Kreditne pogodbe, s katerimi se srečujemo v domačem poslovnem okolju, običajno vključujejo variabilno obrestno mero, ki se navezuje na referenčno obrestno mero Euribor ali Libor. Obe sta bili v preteklosti vedno pozitivni, zato kreditne pogodbe praviloma ne predvidevajo možnosti negativne vrednosti izbrane referenčne obrestne mere, ki se nakazuje v zadnjem obdobju.
Določb, ki bi izrecno urejale tak položaj, ne najdemo niti v veljavni zakonodaji. Zato se srečujemo s pravno praznino, ki jo lahko povzamemo v naslednji vprašanji: 1. ali je obrestna mera v kreditni pogodbi lahko negativna in 2. ali negativna vrednost referenčne obrestne mere kot sestavina variabilne obrestne mere v kreditni pogodbi lahko zmanjšuje realno obrestno mero (fiksni pribitek)?
Negativna vrednost referenčnih obrestnih mer
Zakaj so posamezne referenčne obrestne mere sploh zdrsnile v negativno področje? Kreditno poslovanje je ena osnovnih dejavnost bančnega sektorja, v splošni in poslovni javnosti pa se je v zadnjem obdobju uveljavilo prepričanje, da banke zaradi finančne krize ne kreditirajo zadostno, kar ovira gospodarski zagon in možnost gospodarskega okrevanja. Dejansko se je kreditna aktivnost v zadnjem obdobju močno zmanjšala, zato so tem težnjam sledile tudi centralne banke in sprejele ukrepe za spodbujanje kreditne dejavnosti poslovnih bank.
Eden takih ukrepov je uvajanje negativnih obrestnih mer na depozite poslovnih bank, ki jih te plasirajo pri centralnih bankah. Ta ukrep je najprej uporabila Evropska centralna banka, ki je junija lani uvedla negativno obrestno mero za t. i. mejne depozite, kar je bil precedens v centralnem bančništvu. Ko so z enakimi ukrepi sledile centralne banke držav članic EU in Švice, so posledično v negativno območje zdrsnile tudi posamezne vrednosti referenčnih obrestnih mer Euribor in Libor, kar je povsem nov položaj v zgodovini veljavnosti teh obrestnih mer.
Poslovna podlaga kreditne pogodbe
Za odgovor na postavljeni pravni vprašanji glede negativnih obresti je treba najprej pogledati poslovno podlago (kavzo) kreditne pogodbe. S kreditno pogodbo se banka zavezuje dati uporabniku kredita na voljo določen znesek denarnih sredstev za določen ali nedoločen čas, v neki namen ali brez določenega namena, uporabnik pa se zavezuje plačevati banki dogovorjene obresti in dobljeni znesek denarja vrniti v času in na način, ki sta določena v pogodbi. Bistvo kreditne pogodbe je torej izročitev denarnih sredstev v uporabo z obveznostjo vrnitve v dogovorjenem času. Obresti se v tem kontekstu izkazujejo kot nadomestilo oziroma plačilo za uporabo (tujega) denarja.
Kreditna pogodba je izpeljanka posojilne pogodbe, pri kateri kot posojilodajalec nastopa banka, ki v okviru svoje poslovne dejavnosti sklepa posojilne pogodbe s strankami in jim na tej podlagi posoja denar, proti plačilu nadomestila v obliki obresti. Poslovni namen banke, ki je sestavni del kavze kreditne pogodbe, je ustvarjati donos na posojene denarne zneske, ki se izkazuje v obliki obresti. V nasprotju s posojilno pogodbo so zato obresti pri kreditni pogodbi bistvena sestavina pogodbe.
Ker so obresti plačilo za uporabo tujega denarja, bi bilo nelogično in v nasprotju s kavzo kreditne banke, da bi obresti lahko bile negativne, saj bi tako premijo (nadomestilo) za posojene zneske dejansko plačevala banka.
