c S

Zakaj izvajanje promocije zdravja na delovnem mestu z davčnega vidika ni nujno ugodno

15.06.2016

Skladno z ZVZD-1 mora delodajalec zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu ter načrtovati in izvajati promocijo zdravja na delovnem mestu. Za namene izvajanja navedenih ukrepov mora delodajalec pisno oceniti tveganja, katerim so oziroma bi lahko bili zaposleni izpostavljeni pri svojem delu. V ta namen je treba izdelati tudi izjavo o varnosti z oceno tveganja v pisni obliki.

Iz obvestila Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Inšpektorata Republike Slovenije za delo Promocija zdravja na delovnem mestu z dne 27. 7. 2012 izhaja, da Evropska agencija za varnost in zdravje pri delu med primernimi individualnimi ukrepi delodajalca za promocijo zdravja na delovnem mestu navaja več možnih ukrepov.

Pri načrtovanju in izvajanju promocije zdravja na delovnem mestu se še vedno pojavljajo vprašanja ali se plačila delodajalca za ukrepe za promocijo zdravja na delovnem mestu obravnavajo kot:

  • boniteta po ZDoh-2;
  • davčno nepriznani odhodek za namene DDPO;
  • plačilo za katerega delodajalec ne more uveljavljati pravice do odbitka DDV.

Boniteta po ZDoh-2

Tretji odstavek 39. člena ZDoh-2 določa katere ugodnosti se ne štejejo za boniteto. Skladno z navedeno določbo so iz bonitet izvzeta tudi določena plačila delodajalca, ki so vezana na izvajanje ZVZD-1, in sicer:

  • plačila delodajalca za zdravstvene preglede delojemalcev, (3. točka tretjega odstavka 39. člena ZDoh-2),
  • plačila delodajalca za cepljenje delojemalcev (4. točka tretjega odstavka 39. člena ZDoh-2),
  • plačila delodajalca za zavarovanje delojemalcev za nesreče pri delu (5. točka tretjega odstavka 39. člena ZDoh-2),

V kolikor plačil delodajalca ni možno umestiti pod 3., 4., ali 5., točko tretjega odstavka 39.člena ZDoh-2, se je, po mnenju davčnega organa, možno izogniti plačilu dohodnine v naslednjih primerih:

  • v kolikor vrednost bonitet, ki jih delodajalec delojemalcu ne zagotavlja redno ali pogosto, v mesecu ne presega 13 eurov (peti odstavek 39. člena ZDoh-2);  in
  • ko delodajalec delojemalcu zagotavlja ugodnosti manjših vrednosti (npr. regresirana prehrana), ki jih delodajalec zagotavlja vsem delojemalcem pod enakimi pogoji (1. točka tretjega odstavka 39. člena ZDoh-2). 

Skladno z določbami ZDoh-2 se namreč zgoraj navedeni primeri ne štejejo kot boniteta in se ne vključujejo v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja.

Iz zgoraj navedenega izhaja, da FURS, z vidika opredeljevanja bonitet, ukrepe za izvajanje zdravja na delovnem mestu obravnava ozko. Zato zavezancem (delodajalcem) predlagam, da plačila za ukrepe za promocijo zdravja na delovnem mestu presojajo ločeno – od primera do primera. Ni namreč nujno, da plačilo za ukrep za izvajanje promocije zdravja na delovnem mestu, ki ga ni možno umestiti v eno izmed zgornjih navedenih točk, pomeni boniteto za namene ZDoh-2

Ali stroški za izvajanje ukrepov izvajanja promocije zdravja na delovnem mestu predstavljajo davčno priznan odhodek po ZDDPO-2?

Odhodki delodajalca nastali z ukrepi za izvajanje promocije zdravja na delovnem mestu, ki se ne izvajajo na delovnem mestu med delovnim časom in ne izhajajo iz zdravstvenih tveganj neposredno povezanih z opravljanjem dela, praviloma ne izpolnjujejo pogojev za priznanje po 29. členu ZDDPO-2, razen če je tak konkretni ukrep neposredno predpisan z zakonom.

Izhajajoč iz zgoraj navedenega lahko zaključimo, da je tudi za namene priznavanja odhodkov potrebno presojati vsak primer posebej. Tako je potrebno med drugim preveriti ali je ukrep določen z zakonom ali podzakonskimi akti oziroma ali je ukrep vključen v izjavo o varnosti z oceno tveganja.

Ali lahko delodajalec od stroškov izvajanja promocije zdravja na delovnem mestu odbije DDV?

Izpolnjevanje pogojev za odbitek DDV je odvisno od presoje vsebine stroškov v vsakem konkretnem primeru.

Davčni zavezanec načeloma lahko uveljavlja pravico do odbitka DDV od računov za stroške kot so na primer:

  • zagotavljanje koles za vožnjo na krajših razdaljah znotraj velikega delovnega območja;
  • tečajev za pridobitev kompetenc za obvladovanje stresa, ki je povezan z delom.

Skladno s sodbo ES C-408/98 morajo, za pravico do odbitka, pridobljeno blago in storitve imeti neposredno in takojšnjo povezavo z obdavčljivimi transakcijami, da pravica do odbitka DDV, ki jo nosijo to blago ali storitve, predvideva, da je strošek, ki je nastal pri njihovi pridobitvi, del stroškovnih komponent obdavčljivih transakcij. Zaradi tega mora tak strošek biti del stroškov izhodnih transakcij, ki uporabljajo pridobljeno blago in storitve.

Izhajajoč iz navedenega, je, skladno s stališčem FURS, lahko tudi pravica do odbitka DDV prerekana. Glede na določbe ZVZD-1 je takšna uporaba določbe Sodbe ES in posledično stališče FURS resnično pod vprašajem, saj omejujem pravico do dobitka DDV za stroške, ki so načeloma predpisani z zakonom.

Izhajajoč iz zgoraj navedenega lahko zaključimo, da stroškov za promocijo zdravja na delovnem mestu, ni možno:

  • takoj izključiti iz bonitet;
  • vedno obravnavati kot davčno priznane odhodke za namene DDPO;
  • vedno obravnavati kot stroške, od katerih lahko zavezanec uveljavlja pravico do odbitka DDV.

V kolikor želijo delodajalci strošek promocije zdravja na delovnem mestu obravnavati kot:

  • plačilo delodajalcu, ki se ne šteje kot boniteta,
  • davčno priznani odhodek za namene DDPO,
  • uveljavljati pravico do odbitka DDV,

morajo biti pri vsaki od zgoraj navedenih točk, izpolnjeni posamezni pogoji.



Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.