c S
Odškodninska odgovornost delodajalca 03.05.2018

Odškodninska odgovornost v okviru delovnega razmerja temelji na ureditvi civilnopravne odgovornosti za povrnitev škode, a ima določene posebnosti. Delovno razmerje kot posebno pravno razmerje med delodajalcem in delavcem uokvirja tudi njuno dolžnost varovanja drug drugega pred škodo. Zlasti delodajalec ima poudarjeno dolžnost varovanja delavca pred škodo, ki je podrobneje urejena tudi v predpisih o varstvu pri delu.

1. Uvod

V prispevku želim čim bolj celovito predstaviti enega od problemskih sklopov na področju odškodninske odgovornosti v zvezi z delovnim razmerjem: odškodninsko odgovornost delodajalca nasproti delavcu (179. člen ZDR-1). Temeljno merilo delodajalčeve odgovornosti je krivdno načelo. To pomeni, da mora delodajalec v skladu s prvim odstavkom 131. člena OZ povrniti škodo, če je ta posledica njegovega protipravnega ravnanja in se delodajalec ne razbremeni domneve krivde (navadne malomarnosti). Izjemoma, kadar gre za delo z izrazito povečano škodno nevarnostjo, delodajalec v skladu z drugim odstavkom 131. člena OZ odgovarja za škodo objektivno, ne glede na krivdo.

Kadar je delodajalec svojo odgovornost zavaroval, lahko delavec svoje zahtevke uveljavlja tudi neposredno proti zavarovalnici, seveda pa je ta odgovorna le, kolikor odgovarja delodajalec ter v mejah dogovorjene zavarovalne vsote.

Spomniti velja, da so za obravnavanje sporov o različnih vidikih odškodninske odgovornosti v zvezi z delovnim razmerjem pristojna različna sodišča: v skladu s 5. členom ZDSS-1 so za odločanje o vseh zahtevkih delavca zoper delodajalca ter delodajalca zoper delavca pristojna delovna sodišča, vključno s položajem, kadar je kot sospornik tožena zavarovalnica, pri kateri ima delodajalec zavarovano svojo odgovornost, redna sodišča pa ostajajo pristojna za spore, kjer je tožena le zavarovalnica.

Delovno razmerje temelji na pogodbi o zaposlitvi, zato bi načeloma veljalo, da se vsa škoda, nastala s kršitvami obveznosti iz delovnega razmerja, povrne kot škoda zaradi kršitve pogodbene obveznosti. Vendar pa sodna praksa na odškodninsko odgovornost delodajalca nasproti delavcu, pa tudi na delavca nasproti delodajalcu, gleda kot na nepogodbeno odškodninsko odgovornost. Zdi se, da takšna obravnava izhaja že iz zakona, ki se v 177. členu ZDR-1 v zvezi s temeljem odškodninskega zahtevka sklicuje na namen in hudo malomarnost, torej obliki krivde, saj je krivdno načelo v slovenskem pravu merilo nepogodbene (deliktne) odgovornosti. Nasprotno pa pogodbena odškodninska odgovornost ne temelji na krivdi, ampak na strožji obliki odgovornosti za lastno vplivno področje; dolžnik se torej odškodninske odgovornosti za kršitev pogodbene obveznosti ne more razbremeniti z dokazom, da ni kriv (da je bil torej dovolj skrben), ampak mora dokazati obstoj nepredvidljivih in nepreprečljivih okoliščin, ki se jim ni bilo mogoče izogniti (240. člen OZ).