Funkcija obresti je nekoliko drugačna pri depozitni pogodbi, ki po vsebini izhaja iz nepristne hrambe, pri kateri shranjevalec (banka) prejme v hrambo denarna sredstva kot nadomestne stvari, s pravico, da jih lahko uporabi, in z obveznostjo, da mora vrniti enako količino denarnih sredstev. Namen sklenitve depozitne pogodbe z vidika depozitarja je hramba in hkrati naložba denarnih sredstev, ki ustvarja donos v obliki obresti. Banke so pripravljene depozitarjem plačevati obresti, dokler deponirana sredstva lahko plemenitijo naprej z dejavnostjo kreditiranja. V trenutku, ko banke zaradi upadanja kreditne aktivnosti nimajo več interesa za nadaljnjo uporabo in investiranje deponiranih sredstev, pa so pripravljene sprejemati denarne depozite v hrambo izključno z obveznostjo deponenta, da plačuje nadomestilo za hrambo, ki se izraža v obliki negativnih obresti.
Funkcija hrambe je torej glavna razlikovalna značilnost, ki ločuje kavzo depozitne in kreditne pogodbe ter hkrati dopušča možnost negativnih obresti v depozitnem razmerju, drugače kot pri kreditnem razmerju, pri katerem bi bile negativne obresti v nasprotju z namenom in kavzo posla.
Zakonodajna podlaga za izključitev možnosti negativne obrestne mere
Iz besedila zakonskih določil, ki urejajo pravni institut kreditne (posojilne) pogodbe, izhaja, da je tudi zakonodajalec imel v mislih določitev obresti v funkciji nadomestila za uporabo tujega denarja in s tem izključitev možnosti negativnih obresti. Denarne obveznosti OZ ureja v 1. oddelku V. poglavja, pri čemer izhaja iz načela monetarnega nominalizma, po katerem se denarne obveznosti plačajo v takem številu denarnih enot, kot se glasi obveznost (371. člen OZ). Pogodbeni stranki se lahko dogovorita, da mora dolžnik za obdobje od nastanka denarne obveznosti do njene zapadlosti poleg glavnice plačati tudi pogodbene obresti (382. člen OZ).5 Po 1065. členu ZOR se uporabnik kredita zaveže plačevati banki dogovorjene obresti in dobljeni znesek denarja vrniti v času in na način, kot sta določena v pogodbi. Smiselno enako velja za posojilno pogodbo, pri kateri se posojilojemalec zavezuje, da bo posojilodajalcu po določenem času vrnil enak znesek (569. člen OZ). Posojilojemalec se lahko zaveže, da poleg glavnice dolguje tudi obresti, pri čemer v gospodarskih pogodbah dolguje obresti tudi, če te niso bile dogovorjene (570. člen OZ).
Z uporabo pravil jezikovne in logične razlage teh zakonskih določil lahko ugotovimo, da je dolžnik dolžan plačati glavnico in obresti. Gre torej za dve različni obveznosti dolžnika, ki sta že od nastanka ločeni. Obveznost vračila glavnice v enaki nominalni višini, kot je bila izplačana, je glavna obveznost dolžnika (torej uporabnika kredita) in hkrati glavna terjatev upnika (torej banke) v kreditnem razmerju. Obveznost plačila obresti ima pravno naravo stranske obveznosti uporabnika kredita in hkrati pravno naravo stranske terjatve banke. Stranska obveznost je akcesorna obveznost, zato je njen nastanek vezan na obstoj glavne obveznosti.
Povedano drugače, obveznost plačila obresti kot stranska obveznost lahko nastane le, če je veljavna (in dokler je veljavna) obveznost vračila glavnice kot glavna obveznost, po nastanku pa stranska obveznost plačila (natečenih) obresti dobi pravni položaj samostojne obveznosti. Nasprotno je veljavnost glavne obveznosti neodvisna od veljavnosti stranske obveznosti in lahko obstaja, čeprav stranska obveznosti sploh ne nastane ali preneha veljati.
Negativna obrestna mera v kreditnem razmerju pomeni, da obveznost plačila obresti, kot obveznost plačila nadomestila za uporabo tujega (posojenega) denarja, ne obstaja oziroma ne nastaja.
Ker je obveznost plačila obresti določena kot obveznost uporabnika kredita, je hkrati izključena (absurdna) možnost, da bi v primeru negativne obrestne mere plačilo obresti postalo obveznost banke, ki bi uporabniku kredita morala plačevati nadomestilo, da ta razpolaga z njenim denarjem.
Več v članku: mag. Rok Rozman: Negativna obrestna mera v kreditnih pogodbah
PRIJAVITE SE
Prijavite se z vašim uporabniškim imenom in geslom.
Ste pozabili geslo?
Želite postati nov uporabnik?
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.
