Namen članka je z vidika izdajatelja in prejemnika računa pojasniti, kdaj je na izdanem računu treba navesti klavzulo o tem, zakaj DDV ni obračunan. Kadar DDV ni obračunan, namreč iščemo klavzulo, ki to določa. Pri tem pogosto ne pomislimo, da je v nekaterih primerih sploh ni treba navesti.
Kadar DDV ni obračunan iščemo klavzulo, zakaj DDV ni obračunan. Pri tem pa pogosto sploh ne pomislimo, da včasih zahtevamo klavzule povsem brez podlage, saj v nekaterih primerih sploh ni treba navesti klavzul.
Če je klavzulo o tem, zakaj DDV ni obračunan, treba navesti, je to obveznost izdajatelja računa, in ne prejemnika. Kadar izdajatelj ustrezne klavzule ne navede, izdani račun nima vseh elementov, kot jih določa 82. člen ZDDV-1. Če račun nima vseh obveznih elementov, je to načelno davčni prekršek, za kar je za izdajatelja računa (davčnega zavezanca) zagrožena kazen od 1.200 do 41.000 evrov in za odgovorno osebo od 200 do 4.100 evrov. Manjkajoča klavzula na izdanem računu ni prekršek prejemnika računa, zato mu na to ni treba posebej paziti, ker v primerih, ko manjka klavzula, DDV ni obračunan in tako niti ne more biti vstopni DDV. Ker prejemnik vstopnega DDV ne odbije, ni potrebe, da bi račun brez ustrezne klavzule zavrnil. Lahko pa to naredi in s tem izdajatelja računa opozori na napako. Pred zavrnitvijo računa, če je to sploh smiselno, je treba preveriti, ali klavzula na izdanem računu res manjka. To bo opisano v nadaljevanju.
Transakcije glede na obveznost klavzul lahko razvrstimo na tri tipe:
Za vsakega od teh tipov bomo v nadaljevanju prikazali, kako je s klavzulami.
1. Transakcije, ki so zunaj sistema DDV
Te transakcije niso predmet obdavčitve. Ne gre torej za oprostitev plačila DDV po 42. do 44. členu ZDDV-1, temveč ne spadajo v okvir DDV. Klavzule o tem, zakaj DDV ni obračunan, zato ni treba navesti, saj je to obvezno le pri oproščenem prometu (torej pri prometu po 42. členu ZDDV-1 in nasl.) ali pri prometu, ki je predmet obrnjene davčne obveznosti. Za transakcije, ki so zunaj sistema DDV, je značilno, da se ne evidentirajo v obrazec DDV-O in evidenco obračunanega DDV (nekateri za ta del uporabljajo izraz knjiga izdanih računov). Če bi kdo hotel dodati to klavzulo, čeprav ni obvezna, potem sta dopustni ali navedba, da ne gre za predmet obdavčitve po 3. členu ZDDV-1, ali navedba 13. člena PZDDV.
Kaj je predmet obdavčitve, je opredeljeno v 3. členu ZDDV-1. Če imate situacijo, ki je ta člen ne predvideva, potem je to transakcija, ki je zunaj sistema DDV.
Primeri takih transakcij so pogodbene kazni, zamudne obresti in odškodnine. Tu mislim na prave odškodnine, ko sta stranki naredili vse, da bi preprečili škodo, vendar je do nje vseeno prišlo. Nastala je škoda in tako ne gre za dobavo blaga ali storitve, pri kateri se strani dogovorita, kaj bo ena dala in koliko bo druga za to plačala. Ko bo oškodovanec izstavil račun za škodo, mu ni treba navesti nobene klavzule o tem, zakaj DDV ni obračunan. Če pa jo navede, se lahko sklicuje ali na 13. člen PZDDV ali pa na to, da ne gre za predmet obdavčitve po 3. členu ZDDV-1.
2. Transakcije, ki so plačila DDV oproščene
Pri teh transakcijah DDV v skladu z 42. do 59. členom ZDDV-1 ni obračunan. Sem spadajo vse bančne, zavarovalne in podobne storitve (dobave blaga iz EU). V tem delu je navedba klavzule o tem, zakaj DDV ni obračunan, obvezna. ZDDV-1 v 12. točki prvega odstavka 82. člena daje možnost izbire, kako in na kaj se sklicujemo. Možno je:
Na portalu najdete tabelo, v kateri so vzporedno navedeni členi za oprostitev po direktivi o DDV in členi ZDDV-1 .
Katero od treh možnosti (od a do c) boste izbrali, je povsem odvisno od vas. Če je vaš kupec tujec, je smiselno, da sta račun in tudi klavzula v tujem jeziku. Tujcu namreč sklicevanje na neki člen ZDDV-1 vsebinsko nič kaj dosti ne pove, saj slovenskega zakona ne pozna. Precej bolj verjetno je, da pozna oziroma da bo lažje našel ustrezno določbo direktive o DDV.
Verjetno najpogostejši primer oproščene transakcije je dobava blaga v EU pod pogoji iz 46. člena ZDDV-1. Pri oproščeni dobavi blaga v EU je klavzula lahko sestavljena na enega od treh načinov:
Če ste na primer banka in zaračunate obresti, je klavzula lahko sestavljena na enega od treh načinov:
Če je prejemnik tujec, je po mojem mnenju pri navedbi klavzule poslovno najustrezneje uporabiti možnost c.
3. Transakcije, pri katerih je kraj obdavčitve zunaj Slovenije
Z vidika določanja kraja obdavčitve je treba najprej ugotoviti, ali je kraj obdavčitve v Sloveniji ali v tujini. Če je v Sloveniji, ugotavljamo, ali je ta transakcija obdavčena z DDV (če je, po kolikšni stopnji) ali pa je oproščena (v tem primeru lahko uporabite klavzule, kot je opisano v točki 2). Če je kraj obdavčitve v tujini, je treba paziti, ker 13. točka prvega odstavka 82. člena ZDDV-1 določa, da je treba v takem primeru (torej kadar je plačnik DDV kupec) navesti »obrnjena davčna obveznost«. Po moji oceni ima beseda samoobdavčitev enak pomen kot obrnjena davčna obveznost. Najpogosteje je kraj obdavčitve zunaj Slovenije takrat, kadar zaračunavate storitev po prvem odstavku 25. člena ZDDV-1.
Poglejmo primer, ko davčni zavezanec iz Slovenije zaračuna svetovanje davčnemu zavezancu iz Nemčije:
Pripravila: mag. Tanja Urbanija, BDO d.o.o.
Oglejte si še druge članke s področja Davka na dodano vrednost
PRIJAVITE SE
Prijavite se z vašim uporabniškim imenom in geslom.
Ste pozabili geslo?
Želite postati registriran uporabnik?
[1] Namesto izraza oproščeno je lahko napisano tudi DDV ni obračunan.
[2] Namesto izraza oproščeno je lahko napisano tudi DDV ni obračunan.
[3] V tem primeru je kraj obdavčitve pri prejemniku, zato je prejemnik plačnik DDV, vendar bodo finančne storitve precej verjetno tudi pri prejemniku oproščene plačila DDV, zato se v tem posebnem primeru to ne poroča v RP-O.
[4] Obvezna navedba v tem delu je le samoobdavčitev oz. reverse charge.
[5] Sklicevanje na člen v tem delu ni nujno.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.
