c S
Zakaj morajo enoosebne družbe z omejeno odgovornostjo imeti knjigo sklepov? 23.10.2015

Ne prav redko na točko VEM pride družbenik družbe, katere edini družbenik je, z namenom vložitve vloge za vpis v sodni register, in na referentovo vprašanje, v kakšni obliki ima družba odprto knjigo sklepov, odgovori: kaj pa sploh je knjiga sklepov? Čemu je knjiga sklepov namenjena, kaj se vanjo vpisuje in zakaj jo enoosebne družbe pri nas morajo imeti zato pojasnjujemo v nadaljevanju.

Uzakonitev knjige sklepov

Poglejmo najprej v preteklost. Knjigo sklepov smo v slovenski pravni red uvedli leta 1993 s sprejetjem takratnega Zakona o gospodarskih družbah (ZGD). Ta je glede upravljanja družbe z enim družbenikom v 459. členu določil, da:
- ustanovitelj samostojno odloča o vprašanjih iz 439. člena tega zakona (to je o vprašanjih, o katerih odločajo družbeniki v družbah z več družbeniki);
- mora ustanovitelj vse odločitve vpisovati v knjigo sklepov, ki jo potrdi notar najpozneje do vpisa družbe;
- sklepi, ki niso vpisani v knjigo sklepov, nimajo pravnega učinka.
Po drugi strani pa ZGD ni imel nobenih določb o sklepanju pravnih poslov edinega družbenika v imenu družbe s samim seboj kot drugo pogodbeno stranko. Take določbe so bile uzakonjene leta 2001 s 458.a členom novele ZGD-F, in sicer tako, da se za pravne posle, ki jih sklene edini družbenik v imenu družbe s samim seboj kot drugo pogodbeno stranko (razen za tiste, ki so sklenjene v okviru rednega poslovanja), zahteva samo pisna oblika, ne zahteva pa se vpis v knjigo sklepov. Zanimalo me je, zakaj ne, če pa je sklepe iz 459. člena ZGD v knjigo sklepov treba vpisati.
Domnevala sem, da je razlog v tem, da pri sklepanju pogodb ne gre za sklep, ki se nanaša na upravljanje družbe. Odgovor sem iskala v predlogu novele ZGD-F, katere eden od namenov je bil tudi uskladitev z evropskim pravom družb, predvsem z direktivami s področja prava družb. V predlogu je v prikazu ureditve v evropskih direktivah o dvanajsti direktivi 89/667/EGS o enoosebni družbi (21. december 1989) zapisano:

"Temeljni namen direktive je odpraviti razlike med zakonodajami posameznih držav članic v zvezi z možnostjo ustanavljanja in poslovanja enoosebnih družb. Direktiva od držav članic zahteva, da dopustijo enoosebne družbe v pravnoorganizacijski obliki družbe z omejeno odgovornostjo, omogoča pa tudi oblikovanje enoosebnih delniških družb, pri čemer pa v obeh navedenih primerih veljajo naslednja pravila:

- družba lahko ima enega ustanovitelja, ali pa se po ustanovitvi vsi poslovni deleži (delnice) združijo v rokah enega družbenika (delničarja);

- v sodnem registru morajo biti navedeni natančni podatki o edinem družbeniku (delničarju) ter morajo biti objavljeni;

- edini družbenik (delničar) samostojno sprejema upravljavske odločitve, ki se beležijo v poseben zapisnik;

- vse pogodbe med družbo in edinim družbenikom (delničarjem) morajo biti sklenjene v pisni obliki in zapisane v zapisniku."

Dvanajsta direktiva pa dejansko ni določala, da se morajo sprejete upravljavske odločitve beležiti v zapisnik, ampak je v 4. členu določala, da se taki sklepi zabeležijo v zapisnik ali pisno sestavijo. Prav tako direktiva ni določala, da morajo biti vse pogodbe med družbo in edinim družbenikom (delničarjem) sklenjene v pisni obliki in zapisane v zapisniku, ampak je v 5. členu določala, da morajo biti zabeležene v zapisniku ali pisno sestavljene.
S sprejemom novega Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) leta 2006 so bile določbe 458.a člena ZGD vsebinsko prenesene v 525. člen ZGD-1, določbe 459. člena ZGD pa v 526. člen ZGD-1. Leta 2008 je bil z novelo ZGD-1B 526. člen ZGD-1 spremenjen tako, da se sklepi edinega družbenika lahko vpisujejo ali v pisno knjigo sklepov, ki jo potrdi notar, ali v elektronsko knjigo sklepov, ki jo vodi notarska zbornica, temu ustrezno pa je bil spremenjen tudi Pravilnik o overitvi in vodenju knjige sklepov družbe z enim družbenikom.
Glede na opisano se zdi, da je za družbo z enim družbenikom predpisana knjiga sklepov predvsem posledica napake pri razumevanju dvanajste direktive, ker da naj bi bila knjiga sklepov po evropskem pravu obvezna, ne pa le ena od možnih opcij. Če upoštevamo, da smo v naš pravni red morali prenesti številne direktive in urediti izvajanje številnih uredb Evropske skupnosti, so manjše napake pripravljavcev zakonov logične.
Danes veljavna Direktiva 2009/102/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 na področju prava družb o družbah z omejeno odgovornostjo ima enake določbe o upravljanju in sklepanju pogodb edinega družbenika kot prej omenjena dvanajsta direktiva.

Namen knjige sklepov

V domači literaturi preberemo, da smisel vpisovanja sklepov ni varstvo samega družbenika ali njegovih sopogodbenikov, temveč varovanje zlasti tretjih oseb, da se lahko zanesejo na gospodarski položaj enoosebne družbe. Zanima me, ali vpis sklepa edinega družbenika v notarsko overjeno knjigo sklepov varuje tretje osebe bolje kot v primeru, da bi bili sklepi edinega družbenika zapisani le v pisni obliki, kot to dopuščajo evropski predpisi.

Celoten članek je objavljen na FinD-INFO: Jelka Lugarič: Zakaj morajo enoosebne družbe z omejeno odgovornostjo imeti knjigo sklepov? PP, letnik 2015, št. 29-30


PRIJAVITE  SE
Prijavite se z vašim uporabniškim imenom in geslom.

Ste pozabili geslo?

Želite prebrati članek do konca?
Registriraj se s testnim dostopom in preberi celoten članek.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.