V zgodovini, zlasti po obdobju industrijske revolucije, ko se je škodno tveganje zaradi v začetnem obdobju množične uporabe strojev precej povečalo, je imelo nepogodbeno odškodninsko pravo tudi izrazito socialno funkcijo. Ali je delavec dobil povrnitev škode zaradi delovne nesreče, zaradi katere je bila njegova delovna sposobnost zmanjšana, je pomembno vplivalo na življenje njegove družine. Danes seveda odškodninska odgovornost delodajalca za škodo ni več edini odgovor družbe na problem delovnih nesreč in drugih škod, ki jih utrpijo delavci. Temu so v prvi vrsti namenjena socialna zavarovanja in socialne dajatve, zlasti zdravstveno ter pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Delavec torej ne ostane sam s svojo poškodbo ali okvaro zdravja, ampak ima pravico na primer do zdravstvenih storitev, nadomestila plače v času nezmožnosti za delo, do morebitne invalidske pokojnine in različnih drugih socialnih dajatev, na primer invalidnine.

Čeprav na drugi podlagi (in ne glede na odgovornost za delovno nesrečo) socialna zavarovanja in socialne dajatve deloma služijo odpravi iste škode kot odškodninsko pravo. Običajno pokrijejo predvsem del posledic delovnih nesreč, ki se nanaša na stroške zdravljenja delavca in izpad njegovega dohodka, morebitna odškodninska odgovornost delodajalca za delovno nesrečo pa se v tem primeru praviloma nanaša na tiste posledice poškodb oziroma okvar zdravja, ki jih z zdravljenjem ni bilo mogoče odpraviti, denimo duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ali skaženosti, ali tiste, ki jih socialna zavarovanja in dajatve ne pokrivajo, na primer strah. Zaradi preprečevanja večkratne povrnitve škode je treba pri odškodninskih zahtevkih delavca proti delodajalcu upoštevati (všteti) dajatve in storitve, ki jih je delavec že prejel od nosilcev socialnih zavarovanj in ki so namenjene odpravi iste škode (compensatio lucri cum damno). Koordinacijo med različnimi sistemi povrnitve škode zagotavljajo pravila o subrogaciji (regresu).

2. Škoda, nastala pri delu ali v zvezi z delom

V skladu s 179. členom ZDR-1 delodajalec odgovarja le za škodo, ki je delavcu nastala pri delu oziroma v zvezi z delom. To pomeni, da mora biti podana funkcionalna (vsebinska) povezava med dejavnostjo delodajalca in ravnanjem delavca, ob katerem je prišlo do škode. Praviloma je ta pogoj izpolnjen, če do škode pride, medtem ko delavec na delovnem mestu med delovnim časom opravlja svoje dolžnosti. Enako velja za škodo, nastalo na službeni poti. Vendar zgolj dejstvo, da je do škode prišlo na delovnem mestu v delovnem času, še ne pome-ni nujno, da je podana tudi funkcionalna povezava. Do škode je namreč lahko prišlo zaradi dejanj drugih delavcev delodajalca, ki niso v funkcionalni povezavi z dejavnostjo delodajalca. Tako je na primer odločilo sodišče v primeru, kjer je oškodovanca, ki je bil zaposlen kot vrtnar in je iz bazena zajemal vodo za zalivanje, sodelavec v šali porinil proti bazenu, oškodovanec pa se je ustrašil, iskal oporo, z roko razbil šipo na bližnjem rastlinjaku in se hudo poškodoval; sodišče je menilo, da nastanek škode ni bil povezan z delom. Delodajalec tudi ne odgovarja za škodo, nastalo delavcu pri prevozu na delo ali z dela, razen če je prevoz organiziral sam. Vendar pa delodajalec odgovarja za škodo, ki jo delavec utrpi na področju delovnega mesta, na primer na dvorišču stavbe, v kateri dela, oziroma v neposredni okolici.

3. Krivdna odgovornost

Za krivdno odgovornost delodajalca morajo biti hkrati podani štirje elementi civilnega delikta: protipravno ravnanje, nastanek škode, vzročna zveza med njima in krivda. Zadnja se, kadar gre za navadno malomarnost, domneva, delodajalec pa se lahko domneve razbremeni, tako da dokaže, da mu malomarnosti ni mogoče očitati.

a) Protipravno ravnanje

Protipravno ravnanje pomeni ravnanje v nasprotju s pravom, pravnimi normami. Gre za ravnanje, ki pomeni kršitev dolžnosti, oziroma ravnanje, ki na nedovoljen način posega v pravno varovane interese drugega.

