR, tj. Direktivo 95/46 o varstvu osebnih podatkov, nam na te dileme daje precej jasne smernice in usmeritve.
Tožnik zahteva izbris z internega seznama slamnatih lastnikov
Slovaški tožnik je leta 2014 z več pravnimi sredstvi na tamkajšnjem pristojnem sodišču terjal, da se slovaški finančni upravi izda sodna prepoved nadaljnjega vodenja tožnikovega imena in drugih osebnih podatkov v posebnem (sicer internem) seznamu davčnih dolžnikov oziroma seznamu t. i. "bielich koní" ("belih konj"). Pri tem gre za pogovorni izraz, ki se na Slovaškem uporablja za označevanje oseb s fiktivnimi vodstvenimi položaji v gospodarskih družbah (tj. slamnatih lastnikov). Na spornem seznamu so med drugim zajete osebne identifikacijske številke (tj. številke EMŠO) ter davčne številke fizičnih oseb, ki naj bi po mnenju slovaških davčnih organov za eno ali več gospodarskih družb fiktivno izvrševale upravljavske pravice.
V sodnem postopku je bilo kmalu ugotovljeno (in uradno potrjeno), da slovaška finančna uprava dejansko vodi in upravlja seznam davčnih "belih konj", ki pa naj bi bil s primernimi tehničnimi in organizacijskimi ukrepi zavarovan pred "nepooblaščenim posredovanjem ali dostopom" v smislu člena 17(1) Direktive 95/46. Tožnik je dejstvo, da so njegovi osebni podatki zajeti v tem seznamu, smatral za kršitev njegovih osebnostnih pravic, predvsem seveda pravice do zaščite ugleda, dostojanstva in njegovega dobrega imena. Seveda je kaj kmalu sledila pot (tudi) v Luksemburg.
Sodišče (EU) je pri presoji najprej poudarilo, da seveda ni dvoma, da so davčni podatki osebni podatki v smislu člena 2(a) Direktive 95/46, njihova obdelava s strani davčnih organov pa tudi ni izključena s področja uporabe te direktive na podlagi (ozko določenih in s strani Sodišča vedno ozko tolmačenih) izjem iz prve alineje njenega člena 3(2). Pri obravnavani obdelavi davčnih podatkov torej izrecno ne gre za obdelavo osebnih podatkov v zvezi z javno varnostjo, obrambo, državno varnostjo (kamor spada tudi gospodarska blaginja države, a le, če se tovrsten postopek obdelave nanaša na zadeve državne varnosti) ali pa za dejavnost države v okviru kazenskega prava.
Po drugi strani pa seveda drži, da lahko države članice na podlagi člena 13(1)(e) Direktive 95/46 (tudi) v davčne namene izrecno zakonsko omejijo raven varstva osebnih podatkov, ki jih ta direktiva sicer zagotavlja, a le, če te omejitve zasledujejo cilj zaščite pomembnega finančnega interesa države članice ali Unije, kamor izrecno spadajo tudi davčne zadeve. V tem primeru so tako izrecno dopustne zakonske omejitve obveznosti in pravic, ki jih direktiva opredeljuje v členih 6(1), 10, 11(1), 12 in 21.
Povedano drugače, vsakršna obdelava osebnih podatkov davčnih zavezancev - in s tem še toliko bolj tudi vsakršno oblikovanje kakršnihkoli seznamov tovrstnih podatkov - s strani pristojnih nacionalnih davčnih organov je izrecno podvržena obveznostim Direktive 95/46 (sedaj GDPR). To je sicer moč omiliti, a le z zakonom, in še to le, če so zakonske omilitve določene sorazmerno in se hkrati nanašajo (zgolj) na izrecno določene obveznosti iz že omenjenih petih členov te direktive.
Nadaljevanje članka za naročnike FinD-INFO >> Zoran Skubic: Je vodenje črne liste davčnih dolžnikov ali seznama slamnatih lastnikov podjetij v nasprotju z GDPR?, Pravna praksa, 2018, št. 41-42
PRIJAVITE SE
Prijavite se z vašim uporabniškim imenom in geslom.
Želite prebrati članek do konca?
Registriraj se s testnim dostopom in preberi celoten članek brezplačno.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.
