FinD - Aktualno - Sodba Vrhovnega sodišča in dodatek za delovno dobo
Zemljevid mesta English O podjetju O produktih > Podpora uporabnikom 01 438 01 80
Išči po   > Po zbirkah  > Napredno  Pomoč pri iskanju  
FinD-INFO > Aktualni članki iz poslovnega sveta > Članek
 

          - +   *  

Aktualni članki iz poslovnega sveta

19.3.2019

Irena Kamenščak

Sodba Vrhovnega sodišča in dodatek za delovno dobo

Konec leta 2018 je bila izdana sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII Ips 168/2018, s katero je sprejelo pomembno odločitev glede razlage pravil dodatka za delovno dobo. Na podlagi omenjene sodbe se tako dosedanje razumevanje dodatka v določenih okoliščinah spreminja.

    1. Dejansko stanje, ki je bilo podlaga za sodbo sodišča:

Kolektivna pogodba za kovinsko industrijo določa pravico do dodatka za delovno dobo v višini 0,6 %, vendar le za leta delovne dobe, ki jih je delavec dosegel pri zadnjem delodajalcu. V dotičnem primeru je delodajalec (toženec) delavcu (tožniku) do določenega datuma pri plači obračunaval tako dodatek za skupno delovno dobo (v višini 0,5 %) kot tudi dodatek za delovno dobo pri zadnjem delodajalcu (v višini 0,6 %), nato pa zaradi pravila kolektivne pogodbe z obračunom in izplačevanjem dodatka za skupno delovno dobo prenehal, nadaljeval pa z izplačevanjem dodatka za delovno dobo pri delodajalcu. Delavec je zoper delodajalca vložil tožbo ter zahteval tudi izplačilo dodatka za skupno delovno dobo.    

   2. Pravno tolmačenje veljavne zakonodaje:

Glavna vprašanja opisanega spora med delavcem in delodajalcem so bila:

- Ali se pravilo prvega odstavka 129. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), ki ureja pravico do dodatka za delovno dobo, tolmači na način, da delavcu pripada dodatek za delovno dobo pri vseh delodajalcih ali se pravilo lahko tolmači na način, da mu lahko pripada tudi samo dodatek za delovno dobo pri zadnjem delodajalcu?

- Ali se pravilo ZDR-1, ki določa, da se določene pravice in obveznosti s kolektivno pogodbo lahko določijo tudi drugače kot jih določa / ureja ZDR-1 (gre za tretji odstavek 9. člena ZDR-1), tolmači na način, da se prehodno pravilo 222. člena ZDR-1, ki določa, da delavci, ki imajo ob uveljavitvi ZDR-1 dodatek za delovno dobo najmanj v višini 0,5 odstotkov od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe, ohranijo tak dodatek, razen če je s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti določeno drugače, lahko uredi drugače – torej na način, da se določi drugačna višina (odstotek) dodatka kot tudi obdobje za katerega delavcu pripada dodatek (skupna delovna doba ali le delovna doba pri zadnjem delodajalcu)?

- Ali res ni mogoče upoštevati posebnega pravila Kolektivne pogodbe za kovinsko industrijo, ki dodatek za delovno dobo priznava za vsako izpolnjeno leto pri zadnjem delodajalcu?

