EU ima na carinskem področju izključno pristojnost za sprejemanje zakonodaje, članice pa so odgovorne za njeno izvajanje. Države so dale leta 2019 proračunu EU na voljo 21,4 milijarde evrov pobranih carinskih dajatev od trgovanja z nečlanicami EU, kar je pomenilo 13 odstotkov skupnih proračunskih prihodkov unije. Najpomembnejše države, ki izvažajo v EU, so Kitajska, ZDA in Rusija, najpogosteje uvoženo blago v povezavo pa so bili pohištvo, športna oprema, igrače in oblačila, so spomnili na Evropskem računskem sodišču.
Carinska unija pomeni, da imajo članice, med katerimi se blago giblje prosto, enotno carinsko politiko navzven. Blago se lahko glede na zakonodajna izhodišča znotraj EU prosto giblje, če vse članice uporabljajo ista pravila na področju prihodkov in zaščite na zunanjih mejah. Evropska komisija mora tako zagotoviti, da članice povezave carinske kontrole izvajajo podobno.
A kljub temu da so bili nedavno sprejeti ukrepi za odpravo slabosti na tem področju, pravila EU po ugotovitvah evropskih revizorjev niso zasnovana dovolj dobro, da bi se z njimi zagotovilo, da države enako izbirajo uvozne deklaracije za kontrolo. V praksi tako pravila uporabljajo zelo različno, zaradi česar bi se lahko gospodarski subjekti usmerjali v vstopne točke v EU z manj kontrolami.
Revizorji opozarjajo tudi na to, da nekatere članice ne izvajajo zahtevane analize tveganja za vse deklaracije in da uvozi, ki pomenijo večje tveganje, morda niso prioriteta za kontrole. "Carinske kontrole v EU niso dobro usklajene, kar ovira finančne interese EU," je navedel član sodišča Jan Gregor, ki je pristojen za poročilo.
Evropska komisija je, kot so spomnili na Evropskem računskem sodišču, nedavno sprejela okvir za obvladovanje finančnega tveganja na carinskem področju, ki je sestavljen iz skupnih meril in standardov ter smernic, ki so jih podprle članice. Cilj je uskladiti, kako države izbirajo uvozne deklaracije za kontrolo.
Evropski revizorji priznavajo, da je izvajanje okvira pomemben korak proti enotnemu izvajanju carinskih kontrol, a so tudi kritični, saj v standardih pojem tveganja po njihovem prepričanju ni dobro opredeljen, poleg tega pa so standardi preveč površni, zaradi česar imajo države preveč svobode pri zmanjševanju števila kontrol.
Delež uvoznih deklaracij, ki jih kontrolirajo, se je med državami EU občutno razlikoval. Dosegel je od manj kot en odstotek do več kot 60 odstotkov. Revizorji so opazili tudi, da so imele države različna pravila za to, kdaj se lahko odločijo, da ne bodo upoštevale priporočil za kontrole, ki jih predvideva sistem za obvladovanje tveganja. Zato je stopnja neupoštevanja od dveh do 60 odstotkov. Ugotovili so še, da je bilo veliko carinskih deklaracij izključenih iz analize tveganja, na kateri temeljijo carinske kontrole.
Poimensko članic v poročilu ne omenjajo, je pa sodišče obiskalo carinske organe petih držav in ocenilo, kako se v njihovih sistemih za obvladovanje tveganja uporabljajo skupna merila in standardi finančnega tveganja za izbiro deklaracij za carinske kontrole. Te organe je izbralo ob upoštevanju dveh meril: zneskov carinskih dajatev, ki jih poberejo, in lastne kvalitativne ocene tveganja.
Sodišče je analiziralo tudi, ali so se zaradi postopkov članic carinske kontrole izvajale enotno. Poleg tega je carinskim organom vseh držav EU poslalo vprašalnik, da bi zbralo informacije o njihovem dojemanju sedanje ravni usklajenosti carinskih kontrol. Na vprašalnik je odgovorilo vseh 27 članic.
Priporočilo računskega sodišča na podlagi ugotovljenih dejstev je, da naj Evropska komisija okrepi enotno izvajanje carinskih kontrol ter vzpostavi celovite analitične in usklajevalne zmogljivosti na ravni EU. Poudarjajo tudi, da bo napredek odvisen od podpore in odobritve na ravni članic.
Luxembourg, 05. aprila (STA)
