FinD - Aktualno - Razlika med konkurenčno prepovedjo in konkurenčno klavzulo
Zemljevid mesta English O podjetju O produktih > Podpora uporabnikom 01 438 01 80
Išči po   > Po zbirkah  > Napredno  Pomoč pri iskanju  
FinD-INFO > Aktualni članki iz poslovnega sveta > Članek
 

          - +   *  

Aktualni članki iz poslovnega sveta

14.6.2019

mag. Suzana Pisnik

Razlika med konkurenčno prepovedjo in konkurenčno klavzulo

Delovno razmerje je na podlagi 4. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1)  razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca, pri čemer mora vsaka od pogodbenih strank izvrševati dogovorjene ter predpisane pravice in obveznosti.

Glede na medsebojno povezanost delavca in delodajalca, sodi med temeljne obveznosti delodajalca (sem sodi še zagotavljanje dela in obveznost plačila za opravljeno delo) tudi zagotovitev varnih delovnih razmer in obveznost varovanja delavčeve osebnosti in zasebnosti. Po drugi strani pa se med delavčeve obveznosti poleg samega opravljanja dela (ki vključuje upoštevanje delodajalčevih navodil in upoštevanje predpisov s področja varnosti in zdravja pri delu) uvrščajo tudi obveznost obveščanja delodajalca, prepoved škodljivega ravnanja in prepoved konkurence. Zadnje tri navedene obveznosti teorija delovnega prava označuje kot delavčevo obveznost lojalnosti do delodajalca.[1]

Konkurenčna klavzula in konkurenčna prepoved sta urejeni v členih od 39. do vključno 42. člena ZDR-1.  

Konkurenčna prepoved - zakonska prepoved konkurenčne dejavnosti

Konkurenčna prepoved je prepoved, ki omejuje, da bi delavec opravljal dela oziroma podjetniško aktivnost v času trajanja delovnega razmerja. To pomeni, da delavec ne sme brez pisnega soglasja za svoj ali tuj račun sklepati poslov, ki sodijo v dejavnost delodajalca in bi zanj lahko pomenilo konkurenco. Pri tem je potrebno omeniti, da gre za poseg v dve temeljni ustavni svoboščini in sicer v svobodo dela, ki je določena v 49. členu Ustave RS in v podjetništvo določeno v 74. členu Ustave RS. Delavčevo svobodo dela in podjetništva je mogoče omejiti le v takšnem obsegu, kot je nujno za varstvo pravic delodajalca. To namreč izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-81/97 (Uradni list RS, št. 12/99), s katero so bile razveljavljene določbe takratnega Zakona o delovnih razmerjih glede konkurenčne prepovedi.

Torej bistvena razlika med konkurenčno prepovedjo in konkurenčno klavzulo je ta, da konkurenčna prepoved velja med časom trajanja delovnega razmerja, konkurenčna klavzula pa po prenehanju delovnega razmerja, pod pogojem, da je ta pisno dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi.

Konkurenčna prepoved je zakonska prepoved, saj je dogovorjena na podlagi zakona, konkretneje v 39. členu ZDR-1. Konkurenčna prepoved se nanaša na ravnanje delavca v času trajanja pogodbe o zaposlitvi, kar pomeni, da delavec ne sme brez pisnega soglasja delodajalca za svoj ali tuj račun opravljati del ali sklepati poslov, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec in pomenijo ali bi lahko pomenili za delodajalca konkurenco.

Če upoštevamo, da je »bistvo konkurence v težnji, da si vsak tržni udeleženec z uporabo dovoljenih sredstev zagotovi prednost pred drugimi,[2]« gre pri tem za opravljanje dejavnosti oziroma gre za vsako ravnanje delavca, ki na trgu ponuja enako storitev kot jo opravlja sam delodajalec. Prav tako delavec ne sme konkurirati delodajalcu, tako da bi na trgu ponujal storitve, ki jih ponuja delodajalec.[3]

Navzven se kršenje konkurenčne prepovedi kaže kot možnost in delovanje delavca, da konkurenčno dejavnost opravlja kot podjetnik, preko gospodarske družbe, ki jo je ustanovil ali na podlagi podjemnih oziroma drugih pogodb, nenazadnje lahko tudi kot delo na črno. Takšnih ali drugačnih možnih variant je veliko.