Protipravnost pogosto izhaja iz kršitve določenega predpisa (na primer o varstvu pri delu). V primerih, kjer predpisi ne določajo dolžnega ravnanja, je treba o dolžnostih delodajalca in njihovih kršitvah sklepati na podlagi celote okoliščin. Zgolj na podlagi tega, ker je nastanek neke škode objektivno predvidljiv, še ni mogoče reči, ali in kdo jo ima dolžnost preprečiti.

Ta dolžnost se vzpostavi na podlagi tehtanja, pri katerem se poleg predvidljivosti upoštevajo tudi napori, potrebni za odvrnitev škode, ter pravno varovane interese potencialnih oškodovancev. Tako je denimo sodišče v primeru škode, ki jo je delavec, zaposlen kot varnostnik na hokejski tekmi, utrpel tako, da ga je zadel plošček, ki je med igro poletel z ledene ploskve, ugotovilo, da so bili varnostni ukrepi izvedeni v skladu s pravili Mednarodne hokejske zveze. Vendar je štelo, da je bilo po eni strani mogoče predvideti, da lahko ploščki z veliko hitrostjo priletijo čez zaščitno ograjo iz pleksi stekla, zlasti v področje za golom, kjer je stal oškodovanec, in po drugi strani, da bi bilo mogoče brez težav namestiti zaščitno mrežo. Ugotovitev protipravnosti pogosto zahteva tehtanje interesov in upoštevanje konkretnih okoliščin. Protipravno ravnanje mora biti konkretno opredeljeno. Protipravno ravnanje je lahko tudi v tem, da delodajalec delavca ni ustrezno podučil o varnosti pri delu.

b) Škoda

Da lahko govorimo o krivdni odškodninski odgovornosti, mora kot posledica protipravnega ravnanja nastati škoda. Vsaka neugodnost še ne pomeni pravno relevantne škode. Skoda je lahko premoženjska, kaže se kot zmanjšanje premoženja, ali nepremoženjska, v obliki telesnih bolečin, strahu, ali duševnih bolečin s posebej opredeljenimi vzroki (zmanjšanje življenjske aktivnosti, skaženost, poseg v čast in dobro ime, okrnitev svobode, poseg v druge osebnostne pravice, poseg v spolno integriteto). Nepremoženjska škoda praviloma spremlja fizične poškodbe, denimo nesreče pri delu, vendar lahko do nje pride tudi drugače, na primer zaradi nezakonite odpovedi delovnega razmerja ali diskriminacije.

c) Vzročna zveza

Med protipravnim ravnanjem delodajalca (oziroma nevarno stvarjo ali dejavnostjo) in nastalo škodo mora obstajati pravno relevantna vzročna zveza. Pravzaprav morata biti podani dve vzročni zvezi: najprej vzročna zveza med ravnanjem oziroma nevarno stvarjo ali dejavnostjo ter škodnim dogodkom, nato pa še vzročna zveza med škodnim dogodkom in konkretno nastalo škodo.

Presoja pravno relevantne vzročne zveze ne pomeni ugotavljanja vzročne povezanosti v naravoslovnem smislu, ampak vsebuje element pravnega vrednotenja. Gre za presojo, katere dogodke in katere posledice teh dogodkov lahko pripišemo povzročitelju. Zato za pravno relevantno vzročnost ne zadošča le t. i. naravna vzročnost (sine qua non), ki v vzročno zvezo povezuje vse dogodke, brez katerih ne bi bilo posledice. Sodišča večinoma upoštevajo (le)tiste vzroke, ki praviloma, po normalnem teku dogodkov, pripeljejo do posledic, kakršne so nastale. T. i. adekvatna vzročnost torej zajame posledice, ki so običajne oziroma objektivno predvidljive. Zlasti v primerih kršitev varnostnih predpisov je lahko relevantna tudi t. i. ratio legis vzročnost, to je, da se kot vzrok upošteva tisto ravnanje, ki ga pravna norma glede na svoj namen šteje kot pravno relevanten vzrok.