Vrhovno sodišče je v omenjeni zadevi zapisalo, da je pravilo 129. člena ZDR-1 pomensko odprto in ne določa niti minimalnega odstotka, ki ga je potrebno upoštevati za odmero dodatka za delovno dobo, niti načina upoštevanja delovne dobe pri določitvi tega dodatka. ZDR-1 tako strankam kolektivne pogodbe na ravni dejavnosti prepušča samostojno ureditev tako višine odstotka dodatka za delovno dobo kot tudi dolžino oziroma način upoštevanja delovne dobe. Obe okoliščini (torej odstotek ter obdobje, ki se upošteva pri izračunu) je lahko stvar kolektivnega urejanja. Posledično to pomeni, da je potrebno pravilo prvega odstavka 129. člena razlagati na način, da se na podlagi kolektivnega dogovarjanja lahko za obdobje, ki se upošteva pri izračunu dodatka, lahko določi tudi delovna doba pri zadnjem delodajalcu in torej ni potrebno vedno upoštevati skupne delovne dobe. Tudi v povezavi z drugo dilemo (ali lahko kolektivna pogajanja drugače uredijo prehodno določbo 222. člena ZDR-1 glede dodatka za delovno dobo) je potrebno razumeti na način, da je to dovoljeno – predmet kolektivnega pogajanja sta v tem delu lahko tako višina odmernega odstotka kot tudi dolžina oziroma način upoštevanja delovne dobe pri izračunu dodatka za delovno dobo. Posledično pa to pomeni, da je v konkretnem sodnem sporu pravilo Kolektivne pogodbe za kovinsko industrijo urejeno skladno z veljavno zakonodajo, kar pomeni da sta se stranki kolektivne pogodbe lahko dogovorili, da se pri izračunu dodatka za delovno dobo upošteva le delovna doba pri zadnjem delodajalcu.

Glede na vsebino sodbe Vrhovnega sodišča in glede na opisano dejansko stanje primera je na mestu opozorilo, da je v dotičnem primeru dodatek za delovno dobo bil opredeljen in urejen v veljavni kolektivni pogodbi, ki je bila predmet kolektivnega pogajanja med dvema enakovrednima strankama (sindikatom, kot predstavnikom delavcev in delodajalci) in da podlago za drugačno kolektivno ureditev dodatka daje sam ZDR-1 v tretjem odstavku 9. člena. Ali bi bila takšna ureditev dovoljena tudi v primeru sprejema »le« notranjega pravilnika s strani delodajalca, pa je povsem novo pravno vprašanje, s katerim se sodišče v tem primeru ne ukvarja in kjer se pojavljajo (tudi v povezavi s to sodbo) določena vprašanja oziroma dileme. Glede na to, da je sodišče v omenjeni sodbi (torej sodbi VIII Ips 168/2018) jasno zavzelo stališče, da že prvi odstavek 129. člena ZDR-1 ni mogoče razumeti na način, da se mora vedno upoštevati skupno delovno dobo, ampak da gre za »odprto« določbo oziroma, da navedeno pravilo s pojmom »delovna doba« ne opredeljuje, da gre vedno za skupno delovno dobo, se pojavi vprašanje na kakšen način je potrebno tolmačiti to pravico v vseh tistih primerih, kjer delodajalca ne zavezuje nobena kolektivna pogodba, kjer pri delodajalcu / v njegovi dejavnosti ni sindikata, kjer ni kolektivnih pogajanj in kjer torej delodajalec npr. pravico do dodatka za delovno dobo uredi »le« s svojim pravilnikom? Ta dilema ni prisotna v primerih, ko gre za delavce, ki so bili zaposleni na dan uveljavitve ZDR-1, saj njihov položaj ureja pravilo 222. člena ZDR-1, vsekakor pa je to pomembno / zanimivo vprašanje za vse tiste, ki so se zaposlili po datumu uveljavitve ZDR-1. Brez dvoma pravico do dodatka za delovno dobo imajo, saj jim jo daje / določa 129. člen ZDR-1, vendar ta pravica ni konkretizirana, ker njeno konkretizacijo drugi odstavek 129. člena ZDR-1 prepušča kolektivnim pogajanjem. Če teh ni (kar v praksi ni redko), pa se pojavi vprašanje kakšna ureditev v pravilniku delodajalca bo dejansko skladna z zakonodajo? Sama menim, da je v tem primeru potrebno rešitev pri delodajalcu, ki se na koncu najverjetneje uredi ravno s pravilnikom, iskati v primerljivih kolektivnih pogodbah – kako je torej ta pravica urejena v primerljivih dejavnostih.

Oglejte si še druge članke s področja Delovna razmerja


PRIJAVITE  SE
Prijavite se z vašim uporabniškim imenom in geslom.

Ste pozabili geslo?
Želite postati nov uporabnik?



Arhiv

Zadnji članki

2019

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2018

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2017

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2016

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2015

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2014

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2013

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2012

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2011

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2010

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2009

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2008

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2007

December

November

Oktober