V primeru, da pride do kršitve konkurenčne prepovedi lahko delodajalec od delavca zahteva povrnitev škode, nastale z njegovim ravnanjem in sicer v roku treh mesecev od dneva, ko je zvedel za opravljanje dela ali sklenitev posla, oziroma v roku treh let od dokončanja dela ali sklenitve posla kot to izhaja iz drugega odstavka 39. člena ZDR-1. S kršitvijo zakonske prepovedi konkurenčne dejavnosti, delavec krši svoje pogodbene obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. Ta kršitev je lahko podlaga bodisi za disciplinsko odgovornost delavca, ali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pri tem naj omenim, da ta prepoved ni absolutna, ampak je odvisna od soglasja delodajalca. To pomeni, da če delodajalec delavcu dovoli, da opravlja konkurenčno dejavnost, potem delavčevo ravnanje ni nedopustno in s tem ni nezakonito.

Konkurenčna klavzula - pogodbena prepoved konkurenčne dejavnosti

Kot sem že omenila je bistvena razlika med konkurenčno prepovedjo in konkurenčno klavzulo ta, da je konkurenčna prepoved zakonska prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti in velja v času trajanja delovnega razmerja, medtem ko pri konkurenčni klavzuli gre za pogodbeno dogovorjeno prepoved konkurence v določenem obdobju in sicer po prenehanju delovnega razmerja.

S konkurenčno klavzulo ima tako delodajalec možnost, da zavaruje svoje dosežke oziroma znanja, ki je njegova last in s tem prepreči izkoriščanje teh znanj in dosežkov v konkurenčne namene. Tako po eni strani konkurenčna klavzula predstavlja (če je ta pisno dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi) varovanje legitimnih interesov delodajalca, po drugi strani pa pomeni omejevanje pravic delavca do svobode dela po 49. členu Ustave RS in do podjetništva (svobodne gospodarske pobude) po 74. členu Ustave RS.

Pri konkurenčni klavzuli gre torej za dogovor strank pogodbe o zaposlitvi (delavca in delodajalca), pri čemer se delavec zaveže, da določen čas po prenehanju delovnega razmerja ne bo opravljal konkurenčne dejavnosti, delodajalec pa se zaveže, da mu bo za spoštovanje tega dogovora plačeval ustrezno denarno nadomestilo. V drugem odstavku 40. člena ZDR-1 je določeno, da se konkurenčna klavzula lahko dogovori najdlje za obdobje dveh let po prenehanju pogodbe o zaposlitvi in to le za primere prenehanja pogodbe o zaposlitvi s sporazumom med strankama, zaradi redne odpovedi s strani delavca, redne odpovedi delavcu iz krivdnega razloga ali izredne odpovedi delavcu s strani delodajalca, razen v primeru izredne odpovedi iz šeste alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

S konkurenčno klavzulo se delavcu ne prepoveduje konkurenčna dejavnost kot taka, ampak zgolj konkurenčna dejavnost, pri kateri delavec uporablja določena znanja, ki jih je pridobil pri delodajalcu in mu na tak način konkurira. Seveda je to potrebno presojati od primera do primera.

Konkurenčna klavzula mora biti določena z razumnimi časovnimi omejitvami prepovedi konkuriranja in ne sme izključiti možnosti primerne zaposlitve delavca. Predvsem pomembno pa je, da je dogovorjena v pisni obliki v pogodbi o zaposlitvi.  Eden izmed pogojev, ki morajo biti nujno izpolnjeni, da je določilo o konkurenčni klavzuli pravno veljavno in obvezujoče, je tudi ta, da se v pogodbi o zaposlitvi določi nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule. ZDR-1 namreč v 41. členu določa, da je delodajalec dolžan delavcu mesečno izplačevati denarno nadomestilo, če spoštovanje konkurenčne klavzule delavcu onemogoča pridobitev zaslužka, primerljivega delavčevi prejšnji plači. Določeno denarno nadomestilo mora znašati mesečno najmanj tretjino povprečne mesečne plače delavca v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi in jo mora delodajalec izplačevati delavcu za ves čas trajanja spoštovanja te prepovedi.