V novejšem času se pojavljajo posamezna stališča, da je treba »oškodovanca vzeti takšnega, kakršen je« in mu povrniti vso škodo, čeprav je njen del morda posledica neobičajno velike ranljivosti oškodovanca oziroma njegovega predhodnega zdravstvenega stanja. Teorija o adekvatni vzročnosti neobičajnih posledic načeloma ne zajame. Opozoriti pa je treba, da lahko stališče o »oškodovancu, kakršen je« v primerih izjemne preobčutljivosti povzroči povsem nesorazmerno širjenje polja odgovornosti na posledice, ki niso predvidljive in na katere odgovorna oseba tudi nima vpliva. Težko bi bilo na primer reči, da je bila (nezakonita) odpoved delovnega razmerja vzrok za samomor, ki ga je storil delavec. Osnovni pristop za presojo vzročne zveze v odškodninskem pravu vendarle ostaja teorija adekvatne vzročnosti.

Posamezni elementi krivdne odgovornosti med seboj niso vedno jasno ločeni, ampak se lahko prepletajo. Zlasti vprašanje, kaj štejemo za pravno relevantni vzrok nastanka škode, je pogosto odvisno od presoje protipravnosti in krivde. Sodišče, ki bo ravnanje delodajalca štelo za protipravno (in krivdno), bo štelo, da je nastanek škode posledica tega ravnanja in obratno. Tako je denimo Vrhovno sodišče odločalo v zadevi, kjer je do škode prišlo tako, da je oškodovanka, vzgojiteljica v vrtcu, ki je bila s svojo skupino otrok na zunanjem igrišču, padla in se poškodovala, medtem ko je s tal pobirala žogo in se ji je pod noge prikotalila še ena žoga. Sodišče je menilo, da je treba dolžnost delodajalca, da zagotovi varno delo, razlagati s pravo mero in na razumen način. Delodajalec vzgojiteljicam ni bil dolžan dati posebnih pravil o tem, kako pobrati kotalečo se žogo; zahteva za navodila za vsako, še tako očitno in banalno opravilo je povsem pretirana. V tej luči je sodišče ocenilo, da med ravnanjem delodajalca in nastankom škode ni vzročne zveze.

d) Krivda

Krivda pomeni, da je povzročitelju v zvezi z nastankom škode mogoče očitati malomarnost, to je nezadostno skrbnost, ali celo namen (naklep). Navadna malomarnost ali culpa levis pomeni opustitev skrbnosti, ki se zahteva od skrbnega in pazljivega človeka. V skladu s prvim odstavkom 131. člena OZ se navadna skrbnost domneva, če so podani preostali elementi civilnega delikta. Delodajalec pa se lahko razbremeni, če domnevo ovrže z dokazom, da mu ni mogoče očitati malomarnosti. Velika oziroma skrajna malomarnost ali culpa lata pomeni opustitev običajne skrbnosti, ki se lahko pričakuje od vsakega človeka. Veliko malomarnost mora oškodovanec dokazati. Naklep pomeni, da je povzročitelj ravnal zavestno oziroma se je zavedal, da ima lahko njegovo dejanje škodne posledice in je privolil vanje.

Nadaljevanje članka za naročnike >> dr. Damjan Možina: Odškodninska odgovornost  delodajalca, Pravni letopis, 2017

PRIJAVITE  SE

Prijavite se z vašim uporabniškim imenom in geslom.

Ste pozabili geslo?
Želite postati registriran uporabnik?