Pri tem ZDR-1 ne definira katere dejavnosti so konkurenčne dejavnosti. Iz teorije pa izhaja, da pri konkurenci gre za to, da »več oseb želi doseči isti cilj, katerega pa vsi ne morejo doseči ali ne morejo doseči v največji možni meri,« oziroma, da »je bistvo konkurence v težnji, da si vsak tržni udeleženec z uporabo dovoljenih sredstev zagotovi prednost pred drugimi[4]«.

Se pa lahko delodajalec in delavec tudi sporazumno dogovorita o prenehanju veljavnosti konkurenčne klavzule. Ne velja pa konkurenčna klavzula v primeru, če delavec odpove pogodbo o zaposlitvi, ker je delodajalec huje kršil določila pogodbe o zaposlitvi, in sicer pod pogojem, da je delavec v roku enega meseca od dneva prenehanja pogodbe o zaposlitvi prejšnjemu delodajalcu pisno izjavi, da ni vezan s konkurenčno klavzulo.

Sklep

Bistvo konkurenčne prepovedi in konkurenčne klavzule je v prepovedi konkurenčnega ravnanja delavca. Nadaljnja razlika se kaže v veljavnosti, saj konkurenčna prepoved velja v času trajanja delovnega razmerja, konkurenčna klavzula pa po prenehanju delovnega razmerja in sicer za najdlje dve leti, pod pogojem, da je v pogodbi o zaposlitvi dogovorjena v pisni obliki.

V času trajanja delovnega razmerja je vsak delavec že na podlagi zakonske ureditve dolžan spoštovati konkurenčno prepoved, ne da bi mu za to pripadalo kakšno plačilo. Če delavec med trajanjem delovnega razmerja ne pridobi delodajalčevega soglasja, delavec ne sme konkurirati svojemu delodajalcu. Pri tem torej ne gre za absolutno prepoved, saj je to odvisno od soglasja delodajalca. Če delodajalec ne poda soglasja delavcu za opravljanje konkurenčne dejavnosti med trajanjem delovnega razmerja, je delavec za to odškodninsko in disciplinsko odgovoren, pride pa lahko tudi do odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Po prenehanju delovnega razmerja je delavec prost svojih obveznosti do delodajalca in se lahko zaposli pri drugem delodajalcu. Ni pa prost svojih obveznosti, če je bila v pogodbi o zaposlitvi pisno določena konkurenčna klavzula. Delavčevo delovanje je s to klavzulo lahko časovno in vsebinsko zakonsko omejeno, pri čemer je temeljni pogoj za veljavnost te omejitve tudi s pogodbo določeno nadomestilo, ki jo mora delodajalec za njeno spoštovanje plačati delavcu.

Oglejte si še druge članke s področja Delovna razmerja


PRIJAVITE  SE
Prijavite se z vašim uporabniškim imenom in geslom.

Ste pozabili geslo?
Želite postati nov uporabnik?




[1] Mežnar D.: Dolžnost lojalnosti ter varstva in skrbnosti v pogodbenem delovnem razmerju, Pravnik, Ljubljana, let. 50 (1995), 4-5, strani 181 – 208.

[2] Zabel B.: Tržno pravo, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1999, stran 76.

[3] Glej sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 192/2011.

[4] Zabel B.: Tržno pravo, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1999, stran 76.

Arhiv

Zadnji članki

2019

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2018

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2017

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2016

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2015

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2014

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2013

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2012

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2011

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2010

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2009

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2008

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2007

December

November

Oktober